Roka in srce (1893)

Roka in srce: Novela. Pavlina Pajk

Izdano:	Zbrani spisi Pavline Pajkove, 2 (1893), 1–55
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Kličejo jo gospodično Leonoro, če tudi se njenim petinpetdesetim letom ta naslov nekoliko nerodno prilega. Pa kaj je hotela? Sreča je ni seznanila s prijateljem, ki bi jej bil ime gospodične spremenil v gospó. Ko je stopila v trideseto leto, čutila je pri tem nazivanju še nekoliko neugodnosti, ko je pa štirideseto srečno prejadrala, dala je vsem sladkim upom slovó in celó z nekakim ponosom poslušala svoj naslov: gospodična.

Toda, kaj pravim sreča? Okolnosti njene so bile vedno take, da jej nikdar ni ostajalo časa misliti na-se, poslušati svojega srca. Takó jej je izginila mladost in z njo prilika omožitve. A nikdar še ni imela uzroka pritoževati se na svojo osamelost. V njej zares da ni uživala prijetnosti, pa tudi ni poznavala sitnob, ki so združene z zakonskim stanom.

Njeno življenje bilo je priprosto, brez posebnih dogodkov in bode tudi najbrž enako ostalo. Bila je edini otrok nizkega uradnika. Uživala je najnežnejšo ljubezen svojih roditeljev. Bila je zato razvajen in trmast otrok, ali ob enem tudi hvaležna hči, ki je z enako mero povračala gorko roditeljsko ljubezen. Ves njeni svet je bila družba očeta in matere. Izkusila ni nikdar, da razven teh rodbinskih vezij še obstoje druge.

Tako jej je čas potekel do njenega sedemnajstega leta. Ondaj še le so začeli prihajati prvi oblaki na do sedaj vedno jasno nebo njenega življenja. Izgubila je očeta, in akoravno je zdaj mati še z večo ljubeznijo skrbela za njo, zapazila je vendar kmalu, da mater stiskajo skrbi. Takrat se je tedaj začel spremenjati njeni značaj. Prejšnja brezskrbnost se je spremenila brž v trdno voljo. Vzboljšati stanje svojej materi bila je nje edina skrb. Z majhnim prežitkom, kterega je njena mati prejemala po ocetovej smrti, in z oskrbljevanjem štirih nje varstvu izročenih mladenčev ste si obé kmalu pomagale.

V kratkem je Leonora postala iz razvajenega otroka resna deklica. Skrb za dečke, ktero je bila popolnoma prevzela, dajala jej je celó nekoliko ponosa. In ta ponos poviševala je še udanost, ktero so jej gojenci izkazovali.

Deset let je zadovoljno živela. Iz dečkov so postajali čvrsti mladenči. Nekteri so pod njenim varstvom ostajali do končanih šol, nekteri jo prej zapustili, a vselej so se z novimi nadomestovali. Imela je takó vedno male in velike ob enem, in ta različnost je delala njeno skrb ne samo bolj prenesljivo, ampak v nekem ozira celó zanimivo.

Ali neki dan zadene Leonoro udarec, kakoršen za devojko hujši biti ne more. Nagloma je izgubila tudi mater, in prej nego se je svoje nesreče prav zavedela, bila je sama na svetu. Druge podpore zdaj ni imela razven lastnih rok in veselja do dela. Prežitek, kterega je mati dobivala in ki njima ni bil majhna podpora, odpadel je popolnoma. Drugega pripomočka ni videla, nego da je pomnožila število gojencev. Bila je na nogah od ranega jutra do pozne noči. Uboga njena glava, in ubogi njeni ušesi, v kterih je vedno šumelo od neprestanega nemira! Še le ob osmih, ko so njeni gojenci v naročju Morfeja utihnili, začinal je Leonori čas oddiha in miru. Ondaj je uživala nekoliko prostih uric. Pregledavala je navadno pisma, če jih je kaj med dnem prišlo, in tudi kakov časopis, katerega si je izposodila; potem se pa čez rame ogrne in skoro redno vsak večer obiskuje znane rodbine. Tukaj nekoliko poizve, kaj se godi po svetu, posluša pogovore, dela si svoje sodbe o tem in onem, veseli se z veselimi, žaluje z nesrečnimi, in potem se vrača v svojo sobico, vselej zadovoljna s seboj, malo kedaj pa z vunanjim svetom, s kterim po sreči nima preveč občevati.

Trudim in ubijam se res od rana do noči, rekla je večkrat Leonora sama pri sebi, ali pri tem tudi uživam zlato svobodo, mislim in delam kakor se meni samej ljubi, in kedar se v moje skromno stanovanje poniža vstopiti kakov čestit gospod župnik ali sodnik ali učen profesor in me obišče kot svojo nekdanjo gospodinjo, ondaj dospé moja sreča do vrhunca. —

Bilo je zvečer nekega dne, ko je Leonora pregledovala svojo pošto. Dobila je dve pismi. Ni bilo namreč dneva, da bi pisem ne dobivala. Ljudje, to je njeni znanci in prijatelji, imajo do nje čudovito zaupanje, posebno pa ženske. Marsiktera je svetli in tolažbe iskala pri njej, ki je vendar sama tako malo izkusila v življenju. Pravijo, da je Leonora modra, da vselej pravo pogodi. Toda kje bi si ona pridobila modrosti? Gospodična Leonora je malo izkusila v življenju, bodisi dobrega, bodisi slabega, in vendar pravijo, da same izkušnje človeka izučé. A zato je ona tembolj opazovala ljudi in njih dejanja. Preudarjala je vselej z resnobnostjo stvar na vse strani, predno se je upala izreči svojo sodbo. Njena sobica je bila tako rekoč njeno svetišče, kamor je vselej pribežala v važnih trenotkih, ter se v njo zaklepala z dvojim zapahom. Ta sobica je znala povedati o sklepih in stoterih mislih, ki so se tam rodile. Ali vse to je Leonora zamolcevala čakaje, da se stvari same od sebe razvijejo, in potem je sodila, je-li prav sklepala ali ne. Tako je ravnala, in to je bila skrivnost njene modrosti. — Začne torej pisma pregledovati.

Prvo pismo jej je prineslo malovažno naročilo. Od koga je pa drugo?

Ah, vsklikne Leonora, od ljube Valerije; potem nadaljuje: Kaj mi pa zopet piše? Ali se mi morda zopet pritožuje, da ni najti primernega ženina njenim hčeram? Ali da njeni mož Karol noče povikšati mesečnih troškov za vedno večo toaleto doraslih hčerij? Stare pritožbe! Uboga Valerija, kako si bila srečna, ko si postala žena barona N.! Kako si se veselila svojih otrok! Kako mi nisi mogla dopove¬dati svoje radosti z ljubeznivimi otročiči! A zdaj je že deseto leto, odkar ti iz te sreče naraščajo vedno veče skrbi. Obila rodbina, odgoja otrok in poleg tega cela vrsta slabih letin, ktera vedno bolj zmanjšuje letne dohodke! A zdaj še pomanjkuje ženinov za ne ravno premožne, da-si lepe in dobro odgojene gospodične! Ali le potrpi, Valerija; prikaže se ženin, kedar se bodeš najmanj nadejala. — Ali pogledimo, kaj nam pismo novega poroča!

Raztrga zavitek ter čita:

Draga Leonora!

Naznanjam ti, da je moja Melita postala nevesta z markizom Konradom. Bil je sošolec mojemu Karolu. Poroka bode v šestih tednih. Ker se bo ravno do one dobe tvoj tičnik izpraznil, povabljamo te, da nas tedaj razveseliš s svojim dohodom.

S pozdravi od nas vseh

Tvoja

Valerija.

Hm, mrmrala je Leonora z glavo majaje: Melita, najmlajša hči, in ona se prva poroča? In onih treh nobena? Pa ta sošolec Melitinega očeta! — Kako čudno se to vse sklada! Melita ima osemnajst let, a ta njeni markiz najmanj svojih petdeset! Ali je on udovec, ali pa celo fant, bogat ali ubog? Najbrž pa bogat. In kako kratko piše Valerija, brez vsakih pojasnil, ona, ki je tudi v pismih izgovorna, ki tako rada navaja uzroke? Ne, ta stari ženin in ta mlada nevesta, ta reč mi noče iti v glavo. —

II.

Ko se je Leonorin tičnik izpraznil, vrgla je Leonora, kar je imela svoje najboljše oprave, v kovčeg in je odpotovala. Potem ko se je štiri ure vozila, zagleda na holmu v zadnjih solnčnih žarkih prijazno se bliščati v starem slogu sezidani grad barona N. Obdan je bil z vrtovi, polji, vinogradi in gospodarskimi poslopji. Ali ko Leonora iz okna železničnega voza zagleda krasni holmec, kjer je skoro vsako leto nekaj srečnih tednov prebila, ni bila vesela, temveč neka otožnost se polasti njenega srca, kot da je slutila neko prihodnjo bolest. Vzdramil jo je pa kmalu iz te mimogredoče zamišljenosti sprevodnikov glas, ki je naznanjal postajo, kamor je Leonora bila namenjena.

Na kolodvoru jo pričakuje Valerijina kočija. A Valerije same ni bilo, da bi jej bila dala, kakor navadno, prvo dobrodošlico; prišel je mesto nje najmlajši njeni otrok, dvanajstletni Alfonz. Zagledavši Leonoro je veselo zaklical: Dobro, da ste prišla, gospodična Leonora; zdaj bode zopet veselo v hiši. —

Alfonz je bil od nekdaj Leonorin ljubljenec, mudila se je po cele ure z njim, igrala in pripovedovala mu pravljice, odgovarjala mu na sto vprašanij, kterih mu nikdar ni manjkalo. Bila je tudi njegova priprošnjica pri očetu in materi, kedar je imel zavoljo porednosti dobiti hišni zapor, ki je bil njegova naj veča kazen. Zato je večkrat trdil, da ima Leonoro najrajši na svetu.

Po vprašanjih, ali so doma vsi zdravi, kaj delajo sestre, in enakih vsedla sta se v kočijo in zdrčala naprej.

Nekako tesno je bilo Leonori pri srcu; rada bi bila kaj poizvedela glede bližnje ženitve, a čutila je, da bi bilo to oziroma na otroka nepristojno vprašanje.

Med tem jej je Alfonz pripovedoval, kako je preživel čas, kar se nista videla. Pripovedoval jej je tudi o svojih študijah in igrah. Na enkrat pa prime s ponosom Leonoro za roko in reče nekako skrivnostno: Ali veste, gospodična Leonora, da v štirinajstih dneh dobim živega konjička, na kterem se bodem učil jahati?

Ali res? odgovori Leonora. Od koga pa, ako smem prašati? Najbrž si napravil šolski izpit z odliko, in oče ti hočejo to s tako lepim darom poplačati.

O ne oče, ampak gospod markiz Konrad mi obeta ta dar v spomin svoje poroke.

Tako? dejala je Leonora popravivši si svoj sedež. Ima-li gospod markiz lepe konjičke?

Leonora je brž sprevidela, da jej fant vse, kar ona želi izvedeti, brez vprašanja pripoveduje. Bila je vesela tega.

O da! mnogo ima konjičkov, ker je zelo bogat, odgovoril je Alfonz ves živahen ter je navdušen nadaljeval: Ima tudi dve hiši v glavnem mestu, eno grajščino s posestvom na selu, četvero konj, dva kočijaša, troje slug, oskrbnika na selu, oskrbnico v mestu, kuharja, več dekel in dve služkinji. Kaj ne, gospodična Leonora, — in uprl je naivno svoje modre oči v njo — da bo Melita imenitna gospa? In mama pravijo, da mora vsako jutro in vsak večer Boga hvaliti, da dobi takega ženina.

Da, da! odgovori Leonora raztresena; hvaležnost je ena najlepših lastnostij vsakega človeka, in še dostavi: In kaj ne, da je Melita prav vesela?

Vesela ni, ali mama pravijo, da nobena nevesta ni vesela. Srečna pa je gotovo; saj je dobila od gospoda markiza briljanten nakit, kterega jej je iz Pariza naročil. In sestra Lujiza, ktera je menila, da ga ona dobode od gospoda markiza, se je jokala potem celi teden.

Leonora omolkne pri zadnjej novosti. Da bi jej fant bil neresničnih dogodjajev pripovedoval, tega ni mislila; pa če bi jej on tudi bil po otročje pretiraval, vsaj eno se jej je zdelo verjetno, da ta ženitev ne teče po navadnih tirih.

V tem trenotju se zasučejo konji v drevored, ki se je raztezal do širokih kamenitih stopnjic, in postojé pred vežo Leonori dobro znanega gradiča.

III.

V Valerijinem objemu in v njenem pogledu, ki je izraževal samo dobroto, zapustila so Leonoro vsa prejšnja premišljevanja. Kako blagodejen je trenotek, ko po dolgej ločitvi zopet slonimo na prsih pravega prijatelja s prepričanjem, da je srce, ktero čutimo biti, ukljub daljavi, ki nas loči od njega, vselej zvesto nam ostalo.

S takimi čuvstvi je Leonora o boku svoje prijateljice koračila skoz prostorno predsobo, vodečo v sprejemnico. Tja prišedši pomagala jej je Valerija snemati klobuk in plašč, potem jo pa privedla na zofo rekoč: Predno te pripeljem v tvojo znano sobico, darovati mi moraš nekoliko časa.

Kje pa je tvoj soprog, kje so tvoje hčerke? segla jej je Leonora v besedo; rada bi jih že pozdravila. Posebno bi pa rada čestitala mladej nevesti.

Kakor rahel mraz je pretreslo pri teh besedah Valerijo. Zdaj še le, ko je bilo minulo prvo navdušeno svidenje, zapazila je Leonora, da je Valerija v teku enega leta vidno shujšala. Nje život ni bil več tako poln, na čelu se je prikazalo nekoliko gub, naznanjajočih skrbi, in oko je kazalo, da je večkrat bilo v solzah.

Valerija je štela deset let manj nego Leonora, ali ker je bila nekdaj velika lepotica, smela se je še imenovati lepa gospa. Ko jo je Leonora lani zadnjič videla, bila je še dobro ohranjena, a letos je kazala najmanj petdeset let.

Leonora še ni imela dosti časa opazovati te spremembe v njenem obrazu, ko Valerija poreče nekoliko bojazljivo:

Moj soprog je z deklicami na sprehodu; mislim, da bode vsak čas zopet tukaj. Kar pa zadeva Melito — pri tem imenu premolkne, a kmalu s težkim glasom dostavi:

Leonora, bodi mi sedaj v enem najvažnejših trenotkov mojega življenja svetovalka. Pomozi mi s svojo veljavno besedo. Izkušaj ti s svojo izgovornostjo v Meliti vzbuditi vsaj spoštovanje do njenega ženina!

Ali ste dobro čuli Leonorini ušesi, ali so dobro videli nje oči, da je njena nad vse ljubljena Valerija sedela tako obupna poleg nje? Kakošne so to besede, mislila je Leonora pri sebi, Meliti vzbujati spoštovanje do svojega ženina? Kje pa je ostala ljubezen, toliko potrebni pogoj vsakemu zakonu? In ta materina skrb! Ali je treba, da se Melita moži, ako nima k temu volje?

Po njenej glavi je rojilo kakor v panju. Hotela je popraševati, dalje poizvedovati, a Valerijina pobitost jej ni puščala k temu časa. A nekaj je vendar morala odvrniti; zato reče:

Vsa moja pomoč ti je na razpolaganje, ako te morem tolažiti, ako morem Melito spraviti na tebi zaželjeni pot. Ali, ljuba moja, predno se lotim takó težkega posla, kterega vzamem samo iz ljubezni do tebe in tvoje rodbine na-se, morala bi natanko poznati okolščine.

Valerija je povzdignila pri teh besedah glavo, ali v njenem obrazu je bil izražen hud notranji boj. Pogladila si je z levico mračno čelo, kakor da bi si je hotela razvedriti, desnico je pa dela na srce, kakor bi je hotela upokojiti, in začela z resnim glasom:

Ah Leonora, kako se vsaka nepremišljenost v življenju maščuje! Kako so bridki nje nasledki, posebno kedar zadenejo nedolžne osebe! Ti poznaš izvrstni značaj mojega Karola. On je dober soprog, skrben oče, priden in vesten gospodar. Strasti so njemu popolnoma neznane. A kakor ni nič popolnega pod solcem, tako ima tudi moj Karol jako nevarno slabost: on je včasih nepremišljen. Zdaj bode leto, nadaljuje, kar je bil v glavnem mestu po opravkih. Tam se je nekterim prijateljim pritoževal o vedno manjših dohodkih vsled slabih letin in o vedno večih stroških. Prijatelji so mu svetovali, naj poizkusi srečo na borsi, češ, da je že mnogim sreča bila prijazna. Ne da bi se bil s kom prej dobro posvetoval, začel je staviti in — tu si je Valerija zakrila oči — v kratkem času izgubil je petdeset tisoč goldinarjev!

Usmiljeni Bog! je na tihem vzdihnila Leonora. Valerija pa zopet nadaljuje: Leonora, kakošni so bili naši dnevi po takšnej izgubi! Naše premoženje je veliko, ali na razpolaganje imamo samo njegove dohodke; premoženja se ne smemo dotakniti, ker je ono, kakor veš, fideikomis. Kaj je bilo storiti? Svota je morala biti v teku enega meseca povrnena, ali pa Karola je čakalo gorjé. Oj Bog, in on je oče peterih otrok! Glej mojo glavo posuto s sivimi lasmi; to so nasledki in spomini onih grozovitih dnij. Ali Bog, ki ni hotel, da bi se bili v obupu pogubili, bil nam je vsaj za trenotek miiostljiv.

Med najboljšimi Karolovimi prijatelji bil je vedno tudi markiz Konrad, in ko je naju v nesreči zapustil ves svet, dobi Karol od markiza pismo, v kterem mu je na posodo ponujal onih petdeset tisoč goldinarjev. Povrne pa mu jih Karol naj v desetih letih.

Markizova postrežljivost je nama bila v veliko pomoč, ali le v pomoč, v kakoršno je nevarnemu bolniku zdravilo, ktero mu podaljša življenje za nekoliko trenotkov, a zavarovati ga ne more. Sprejela sva hvaležno to ponudbo, pa misel, da imava sedaj velik dolg, kterega poplačati nam bo v določenem času težko da mogoče, spremljevala naju je noč in dan.

Karol je bil po tej nezgodi vedno obupen. V svojej velikej nesreči je skoro pozabil, da je soprog, da je oče nepreskrbljenim otrokom. Kaj pa jaz? — Po dnevi sem kakor senca hodila po sobah, solze zakrivaje, ter se mirno kazala družini in otrokom, kterim je naša nesreča še do danes neznana. Oj človeški obraz je prava krinka, pod ktero smo dostikrat prisiljeni zakrivati svoje najsilovitejše občutke. Noči pa sem prebila v molitvi in joku, a bile so tudi take noči, ko niti moliti nisem več mogla, oči pa so ostale suhe. — Leonora se je komaj solz vzdrževala, ko je slišala Valerijino pripoved.

Zakaj mi nisi o tem nikdar besedice pisala? jej očita potem ljubeznivo. Saj je zaupanje že samo na sebi trpečemu človeku v tolažbo. — A zdelo se jej je, kakor da bi Valerija ne čula njenih besed, ker je vedno zrla nemo pred se. Leonora je torej iz spoštovanja do njene tožnosti takoj omolknila, a Valerija nadaljuje:

Približeval se je čas, ko bi se imela prva svota markizu povrniti. Pred tem pa pride pismo od markiza. Pismo nam je naznanjalo, da se misli ženiti, da bi mogel svojo hišo na dostojen način gostom odpirati, ker je ravno za deželnega predsednika izbran. Ker pa ima Karol četvero hčerij, naj mu eno v zakon dá, ako bode ktera privolila. Gledé dolga se bodeta potem poravnala. Karol je bil po tej vesti prijetno iznenadjen. Od veselja mu je prvikrat po dolgem času zopet zasvetilo okó. Zdelo se mu je, da mu neko težko breme pada s srca. Poleg tega ga je tudi vzradostila misel, da lahko ena njegovih hčerij postane soproga bogatemu markizu, možu starega spoštovanega imena in znanega vrlega značaja. Njegovo veselje in moje upanje, dri zopet enkrat vedro vidim čelo moževo in prejšnji zadovoljni njegov obraz, okrepčalo je tudi mene. Misel, da bi ena mojih hčerij markizu podala roko v zakon, bila je popolnoma po mojem ukusu. Markiza sem spoštovala že od nekdaj. Vselej kedar je v prejšnjih časih k nam zahajal, puščal je v meni utis svojih lepih lastnostij. Bil je Karolov sošolec, to je res, a bil je vendar celih pet let mlajši od njega. Da pa ni že prej mislil na ženitev, bile so tega njegove rodbinske razmere krive. Ta zaveza se je meni tedaj zdela ne samo velika sreča za eno mojih hčerij, ampak tudi čast za našo rodbino. A pri vsem tem vendar nisem mogla biti celó vesela. Zdelo se mi je, kakor da prodajem hčer, da si kupim nekdanji hišni mir. Dobro sem vedela, da markiz. Konrad nima lastnostij, s kterimi bi se mogel prikupiti mladim devojkam. Mladih devojk oči se ustavljajo bolj pri tem, kar jih mami, kar ima v sebi nekaj zvunanjega čara. Lepota, postava, laskavost in dobrikanje, to so omame mladim srcem; za pravo ceno, za poštenost človeka se one malo brigajo. Markizova zvunanjost pa ni posebno lepa, da-si prav čedna. Markiz je uljuden človek, a nepotrebnih besed in prilizovanja on ne pozna. Na videz je hladen, a v prsih nosi gorko srce. Sodila sem, da bi se v njega mogla zaljubiti le bolj postarna in bolj postavna devojka. Ako bi ga mlada vzela, storila bi to le zavoljo velikega bogastva. Moje hčere pa: Lujiza v petindvajsetem, Ela v triindvajsetem in Serafina v edenindvajsetem letu, — na Melito niti misliti ni bilo — vse prenežno čutijo, da bi se določale vzeti moža samo zavoljo ugodnega življenja, ki bi jih čakalo v zakonu. Ta sodba je bila zopet grenka kapljica v kupici veselja, ktero me je nekoliko časa prevladalo. Razodela sem svoje dvome takoj tudi Karolu. A on ni vedel temu druge pomoči, razven sladkih besed in prigovarjanja, ako bi se nahajalo na zapreke.

Bila je to moja težka naloga: govoriti odslej naprej proti lastnemu prepričanju, podirati v srcih svojih otrok tako lepe, s tolikim trudom vsajene blage nazore. To se mi je zdelo hud greh. Hotela sem se zoperstavljati temu, kakor se mi je dozdevalo, sebičnemu nasvetu. Spomnila sem se pa zopet obupnosti Karolove in v duhu gledala, kako vsa rodbina pogreza v pogubo vsled nesrečnega dolga. In potem sem trdno sklenila premagovati se in poizkušati vsa sredstva, da pregovorim na to zvezo markizovo izvoljenko, ako bi se temu zoperstavljala.

Moje in Karlovo prigovarjanje je napravilo utis le na Lujizo, najstarejšo mojo hčer. Menda zato, ker je ona kot petindvajsetletno dekle dobro čutila, da jej že zahaja prva mladost in z njo tudi izbirčnost; morda pa je tudi spoznala vredni markizov značaj. Ona je bila popolnoma voljna postati markizova soproga, ako bi njo snubil. Že sem v gorkej molitvi zahvaljevala nebeško previdnost, ker je stvar obetala srečen izid, a človek obrača, Bog pa obrne.

Markiza smo pričakovali. Namignil je namreč v pismu, da nas obišče, in to smo si tako tolmačili, da pride snubit. O priliki njegovega prihoda priredili smo majhno svečanost in primerno oblekli vse tri starejše devojke. Markiz je prišel. Oh! kako mi je bilo srce, ko je njegov pogled prehajal z ene hčere na drugo! Z njegovega obraza pa ni bilo brati nobenega sklepa. Bil je prijazen, kakor navadno, pa ne bolj, nego zahtevata dostojnost in uljudnost. Pri obedu sedela mu je Lujiza z desne strani. Mnogo mu je pravila o enoličnosti selškega življenja, o razkošnosti velikih mest in kako si želi enkrat pogledati v veliki svet. Prizadevala si je prikupiti se mu, a markiz jo je voljno poslušal, pa ravno tako, kakor je poslušal njene sestre.

Med tem priskačeta v sobano Melita in Alfonz, Melita v priprosti obleki, z dolgimi kitami, ki so jej visele čez rami, polna živahnosti pripoveduje, kako je Alfonzu nagajala pri ribljenju v vrtnem ribniku. Potem se usede meni na stran in začne s tekom svojih osemnajstih let jesti. Meni je bilo, kakor bi sedela na žrjavici. Tam se je Lujiza laskala s svojimi malosrečnimi dovtipi, tu pa sem gledala, kako markiz z vidno ugodnostjo opazuje Melite priprosto in na pol otročje vedenje. Po obedu dam hčeram znamenje, naj zapuste sobano. Najprej se Lujiza poslovi z umetnim poklonom. Enako ste storili Ela in Serafina. Priporočita se potem tudi Melita in Alfonz. Že sta hotela za sestrami oditi, ko markiz vstane, se njima približa, ter prime osupneno Melito za roke in jej ljubeznivo poreče: Prosim, gospodična, ali bi se ne bi hoteli še nekoliko pomuditi? Kako Vam je že ime?

Melita priprosto in z navadnim glasom odgovori: Melita, gospod markiz!

Gospodična Melita, nadaljeval je markiz, Vi morate postati moja ženka. Ali bi to hoteli? —

Nikdar ne bom pozabila Melitinega obraza, kakoršen je bil v tem trenotku. Pogledala je najprej markiza, potem mene in pa očeta, ker pa je na vseh naših obrazih videla le resnobnost, dela je molčé obe roki okoli mojega vratu in se tiho zajokala.

Nekoliko neprijetnih trenotkov sledilo je za tem prizorom. Markiz je prvi zadobil prejšnje ravnotežje in mirno dejal: Gospodična Melita, ali bi to bilo tako nezaslišano? Res da za dvakrat toliko let štejem kakor Vi, ali zato Vas bom znal tudi dvakrat bolj spoštovati in ceniti.

A ona vzravnavši svojo postavo poreče: A jaz vas ne cenim! Zakaj ne snubite Lujize? Ona bi gotovo bila pripravljena. — Kaj ne, mamica, — in pri teh besedah pritisnila je svoje mokro lice na moje — da ne pustiš od sebe svoje Melite?

Ubogi otrok! Ona je vedela, da je materino srce oni kraj, kjer sme vsak čas iskati tolažbe. Ali moje srce, že dovolj trpeče, takrat ni imelo kaj drugega jej dati razve pomilovanja. Kaj sem torej hotela storiti? — Božala sem jej glavico in rekla: Melita, kar se tebi v prvem trenotju dozdeva nepričakovano, to ti bode v veliko srečo. Potolaži se, in kedar se upokojiš od prvega vznemirjenja, bodeš o tem čisto drugače sodila nego sedaj.

Iztrgala se mi je iz naročja, še predno sem te besede prav izrekla, nemo se poklonila in odšla.

Kmalu sem tudi jaz zapustila sobano. Markizu roku podavši izkušala sem Melito zagovarjati, češ, da je boječa vsled svoje mladosti, a ker je dobrega srca, da se bode udala in še njega ljubila, predno se sama tega prav zavé. V resnici pa sem bila jako neverna o tej stvari in nasprotnega mišljenja. —

Osodepolni dan je minul. Po tej dogodbi smo se vsi trudili Meliti dokazati, kako bode srečna, če postane markizova soproga. Moja naloga pa je še bila, da jo prepričam, da ne sme devojka, če tudi še tako mlada, nikdar opuščati tako ugodne prilike; kajti dostikrat se zastonj pričakuje, da bi se zopet prikazala; da domišljije, osobito pa ljubezenske, hitro izginejo, bodisi soprog še tako in tako lep. Melita se je potem udala, a kakošne spremembe so se od one dobe godile z njo! Ona se ne joče, ne vzdihuje, postaja vedno bolj resna in stroga. Prejšnji njeni smehljaj, ki jej je tako lepo pristojal, izginil je čeloma. Mrzka je proti ženinu, osorna v družbi, nestrpljiva s posli. Za vse priprave k svoji poroki nima najmanjšega čuta. Ne govori več nego najpotrebnejše besede, mene in očeta se pa vidno izogiblje.

Valerija je hotela še dalje govoriti, a solze, ktere dotlej vzdrževala, ulile so se jej siloma iz očij.

Najbolj me boli, vzdihnila je, da me lastni otrok zanemarja. —

Leonora je s težkim srcem poslušala Valerijino povest. Rada bi bila pomagala, pa kako bi to mogla, predno ni govorila z Melito in pa markiza Konrada osebno spoznala?

Valerijine solze so se bile posušile. Sklenila je potem utrujene roke in dejala: Zdaj ti je vse znano, Leonora; ničesar ti nisem prikrila. Povej mi zdaj svoje mnenje o tej stvari. Kaj nam je storiti?

Valerija, takó povzame Leonora resno, težko ti povem, kako me veseli, da ste našli rešitelja v osebi markiza. Vesela sem vedé, da ima Melita postati soproga blagemu in bogatemu možu; ali da

Melita pri vsem tem trpi, da izgubi morda za vselej mir in svojo srečo, ako postane žena moža, kterega ne bi ljubila, to se mi zdi jako žalostno.

Ali, jej odvrne Valerija, moj zakon s Karolom je bil tudi sklenjen brez mojega nagnenja, a zagotavljam te, da mi je pozneje postajal od dne do dne ljubši, in reči smem, da je bilo moje zakonsko življenje z njim vedno srečno. Nemogoče ni, da bi tudi z Melito enako ne bilo.

Tvoje mnenje je pametno in jako možno, odgovorila je Leonora, a vendar se mi dozdeva, da je tvoj up sezidan na negotov slučaj. Na vsak način bi bila Melitina žrtva velika, kajti vse bogatstvo in vse ugodno življenje, veruj mi, bode le v majhno povračilo storjenim njenim vsakdanjim mukam.

Kaj je tedaj storiti? poprašuje Valerija.

Kaj storiti? ponavlja Leonora. Preložiti čas poroke, ter čakati, da okolnosti, slučaji, božja previdnost in nekoliko pametnega našega prizadevanja približa k prijateljski zvezi dvoje src, namenjenih skupaj živeti.

Tu je pretrgalo pogovor rahlo trkanje na vrata. Bil je sluga, ki je naznanjal, da je miza k večerji pokrita.

Ljuba Valerija, rekla je Leonora, meni je zdaj nemogoče, kaj použiti. Tudi bi po vsem tem, kar sem danes izvedela, nezmožna bila z zbranim duhom govoriti. Oprosti me za nocoj pri rodbini s kakim koli izgovorom, jutri pa najdeš v meni zopet prejšnjo mirno Leonoro.

Končala pa je z besedami: moli in upaj! Blizu žalosti biva tudi pomoč! — In ločili ste se.

IV.

Drugo jutro je vzbudilo Leonoro rano trijančenje v bližnej farnej crkvi, ktero je naznanjalo nedeljo. Pazljivo je poslušala Leonora nekaj časa prijazni glas zvonov, kterih jek je odmeval po tihej dolini gor do temnega gozda pod goró. Kolikorkrat je že Leonora zamaknena poslušala te melodične glasove, a vsakokrat je bila po njih začarana, kakor da bi jih slišala prvič. Leonorina jutranja molitev je bila kmalu opravljena. Odprla je siroma okna. Iz oken se jej odpré krasen prizor. Bilo je sredi avgusta. Priroda je bila oživela po hladni rosni noči, ki je nastopila po vročem dnevi. Solnce je prijetno razširjalo svoje žarke črez polje in vinograde, nad poslopji in vrhovi grajščinskega gaja. Leonora je bila nekaj časa v krajino zamaknena. Kako prozaičen je proti temu prizoru pogled iz njenih mestnih oken! Zato je ginena poluglasno rekla: Kako ljubezniva si priroda! A škoda, da tudi tvoja krasota mine, kakor je vse v življenju minljivo. Solnce na večer zaide in tudi ves ta čar izgine z njim. Ali, Leonora, očitala si je potem smejé, ne govori vendar, kakor pesniki! Ti in pa poezija, kakošen razloček! Sicer pa, tolažila se je sama, tudi tvojim že popolnoma prozaičnim letom izvira še jeden vir poezije. In ta vir je tam, kjer leži bolnik, potrebujoč tolažbe, kjer je kaka sirota, potrebujoča pomoči. Braniti nesreči z dobrimi nauki, navduševati k čednostim z lepimi vzgledi, otirati solze, tešiti obup, to je tvoja poezija!

Bilo je pol sedmih. Leonora se je šetala po drobnem pesku sredi gaja. Obhodila je tudi sadni in cvetlični vrt, tu odtrgaje kakej cvetlici velo lističje, tam popravljaje v tla priklonjeno steblo kake vrtnice. Obiskala je tudi becelnjak. Pozdravila starega, več let jej znanega vrtnarja in mimogredé zamenila tudi nekoliko besed s kuharico, ravno prihajajočo od crkvenega opravila. Znana jej je bila domača navada, da se rodbina že ob pol osmih zbira pri zajutrku. Imela je tedaj še eno uro za se časa. Poleg vodometa je stala prijazna kolibica, in v to kolibico je stopila.

Še ni sedela dobrih pet minut, ko se prikaže na stezici senca neke prihajajoče osebe. Približa se visoka ženska postava v modrej kašmirovej obleki, obrobljenej z belimi robci.

Melita, vzkliknila je Leonora iznenadjena, ti se tako rano sprehajaš? In hitela jej je nasproti, podajajoč jej obe roki v pozdrav.

Melita jej prijazno stisne roke ter reče: Dobro došla, gospodična Leonora! Vi pa že počivate? To mi svedoči, da ste že dolgo časa na nogah.

A ni poljubila Leonore, kakor je to prejšnje krati storila. V vkusnej obleki se je Melita vedla, kakor kdor prvikrat stopi v kako imenitnejše društvo, ter ne ve, kako bi se obnašal. V cvetu svoje mladosti, v blesku svoje lepote stala je pred Leonoro kot boginja, ostro jo z očesom opazujoč, kakor da bi jej hotela pogledati v dušo in reči: Ali mi menda tudi ti hočeš čestitati?

Melita je bila prava podoba svoje matere, kedar je ta bila v njenih letih. Imela je nje visoko postavo, nje lepo vzrasli život, isto milobo sijajočo iz njenih velikih, črnih, pametnih očij; njeno lepoto so poviševala nežna koža in majhna ustica, ki so se zdela vstvarjena samo za nasmeh.

Melita, jaz te ... Melita jaz Vas ...! Lenora ni vedela, kako bi jo nazivala. Srce jej je svetovalo jo tikati kakor doslej, ponosna njena podoba pa jo je nehoté silila k vikanju. Zmagalo je vendar srce, ostala je pri tikanju mené, da jej bode pozneje, kedar postane markizinja, ponudila novemu stanu primerni naslov. Melita, jaz te več ne poznam, takó močno si se spremenila. Kakor vrtnična popika čez noč, tako si se ti razvila in postala mahoma iz otroka cela gospa.

Hoteli ste reči, odgovori jej Melita z nasmehom, da me ne poznate, ker sem oblečena in počesana kakor dvorna dama. Ali ne vidite, da so me napravili po sili starejšo? Nakitili so me kakor pupiko, da postanem vrednejša nevesta čestitemu ženinu!

Melita, jaz še gledala nisem na tvojo opravo, temveč na tvojo osebo. Kar pa zadeva tvojo poroko z zares čestitim ženinom, vedi, da so božja pota čudovita, in bolje je, da se podamo v vodstvo nevidnej roki, nego da se jej upiramo. Markiz Konrad, kakor sem za gotovo izvedela, je mož vreden spoštovanja in ljubezni svoje izvoljenke. Mirno in zadovoljno življenje ti je zagotovljeno na njegovej strani; treba je samo, da si še ti s svoje strani nekoliko prizadevaš biti mu dobra.

Leonora je te besede govorila resno in brez Melitinega ugovarjanja. Ko je ponehala, zdelo se jej je, da je za prvi početek bila z Melito nekoliko prestroga; a vedela je iz izkušenj, da je pri trdnih značajih, kakor je Melitin, kjer se žalost navadno spreminja v ironijo, treba ostrejšega orodja, da se doseže namen. Njena mati bi bila pri njej več dosegla, ko bi bila poleg solz, prošenj in dokazovanij tudi nekoliko strogosti nasproti njej uporabila.

Gospodična Leonora, odvrne zdaj Melita, zastonj se niste sinoči z materjo toliko časa mudili. Slutim, kaj Vam je ona razodela, in skoro sem prepričana, da ste se od nje ločili z obljubo, potruditi se na vso moč, da me sprijaznite z markizom. Od tod menda Vaš nepričakovani napad na-me. Ne vem sicer, kaj se je zgodilo med mojimi roditelji in markizom. Nekaj posebnega gotovo mora biti; drugače bi se ne bila na enkrat spremenila mama. Saj je ona večkrat dejala, da rajši oddá tri sestre z Alfonzom vred, nego da bi se ločila od svoje Melite. Tako pa me na vso moč sili čem preje postati markizinja.

Melita, vsaka žrtva, ktero prinašamo, povrača se stotero, koliko več pa one, ki jih prinašamo roditeljem. Ti čutiš, da nekaj teži srce tvoje matere; ti slutiš, da so njene skrbi v nekakej zvezi s tvojo poroko. Melita, ako v resnici ljubiš svojo mater, ali te nje srčni mir ne veseli? Ali se nočeš nekoliko požrtvovati materi? Ker pa v resnici ni nobena žrtva; kajti enako bi prej ali slej, če ne ravno markiz, pa kdo drug prišel te snubit in te odvedel iz rojstvenega doma. Ali pa veš, da bi oni drugi bil markizovega vzglednega značaja? Markiz pa, kakor te zagotavljam, te resnično ljubi, on te spoštuje, on ti da pokusiti vkus najslajšega čuvstva, dobrodelstva. Kaj hočeš več?

Kaj hočem več? reče Melita srdito in krene nevoljna z životom. Ljubiti hočem svojega ženina in biti od njega ljubljena. To je vse kar zahtevam. Ne prašam za vse dobrote in za ves blesk bogatije, ktero mi obetate. Jaz nisem razvajena in mehkužna. Živela sem do sedaj zadovoljna in brez visocih želij, in tudi za naprej ne hlepim po ugodnostih, ki so mi neznane. Markiza pa ne ljubim, a dvomim, da bi tudi on mene resnično ljubil. Sumila bi pač, da me smatra za igračo.

Leonora je stala za eden trenotek osupnena. Previdela je, da Melita ni samó telesno, ampak tudi duševno se razvila, odkar je ni videla. Način, kako je to vse povedala, se jej ni zdel podoben trmavosti lahkomiselne osemnajstletnice. Zdelo se jej je, da je Melita govorila z razumom in s čutom, kteremu se je znalo, da prihaja iz ranjenega ponosa. Vendar pak jo je tudi obhajala samó misel, ni li morda modro nje govorjenje sad čitanja pretiranih romanov, v kterih se govori o zadovoljnosti dveh src v majhnej bajtici. Šla je torej za eden korak dalje, hoté na tanko spoznati vse njene namene in misli v tej stvari. Zato je na enkrat svojemu govoru dala milejšo besedo.

Melita, iz česa pa sklepaš, da te tvoj ženin ne ljubi? Ali misliš, da samó oni ljubijo, ki to ponavljajo desetkrat v enej urici, ki večno blodijo o čarobnih očéh, o sladkih ustnicah in tako dalje naprej do rudečih nohtov na prstih svoje izvoljenke, ki o vsakej priliki prisezajo večno zvestobo, v resnici pa še ne poznajo veljave dane besede? Mož, ki v resnici ljubi, draga Melita, govoril ti bo o tem manj ko mogoče. A ti imaš vendar mnogo prilik se prepričati o pravem njegovem nagnenju do tebe. Eden srčen pogled, eden nepričakovani trepet njegovega glasu, ena lahna mimogredna rudečica na njegovih licih so ljubezenske prikazni izobraženih mož. Oni si niso svesti teh sprememb na sebi; zgodile so se brez njihovega hotenja, a ti jih na svojem ženinu srečno zapaziš in njih spomin shraniš v najskrivnejši kotiček svojega srca.

Kaj veste Vi, gospodična Leonora, o ljubezni, da s tako gotovostjo govorite o njej! seže jej Melita nekoliko zbadljivo v besedo.

Leonora je na te besede pogledala v tla. Saj res, je mislila pri sebi, kaj vem jaz o ljubezni! Vendar pa jo je prestrašilo Melitino poroganje. Vedela je, da je Melita mlada in da je vedno bila nekoliko nagla. Ali je čudo, ako zdaj razdražena postaja burna, celó do razžalitve? Z druge strani pa je tudi vedela, da ima Melita blago srce. Zato jej ni zamerila onih besed. Z enako prijaznostjo kakor prej je nadaljevala: Markiz Konrad, kakor sklepam iz vsega, kar sem do zdaj slišala o njem, je mož mirnega značaja in malobeseden. Ljudje takega značaja pa z eno besedo povedó več nego drugi z dolgimi dokazi. Ako pa to pri njem velja v navadnem življenju, kolikor več potem v važnem stanu, v kterem je on sedaj kot ženin. Ako pa mož njegovih let pové, da ljubi in iz ljubezni snubi, sme se mu za gotovo verjeti. Veliko žaljenje bi bilo vsako nezaupanji, ktero bi se mu izkazalo. Bodi odkritosrčna, Melita, ali se ti dozdeva, da bi tvoj ženin ugodnejši utis na-te napravil, ko bi skakal okoli tebe in se tebi prilizoval? — Gotovo da ne. Kar je prizanesljivo petindvajsetletnemu mladencu, to je nepristojno možu njegovih let. Ali si pa tudi kedaj pomislila, Melita, da mu ti sama s svojim hladnim obnašanjem zapiraš pot k svobodnejšemu približevanju?

Pri teh besedah je Melita pobesila oči, kajti se ni mogla pravega vzroka zavedeti, da jo markiz v resnici ne bi ljubil.

Ali čemu toliko besed, rekla je na to Melita nevoljna; zastonj je vaš trud. Sicer pa se naj mama nikar ne vznemirja! Jaz sem jej dala besedo, da dam markizu roko, in to besedo hočem tudi držati. Česa več zahtevate od mene?

Melita, tvojej materi ne zadostuje, da samo postaneš soproga markizova; ona te hoče tudi videti zadovoljno in srečno. Melita, markiz ne bode silil s poroko, ako ti —.

Že vém, segla je Melita naglo v besedo; mama mi je sinoči naznanila, da se preloži čas poroke. Tedaj ste vi bili oni modri advokat, ki jej je dal ta nasvet? Prazno to odlašanje! Danes je moj drugi oklic; prihodnjo nedeljo bo zadnji in potem — in potem, ponovila je s silo in srdito, podam markizu, kakor sem obljubila, rokó. Ako biti mora, čem preje tem bolje! Zdaj veste vse. Z Bogom! — In poklonivši se odide.

Leonora je bila pobita. Takošen boj, mislila je pri sebi, toliko besed, a takošen njih učinek! — Da sem izvedela, kar sem že prej vedela, da se ženitvi ne zoperstavlja, da pa njeno srce nič noče vedeti o njej. Vrh tega še imam njeno neprijateljstvo.

Zapustila je kolibico, kjer si je prej obetala duševnega zbranja. Malo časa je še manjkalo do pol osmih; zato se je obrnila proti gradu.

Med potom jo sreča Alfonz, ki jo je v skrbeh poprašal, zakaj tako resno gleda.

Ali Vas je menda Melita razžalila? — Odpustite jej, gospodična Leonora, ako Vam je kaj storila. Odkar vé, da postane visoka gospa, tudi mene prezira in je neuljudna postala.

Ne, Alfonz, Melita ni me razžalila; bila sem samo zamišljena. A lepo ni, da slabo meniš in govoriš o svojej sestri. Ona ni več otrok, da bi se s taboj še dalje igrala. Ona ima sedaj mnogo skrbij s pripravami za poroko. Zato jej moramo odpuščati, ako je včasih nevoljna.

Dalje se je Alfonz potožil: Bojim se celó, da obljubljenega konjička celó ne bo, o kterem že vsako noč sanjam.

Nekaj Leonorinih tolažnih besed je kmalu razvedrilo Alfonza in ga rešilo te skrbi. Oh, si je mislila Leonora, ko bi enako mogla razvedriti in pa tolažiti Melito in njeno mater!

V.

Bila je sreda. V soboto popoldne se je imela vršiti Melitina poroka. Vsa hiša je bila zaradi tega po koncu. Melitina mati je s hišinjami podvizala nakladanje Melitine bale. V kuhinji so se trudili s pri pravljanjem raznih jedil. Pred glavnim vhodom v grad in po drevoredih se je pa potil vrtnar s pomagači napravljaje slavoloke. Roke slednjega človeka v hiši imele so za ta dan kaj opraviti. Vendar so bile vse te priprave brez pravega življenja. Melitin oče je okoli hodil zamišljen, kričeč na sluge, kar doslej ni bila njegova navada; mati si je pogosto otirala solze, malo govorila in skoro nič jedla; Lujiza je gledala žalostno in pogosto vzdihovala; Ela in Serafina ste obžalovali Melitino osodo; Alfonz pa je bil malobeseden, vedno v upu in strahu živeč zavoljo svojega obljubljenega konjička. Samó pri Meliti ni bilo nobene spremembe. Bila je kakor ves čas svojega nevestinega stanu, tiha, hladna, zdražljiva. Po zadnjem pogovoru se je vidno izogibala Leonore. Leonori ni bilo več mogoče, da bi se še enkrat sama z njo razgovarjala. Po Valeriji je bila Leonora zvedela, da Melita na nobeden način ne privoli, da bi se čas poroke preložil; ostalo je tedaj vse pri starem. Neka neugodna tišina vladala je ves ta čas v hiši, kakor v prirodi pred nevihto. Pogovori so bili medli in pretrgani, obnašanje prisiljeno. Kam je zbežal nekdanji blaženi mir in odkritosrčna medsebojna zaupnost te rodbine?

Še le markizov prihod je spravil nekoliko življenja v hišo. Potem so se pogovori živahneje zapletali. Markiz je bil ljubezniva prikazen, razumen in izobražen mož. Tudi njegova vunanjost bi se smela bolj med lepe šteti. Bil je postaven, bledega lica, visokega, duhovitega čela in pametnih očij. Gosta črna brada dajala je njegovemu obrazu neko popolnost. Premalobeseden ni bil, a tudi ne preizgovoren. Vodil je vsak govor dostojno in zanimivo. Kar je govoril, bilo je preudarjeno. Z Melito sta malo govorila, ker se ni k temu zavoljo njenega ogibanja dosti prilik ponujalo. Melita mu je na vsako vprašanje sicer uljudno odgovarjala, a kako maločutno so se glasile njene besede! Njeno obnašanje nasproti njemu je bilo dostojno, a vendar se je pri vsakej priliki kazalo, da se premaguje. Markiz je bil v svojej rahločutnosti gotovo pripravljen, njenej roki se odpovedati, ko bi se ne bil bal, da bi ta odpoved ne bila za-nj prehud srčni udarec. Ljubil jo je že pregloboko, in njegovo čutje je postajalo tem močneje, čem bolj je ona bila hladna proti njemu. Upal je vedno, da bo zopet videl na njenih ustnih oni srečni otročji nasmehljaj, ki ga je s početka bil tako silno očaral.

Osodepolni dan Melitine poroke je napočil. Markiz in Melita sta bila bolj bleda, nego so poročenci navadno, ker sta s preraznovrstnimi čuvstvi stopila pred oltar. Cerkvena svečanost se je bila brez vseh ovir in zaprek izvršila. Po grajščini je bilo vse živo odličnih gostov, sorodnikov in prijateljev ženinovih in nevestinih. Na povratku iz kapele reče markiz Meliti stisnivši jej roko: Hvala, Melita, da me delate takó srečnega! — Ali to njegovo prijazno približevanje ni ganilo Melite. Imela je za njegove gorke besede le mrzli poklon.

Leonori, ki je vse na tanko opazovala in Melitino hladno obnašanje več ko enkrat videla, je to silno mrzelo. Otožnost, ktera se je hotela v nevoljo spremeniti, jo je začela obhajati. Takó mlada, si je mislila, a že tako trda! Tako lepo teló, a tako mrzla duša v njem! Ura, ko bi se novoporočenca imela odpeljati, je prišla. Leonora porabi trenotek, ko je markiz ravno sam stal pred krasnim šopekom opazujoč umetno zbrane cvetlice, da se mu približa in od njega vzame kratko slovó, Meliti pa je samó nemo stisnila roko. Na to je zbežala v svojo sobo, da ne vidi objemov in solz pri slovesu. Tukaj je zamišljena v resne slučaje človeškega življenja čakala, da bi videla kočije gostov, posebno pa nevestino odhajati. Med tem se nenadoma odpró sobina vrata. Vstopila je v popotnej obleki Melita sama. Ne pogledavši Leonore vrže se v naslonjač zakrivši obraz z rokama in se bridko zajoče.

Hvala Bogu! vzdihnila je Leonora, solze so led njenega srca prodrle. Pustila jo je, naj se najoče; saj je dovolj dolgo trajalo, predno se je dala premagati od svoje prejšnje rahločutnosti. Svečanost današnjega dne, slovesne besede svečenika, ki ju je poročal, utisi slovesa so Melito ganili. Da bi se ne pokazala premehka, pribežala je v sobo Leonorino, da si najokavši se olajša stotere občutke, ki so jo težili.

Leonora je bila ginena. Položila je roko na njeno priklonjeno glavo in v solzah rekla: Uboga Melita, res mnogo si danes pretrpela, ali bodi utolažena in vedi, da se ti bode vse trpljenje povrnilo z blagoslovom! Vedno se te hočem spominjati, ljuba Melita. Z živim čutom bodem spremljevala pota življenja tvojega. Tudi materin blagoslov bo te spremljal povsod. Kjer pa se vzdiguje materina molitev, tam vladata tudi mir in nebeška pomoč!

Melita vstane, iskreno objame Leonoro in reče: Z Bogom, gospodična Leonora: odpustite, da sem Vas zadnji čas pogostoma žalila.

Z Bogom, je ponovila Leonora, potrudi se ljubiti svojega soproga!

Med temi besedami je Melita izginila ravno takó hitro, kakor je bila prišla.

Kmalu potem je kolesno ropotanje naznanjalo svatovski odhod. Leonora ni imela več veselja gledati za njim. Počivaje v naslonjači, kjer se je Melita razjokala, brisala si je solzne oči in poluglasno šepetala: Bog vaju spremljaj, Bog vaju združi!

VI.

Po odhodu Melitinem je bilo na gradu še bolj žalostno nego poprej. Melita in njeni soprog sta se mudila že tretji teden na potovanju. Bila sta najprej v Parizu, potem v Italiji, kjer sta obhodila najlepša mesta. Čez eden teden sta bila namenjena v domovino se povrniti v mesto N., kjer bi živela. Melita je med tem dvakrat domu pisala, markiz pa enkrat. Nobeden njiju pa ni v pismih o ničem drugem govoril nego o potovanju, o krajih in njih imenitnostih. Melita ni nikdar omenjala svojega soproga in markiz nikdar Melite. Njuna pisma so imela bolj stvaren nego oseben in prijazno-srčen zadržaj, kar je med sorodniki bolj v navadi. Pisma so hodila v rodbini iz rok do rok, a vsak, ki jih je prečrtal, položil jih je nemo iz rok. Govorilo se je o potujočem paru kolikor manj mogoče. Tudi Alfonz, da-si se je sedaj skoro celi dan bil pri svojem konjičku, markizovem daru, je zapazil to žalostno spremembo v hiši. Zato je bil zdaj tudi on domá vedno tih in miren. Tudi Leonora si je želela nazaj v mesto, kjer jo je čakalo stotero opravkov. Sedaj je prvikrat bilo, da si je želela z dežele v mesto; kajti dogodki zadnjega časa so jo delali otožno. Kakor o prihodu bil je Alfonz tudi pri odhodu njeni spremljevalev. In zopet je Leonora iz okna železničnega voza kakor pred šestimi tedni pozdravljala sivi grad, že zavit v prvo jesensko meglo. A samo jeden trenotek, potem se je stisnila v kotiček svojega kopéja, prezrevši druge sopotnike, živeč le s svojimi obilnimi mislimi in zalimi občutki.

Novoporočenca sta že bila prišla s potovanja na svoj dom. Oni mesec, kterega sta preživela na potovanju, bil je za Melito manj bridek od vseh drugih, ki so na-nj sledili. Melita je malo do takrat v svojem življenju potovala, malo poznala lepote in posebnosti krajev. Kot najmlajšo hčer puščali so jo roditelji vselej domá, a s saboj jemaje druge njene sestre, kedar so potovali ali pa obiskovali znance. Zato se je Melita na svojem potovanju z radovednostjo mladih let in z onim zanimanjem, s kterim človek prvikrat kaj posebnega vidi, udajala užitku brezštevilnih novostij, ki so se v enomer prikazovale njenim strmečim očem. V svojej zamaknenosti je torej nekoliko tudi sebe pozabivala in markiza, ter takó manj čutila bridkost svoje usode. Skoro nevedoma je postala markizu prijaznejša, menda iz hvaležnosti, da jej je dal uživati toliko krasnih, za-njo tako mamljivih prizorov. A ko je prišla s potovanja na svoj novi dom, ko je njeno okó, kamor se je ozrla, od velike sprejemne sobane do zadnjega hišnega kotička gledalo le odsev velikega bogatstva njej do zdaj še nepoznanega, spomnila se je priproste, a prijazne sobe svojega rojstnega doma, spomnila se svojega novega stanú, in srce se jej je v prsih skrčilo. Zopet se je v njej oglasil oni nesrečni čut, ki jo je kakor strah že ves čas, odkar je postala nevesta, spremljal, da je prodana od roditeljev, privezana za vse svoje dni na moža, kterega ne ljubi. In umolknilo je, kar je bilo še blagega v njej. Zopet je začela žaliti markiza z ledenim obnašanjem in suhimi besedami. A markiz je na vse to ne le molčal, temveč še pomnoževal svojo nežnost proti njej. Iz očij jej je čital vsako željo in ni poznal večega veselja, nego ustrezati jej s čemer si bilo. Njegova potrpljivost in udanost, kojo pa je Melita smatrala za usiljevanje, jo je še bolj dražila. In vse to je markiz delal iz neskončne ljubezni do nje.

Bilo je meseca februarja. Po dolgih snežnih dnevih se je zopet prikazalo zlato solnce in prijazno sijalo po snega bliščečih strehah. Jasno nebo, nenavadna toplota dneva privabila je ljudi na prosto, uživat predčutje mile pomladi.

Po ulicah je bilo polno šetalcev. Na oknu markizove palače je leno slonela Melita in z mrklim očesom opazovala veselo gibanje mimogredočih. Kmalu pa se je bila tega naveličala ter se vrnila v sobo. Tu je sedla na blazino in vzdihovala dolgega časa. Kako je bila že trudna svojega sedanjega življenja! Zanimala je ni nobena stvar, veselila nobena zabava. Sprejemala je pohode in sama le toliko obiskovala, kolikor je bila primorana kot markizinja in soproga deželnega predsednika. Jedino, za kar je še marala, bilo je, da je igrala na glasoviru najbolj divje fantazije, menda podobe nje razburjene notranjosti, in se pogovarjala s svojo papigo. Tudi sedaj spomnivsi se papige stopila je pred pozlačeno kajbico in se tožno nasmejala, ko jej je papiga kričala nasproti v pozdrav. Zdaj potrka nekdo na njena vrata. Na Melitin oglas stopi v sobo markiz.

Ljuba Melita, ali te ne vabi iz hiše to krasno pomladansko vreme? Ako ti je ljubo, dam kočijo zapreči in voziva se nekoliko uživat današnjega prijetnega vremena. Da bi peš hodila, je premokro vsled kopnečega snega.

Nisem pri volji, bil je kratki nje odgovor, in nagajala je dalje papigi.

Ali ti morda ni dobro, Melita? praša jo skrbljivo markiz; že nekoliko časa zapazujem bledobo na tvojem obrazu.

Odkar sem imela srečo poznavati vas, ne vém ali sem kedaj bila boljšega lica nego ravno danes.

Čemu mi hlinite skrbljivost, odkar me poznate, ko dobro vem, da vas ni ljubezen vodila izbrati me za soprogo.

Melita! seže jej markiz v besedo.

Pustite me, da izgovorim, odvrne ona, kar mi davno teži srce. Potem se izgovarjajte, kolikor vam ljubo. In ne da bi ga pogledala, nadaljuje: Vas in moje roditelje je vezala neka skrivna zaveza; kakošna, mi dandanes ni še znano. Pri tej zavezi, kakor sem iz vsega sklepala, je v vaših rokah morala biti moč jim škoditi. Ali vi ste porabili svojo moč v to, da ste si izbrali nevesto izmed nas štirih sester. V resnici, neblag čin možá! Izbrali ste mene, najmlajšo, ne prašaje za moj odgovor, ne čakaje, da bi se vsaj zavedela od iznenadjenja; mene ste hoteli, in morala sem z vami. Z eno besedo, vi ste, kakor se mi vidi, mene kupili. Zato vas tudi, ne da bi vas ljubila, kakor bi bila moja dolžnost kot soproge, le sovražim!

Melita se je stresla po celem životu, ko je skončala svoj govor. Tihota je zavladala v sobi; le papiga se je jezno šopirila mené, da jo Melita krega. Ne daleč od tod poleg mize je stal markiz z roko na-njo uprt, bled, kot bi bil brez življenja. Hotel je nekaj odvrniti, a glas mu ne more iz grla. Polagoma se je zopet pobarvalo njegovo lice, njegovo visoko čelo je zadobilo gube, okó mu zablisne čudnega žara, potem se resno pokloni in nemo odide. Bil je v tem trenotju pristna podoba razžaljenega moža.

Po njegovem odhodu je bilo Meliti sicer lože pri srcu, a polastila se je nje brž nezadovoljnost s samo seboj. Bil je glas vesti, ki jej je očital nedostojno in brezsrčno ravnanje s soprogom. Po tem dogodku sta se srečavala Melita in markiz samo še pri mizi. A tudi tam sta skupaj samo najpotrebnejše reči govorila in še to vselej vpričo slug. Kedar jej je imel markiz kaj neobhodno potrebnega povedati, storil je to vselej pismeno, krače ko mogoče in jo pri tem vikal. Na sprehodih, bodi-si peš ali v kočiji, ni več spremljeval Melite; pustil jo je sploh hoditi, koder je hotela; nikdar je ni prašal za njene želje in pota. V društvih, kamor sta morala pogosto zahajati, govoril je z njo le toliko, kolikor je bilo potreba, da bi njuno obnašanje ne vzbudilo pozornosti sveta. Govoril je takrat sicer uljudno in prijazno, a Melita je vendar čutila obupnost, ktero je skrival pod svojo umetno mirnostjo. S početka je zanimala Melito ta nagla sprememba. Da svojega soproga ni več videla pred seboj kot udano in ponižno jagnje, to jej je ugajalo. A vendar je še prehitro začela čutiti pekel odtlejšnjega življenja. Ona razvajena, da jo mož mili in ljubkuje, bila je zdaj vidno zanemarjena, in to v lastnej hiši, od svojega lastnega soproga! Poleg tega jej je pravil notranji čut, da je ona sama v svojej prešernosti, ker jo je markiz preveč ljubil, zavrgla srečo, ki se jej je v takó obilnej meri ponujala. Želela si je zopet v prejšnje, da-si neprijetne, a vendar manj žalostne razmere s svojim soprogom, a da bi se mu bila prijazno približala, toliko kreposti ni čutila v sebi. —

Bil je zadnji dan pusta. Zvečer je imel biti velik ples, na kterem sta bila po okolščinah prisiljena se prikazati markiz in njegova soproga. Sedela sta tedaj zvečer v kočiji po treh tednih prvikrat zopet eden tik drugega, oba v najvkusnejšej obleki. Ali pa je bilo tudi njuno čuvstovanje primerno veselemu večeru? Melitino ni bilo, a markizovo nič bolj. Ves pot nista ne ene besedice spregovorila. Izstopivši iz voza markiz Meriti ni pomagal, kakor navadno, ampak je to prepustil slugi.

Melito so tudi ta večer, kakor vselej, kedar je kam zahajala, občudovali, iskali in osipavali z uljudnostmi. Le eno okó jej ni celi večer darovalo niti jaeegn pogleda, oko njenega soproga, ktero je sicer vselej z veseljem opazovalo ugodne utise, ki jih je povsod delala prikazen njegove mlade žene. Resno e stal pri kakošnem znancu ali pa občeval s starejšimi damami, ki se niso udeleževale plesa. Melita je to zapazila in tega ni bila vesela. Zato se je tudi jako zamišljeno gibala sredi živahne družbe, preslišala več nego polovico tega, kar so jej govorili, in dajala le kratke odgovore. Njeno okó pa je ta večer z nestrpljenjem iskalo le markiza, in menda ves čas, kar je bila z njim združena, mu ni darovala toliko pozornosti, kolikor ravno takrat sredi šuma. Markiz v svojej vkusnej obleki, v kterej se je njegova visoka postava tako veličastno gibala, s svojim rujavim licem, znakom možke dobe, in zamišljenim čelom, se jej je dozdeval tako častitljiva in zanimiva prikazen, da je vse druge nadkriljevala. Zato je nehote le njega iskala, le njega gledala. A kakošno brezdno je zevalo med njima!

Počasno so po tem večeru Meliti tekli dnevi. Njena prejšnja razdraženost se je spremenila v njej pred neznano otožnost. Neko pomanjkanje je čutila, a ni vedela kakošno; saj je vsega, kar si je le mogla želeti, imela v obilnosti. Razmere med njo in njenim soprogom ostale so enake. Le toliko je bilo v njih spremembe, da je zdaj Melita na skrivnem pogosto opazovala markiza, kar pred onim večerom ni delala, in pri tem zapazila, da on trpi. Da ima Melita izvrstno srce, rekala je večkrat Leonora. In ni krivo trdila. Pri večkratnem ogledovanju upalega markizovega lica se je vzbudil v Meliti čut obžalovanja in srama zavoljo njenega obnašanja proti njemu. Morda sem mu vendar krivico storila, mislila je potem večkrat pri sebi; morda me je vendar ljubil, če se je ravno njegovo snubljenje izvršilo na meni nepovoljni način. Vsega, kar jej je Leonora v kolibici govorila, se je zdaj živo spominjala. Koliko resničnega, mislila je, bilo je v njenih besedah, koliko zdravega razuma v njenih opominih! Hotela je že pisati Leonori, in jo prašati sveta, kaj naj stori, da se pogladijo razmere med njo in markizom, a ni imela srčnosti dovolj. In tako je dalje nosila svoje gorje, ki se je povekšavalo od dné do dné.

Neko jutro je Melita sama sedela pri mizi čakaje markiza k zajutrku. Mesto njega prišel je sluga z naznanilom, da gospod markiz ne more danes milostljivej markizinji delati družbe, ker se slabega čuti. Melita to čuvši obledí. Samotna použije svoj zajutrek, a dišal jej ni. Prišel je poldan, prišel večer, a markiz se je dajal vselej opravičevati z vzrokom že v jutru navedenim. Melita je čem dalje nemirneja postajala. Sluge ni hotela poprašati, kaj je markizu. Zdelo se jej je to kot markizovej soprogi poniževanje, a v markizovo sobo se ni upala, kamor še do sedaj nikdar ni bila stopila. In ko bi tudi šla, kako bi se naj nasproti njemu obnašala, in kako bi jo on sprejel?

Drugi dan je bil prvemu podoben, samó da je bila še poizvedela, da markiz leži in da je že v jutro za rana poslal po domačega zdravnika.

Anton, rekla je potem slugi, ki jej je bil to sporočil, kedar zdravnik zopet pride, povejte mu, da želim z njim govoriti.

Zvečer jej je bil naznanjen zdravnikov prihod.

Pustite ga vstopiti, bil je nje ukaz.

Kmalu se je v Melitinej sobani prikazala častita oseba bolj priletnega zdravnika. Melita se je vidno prestrašila njegovega resnega obraza. Vedela je dobro, da velja to za slabo znamenje.

Kaj je gospodu markizu, rekla je potem težko premagujoč trepet svojega glasu, da je prisiljen biti v postelji?

Milostiva gospa markizinja, odvrne zdravnik, njegova bolezen se ni še popolnoma razvila, a močna vročica, ki ga muči nocoj in ktere v jutro ni imel, daje mi prepričanje, da to ni mimogredoča slabost, temveč znak hude bolezni, ki mu preti.

A odkod, menite, bi imela ona izvir? vprašala je Melita boječe.

Milostljiva, kdo more vedeti za onih sto vzrokov, ki če tudi majhni, so vendarle krivi človeških boleznij? Prehlaje, pregretja, utrujenost, jedila, večkrat tudi moralno stanje človeka — vse to ima telesno bolezen za nasledek.

Melita je bila uničena; izvedela je dovolj. Skoro se ni upala več pogledati svojega pogovornika, boje se, da bi ta ne uganil, kaj se v tem trenotju godi v njej. Dala mu je torej znamenje, naj jo zapusti. Samo prosila ga je še, naj stori vse v polajsanje markizu in naj jej vsak dan naznanja stanje bolnikovo.

Bila je zopet sama, a po ušesih so jej vedno donele zdravnikove besede: Tudi moralno stanje človeka ima bolezni za nasledek. Da je pa markiz, odkar je njo poznal, vedno duševno trpel, to je le predobro vedela.

VII.

Mnogi slučaji človeškega življenja so taki, da se ne dajo popisati, in to velja za vesele kakor za žalostne prigodke. Kje bi se našel čopič, ki bi znal dostojno namalati zahajajoče in vstajajoče solnce, eden žarek lune, eden migljaj zvezd in to takó živo, da bi prevarilo okó opazovalca? Tako bi nemogoče bilo popisati prestane boje, strah, kes in hrepenenje, kar vse je Melita pretrpela ves čas markizove dolge, nevarne bolezni. Vsled vnetja možgan je bil markiz v smrtnej nevarnosti, in še le mesec dni potem, ko se je bil ulegel, izrekli so zdravniki prvi up o njegovem ozdravljenju. A ker je bila bolezen zeló nevarna, so strogo prepovedali, da bi hodil kdo iz rodbine v bolnikovo sobo razven onih oseb, ki so mu stregle. Bolnikov duh je moral ostati miren in manj ko mogoče razdražen po zvunanjih utisih. Bil je tedaj ta mesec za Melito, kar ni videla markiza, po dolgosti in po prestanih mukah hudej večnosti podoben. Cela vrsta sob jo je od njega ločila. Njegovo življenje je bilo v rokah zdravniških, a vsi so si z vsemi pripomočki svoje umetnosti prizadevali smrti ga oteti. Izročen je bil varstvu dveh usmiljenih sester, ki ste bedeli noč in dan pri njegovem vzglavju. Stregli so mu po mogočnosti sluge. Samo njej, njegovej soprogi, ni bilo dano storiti kaj za njegovo polajšanje! Nje ni markiz potreboval in po njej tudi nikdar ni vprašal! Kaznovana je bila dovolj za svoj pogrešek, kterega je storila bolj iz žalostnega ponosa nego iz hudobnega namena žaliti ga, ali pa celó iz resničnega sovraštva do njega.

Ko je začel markiz okrevati, ponehalo je tudi čuvanje usmiljenih sester. Njih mesto je zdaj prevzela priletna dobrosrčna hišna oskrbnica. Tudi po noči je zdaj samo ona čuvala pri njem; sluge so vsi zopet smeli hoditi k počitku, ker je markiz skoro celó noč mirno spal.

Bilo je neko noč okoli ednajste ure, ko gre Melita po svojej najnovejšej navadi pred spanjem pogledat, ali je vse pripravljeno, kar bi se utegnilo po noči potrebovati za markiza. Gredoč pa mimo vrat proti markizovej spalnici, čuje skozi na pol odprta vrata, kakor da bi kdo klical. Po nekej notranjej moči prisiljena stopi brez vsakega pomisleka prvikrat v markizovo sobo, ktero je le slabo razsvetljevala majhna nočna lučica. Poleg postelje je dremala na stolu oskrbnica, na visokem vzglavju pa ležala markizova glava z zaprtimi očmi. Pri tem pogledu se je Melita komaj vzdržala glasnega vzklica; takó se je bila prestrašila. Prejšnji markiz je bil edino poznati po gostej lepej bradi; drugo je bilo na njem vse sama kost in koža. Ko je markiz stopinje začul, reče s slabim glasom, pa vedno zaprtimi očmi: Marjana, daj mi še eno žličico one pijače; po njej se čutim pomirjen in mislim, da bom še nekoliko spal. Koliko je ura?

Menil je, da je Melita njegova čuvajka. Prvi hip Melita ni vedela, kaj bi storila. Pogledala je okoli. Tam na mizici je stala omenjena steklenica in žlica poleg nje. Vzela je hitro z mize stekleničico, napolnila žlico tekočine, približala se markizovej postelji, potem pa roko pod vzglavje položivši malo privzdignila blazino ter mu dala pijače. Vse to je storila v malo trenotkih. Željno je markiz popil in zahvalivši se odprl nekoliko oči. Zagledal in spoznal jo je ob enem. En vzdihljaj je prišel čez njegove blede ustnice, in glava sklonila se je zopet v blazino. Oči je imel zopet zaprte in težko je sopel. Še eden trenotek je Melita postala in pogledala na njegov obraz, a potem zbežala iz sobe, kakor bi jo bil duh odnesel.

V svojo sobo dospevši olajšuje si obilne občutke, ki so jej tesnili prša, z dolgo trajajočim jokanjem. Te solze so bile prve za onimi, ktere je prelila v Leonorinej pričujočnosti na dan svoje poroke. Te pa niso bile kakor one obupne, temveč sladko-otožne, in čut, ki jih je spremljeval, ni bil čut obupa, temveč čut utolažbe in pomirjenja. Dolgo ni mogla zaspati; njene misli so vedno bedele pri vzglavju nje soproga.

Po onej noči se je prepričala Melita vedno bolj, kar je že prej začela čutiti, da ljubi markiza in to z vsemi močmi svoje mlade duše, z vsem ognjem prve ljubezni. In vsak novi dan je v njej pomnoževal ta čut in vsak dan je z veseljem in strahom pričakovala trenotka, ko bode markiz zopet obedoval v njenej družbi. Kako se bode takrat proti njemu obnašala, še sama ni vedela; želela si je samó, da da bi ga zopet videla.

Takošnja je bila sprememba z njo in to v tako kratkem času. Ali bi bila ona prej na kaj takega mislila? Kam je bila izginila prejšnja hladnokrvnost, njeno sovraštvo in njena zoprnost do markiza? Vse te slabosti so jo zapustile vsled bridkih izkušenj zadnjega časa.

Markiz je ozdravel, a okreval je jako počasi. Zavoljo tega so mu zdravniki svetovali v pospeševanje svojega zdravja v kopel se podati. Priporočili so mu Karlove vare. Tja je imel z dvema slugama v nekolikih dneh odpotovati. Da je Melita s težkim srcem gledala priprave za pot, kdo ne bi tega verjel po njenej spremembi? Markiza ni več videla po onej za njo osodepolnej noči, da-si je bilo med tem preteklo že štirinajst dnij. Ali bode pa tudi jemal od mene slovó, mislila si je vzdihujé Melita.

Dan njegovega odhoda je napočil. Nemirno je Melita že takoj v jutro hodila gor in dol po svojih ibah in vedno poslušala, ali ne čuje koga približevati se njenim vratom. Pričakovala je markizov prihod. Čula je slednjič vedno bliže korake, a spoznala takoj, da oni niso markizovi. Kmalu se je tega tudi prepričala. Bil je sluga, poslan od markiza. Ker še baje markiz ne more zavoljo slabosti pismeno jej naznaniti, kar je neobhodno potrebno, prosi jo, da naj se za trenotek potrudi v njegovo sobo. Kako jo je vznemirilo, a vendar tudi razveselilo to poročilo! Tema se jej je storila pred očmi, kolena so se jej šibila, ko se je bližala markizovej sobi.

Markiz oblečen za potovanje stal je pred svojo pisalno mizo in pogledaval neki papir, ko je Melita vstopila. Ko čuje njene stopinje, obrne se proti njej in videl jo je stati pred seboj, kakor sodnik obtoženca.

Gospa markizinja, je začel, gotovo Vam je znano, da moram v kopelj odpotovati vsled zdravnikovih ukazov. Ker pa tam najmanj eden mesec ostanem, vam tu izročam pismo, s kterim bodete pri mojem menjalcu prejemali denar za svoje in hišne potrebe. Vi pa lahko mej tem časom potujete, ako se vam zljubi v svojo domovino, ali kamor bi želeli. Do tedaj pa ostanite z Bogom!

Melita se ni ganila z mesta. Nič ni odgovorila; stala je še vedno kakor poprej. Markiz videč, da ona ne misli oditi niti mu odgovora dati, nadaljuje: Ako prav sodim, Vi se nočete od mene ločiti s svojim sovraštvom. Prav imate. Saj kdo vé, ali se kedaj še povrnem? Čutim se tako slabega. — Tu imate mojo roko; vsaj ne sovražite me, ako mi nočete biti moja prijateljica! In ponudil jej je velo roko.

Kako rada bi bila Melita prejela njegovo roko in z enim pritiskom mu povedala, česar ni upala v besedah izreči; a tega vendar ni storila, temveč bojazljivo dejala: Jaz Vas spremim v kopelj in ostanem pri Vas, ako dovolite.

Ti, Melita?

Ni mu dala dalje govoriti. Čuti svoje ime iz njegovih ust bilo je več nego si je pričakovala od tega trenotka. Pozabivši vse, kar je bilo kedaj med njima, poslušala je samo glas svojega srca in dela obe roki okolo markizovega vratii, skrivaje zarudelo lice na njegovih prsih. In ko se je njegova roka ovila njenega života in ko je čula udarec njegovega srca, bila je Melita prvikrat srečna po svojej zaroki.

VIII.

Med tem se je vrtela Leonora sredi svojih gojencev in poslov. Njene misli so bile vsak dan pri Valeriji in Meliti. Valerija jej je pogosto dopisovala. Takoj v prvem svojem pismu naznanila jej je povratek novoporočencev. Iz njenih pisem se je Leonori zdelo, da Valerijin duh postaje zopet mirnejši. Govorila ni več, kakor je to prej storila, samo o Meliti, ampak začela se je zopet zanimati za dom in za srečo drugih svojih otrok. Bila je tedaj Leonora gledé Valerije nekoliko pomirjena. A vznemirjalo jo je tem bolj Melitino sumljivo molčanje. Že pred pol letom je pisala Meliti pisemce, v kterem jo je vprašala, kako se čuti, vendar je zastonj čakala dan za dnevom odgovora. —

Bilo je koncem maja že drugega leta, ko dobi neki dan pismo. Z napisa je takoj spoznala, da je Melitino. Na pismu je bil citati pečat: Karlsbad — Karlovi vari. Kako rada bi bila Leonora bežala s svojim zakladom, z dragim pisemcem, v svojo sobo, a slučaj je hotel, da je ravno nekaj trenotkov prej bila moko v krop zasipala. Kakošni bi postali žganci, ko bi sedaj moko v nemar pustila? Radovednost pa jej vendar ni dala miru. Klicala je torej zaporedoma: Jože, Tone, Miha, ali je kteri izmed vas v sobi? Namesto odgovora priteče v kuhinjo drobni Jože, učenec druge latinske šole, poprašat, kaj je nje želja.

Ali ni nobenega drugega tu?

Nobenega!

Ali bi mi znal povedati, Jože, v kterej deželi so Karlovi vari?

Leonora, da-si je dosti učenjakov vzredila, vendar v zemljepisu ni bila tako učena, da bi vsa glavne kraje naše države bolj natanko poznavala.

Jože jo jez debelimi očmi gledal. Ubogi Jože! Bil je od nekdaj slab učenec, a oče ga je vendar silil v uk, da-si mu je to Leonora večkrat odsvetovala. A Leonora mu dalje ukaže: Idi, Jože, po svoj zemljevid in poišči Karsbad ali Karlove vare. To ime se glasi nekako po slovensko, tedaj mora biti v kakem slovenskem kraju.

V tem trenotju pa pride k sreči domu Leonorin osmošolec, edini nje gojenec, s kterim se je mogla včasih kaj pametnega pogovarjati.

Gospod Franc, klicala mu je nasproti, pridite nama na pomoč, kje pa leži kraj Karlovi vari?

Karlsbad ali Karlovi vari, odgovori Franc, so imenitna kopelj na Češkem.

Kaj, kopelj je tam, mislila je vsa začudjena Leonora. Kako močno jej je zdaj utripalo srcé! Kaj neki dela Melita v kopelji? Ali je bolna in je zato tako dolgo molčala?

Ta dan Leonora ni čakala večera, da bi prečitala pismo. Hitro po obedu si natakne naočnike, prelomi s tresočo se roko pečat in mahoma prečita pismo, ki se je tako-le glasilo:

Ljuba gospodična Leonora!

Zanašaje se na Vaše dobro srce, ktero ne goji sovraštva do nikogar, tem manj pa do oseb, ki so Vam drage, upam, da mi odpustite nelepo moje ravnanje, da Vam še nisem na Vaše pismo odgovorila. Uzrokov Vam ne bom tu naštevala. Ustno Vam hočem vse povedati pri sebi, na svojem domu, kamor ste prav gorko povabljeni v letošnjih šolskih počitnicah. Moj Konrad Vam ima tudi neko ponudbo predložiti in pričakuje, da mu je ne odrečete.

Čudili se bodete, da Vam pišem iz Karlovih varov. Moj soprog je prestal to zimo nevarno bolezen; zató je moral potovati sem v kopelj v pospeševanje svojega zdravja. Po mojej postrežbi in vsled izvrstne kopelji je moj Konrad okreval mnogo prej, nego so zdravniki upali. Zato se vrneva še ta teden na dom, vesela in srečna. Pišite mi skoro.

Vaša Melita

markizinja Konradova.

V Karlovih varih, meseca maja.

En čas je Leonora zamišljena gledala pred se, potem pa zloživši pismo vzdihnila: Hvala tebi, oče nebeški, da si omečil njeno srce in združil dve plemeniti duši! —

Bilo je štiri leta pozneje. Z Melitino srečo je tudi Valerija z nova oživela. Omožila je srečno ostale tri hčeri, ktere so se vse seznanile s svojimi ženini na Melitinih sprejemnih večerih. Pri roditeljih na gradiču živel je edini Alfonz, naslednik svojega očeta. Vzrasel je v krasnega mladenča, izurjen v vseh telesnih vajah in tudi izučen v raznih znanostih.

Predlog, kterega je bil Leonori stavil markiz, bil je ta, da se mora za vselej preseliti v njegovo hišo.

Triintrideset let se je Leonora mučila in potila za svoj obstanek; zdaj je začela stareti in njene moči so hirale. Kakovo bi bilo s časoma njeno gospodinjstvo in odgojevanje trmoglavih gojencev? Ni se torej dolgo obotavljala; prodala je vse, kar je imela, in se udomačila v Konradovej hiši. Kedaj bi si bila mislila, da jo čaka še tako srečna starost? Ljubljeno in spoštovano kakor mater jo je mlada markizinja postavila v družbinskem, kakor tudi v javnem življenji na častno mesto. Njena največa radost pa je bila gledati neskaljeno srečo svoje dobrotnice in božati dva zlatolasa vnučiča svoje prijateljice Valerije.