Rokovnjaška koča
| Rokovnjaška koča Keber |
Spisal Keber
| |||||||||||||
Bila nas je velika druščina v mestni hiši v Bistriški dolini. Prejšnji dan smo napravili ob najlepšem vremenu, pa s praznimi nahrbtniki težavno in tudi nevarno partijo na Skuto. Fotograf g. Davorin Rovšek je pri tej priliki napravil več krasnih slik, kakor: Grintovec in Triglavsko skupino s Kokrskega sedla, Struco, Skuto in razgled proti Ojstrici s Podov. Veliki fotografski aparat poprej menda še nikdar ni bil v tej višini v Kamniških gorah. Ponos zaradi tega uspeha in upanje, da dobimo izvrstne slike lepega planinskega sveta v spomin na rajsko življenje v domačih gorah, sta bila zdravilo za večdnevne bolečine v ramenih.
Počitek v zanimivi mestni spalnici in postrežba Bistriške kuharice Micke, ki vzorno skrbi za telesne potrebe Bistriških turistov, sta nas spravila v najboljšo voljo. Ko smo si bili ogledali vse naravne krasote: izvirek, žagano peč, most iz žive skale in vodopad v Predoslju, smo imeli še dovolj časa, da pridemo do večera v Kamnik. Kaj naj si še ogledamo?
»Vse ste že oblezli, Rokovnjaške koče pa gotovo še niste videli!« se je oglasila Micka, opazivši naše brezuspešno posvetovanje.
Dober svet je zlatega denarja vreden. Pripovedke o Rokovnjaški koči in rokovnjačih, res, kar nas je bilo Kamničanov, so bile vsakemu znane; vedeli smo vsi, da so pred nedavnim časom prebivali v Bistrici rokovnjači in tu imeli svoje koče; saj pomni različne dogodke iz rokovnjaških časov vsaki starejši človek v Kamniškem okraju. Toda nobeden se v hipu ni tega domislil, in bili smo takoj vsi pripravljeni, da si ogledamo ta ostanek domače zgodovine, kateri je tudi v »Rokovnjačih« označen, tem bolj, ker je komaj pol ure od mestne koče oddaljen.
»Sami je ne najdete. Bodljajeva Reza naj gre z vami, da vam pot pokaže, pa glejte, da se kdo na poti ne ubije,« je svetovala skrbna Micka.
Reza Bodljaj naprej, za njo ostala družba in zadaj nosač fotografskega aparata, tako smo se pomikali kmalu nato v breg za mestno hišo nad izvirkom. Breg, v katerega smo lezli, je začetek grebena, ležečega vzporedno z glavnim pogorjem od Brane do Škarij, in omejuje južno dolino Sedelšek z enako imenovanim hudournikom v dolini (nem. Freithofthal spec. karte). Pot je obraščena z redkim mešanim drevjem in je zelo prijetna, ker ni preveč strma. Kakih deset minut drži naravnost v breg ob ozkem, napol zaraščenem hudournem potočku, ob katerem raste poleg gričevnika mnogo »roženburca« (tako imenuje Micka najnovejši specifikum za difterijo: »Rhodiola«) in zlatega jabolka (Lilium bulbiferum L., L. Martagon), katerega korenina je dobra, ako »lasje izpadajo«. Divje raste ta rastlina više, ravno tako čemerika (Veratrum album L.); najbrž ju je hudournik zanesel v dolino. Prišli smo na vlažna tla, posuta z dračjem in napol suhim listjem. Tak svet je jako priljubljeno bivališče gadom. In res, kmalu se mi je posrečilo ujeti lepega gada samca. Nato se je pot zavila okoli roba v dolino, in tu smo imeli težave z aparatom. Prav na ovinku je nad potjo v skalo vsekana naravna votlina, kjer je bilo prvo rokovnjaško stražišče. Pot mimo te votline je pol koraka široka; morali smo lesti po vseh štirih, ker navpična skalnata stena moli tukaj črez pot, spodaj pa zija prepad. Aparat smo z velikimi težavami in smrtno nevarnostjo spravili črez to sotesko. Sedaj prenočujejo v tej jami srne in jeleni, kakor kažejo obilni sledovi. Turisti, ki hodijo na Kamniško sedlo — pot namreč drži po nasprotnem bregu na Jermanici — vidijo večkrat na tej strani divjačino.
Od »prve straže« pelje po kozji stezi pot v Sedelšek, kateri je zelo nagnjen in ima mnogo kataraktov; zato je dohod proti hudourniku popolnoma nemožen. Jermanski rob pada pod potom na Sedlo takoj navpično v Sedelšek, in pod to steno, po kateri se ne bi prišlo drugače kakor po vrvi, se nahaja »Nandetova koča«, imenovana tako po rokovnjaškem »papežu« Nandetu.
Seveda je treba nekoliko domišljivosti, da si predstavljamo votlino v Jermanskem robu kot kočo. Koča obstoji iz dveh sob; večja, proti Bistrici, je ločena od manjše s steno, 2 metra debelo, v kateri se nahaja štirioglato okno; ogli so seveda dokaj nepravilni. V manjši sobi, pod oknom, stoji obširno ognjišče; na steni se pozna dim od rokovnjaške kuhe; to je bila kuhinja. Večja pa je bila pisarnica rokovnjaškega papeža. Sedaj, manjka sprednje stene; tudi tlak je že ozek, ker se ga je mnogo udrlo v potok Sedelšek, ki teče kakih 6 metrov pod kočo. Poprej je bila prednja stran zadelana z deskami. Pred kakimi 30 leti so se tu v varnem zavetju skrivali po več mesecev vojaški beguni, kajti ti kraji so bili neznani in nepristojni njih zasledovalcem.
Takih naravnih votlin se nahaja v Bistrici obilo, posebno znamenite pa so Mokriške radi mnogih okostij votlinskega medveda.
Svet okoli koče je tako strm, da nismo mogli postaviti aparata, čeprav smo jako naravno, ogrneni s konjskimi ogrinjačami in poleg velikega črnega lonca sedeč, imitirali živo podobo iz časov francoske vstaje. Ker smo se morali vrnit brez slike, smo si tem bolj vglobili v spomin ta divji romantiški predel raznih Bistriških čudes, izmed katerih bi dolina Sedelšek z rokovnjaško kočo, ako bi bila pot zaznamovana, poleg Predosija gotovo zavzemala prvo mesto.