Roman dveh src. — Senzacionalna katastrofa. — Kdo je kriv?
| ← Pretužna pesem o smešni zgodbi in zadovoljni njen konec | Roman dveh src.—Senzacionalna katastrofa.— Kdo je kriv? Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
O poplavah in špinači → |
| |||||||||||||||
Ljubila sta se jako in je celo izvedena gospa Marija Pričar izjavila, da se je v njeni več nego tridesetletni obširni, vsem zahtevam moderne higiene ustrezajoči praksi še ni primerila taka in tolikšna ljubezen, ki da opravičuje najlepše nade za bodočnost, pri čemer da se vdano podpisana Marija Pričar za vsak primer najvljudneje priporoča. (Zakotna ulica št. 9, II. nadstropje. Prosi se pozvoniti!)
Skratka — bil je par, ustvarjen za ljubezen: ona s flor nogavicami mesne barve, v nogavicah pa tudi nikakor ne brez — on takisto poln kreposti in idealov in vseskozi zaveden. Marsikatero oko se je oziralo za njima in si mislilo: Bog ve, ali jo bo vzel!
Toda on je bil vzvišen nad slehernimi dvomi in sploh značajen, kar se tega tiče. Ob svečani polnočni uri v tihi kamrici ji je trdno obljubil in prisegel s polno paro, da zakon nikakor ni izključen. Ampak baš nasprotno. Med državno osobje da spada, zakon o državnem osobju pa s tega in tega dne, obnarodovan v »Službenih Novinah« Kraljevine SHS, številka toliko in toliko, izdanih tega in tega dne, v prilogi številka toliko in toliko, ukazuje v členu tem in tem, da uživa državno osobje po preteku treh let stalnost. Zakon drži kakor skala: na tej skali da bo sezidana zgradba njegove in njene bodočnosti! Eno leto da je že minilo, naj mineta še dve, pa si bo lahko ustanovil domače ognjišče — tedaj se bo videlo, ali je mož beseda ali je mož figa. Do tedaj pa naj ona nikar ne bo sitna ob svečani polnočni uri.
V verni ljubezni so jima potekali dnevi, tedni, meseci.
On je navdušeno služil noč in dan in s polno paro.
Sleherno prosto minuto je žrtvoval, le da mu prej potečeta leti nestalnosti. Ona pa enako. Njeni beli prstki se niso ozirali ne na levo ne na desno, nego neumorno vbadali urno šivanko in vihteli svetle škarje, pripravljala si je poročno opremo.
Preteklo je prvo leto, potekalo in poteklo je bridkega čakanja drugo leto. Ljubeči par si je sedaj oddahnil. Najel si je skromno domače ognjišče, obstoječe iz sobe s souporabo kuhinje in še si je on izprosil za poroko potrebni predujem.
Tedaj pa je nenadoma kakor z jasnega neba počil glas: Čestiti gospodje narodni poslanci so državnemu osobju ukinili stalnost!
Poraznega učinka te novice ni da bi ga popisalo pero.
On je krilil pesti in se rotil, da mu je stalnost zajamčena z zakonom in da je ni moči ne tokraj ne tam preko, ki bi mu stalnost mogla zopet ukiniti. In se je sploh jako nespodobno izražal o čestitih gospodih narodnih poslancih in jim dajal priimke, da si grših ne dajejo niti ne sami gospodje narodni poslanci drug drugemu. Take priimke je najodločneje obsojati.
Ona je medlela. Grenke solze so ji lile iz lepih oči, grenki očitki so se ji usipali iz sladkih ust. Oh, je ječala, oziroma je ječala »joj«, kajti bila je Štajerka, zakaj da ni raje hodila z drugim, deset da jih je imela na vsak prst, vsi so bili bolj stalni in bi bila lahko sedaj že gospa! Kdo ji povrne leta, kdo ji da drugega ženina, kajti kdo bo maral tako, ki je bila že dve leti zaročena — saj se ve, kako je s tako!
Z mrkim pogledom jo je poslušal.
Ona pa je nadaljevala, joj, kaj da bo sedaj z njeno opremo. Naštela je vse, kar si je napravila in nabavila in so bile to jako izobražene reči, ki jih moje moško pero ne bi znalo popisati brez prijazne pomoči modnega salona »Majmun«. Prisrčna mu hvala!
Napravila in nabavila si je bila razočarana nevesta: tri ducate promenadnih srajc z zaokroženo tlakovanimi motivi in rdečkastorumenimi kvačkami klasične oblike;
dva ducata večernih srajc s plisiranim boxcalfom in angleškim šivom;
tri ducate finih hlačk, bogato vezenih s five o clocom in brezalkoholno borduro;
dva ducata modnih zadnjikov, šitih z živim robom in verižno pentljo in okrašenih s frikasiranimi pilastri.
Prosil sem modni salon, naj malo počaka, da ne bo pravopisnih pogreškov in sem ga vprašal, kje da so ostali robci.
Modni salon me je dobrohotno poučil, da robci ne spadajo v moderno opremo, ker da smrkelj sploh ni več v modi pri damah. — Kakor že omenjeno, modnemu salonu bodi na tem mestu izrečena najiskrenejša zahvala!
Nesrečna mladenka pa je tarnala naprej, kaj da bo s srajcami in hlačkami, ako pridejo iz mode in se bo hodilo brez, in kaj bo z njenimi dolgovi po prodajalnicah in salonih. Glasno je zaihtela in izjavila, da brez milosti zahteva povračilo vse škode in da tudi svoje ljubezni ne pušča zastonj in da zahteva za vsako leto dva tisoč dinarjev, to je skupaj štiri tisoč in je dovolj poceni.
Tako se je pretresljivo končala ljubezen dveh mladih src!
Javnost je vztrajno razburjena in zahteva jasnega odgovora: Kdo je kriv?
Policija dela s polno paro in policijski pes še časa nima za gorko žlico. Iz občinstva se čujejo najrazličnejši glasovi. Nekateri s prstom kažejo na državo, država da je kriva, ker z zakonom o nestalnosti krši zakon.
Toda s prstom kazati na koga, sploh ni spodobno.
In država tudi ni, kakor je kdo drug.
Če se pogodi kdo drug, ga pogodba veže. Ako se ne drži pogodbe, ga lahko tožiš in bo obsojen in bo moral plačati še odvetniške stroške, kar ni le zoprno, nego tudi sramotno. Če kdo drug koga vzame v službo in mu obljubi: čez tri leta bo služba stalna, — si potem ne more premisliti in čez tri leta reči: nak, služba ni stalna!
To ne bi bilo pravično, ne bi bilo pošteno in bi ga sodnija lepo pogledala, kaj da misli in da svoje besede ne sme nikdo požreti.
Nikdo, razen države.
Le država, ta jo sme. Toda je ne požre drugače, nego če ji to dovoljuje zakon. Če ni zakona, ki bi ji dovolil, da jo požre, je ne požre, nego se najprej naredi tak zakon in jo požre šele potem. Brez zakona ne požre država ne zloga svoje besede, ne črke ne pičice. Nič brez zakona!
Tako gre vse po zakonu.
Zato se nima nikdo nič pritoževati ali celo kazati s prstom.
Nekateri ljudje tega nočejo razumeti in se kregajo:
Kdo da naj se zanaša na zakone? Kdo naj še vstopa državi v službo, ako država lahko vsak hip sebi v prid, uslužbencu v kvar izpremeni zakone in službene pogoje in jih tudi resnično izpreminja? Kdo naj potemtakem še veruje besedam države in jim zaupa?
Ljubi bratje — koliko se državi lahko verjame in zaupa, je čisto drugo vprašanje.
Rabelj iz Sarajeva na primer ne gre nikamor opravljat svoje službe, ako vnaprej ne dobi plačila. On ne veruje, on ne zaupa. Že ve, zakaj ne.
Toda tukaj ne gre za to, ali in koliko je državi verjeti in zaupati. Nego gre le za stalnost in nestalnost in ali je nestalnost zakonita.
Kar se pa tega tiče, je stvar, kakor rečeno, taka: stalnost je bila zakonita, nestalnost pa takisto. To pa je poglavitno.
In sploh ne smemo biti sitni: zakaj naj bodo stalne baš državne službe, ko ni stalna pri nas nobena druga stvar, ne zakoni, ne vlada, ne politika, ne programi, in je stalna edinole — splošna nestalnost!
(Jutro, 23. decembra 1926)