Roža je rdeča v solncu žarela
pa je dišav opojnih gorela.
Dišave morile so,
palile cvetje,
dišave gojile so,
užigale vnetje ...
Metulji vsi modri nad njo se gugali,
pri roži rdeči poredni vas’vali:
„Vzemite dišave mi,
tak so vse žgoče!
Vzemite le delček si,
tak mi je vroče ..."
„Ej — cvetje ugaja nam, cvetje dišeče,
dišav pa ne vzemamo, one so moreče."
In roža je čakala,
za metulji je plakala ...
Roža rdeča je v solncu žarela,
pa je dišav opojnih gorela.
Svileni žarki
nad njo so vstajali,
zlati vsi žarki
so vso jo obdajali.
„Iz mene dehti,
me žge in mori!
Vzemite dišave mi,
vzemite le delček si!"
„Ej, roža rdeča ti, lepa si, lepa —
pa dišav mi ne maramo, to v ogenj uklepa —"
In roža je čakala
po žarkih je plakala — — —
In roža rdeča v megle je vplela,
roža rdeča — dišav je — zvenela —.
