Romanca o sreči
| Romanca o sreči Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Ležal je starec na smrtni postelji. Sveča je dogorevala z dolgim, ozkim plamenom in razlivala po stenah bledorožnato svetlobo. Žarki so postajali motni in megleni in tihe sence so stopale iz kotov in od stropa ter se razgrinjale po sobi. Na zidu je visel zaprašen bakrorez : glava Kristusova s trnjevo krono.
Noč je prišla izza gora s tihimi koraki in razstrla nad krajino svoje črne peroti. Poslednji solnčni žarki so ugasnili na zahodu; gozdi so zašumeli in nebo se je zakrilo s sivim pajčolanom. Starec je odprl oči. Utrujenost je ležala na njegovem suhem okrazu, posejanem z globokimi gubami. Z nemirnim čutom, pol strahom in pol hrepeneče je pričakoval, kedaj ugasne sveča ob njegovem vzglavju. Čutil je, kako se bliža z vsakim trenotkom nekaj silnega in svetega, in v zadnjih onemoglih utripljajih mu je zastajalo srce. »To je smrt; njen mrzli dih plava nad mojim obrazom in njena roka sc izteza proti meni.« In celo dolgo življenje, polno trpljenja in bridkosti, razgrnilo se je pred njim popolno in jasno v jednem samem hipu. Najrazličnejše slike, najčudovitejše barve, a vsebina vedno ista in ozadje povsod zaduhlo in temno. Ah, v onih davno minulih, solnčnih dneh, — kako je sanjal z nejasnim hrepenenjem o nečem neznanem, prekrasnem, kar se mu je zdelo tako neizmerno oddaljeno in nedosežno, a je bilo vender takrat najbližje njegovemu srcu. Zdelo se mu je, da vidi to večno lepoto, to neskaljeno, tiho srečo v zadnjem trepetajočem svitu večernega solnca, — da jo čuti v božajočem dihu jutranjega vetra, da sliši njene glasove v skrivnostnem šumenju gozdov. Da, takrat je spalo tisto mehko, neznano razkošje v njegovem srcu samem, — in vzdramilo se je in razširilo ob vsakem pogledu iz ljubečih očij, v drhtenju oddaljene strune ob vonju cvetoče rože . . . A v suhih skrbeh vsakdanjega življenja je utihnilo to čisto hrepenenje in skrilo se je globoko na dno srca. In nad njim je raslo in se širilo tisoč želja; zvenela je jedna in na njenem mestu se jih je dvignilo sto . . . »Blaga in denarja!« S potnim obrazom in krvavečimi rokami se je upiral, da doseže svoj smoter. Vedno več in vedno več! Kadar se mu je zdelo, da stoji dovolj visoko, razgrnile so mu nenasitne želje že cel svet pred očmi; in on je stopal dalje in nogi sta se mu tresli in obraz je venci. »Časti in slave!« Želel si je peroti, da se dvigne nad vse druge, — zlatega prestola v oblakih, da sede nanj, zavidan in slavljen. Obtožil je svojo vest in umazal svoje poštenje in njegova slava mu je bila v žalost in sramoto . . . Spalo je hrepenenje v njegovem srcu. A ponoči, ko je utihnilo mesto tam zunaj in ugasnila svetilka v njegovi sobi, vzdramilo se je v vsi nekdanji lepoti in od kesanja in utrujenosti so ga zaskelelc solze na licih. »Kje je moja mladost, kje je moja sreča! Prodal sem jo za Judeževe srebrnike; izdal sem sramotno samega sebe. Moje roke so oslabele in