Romanje naše Jelice
| Romanje naše Jelice Josip Vandot |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. • dno |
1. uredi
Če bi se priplazila dolga, debela kača iz grmovja in bi odprla žrelo in bi zasiknila s strupenim, preklanim jezičkom – o, Jelica bi se je ne ustrašila. Jelica bi se nasmejala hudi kači. Pobožala bi jo po svetlih luskinah in bi ji prijazno rekla: »Dober dan, kačica! Pa odkod in kam? Ali si zdrava, ljuba kačica?« – Ne vem, če bi jo ugriznila huda kača; a težko, da bi zasadila strupeni zobek v prstek, ki jo gladi in boža tako lepo in prijazno. Kačica, strupena kačica se obrne, pa se splazi nazaj v grmovje; nič ne reče in tisti dan tudi nič več ne zasika s preklanim jezičkom. – O, in če sreča na vasi Jelico grdogled, velik in strašen kuža, ki je pomeril že marsikakemu paglavcu prtene hlačke, pa kuža ni več grdogled in strašen. Kuža samo trikrat zamahlja s košatim repkom; dvakrat prijazno zabevskne in reče: »Hav-hav, Jelica! Dober dan!« – Jelica pa ga poboža po kuštravi glavi, in kuža se obrne ves zadovoljen. Na vas gre; paglavca gre iskat, da mu pošteno pomeri hlačke, ki so že vse razcefrane in zaradi tega prav hudobno dražijo grdogledega kužo. – In mucika vidi Jelico. Repek dvigne, oči obrne in zamijavka: »Mijav-mijav! Ali sem ti prav, Jelica?« – No, Jelici pa je mucika prav in tudi zanjo ima na jezičku dobro in lepo besedico. Pa tudi za kravico, za volička, za konjička, za telička in kozlička. Oh, in pa tudi za ptičke, ki se igrajo tam na vrtu in prepevajo v samotnem gozdičku. Ker pa ima Jelica za vse žive živalce prijazno besedo, zato pa jo imajo tudi živalce na vso moč rade. Še medved in volk bi jo imela rada, če bi jo poznala. A medveda in volka ni na vasi in se skrivata daleč nekje v črni goščavi.
No, vseh živalc pa Jelica vendarle ni imela rada. Samo miške ni imela rada, tiste prebite, tatinske miške! Glejte! Pred tremi dnevi se je bila Jelica prebudila. Prstek je utaknila v usta – in ovbe, ovbe! V ustih pa je manjkalo sprednjega, najlepšega zobka, ki ga je imela na vso moč rada. Izginil je zobek, kar čez noč je izginil in ga ni bilo nikjer več. Jokala se je Jelica, in teta Mina jo je tolažila in ji je pravila, da je samo miška ukradla tisti lepi zobek. Odnesla ga je v jamico pod zemljo. Tam pa dela in dela in obla, da ji napravi drugi zobek, ki bo še stokrat lepši, nego je bil prvi. Pa je bila Jelica res huda na miško. Klicala jo je iz vsake luknjice, da bi miška prišla in bi jo Jelica pošteno okregala. Okregala pa zaradi tega, ker ji je miška tako hudobno izmaknila lepi zobek, No, miške ni bilo od nikoder. Zato pa je bila Jelica še bolj huda nanjo.
Pa tudi ljudje so imeli Jelico radi. Vsak dan je prišla v vsako hišo; z vsemi se je pogovarjala in je bila domača v vsaki hiši. Zato pa so jo povsod imenovali: naša Jelica. Pa so bili povsod prepričani, da je Jelica njihova in sodi pod njihovo streho. A Jelica ni bila od nikogar v vasi. Doma je bila daleč iz mesta in je bila samo čez poletje pri teti Mini. Dasi je bila gosposko dekletce, ji vaški otročaji vendar niso nagajali in je tudi dražili niso. Radi so jo imeli; pa saj je bila njihova. In bilo ni paglavca v zagorski vasi, ki bi je ne klical z besedama: naša Jelica. Časih so se pa pograbili paglavci med sabo in so se spričkali, čigava je pravzaprav Jelica. No, pa niso prišli do pravega zaključka. Polovica jih je zmagala; a druga polovica pa se vkljub temu, da je bila premagana, ni hotela vdati. Pa je pobegnila in je še med begom vpila: »Naša je Jelica, naša! Ali slišite? Pa je vendarle naša!« – Tako so vpili premagani paglavci. Ljubček moj, ti pa ugiblji potem in ugani, če moreš, čigava je pravzaprav Jelica…
Jelica se je pa smejala in je stresala z glavo, da so se ji zlati kodri kar sipali okrog lic. Temna očesca so se ji smejala, in rdeča ličeca so ji žarela v velikem, srčnem veselju. Osmi je praznovala tisto leto svoj god; lepega poletnega dne ga je praznovala. Navsezgodaj v jutru tistega dne je potrkala na okence njena drobna taščica, ki je prihajala vsako jutro k Jelici, da jo pogosti z belimi drobtinami. Potrkala je taščica s kljunčkom ob steklo. Priklonila se je gibčno in je zacvrčala: »Pip-pip! Jelica! Prišla sem, da ti voščim godek – vesel in lep godek! Pip-pip, Jelica!« – Jelica se ji je posmejala in ji potrosila na oknico dobršen del kolačka, ki ga je dobila od tete za god. – »Pip-pip!« je cvrčala taščica vsa zadovoljna. Veselo je zobala sladki kolaček in niti zapodila ni debelušne vrabulje, ki ji je prišla pomagat. No, bilo je zadosti za obe, pa jima ni bilo treba, da bi se kregali in bi bili druga drugi nevoščljivi. Jelici pa je ugajalo vse in je pohvalila z lepimi besedami obe ptički. Odšla je v kuhinjo, kjer je bila teta Mina že davno skuhala zajtrk. Sama je bila teta Mina, zakaj vsi drugi so bili odšli že zarano na senožet visoko tja v gorovje.
»Tudi jaz bi šla rada na senožet,« je dejala Jelica teti. »To mora biti lepo tam gori! In od tam se gotovo vidi daleč. Če ne v deveto deželo, pa v mesto gotovo, kjer stanuje mamica ... Veste, teta, kar pustite me! Saj ni daleč – samo urico hoda ... Tako rada bi šla! Pa me pustite, teta! Lepo, lepo prosim ...«
»Glejte jo – no!« se je čudila teta Mina. »Na senožet bi rada? Pa sama bi šla rada? – Glejte! Pa te ni strah in se ne bojiš? Kaj, če te zaloti medved ali pa še celo volk? Požreta te, Jelica, ker sta medved in volk hudi zverini. Na, pa te ne bomo nič več imeli ...«
A Jelica je stresnila z glavico in se je zasmejala. »O, teta!« je odvrnila. »Samo šalite se in me strašite. Saj se ne bojim medveda in tudi volka se ne bojim. Nikjer ju ni v goščavi. Ravno včeraj mi je rekel stric, da ni strašne zverine nikjer več po gozdovih. Zato me pa pustite, teta! Lepih rožic vam natrgam in jih prinesem velik šopek domov. Pa boste veseli, teta, in boste rekli, da ste prav napravili, ker ste me pustili na senožet. Lepo vas prosim, teta!«
»Hm,« je odvrnila teta. »Pustila bi te, če bi ne bilo tako daleč. Dobro uro hoda je na senožet. Zate, ki si še nekam majčkena, pa bo še dalje ... Pustila bi te, da ni tega ...«
A Jelica jo je prijela za obe roki in je pričela skakati okrog nje. »O, saj me pustite, saj me pustite!« je govorila vsa vesela. »Kaj tista pot! Strma ni, a tudi huda ni. Dobro znam stopiti. Da bi me le enkrat videli, kako lepo znam hoditi! Tetica, ljuba tetica! Nahrbtnik vzamem. Malo kruhka boste dali vanj in kozarček, da se napijem tam gori bistre vodice ... O, tetica, tetica ...«
In Jelica je že zdrvela v izbo. Tam pa je visel kraj peči na debelem klinu njen mali nahrbtnik. Urno ga je snela s klina in je zdrvela nazaj v kuhinjo. Teta se ni več upirala, ker je privoščila deklici veliko veselje, ki jo čaka na poti skozi zeleni zagorski gozd. Pol kolača, deset debelih koščkov prekajene svinjine, velik kos kruha in lončen kozarček ji je vtaknila v nahrbtnik. Pa je rekla: »No, pa pojdi, Jelica! Zaiti ne moreš, ker drži samo ena pot na našo senožet. Samo malo pazi, da se ne prehladiš. Jopico ti dam s sabo, tisto volneno jopico, da se ogrneš z njo, ko boš počivala in boš sedela gori na senožeti ... Pa naj bo, ker si ravno ti, Jelica!«
Od velikega veselja je Jelica zaplesala po kuhinji. Nato pa si je naglo oprtila nahrbtnik; za nahrbtnik pa ji je pod naramnice zataknila teta volneni jopič. Jelica se je zasukala na petah in je stekla k durim. »Pa zbogom, tetica!« je zaklicala na pragu. »Pazila bom in bom pridna. Le brez skrbi bodite, tetica! Popoldne se pa vrnem.«
Teta je stopila za njo na prag. Gledala je za deklico, ki je stopala lahko in naglo po peščeni ulici, pa ji je zaklicala še enkrat: »Srečno hodi, Jelica! In pazi, pazi! Ali slišiš?«
Jelica je prišla že na konec ulice. Tam pa se je ustavila. Obrnila se je in pomignila teti z roko. Nasmejala se je na ves glas in je krenila potem mimo zadnje hiše. Prišla je na belo cesto in je šla po njej kraj zelenega polja, ki se je raztezalo tik do strmih gora, ki so se vzpenjale visoko, visoko v modro nebo. Jasno in veselo se je smejalo solnce nad zagorskim svetom. Nikjer ni bilo meglice in tudi ne oblačka, ki bi se povzpel v čisto modrino, ki je oblivala vse širno nebo. Po pokošenem polju so cvrčali debeli, črni murni in so se oglašale kobilice. Pa tudi ptičje petje se je razlegalo sem doli iz smrekovih gozdov, ki so pokrivali strme gore nad ozko zagorsko dolinico. Tam v ozadju pa so se dvigale bele, skalne gore. Svetile so srebrno s svojim snegom v zeleno dolinico pod sabo in so bile polne solnčnih žarkov, ki so se veselo igrali tam gori med nemim skalovjem in belim snegom.
Daleč je že prišla Jelica iz vasi. Bila je že skoro kraj velikega kozelca, kjer se je cepila kolovozna pot od ceste. Tedaj pa je pritekel nekdo naglo za njo. Ozrla se je nazaj in je zagledala za sabo dečka, ki je dirjal na vso sapo po cesti. Že jo je dohitel; že je bil vštric nje – a ni se ustavil. Stekel je mimo nje in že je bil pred njo. – »To je Kocelj, Jankov Kocelj,« si je dejala Jelica in se je začudila. »Pa kam se mu tako mudi? Dirja in dirja in se niti ne ustavi.«
Deček pa se je hipoma ustavil in se je okrenil. Sklonil se je napol in je pričel na ves glas vpiti: »Škrba-brba – škrba-brba! Ali jo vidite? Po cesti gre, po ravni cesti gre. Ne ustavi se, ne ozre se in ne pogleda ... Ali jo vidite tu na cesti? Škrba-brba gre ... škrba-brba gre ...«
Jelica je zardela, skoro sram je je bilo. Saj je vedela, da se Jankov Kocelj norčuje samo iz nje, ker ji je bila miška pojedla zobek. »Tiho bodi, Kocelj!« je dejala. »Čemu kričiš? Saj ti ni treba. Zakaj se norčuješ iz mene, če mi je nesrečna miška ponoči pojedla zob iz ust? Miška je kriva, da sem zdaj malo škrbasta. Kaj morem jaz za to? Zato pa bodi tiho, Kocelj!«
No, Kocelj ni bil tiho in tudi hotel ni biti tiho. Namrdnil se je in je še huje nakremžil svoj obraz. »Škrba-brba!« je vpil, da je odmevalo iz gozda. »Glejte, glejte! Pa se je oglasila – škrba-brba se je oglasila. Ali jo slišite, Ijudje božji? Škrba-brba govori ...«
A Jankov Kocelj je moral utihniti še prej, preden je hotel in preden mu je bilo ljubo. Zakaj tisti hip so skočili izza kozelca trije dečki. Niti zavpili niso, ampak so navalili na Koclja kakor burja. Pa so ga pograbili. S pestmi so ga in so ga prevrgli v travo kraj ceste. In so ga pošteno mikastili, da je kar jekalo. Pa so govorili, na glas so govorili in so bili vsi jezni: »Ti boš zmerjal našo Jelico? Ti, Jankov Kocelj? Pa se boš norčeval iz nje – iz naše Jelice se boš norčeval? Nabijemo te in te zmikastimo, da boš imel zadosti za deset let ... Ti potvara nemarna! Kaj si izmisli! Naše Jelice ne pusti pri miru ... Ali jo boš pustil v miru? Ha, ali jo boš pustil?«
In pesti so bunkale po Kocljevem hrbtu, da je bilo težko in hudo. No, Jankovega Koclja je pa bolelo, da mu je kar sapo zapiralo. Pa je Kocelj javkal in moledoval z milim glasom: »Pustite me, o, pustite me! Saj ne bom nikoli več dražil naše Jelice ... Res, res je ne bom, če me izpustite. Imejte usmiljenje z mano, nikarte me ne tepite tako hudo! Izpustite me, da pobegnem, ker me boli tako strašno ... Ali slišite? Pustite me! Lepo vas prosim ...«
»Pustite siromaka!« je rekla tudi Jelica, ker se ji je Kocelj smilil. »Saj mi ni napravil nič hudega. Zato ga pa pustite v miru, ker tako lepo prosi.«
»Pustite me! Hopsasa – pustite me!« je tulil Jankov Kocelj in se je zvijal na vse pretege, da bi se izmuznil. Kar zavalil se je v globoko obcestno grapo. Poskočil je nenadoma in jo je odkuril kakor veter po poti, ki je držala mimo kozelca. Dečki so se pa grohotali in ploskali z rokami. »Kako ti beži!« so govorili. »Niti srna ti ne zna poskočiti tako, kakor je zdajle Kocelj poskočil! Pa ga nese veter naravnost v gozd. Tam bo pa tulil, da joj! Pa mu zapojmo tisto pesem, ki jo najrajši čuje! Pa bo Kocelj lažje bežal in bo še bolj pihal in se bo še bolj napenjal. Kar zapojmo jo!«
Pa so res zapeli tisto pesem. Na ves glas so jo zapeli in so se tolkli po kolenih, ker so bili vsi veseli in razigrane volje. Peli so pa tako-Ie:
Jankov Kocelj – hopsasa –
muhe v glavi tri ima.
Prva dremlje, nič ne ve,
druga hoče, nič ne sme,
tretja skače nora vsa:
Jankov Kocelj – hopsasa!
Ko so odpeli, je bil Jankov Kocelj že visoko tam gori ob gozdu. Tam pa se je obrnil za trenutek nazaj. S pestjo je zažugal in je zavpil: »Le čakajte me – hopsasa!« – A naglo se je okrenil in je izginil v gozd. Dečki doli na cesti so se še enkrat zasmejali. Potem pa so odšli naglo proti vasi. Jelica je ostala sama, in siromašni Kocelj se ji je še vedno smilil, ker je bil tako hudo tepen zaradi nje. Stopila je naprej po cesti. Ko pa je prišla do kolovozne poti, je krenila po njej in je šla naglo proti gozdu navkreber. Glasno ptičje petje ji je prihajalo naproti. Prijetni vonj po smrekovi smoli se je širil vseokrog, da je bila Jelica vsa vesela in je pozabila na Jankovega Koclja. Stopila je v gozd pod veje visokih in košatih smrek, ki so mirovale in počivale po vsem gozdu. V srcu ji je bilo tako prijetno in radostno, da je že hotela zapeti na ves glas poskočno pesemco. Že je odprla usta, da bi zapela. A tedaj se je hipoma ustavila in se je skoro prestrašila. Tam v grmovju je glasno prasnilo; veje so zašumele, in še preden se je Jelica prav zavedla, že se je razdelilo grmovje in na pot je skočil sam Jankov Kocelj. Obstal je pred Jelico in je globoko zasopel. »Jaz sem, jaz – hopsasa,« je rekel. »Ne boj se, Jelica, in se nikar ne plaši! Ničesar ti nočem in se tudi norčeval ne bom iz tebe ... Saj sem bil obljubil ravnokar, da se ne bom norčeval iz tebe. Zato se pa ne bom – hopsasa!«
In Jankov Kocelj si je obrisal znoj, ki mu je tekel curkoma s čela. Z roko je zamahnil in je modroval: »Pa tudi ti ne smeš biti huda name – hopsasa! Zato ne smeš biti jezna name, ker sem se norčeval tako grdo iz tebe. Saj mi je zdaj žal tega, prav hudo žal. Zaradi tega sem te pa počakal tu v gozdu. Odpuščanja sem te hotel prositi – hopsasa! Kaj za to, če ti je zmanjkalo lepega zobka! Saj nisi prav ni grda, če si malce škrbasta ... No, miška ti že prinese nazaj zobek. In tisti zobek bo še lepši. Nemara bo še celo zlat – hopsasa! ... Ali si huda name, Jelica? No, ne bodi, ker mi je hudo, če si ti jezna name ... Saj nisi – hopsasa ...«
»Nisem, Kocelj, prav nič nisem jezna,« je odvrnila Jelica. »Saj mi nisi storil nič žalega. Kaj, če si se mi malo posmejal! To ni nič, ti rečem, Kocelj! Saj sem res škrbasta, ker mi je miška pojedla najlepši zobek. A kaj hočem? Pa nisem huda nate, Kocelj! Le bodi brez skrbi!«
Kocelj si je pomel roke in je potisnil potlačeni, na več mestih raztrgani klobuček globoko na tilnik. »Pa le nisi jezna name! Saj sem vedel, da ne boš – hopsasa!« je dejal ves vesel. »No, pa sem tudi pošteno plačal, ker sem se norčeval iz tebe. Tako so me nabunkali nepridipravi, da me še zdaj hrbet boli! Pa so storili prav, ker so me nabili. Prav – hopsasa! Pa si bom zapomnil v svoji neumni glavi. In ne bom več tako nor, kakor sem vsak dan. Saj mi pravijo vsi, da sem precej neumen in zabit. Pa če vsi pravijo, bo pa nazadnje le res. Ali ne, Jelica? Kaj praviš?«
A Jelica je neverjetno zmignila z glavo in je dejala: »Saj nisi neumen, Kocelj! Samo delaš se neumnega. Pa zato mislijo vsi, da si neumen. Pa si pameten, Kocelj! Mogoče si še bolj pameten, nego smo mi drugi. Le meni verjemi, Kocelj! Saj je res tako.«
»Ha, kaj praviš – hopsasa?« se je čudil Kocelj na vso moč. »Ti praviš, da sem pameten, pa sem vendar tako neumen, da slišim, kako skale govore o moji neumnosti. Oj, hopsasa, hopsasa ... Jelica, čemu govoriš tako, ko pa ni res? Saj sam vem, da sem kratke pameti; tako kratke pameti, da je še solnce nikjer ni ne najde v moji glavi. Pa mi ni mar tega. Čemu tudi? Če nimam pameti, pa je nimam. Ali naj butam zato z glavo ob skalo? Ha, ali naj butam, ko pa nič ne pomaga?«
Kocelj se je zasmejal na ves glas in je zasukal trikrat svoj klobuček na glavi. A hipoma se je zresnil in je vprašal kar nenadoma: »Kam pa greš – hopsasa? Nahrbtnik nosiš na hrbtu. Ali greš kam daleč? Pa mi povej!«
»Na senožet grem,« je odvrnila Jelica. »Stric je tam gori, ker kosijo travo na senožeti. Vsi naši so tam gori. Zato pa grem tudi jaz tja gori. Hm, lepo mora biti na senožeti. Radovedna sem, ali se bo videlo od tam v deveto deželo ali pa samo v mesto, kjer stanuje moja mamica. Zato pa grem ...«
»Na senožet greš?« se je zavzel Kocelj. »Tja pa je daleč. In strma je pot in dolga. Pa tudi nevarno je v gozdu. Volkov pa ni nikjer. Hopsasa – pa tudi medvedov ni. A vendar je strašno v gozdu. Kar meni verjemi! Pravijo, da sem neumen. A vendar vem nekaj, česar drugi ljudje ne vedo. Pa bi ti povedal, Jelica, če bi se ne bala. Hopsasa – povedal bi ti.« – Pa se je Kocelj napol sklonil in je rekel potihoma: »Zverjadi ni v gozdu nikjer. A v gozdu stanuje divja čarovnica. Anja Panja ji je ime. Debela in okrogla je kakor vinski sod. Roke pa ima široke kakor lopate. In stresa z rokami, stresa, da je strah – hopsasa! ... Videl sem jo že trikrat. A še nobenkrat nisem z njo govoril. O, Anja Panja je strašna. Zato je pa nisem hotel nagovoriti in sem rajši šel mimo. Pa skoro prav kraj pota domuje. Ta se lahko dogodi, da jo srečaš, Jelica! In te bo strah – hopsasa, strah!«
Jelica ga je vsa začudena pogledala. »Česa mi ti ne pripoveduješ?« je dejala. »Hm, morda me samo strašiš, ker si norčav, Kocelj? O, saj ti ne verjamem. No, če je pa res, kar govoriš, pa me tudi strah ni. Ne bojim se Anje Panje. Če jo bom srečala, ji voščim lepo dober dan in pojdem mimo nje. Pa se niti zmenila ne bo zame. Kaj mi pa tudi hoče? Še nikoli je nisem razžalila. Zato me pa gotovo pusti v miru.«
»O, seveda – hopsasa!« je dejal Kocelj. »Ti misliš tako. A Anja Panja ne misli tako. Anja Panja misli vse drugače. Hude oči ima in je hudobna. Zaradi tega te ne sme srečati in videti. Bojim se zate, Jelica! Oj, hopsasa – strašno se bojim ... Pa grem kar s tabo in te spremim na senožet. Saj jaz se ne ustrašim kar tako Anje Panje. A zate se bojim, ker si še majhna in si iz mesta doma. V mestu pa ne poznajo takih grdob, kakršna je Anja Panja ... Saj res – kar s tabo grem. Pa te bom branil, če bo treba. Samo, če me pustiš?«
»No, če ravno hočeš, pa pojdi z menoj!« je rekla Jelica in je bila vesela, da je našla druščino. Pa sta se napotila naprej po strmi poti, ki je držala vedno dalje in više v molčeči zagorski gozd. Molčala sta precej časa, kakor da bi poslušala drobno sinico, ki je čebljala nekje samotno med smrekovjem. Jankov Kocelj je stopal od spredaj. Bos je bil in je bil oblečen v kratke, rasaste hlače, ki pa so bile vse pokrpane s krpami različnih barv. Ravno tak je bil pa tudi njegov jopič, ki pa je bil veliko, veliko premajhen za Koclja. Dasi je bil Kocelj šele deset let star, je bil kakor črešnje srpana meseca; a lasje so mu bili kuštravi in so mu nagajivo gledali iz luknjic njegovega siromašnega, raztrganega klobučka. Jelica ga je gledala. In Kocelj se ji je smilil, ker je bil tako ubog in zapuščen. Pa saj je vedela, da Kocelj nima nikogar na svetu, razen stare matere, ki pa je bila sama siromašna in vsa bolehna in ni imela na svetu drugega kakor uboštvo od jutra do večera. Zaradi tega pa se je Kocelj smilil Jelici do srca. Pa niti mislila ni, da govore ljudje po vasi, da je Kocelj v svoji pameti precej omejen in ni tak, kakršni so drugi otroci na vasi. No, še na to ni mislila, da Kocelj v svojem govorjenju vedno in vedno ponavlja čudno besedico »hopsasa«, ki se je Jelici v početku zdela tako smešna, da se je morala na glas smejati. Jelica je zdaj na to pozabila. V srcu ji je govorilo samo usmiljenje in težko ji je bilo, če je pomislila, da je Kocelj nemara lačen. Zato pa se je kar hipoma ustavila. Snela si je nahrbtnik in ga je razvezala. Tri koščke svinjine je vzela iz njega in kola in je prijazno dejala: »Ali si kaj lačen, Kocelj? Glej, dosti imam s sabo, pa ne potrebujem vsega tega, ker nisem ni lačna ... Ali hočeš, Kocelj? Na, da boš lažje šel navkreber.«
Koclju so se zasvetile oči, ko je zagledal kolaček in rdečo svinjino. Kar obliznil se je v prvem trenutku in je iztegnil roko. A hipoma je zmajal z glavo. Roko je povesil in se je prisiljeno nasmejal. »Eh, kaj bi – hopsasa!« je odvrnil. »Saj nisem lačen – naka, nisem lačen ... Le spravi Jelica! Pot je še dolga, in ti boš še desetkrat lačna, preden prideš na senožet. Zato pa kar lepo vse spravi! Ničesar nočem – hopsasa ...«
A Jelica je dobro vedela, da se Kocelj brani samo zaradi lepšega. Zato mu pa ni dala miru in ga je pregovarjala in pregovarjala. »Vzemi, vzemi, Kocelj!« je govorila in prosila. »Danes je maj god, in zato hočem, da ješ tudi ti. Veš, da boš vesel, kakor sem vesela jaz, ker je moj god ... Vzemi, vzemi, Kocelj!«
»Oj, hopsasa!« se je branil Kocelj. »Saj ni treba, ni treba ... Nisem lačen – hopsasa, nisem lačen.« – In se je branil na vse pretege. Ko pa je nazadnje videl, da mu vse skupaj prav nič ne pomaga, je le vzel. Roka se mu je tresla, ko je segel po kolačku in svinjini. Oči so mu postale vlažne, lica so mu še bolj zardela v veliki radosti. »Hvala ti, Jelica!« je rekel. »Hopsasa – pa ni bilo treba, resnično ni bilo treba ... Joj, kako je to dobro! Hopsasa – kako je to dobro!«
In je jedel z veliko slastjo in je naglo stopal pred Jelico. Ko pa je pojedel vse, se je zasmejal in zažvižgal. »Jelica, ti si pa res dobra deklica – hopsasa!« je rekel. »Ali so v mestu vsi ljudje tako dobri kot ti? Oj, če so – hopsasa! Pa kar v mesto pojdem in tudi sirotno staro mater povedem s sabo. In ne bo več uboštva, ki naju tare tu na vasi noč in dan ... Pa ne verjamem – hopsasa, ne verjamem. Samo ti si dobra, ker si Jelica, naša Jelica ...«
Kocelj je stekel naprej po poti in je izginil za grmovjem. Jelica pa je stopala enakomerno navkreber in je bila vsa vesela. Polglasno je pričela prepevati radostno pesem in je hrabro mahala z ročicami. Visoko je že prišla v gluhi gozd; a košatih smrek ni bilo nikoli konca. Le tu pa tam je pokukalo solnce skozi gosto vejevje. Na zeleni trati so se zasvetili rumeni žarki, in zelena trata je bila polna rdečih, debelih močnic. In močnice so se smehljale in vabile. Zato pa Jelica ni mogla mimo njih. Kar počenila je sredi trate in pričela hlastno zobati sladke močnice, ki so bile tako dobre, da le kaj! In Jelico je predramila šele veverica, ki je skočila z visoke smreke. Na trato je skočila prav tik Jelice. »Cvr ... ce-ce-ce,« je dejala veverica. S košatim repkom je zamahnila; deklici se je prav lepo priklonila. Trikrat je poskočila okrog nje; še enkrat se je poklonila in je odbrzela s trate. – »Glejte, no – skoro bi se bila prestrašila,« si je dejala Jeliča in je vstala. »Pa je bila samo veverica, drobna veverica ... Hm, zamudila sem se nekaj preveč tu pri močnicah. Pa me Kocelj čaka. Sam Bog ve, če ga še dohitim? Daleč mora biti Kocelj, daleč nekje ...«
Jelica je stekla nazaj na pot in je hitela na vso sapo navkreber. Tu pa tam se je za trenutek ustavila in je zavpila na ves glas: »Kocelj, oj, Kocelj! Ali slišiš?« – A Kocelj se ni oglasil od nikoder. Jelica je že mislila, da se je Kocelj potuhnil nekje v grmovju, pa je zbežal nazaj v dolino. No, Jelice pa ni bilo strah. Zato je prenehala klicati in je hitela še bolj. Gozd je postajal že redkejši. Kraj pota so stale že visoke, ogromne pečine, ki pa so bile vse porasle s sivkastim, gostim mahom. Jelica je že zagledala na več mestih razdrto, navpično skalovje, ki je strmelo v božji dan tam vrhu gore. – »Hvala Bogu! Zdaj sem že skoro na senožeti,« si je dejala Jelica in si je brisala znoj z obraza. »No, Kocelj me pa res ni spremil, kakor je bil obljubil. Kar izginil je, pa ga ni več od nikoder ...«
A Jelica se je začudila, zakaj hipoma je zagledala pred sabo Koclja, ki je drvel proti njej po strmini. Prst je držal na ustih; z levico pa ja mahal, da se je Jelici kar čudno zdelo. In je pridrvel do deklice, ustavil se je, kakor bi trenil; zasopel je trikrat in je dejal potihoma: »Pst, pst – hopsasa! Tiho, Jelica! Tam gori za skalovjem sem jo videl ... Anjo Panjo sem videl – hopsasa! Na trati sedi, pa je kakor vinski sodček. Veverice skačejo okrog nje – hopsasa! Anja Panja pa jim pridiguje ... Jelica, ali jo hočeš videti? Ali jo hočeš slišati? Tiho, tiho, Jelica! Pst, pst – hopsasa ...«
Kocelj ni čakal, da bi mu Jelica odgovorila. Prijel jo je za roko, pa jo je vlekel za sabo po strmini. Mimo ogromnega skalovja jo je vlekel in tam za skalovjem jo je potegnil za sabo v grmovje. – »Pst, pst – hopsasa!« je ponavljal neprestano. »Ne boj se ničesar, Jelica! Saj sem jaz pri tebi. Jaz pa se ne bojim Anje Panje. Pa se ti ne zgodi nič žalega – hopsasa ... Kar lepo pokukaj skozi grmovje in ne črhni besedice! Anja Panja je za grmovjem. Na trati sedi; z vevericami se igra in jim pripoveduje lepe zgodbe – hopsasa ...«
Jelica je pokukala skozi grmovje. In zagledala je tam na trati debelo, okroglo žensko, ki se je na ves glas smejala. Okrog nje so sedele na zadnjih nožicah žive veverice. S šapkami so zamahovale in so veselo migale z gobčki. Ženska pa jim je govorila z drobnim, piskajočim glasom, da jo je bilo slišati daleč naokrog. Oblečena je bila v pisano obleko, na glavi ji je tičal ogromen, zelen slamnik ...
»Ali jo vidiš – hopsasa?« je šepetal Kocelj Jelici na uho. »Ali vidiš Anjo Panjo? Pa mi prej-le nisi verjela ... A zdaj jo vidiš – prav lepo jo vidiš ... Ali te je strah – hopsasa?«
Jelica je zmajala z glavo, pa mu ni odgovorila ničesar. Gledala je samo na Anjo Panjo in se je čudila. – »Cek-ce-cek-cvr!« so se smejale tam na trati žive veverice in so na vso moč migale s svojimi gobčki. Priklanjale so se neprestano, kakor da bi hotele od silnega smeha popokati. Anja Panja pa je imela roko dvignjeno. Pripovedovala je naglo, pretrgoma; a dasi je govorila na ves glas, je Jelica vendar ni mogla razumeti. Jelica je čepela mirno za grmom, pa skoro si ni upala dihati. Čudno se ji je zdelo vse to in najrajša bi bila stopila kar na trato, da bi povprašala Anjo Panjo po tem in onem. Toda vse eno se ni upala, ker se je nazadnje vendarle bala te čudne, neznane ženske. Zato pa je potrpela in je samo še čakala, kaj še vse pride. No, Anja Panja je prenehala govoriti, kakor bi odrezal. Vstala je; v krogu se je zavrtela in je potem plosknila z rokami. Veverice so zapiskale, da je šlo Jelici skozi ušesa. Pričele so divje skakati na trati; zaganjale so se sem in tja, kakor da bi hotele pobegniti s trate. A Anja Panja je zopet tlesknila z rokami. Veverice so se pomirile in so se zgrnile okrog Anje Panje in so gledale vanjo z žarečimi očmi.
»Kaj bo pa zdaj?« je dejala Jelica potihoma. Ozrla se je okrog sebe – a glej! Jankovega Koclja ni bilo nikjer. Zmuznil se je bil nekam in se je potuhnil kdo ve kam. Pa je Jelico zaskrbela in v glavo ji je padla težka misel. »Kaj, če je Kocelj hudoben?« jo je spreletelo. »Zvabil me je semkaj. Pa je šel k Anji Panji in ji pove, da sem jaz tukaj. Anja Panja pa je zlobna, kakor so zlobne vse čarovnice. In pride in me pograbi. Pa mi bo hudo in žalostno ...«
Jelico je zaskrbelo, da se ji je drobno srčece kar stisnilo. Sklonila se je še bolj in se je potuhnila za grmovje. V svojem strahu pa se ni upala, da bi se ozrla na trato. »Izdal me je Kocelj – Kocelj me je izdal in zavedel,« si je mislila z grozo v srcu. »Kaj bo z mano, če me pograbi hudobna Anja Panja? O, nič več ne bom videla mamice v mestu, pa tudi tetice ne vidim ni več ... Oj, gorje mi, da sem pustila, da me je Kocelj zavedel semkaj! Kocelj je hudoben, tako strašno hudoben! Gorje mi zdaj, trikrat gorje!«
Mala Jelica si je z rokami zakrila obraz. Počenila je na tla in na glas bi bila zajokala, da je ni bilo strah Anje Panje. Oj, sama ni vedela, kaj bi napravila. Pa tudi iz grmovja se ni upala, ker je bila prepričana, da jo zagleda Anja Panja. Zato pa se je stiskala ob goste veje in je samo še čakala, kdaj jo pograbi Anja Panja in se hudobno zasmeje. In tudi veverice se posmejejo; a Jelice ne bo več, oj, nič več je ne bo.. .
2. uredi
»Kukrgu-kukrgu!« se je oglasilo tam z ogromnega borovca, ki je stal sredi skalovja ravno nad trato. Lepo in prijazno se je oglasilo, da je Jelica nehote dvignila glavo. Ozrla se je tja gori na borovec in je zagledala na koncu veje drobno grlico, ki se je naglo in gibčno priklanjala. »Kukrgu-kukrgu!« je ponavljala grlica, kakor da bi se čudila vevericam, ki so plesale okrog Anje Panje. A naposled je grlica prav glasno zahihitala. Zletela je z veje; obletela je trato in je sedla na grm, ki se je za njim Jelica skrivala. Tako blizu je bila, da bi jo bila deklica lahko zgrabila z roko. A Jelica ni hotela tega. Nasmehnila se je prijazno ptičici in ji je rekla: »Pi-pi, grličica! Zakaj se smeješ in gruliš tako lepo? Povej mi, grlica!« – Grlica jo je pogledala s svojimi živimi očmi; s perutmi je stresnila; dvakrat se je poklonila Jelici in je zagrulila: »Kukrgu-kukrgu!« – Še enkrat je pokimala z glavico. Dvignila se je in je odletela kdo ve kam v prostrani zagorski gozd.
No, Jelico pa je grlica popolnoma predramila. Nič več ni mislila na nevarnost, ki ji je pretila od Anje Panje, pa tudi tega ni mislila več, da jo je nesrečni Kocelj izdal. Zato pa je zopet pogledala na trato, da bi videla, kaj počenja Anja Panja. Pa jo je Jelica takoj zagledala. Anja Panja je stala sredi trate. V desnici je držala kratko, debelo paličico, ki je imela na koncu rogljiček. Ta se je svetil in lesketal daleč naokrog in je bil menda iz samega zlata. Veverice so stale okrog in okrog nje s povešenimi prednjimi nožicami in niso niti z očmi trenile in so gledale naravnost na Anjo Panjo. Anja Panja se je zasukala in je zavpila s piskajočim glasom: »Mrcinice hudobne, poniglave! Zdaj se pa gremo zares! Zdaj bomo pa videle, katera je bila tista, ki mi je davi ukradla iz skrinjice pet debelih, mastnih lešnikov. Po krempeljčkih jih dobi; po gobčku jih dobi in repek ji odrežem, da se bo znala drugikrat greha čuvati. Malopridnice! Mislile ste, da je za vas nabirala Ana Panja vso lansko jesen lešnike tam po Brdih. O, pokažem vam zdaj, pošteno pokažem! Ve pa si zasukajte repke in pripravite gobčke in šapke! Zdaj bomo videle ... Samo malo še počakajte, malopridnice grde!«
Anja Panja je zamahnila s palico in je prav grdo pogledala po vevericah. – »Cr-cr-ce-ce-ce,« so zaškrtnile plašne veverice in so zamahnile s košatimi repki. A Anja Panja jih je pogledala s tako hudimi očmi, da so veverice kar obstale. In Anja Panja je še zavpila, da jo je Jelica prav dobro razumela: »Mir, košatnice! Ali bo mir? No, glejte! Še nekaj repenčiti se hočejo malopridnice tatinske. Repenčiti se hočejo! Sami Anji Panji hočejo ugovarjati! Glejte jih – samo poglejte jih! A zdaj-le pričnimo, ker se mi mudi drugam. Zdaj-le se bo prikazala tatica in mi bo pustila repek. Saj ga pa že tudi res potrebujem. Nobene metlice nimam več, da bi si brisala prah z mize. Prav prilično mi pride zdaj tisti repek ... Pa kar pričnimo, pričnimo, da bo mir!«
»Cr!« je zaškrtnila veverica tam na kraju. A umolknila je takoj, in bil je mir, da se je čulo šuštenje listja na sosedni bukvi. Anja Panja se je zasukala še enkrat v krogu; s palico je zamahnila okrog sebe in jo je položila nedaleč od sebe kraj grmovja. Potem pa je pričela šteti veverice in je na vsako pokazala s prstom. Zraven pa je govorila; naglo je govorila, da se je slišalo, kakor bi piskala na trati dolga, razglašena piščalka:
»Anja Panja
Petka pana;
štiri miši,
veter, piši!
Tika – taka,
tika – taka –
in z menjaka ura bije,
Lenka vpije:
Lah je – vun!«
Kadar je izrekla besedico »vun« in je pri tem pokazala na veverico, ki je bila ravno na vrsti, no, tedaj pa je tista veverica veselo poskočila visoko v zrak. Na kraj trate je skočila in si je vsa zadovoljna s šapkami obrisala gobček. Saj je vedela, da je rešena in se ji ni treba bati za šapke, za gobček; oh, in pa za svetlo metlico – za svoj košati, rjavi repek, ki z njim tako lepo povihrava in pometa po visokih smrekah. »Cr-ce-ce!« se je smejala veverica in v radosti ni vedela, kaj bi počela. Zato pa si je kar brisala gobček; z repkom je potresavala in je migala z živimi, gorečimi očesci.
Anja Panja je še vedno piskala in je kazala s prstom na veverice. Jelici se je zdelo vse to tako kratkočasno, da je pozabila na ves strah. Gledala je tja na trato in se je potihoma smejala. Tedaj pa je kar hipoma zagledala samega Koclja. Tam na nasprotni strani se je prerinil Kocelj iz grmovja in je stopil na trato. Ozrl se je na Jelico; prst je položil na usta; z roko je zamahnil in se je bliskoma sklonil. Pobral je palico s svetlim rogljičkom in kakor bi trenil, je skočil nazaj in je izginil med grmovjem.
»Ovbe, kaj pa je to?« se je prestrašila Jelica. »Palico je odnesel Anji Panji. Tisto palico, ki ima na koncu zlat rogljiček ... Pa me ni izdal, kakor sem mislila in se bala. Saj ni tak ... Pa kaj mu bo tista palica? Čemu jo je pobral in odnesel? Čudno, čudno ... «
A Jelica ni utegnila dolgo razmišljati. Zakaj tisti trenutek so pričele vse veverice divje skakati po trati. Škrtale so, da je bilo strah. Tesno so priskakale k Anji Panji in repki so jim kar švigali. – »Ali bo mir?« je zažvižgala Anja Panja in se je razsrdila na vso moč. »Glejte jih! Kako so se pričele repenčiti! Pa me niti poslušati nočejo nič več ... O, ali mi greste nazaj v krog? Še nisem dobila tatice in tudi repka še nisem dobila. Takoj mi stopite nazaj v krog! Vse mi stopite! Pokažem vam, da bo joj! Ali ste slišale?« Veverice je pa niso poslušale. Še huje, še glasneje so zaškrtale in so se pričele zaganjati naravnost v Anjo Panjo. Anja Panja je otepala krog sebe z debelimi rokami. Vpila je na ves glas in je zmerjala veverice s hudimi psovkami. Veverice se niso zmenile za njeno jezico. Pričele so že skakati po njeni obleki in so brusile vedno bolj svoje krempeljčke. In glej! Že je skočila veverica Anji Panji na ramo; od tam se je pognala, pa je sedela na njeni glavi – na njenem velikem, zelenem slamniku. Za njo pa je bila kmalu druga veverica in tretja in četrta. Zaškrtnile so zmagoslavno in so pokazale svoje bele, ostre zobke. Pa so pričele s krempljčki in z zobki trgati slamnik, da je slama kar frčala na trato. Neusmiljeno so rvale po slamniku, da so kmalu pogledali skozenj kuštravi, črni lasje Anje Panje. Pa veverice niso odnehale. Ko so zagledale lase, so se jih kar polotile. In grizle so in trgale in skakale, da je Anja Panja strahovito zavreščala, ker jo je jako bolelo. Z rokami je poizkušala, da bi odtrgala veverice od glave. Pa je zaman poizkušala in ves njen trud je bil brezuspešen. Razkačene veverice so jo pričele praskati že po obrazu. Poberem palico z zlatim rogljičkom – in potem gorje vam! Saj poznate tisto palico? Saj jo poznate! A to vam rečem, da boste še danes brez repkov begale po gozdu. Samo, da poberem palico – palico z zlatim rogljičkom ...«
In Anja Panja je skočila vstran, kjer je bila pustila svojo palico. Gledala je okrog in okrog in je iskala z očmi. – »Cr-cr-cr!« so škrpetale veverice, kakor da bi se smejale na ves glas. Pa so še huje grizle z zobki; še huje so zbadale s krempeljčki po pisani obleki, po zelenem slamniku in po rdečih licih Anje Panje.
»Ojoj! Kje je moja palica? Palica z zlatim rogljičkom?« je obupno zatarnala Anja Panja, ko je videla, da ne more nikjer najti svoje palice. »Izginila je moja palica. Malopridnice so jo odnesle v goščavo in so jo skrile, da bi jih ne mogla več pretepati. O, pa me počakajte, počakajte! Saj jo najdem – takoj jo najdem ... Ovbe, ovbe!«
Anja Panja je zavrisnila od bolečine. Zakaj vse veverice so bile zdaj na njeni glavi in so neusmiljeno praskale in grizle. Anja Panja se jih ni mogla otresti in jih tudi pregnati ni mogla. Bila je vsa prestrašena in v strahu niti vedela ni, kaj bi počela. Vrgla se je na tla in je pritisnila obraz k zemlji, da bi si vsaj obraz ohranila. Veverice so se pa vsule po njej; cefrale in trgale so ji pisano obleko in so škrtale in škrpetale, da je šlo skozi ušesa. Anja Panja pa se niti branila ni več. Samo tarnala je in je piskala, da jo je bilo slišati daleč naokrog.
Jelici se je pa zasmilila. Videla je, da mora Anjo Panjo hudo boleti, ker so bile veverice neusmiljene in vse razdražene. Pa se ni prav nič pomišljala. Dvignila se je onkraj grma in je pobrala s tal dolgo, tanko šibo. Kar grmovje je razdelila in je skočila na trato. Hitela je k Anji Panji in je pričela udrihati po srditih vevericah. – »No, ali boste dale mir?« je govorila Jelica in je bila res jezna. »Pustite Anjo Panjo v miru! Moja šibica je dolga, in skelelo vas bo, če vas nabijem ... Ali me slišite, hudobnice košate? Ha, ali me slišite?«
»Cr-cr!« so zaškrpetale veverice in so pogledale deklico s svojimi živimi, srditimi očmi. A ko so zagledale v njeni roki dolgo šibo, so se vse plahe stresnile. V naglem skoku so zbežale z Anje Panje; za trenutek so še obstale tam na trati. Nazaj so pogledale in so povesile repke. Potem pa so se okrenile in so izginile v grmovju kakor blisk.
»Teta Anja Panja!« je rekla Jelica, ko so zbežale veverice. »Ali slišite? Veveric ni nikjer več na trati. S šibo sem jih zapodila, ker so bile tako hudobne in so vas hotele grdo ogrizti. Res, nikjer jih ni več. V gozd so zbežale pred mojo šibo. Pa lahko zdaj vstanete in se vam ni treba ničesar bati ... Ali me slišite, teta Anja Panja?«
Anja Panja je glasno zastokala. Počasi, počasi se je dvignila in je obsedela na trati. Z malimi, črnimi očmi se je ozrla na Jelico; naravnost v obraz ji je pogledala in se je začudila. »Ti si?« je rekla. »Pa kdo si ti? In ti si mi prišla na pomoč, ko so mi hotele nevšečne veverice spraskati obraz? Pa kdo si ti? He, kdo si ti?«
Jelica se je nasmehnila in je odvrnila prostodušno: »Jelica sem – naša Jelica iz vasi. Pri tetici sem doma in praznujem danes svoj veseli godek. Zato pa sem šla na senožet in sem zdaj ravno na poti. Pa sem videla vas in tudi veverice sem videla. Strašno so bile hude in neusmiljene. A vi ste se mi smilili, teta Anja Panja! Zato sem vam pa pritekla na pomoč. In zdaj sem tu.«
»Ovbe, ovbe!« je tarnala Anja Panja in je stopila na noge. Na glavi ni bilo več velikega, zelenega slamnika; samo razcefrani krajci so še tičali tam gori pod razmršenimi, črnimi lasmi. Po rdečih, tolstih licih je imela polno prask in praskic, kakor da bi se bila umivala s samim trnjem. »Ovbe, ovbe!« je zatarnala Anja Panja še enkrat. »Prebite veverice! Še danes polovim po gozdu vse in jih pobesim za repke na smreke. Da so mi mogle napraviti to! Da so mi mogle! A vsega tega je kriva samo moja palica z zlatim rogIjičkom. Ako bi imela palico pri roki, ne bi se mi bilo to dogodilo, o, prav zares se mi ne bi bilo dogodilo ... Pa kje je moja palica? Kam je izginila moja palica z zlatim rogljičkom? Semkaj sem jo položila ... A zdaj ni nikjer več moje palice – palice z zlatim rogljičkom ni nikjer več ... Daj, ptičica! Pomagaj, pomagaj mi, da najdem palico z zlatim rogljičkom ...«
Jelica pa je zardela in je bila v veliki zadregi. Saj je vedela, da je odnesel tisto palico sam Kocelj, ker jo menda rabi kdo ve čemu. »Hm,« je pomislila Jelica sama pri sebi. »Ali naj povem, da je odnesel Kocelj tisto palico? Če povem, se Anja Panja razsrdi in plane v grmovje in pograbi Koclja. Pa mu bo hudo, ker je Anja Panja resnično strašno huda. Pa kaj naj storim? Kaj naj storim, da bo všeč Anji Panji in bo tudi Koclju prav?« – A Jelica si ni mogla ničesar domisliti. Zato pa je bila vsa rdeča in ni vedela, kaj bi napravila. Počenila je kraj Anje Panje in je pričela z njo brskati po grmovju.
Anja Panja je pa neprestano tarnala. »Ti paličica z zlatim rogljičkom!« je tarnala Anja Panja. »Kaj naj počnem brez tebe? O, brez tebe nisem več Anja Panja, ker si ti vse moje imetje. Ti imaš moč, veliko moč, paličica z zlatim rogljičkom! Brez tebe sem jaz slabotna stvar in vsak me lahko obvlada. Zato se pa prikaži, paličica z zlatim rogljičkom! Saj nisi daleč – veverice te pač niso ukradle, ker te ne morejo nositi in te s sabo vzeti na visoke smreke. Človeka pa tudi ni bilo blizu, da bi te izmaknil ... Zato se pa prikaži, paličica z zlatim rogljičkom! Blizu si, blizu si ...«
Anja Panja in Jelica sta se že splazili v gosto grmovje. Iskali sta neumorno, a nista našli ničesar. Jelica je bila v vedno večji zadregi in postajala je vedno bolj rdeča. Že je pogledala tu pa tam na Anjo Panjo, ki je že težko sopla v silnih skrbeh. Že je odprla usteca, da bi povedala, kdo je odnesel palico. A hipoma jo je stresnilo, in težka misel jo je prestrašila: »Kaj bo pa s siromašnim Kocljem, če povem resnico? Kaj bo, oh, kaj bo?« – Pa se je Jelica zbala. Glavo je povesila in je brskala dalje med grmovjem.
Že sta preiskali vse krog in krog. Tedaj pa se je dvignila Anja Panja. Na vso moč je zasopla in se je ozrla na Jelico s hudim pogledom. Stopila je bliže in je zgrabila Jelico za ramo. Uprla je svoje male, črne oči v dekličin rdeči obrazek in je izpregovorila kar nenadoma z jeznim glasom: »Ti si izmaknila paličico z zlatim rogljičkom! Samo ti, malopridnica! Žive duše ni bilo še danes tod okrog. Samo ti si se plazila okrog trate. Zagledala si paličico z zlatim rogljičkom. Odnesla si jo skrivaj, pa si jo nekam skrila ... Zato mi jo pa daj nazaj! Paličico z zlatim rogljičkom mi daj nazaj! Hudo ti bo, ti rečem, če mi ne prineseš paličice takoj nazaj!«
Jelica se je zdrznila in se je prestrašila še huje, ko je videla razsrjeni obraz Anje Panje. Pokleknila je pred njo in je sklenila ročice. »Saj nisem vzela paličice z zlatim rogljičkom,« je govorila. »O, verjemite mi, teta Anja Panja, da je nisem vzela jaz. Ne bi je bila vzela, pa če bi jo bila tudi videla ... Čemu mi bo paličica z zlatim rogljičkom? Nisem je vzela, nisem je vzela ...«
A Anja Panja se je togotila in je pričela Jelico prav neusmiljeno stresati. Jelica pa je zajokala, ker jo je bilo strah in ni bila vajena, da bi jo kdo pretepal. »Pustite me!« je govorila med glasnim jokom. »Pustite me, ker vam nisem vzela palice! Čemu me suvate in me hočete pretepati? Pustite me!«
Anja Panja pa je ni izpustila. Že si je vihala dolge rokave, da bi mogla Jelico priročneje pograbiti. A kar nenadoma je prestala in je izpustila deklico. Tamkaj na trati pa se je oglasilo hipoma glasno vpitje in govorjenje. Nekdo je bil na trati, pa je klical na ves glas: »Kje si, Jelica? Daj, oglasi se! Anje Panje ni nikjer več. Za vevericami je pobegnila v smrekove vrhove, ker jo je nemara strah Koclja ... Hopsasa! Kje si, Jelica? Kam si se skrila? Daj, povej, da te vem najti! Ali slišiš – hopsasa?«
Anja Panja je polglasno zavrisnila in se je pričela prerivati med grmovjem. Jelica pa se je oddahnila in je naglo vstala. Šla je za Anjo Panjo – in kar nenadoma sta stali tam na trati. Zagledali sta tam Jankovega Koclja. Kocelj pa je stal sredi trate. Palico je vihtel okrog sebe in se je oziral na vse strani. Ko je zapazil Anjo Panjo in Jelico, se je na ves glas posmejal. »Oj, Jelica – hopsasa!« je zaklical ves vesel. »Oj, teta Anjara Panjara – hopsasa! Pa ste še tukaj? Hm, pa sem si že mislil, da ste pobegnili z vevericami in vas ne bo več nazaj ... Oj, teta Anjara Panjara! Paličico z zlatim rogljičkom sem vam prinesel nazaj. Veste, zato sem jo prinesel, da vas ne bo zaradi nje skrbelo. Izmaknil sem jo vam bil, da bi vas malo ostrašil ... Tu jo imate, tu, teta Anjara Panjara – hopsasa!«
Anja Panja je skočila h Koclju in mu je iztrgala palico iz rok. Zasmejala se je, ko jo je zagledala. Pograbila je Koclja za vrat in je zavpila: »Fiv-fiv, ti nepridiprav! Kakšne norčije mi uganja ta prebiti pobič! O, le počakaj! Ti že pokažem, da ti bo pošteno presedalo! Paličico mi ukrade, paličico z zlatim rogljičkom! Zato mi jo ukrade, da bi me ostrašil in mi naredil velike skrbi ... Čakaj me, nepridiprav, da ti izpulim ušesa in ti potrgam vse lase!«
A Kocelj se je zavrtel na peti kakor vrtavka. Kakor bi trenil, je počenil in se je izmuznil Anji Panji iz rok. Skočil je v stran in se je zasmejal: »Teta Anjara Panjara – hopsasa! Pustite mi ušesa in tudi lase mi pustite! Saj jih sam krvavo potrebujem .... Čemu se jezite – hopsasa? Saj se vam ni treba prav nič jeziti ... Ničesar niste izgubili ta čas, ko sem imel jaz paličico. Saj ste se med tem igrali; z vevericami ste se igrali – hopsasa!«
»Seveda – igrala sem se!« se je togotila Anja Panja. »O, prav lepa je bila tista igra! Skoro se me veverice umorile. Prebiti pobič, ti pa praviš, da sem se igrala! Kaj si izmisli – nepridiprav! Pa kdo si ti? Ha, kdo si ti?«
»Kocelj sem, Jankov Kocelj – hopsasa!« je odvrnil Kocelj in se je še vedno smejal. »Da boste vedeli, teta Anjara Panjara, Kocelj sem – hopsasa!«
A Anja Panja je še vedno pihala od silne jezice. O, ni mogla pozabiti, da so jo veverice opraskale samo zaradi nesrečnega Koclja. Zato pa je pričela tekati za Kocljem, da bi ga ulovila. A Kocelj se je odmikal in je skakal iz kraja v kraj po ozki trati. Anja Panja je bila že vsa zasopla, a še vedno ni ulovila gibčnega dečka. Kocelj se je zadovoljno smejal, ker mu je ugajalo, da se more igrati z Anjo Panjo slepe miši. Kar z rokami je ploskal in je odskakoval in vpil na vse grlo: »Hopsasa – hopsasa!« – No, Anja Panja je naposled globoko zasopla in se je ustavila. Znoj si je obrisala z obraza in je zatarnala: »Pobič, pobič! Ne letaj tako in me ne utrujaj! Semkaj stopi, da se pomeniva do dobrega! Ali me slišiš, ti prebiti pobič? Semkaj stopi, da ti povem, kako in kaj! Saj nisem nič več jezna in tudi huda nisem nič več.«
O, kajpak! O, seveda!« se je smejal Kocelj. »Teta Anjara Panjara – hopsasa! Na vasi pripovedujejo, da sem kaj kratke pameti. Pa bo že res, ker vsi pravijo tako. A vseeno nisem tako neumen, da bi ne vedel, kaj vi nameravate z mano. Saj vem, da so vam všeč moji lasje in bi jih mogoče radi malo prerahljali. Pa ni treba tega. Rajša popravite svoje lase in si denite z glave slamnati obroč, ki vam kar nič ne pristoja. Da vas kdo zdajle vidi, joj, teta Anjara Panjara – hopsasa!«
Anja Panja je mahala srdito z rokami in je otepala okrog sebe. Pa še govoriti ni mogla zaradi hude jezice. Kar paličico je zavihtela v okrogu, in Koclju se je zdelo, da mu vrže Anja Panja paličico naravnost v obraz. Zato pa se je zbal in se je potuhnil tam ob grmovju. A hipoma se je dvignil. Zakaj Anja Panja je zavpila s strahotnim glasom. Gledala je paličico in je strmela vsa preplašena nanjo. – »Kaj je? Kaj je, teta Anjara Panjara?« je vprašal Kocelj ves začuden. Stopil je bliže in se je postavil prav pred Anjo Panjo, ki je bila vsa prestrašena. Pa je rekel zavzet, ker mu Anja Panja ni odgovorila ničesar: »Zakaj strmite, teta Anjara Panjara? Ali se vam je nemara paličica zlomila, ker ste jo tako srdito vihteli? Škoda bi bila, velika škoda – hopsasa ...«
Anja Panja ga je gledala nekaj trenutkov in je molčala. A kar nenadoma je na vso moč pograbila Koclja. »Kje je zlati rogljiček?« je zavpila, da se je Kocelj resnično prestrašil. »Daj mi nazaj zlati rogljiček, ki si mi ga izmaknil s paličice! Takoj mi ga daj, ker ti sicer odtrgam glavo z vrata in jo nasadim na paličico ... Ti si izmaknil zlati rogljiček, samo ti!«
Kocelj je pogledal paličico, pa je videl, da resnično ni več na njej zlatega rogljička. A Kocelj je tudi vedel, da ga ni vzel s paličice. Zato pa ga ni bilo strah, ampak je odvrnil prostodušno: »Nimam ga jaz – zlatega rogljička nimam ... Nisem ga vzel, teta Anjara Panjara! Sami ste ga izgubili, ko ste tako neusmiljeno mahali s paličico. Mene ste hoteli nabiti – hopsasa, pa ste izgubili zlati rogljiček. In iščite ga, pa ga najdete – hopsasa!«
»Ti že pokažem – hopsasa!« se je togotila Anja Panja, »Le hitro mi pokaži žepe in jih obrni!« – No, Kocelj se ni prav ni obotavljal. Obrnil je žepe; a ničesar ni bilo v njih. Samo v hlačnem žepu je imel spravljen rdeč pipec; a vsi drugi žepi so bili prazni. – »No, vidite, teta Anjara Panjara?« je dejal Kocelj. »Ali imam jaz zlati rogljiček? Ha, ali ga imam? Samo pipec imam. A pipca mi vendar ne boste vzeli? Rečem vam, da je pipec več vreden nego vaš zlati rogljiček. Zato pa ne dam pipca – hopsasa!«
Anja Panja je bila v velikih skrbeh. Preiskala je Koclja in preiskala je tudi Jelico, ki je stala ves čas tam ob grmovju in se je čudila. A zlatega rogljička ni našla Anja Panja nikjer – zlatega rogljička nista imela niti Kocelj niti Jelica. Pa je bila Anja Panja v vedno večjih skrbeh. Pričela je iskati po trati; pa tudi Kocelj in Jelica sta ji pomagala. A vse iskanje je bilo zaman in brezuspešno. In Anja Panja je zdihovala tako glasno in nevšečno, da se celo Koclju ni zdelo vse to prav. Zato pa se je Kocelj oglasil in je rekel: »Ali slišite, teta Anjara Panjara? Čemu zdihujete in tarnate – hopsasa? Čarovnica ste, in na vasi pravijo, da ni lepše in večje čarovnice, kakor ste vi, teta Anjara Panjara! Zato pa vam bo kaj lahko, da najdete tisti piškavi zlati rogljiček. Kar napravite svoj cigu-migu – in hopsasa – vam skoči rogljiček nazaj na paličico. Kar poizkusite, teta Anjara Panjara! Tudi jaz bi rad videl tisti cigu-migu in bi se naučil prav rad, kako se čara ...«
A Anja Panja je vila svoje debele roke in je obupno odgovorila: »Kaj čenčaš, pobič? Čaram naj, praviš? Kako naj čaram, ko pa ni na paličici zlatega rogljička? O, samo v zlatem rogljičku je vsa moč vsega čaranja. Brez zlatega rogljička ne morem čarati, ovbe, ne morem ... Zato pa išči, pobič! In tudi ti, deklica, išči, da najdemo zlati rogljiček ... Veliko plačilo dobi tisti, ki mi najde zlati rogljiček ... Iščimo, iščimo – o, samo iščimo!«
Anja Panja je bila tako obupana, da se je Koclju in Jelici smilila do srca. Zato pa sta prav pridno iskala. A ne samo po trati, ampak tudi med grmovjem. Zakaj Kocelj se je domislil, da je nemara vendarle samo on izgubil zlati rogljiček, ko je izmaknil Anji Panji paličico. Zato pa je iskal tako pridno, da se niti utrudil ni. A vse njegovo iskanje je bilo zaman. Zlatega rogljička vendar ni bilo nikjer. Pa se je pričel Kocelj praskati za desnim ušesom in nič kaj dobro mu ni bilo okrog srca. Zato pa je šel nazaj na trato in je rekel Anji Panji, ki je še vedno brskala po trati med travo: »Ni ga, teta Anjara Panjara! Rogljiček se je udrl v zemljo – hopsasa! Ali pa so ga res ukradle prebite veverice in ga skrile kdo ve kje med smrekovjem. A med smrekovjem ga ne najdete, teta Anjara Panjara! Pa če ga tudi sto let iščete ...«
A glejte! Anja Panja je vstala. Pogledala je prav presunljivo Koclju v oči in pogledala je tudi Jelico s hudim pogledom. Pa je rekla, da ji je glas kar zažvižgal: »Dogovorila sta se vidva, nepridiprava! Ukradla sta mi zlati rogljiček in sta ga skrila nekam v grmovje. O, pa mi ga že prineseta nazaj. Še rada mi ga prineseta nazaj ... Ne bom vaju pretepala. A s sabo vaju zdajle vzamem in vaju povedem pred sodbo. O, le počakajta, prevejanca! Še se bosta spominjala, kdaj sta okradla Anjo Panjo in sta jo hotela imeti za norico ... Pred sodnika vaju zdaj povedem. Sodnik pa je strašen, da se vama bodo lasje ježili. Ne poznata še našega sodnika – Vitranca še ne poznata. A nocoj ga bosta spoznala, hehe!«
Kocelj se je razhudil, ko je slišal te besede. Popadla ga je taka jezica, da je skrčil prste v pest in je cepetnil z nogo ob tla. »Kaj?« je vzrojil. »Midva sva kradla? Midva z našo Jelico? Pa vam sva kradla – tisti siromašni rogljiček sva vam ukradla – hopsasa? Ne boste, teta Anjara Panjara! Hopsasa – da ne boste! – Pravijo, da sem neumen in nor. Pa naj bom – hopsasa! A kradel še nisem nikomur. Še najmanj pa vam ... O, kar pojdimo pred sodnika! Zatožim vas tam, pošteno zatožim. In naj se izkaže pravica! Tat nočem biti v nikogar očeh; posebno pa še v vaših ne, teta Anjara Panjara! Pred sodnika gremo – hopsasa, pred sodnika!«
»Hehe, kako se usaja ta pobič!« se je rogala Anja Panja. »Pa misli, da mu bom nemara še celo verjela. O, ti prevejanec! Da moreš biti tako kratke pameti! A le počakaj! Vitranec ti že pristriže lase in ušesa ... Kar pojdimo, Kocelj! Pa tudi ta-le punčka pojde z nama; ta-le punčka, ki se dela tako nedolžno in nevedno.«
In Anja Panja je prav trdo pograbila Jelico. Sunila jo je naprej, da se je Jelica opotekla po trati. Kocelj pa ni mogel videti tega. Kar zapihal je nevšečno in je skočil k Anji Panji. Za roko jo je zgrabil in je zavpil: »Mir, vam rečem – hopsasa! Naše Jelice pa že ne boste suvali, pa če ste stokrat Anjara Panjara! Ne boste je suvali ne vi ne vaš sodnik Vitranec! Kar iz glave si izbijte vse to – hopsasa, vam rečem!«
Kocelj je še enkrat stisnil pest in je zagrozil z njo Anji Panji. Anja Panja pa ga je pogledala z najhujšim pogledom. S palico je zamahnila in je udarila Koclja na vso moč po roki. Kocelj pa ni zajavkal niti enkrat, ampak je prijel Jelico za roko. »Pojdiva, Jelica!« je rekel z mirnim glasom. »Anja Panja naju tira pred sodnika. Pa greva tja in zatoživa Anjo Panjo, ker je naju obdolžila grde tatvine. Ne boj se, Jelica! Saj grem jaz s tabo. Jaz se pa ne bojim Anje Panje, pa tudi sodnika se ne bojim – hopsasa!«
Jelica se je pa bala in v strahu se je oklenila Kocljeve roke. »Kaj bo z mano? Kaj bo z nama, Kocelj?« je vprašala vsa plašna.
»Ničesar ne bo, Jelica!« je odvrnil Kocelj in se je obrnil k Anji Panji, pa ji je dejal: »Zdaj gremo, teta Anjara Panjara – hopsasa! Le glejte, da se mi spotoma ne izmuznete, ker se nemara bojite sodnika. Samo pot nama morate pokazati! Ne vem, kje naj iščem tistega vašega sodnika ... O, še se bomo pogovorili danes! Pa če sem tudi jaz nekam bedast in neumen – hopsasa! A rečem vam, teta Anjara Panjara, da znam tudi jaz povedati in ziniti pametno besedico – hopsasa!«
»Hehe!« se je posmejala Anja Panja s hudobnim posmehom. Zasukala je Koclja in je zasukala tudi Jelico. Pa ju je gnala pred sabo na ozko stezo, ki se je vila med gosto goščavo nekam daleč in nekam visoko na strmo, do neba kipečo goro ...
3. uredi
Ozke steze ni hotelo biti nikoli konca. Vedno bolj strma je prihajala in vedno više se je vzpenjala po samotni gori. Gluha tišina se je razprostirala krog in krog. Tu gori ni bilo več niti čebljajočih sinic niti plahih srn, ki se pasejo navadno po samotnih zagorskih gozdovih. Globoko doli so že bile zelene smreke, temne jelke in vitki mecesni. Tod gori so rasle košate bukve, ki pa so postajale vedno redkejše. Kraj steze so štrlele visoke skale, ki pa so bile vse porasle s sivkastim mahom in rdečim ravšjem. Solnce je mirno gledalo z modrega neba in se je kar vidoma bližalo navpičnim, tu pa tam z belim snegom pokritim štirim vrhovom gore. – Kocelj se je ozrl časih na solnce, in skoro prav mu ni bilo. Zlovoljen se je obrnil nazaj na Anjo Panjo, ki je stopala tesno za otrokoma. »Hej, teta Anjara Panjara – hopsasa!« je dejal Kocelj v slabi volji. »Ali je še daleč vaš sodnik? Pa kje je tisti sodnik, teta Anjara Panjara?«
»Boš že videl,« je zagodrnjala Anja Panja. »Le stopaj naprej! Če ne, pa te podrezam s palico.«
No, Kocelj se je namrdnil in je zopet prijel Jelico za roko. Pa so šli naprej; po strmini so šli in so zopet molčali. Drevje se je vedno bolj razmikalo. Krivenčasto, vse polomljeno rušje je raslo vsepovsod med štrlečim, ostrim skalovjem, in zdaj se je lepo in razločno videlo na vrh gore. Visoke, razdrte pečine so se dvigale tam gori, da se je Koclju in Jelici že dozdevalo, da se zdaj pa zdaj prevale tiste ogromne skale in se zrušijo naravnost v dolino, ki je ležala globoko, globoko pod goro. Pod skalovjem pa so se vili med zelenim rušjem dolgi in ozki peščeni plazovi, ki se je po njih neprestano kotalilo kamenje in je drčal droben pesek.
»Aha!« je izpregovoril Kocelj, ko je zagledal tik nad sabo visoko skalovje. »Že smo na vrhu gore. Saj vem – tisto melišče tamkaj se imenuje Krivi plaz. In onkraj plazu zija sredi strašne skale Črna lopa. To ti je votlina, ti rečem, Jelica! Naša stara mati mi vedno pripoveduje, da drži tista votlina naravnost v deželo Kolovoziji. Tam pa raste na leskovih grmih sama pamet, in tudi bister razum raste tam. Pa še marsikaj drugega raste v deželi Kolovoziji. O, da bi ti hotel pripovedovati o vsem! Ves dan bi ti lahko pripovedoval – hopsasa!«
A Jelica je zmajala z glavo. Žalostna je pogledala Koclja in je odvrnila: »Hm, dežela Kolovozija ... Pa kaj pomaga meni, kaj pomaga tebi! Oj, da je morala naju zalotiti hudobna Anja Panja! Zdaj pa ne pridem danes več na senožet. Še dobro, če bom mogla priti pred nočjo domov ... Oj, Kocelj, lačna sem. Pa se ne upam jesti. Bojim se, da me Anja Panja zopet ne pograbi ...«
Kocelj se je pa ustavil in je zamahnil z roko. »Lačna si, pa se ne upaš jesti?« se je začudil. »Nikogar se ne boj – hopsasa! Ta bi bila lepa, da bi še jesti ne smela, če si lačna! Bomo videli, kdo ti bo branil! O, Anjara Panjara ti že ne bo branila. To ti rečem jaz – hopsasa!« – Kocelj je kar prijel za Jeličin nahrbtnik in ga ji je snel z rame. Siloma je posadil Jelico na bel, gladek kamen in je razvezal nahrbtnik. Pa je rekel: »Le jej, Jelica! Kar brez skrbi jej! Pa niti ne glej na Anjaro Panjaro in je ne poslušaj! Naj godrnja in piska – hopsasa!«
Jelica je res pričela jesti suho svinjino in kolaček, ker je bila resnično lačna. Anja Panja se je ustavila in ju je pogledala s hudim pogledom. »Kdo je vama rekel, da smeta počivati?« je vprašala. »Ali nemara jaz? Kar hitro na noge in stopajta naprej, nepridiprava!«
»Oha, teta Anjara Panjara, le počasi – hopsasa!« je odgovoril Kocelj prav mirno. »Sicer sem precej bedast in zadosti kratke pameti, a toliko vendar vem, da naj človek je, če je lačen. Seveda, če kaj ima ... Tako me uči doma naša stara mati, in naši stari materi ne boste ugovarjali niti vi, teta Anjara Panjara – hopsasa! – Pa tudi tega me uči naša stara mati, da naj spoštujem vse ljudi. Tudi vas, teta Anjara Panjara! A kako naj vas spoštujem in vas rad imam, ko me pa dolžite grde tatvine? Da bi samo mene dolžili, no, bi pa nazadnje mogoče še mirno prenesel. A da dolžite tega nemarnega greha našo Jelico! Hoj, teta Anjara Panjara – hopsasa! Tega pa nikoli ne prenesem in zaradi tega bom na vas jezen vse svoje življenje. In moja stara mati mi ne poreče, da ne delam prav, in mi tudi ne poreče, da sem neumen in bedast ... Tako je in tako vam rečem, teta Anjara Panjara – hopsasa! Vi pa napravite, kar hočete!«
Anja Panja se je namrdnila in ni odgovorila ničesar. Stopila je naprej in je počakala tam ob rušju. Kocelj se je pa nasmejal in je rekel: »Ali si videla, Jelica? Saj sem ti dejal prej-le, da se ne boj ničesar. O, Anjaro Panjaro uženeva, da bo joj! Hopsasa – kar cmerila se bo pred sodnikom, tako jo uženeva. Samo, da bi bili kmalu tam! Pa se bova smejala, Jelica, tako lepo se bova smejala! Zato pa se ne boj ničesar in le meni verjemi in zaupaj!«
Jelico pa je minil ves strah, ko je slišala Kocljeve besede. Mirno je použila svojo malico in jo ponudila tudi Koclju. A Kocelj se je branil in ni hotel ničesar vzeti. Jelici ni preostalo nič drugega, kakor da je zavezala svoj nahrbtnik in se je dvignila. Pa so šli dalje – Kocelj in Jelica spredaj, Anja Panja pa za njima. Iz gostega rušja so krenili na levo in so se približali širokemu Krivemu plazu. Bredli so preko peska in preko snega, ki je še ležal tod v ozkih, debelih plasteh. Mraz je bilo tu gori, da je Jelico kar streslo. Solnce se je ravno pogrezalo tam daleč za strme vrhe, in rožna večerna zarja je pokrila z zlatim plaščem ves zagorski svet. Živega glasu ni bilo širom okrog. Le iz globoke doline je prihajalo tiho brnjenje, da se je Koclju in Jelici zdelo, kakor da nekje med nemim skalovjem igra samoten pritlikavec na lepe citre. – »Kaj je to?« je vprašala Jelica vsa začudena. »Kaj pomeni to? Ali res igra vesel pritlikavec na svoje citre?«
»Ni pritlikavec, Jelica, ni pritlikavec,« je odvrnil Kocelj. »Oj, to je samo zvon, ki zvoni tam doli na vasi. Daleč je do vasi. Zato pa se čuje tisto zvonjenje tako slabo ... A glej, že sma pri Črni lopi. Pa naju Anjara Panjara res privede v Črno lopo. Oj, hopsasa! Nemara pa naju povede celo v deželo Kolovozijo ... Jelica, to bova gledala in se čudila, da nikoli tako! Pa lepo nama bo v deželi Kolovoziji ... Ojojmene! Nemara pa res raste tamkaj pamet na leskovem grmu! Pa jo utrgam in bom pameten in moder kot nihče na svetu. Ojojmene – hopsasa!«
In Kocelj se je zavrtel na peti in je zavriskal, da je odmevalo od stene do stene – odmevalo votlo in zateglo, kakor da stoji vrhu vsake gole stene pritlikavec in oponaša Koclja. Jelica se je čudila vsemu temu, pa tudi Kocelj se je že hotel čuditi. A tedaj ga je po grabila Anja Panja. In Anja Panja je bila jezna in mu je velela: »Tiho, pobič! Čemu tuliš in razgrajaš, da se plašijo divje koze po grmovju? Blizu smo našega sodnika… Zato pa bodi tiho, ker sicer te Vitranec pograbi, da joj! Le naprej, ti rečem! V votlino stopi in hodi tesno ob steni!«
»Aha!« se je zavzel Kocelj in je tlesknil z dvema prstoma. »Tedaj se pa le nisem motil. V Črno lopo gremo, in tam je sodnik. In za Črno lopo je dežela Kolovozija ... Glejte si no – hopsasa! Pa Anja Panja naju sama privede v Kolovozijo. Hehe, pa saj ji je lahko! Čarovnica je in ni tako bedasta kot Jankov Kocelj – hopsasa!«
Kocelj je stopil v prostorno votlino, ki je zevala črno in strašno pod ogromno, navpično steno. Tla so bila peščena in strma; gluha tišina je ležala po votlini, da se ni videlo nikamor. Jelica se je stresnila, in srčece ji je stisnil silen strah. Prijela je Koclja za roko in je rekla s plašnim glasom: »Strah me je, Kocelj, o, tako strah! Kaj bo z mano? Ali slišiš, Kocelj? Strašno je tod okrog… Ali tebe ni strah, Kocelj?«
»Nič me ni strah,« je odgovoril Kocelj. »In čemu naj bi me bilo strah? Ničesar hudega nisem nikomur napravil. Še najmanj pa Anjari Panjari – hopsasa!– Kar tiho, Jelica, kar tiho! Lepo se me drži, da se ti nožica ne spotakne! Pusti strah in misli, da bo kmalu vsega konec! Saj ti ne stori nihče nič žalega ... To temo pustiva kmalu za sabo. In kmalu bova pred sodnikom, ki naju žene predenj Anjara Panjara.«
Jelica je umolknila in je previdno stopicala kraj Koclja. Trdno ga je držala za roko, ker se je bala, da ne bi padla in bi potem zašla sredi črne teme. Zadrževala je sapo in je neprenehoma gledala pred se in upala, da se zdaj pa zdaj zasveti pred njo beli dan. A svetlobe ni bilo od nikoder. Že dolgo sta se plazila Kocelj in Jelica ob mrzli steni, a vendar še nista prišla nikamor. In Kocelj se je že razjezil in je nevšečno cepetnil z nogo. Že se je ustavil in je hotel poklicati Anjo Panjo. A tedaj se je oglasila Anja Panja nekje sredi teme in je zaklicala: »Stojta in počakajta v miru!«
Pa sta obstala in sta poslušala; Slišala sta drsajoče stopinje Anje Panje, ki je šla mimo njiju. Stopinje so se oddaljevale in so kar nenadoma utihnile. Tedaj pa sta slišala glasno trkanje. Nekje tam spredaj je trkala Anja Panja s palico ob steno; trikrat je potrkala na skalo – in potem je bilo zopet vse tiho ... »Oho, saj smo res že na koncu romanja,« je pošepetal Kocelj Jelici na uho. »Glej, Anja Panja že trka na vrata. Pa se oglasi sodnik in nas spusti v dvorano. Ali pa smo že res v deželi Kolovoziji, ki mi o njej pripoveduje stara mati čudne reči ... Jelica, le pogum! Kocelj je s tabo, Kocelj – hopsasa ...«
A Kocelj je umolknil. Zakaj hipoma se je zasvetila pred njima jasna svetloba, ki je šinila skozi vso prostorno votlino. Blesteča je bila tista svetloba, da je deček in deklica nista mogla prenesti. Zato pa sta si z dlanjo zakrila oči in sta mežikala skozi prste. Pa sta videla v tisti svetlobi Anjo Panjo. Tam gori pred njima je stala in jima je migala z roko. »Pridita semkaj!« jima je velela z zamolklim glasom, ki je čudno zvenel po širni votlini.
»Pojdiva!« je dejal Kocelj in je prijel deklico za roko. Odvedel jo je navzgor po suhem, drobnem pesku. In kar hipoma sta stala kraj Anje Panje, pa nista vedela naprej. A Anja Panja jima je pokazala molče z roko ozko odprtino, ki se je skozi njo sipala v votlino jasna svetloba. – »Kaj? Tu notri je naš sodnik?« se je začudil Kocelj in ni hotel naprej. »Teta Anjara Panjara – hopsasa! Ali mislite, da sem res tako neumen? Ne verjamem, da bi prebivali sodniki pod zemljo. A rečem vam, da nikarte uganjati z nama čarovnij! Ni kaj prijazen nisem vašim čarovnijam, ker imam premalo pameti, da bi jih razumel. Zato pa nočem slišati o njih, oj, nočem – hopsasa! Če je tu notri dežela Kolovozija, pa bi nič ne rekel – hopsasa… «
A Kocelj niti utegnil ni, da bi končal svoje govorjenje. Zakaj Anja Panja ga je pograbila; dvignila ga je in ga je potisnila v odprtino. Pa tudi Jelico je porinila za njim – in tako sta stala kar nenadoma onkraj odprtine na varnih tleh. Ozirala sta se okrog sebe; spogledovala sta se in sta se na vso moč čudila. Videla sta, da stojita v obširni izbi, ki pa ni imela nikjer nobenega okna. Svetloba je prihajala od zgoraj skozi veliko odprtino, ki pa je bila zadelana s steklom. Sredi izbe je stala okrogla, lesena miza, krog nje je bilo pet stolov. Drugega pohištva ni bilo v tej čudni izbi. Za mizo pa je sedel človek s širokokrajnim klobukom na glavi. Dolgo, belo brado je imel in je gledal srepo pred se. Deček in deklica sta ga zapazila. Začudila sta se, in Kocelj je dregnil Jelico z laktom in ji je pošepetal: »Glej, Jelica! To bo pa nemara najin sodnik. Pa se ga ne bojim. Anjaro Panjaro mu zatožim, da bo kar gledala ... K njemu stopim – zdaj-le stopim, pa mu vse povem ... «
Anja Panja ga je potisnila nazaj in je naglo stopila do mize. »Dva prevejanca sem prignala semkaj,« je rekla možu. »Pa ju obsodiš, kakor je treba. Hudo sta mi napravila in sta mi ukradla moj zlati rogljiček. A kaj naj počnem brez zlatega rogljička? Niti tri dni ne morem živeti brez njega ... Ukradla sta mi ga – nepridiprava! Zato pa ju tožim pred tabo, Vitranec!«
»Kaj? Kaj – hopsasa?« je vprašal Kocelj in je skočil do mize. »Teta Anjara Panjara laže – še vedno laže – hopsasa! Nisva ji z Jelico ukradla zlatega rogljička. Veverice so ji ga odnesle kdo ve kam med smreke, pa so ga ji skrile ... Le poglejte teto Anjaro Panjaro! Stric sodnik, poglejte jo – hopsasa! Samo slamnat obroč nosi okrog glave, ker so ji veverice razgrizle slamnik. V obraz ji poglejte in ji preštejte vse praske in praskice, če morete! Veverice so jo, samo veverice! Pa bo nemara še celo rekla, da jo je Kocelj – hopsasa!«
Mož se je dvignil, da je bil velik, strašno velik. Hudo je pogledal Koclja in mu je zapretil s prstom. »Tiho, pobič!« je dejal s težkim, bučnim glasom. »Tiho bodi, ti rečem! Govori tedaj, ko te vprašam, kako in kaj!«
»O, seveda – hopsasa!« je odvrnil Kocelj. »Seveda, molčim naj, ko se teta Anjara Panjara tako grdo laže. Pa vas lahko premoti, stric sodnik, in vi boste verjeli njej, a ne meni ... Pa nočem molčati, naka – nočem molčati! Bedast sem sicer in neumen; a vendar vem, da mi ne bo dobro, če se teta Anjara Panjara preveč nalaže.«
»Tiho!« je zarjul mož in je udaril s pestjo po mizi. Kocelj je umolknil in se potuhnil. Skočil je nazaj do Jelice in se je namrdnil. A vendar je rekel Jelici in se ni bal ničesar: »Kar mirna bodi in niti ne poslušaj Anjare Panjare! Saj se bo lagala – hoj, grdo se bo lagala ... Samo jaz jo moram poslušati, da ji lahko v obraz rečem, kako grdo se je zlagala ...«
Anja Panja pa je govorila o vevericah, kako so ji izmaknile iz skrinje pet debelih, mastnih lešnikov. Pa je hotela zato veverice kaznovati. A prišel je nepridiprav, Kocelj je prišel. Paličico z zlatim rogljičkom ji je odnesel. Veverice so pa videle vse to. In so vedele, da Anja Panja nima več moči, če nima paličice z zlatim rogljičkom pri sebi. Pa zato so navalile veverice nanjo; slamnik so ji raztrgale in jo strašno opraskale po licu. Pa jih je Jelica nagnala; pa je prinesel Kocelj paličico nazaj, a na paličici ni bilo ve rogljička, ki ga je bil vzel in skril sam Kocelj. – »Ovbe, ovbe!« je končala Anja Panja. »Kaj naj počnem zdaj brez zlatega rogljička? O, niti tri dni ne morem živeti brez zlatega rogljička ... Zato pa premisli, Vitranec, nesrečo mojo premisli! Pa sodi tako, da pridem zopet do zlatega rogljička! Pobič in deklica sta zmenjena. Zato pa jima preveč ne verjemi! Pošteno ju primi, tako ju primi, da pridem jaz zopet do svojega zlatega rogljička!«
»Teta Anjara Panjara – hopsasa!« je zavpil Kocelj. »Prav lahko pridete do svojega zlatega rogljička. Tako-le napravite z rokami: cigu-migu! Hopsasa – pa kar po zraku prileti vaš zlati rogljiček ... Čarovnica ste, pa vam je vse to kaj lahko.«
»Tiho!« je zarjul mož za mizo. »Ali ti nisem rekel, da bodi tiho? – Semkaj stopi, da te malo od bliže ogledam!«
Kocelj se ni prav nič pomišljal, ampak je stopil pogumno do mize. »Tu sem – hopsasa!« je rekel in je prekrižal roke na prsih. »Kako ti je ime?« ga je vprašal mož in ga je presunljivo gledal. »Kocelj sem, Jankov Kocelj – hopsasa!« je odvrnil Kocelj. »Doli iz vasi sem doma. Stare matere sem ... «
»Prav si povedal, Kocelj – Jankov Kocelj!« je rekel mož in se je gladil po beli bradi. »A veš, kdo sem jaz? – Hm, jaz sem sodnik Vitranec. Tu v gori domujem in sodim pravde in nepravde. K meni se ne zatekajo samo ljudje, ampak zatekajo se tudi živali, divje in domače. In sodim pravično, in zmote ni v mojih sodbah. Zatekla se je Anja Panja k meni in te je obdolžila grde tatvine. Zato pa moram soditi tudi tebe. Ker te pa hočem soditi po pravici, mi moraš govoriti samo resnico, Če se mi zlažeš le enkrat, ti bo gorje – gorje, Kocelj!«
»O, seveda – hopsasa!« je odgovoril Kocelj. »Jaz se ne lažem, nikoli se ne lažem. Laže se samo teta Anjara Panjara, da bi me spravila kdo ve kam, ker je zaradi veveric jezna name. Pa naj bo! Saj se je ne bojim ... «
»Počasi, počasi, pobič!« ga je svaril Vitranec. »Lepo odgovarjaj na moja vprašanja, da bomo prej gotovi! Izmaknil si Anji Panji paličico z zlatim rogljičkom. Tam doli na trati si izmaknil paličico, in zaradi tega so veverice strašno opraskale Anjo Panjo. Ali si res izmaknil paličico?«
»Prav pravite, stric Vitranec!« je dejal Kocelj. »Pobral sem s trate paličico. Norčav sem bil; zato pa sem vzel tisto paličico. A nisem je ukradel, stric Vitranec – hopsasa! Saj niti pobegnil nisem. V grmovje sem se potuhnil in sem gledal, kako je delala Anja Panja svoj cigu-migu z vevericami. No, ko je bil cigu-migu gotov, sem pa prišel nazaj na trato. Paličico sem prinesel nazaj, pa niti pogledal nisem, če je bil na njej zlati rogljiček. Kaj meni mar zlati rogljiček! Saj mi ga ni treba – hopsasa!«
»Ovbe!« je rekel sodnik. »Kocelj, slaba ti bo predla! Sam si priznal, da si odnesel paličico. Na paličici pa je bil zlati rogljiček. A zdaj ga ni nikjer več. Ti si ga skril, Kocelj, samo ti! Zato mi pa zdaj kar lepo povej, kam si ga skril?«
»Nisem ga skril, stric Vitranec, nikamor ga nisem skril,« je odvrnil Kocelj. »Saj sem vam že povedal – hopsasa! Ali vam nisem rekel, da mi ni zlatega rogljička prav nič mar in ga še videl nisem? Zato pa ga nisem nikamor skril, vam rečem!«
»Kaj? Priznati nočeš?« je vzrojil Vitranec in se je dvignil. »Ti si ukradel Anji Panji zlati rogljiček. Saj drugi nihče ni imel palice v roki. Pa se lažeš zdaj in nočeš povedati, kam si skril zlati rogljiček. Zato te pa obsodim, pošteno obsodim. Prej pa moram še povprašati tisto-le deklico. Pa mi bo povedala po pravici. A tebi bo gorje, Kocelj! – Le semkaj stopi, deklica! Nikar se ne boj! Vitranec je pošten in pravičen sodnik in ne pusti, da bi kdo trpel krivico zaradi njega. Le semkaj stopi!«
Jelica je stala ves čas tam v ozadju. Gledala je in poslušala. Čudila se je vsemu, in skoro strah jo je bilo. Ko jo je poklical Vitranec, se je zgenila in ni vedela, ali bi ga slušala ali ne. Ko jo je poklical Vitranec tretjič, je pa vendar šla počasi proti mizi. Ustavila se je , tam in je pogledala Vitrancu v obraz. A Vitranec je dvignil roko in jo vprašal s strogim glasom: »Kako ti je ime in čigava si?«
»Naša Jelica sem iz vasi,« je odgovorila Jelica brez strahu. »Pri tetici sem doma. Šla sem na senožet k stricu. S Kocljem sva šla in sva videla na trati Anjo Panjo. Veverice so jo praskale. Pa se mi je smilila in sem veverice s šibo. In Anja Panja je bila vesela, ko ni bilo več veveric«
»A kje je zlati rogljiček?« je vprašal Vitranec s hudim glasom. »Povej, kje je zlati rogljiček? Kam sta ga skrila s Kocljem? Ne boj se me, Jelica! Lepo po pravici povej in potem pojdeš lahko domov.«
»Nisem videla zlatega rogljička,« je odvrnila Jelica. »Pa tudi s Kocljem ga nisva nikamor skrila. Le meni verjemite! Kaj bo nama zlati rogljiček!« Anja Panja se je zasmejala in je sklenila roke. »Ali ju slišiš in vidiš, Vitranec?« je zapiskala, da se je čudno razlegalo po podzemski izbi. »Lažeta se, kakor da si ju najel. A jaz hočem pravice – svoj zlati rogljiček hočem! Zato pa sodi, Vitranec, sodi, da pridem zopet do zlatega rogljička. Še nocoj ga moram imeti.«
Vitranec se je res dvignil, da se je z glavo skoro stropa dotikal. Srepo je pogledal Koclja in Jelico in je izpregovoril: »Kocelj je ukradel Anji Panji paličico in zato je ukradel tudi zlati rogljiček. Skril ga je nekam, pa noče povedati, kam. Zato pa ga takoj zaprem v črno ječo. V ječi pa bo sedel toliko časa, dokler ne najdemo zlatega rogljička. Jelica pa je domenjena s Kocljem. Zato pa jo obsodim, da pojde iskat tisti zlati rogljiček. Dokler ga ne najde, ne pojde domov. Zastražil bom do tistega časa vso goro, in živa stvar se mi ne zmuzne v dolino ... V ječi boš zaprt, Kocelj! Ti, Jelica, boš pa poiskala zlati rogljiček. Ali sta razumela? Ali je bila sodba pametna in pravična, Anja Panja?«
Anja Panja si je mela roke in je vsa zadovoljna kimala z glavo. »Poštena in pravična je tvoja sodba, Vitranec!« je rekla.
»Oha, počasi, počasi – hopsasa!« se je oglasil Kocelj. »Kaj meni mar vaša sodba, stric Vitranec! Vi me ne boste zapirali nikamor, vam rečem – hopsasa! Prišel sem semkaj, da vam zatožim teto Anjaro Panjaro. Pa me je prehitela, ker sem jaz počasne in kratke pameti. Na vasi pravijo tako. Zdaj pa sam vidim, da je res, kar pripovedujejo na vasi o moji pameti.. . A vse eno vam rečem, stric Vitranec, da me ne boste zapirali. Dva para volov me ne zvlečeta v vašo ječo – hopsasa! Pa tudi našo Jelico mi boste pustili v miru! Takoj zdaj greva domov, ker vidim, da pri vas ni pravice. Sram vas bodi, stric Vitranec! Še bolj sram pa naj bo vas, teta Anjara Panjara – hopsasa! Kar pojdiva, Jelica!«
Kocelj se je nevšečno namrdnil in je prijel Jelico za roko. Kar obrnil se je in je vodil malo deklico s sabo, da bi šel skozi odprtino v votlino. A prestopil ni niti desetkrat, že je skočil za njim sam Vitranec in ga je pograbil. »Kam? Kam, ti nepridiprav?« je vzrojil Vitranec. »Ali ti nisem rekel, da pojdeš v ječo?«
Kocelj pa je cepetnil pošteno z nogo. »Mar mi je vaša ječa!« je zavpil in je bil ves jezen. »Domov grem – hopsasa! A v svojo ječo zaprite rajši Anjaro Panjaro! Ali pa ji kupite nov slamnik, da ne bo strašila s tem obročem na glavi siromašnih ptic ... Ne grem, vam rečem! Domov grem in tudi našo Jelico povedem s sabo. A vi mi ne boste branili tega – hopsasa!«
»Bomo videli!« se je zasmejal Vitranec. V prste je zažvižgal, in kakor bi trenil, je pritekel v izbo pritlikavec, ki je bil za glavo manjši od Koclja. Obraz mu je bil gladek kakor otroku. Dolg, šilast nos je imel, na nosu pa velika, zeleno obrobljena očala. Na glavi mu je tičala velika, črna kučma, ki mu je tudi ušesa pokrivala. Pritlikavec se je zasmejal in je pograbil Koclja okrog pasa. A Kocelj se je odmaknil in je pričel vpiti: »Hopsasa – hopsasa! Ne boste me, ne boste me!« – Bil je ves razjarjen in je potegnil iz žepa svoj rdeči pipec. Odprl ga je in je z odprtim rezilom navalil na pritlikavca. »Čakaj me, potvara prismuknjena – hopsasa!« je zavpil. »Ti boš mene, ti? Čakaj, nos ti odrežem, da ne boš z njim plašil zajcev po samoti. Samo čakaj – hopsasa!«
Pritlikavec je vreščal in je bežal po izbi iz kraja v kraj. Kocelj pa je dirjal za njim in ga je lovil. Neznansko je vpil v svojem srdu, pa niti vedel ni, kaj dela in kaj hoče. Trikrat je že zapodil pritlikavca okrog po izbi. A tedaj ga zgrabi sam Vitranec in ga dvigne visoko proti stropu. Kocelj je pričel cepetati z nogami in vpiti, da je šlo skozi ušesa. »Kaj? Vi ste sodnik? Vi, stric Vitranec?« je vpil Kocelj. »Razbojnik ste – hopsasa, razbojnik, kakor je razbojnica teta Anjara Panjara ... Pokažem vam – hopsasa!«
A Vitranec ga ni poslušal. Stisnil je Koclja na vso moč okrog pasu, da je Kocelj umolknil in je samo zaječal od težke bolečine. Kar zamižal je – in ko je zopet odprl oči, je videl, da ni več v razsvetljeni izbi. Strašna tema je bila krog Koclja, in skozi to temo je nesel Vitranec Koclja nekam daleč, kjer ni bilo dneva in solnčnih žarkov…
4. uredi
V samotni podzemski izbi se je vedno bolj temnilo. Jasna svetloba, ki se je razlivala skozi odprtino tam na stropu, je bledela vedno bolj. Jelica je slonela vsa plaha tam v kotu ob mrzli steni in je premišljala, kaj bo zdaj z njo. Videla je, kako je odnesel Vitranec Koclja iz izbe, pa je bila tudi prepričana, da se vrne zdaj pa zdaj in ponese tudi njo kdo ve kam. Zato pa jo je bilo strah, da se je pričela tresti po vsem životu. Gledala je na pritlikavca, ki je bil sedel za mizo in je težko sopel zaradi prestanega strahu in dirjanja. Pritlikavec je ječal in se ni niti zmenil za Anjo Panjo, ki mu je neprestano nekaj potihoma govorila. No, naposled se je pa pritlikavec vendarle vzdramil. S pestjo je udaril po mizi in je zavpil z drobnim, nosljavim glasom: »Hudobnica si, Anja Panja! Velika hudobnica si ... Zaradi tebe sem bil v smrtni nevarnosti. Kako me je pa tudi podil ta srditež! In s pipcem mi je grozil in mi je hotel odrezati lepi nosek. S pipcem, ti rečem, Anja Panja, s tistim lepim pipcem, ki ga ni lepšega na svetu ... Pa vse zaradi tebe in tvoje neumne tožbe. In jezen sem nate zato, tako jezen, da te nikoli več ne pogledam. Kar poberi se, ker sem jezen nate!«
Pritlikavec je udaril še enkrat po mizi in je skočil na noge. Zagledal je Jelico in se je začudil. In Jelica je videla, kako jo gleda pritlikavec skozi velike naočnike. Zbala se je, da si je oči kar zakrila z rokami, da bi ne videla več strašnega možička. A pritlikavec je stopil bliže in se je dotaknil z roko njenega ramena. »Ne boj se, deklica!« je govoril s tihim, sladkim glasom. »Saj nisem tako strašen, kakor me morda sodiš po mojem lepem nosku. O, prav čeden pobi sem. Zato se me pa nikar ne boj! Ali je tudi tebe prignala Anja Panja semkaj na sodbo? Hudobna je Anja Panja, zato sem jezen nanjo. Zaradi nje sem skoro prišel ob svoj lepi nosek. Zato pa ne morem videti Anje Panje. Huj, ne morem!«
»Pusti me!« je odgovorila Jelica in ga niti pogledala ni. »Pusti me! Saj ti ničesar nočem ...«
»O, vem, vem!« je dejal pritlikavec in je trikrat pokimal z glavo. »Ničesar mi nočeš, dušica ... A mislil sem, da si tudi ti jezna na Anjo Panjo. Pa sem prišel, da jo skupaj prav pošteno ozmerjava in jo zapodiva odtod. No, pa vidim, da se je moram sam Iotiti. Pa se je tudi resnično lotim – glej, tako-le!« – In pritlikavec je stekel do mize; na mizo je skočil; za slamnikove krajce je zgrabil Anjo Panjo; cukal jo je sem in tja in je vreščal: »Hudobnica – čarovnica! Pretepel bi te, da nisem tako majhen. V svoji strašni jezici bi te premikastil, če bi te mogel. Pa ker tega ne morem, bom že jutri nahujskal vse veverice na tebe. Že danes so te nekaj spraskale; a še huje te bodo jutri. Cekin dam že danes za vsak las, ki ti bo ostal na glavi ... Da mi napravi hudobnica kaj takega! Moj lepi nosek bi bil šel kmalu pipcu žvižgat – zaradi nje bi bil šel pipcu žvižgat ... O, moj lepi nosek!«
Še huje je potegnil pritlikavec za slamnikove krajce. Kar zahreščalo je in je reklo – vrsk! In pretrgali so se krajci in prevrgel se je pritlikavec. »Tudi to, o, tudi to! Napol sem se ubil zaradi tebe, čarovnica – hudobnica! Ob nos sem prišel skoro zaradi tebe; ob življenje bi bil zdaj-le skoro prišel zaradi tebe. O, čakaj me, hudobnica! Ne samo veverice, ampak tudi vse sršene bom naščuval nate. O, vse sršene… «
In pritlikavec bi bil tarnal še dalje, da se ni vrnil zdajci sam Vitranec. »Zaprl sem ga – v ječo sem ga zaprl,« je rekel Anji Patiji. »Tam bo pa dobro spravljen, dokler tista-le deklica ne prinese nazaj tvojega zlatega rogljička. Zdaj lahko greš, Anja Panja! Ko najdemo rogljiček, pa te obvestimo, da ga prideš iskat.«
»Lahko noč, Vitranec!« je dejala Anja Panja in se je obrnila. Še enkrat je pogledala s hudim pogledom na Jelico; potem pa je počasi odšla in se ni nič več ozrla nazaj. V izbi se je skoro že stemnilo. Jelica je videla samo še Vitranca, ki je stal sredi izbe in si je gladil dolgo brado. V temi pa se je zdel Vitranec še večji. Jelica se ga je bala tako, da se niti geniti ni upala v svojem kotu. A Vitranec je stopil k njej in ji rekel: »Zdaj pojdeš pa tudi ti! Le lepo poišči tisti zlati rogljiček! Saj veš, da se prej ne vrneš domov, dokler ne najdeš tistega rogljička ... Hej, pritlikavec! To deklico spremiš pod milo nebo in se mi takoj vrneš! Ali si razumel?«
Pritlikavec se je privlekel od nekod iz teme in je obstal kraj Vitranca. »Razumel, razumel ... Hej, deklica! Ne kremži se in pojdi lepo za mano!«
Že je prijel Jelico za roko. A Jelica se mu je iztrgala in je zajokala na ves glas: »Pustite me, pustite me! Kaj sem vam napravila? Izpustite ubogega Koclja, da pojdeva skupaj domov!«
»O, seveda, seveda!« je zavpil pritlikavec z nosljajočim glasom. »Izpustimo naj ga, da mi s pipcem odreže moj lepi nosek! Seveda ... Pa ne bo nič, deklica! Kar z mano pojdi in se ničesar ne boj!« – Trdo jo je prijel pritlikavec za roko in jo je siloma odvedel do črne odprtine. Tam pa jo je dvignil in jo je postavil v votlino. Jelica je jokala na ves glas, ko je tipala okrog sebe po mrzli steni. A pritlikavec jo je kar prijel za roko in jo je vodil varno skozi črno temo. Dolgo sta hodila in sta ves čas molčala. Samo Jelica je neprestano jokala in je stopicala kraj pritlikavca. Že se je svetilo pred njima v slabi svetlobi in sta prišla do konca Črne lope. Tedaj pa je Jelica prenehala z jokom. Ozrla se je krog sebe in je spoznala, da je že pod milim nebom. Oddahnila se je in se je skoro razveselila. Toda pogledala je v nebo. Tedaj pa se je stresnila. Zakaj videla je nad sabo brleče zvezde; mesec je svetil z neba na črni gozd, ki je sameval tiho in pokojno doli pod njo. In Jelica se je prestrašila in je zatarnala: »Noč je ... A kam naj grem ponoči, ko pa ne znam nikamor? Ljubi pritlikavec! Daj, povedi me domov – k tetici me povedi! Pa ti dam velik kolaček. Tetica mi ga je davi spekla, ker je danes moj god… – Ljubi pritlikavec! Lepo te prosim ...«
A pritlikavec se je posmejal in je rekel: »Ne smem, ne smem, deklica! No, če bi smel, pa bi te nemara res spremil. A ne smem, ker je Vitranec strašno hud človek ... Saj bi te spremil, ker jaz resnično nisem tako hudoben. Pa tudi ti ne moreš domov, sirotica! Vitranec je zastražil vso goro; zato pa ne prideš z nje, dokler ne najdeš zlatega rogljička. Pomagal bi ti, deklica, če bi smel. Pa ne morem, ker se bojim za svoj lepi nosek. Odrezal bi mi Vitranec nosek, če bi ti pomagal. A Vitranec je hujši kakor pipec, ki mi je z njim hotel odrezati tisti nepridiprav moj nosek. Zato pa ne morem.«
»Ovbe, ovbe!« je tarnala Jelica. »Pa kam naj se obrnem? Podnevi ne znam nikamor, ponoči ne znam nikamor ... Oj, v gozdu me bodo požrle divje zveri. Zlatega rogljička pa tudi nikoli ne najdem. Saj vem, da ga ne najdem ... Kam naj grem, ovbe, kam naj grem? In kje bom spala vso to noč? Saj ni hiše v vsem gozdu. Samo strah je, ovbe, strašni strah ...«
»Ne boj se, deklica!« jo je tolažil pritlikavec. »Nič ti ne bo hudega. Divjih zveri ni več v gozdu in tudi strahov ni več. Le pogumna bodi in se ničesar ne ustraši! Seveda si sirotica, ker nisi vajena spati v gozdu. Pa pojde, tudi to pojde lepo in brez strahu. Le meni verjemi! Saj pritlikavec Brincelj se nikoli ne laže. Lep nosek ima pritlikavec Brincelj. Pa tudi dobro srce ima pritlikavec Brincelj ... Kar pojdi po stezici po onem-le rušju! Mesec sveti jasno, da je skoro svetlo kakor podnevi. Pa ti ne bo težka pot do gozda. Tam si pa že dobiš ležišče. Saj noč ne bo mrzla ... Sirotica, kar pojdi in Bog naj ti da srečo, da že zarano najdeš zlati rogljiček. Jaz moram nazaj, ker se bojim Vitranca ... A da te ne bo strah, ko boš hodila skozi rušje, ti zapiskam milo pesemco. Lep nosek imam; a imam tudi lepo piščalko, da je pod solncem ni lepše ... Le pojdi, sirotica! Pa se spominjaj pritlikavca Brinclja in njegovega lepega noska! Le pojdi, le pojdi, ker je že čas!«
Pritlikavec Brincelj se je okrenil in je hipoma izginil nekje v temi. Jelica je ostala sama. Ni vedela, kam bi se obrnila. Šla je navzdol in je prišla do peščenega plazu, ki se je svetil v srebrnih mesečnih žarkih. Tam pa je sedla na kamen. Z rokami si je zakrila obraz in je zajokala na ves glas. »Oj, tetica! Oj, mamica!« je jokala Jelica. »Zakaj ne prideta in mi ne pomagata? Sama sem tu v divji gori, pa ne morem domov ... Umrla bom, še nocoj bom umrla, ker me je tako strah! Pomagajte, oj tetica! Oj, mamica v mestu, ali me slišiš?«
A nihče ni slišal sirotne Jelice. Slišal jo je samo pritlikavec Brincelj. Zato pa se je splazil na visoko skalo, ki je bila vsa oblita z jasno mesečino. In pritlikavec Brincelj je utaknil dolgo piščalko v usta. Zapiskal je tako milo in krasno, da se je človeku srce kar tajalo. Zveneli so piščalkini srebrni glasovi vseokrog; peli so in so se smejali tako lepo in ubrano, da je Jelica prenehala z jokom. Pa je poslušala, samo paslušala in niti vzdihnila ni več. Pozabila je za nekaj trenutkov na svojo nesrečo; pozabila je na tetico in mamico v mestu. Samo čudila se je piščalki, ki je tako lepo pela skozi tiho noč ... »Oj, da je moja tista piščalka!« je mislila sama pri sebi. »V mestu bi piskala nanjo, in Ijudje bi me poslušali in bi se mi čudili. Mamica bi me kar gledala in bi strmela ... Piščalka, oj, lepa piščalka!«
Dolgo, dolgo je pela piščalka tam gori sredi molčečega skalovja. Naposled pa je utihnila, in smrtna tihota se je razprostrla po gorovju. Jelica se je stresnila in se je predramila. – »Brincelj, oj, Ijubi pritlikavec Brincelj!« je zaklicala. »Daj, ne prenehaj še! O, zaigraj še lepo pesem! Vso noč mi piskaj – ali mi pa podari piščalko, da si bom sama svirala.« A pritlikavec Brincelj ji ni odgovoril. Jelica pa je gledala na strmino in je čakala na odgovor. No, nazadnje se je pa pritlikavec Brincelj vendarle oglasil. A ni odgovoril Jelici, ampak je pričel prepevati veselo pesem. Z lepim, čistim glasom jo je pel, da ga je Jelica vsa zavzeta poslušala. In pritlikavec Brincelj je pel tako-le:
»Pastirček pa z gore gre,
z bele gore;
vriskaj, pastirček moj –
holadije ...«
Ko je pritlikavec Brincelj končal z glasnim vriskom svojo pesem, se je Jelica dvignila. »Oj, zapoj – še mi zapoj!« je zaklicala tja gori v skalovje. »Lepo te prosim, Ijubi pritlikavec Brincelj! Strah me je, ker ni živega človeka tod okrog. Daj, zapoj mi še enkrat, ker te tako lepo prosim ...«
Pritlikavec Brincelj je pa molčal, pa naj ga je Jelica prosila še tako jako. Jelica pa je čakala in je že mislila, da je pritlikavec odšel nazaj v votlino. Tedaj pa se je oglasilo tam gori na skalovju glasno prasketanje, kakor da bi se bilo sprožilo kamenje in se vali zdaj v globočino. »Oj, pritlikavec Brincelj gre k meni,« se je razveselila Jelica. »Pa sem ga le preprosila. Z mano pojde zdaj, z mano in me povede k tetici. O, pri tetici je tako lepo! A tu gori je strašno, huj, strašno ... Pa gre pritlikavec Brincelj – naravnost do mene gre.«
In se je razveselila na vso moč, da je zavpila: »Brincelj, oj, ljubi pritlikavec Brincelj! Pridi k meni! Tu doli sem kraj peščenega plazu ... Ali me slišiš, ljubi pritlikavec Brincelj?«
Prasketanje tam med skalovjem je utihnilo. In bilo je zopet vse tiho. Samo Jelica je zopet pričela klicati na ves glas. A nihče ji ni odgovoril in je tudi poslušal ni. Tedaj pa je Jelica izprevidela, da je pritlikavec Brincelj resnično odšel nazaj v votlino in da je prav sama sredi te gorske divjine. Mraz jo je stresel in silen strah se je je polotil, da se je kar obrnila in je pričela teči po strmi stezi med črnim, nizkim rušjem. »Tetica, tetica!« je klicala neprestano v svojem strahu. »Pridite pome, ljuba tetica!«
A gledala ni na desno, ne na levo. Tekla je na vso sapo navzdol in se je spotaknila skoro pri vsakem tretjem koraku. A ni se menila za vse to; ampak je le hitela, da bi čimprej dospela v varno dolino. Mesec je svetil jasno, da se je videlo skoro kakor ob belem dnevu. Zato pa Jelica ni mogla zgrešiti steze in zaiti med gostim rušjem. Vedno bolj se je bližala črnemu gozdu, ki je sameval pod mesečnimi žarki. – »Samo, da bom v gozdu,« je sopla Jelica. »Od tam pa ni več daleč do vasi. Če pridem do kolovozne poti, pa me ne bo nič več strah ... Samo, da pridem v gozd!« – Pa je hitela še bolj navzdol; pa se je spotaknila tu pa tam in je padla med rušje. Rušje pa jo je oprasnilo po licu, da jo je precej zaskelelo. A ni se zmenila za vse to. Urno se je pobrala in je tekla naprej – naprej, da bi prišla v gozd, ki je stal že blizu tam doli. Pa se je razveselila, ko je bil že tik pred njo. »Hej, gozdiček!« je veselo zaklicala. »Zdaj pa sem že skoro doma. Pri tetici sem že skoraj. Tam pa ni strahu ... Gozdiček, hej, moj ljubi gozdiček!«
In res – stopila je v gozd; pod široke bukve je stopila in se je ustavila, da se malo odsope. Znoj si je obrisala z obraza z belo rutico in je gledala okrog sebe. Gosta tema je ležala po vsem gozdu, da se ni videlo nikamor. Široke bukve so imele tako goste veje, da se niso mogli prikrasti mesečni žarki skozi listje. A Jelica se vendar tega ni prestrašila. Saj je vedela, da drži pot samo v vas in nikamor drugam. Kar lepo pojde naprej – in čez pol ure bo že v vasi. Pri tetici bo. V posteljico leže in zaspi in ne bo več mislila na Vitranca, na Anjo Panjo in na strašno noč na samotni gori. O, samo še pol urice, pa bo rešena vsega hudega, ki jo straši sredi noči v tem črnem gozdu ... Pa je bila Jelica vesela, tako vesela, da se je kar napotila naprej. Počasi je šla zdaj pod molčečimi bukvami, ker ni videla ničesar pred sabo, niti poti, ki je držala položno navzdol in je bila polna kamenja. A vse eno je prišla že dale in je že slišala pse, ki so lajali na vasi. In je bila tako vesela, da bi bila vkljub strahu skoro zapela na glas. – »O, tetica, tetica!« je govorila. »Kmalu, kmalu bom potrkala na vrata. Pa boste veseli, tetica, ko me zagledate. In čudili se boste, ko vam povem, kaj vse se mi je danes dogodilo. V jutru pa pojdejo ljudje na goro, da rešijo siromašnega Koclja iz ječe. In ozmerjajo hudobno Anjo Panjo – prav dobro jo ozmerjajo ... O, tetica! Samo, da sem spet pri vas, tetica!«
Jelica ni več pazila na pot, ampak je skoro tekla naprej. Tam doli se je že svetlikalo; srebrna mesečina se je poigravala ob črnem grmovju. Pa je Jelica vedela, da je gozda konec. – »Juhej!« je zavriskala polglasno in je stekla do tiste svetlobe. Že je bila tam doli in že so jo obsvetili mesečni žarki. Tedaj pa je obstala in je zavrisnila na ves glas. Zakaj hipoma se je dvignilo tam izza grmovja nekaj velikega, črnega in je obstalo za trenutek na poti. Potem pa se je zopet premaknilo in se je bližalo naglo mestu, kjer je stala Jelica. Deklica se je tresla v divji grozi in je bila prepričana, da se je prikazal strah in zdaj prihaja, da jo požre. »Tetica, tetica!« je zašepetala z drhtečimi usti. »Rešite me, tetica!«
Tisto strašno in črno se je približalo in je obstalo pred Jelico. Zasoplo je glasno in se je zasmejalo s piskajočim glasom: »Hehe, ptičica! Rada bi poletela domov – o, seveda, seveda! Kaj ti ni rekel Vitranec, da ne smeš domov, dokler ne najdeš zlatega rogljička? Ne smeš in ne moreš? Pa si pozabila, da je vsa gora zastražena, zaradi tebe zastražena ... Le nazaj, le nazaj, ptičica!«
Jelica je pogledala, pa je videla, da stoji pred njo sama Anja Panja. Smejala se je Anja Panja s hudim smehom, in njene oči so se svetile tako čudno, da je bilo Jelico na vso moč strah. Kar obraz je pokrila z rokami in je hotela smukniti mimo Anje Panje. »Pustite me, pustite me!« je zajokala. »Pustite me domov! Kaj mi hočete? Pustite me!«
A Anja Panja jo je zasukala in jo je potisnila nazaj na pot. »Spravi se mi nazaj!« je velela osorno. »Še mi nisi prinesla nazaj ukradenega rogljička. Zato se mi pa spravi nazaj v gozd!«
Glas Anje Panje je bil tako čuden, da se ga je Jelica zbala. Naglo se je obrnila, pa je stekla nazaj v gozd. Niti obrniti se ni več upala, da bi pogledala, če gre Anja Panja za njo. Naglo je stopala navkreber in na dom niti mislila ni več. Saj je vedela, da nocoj ne pride nikamor več. Dejala ji je Anja Panja, pa tudi Vitranec ji je bil rekel, da ne pride nikoli iz gozda, če ne najde tistega zlatega rogljička. O, saj ji res ne preostaja nič drugega, kakor da gre in poišče zlati rogljiček. A kje naj ga išče po širnem gozdu, po črni temi, ko pa ne vidi niti svojega prsta pred očmi? – »Tetica, tetica! Pridite mi pomagat!« je jokala, ko je stopala po strmi poti navkreber. A nihče je ni slišal in ji tudi odgovoril ni. Le doli nekje se je smejala Anja Panja in je govorila nekaj s svojim piskajočim glasom. A tudi Anja Panja je utihnila – in Jelica ni čula živega glasu več.
Visoko je že prišla nazaj v prostrani gozd. Noge so jo bolele, in bila je tako utrujena, da se je komaj še vlekla naprej. Neprestano je jokala in klicala tetico. Sapa ji je pojemala in v prsih jo je pričelo stiskati, da se je morala ustaviti. Zvlekla se je kraj poti in je sedla na rosni, mehki mah. Oči so jo pričele vedno bolj ščemeti, da niti gledati ni mogla več ... »Tetica, tetica! Zakaj mi ne pomagate?« je bridko vzdihnila. »Umrjem v gozdu – divje zveri me požro ... Tetica, tetica ...«
V bukovem vejevju nad njo je vzplahutalo in je zašumelo glasno in rezko. Potem pa je utihnilo za trenutek. Toda že naslednji hip se je zopet oglasilo z votlim, zateglim glasom, da je zvenelo čudno in strašno sredi nočne tišine. »Uhu – uhu,« je pelo tam med vejevjem in je strmelo na deklico z živimi, svetlimi očmi ... »Sova je,« je spreletelo Jelico nekaj mrzlega, da se je pričela križati. »Tetica, tetica! Sova me bo ... smrt me bo ...«
A sova je vzplahutala in je odhitela z drevesa s težkim, glasnim poletom. Jelica se je oddahnila, ko ni bilo sove čuti nikjer več. A vendar se je še tresla po vsem životu in je poslušala, če ne bi zopet slišala strašne ptice. Ko pa je ni bilo od nikoder, je pričela tipati okrog sebe. Zakaj čutila je, da ne more nikamor več z mesta in da je tako trudna, da bi zaspala na trdem kamenu. – »Spat grem – kar na tleh bom zaspala, tetica, tetica!« je govorila in je tipala okrog sebe. Pa je res obtipala velik kup suhega listja, ki je ležal na trati kraj pota. In Jelica se ni prav nič pomišljala. Trudoma se je dvignila in je razbrskala listje. Nahrbtnik si je snela in ga je položila v travo. Legla je v listje in ga je nabrskala nase. Vsa je bila pokrita s suhim listjem; samo obraz ji je bil nepokrit, in Jelici se je zdelo, da bo spala tu lepo in gorko. Trepalnice so ji bile tako težke, da so ji kar same zaprle oči. Roke je prekrižala na prsih, a ni imela niti toliko moči več, da bi napravila križ na čelo.
»Tetica, tetica!« je še bridko vzdihnila. Potem pa je zaspala.
»Kobiv kobiv!« se je oglasil tisto jutro prvi kobilar s čistim, dalekosežnim glasom. Na visoki veji je sedel; mežikal je z očmi navzgar, kjer so se sipali rumeni žarki jutranjega solnca in se igrali z zelenimi, drhtečimi listi. Svež vetrec je na lahko pošumeval skozi širni gozd; prihajal je z vrha skalnate gore, kjer ga je bilo prebudilo jutro ravno nad belim snegom, ki je sameval in se lesketal vrhu gore. In rosa se je svetila po gozdu in je curljala neslišno z vejevja. Veje pa so se stresale komaj vidno, kakor da bi sople vse vesele v radostnem jutru. In ptiči so prepevali širom okrog; prepevali, da se je človeku smejalo srce v prsih ... »Kobiv kobiv!« je zapel kobilar drugič. In zapodila se je košata veverica z bukve; na trato je skočila; trikrat se je zasukala tam, pa je odbrzela kakor blisk v goščavo. Iz goščave se je priplazila dolga lisica; pretegnila se je leno na trati; prihuljeno se je ozrla na vse strani in je nevšečno bevsknila. Potem pa je odšla počasi, počasi s trate in je izginila neslišno tam v grmovju ... »Kobiv kobiv!« se je oglasil kobilar tretjič na bukvi. In pribrzel je na trato zajček. Ves zasopel se je ustavil kraj kupa suhega listja; migal je z dolgimi uhlji, z gobčkom in s kratkim repkom. Pa ni vedel, kaj in kako. Zato pa se je vzpel ob kupu suhega listja in je pričel vohati. A hipoma je neznansko odskočil, da se je skoro prevrgel. Še enkrat je poskočil – pa ga že ni bilo več na trati.
»Kobiv kobiv!« se je oglasil kobilar četrti in se je smejal. In kup listja se je pričel gibati, kakor da je živ. Listje se je usipalo okrog kupa – in kar nagloma se je razdelilo na dvoje ... »Kobiv kobiv!« se je oglasil kobilar še zadnjič in se je dvignil z veje in je odletel kdo ve kam v prostrani gozd. Iz listja pa je vstala Jelica. Z rokami si je brisala obraz in je otepala z obleke suhe lističe. Ozrla se je po trati in je bridko vzdihnila. Gledala je okrog sebe, a ni vedela, kaj bi počela. Zato pa je sedla na kamen in si je z roko podprla glavico. Pa je bila vesela, da je minila strašna noč in se ji ni ničesar dogodilo. Vesela je bila jutra, ki se je izprehajalo po rosnem gozdu in je prepevalo najlepše pesemce. A Jelica se je zavedala svoje nesreče. Zato pa je bila žalostna, tako žalostna, da bi bila najrajša na glas zajokala. – »Tetica, tetica!« je govorila. »Čemu sem prišla k vam iz mesta? Tu je tako hudo in strašno ... O, mamica! Da bi ti vedela, kako trpi Jelica! O, jokala bi z menoj in bi bila vsa žaIostna ... O, mamica!«
Pa je že silil Jelici jok iz težkega srčeca. A premagala je siloma jok in je zamahnila z ročico. Stopila je nazaj na trato in je pobrala nahrbtnik, ker je bila na vso moč lačna. Pa je hlastno pojedla ostanek svinjine in kolačka. Splazila se je v grmovje, kjer je čula curljati bister studenček. Napila se je vodice in se je umila. Potem pa je stopila na pot in je pomislila, kam bi se obrnila. In se je domislila zlatega rogljička in se je spomnila, da ne more prej domov, dokler ga ne najde. »Hm,« si je dejala Jelica. »Pa kar pojdem in poiščem tisti zlati rogljiček. Tam gori na trati se je bil izgubil in tam gori ga gotovo najdem ... Pa pojdem domov, tetica, nazaj k vam pridem.« In Jelica se je res napotila po poti navkreber. Spočila se je bila ponoči popolnoma, in nožice je niso nič več bolele. Zato pa je stopala lahko in čvrsto navkreber in je bila vsa prepričana, da najde zlati rogljiček. »O, nekje med travo se je iskril zlati rogljiček,« je mislila Jelica spotoma. »Včeraj smo ga iskali, a ga nismo našli. A danes ga gotovo najdem. Iskala ga bom in se ne bom utrudila, dokler ga resnično ne najdem ... Siromašni Kocelj! Tudi ti boš danes rešen iz črne ječe. Samo toliko še počakaj, da pridem na trato in najdem zlati rogljiček. Pa se napotim k Vitrancu in potem bo veselje, hej, veliko veselje!«
Radost je zopet prišla mali deklici v drobno srčece. In Jelica je že prepevala, ko je stopala po strmi poti navzgor. Pozabila je na včerajšnji dan in na strašno noč, ki je bila zbežala pred današnjim radostnim jutrom. Visoko je že bila gori v gozdu in je že iskala z očmi zeleno trato, kjer je bila včeraj srečala Anjo Panjo. In glej! Tam kraj pota je že zagledala tisto trato. Še so ležali tam razmetani koščki slamnika, ki so ga bile včeraj veverice raztrgale Anji Panji. Jelica je stekla na trato in je kar pričela iskati. Pokleknila je med travo in jo je razgrinjala in je tipala s prsti po zemlji in po travi, da bi čimprej našla zlati rogljiček. Pa je govorila venomer: »Prikaži se, zlati rogljiček! O, zato se prikaži, da te ne bom iskala zaman ... K tetici bi že rada. Saj me že od včeraj zjutraj ni bilo pri tetici. Pa tudi siromašni Kocelj bi rad iz črne ječe, ker je hudo v ječi in zato joče siromašni Kocelj – zato, ker je hudo v ječi ... Ne bodi hudoben, zlati rogljiček! Rajši se prikaži, ker me skrbi in bi že rada šla v vas k tetici ...«
In je govorila in je iskala venomer. Kolena so jo že pričela skeleti in v križu jo je vedno huje zbadalo. A še vedno ni nikjer našla zlatega rogljička. Vso trato je bila že pretipala; pričela je že iskati po grmovju, a zlatega rogljička ni bilo nikjer. In Jelico je zoper skrbelo in je že mislila, kaj bo z njo, če ne najde zlatega rogljička. Stresnila se je in bi bila že kmalu na glas zajokala. A vendar se je še opogumila in je iskala med grmovjem. »Saj mora biti nekje zlati rogljiček,« je premišljala. »O, v zemljo se ni udrl, in tudi Kocelj je rekel, da ga ni vzel in izgubil. Zato pa mora biti tukaj nekje ... Ovbe, kaj pa, če so ga vzele veverice? Pograbile so ga in so ga odnesle nekam med smrekove veje. A tam ga nikoli ne najdem. Ovbe, pa če bi tudi vedela, na kateri smreki je skrit zlati rogljiček. Ne mogla bi splezati na smreko. Pa če bi tudi splezala, bi nemara planile veverice name in bi me do krvi opraskale ... Joj, če so ga res odnesle veverice? Kaj bo potem z mano? In kaj bo šele s siromašnim Kocljem?«
Ustrašila se je Jelica teh misli, da je kar obstala. Srčece se ji je istisnilo v skrivni grozi in ročice so se ji stresle. A vendar še ni obupala. Iskala je naprej in je govorila sama s sabo: »Tetica, tetica! Pa nočete priti, in uboga Jelica se vam prav nič ne smiii. Tudi hudabni Anji Panji se ne smilim. Smeje se mi in se mi roga. A jaz se bojim Anje Panje, tetica, tetica! Grda je in jaz vem, da bi me najrajša nabila s šibo. Pa bi mi bilo hudo, ker mene ni še nihče tepel. Niti mamica ne, teta, tefcica!«
Vse grmovje je bila Jelica že preteknila, za vsako vejico je že bila pogledala – a zlatega rogljička ni bilo nikjer. Jelica je bila že vsa utrujena in od neprestamega iskanja jo je bolel ves život. In zdaj je bila trdno prepričana, da zlatega rogljiička ne najde nikoli, pa če ga išče tudi sto let. Zdaj je vedela, da so ga resnično ukradle veverice in so ga skrile kdo ve kje med gostimi smrekovimi vejami. ln Jelica je nehala iskati. Splazila se je nazaj na trato. Tam pa je sedla v travo in je bila vsa obupana. Jokala je na ves glas in je klicala tetico, samo tetico. »Ovbe, avbe!« je jokala in klicala Jelica. »Umrjem – tu v gozdu umrjem od strahu in lakote ... Pa me nič ne slišite, tetica, tetica? Zakaj ste taki in me nimate prav nič radi? – Pa pustite zdaj, da umrjem ... Tetica, tetica!«
A živega človeka ni bilo po prostornem gozdu, da bi jo slišal. Slišal jo je samo veseli in zadovoljni kobilar. Priletel je iz daljnega zagorskega loga; na vejo je sedel in je pogledal na trato. »Kobiv, kobiv!« je zaklical in se je začudil. Pa saj ni vedel, čemu joče tista deklica tam spodaj na trati. Zato pa je gledal in se je priklanjal tam na veji in je čakal. Molčal je dolgo, dolgo. Naposled pa je dvignil veselo, gizdavo glavico. Ozrl se je okrog in okrog; z nožice na nožico je stopil in je zaklical še enkrat: »Kobiv, kobiv!« – Zasukal se je; vzplahutal je – in že ga ni bilo nikjer več.
Jelica je pa divignila glavo in je pogledala tja na pot. Po poti je pa počasi stopala sama Anja Panja. Bližala se je trati in je obstala tam na obronku. Prihuljeno je gledala na jokajočo deklico in je neprestano mežikala z očmi. Stopila je na trato in se je ustavila tam ob grmovju. Z roko je zamahnila in se je poismejala: »No, no – ptičica! Pa si tukaj in iščeš prav pridno, kakor vidim ... O, tako pač ne najdeš mojega zlatega rogljička! Veš, vse tvoje, solzice so preslabe, da ba ga priklicale iz skrivališča. Zato se pa nikar ne cmeri in rajša išči!«
»O, vse sem že preiskala, vise!« je odvrnila Jelica med glasnim jokom. »Zlatega rogljička ni nikjer ... Saj so ga ukradle veverice in so ga odnesle s sabo. Pa ne vem, kam – ne vem, kam ... O, teta Anja Panja! Usimilite se me in me pustite domov! Saj vse življenje ne najdem zlatega rogljička.«
»Glejte jo – o, glejte jo!« se je rogala Anja Panja. »Beži, beži, revše! Kaj se mi boš lagala, da ne moreš nikjer najti zlatega rogljička! Prelena si, da bi ga iskala. Kaj misliš, da ne vem, da se mi samo hliniš? O, dobro si skrila zlati rogljiček! Tako dobro in lepo si ga skrila včeraj, da ga danes niti najti ne moreš ... Beži, kaj mi govoriš o vevericah! Veverice so preneumne, da bi šle krast moj zlati rogljiček. Čemu bi jim pa tudi bil roigljiček? Kar išči, išči! Če ga do večera ne najdeš, pa boš morala zopet spati v gozdni postesljici. Ali je bilo lepo danes ponoči? Ali si se lepo naspančkala, kraljičica? Hehe, imela si posteljico, čedno poisteljico ...«
In se je smejala Anja Panja, da je kar žvižgala. Jelica se je je pa bala in je zaradi tega naglo vistala. Pohitela je na drugi kraj trate in se je stisnila ob grmovje. Anja Panja je pa šla preko trate in je stopila k njej. »No, kraljičica?« se je smejala. »Pa se me bojiš? A čemu se me bojiš? Ali sem ti storila že kaj zlega? Ti, ti, kraljičica! Ti si mi storila dosti zlega. Moj zlati rogljiček si mi prikrila, kraljičica! O, da sem jaz hudobna, s trnjevim glavnikom bi te počesala, z belim peskom bi te umila. Pa nisem hudobna. Zato pa te pustim v miru. A če mi ne najdeš do jutri zlatega rogljička, pridem pote. Na svoj dom te povedem. Koprive ti bom kuhala; s peskom te bom umivala; s trnjem te bom česala. Pa samo zaradi tega, ker si kraljičica, lepa kraljičica iz mesta ...«
»Pustite me! Pustite me!« je jokala Jelica v silnem strahu. »Nočem vas ... Grdi ste in hudobni ... Pustite me, ker ste grdi!«
A Anja Panja se je smejala še huje. »Seveda, grda sem. I, kdaj sem pa še rekia, da sem lepa? Grda, grda sem ... No, pa tudi ti, kraljičica, boš tako lepa kakor sem jaz, ko te privedem na svoj dom. O, tako lepa boš, ko boš jedla koprivice in boš počešana s trnjem in umita z drobnim peskom. Pa se boš čudila sama sebi, kraljičica! Čudila se boš in boš vsa zadovoljna. Hehe ...«
»Pustite me! Pustite me!« je zavpila Jelica in je odskočila v stran, ker jo je Anja Panja hotela prijeti za roko. In Jelica se je zbala tako, da je zbežala v grmovje. A tam se ni ustavila, ampak je hitela dalje po goščavi. Še je slišala za sabo glasni smeh Anje Panje in ker se je bala, da jo Anja Panja ulovi, je hitela vedno hitreje naprej. Ustrašila se ni nobene goščave, pa tudi mislila ni, v katero stran beži. Dolgo, dolgo je hitela po goščavi in se je ustavila šele, ko ji je pošla vsa sapa. Tam pa se je zgrudila na mehki mah in si je pokrila vroče lice s tresočimii ročicami. »Tetica, tetica!« je pritajeno ihtela. »Zakaj mi ne pridete na pomoč? Glejte! Anja Panja me hoče. Na dom me povede. S trnjem me bo časala, s peskom me umivala – tetica, tetica! Pa me ne slišite in mi ne pomagate ...«
Jelica je ihtela zaman, ker je ni videl in slišal pač nihče. Pa dolgo ni sedela tam v goščavi, ker se je bala, da pride Anja Panja za njo. Ko se je nekoliko odsopla, se je dvigniila in je spela naprej. Prerivala se je skozi goščavo; pležala je preko skal, ki so ji zastavljale na več mestih pot naprej. Bila je vsa upehana, utrujena in lačna, da se je le komaj še vlekla naprej. Noge so jo skelele in po členkih jo je zbadalo vedno huje. – »Tetica, tetica!« je govorila glasno in še sama ni vedela, da govori. »Nikoli vas ne vidim več ... Umrjem – saj vem, da umrjem še dane; v tem strašnem gozdu ... Pa boš jokaia, uboga moja mamica, zaman me boš klicala ... Umrjem, tetica, tetica! Umrjem ...«
Lakota ji je postala že tako silna, da so se ji delale pred očmi že drobne, migljajoče lučce. Nožice so se ji tresle in so ji bile tako slabe, da že ni mogla več prestopati. »Tetica, tetica! Samo košček kruhka mi prinesite!« je prosila s sklenjenimi rokami. »Saj ne morem več ... Naprej ne morem – nazaj ne morem ... Samo košček kruhka, tetica! Lačna sem, tako jako lačna!«
Tedaj pa je prispela na trato, ki je bila vsa porasla z nizkim resjem. Med resjem pa se je rdečilo vse povsod, kamor so oči pogledale. Debele, sočnate močnice so pokrivale vso trato in so se vabIjivo smehljale. Jelici so se zasvetile oči, ko je zagledala močnice. Kar spustila se je na trato in je zobala, zobala dolgo, vso uro ... Za silo je potolažila strašno lakoto in se je napotila naprej. Sama ni več vedela, koliko časa že hodi. Pa tudi tega ni vedela, kam gre pravzaprav. Zdelo se ji je pač, da gre navzdol, sam Bog ve kam. Zato pa je zavpila v veliki radosti, ko je prišla kar nenadama na gozdni parobek. Zakaj pod sabo je zagledala zagorsko vas. Nedaleč tam doli je stala in se je kopala v zadnjih žarkih večernega solnca ... »Tetica, tetica!« je zaklicala na glas. »Zdaj pa sem vendarle prišla k vam ... Tetica, tetica!«
Že je mislila pohiteti čez širni travnik, ki je segal od gozda pa prav doli do vasi. A tedaj je stopil pred njo velik mož, kakor da je zrastel iz same zemlje. »Kam hočeš? Ali ti nisem rekel, da ne moreš in ne smeš iz gozda, dokler ne najdeš zlatega rogljička? Ha, ali ti nisem rekel? Zato pa kar nazaj, deklica! Nazaj, od koder si prišla!«
Jelica se je zdrznila od groze, ko je zagledala tako nenadoma moža pred seboj. Spoznala ga je takoj – bil je Vitranec. Stopila je tri korake nazaj in je strmela na moža, ki je stal pred njo in je imel roko dvignjeno. – »Pustite me – pustite me!« je zajecala. »Domov grem, k tetici grem ... Zato me pa pustite!«
»Nikamor ne pojdeš!« je odvrnil Vitranec. »Saj še nisi našla zlatega rogljička. Anja Panja te ne pusti nikamor iz gozda. Zato pa pojdi nazaj, od koder si prišla!«
A Jelica se ni vdala, ampak je pričela prositi: »Usmilite se me! Ves dan sem že iskala zlati rogljiček, pa ga nisem nikjer našla. O, saj ga nikoli ne najdem! Na trati ga ni. Saj sem vse preiskala ... Zato me pa pustite domov k tetici! Umrjem v gozdu, resnično umrjem ...«
A Vitranca niso genile solze in tudi gorka prošnja ga ni genlila. Zamahnil je z roko in je stopil do deklice. A Jelica se ga je zbala in je mislila, da jo Vitranec pograbi. Zato pa se je naglo obrnila in je zbežala nazaj v gozd. Toda dolgo časa ni mogla bežati, ker so ji noge odpovedale. Trudoma se je vlekla skozi goščavo in sama ni vedela več, kaj bi počela. Pa tudi jokala ni več, ker je bila zdaj prepričana, da ji tudi jok nič več ne pomaga. Omahovala je vedno bolj in že je spoznala, da ne pride danes nikamor. Zato pa je sedla na trato. Čreveljčke si je sezula, ker so jo pekle noge in so ji bile vse zatekle. Snela si je nahrbtnik in ga je zvila. Na trato ga je položila in je naslonila nanj trudno glavo. Zleknila se je in je strmela v zeleno listje, ki je podrhtevalo in šuštelo v večernem vetrcu. Temnilo se je po širnem gorskem gozdu. Kar vidoma se je nočilo, in Jelica že ni več razločevala zelenih listov nad sabo. Vedela je, da je prišla noč; a nocoj se je ni bala nič več. Še mar ji ni bilo, da mora prenočevati na trdih tleh. O, pa saj je bila Jelica prepričana, da nocoj umrje; umrje kar hipoma in se zjutraj nič več ne prebudi. Ponoči pride angel od nekod daleč, kjer gore drobne zvezdice; tiho prebudi Jelico iz spanja; v naročje jo dvigne in poleti visoko tja gori, kjeir vabijo in migljajo nebeške zvezdice.
»Mamica, mamica!« je govorila Jelica z zaprtmi očmi. »Nikoli več te ne vidim v daljnem mestu. Nocoj umrjem in nocoj pride angel pome ... Tetica, tetica! Nikoli več mi ne spečete za godek sladkega kolačka, ker moram jaz nocoj umreti. Pa tudi miška mi ne popravi ukradenega zobka. In brez zobka pojdem v nebesa. Pa saj angel ne bo hud zaradi tega? Miška je kriva, da nimam zobka. O, samo grda miška ...«
Nastala je tema, črna tema, da se ni videlo nikamor. Tišina je legla na prostrani gozd, in niti listje na drevju se ni več genilo. Jelica je pa stiskala roke k obrazku in je težko sopla. A vendar je še na glas govorila: »Tetica, tetica! Pa nikar ne bodite žalostni, ker bom jaz umrla. Saj pridem k vam nazaj. Samo po nebesih se malo ogledam, pa se povmem, da vam ne bo hudo in dolg čas. Prav nič me ne bo strah. Angela poprosim, da pojde z mano. Strašno daleč je od nebes do zemlje. Vi ne verjamete, tetica, kako daleč bom imela do vas. Zato pa poprosim angela, da pojde z mano, ker je pot tako dolga. Pa pride z mano, tetica! Pa tudi k mamici pojde z mano v mesto. Zato pojde, ker bom jaz nocoj umrla in bo vam in mamici hudo ... Tetica, tetica ...«
Sredi črne teme, sredi gluhega gozda je pričel lajati lisjak z zateglim glasom. Vrhu drevesa se je svetlikalo nekaj srebrnega, blestečega. Bili so mesečni žarki, ki so se igrali z zaspanimi bukovimi listi. Jelica je odprla oči in je zagledala tisto srebrno in blesteče, ki se je zibalo vrhu drevesa. In je mislila in je bila prepričana, da je že prišel angel in si ravno išče poti skozi gosto vejevje. Stresla se je; z roko se je prekrižala in je vzdihnila: »Zdaj le umrjem, tetica! Že je prišel angel… vrhu drevesa sedi in gleda name. Zlate peruti ima, in peruti se svetijo v črni noči… Tetita, tetica! Kaj vam nisem rekla, da pride angel? In glejte! Že je tu, že je tu ...«
Deklica je zamižala, ker so ji bile trepalnice težke kot kamen. Roke je prekrižala na prsih in je težko, trudoma sopla. Čakala je, kdaj se je dotakne angel z mehko, zlato roko. Pa je čakala in ni pričakala božjega angela. Zakaj hipoma se je je polotil zaspanec in je zaspala ...
6. uredi
Jankov Kocelj se je jezil sam nase. Sedel je na nizki pograd, ki ga je bil otipal po dolgem času sredi črne teme. Pa se je jezil, da je na vso moč sopihal in se je gladil z rokami po razgreti glavi. »Hopsasa!« se je jezil in govoril Kocelj na ves glas. »Na, pa sem resnično zaprt, zaprt: v sami ječi! Razbojnik sem in tat. Pa mogoče ni res? Saj so zaprti samo razbojniki in tatje. Oj, hopsasa! Zato pa sem tudi jaz tat ali pa nemara še celo rajzbojnik ... Ovbe, pa nisem! Po krivici so me zaprli semkaj. Kaj zato, če sem malo pomigal z rdečim pipcem! Nosu pa vendar še nisem odrezal tistemu grdogledemu pritlikavcu, ki je tak, da človeka dlani zasrbe, če ga zagleda. Pa saj bi tudi tistega nosu ne bilo prav nič škoda. Manjka se smrekovih storžev po gozdu! Pritlikavec si lahko prišije storž v obraz, pa bo še vedno lepši kakor pa s tistim nosom ... Zato pa mislim, da vendarle še nisem razbojnik, a kaj šele tat! Neumen sem in bedast, hopsasa! Samo to je, samo to. Čemu mi je bilo treba hoditi s tisto Anjaro Panjaro? V miru naj bi jo bil pustil, pa bi bilo vse dobro. Zdaj pa imam – hopsasa! Zdaj pa imam, kar sem iskal. O, stara mati me nabije, ko zve za mojo neumnost. Pa me naj le nabije! Samo, da bi mi že enkrat pamet vbila v noro glavo! Prav nič bi ne rekel ...«
In Jankov Kocelj je bil jezen in nevoljen sam nase. Trikrat se je udaril s pestjo po čelu, da ga je zabolelo. »Le tolci se – hopsasa!« se je posmehoval samemu sebi. »Kaj ti je treba delati neumnosti, če si pa prezabit, da bi se izmuznil iz zagate? Doma bi bil ostal, pa bi se učil od stare matere, kako se krpajo nogavice in tvoje raztrgane hlače. Saj za drugega nisi na svetu in si še preneumen, da bi krave pasel ... Z Anjaro Panjaro se hočeš meriti, Kocelj, z Anjaro Panjaro? Anjaro Panjaro si hotel potegniti za nos, pa te je Anjara Panajara pošteno potegnila semkaj v ječo ... In naša Jelica – ovbe, naša Jelica! Sirotico so mogoče pognali v noč, da gre iskat zlati rogljiček. Pa kje naj ga najde naša Jelica ponoči, ko ga pa še jaz nisem našel podnevi? Ovbe, ovbe! Od strahu umrje naša Jelica in od žalosti. A njene smrti si kriv samo ti, Kocelj! Ti razbojnik – hapsasa!«
In Kocelj je skočil s pograda, in od strahu so se mu lasje kar naježili. Strmel je v temo, pa niti vedel ni, kaj bi napraiviil. Groza mu je stisnila srce že pri sami misli, da so pognali Jelico iz votline v črno noč in v strašni gozd. Kam se bo obrnila sirotica? Kje bo prenočevala? Pač ni divjih zveri v gozdu; a ponoči se klatijo čudni strahovi in pošasti po gozdu. Pa pograbijo sirotno Jelico in jo umore in jo odnesejo kdo ve kam v črno divjino. Na strahove in pošasti pa je verjel Kocelj v svojem srcu. Saj mu je pripovedovala stara mati vsak večer o strahovih; zato pa je Kocelj trdno veroval vanje. – »Jojmene – hopsasa!« je zdaj sopel v silnem strahu. »Kaj sem napravil? Kaj sem napravil sirotni Jelici? Še nocoj umre, še nocoj zaradi moje neumnosti ... Kdo ji naj pomaga, kdo? Ko pa sem jaz zaprt v ječi – oj, hopsasa, zaprt kot divji razbojnik?«
A hipoma sta ga pograbila jezica in togota. Z bosimi nogami je pričel cepetati po trdih tleh in je vpil tako, da je skoro sam oglušil: »O, razbojniki! O, hudobci! Izpustite me – hopsasa, vam rečem! Ali mislite, da sem tak razbojnik kot vi? – Če me takoj ne izpustite, poderem vašo bajto in jo zažgem, pa če je stokrat kamenita! Ali me slišite?«
Nihče mu ni odgovoril. To pa je Koclja še bolj razjezilo. Tipal je okrog sebe in je nazadnje otipal kamenite duri. In Kocelj se jih je kar polotil. Z nogami, z rokami, s hrbtom je pričel obdelovati duri, da je strašno odmevalo po podzemskem svetu. A Kocelj ni samo butal in razbijal – o, Kocelj je tudi vpil, da je postal naposled ves hripav. Vpil pa je takole: »Pridite, stric Vitranec, hopsasa – le pridite! Pa tudi ti, pritlikavec s storžastim nosom, pridi! Pa vama pokažem, da bosta pomnila, kdaj sta zaprla Koclja v ječo! O, čarovnica, ki sem zaradi tebe zdaj le tu v ječi! Počakaj samo še do jutra! Pa te bodo veverice česale s svojimi kremplji, in sršeni te bodo umivali ... Pridite, pridite, razbojniki! Kocelj vas čaka. Samo za mezinec me pograbite! Hopsasa – če se upate! ... Pridite, ker vam bo drugače gorje na tem svetu!«
A nihče ni prišel, pa naj je Kocelj še tako razgrajal in razbijal po durih. Nazadnje pa je sam onemogel, da ni mogel nič več kričati in butati. Splazil se je nazaj do pograda in je legel. Hotel je razmišljati, kako bi se mogel izmuzniti iz ječe. Toda tudi razmišljanje mu ni šlo. Zato pa se je obrnil ves nevoljen v steno. Klobuček je potegnil globoko na oči. Zasopel je trikrat na vso moč. Še enkrat je zažugal s stisnjeno pestjo in je zamrmral: »Počakajte samo še do jutri! Jutri pa vidimo – hopsasa!« – A že je zaprl oči in je že zaspal ...
In spal je dolgo. Prebudilo ga je šele glasno škrpetanje tam ob durih. Kocelj je skočil na noge in je poslušal. Pesti so se mu skrčile same od sebe, in zagodrnjal je prav nevšečno: »Pa je le prišel tisti sodnik, ki je menda krajše pameti nego Kocelj. Mogoče pa je tisti pritlikavec, ki ima tako lep nos? O, da bi bil! Mu že pokažem, kdo je Jankav Kocelj – hopsasa! ... Škrpeta pri vratih – resnično, prav čudno škrpeta. Zdaj, zdaj, se odpro duri ... Hopsasa, Kocelj! Zdaj pa le pokaži, kaj znaš! Paglavci na vasi se ti bodo posmehovali in te mikastili, če se danes pošteno ne izkažeš. Pipec imaš v žepu – hopsasa, Kocelj! Pipec imaš v žepu. Zato pa se kar pokaži!«
Kocelj se je posmejal in je segel v žep po rdeči pipec. Neslišno se je splazil ob steni in se je ustavil v kotu ob durih. Duri pa so zaškripale, težko so zaškripale, in rdeča svetloba je šinila hipoma v ozko podzemsko celico. V celico pa je stopil pritlikavec Brincelj. V levici je držal svetilnico, a v desnici je nosil velik vrč. Previdno je stopil preko praga, je tam obstal in svetil okrog sebe. – »Kocelj, oj, Koceljček!« je dejal s sladkim, boječim glasom. »Vodice sem ti prinesel, da si malo pohladiš žejo in hudo krvco, ki ti je sinoči tako neznansko zavrela. Ali slišiš, Kocelj, Koceljček? Vodice ti prinašam in te prosim, da vržeš v stran tisti rdeči pipec, ki je hud kakor Godčev puranček na vasi. Purančka se pa bojim – jojmene! Trikrat se je že zakadil vame in mi je hotel odkavsniti nosek, moj lepi nosek! Pomisli malo, Koceljček, kako strašno sem moral bežati iz vasi! Zato pa glej, da vržeš proč tisti pipec! Ali pa ga podari meni! Ali slišiš, Koceljček, ljubi moj Koceljcek? Vodice sem ti prinesel ...«
»Slišim, slišim,« je odvrnil Kocelj. »Hopsasa – prav tebe sem čakail!« – In Kocelj se je posmejal na ves glas. Naprej je skočil; pritlikavca je sunil v stran, da se je siromašni Brincelj opotekal in bi bil padel po tleh, da se ni prijel za pograd. – »Ojojmene!« je zavrisniil pritlikavec Brincelj. »Koceljček, ti si hujši kot Godčev puranček ... O, imej usmiljenje do mene! Ubij me, Ijubi Koceljček! Zadavi me ali pa me zakolji s strašnim pipcem! Ničesar ti ne porečem.. Samo nosek mi pusti, moj lepi nosek!«
A Kocelj je že zaloputnil težke duri, da se je stresel nizki strop. Skočil je do pograda k pritlikavcu in mu je iztrgal svetilnico iz rok. Posvetil je pritlikavcu naravnost v preplašeni obraz in je zavpil: »Kaj se treseš, pokveka pritlikava? Čemu hodiš semkaj, če te je strah vsakega piščanca? Kaj misliš, da sem jaz piščanec – hopsasa? Ali pa še celo puran z Godčevega dvorišča? – O, čakal sem te, čakal vso noč in sem te zdajle pričakal. Pipec že držim v roki, a držal bom v roki tudi storž, ki mu ti praviš nosek. Samo z roko okrenem, pa boš brez nosa – hopsasa! Pa saj ga ni škoda. Manjka se borovih in smrekovih češarkov po gozdu ...«
»Ojojmene, Koceljček!« je zatarnal pritlikavec Brincelj. Pobegnil je v kot in se je stisnil tam k steni. »Ne reži mi noska! Mojega lepega noska mi ne reži! Ali slišiš, Koceljček? Vitranec me pošilja k tebi… Vodice ti prinašam – vodice, da si z njo ohladiš hudo krvco ... «
A Kocelj je bil tako jezen, da je kar sopihal. Skočil je k pritlikavcu in je zarjul: »Poštenega človeka zapirati v ječo – poštenega, hopsasa! Pokažem ti vodico, da jo boš imel za vselej zadosti.« – In Kocelj se ni prav nič pomišljal. Zagrabil je vrč; dvignil ga je in je pljusknil vsovodo pritlikavcu Brinclju v obraz. Hudo je brizgnila na obraz; pritlikavec je zazijal in je lovil sapo kakor postrv, če jo vržeš na suho. Curljala mu je voda z obraza; z obleke mu je curljala in pritlikavec Brincelj je bil moker, da jojmene! Že je mislil, da je utonil, ker ni mogel niti dihati več. Roke je iztegnil in je povesil glavo. Povesil se mu je tudi nosek, tisti lepi nosek in se je namrdnil v silnem strahu. In pritlikavec Brincelj tudi misliti ni hotel več, ker je bil trdno prepričan, da je utonil in umrl.
»Ha, ali vidiš, razbojmk – hopsasa!« je vpil razjarjeni Kocelj in je vihtel tik pred pritlikavčevim obrazom svoj pipec. »Namočil sem te že pošteno, da ne boš zlepa tako kmalu suh. A zdaj pride na vrsto tvoj piškavi nos. Primi se zanj – hapsasa! Za svoj piškavi nosek se primi in ga otiplji, da boš vedel, kakšen je bil nekoč. Ali si slišal? Poglej moj pipec in se primi še enkrat za nos!«
Pritlikavec Brincelj se je zganil na vso moč. Zdaj šele je spoznal, da ni utonil. Zdaj šele je spoznal, da mu preti še večja nevarnost. Poizkusil je, da bi pobegnil; toda ni se mogel premakniti z mesta, ker mu je bila vsa obleka težka kot svinec. Samo usta je odprl in je pričel ječati, da ga je Kocelj komaj razumel: »Koceljček, pusti moj lepi nosek! Pusti strašni pipec! Vse napravim, kar hočeš ... Samo moj lepi nosek pusti! Pipec mi prodaj, da ga zakopljem v zemljo in se ga ne bom bal ni več ... Ali slišiš, Koceljček? Pusti mi nosek – moj lepi nosek mi pusti!«
A v Kocljevem srcu se še vedno ni polegla huda jezica. S pipcem je mahal okrog sebe, da je pritlikavec Brincelj neprestano mežikal s prestrašenimi očmi tam za ogromnimi naočniki. – »Ha, kaj klepetaš, Brincelj?« je zavpil Kocelj. »Ali misliš, da te kdo posluša? O, hopsasa – ob tvojem tarnanju se ne zgane niti miška, ki je ukradla naši Jelici lepi zobek. Zato pa bodi tiho in mi povej, kaj ste napravili z našo Jelico? Ali ste jo res pognali sinoči v gozd? – O, pipec mi že kar sam brca v roki, ker bi rad pograbil tvoj nosek. Zato pa kar hitro povej, kje je naša Jelica! Hopsasa – povej, ti rečem!«
Pritlikavec Brincelj se je stresnil še huje in je zajokal. Roke je dvignil in je prosil: »Nikar, Koceljček, nikar! Skrij strašni pipec ali pa ga zakoplji v zemljo, da me ne bo strah! Saj ti povem – vse ti povem o naši Jelici. Vitranec jo je zapodil sinoči v gozd, da poišče zlati rogljiček. Samo Vitranec, ki je jezen in strašno hud. Pa se je bala naša Jelica, o, tako jako se je bala! A meni se je smilila. Pa sem jo spremil pod milo nebo. Najlepše pesemce seim ji zapel in zasviral, da bi je ne bilo strah. In je odšla, a vrnila se še ni ... Oj, Koceljček! Ne jezi se name, ker jaz nisem ničesar kriv! Ali hočeš, da ti zasviram na piščalko milo pesemco, da se ti ohladi jezna krvca in se tudi hudi pipec potolaži? Ali hočeš, ljubi Koceljček?«
»Tiho, razbojnik – hopsasa!« mu je odvrnil Kocelj v svoji jezici. »Jaz ti hočem zasvirati tako, da te bo minilo vse veselje do piščalke ... Razbojnik, kaj, če je siromašna Jelica umrla v gozdu od samega strahu? Kaj porečeš k temu, razbojnik? – O, kar pripravi se! Zdaj grem v gozd, pa poiščem našo Jelico. Ko jo najdem, se pa vrnem in potem gorje tebi in Vitrancu. Veš, jaz se ne bojim nikogar, a še najmanj takih razbojnikav, kakor si ti in tvoj Vitranec. Takoj mi pokažeš pot iz ječe, takoj, ti rečem – hopsasa!«
A pritlikavec Brincelj se je prijel za glavo in je rekel ves prestrašen: »Kaj govoriš, Koceljček? Iz ječe hočeš pobegniti? Pa še jaz naj ti pomagam? Za Boga! Ali ne veš, da te Vitranec niti ne izpusti? Pa če pobegneš in ti jaz pomagam, je nama obema zapisana smrt. Ne poznaš še Vitranca. Strašen je, ti rečem. Naju oba ubije, če pobegneš ... Semkaj me je poslal, da ti prinesem vodice. O, kako sem se branil, ker se bojim hudega pipca. Pa me je pograbil, da mi je skoro nos odtrgal. In sem moral k tebi ... Daj, ljubi Koceljček! Ne misli takih misli, ker me je strah, jojmene, tako strah!«
A Kocelj je zavihtel odprti pipec, da se je kar zasvetilo. »Hopsasa!« je zavpil. »Kaj meni mar Vitranec in tvoj strah! Takoj hočem oditi iz ječe! Ali si slišal? Takoj! Ker pa ne znam poti in nočem, da bi me videl zdaj le Vitranec, zato pa hočem, da greš z mano ... Kaj? Nočeš?« je vzrojil, ko je videl, da pritlikavec odkimava z glavo. »Semkaj z nosom – hopsasa! Semkaj, da ti prišijemo namesto nosa smrekov strož v obraz! Semkaj z nosom – hopsasa!«
In Kocelj je že postavil svetilko na tla. Z roko je naglo okrenil in je pograbil pritlikavca Brinclja za dolgi nos. – »Ojoj mene!« je zavrisnil pritlikavec v silnem strahu. »Kje si, Vitranec? Kje si, da rešiš mene in moj lepi nosek? Pipec me bo – strašni pipec mi bo odrezal lepi nosek… In pritlikavec Brincelj je vreščal, tako jako je vreščal, da se je Kocelj zbal in mislil, da zdaj pa zdaj prihiti Vitranec pritlikavcu na pomoč. A Kocelj ni hotel tega. Zato pa je izpustil nos in je potihoina rekel: »Pst, Brincelj, pst – hopsasa! Ne deri se tako, kakor bi te že deval iz kože! Tiho bodi in ne vrešči! Pomeniva se in se lahko v miru pobotava zaradi tvojega noska ... Tiho bodi – hopsasa! In poslušaj me, dokler me zopet ne pograbi moja strašna jezica. Glej, saj tudi pipec nič več ne razgraja ... Pa se zato v miru pobotajva zastran tvojega noska!«
Pritlikavec Brincelj je umolknil in je gledal ves osupel na Koclja. »Kaj?« se je čudil. »Huda krvca se ti je polegla? In tudi hudobni pipec se je potolažil, ker se mu smili moj lepi nosek? Ojojmene, moj siromašni nosek, ki je prišel zdajle skoro ob življenje ...«
In pritlikavec si je mel mokre roke, da mu je z rokava kar curljalo. A Kocelj ga ni poslušal, Kocelj je pričel hoditi po ozki celici gori in doli. In je razmišljal: »Iz grda ga pač ne pridobim. Hopsasa – kaj zato, če mu odrežem nos! Poti iz ječe mi ne pokaže in bo samo vreščal tako dolgo, da pride Vitranec. No, potem pa bi bilo prebito slabo zame ... Pa kaj naj storim, da zbežim iz ječe in grem pomagat sirotni Jelici? Kaj naj storim? Hm ... O, pa saj vem, da razmišljam zaman. Pretrde glave sem in prekratke pameti – hopsasa! Gorje meni, da sem tako bedast in si ne morem izmisliti pametne stvari! Zato pa bom moral sedeti v tej neumni ječi do samega sodnega dne – oj, samo zaradi svoje neumne pameti, ki si ne more domisliti ničesar. Pa imam tako lepo priliko – zdajle, ko sem oblil strahopetnega pritlikavca kakor murna z vodo ... Pa si ne domislim ničesar. Ovbe, ti pamet, da moraš biti tako kratka – hopsasa, tako kratka!«
Kocelj je mahal nevšečno z rokaimi in je godrnjal in se ga je že zopet lotevala huda jezica. Pritlikavec Brincelj ga je gledal. Zopet je bil ves prestrašen in si je zatiskal nos s tresočo roko. »Oj, Koceljček! Pusti krvco, pusti jo!« je prosil. »Pipec mi podari, da bom imel mir zastran svojega lepega noska ... Ali slišiš, Koceljček? Pipec mi podari, pa se lahko v miru pobotava zaradi mojega noska. Ne bodi tak, Koceljček! Lepo te prosim, Koceljček!«
Kocelj je obstal pred pritlikavcem Brincljem. Tedaj pa mu je vendar šinila v debelo glavo lepa in prava misel. In Kocelj se je razveselil te misli, da je kar vzdahnil v velikem veselju. Zgrabil je pritlikavca Brinclja za ramo in ga je pošteno potresel. »Kaj praviš, Brincelj?« je dejal. »Da se pobotajva zastran tvojega lepega noska? No, pa se dajva – hopsasa! Ker si ravno ti, Brincelj, pa naj bo! Pobotajva se, in to bo še najbolj pametno za mene in za tebe ... Zato pa te vprašaim, Brincelj – hopsasa, tako le te vprašam: Kaj mi daš, če ti za vselej podarim svoj pipec? Seveda, težko ti ga dam, ker je pipec edino moje imetje. Ničesar nimam na svetu; siromak sem. Samo pipec imam, in če izgubiim še pipec, pa res nimam ničesar več. Zato ga pa dam težko od sebe. Samo za našo Jelico bi ga dal, če ji morem z njim kaj pomagati ... Zato pa premisli vse, Brincelj! Hopsasa, pa mi povej, kaj mi daš, če ti podarim zdajle pipec?«
»Ojojmene!« se je razveselil pritlikavec Brincelj in je tlesknil z rokami. »Pa mi ga daš, resnično mi ga daš? Da ga zakopljeva v črno zemljo in bo imel poslej mir moj ubogi, lepi nosek! – O, Koceljček! Pet rumenih cekinov ti odštejem takoj, če zakoplješ pipec. Pa boš bogat, Koceljček, bogat, kakor ni noben paglavec na vasi.«
A Kocelj je zamahnil z roko in je odvmil: »Nočem cekinov – hopsasa, nočem jih! Pa tudi pipca ne maram zakopati v čmo zemljo. Tebi ga podarim, da bo tvoj in ga boš lahko nosil v žepu. Pomisli, Brincelj, hopsasa – le malo pomisli! Če imaš pipec, boš lahko drugim rezal nosove, in vsi se te bodo bali, kakor se ti zdaj mene bojiš. Premisli malo, Brincelj, kako bi bilo to lepo – hopsasa, tako lepo! Ali hočeš moj pipec, Brincelj?«
Pritlikavcu Brinclju so se za zelenimi naočniki zasvetile oči. Z ustmi je mlasknil in je poskočil, da so vodne kapljice brizgnile dale okrog njega. Posmejal se je na ves glas in je rekel: »Hočem, hočem tvoj pipec. Kar sem mi ga daj! To me bodo gledali in vsi se bodo bali pritlikavca Brinclja, ki ima tako srašen pipec ... Ojojmene, pa bom junak, da ga pod solncem ni večjega. Skril se bo pred mano sam Vitranec. No, če mi bo pa hotel kaj hudega, zamahnem s pipcem. In Vitranec se bo zaman tipal po obrazu in bo iskal mesta, kjer je stal nekoč njegov nos ... Ojojmene, Koceljček! Daj mi pipec – svoj strašni pipec mi daj! Mavro ti dam zanj; svoja očala ti dam zanj; prgišče cekinov ti dam zanj. Samo svojega lepega noska ti ne dam zanj ... Daj mi pipec, daj, Koceljčekl«
»Saj ti ga dam,« je odgovoril Kocelj. »Rekel sem ti, da ti ga dam In če jaz rečem, pa je beseda kakor pribita. Dam ti ga, če me povedeš iz te črne ječe, da grem naši Jelici na pomoč. Saj ti bo lahko zdaj, ko boš imel moj pipec ... Ali me povedeš iz ječe? Hopsasa – ali me povedeš?«
Pritlikavec Brincelj se je popraskal za ušesom. »Prebita reč, joj mene, prebita reč!« je govoril in skrbelo ga je. »Težko pojde, ti rečem, Koceljček! Ves dan sedi Vitranec tam v izbi in se niti ne gane iz nje. A skozi tisto izbo morava, ker druge poti ni pod zemljo ... Prebita reč, stokrat prebita! Da mora biti tako! – A mislil bom in se ne bom nič več bal. Saj bom držal v roki pipec. Oj, zajčki bodo bežali pred mano in jih bo strah zaradi nosov ... Daj mi pipec, Koceljček! Pa grem in premislim, kako naj te povedem pod milo solnce. Daj mi pipec!«
»O, kajpak! O, seveda – hopsasa!« se je zasmejal Kocelj in je potisnil pipec v žep. »Tako se pa nisva pobotala, ljubi Brinceljček! Najprvo me povedeš iz ječe, potem pa dobiš pipec. Tam v Črni lopi ti ga šele dam ... Ta bi bila lepa, da bi ti dal že zdaj le pipec! Pa bi mi ti odrezal nos in bi pobegnil in se mi smejal, ker si me tako lepo prekanil ... Pa ne boš – hopsasa, ne boš! Res sem sicer nekaj bedast, a vendar ne tako, da bi me prekanila taka smet, kot si ti. Le počakaj, Brincelj. Le malo še počakaj!«
Pritlikavec Brincelj se je zopet prestrašil, da se je kar potuhnil. »Potlači hudo krvco, Koceljček, potlači hudo krvco!« je prosil. »Saj storim vse tako, kakor zahtevaš ... Nočem zdaj pipca. Mi ga že daš, ko bova pod milim nebom ... Pusti me zdaj, da grem. Pa premislim vse, česar treba, da te povedem iz ječe. Opoldne ti prinesem kruha, da ne boš lačen. Pa ti povem, kar si bom izmislil ... Ojojmene, da bom jaz zdaj tak junak! Ti Ijubi, lepi moj nosek! Zdaj boš imel krasne dni in se boš odpočil od vednega silnega strahu. Pa se boš muzal in mi boš lepo svetil, ko bom jaz s hudim pipcem rezal druge nosove ... O, da bo moj tisti hudi pipec! Že danes bo moj – ojoj mene, že danes ...«
In pritlikavec Brincelj se je zasukal na petah. Pograbil je svetilnico in prazni vrč; zasukal se je še enkrat in se niti zmenil ni, da je njegova obleka vsa mokra in težka kot kamen. Zdrvel je čez prag; vrata je zaprl in jih zaklenil s težkim ključem. A še zunaj se je trikrat zasmejal; zasmejal se je na ves glas in je stekel po ozkem, črnem hodniku.
7. uredi
Jankov Kocelj je hodil ves vesel gori in doli po ozki celici. Kar smejal se je in v svojem veselju niti vedel ni, kaj bi počel. No, nazadnje se je pa le naveličal dirjanju sem in tja. Zato pa je sedel na pograd in je pričel na ves glas žvižgati. Pa tudi žvižganje mu ni šlo, kakor je hotel. Pa se je namrdnil in se je še enkrat zasmejal. – »Dobro sem ga nakuril!« je pričel govoriti na glas, ker mu je bilo dolg čas. »Kar za ušesom se je praskal, ker sem ga tako nakuril! Glejte! Pa pravijo na vasi, in še celo stara mati pravi, da: sem kratke pameti in da mi raste trava v glavi. O, pa če je to res? Da sem tako bedast, kakor pravijo, pa bi ne bil mogel pritlikavca tako prekaniti, kakor sem ga zdaj-le. Pritlikavci so zviti in pretkani, da joj in hopsasa! A vse eno sem prekanil pritlikavca, da sam nazadnje ni vedel, ali je zelen ali pa samo rdeč. Hm, zato pa mora vendarle biti nekaj pameti v moji glavi. Vsaj toliko, kolikor črnega ima pod krempeljčkom tisti Birtov petelinček, ki je najlepši in največji na vasi in poje tako čudno: ki-kr - gii – hopsasa! – Seveda, težko se je mučila moja siromašna glavica, preden si je mogla izmisliti tako lepo misel. Da sem polil pritlikavca, kakor polije teta Križnikova Mena svojega kužka Šekca, to ni bilo nič posebnega. Da sem rohnel in razsajal nad njim, tudi ni bilo nič kaj takšnega. A da sem ga prekanil – to pa, to – hopsasa! – Zato pa že lahko mislim, da mi ne raste sam osat v glavi. O, mora biti že nekaj drugega. Z osatom v glavi bi pa ne prišel iz te čudne ječe. Kaj pa, če bi bila tista reč v glavi resnično moja pamet, ki je Ijudje in še celo stara mati ne morejo najti nikjer? Bržčas bo to pamet, moja pamet – ali ka-li, hopsasa! Povprašam teto Anjaro Panjaro, ko jo zopet srečam. Čarovnica je teta Anjara Panjara, pa bo tudi vedela, kaj je pravzaprav s tisto rečjo v moji glavi.«
In Kocelj se je posmejal in se je potolkel po kolenih. In je nadaljeval: »Seveda, ob pipec sem pri tej prebiti stvari. No, pa nič ne de. Manjka se pipcev na semnju! Jeseni grem k Čižmarju pobirat krompir na njivo. Pa si prislužim pipec, ki si ga kupim na semnju na rožnivenško nedeljo. In se ne bom nič več jokal za pipcem ... A Brincelj, Brincelj se bo jokal! A ne zaradi pipca, ampak zaradi svoje obleke. Ne vem, če je že kdaj teta Križnikova Mena tako polila kužka, kakor sem jaz prej-le polil Brinclja. Štromf – je reklo, hopsasa! In Brincelj je gledal, tako je gledal, da bi mu bile oči skočile izpod čela, ko bi ne imel zelenih naočnikov ... Siromak – skoro smili se mi – hopsasa! A kaj hočem, ko pa se je kuhala v meni tako velika jezica? Saj nisem mogel nič drugega. V jezici bi mu bil odrezal celo nos in ušesa. Tisti lepi nosek, ki se boji zanj Brincelj tako jako! Hvala Bogu, da sva se pobotala zastran noska, kakor se spodobi med poštenimi ljudmi ... Saj pravim – tisti nosek – hehe in hopsasa!«
Pa že ni mogel sedeti. Zato je paskočil na noge in je hodil sem in tja po temni celici. Zažvižgal si je spet in je govoril potem, ko se je hipoma domislil Jelice: »Avbe, kje neki hodi zdaj-le sirota? Zlati rogljiček išče, a ga ne najde nikjer. Pa joče in jo je strah, ker ne sme in ne more iz gozda domov ... O, čakaj, Jelica, samo malo še počakaj! Kmalu pridem k tebi. Pa poiščeva tisti siromašen pogljiček. Če ga pa ne najdeva, se pa že kako izmuzneva iz gozda. Ne bojim se nikogar in rad bi poznal tistega, ki bi mi zabranil pot domov. Zato pa počakaj, Jelica! Saj pridem kmalu, kmalu. Pa te ne bo nič več strah ... Da bi le Brincelj že skoro prišel! Lakota se mi že nekaj oglaša, in tudi jezica se mi že oglaša. Dlani me srbe, hej, nevšečno me srbe – hopsasa!«
No, Kocelj je čakal precej časa. Naposled pa je le škrpetnilo tam ob durih. In duri so se odprle, prišel je pritlikavec Brincelj. Svetilnico je držal v roki in velik kos kruha. – »Ti prebiti nepridiprav – hopsasa!« je zavpil Kocelj nad njim. »Dolgo sem te moral čakati. Huda krvca mi je že zavrela in hudi pipec je že strašno vzrojil in hoče samo tvoj nosek. Zato pa pazi Brincelj – hopsasa! Res je, da sva se pobotala zaradi tvojega piškavega noska. A vse eno ti rečem, da se pazi in čuvaj, Brincelj! O, moj pipec ni tak, da bi pustil, da bi ga kdo vlekel za nos, kakor sem jaz prej-le tebe. – Pa kaj mi poveš, Brincelj, kaj mi poveš?
»Ne jezi se name, Koceljček!« je odvrnil pritlikavec Brincelj. »Kruhka sem ti prinesel, da ne boš lačen. Pa nikar ne misli, da sem pozabil na pipec. O, ves čas sem mislil nanj in sem tudi mislil, kako naj si prislužim tisti pipec. Do noči boš moral še počakati, Koceljček! Pa ne bodi hud zaradi tega! Prej ne moreš odtod, dokler se ne znoči. Zakaj do večera bo sedel Vitranec v izbi. Zvečer pa gre doli v gozd, pa ga ne bo do jutra nazaj. No, ti pa lahko pobegneš zvečer. Seveda, če mi boš prej pošteno odrinil svoj pipec. Tako sva se pobotala, Koceljček, in zato pa morava tudi držati dano besedo. Ali ni res, Koceljček!«
»Hm,« je menil Kocelj in je pričel otepati kos kruha, ki mu ga je bil prinesel pritlikavec Brincelj. »Malo težko mi bo čakati do same noči. Veš, Brinceljček, do večera se mi zbudi lahko še stokrat moja huda krvca. Pa tudi pipec lahko še stokrat vzroji do večera. Pa mi bo sitno, strašno sitno. Dasi se mi smili tvoj piškavi nosek, ti vendar ne morem pomagati. Hude krvce in groznega pipca ne morem krotiti, ker imam v glavi premalo pameti ... Zato pa mi je žal, Brinceljček, zaradi tebe mi je žal ...«
Pritlikavec Brincelj je povesil nos, prav do brade ga je povesil in je dejal z žalostnim glasom: »Ne morem prej, Koceljček! Saj veš, da je Vitranec strašen. O, le spomni se, kako te je včeraj pograbil, da še migniti nisi mogel s prstom. Zato pa imej malo pameti in kroti, kroti hudo krvco in hudi pipec! Saj do noči ni več daleč ... Koceljček, lepo te prosim – ne ongavi se in potrpi samo do večera! Zvečer pa napraviva tako, da bo tebi in meni prav. Samo hude krvce ne!«
No, Kocelj se je potolažil takoj in ni več vpil nad Brincljem. »Saj res, prav praviš!« je rekel mirno. »Pa počakam do noči, ker si ravno ti in me tako lepo prosiš. Pa naj bo po tvojem, Brinceljček! Stisnil bom hudo krvco prav doli do peta, pa bo dala mir. Pipec pa potlačim v zadnji žep, da se niti geniti ne bo upal. Pa počakam – hopsasa, pa počakam ...«
Pritlikavec Brincelj je ves vesel odšel iz celice. Kocelj pa se je zleknil po pogradu. Da bi si krajšal čas, je pričel žvižgati in prepevati na ves glas. Tako pa mu je minil čas, da sam ni vedel, kdaj. Kar poskočil je na noge, ko so se hipoma odprle duri in je prišel pritlikavec Brincelj in mu posvetil naravnost v obraz. – »Ha, kaj je že noč?« se je zavzel Kocelj. »Pa menda vendar nisem prespal dneva – hopsasa? In ti si že tu, Brinceljček? O, glejte! Pa si le vendar pošten možic, pa najsi bi imel tudi deset piškavih nosov – hopsasa! A po kaj si prišel, Brinceljček?«
»I, no – saj menda vendar nisi pozabil, da sva se pobotala?« je odvrnil pritlikavec Brincelj v skrbeh. »Saj veš, zaradi mojega lepega noska in zaradi tvojega hudega pipca sva se pobotala. Pa prihajam, da te povedem iz ječe. Vitranec je že odšel doli v gozd. Pa sva zdaj sama tu gori ... Kar za mano pojdi, Koceljček! V Črno lopo te povedem. Potem pa hodi, kamor ti drago!«
Kocelj je potrepljal pritlikavca Brinclja po rami. Prav pošteno ga je potrepljal, da je pritlikavca Brinclja bolelo. »Ti si možicelj – hopsasa, ti si možicelj!« mu je rekel prijazno. »Saj sem vedel, da se nate lahko zanesem. No, v prave roke pride moj pipec. Boljših rok bi si pač ne mogel želeti ... Pa kar pojdiva, dokler je še čas! Vitranec se še lahko premisli in se povrne. Pa kaj bi bilo potem? Joj – hopsasa!«
In Kocelj je kar potisnil pritlikavca Brinclja čez prag. Naglo sta šla naprej po ozkem, črnem hodniku in se nista ustavila niti za trenutek. Pa tudi besedice nista izpregovorila. Ustavila sta se šele v veliki izbi in sta se zadovoljno oddahnila. Kocelj se je ozrl na mizo, ki je bil za njo včeraj Vitranec. Danes pa je bila prazna; samo velika platnena malha je ležala na mizi. Kocelj jo je potipal in je rekel pritlikavcu Brinclju: »Hm, lepa je ta malha. Niti Libet nima tako lepe malhe; niti Libet, ki pase živino na planini. Zato mi boš pa podaril to malho, Brinceljček!«
A pritlikavec Brincelj je zmajal z glavo. »Vitrančeva je ta malha,« je odvrnil. »Pa je ne smem dati nikomur, ker bi me Vitranec dobro zmikastil. Da je moja, bi ne rekel ničesar. A je Vitrančeva ... Ojoj mene, Vitranca se pa jaz bojim. Saj me ni zmikastil samo že enkrat, ampak desetkrat, da ne rečem – stokrat!«
»No, no – ali vidiš?« se je namuznil Kocelj. »Če te je že stokrat nabil, pa ti ne bo hudega, če te nabije še sto in prvi – hopsasa! Saj jaz bi sam vzel malho, a je nočem. Veš, potem bi pa kradel. A če bi kradel, se pa strašno razhudi moja huda krvca. Zato te pa prosim, Brinceljček, daj mi tisto malho, ker jo potrebujem. Da ne bo nevšečnosti zaradi hude krvce ...«
Pritlikavec Brincelj se je zvijal in zvijal, da mu je pričel znoj teči s čela na zelene naočnike. Nazadnje pa se je le vdal. »Pa naj bo tvoja!« je vzdahnil. »Nabije me Vitranec – ojojmene, sto in prvič me nabije. Pa bom že potrpel ...«
A Kocelj se je nasmejal in je dejal: »Nikar se ne cmeri – hopsasa! Saj te ne bo nabil. Pipec boš imel in če imaš pipec, se ti ni treba bati nikogar. Še najmanj pa Vitranca ... Junak boš, Brinceljček, oj, tako velik junak, da bodo bežali pred tabo vsi zajčki – hopsasa!«
Pritlikavcu Brinclju se je razjasnil žalostni obraz. Tlesknil je dlan ob dlan in je veselo poskočil. »O, saj res!« je rekel. »Da sem mogel pozabiti na strašni pipec, ki bo že kmalu moj! Pamet, ti kratka pamet v moji lepi glavici! Tu imaš malho, Koceljček! Kar vzemi jo in vzemi tudi mizo s sabo! Saj jaz se ne bojiin zdaj nikogar več na svetu. Niti miške ne, če mi skoči na trati na moj lepi nosek in ga hoče zgristi, ker misli, da rastejo v njem rumena jedrca lanskih orehov. O, ne bojim se je – jojmene, ne bojim se je ...«
Kocelj je vzel malho in jo je vrgel preko rame. »Glej, kako naglo si postal junak, Brincelj!« je rekel. »To bodo o tebi še govorili paglavci in se te bodo bali doli na vasi. Prav, prav, Brinceljček! Prav, da si mi podaril Vitrančevo malho. A nekaj bi ti še rekel – hopsasa! Glej, malho imam, a malha je prazna. Čemu mi bo pa prazna malha? Sam Bog ve, kdaj se izmuznem iz gozda! Zato pa bom lačen in bom nevoljen na prazno malho. Pa se mi nemara zopet razgreje huda krvca. In čudno bi ne bilo, če bi se povrnil k tebi. O, krvca je krvca – hopsasa! In bi se mi zahotelo zopet pipca. Pa bi se midva čudno pogledala, Brinceljček! In tudi tvoj piškavi nosek bi se nevšečno pobesil ... Zato pa nočem prazne malhe. Napolni mi jo, Brinceljček, da ne bom lačen in mi ne bo razgrajala huda krvca – hopsasa!« »Ojojmene, saj res!« se je zavzel pritlikavec Brincelj. Kar zbežal je iz izbe in se je povrnil z velikim hlebom rženega kruha in z velikim kosom prekajene slanine. Vse to je porinil Koclju v malho in je govoril: »Ali bo zadosti, Koceljček? Če ni zadosti, ti pa prinesem še. Veš, da ne bo razgrajala tvoja huda krvca in se ne bo tresel moj lepi nosek ... Ali hočeš še, Koceljček?«
»Zadosti bo, zadosti,« se je branil Kocelj. »Oj, hopsasa – teden dni ne bom stradal in teden dni se ti ni treba bati ničesar. No, čez teden dni bom pa gotovo že doma pri stari materi ... Oj, Brincelj, hvala ti za vse! Zdaj pa pojdiva, ker se mi mudi! Našo Jelico moram še nocoj poiskati. A za našo Jelico me skrbi, tako jako skrbi. Zato pa pojdiva!«
Pa sta šla. Skozi odprtino sta skočila in sta hitela naglo po votlini. Pritlikavec Brincelj je svetil od spredaj. Kocelj pa je stopal za njim in se je neprestano muzal. Tu iti tam je že zažvižgal, da se je ozrl pritlikavec Brincelj ves prestrašen nanj in ga vprašal: »Huda krvca – kaj ne, huda krvca? Kar potlači jo, Koceljček, kar potisni jo doli v pete! Pa bo vse dobro, Koceljček!« A Kocelj se je posmejal. »Ni huda krvca – hopsasa!« je odvrnil. »Ne boj se, Brinceljček, ni huda krvca. Samo vesel sem, ker bom krnalu zopet pod milim nebom in bom videl božje zvezde. Vesel sem, da sem tako kmalu zbežal iz ječe, kjer je – br! – tako čudno in dolg čas. A najbolj sem vesel, da si ti postal tako velik junak. O, Birtov petelinček se bo moral zdaj skriti za plot, pa se ne bo upal nič več prepevati: ki-kr-gii – hopsasa! Tebe se bo bal, samo tebe, ker si zdaj tak junak, stokrat večji junak nego Birtov čudni petelinček – ki-kr-gii – hopsasa ... Pa vse to napravi moj pipec, ki ga pod solncem ni lepšega. Stokrat ti rečem tako: Postavi se z njim, Brinceljček! Postavljaj se z njim, kakor sem se jaz postavljal vse dni z njim – hopsasa!«
»Pa se tudi bom!« je dejal pritlikavec Brincelj moško. »Le ne boj se zame, Koceljček! Prvi bo Vitranec, če me prime in me hoče sto in prvi nabiti, ker sem tebe izpustil in sem mu ukradel lepo malho. Ojojmene, tako lepo odprem pipec, da se bo zasvetilo in bo Vitranec odbežal kakor veter. Nemara še celo pred me poklekne in me poprosi, naj se usmilim njegovega nosa. Pa ne vem, ali bi se ga usmilil ali bi pa res odrezal tisti nos? Kaj misliš, Koceljček?«
»Ne vem, Brinceljček!« je odgovoril Kocelj. »Tega pa resnično ne vem. O tem pa moraš vprašati samo svojo krvco. Krvca ti pa že odgovori, kako in kaj. Samo na krvco se zanesi! Pa bo vse dobro.«
»Saj res,« se je razveselil Brincelj. »Svojo hudo krvco povprašam.« – Pa je stopal naglo naprej. Tako sta prišla v razsežno Črno lopo. Stopila sta izpod skalovja in nad njima so zagorele zlate božje zvezde. Tam doli nekje je izza črne gore ravno vzhajal rdeči mesec. Živi, nemirni žarki so begali sem in tja, kakor da jih je strah in bi se hoteli poskriti nekam pred črno nočjo. – Kocelj je globoko zasopel, ko je zagledal pod sabo prostrani zagorski gozd, ki je črnel globoko tam doli pod mesečnimi žarki. Klobuček je snel z glave in ga je zavihtel v velikem krogu. – Pa še zavriskati je hotel; a še o pravem času se je domislil Vitranca. Zato pa je molčal.
»Ha, ali vidiš božje zvezde?« je izpregovoril pritlikavec Brincelj in je postavil svetilnico na tla. »Na koncu pota sva. Zato pa mi daj zdaj pipec, kakor sva se bila pobotala. Komaj že čakam, da ga stisnem v roko in komaj že čakam, da odrežem prvi nosek. Daj mi pipec, Koceljček!«
»Seveda ti ga dam,« je odvrnil Kocelj in je izvlekel iz žepa rdeči pipec. »Tu ga imaš – hopsasa! Pošteno si držal svojo besedo, zato pa moram tudi jaz pošteno držati besedo ... Tu je pipec. Tvoj je za vedno. Nič več ga ne maram nazaj.«
S tresočimi rokami je zgrabil pritlikavec Brincelj tisti lepi pipec. Gledal ga je in obračal na vse strani. Odprl ga je in je občudoval svetlo rezilo, ki se je svetlikalo v mesečnih žarkih. – »Ojojmene!« je govoril pritlikavec Brincelj. »Kako je lep! Kako je strašen! To bo rezal noske, da bo kar hrustalo in cvililo! Da sem prišel tako po ceni do pipca! Kdo bi si mislil? Niti moj lepi nosek ne, ki je moral pretrpeti toliko strahu zaradi tega pipca ... Ojojmene, pa ga le imam. In moj lepi nosek se bo zdaj smejal vse življenje in bo kihal brez vseh skrbi.«
In pritlikavec Brincelj je pričel veselo plesati. No, Kocelj se mu je pa posmehoval od strani in se je neprestano muzal. Koclju pa se je naposled zdelo Brincljevih neumnosti zadosti. Zato ga je dregnil prav nemilo in mu rekel: »Nehaj, nehaj že enkrat! Čemu se ongaviš in spakuješ, da je že grdo? Saj imaš vso noč časa zadosti. Zdaj mi pa rajši povej, kam je odšel Vitranec? Rad bi vedel, ker nočem, da bi ga srečal sredi noči in sredi gozda. Ne rečem, da se ga bojim. A vse eno nočem, da bi ga zdaj-le srečal.«
»I, glejte ga! Jojmene, glejte ga!« je nenadoma zavrisnil pritlikavec Brincelj. »Glejte ga – paglavca! Kako se še ščeperi, ker misli, da ima še vedno v žepu hudi pipec! O, zdaj-le sva pa prišla vkup, ti paglavec! Zdaj-le ti Brincelj povrne vse, kar je moral prestati moj lepi nosek zaradi tebe. O, kar pripravi se, paglavec! Zakaj prvi nos, ki ga odreže moj pipec, bo ravno tvoj nos. Kar pripravi ga, ker mi v roki pipec že strašno rogovili ...«
»Beži, budalo – hopsasa!« je odvrnil Kocelj. »Ali ti nisem rekel, da se nikar ne spakuj? Povej mi hitro, za kar sem te povprašal! Prav nič nimam časa, ker se mi mudi k naši Jelici. Hopsasa, ali bo kaj?«
»Hehehe!« se je zagrohotal pritlikavec Brincelj. »Nosek mi daš prej, preden odideš od tod. Nosek mi daš, ker hoče tako moj pipec ... Ali si ga že pripravil? Semkaj z nosom – ti rečem!« – In je navalil na Koclja; na vso moč je navalil nanj z odprtim pipcem. A Kocelj je kar okrenil z roko. Za vrat je zgrabil pritlikavca Brinclja. Zasukal ga je in ga je pritisnil k tlom. – »No, hopsasa!« je rekel Kocelj. »Kaj pa noriš? Ali sva se nemara tako pobotala? Glejte ga! Kako ti je hvaležen za podarjeni pipec! Nos mi hoče odrezati; zato mi ga hoče odrezati, ker sem iz Brinclja napravil junaka ... Ti potvara nemarna! Čakaj, zdaj ti pa vzamem pipec nazaj. Piškavi nos ti odrežem in ga ponesem s sabo na vas. Birtavemu petelinčku ga pokažem. In Birtov petelinček se bo čudil in ne bo nič več pel tako čudno: ki-kr-gii – hopsasa! Druge pesemce se bo naučil; zaradi tebe se bo naučil prav pametne pesemce ... Čakaj me, potvara nemarna!«
»Pusti me, pusti me, Koceljček!« je tarnal in ječal pritlikavec Brincelj in se je na vso moč zvijal po tleh. »Saj nisem jaz kriv ničesar. Samo krvca je, ta huda krvca, ki mi je zavrela v žilicah. In pipec je, hudi pipec, ki se mu je zahotelo tvojega noska ... Jojmene, pa potlačim krvco doli v pete in pipec potisnem v zadnji žep. Pa bo mir, Koceljček, resnično bo mir ... Ti pa beži, Koceljček, če ti je ljub tvoj nosek! Pobegni, da se huda krvca zopet ne zbudi ... Vitranec je doli ob rou gozda. Tam straži, da se nihče ne prikrade iz gozda. Nihče – in tudi ti ne, Koceljček! Zato pa beži in nikar ne hodi iz gozda! Tam preži Vitranec in te ulovi, Koceljček! V gozd se potuhni in pazi, pazi!«
Kocelj je tedaj izpustil pritlikavca Brinclja. Vstal je in se je obrnil proti gozdu. Na stezo je stopil, ki se je vila med nizkim rušjem tja doli, kjer se je blestel širni Krivi plaz v srebrnih mesečnih žarkih. Toda prestopil je samo desetkrat. Tedaj pa se je ustavil in se je obrnil nazaj. »Hej, Brinceljček – hopsasa!« je zaklical na glas. »Zdrav ostani in se dobro imej s hudim pipcem! A le glej, da ga boš sukal s pravim koncem, ko te pograbi Vitranec. Če ga ne primeš za pravi konec, se ti bo zgodilo, da te Vitranec ne nabije samo sto in prvič, ampak še sto in desetič in morda še celo dvestotič. Zato pa pazi, Brinceljček, da ne boš potem mene po krivem dolžil! Ali si slišal, Brinceljček? – Zdrav ostani – hopsasa!«
In Kocelj se je zasmejal tam doli med rušjem. Naglo se je okrenil, pa je zdrvel po strmi stezi navzdol. Ustavil se je šele pri Krivem plazu in se je ozrl nazaj na mračno skalotvje, ki je pod njim zevala široka Črna lopa. Videl ni več pritlikavca Brinclja, pač pa ga je slišal, kako je veselo in poskočno piskal na piščalko. »Hoj, pritlikavček Brinceljček – hopsasa!« se je smejal Kocelj. »To sem ga pošteno namazal zaradi pipca! Pa bi rad videl, kako bosta jutri zjutraj orala z Vitrancem. Ne hotel bi pač biti v Brincljevi siromašni koži ... Pa še pravijo – hopsasa – pa še pravijo, da raste osat v moji glavi. V Brincljevo glavo naj pogledajo! Tam pa še osata ne najdejo. Pre teto sem jo pametno zaigral Vitrancu. Pa naj reče kdo, kar hoče! Zdaj pa res vidim, da z mojo pametjo ni tako, kakor mislijo ljudje na vasi. Skoro odkril bi se sam sebi. Seveda, Brinceljček se mi pa le smili. Dosti hudega sem mu napravil – hopsasa ... A kaj hočem drugega? Naše Jelice pa ne morem pustiti kar tako v sili in potrebi. Zato pa sem moral napraviti vse to. Ni moglo biti drugače.«
Kocelj je zmajal z glavo in je skočil na široki Krivi plaz. Tekel je preko zmrzlega snega in drobnega peska in je skočil na drugi strani zopet med gosto rušje. Tekel je vso pot do samega črnega gozda in se ni ozrl niti na levo niti na desno. Ko pa je prispel v črni gozd, je pričel stopati počasneje. Poslušal je pozorno na vse strani, če bi nemara ne začul odkod glasu sirotne Jelice. A gozd je bil tako tih, da je Kocelj razločno slišal utripanje lastnega srca. Hotel je zavpiti in poklicati Jelico. Toda premislil se je še o pravem času. – »Čemu naj kričim?« je mislil Kocelj sam pri sebi. »Mogoče je nekje v bližini Anja Panja ali pa še celo sam Vitranec. Pa me pograbi ... In potem naj pridem na pomoč naši Jelici, če morem! – O, najbolje je, da sem tiho in se potuhnem, da ne srečam Vitranca. Nekam čudno bi se pogledala, če trčiva drug ob drugega – hopsasa! Prikrivati se mu moram, če hočem odnesti srečno svoje pete iz tega gozda. Saj se bo jutri zadosti repenčil zaradi mene. Čemu bi se pa naj še nocoj repenčil? V jutru poiščem našo Jelico in v jutru premislim vse, česar bo treba. Samo, če bo zmogla moja kratka pamet – hopsasa? – No, hm, – v goščavo se splazim da tam prenočim. Lepša bo posteljica na mehkem mahu kakor pa na trdem Vitrančevem pogradu. Zato pa, zato – hopsasa ...«
In Kocelj se je res splazil v goščavo. Pod široko bukvijo je iztaknil mahovito trato. Pa se je kar zleknil po njej. Klobuček je potisnil na oči in je pogledal skozi klobučkove luknjice v temo nad sabo. »Lahko noč, Vitranec in Brincelj in ves svet – hopsasa!« je vzdahnil. Še enkrat je zasopel; oči je zaprl in je zaspal.
8. uredi
»Čindara – čindara!« je zazvenelo s košate bukve in je zapelo z radostnim glasom. Pisana sinica se je plazila ob deblu navzgor. Ustavila se je na vsaki grči; potrkala je s kljunčkom ob lubje; z debelo glavico je pokimala in je zapela z zadovoljnim, veselim glasom: »Čindara – čindara!« – Pa je plezala naprej in je mežikala na vse strani z drobnimi, živimi očesci. Ko je priplezala do prve veje, je naglo vzfrfotala. A ni odletela, ampak je sedla prav na konec košate veje. Za trenutek je pogledala preko gozda in je poslušala radostno ptičje petje, ki se je razlegalo po prostranem gozdu in je pozdravljalo krasno zagorsko jutro, ki se je šetalo po gozdu. In pisana sinica je videla tisto jutro. V drobnem srčecu jo je kar zbodla velika radost. Pa ni znala in vedela ničesar drugega – kar kljunček je odprla in je prepevala in ponavljala na ves glas: »Čindara – čindara ...«
»Hopsasa!« se je oglasil doli pod bukvijo Jankov Kocelj. Klobuček je dregnil z obraza in je odprl zaspane oči. »Kdo me kliče že navsezgodaj? Saj sem komaj pošteno oči zaprl ... Pa me kliče nekdo in mi ne privošči spanja. Za ušesa ga bom, ker me ne pusti pri miru ... Pa kdo je vendar, da ga ne vidim nikjer in ga samo slišim? Kdo je – hopsasa?«
»Čindara – čindara!« se je smejala sinica doli z bukove veje. Zagledala je Koclja, ki se je bil ravno dvignil in je stresal zaspanec z rdečega obraza. Pa je vedela, da ji nemara ne bo dobro, če ostane na tem drevesu in je tudi vedela, da bi bilo bolje, če je daleč proč od Koclja. Zato pa je pokimala z debelo glavico in se je zasmejala še enkrat prav glasno: »Čindara – čindara!« – Pa se je dvignila in je odletela z bukve kdo ve kam v prostrani gozd.
»O, glejte jo no – hopsasa!« se je namuznil Jankov Kocelj. »Samo sinica je bila. V spanju sem pa mislil, da so prišli pome vojaki, da me zvlečejo nazaj v Vitrančevo ječo. Zato pa sem se tudi tako hitro prebudil, ker me je bilo v spanju nekaj strah. Ti prebita sinica, da me je tako preplašila! – No, pa saj je dobro, da me je prebudila tako rano. Zdaj pa najlaže poiščem našo Jelico. Pa ko bi le vedel, kam se je pravzaprav skrila? Ko bi le vedel, kje je spala to noč? – Poklicati je ne smem, ker me Vitranec takoj čuje in pride takoj pome ... Hm, hopsasa! Poiskati jo moram in tudi najti jo moram. Zato pa je najbolje, da jo grem kar takoj iskat. Na tisto trato pojdem, kjer je delala oni-le dan teta Anjara Panjara svoj cigu – migu z vevericami, ki so jo pošteno zato opraskale. Saj res – hopsasa! Kar na tisto trato pojdem ...« Pa se Kocelj ni prav nič obotavljal. Oprtil si je malho in se je pričel plaziti skozi goščavo. Na pot se ni upal; zaradi Vitranca se ni upal, ki bi ga lahko srečal in pograbil na poti. Zato pa se je potuhnil v goščavo in se je prerival med grmovjem. Do tiste trate ni imel daleč. Kocelj je dobro poznal ves gozd in je zato hitel kar naravnost do tiste trate. »Tam gotovo čaka naša Jelica,« si je mislil. »Tam išče nesrečni zlati rogljiček in joče, ker jo je strah in ker ji ne pride nihče pomagat. V svojem strahu pa se ne upa niti s trate. Pa jo zdajle najdem. Vesela bo, ko me zagleda, in ves strah ji bo izginil ...«
Kocelj se je preril skozi goščavo in je stopil na trato, kjer je bil izmaknil Anji Panji palčico z zlatim rogljičkom. Ozrl se je na vse strani – a nikogar ni bilo na trati. – »Čudno, čudno – hopsasa!« se je zavzel Kocelj. »Tu je ni ... Pa sem bil tako trdno prepričan, da najdem našo Jelico tu na trati. A glejte – hopsasa! Nikjer je ni ... O, morda pa se je prikrila v grmovje in spi, ker je še nekam zgodaj. Pokličem jo – prav po tihem jo pokličem, da me ne bo slišal Vitranec.
In Kocelj je stopil do goščave. Dlani je prislonil k ustom, pa je klical palglasno: »Pst, Jelica, pst – hopsasa! Ali me slišiš? Kocelj sem, Kocelj, ki sem ti prišel pomagat, da najdeva preteti zlati rogljiček ... Ali me slišiš, Jelica? Ali me slišiš – hopsasa? Takoj najdeva zlati rogljiček in ga povezneva teti Anjari Panjari na glavo, da bo imela enkrat mir ... Oglasi se, Jelica! Kocelj te kliče. Zato pa se nikar ne boj in se oglasi brez strahu! Ali slišiš – hopsasa?«
A Koclju ni nihče odgovoril. In nič drugega mu ni kazalo, kakor da je pričel iskati in iztikati vse okrog po goščavi. A Jelice ni mogel nikjer najti. Zato pa se je že pričel praskati za desnim ušesom in skrbelo ga je vedno bolj. – »Pa kaj bom napravil – hopsasa?« je premišljeval. »Tu je ni. A nekje v gozdu mora biti, ker ne more in ne sme domov. A kje naj jo najdem? Pa poznam dobro ves gozd in v vsakem grmu sem že urezal s pipcem šibico. A gozd je velik in ga ne prehodim, pa se se tudi ves dan klatim po njem ... A kje naj najdem Jelico? Kje naj jo najdem? O, zakaj imam tako kratko pamet? Niti tega se ne morem domisliti, kje naj iščem in najdem sirotico. Pa sem se hotel že včeraj hvalisati, kakor da bi bil res že pameten. Pa nisem!«
Kocelj je izprevidel, da ne bo našel tukaj ničesar in da bo moral iskati kar od kraja po vsem gozdu. Pa vendar mu ni upadel pogum in je bil trdno prepričan, da bo Jelico kmalu našel. – »Tja doli do gozdnega porobja se prikradem,« si je dejal. »Nemara je Jelica tam doli. Splazila se je tja doli in gleda na vas in na hišo, kjer jo pričakuje njena tetica ... O, saj res – hopsasa! Da mi ni že prej padlo v glavo! – Seveda, oprezen moram biti in imeti oči in ušesa odprta, da me nekje ne pograbi Vitranec ali pa Anjara Panjara. No, Anjare Panjare se ne bojim, pa če je tudi stokrat čarovnica. Vitranec pa je vse kaj drugega. Zato pa se ga moram bati.«
In Kocelj se je res obrnil. Tiho, oprezno se je plazil med goščavo. Če je prišel do samotne trate, se je pa potuhnil. Na vse strani se je oziral in je oprezoval. A žive stvari ni videl nikjer; niti zajčka niti lisice. Samo veveric je videl dosti. Naglo so skakale preko trate in so brzele vse v isto stran. Pa niti na drevje niso skakale, ampak so se poganjale kar po zemlji naprej. – »I, glejte, glejte – hopsasa!« se je čudil Kocelj. »Pa kam vrve danes tako naglo? Tu je že spet ena ... tam druga ... tam tretja ... in četrta ... I, glejte – hopsasa! Pa ne, da jih je zopet začarala Anjara Panjara? Kliče jih k sebi, da bo delala z njimi svoj cigu-migu kakor oni-le dan, ko so jo pošteno zmikastile ... Čudno, čudno – hopsasa! Pa kako more Anjara Panjara čarati, ko pa nima več zlatega rogljička? No, to pa bi bilo vredno, da si ogledam. Samo, če bi vedel, kam hite vse te veverice? Pa če bi poizkusil? Kar za vevericami se zapodim in najdem Anjaro Panjaro. Nemara mi ne bo žal ... «
Tri veverice so zbrzele mimo njega in se niti ozrle niso nanj. Kocelj pa se je kar obrnil za njimi. Seveda, dohajati jih ni mogel; a vse eno mu niso mogle zbežati tako daleč, da bi jih ne videl. In je šel za njimi dalje, vedno dalje v prostrani gozd. Prve tri veverice so mu že izginile izpred oči; a za njimi so priskakale druge in so se podile vse v isto smer. Kocelj pa se je čudil vedno bolj in ni mogel razumeti, kaj je padlo vevericam danes v neumne glavice. »Ha, kaj gredo nemara na vojno – hopsasa?« je ugibal Kocelj sam pri sebi. »Kako ti drve! In koliko jih je! Podlasice so jih nemara poplašile, in zato so jim nemara napovedale vojno ... Ali pa jih je res začarala Anjara Panjara. Pa bo zopet cigu-migu, da le kaj! Tisti cigu-migu bi pa jaz rad videl ... Oj, hopsasa, veverice! Počakajte, ker grem z vami. Počakajte – hopsasa!«
A veverice so skakale in bežale nevzdržno naprej. No, Kocelj se pa ni ustavil, ampak je hitel za njimi, ker je postajal vedno bolj radoveden. Dale je že bil, daleč notri v zelenem gozdu. Zadnja veverica je že šinila mimo njega in zadnja veverica se je ustavila nedaleč pred njim. Na zadnje nožice je sedla; z gobčkom je pomigala in je zacvrčala presunljivo: »Cr-ce-ce!« – Pa se je obrnila in se je zagnala naprej – in z enim samim skokom je izginila v goščavi.
»Zdaj pa imam – hopsasa!« je zagodrnjal Kocelj nevoljen in se je ustavil. Odsopel se je in je pogledal, če pride nemara še odkod kaka veverica. Pa je ni bilo od nikoder. In Kocelj se je razhudil sam nase in se je nevšečno namrdnil. A tedaj je zaslišal nekje v bližini glasno stokanje. Prav razločno je bilo tisto stokanje, in Kocelj je vedel takoj, da nekdo kliče na pomoč. – »Hej – hopsasa!« si je dejal ves začuden. »Ali je Vitranec v bližini in brunda, ker ga je nemara osa pičila? Ali pa je Anjara Panjara, ki jo je veverica s šapko pograbila za nos? – Oh, pa ni Vitranec, pa tudi Anjara Panjara ni. To je Jelica, ki je skrita nekje tod za grmovjem. Nihče drugi ne more biti kot naša Jelica. Poiščem jo takoj!«
Tisto milo stokanje ni utihnilo niti za trenutek. Kocelj pa je šel kar za glasom in niti ni gledal, če ga je grmovje prav neusmiljeno oprasnilo po licu. Bliže, vedno bliže je prihajalo stokanje, in Kocelj se je že prerinil skozi zadnji grm. Pa je obstal pod širokim drevesom in se je čudil, da kar prestopiti ni mogel več naprej. Tam pod drevesom, tam med travo je ležala Jelica. Ročice je imela iztegnjene proti nebu in je govorila z jokajočim glasom: »Tetica, tetica! Saj ni prišel angel ponoči pome. Pa sem mislila, da gotovo pride ... O, zakaj ni prišel, ko sem ga pa vendar tako težko čakala? Noče me angel – tetica, tetica! Angel me noče ... Mene hoče samo hudobna Anja Panja. Hoče pa zato, da umrjem tu v gozdu; ali pa me nemara še celo požre strašni volk ... Zakaj mi nočete pomagati, tetica!«
In Jelica je povesila roke. Obraz si je zakrila z njimi in je zaplakala tako bridko, da se je Koclju srce stisnilo. In Kocelj je dvignil pest; prav težko je zasopel in je skočil naprej. »Jelica, nikar ne joči!« je dejal in bi bil skoro z zobmi zaškripal. »O, da mi pride Anjara Panjara pod roke – hopsasa! Zdrobim jo, zdrobim, pa naj bo še tako debela – hopsasa! Kaj takega napravi sirotni Jelici! Kaj takega – hopsasa! – Jelica, ali slišiš? Nikar ne joči! Saj sem jaz tu. Kar poglej! Kocelj stoji pred tabo ... «
Jelica se je zdrznila. Razkrila je obraz in je pogledala na Koclja. Radost ji je šinila v lice in trudoma se je dvignila. »Ti si, Kocelj, ti?« je rekla vsa začudena. »Pa kako si me našel, Kocelj? Pa kako si prišel iz črne ječe? – Oj, hudo je meni, Kocelj! Zlati rogljiček sem iskala, pa ga nikjer ne najdem ... In Vitranec me je strašil ... in Anja Panja tudi ... Pa sem bežala – in strah me je v gozdu, o, tako strah! In lačna sem, Kocelj, in žejna, žejna ...«
»O, če ni hujšega, pa ti lahko pomagam,« je rekel Kocelj. »Lakoto ti lahko preženem. Zato sem že skrbel, ko sem nasukal pritlikavca Brinclja, da je bil pisan in zelen po lepem nosku. In tudi studenec je blizu. Zato pa se ti ni treba ničesar bati ... Da le hujšega ni bilo, Jelica! In da sem te našel, tako hitro našel! – Tu imava hrane za ves teden dosti. Pa boš prigriznila, hopsasa, Jelica!«
Kocelj je sedel kraj Jelice. Malho je snel z rame in je vzel iz nje kruha in svinjine. Jelica je molčala in je jedla hlastno, ker je bila vsa slaba od lakote. Kocelj pa jo je gledal od strani, ker je videl, kaka je Jelica vsa prepadla. Zdržal se je in ni rekel v svoji jezici hude besede. Rekel je samo to-le: »Pa žejna si, sirotica! Veš, kar v klobučku bi ti prinesel vode. Pa ne morem, ker ima klobuček najmanj sto luknjic. A skozi luknjice teče voda – saj veš! Kar k studenčku te povedem in tam se sama napiješ vodice ... Oj, Jelica, samo, da sem te našel! Veš, skrbelo me je zaradi tebe, strašno skrbelo. Zato pa sem tudi pobegnil iz ječe in sem zgnetel pritlikavca Brinceljčka, da je bil mehak kot testo. Pa ima zdaj, kar je iskal. O, Koclja se bo še spominjal, in lepi nosek se mu bo pobesil do brade, če se me bo spomnil ... A kaj hočem? Moralo je biti tako.«
»Pa kako si prišel iz ječe?« se je čudila Jelica. »Mislila sem, da boš umrl od strahu, kakor bi bila jaz kmalu umrla. Glej, pa nisi umrl, in tudi jaz nisem umrla.«
Kocelj je zamahnil z roko in se je zasmejal. Pa je rekel: »No, no – tako hitro se pa ne umrje. Je pa že treba, da pride kdo drugi, da bi prestrašil mene. Vitranec in Brinceljček sta pa premajhna, da bi se ju Kocelj prestrašil. A kaj šele umrl zaradi njiju! Pa ti povem, Jelica, kako sem pobegnil iz ječe. Veš, zato ti povem, da se boš smejala in boš pozabila na vse, kar si morala prebiti v tem črnem gozdu. Kar poslušaj, Jelica!«
In Kocelj je sedel v travo kraj Jelice in je pripovedoval. Pripovedoval pa je tako lepo in veselo, da se je morala Jelica na ves glas smejati. Pa je pozabila na vse težave in je bila vsa vesela, da jo je Kocelj našel. Pregnala je bila lakoto in ni več nič bila trudna in slabotna. O, niti nožice je niso bolele nič več, in Jelica se je čutila tako močno, da bi lahko še ves dan romala po prostranem zagorskem gozdu. Poslušala je Koclja in poslušala in se je smejala, kakor da bi bila doma pri tetici in bi krmila svojo taščico z drobtinicami rumenega kolačka. No, Kocelj pa je končal svoje pripovedovanje. Vstal je zato in je še rekel: »Tako je bilo – hopsasa! Zdaj mi pa ti povej, kaj si doživela in kako ti je bilo hudo. Obljubil sem prej-le, da se znosim nad Anjo Panjo. Pa se tudi resnično znosim, ker si morala ti zaradi nje prebiti toliko bridkega. Kar povej mi, Jelica! Vse mi povej, da bom še bolj hud na tisto Anjaro Panjaro in se še huje znosim nad njo. Pa ji bo gorje – hopsasa!«
No, Jelica se ni obotavljala, ampak je povedala vse, kar se ji je bilo dogodilo. Kocelj pa je poslušal in je kuhal silno jezico v svojem srcu. Kar pest je stiskal in je godrnjal nerazločne besede. Ko je pa Jelica končala, je skočil na noge. Cepetnil je z nogo in je še enkrat stisnil pest. Pa je rekel ves razdražen: »Teta Anjara Panjara – hopsasa! Nisem verjel, da ste tako hudobni. A zdaj vidim, da je ni hudobnejše stvari na svetu kakor ste vi, teta Anjara Panjara – hopsasa! Zato pa se znosim nad vami, strašno se znosim. Prekanjen je pritlikavec Brinceljček, a jaz imam malo pameti v glavi in sem zabit kot mogoče nihče na vasi. A vendar sem se znosil nad pritlikavcem Brinceljčkom. Pa se znosim tudi nad vami, teta Anjara Panjara – hopsasa! Saj vi niste tako prekanjeni, kot je pritlikavec Brinceljček. Pa ne bom imel težkega posla z vami. Zato pa počakajte, teta Anjara Panjara – hopsasa!«
»O, ne bodi hud, Kocelj!« je prosila Jelica. »Veš, bojim se te, če si hud. Strah me je in skoro se te ne upam pogledati. Zato pa ne bodi hud, Kocelj! Lepo te prosim ... Pojdiva rajša naprej, da mi pokažeš studenček. Žejna sem, Kocelj, tako jako žejna!« »Saj res!« se je domislil Kocelj in se je nasmejal sredi svoje velike jezice. »Pa sem skoro pozabil. Kar pojdiva! Saj ni daleč do studenčka. Za tretjim grbom žubori… Kar pojdiva! Kaj hočeva delati tukaj? Hm, morava že kaj uganiti, da prideva enkrat iz tega preklicanega gozda. Pa če sediva tu, ne prideva nikamor… Kar pojdiva!«
Pa sta res šla skozi goščavo in sta prišla do studenčka. S prgiščem sta si zajela mrzle vodice in sta se napila. Potem pa sta šla dalje, dalje v prostrani gozd. Zakaj Kocelj je bil misli, da morata na trato kraj kolovozne pati in še enkrat preiskati vse, da najdeta izgubljeni zlati rogljiček. – »Če bi vedel, kje stoji domovanje Anjare Panjare, bi šel kar k njej,« je govoril Jelici spotoma. »A skrito je tisto domovanje, da nihče ne ve zanj ... Prej-le so drvele veverice vse v to-le smer. Strašno dosti jih je bilo. Ne lažem, če rečem, da sem jih naštel najmanj sto. O, gotovo jih je Anjara Panjara začarala in jih je poklicala k sebi. Da me ni zmotil tvoj glas, bi bil šel za njimi, pa bi bil iztaknil domovanje Anjare Panjare. Tako pa ni nič ... Treba si bo izmisliti kaj drugega, treba – oj, hopsasa!«
Kocelj je umolknil hipoma in se je ustavil. Zakaj tam v goščavi je glasno zašumelo, in še preden je Kocelj utegnil pomisliti, že je skočila iz grmovja veverica. Zasukala se je naglo, ko je zagledala dečka in deklico. Škrpetnila je na glas in se je zapodila na visoko bukev. – »O, glej jo no!« se je začudil Kocelj. »Ta pa prihaja iz one strani, kamor so bile brzele vse veverice. Hm, nemara jo je Anjara Panjara zapodila, ker se veverica ni znala pošteno vesti. Hm, nemara – hopsasa ... Dobro bi bilo, če bi jo človek ujel in jo povprašal po vsem tem. In jo tudi povprašal po domovanju Anjare Panjare ... Če bi poizkusil in bi jo ujel? No, Kocelj, no – hopsasa!«
Pa se je Kocelj kar zasmejal. Skočil je k bukvi in je splezal nanjo. Tam gori pa se je potuhnil med vejevje in je prežal. Jelica se je čudila in ni vedela, kaj Kocelj namerava. Sedla je v travo in je tiho čakala, kdaj pride Kocelj z drevesa. Pa ni čakala dolgo časa. Zakaj hipoma se je oglasilo tam gori na bukvi glasno prasketanje in lomastenje. In zavrisnil je tudi Kocelj na ves glas. Veje so zašumele in so se stresnile na vso moč. In kakor bi trenil, je priletel na trato sam Kocelj in je telebnil na tla. A ni obležal, ampak je skočil naglo na noge in je rekel ves zasopel: »Imam jo, Jelica, imam jo – hopsasa! Glej, za vrat jo držim, da se niti gane ne in brca samo z nožicami. .. Ali jo vidiš, Jelica? Veverico imam – ulovil sem jo na bukvi, z roko sem jo zgrabil – hopsasa! In bila je moja ... Na veji sem jo čakal; k deblu sem se pritisnil, da me ni opazila. Pa sem vedel, da pride mimo mene. In res je priskakala navzdol. Šiniti je hotela mimo mene, pa sem jo kar zgrabil za vrat ... Glej jo, Jelica, veverico poglej!« Jelica je gledala veverico, ki jo je držal Kocelj za vrat in je neprestano brcala z drobnimi nožicami. Smilila se ji je živalca; zato pa je prosila: »Izpusti jo, Kocelj! Glej, kako je vsa preplašena in obupana! Zato pa jo izpusti! Čemu ti bo veverica?« A Kocelj je zmajal z glavo in ni rekel besedice. Odvezal si je svoj pas; zanko je napravil in jo zadrgnil. Zanko pa je dejal veverici okrog vratu; močno je zadrgnil pas in je spustil veverico. Veverica je skočila in je hotela pobegniti. A mogla ni nikamor, ker jo je držal Kocelj močno na pasu. Skakala je nemirno med travo sem in tja; cvrčala je obupno in je mežikala s črnimi, svetlimi očesi. A Kocelj se ji je smejal in je bil ves zadovoljen. Pa je rekel Jelici: »Zakaj sem jo ujel, vprašaš? Samo zato sem jo ujel, da nama pokaže pot do domovanja Anjare Panjare. Saj jo potem izpustim. O, nočem, da bi jo mučil. Samo pot naj nama pokaže, pa bo vse dobro ... I, glejte – hopsasa! Pa kje ima svoj košati rep? Nima ga, resnično ga nima ... Ves rep ji je postrižen, da je tak kot repi tiste miške, ki ti je bila ono noč ukradla tvoj lepi zobek. Pa kdo je ostrigel sirotno veverico? I, menda vendar ne sama Anjara Panjara? Glejte! Pa si pomagaj, če si moreš – hopsasa!«
In Kocelj se je čudil, na vso moč se je čudil in je gledal siromašno veverico. Pa je zmajeval z glavo tako dolgo, dokler ni priskakala iz grmovja druga veverica in je obstala za trenutek pred dečkom in deklico. Kocelj jo je pogledal, pa je tlesknil z dvema prstoma. »Glej, glej!« je rekel Jelici. »Tudi ta veverica ima ves rep ostrižen. Pa kdo striže danes veverice in čemu jih striže? – Rečem ti, Jelica, da dela to samo hudobna Anjara Panjara, pa si ji prav nič ne smilijo nedolžne živalce ... Zato pa je prav, da iztaknem domovanje košate čarovnice in ji povem, kar ji gre ... Veverica z ostriženim repkom! Ne zaobračaj tako hudč oči in ne boj se ničesar! Saj ti ne storim hudega. Le lepo me povedi do Anjare Panjare, in jaz jo povprašam, čemu ti je ostrigla lepi repek. O, kar pridna bodi, veverica! Saj morda boš imela še danes repek ves košat. Čarati zna Anjara Panjara, in jaz jo nasučem tako, da ti zraste zopet lepa in mehka dlačica na oskubljenem repku. Le meni verjemi, veverica, in bodi pridna! Tudi jaz imam račun z Anjaro Panjaro, velik in pošten račun – hopsasa! Le vodi me, le vodi, veverica! Saj gre za tvoje dobro ...«
»Cr-ce-ce!« je zaškrtnila veverica in je pokazala bele zobke. Naglo je skakala naprej in se skoro ni zmenila za pas, ki jo je imel nanj navezano Jankov Kocelj. Koclju pa se je zdelo, da ga veverica razume. Zato pa se je zasmejal in je tekel urno za veverico, ki ga je vodila tako lepo do domovanja hudobne čarovnice Anje Panje…
9. uredi
Zeleni gozd je postajal vedno temnejši in gostejši. Vsepovsod je štrlelo polho škrbastih pečin pod visokimi bukvami, ki so zapirale pot na vse straini. A Koclja, Jelice in veverice ni to prav nič oviralo. Nevzdržno so speli naprej in so molčali. Le Kocelj se je tu pa tam kratko, pretrgoma zasmejal. Veverico je pocuknil nazaj, če je malo prehudo skakala in je malo preve silila v goščavo, ki se Kocelj skozi njo ni mogel preriniti. No, veverica pa ni bila huda. Pustila je, da jo je vodil Kocelj na svojem pasu. O, niti zaškrtnila ni več in tudi hudo in nevšečno ni več pogledala na Koclja in Jelico. Lahkotno in gibčno je skakljala pred njima. A repka ni dvignila in tudi zamahnila ni z njim, ampak ga je imela povešenega, kakor da bi se ga sramovala. Prišli so že dale v prostrani gozd. Skalovje je bilo vedno bolj dlivje. Bukve so se razmikale in so postajale redkejše. Solnce je sijalo na sivo, z gostim mahom obraslo skalovje; pojavil se je velik kos modrega neba in od nekod je prihajalo zamolklo šumenje divjega zagorskega potoka. Pred visoko skalo se je veverica ustavila in je pomigala z ušesi: »Cr-cr-ce!« je škrlebnila in se je postavila na zadnje nožice. Pogledala je Koclja in je škrebnila še enkrat: »Ce-ce-cr-cr ...«
»Hopsasa!« je dejal Kocelj. »Glej, veverica se je ustavila in nekaj šklepeče. Pa je prav nič ne razumem. Nemara mi hoče povedati, da smo prišli do domovanja Anjare Pamjane. Pa grem pogledat, kako in kaj.« – In Kocelj je splezal za veverico na skalo. Tain pa se je potuhnil; na Jelico se je ozrl in je položil prst na usta. Jelica pa se je stismila pod skalo; tiho je bila in je čakala. A čakala ni dolgo. Zakaj Kocelj se je kmalu priplazil nazaj. »Pst, Jelica, pst!« je rekel po tihem. »Prišli smo do domovanja Anjare Panjare. Onkraj skale stoji tisto domovanje. Prav lepo ga vidim s te skale ... Ali hočeš tudi ti videti domovanje Anjare Panjare? Na skalo te potisnem. Saj ni visoka in nerodna. Pa boš videla domovanje Anjare Painjare in tudi Anjaro Panjaro boš videla. Na trati sedi in čara siromašne veverice ... Ali hočeš, Jelica?«
»O, če ni nevarno, pa grem,« je odvrnila Jelica in je bila radovedna. »Samo da naju Anja Panja ne zapazi! Kaj, Kocelj? Ali je nevarno?«
Kocelj je zmigal z glarvo. Prijel je Jelico in jo je potisniil vrhu skale. Potem pa je še sam splezal na skalo. In gledala sta doli na nizko, leseno kočo, ki je stala med tremi skalami in je bila vsa zadelana z zelenim mahom. Samo dve okenci je imela tista koča, a okenci sta bili zagrnjeni s črnim platnom. Pred kočo pa se je razgrinjala obširna trata. Visok, košat mecesen je stal sredi trate, in pod tistim mecesnom je sedela Anja Panja. Krog nje pa je bilo vse polno veveric. Žalostno so čepele po trati; povešale so glavice in repke. No, Anja Panja je pa mirno sedela na trati. V desnici je držala dolge, svetle škarje, z levico pa je tiščala na svoja kolena veverico in ji je strigla košati repek. Veverica niti brcala ni, ampak je samo žalostno cvilila.
»Ha, kaj nisem rekel?« je dejal Kocelj po tihem Jelici, »Saj sem uganil, da striže Anja Panja siromašne veverice. Pa čemu jih striže hudobnica? Kaj ji bo veveričja dlaka? – O, pri nas na vasi strižejo ovce. Ovce pa imajo volno, a veverice nimajo volne ... Čudno, čudno!«
Pa tudi Jelica se je čudila in je gledala, kako je Ana Panja strigla ververico. Kocelj pa je odvezal s pasa veverico, ki jo je Imel privezano k skali. – »Cr-ce-ce-cr!« je prav glasno škrtnila veverica. Zaprašila se je naprej; pognala se je in je bila v enem samem skoku doli na trati med sestricami. ln vse veverice so poskakale na nožice, ko so zagledale ostriženo sestrico. Škrtale so in so se pričele zaganjati proti Anji Panji. Kazale so bele zobke in ostre krempeljčke. Anja Panja jih je pogledala s hudim pogledom. »Mir, mir, zverinice!« je zavpila s piskajočim glasom. »Ali hočete, da vam porežem tudi ušesa? O, ravno ljubi se mi, dia bi prenašala vaše sitnosti! Škarje imam v roki. Pa vas ne bom samo ostrigla, ampak vam tudi repke odrežem, če mi takoj ne daste miru, malopridnice poniglave!«
A veverice je kar niso hotele poslušati, ampak so pričele še huje škrtati. Anja Panja se je namrdnila in je segla z roko nazaj. Pa je zavihtela paličico in je zažvižgala, da so se veverice kar stresnile: »Mir!« – Pa so veverice povesile glavice in šapke. Gobčke so zaprle in niso več kazale belih zobkov. Anja Panja se je zasmejala in je še enkrat zamahnila s paličico, da se je zasvetilo po zeleni trati, kakor da je šinilo pet rumenih žarkov preko nje. Koclju pa so se široko odprle oči, ko je zaigledal tisto paličico. Sklonil se je naprej in bi se bil skoro prevrgel s skale. – »Rogljiček je na paličici – zlati rogljiček!« je zasopel. »Na paličici je zlati rogljiček, ki je rekla Anjara Panjara, da sva ga midva ukradla ... Poglej, poglej, Jelica! Ali ni res na paličici zlati rogljiček – hopsasa?«
Jelica je pogledala in je tiho odvrnila: »Je, je – zlati rogljiček je na paličici. Saj ga vidim, Kocelj! Prav dobro vidim, da je na paličici zlati rogljiček.«
Koclju se je pa posvetila v glavi strašna misel. Zato pa je stisnil pest, in zopet ga je pograbila velika jezica. »O, hudobnica! O, malo pridnica!« je sikal med stismjeinimi zobmi. »Sama je skrila zlati rogljiček, a je naju po krivem zatožila sodniku Vitrancu ... O, malopridnica! Čakaj, skočim doli, te primem za lase in te odvedem k Vitrancu! Če je pravica pri njem, te gotovo do smrti zapre v ječo, kjer sem jaz robantil noč in dan ... «
Kocelj se je že sklonil, da bi skočil s skale. A tedaj ga je zgrabila Jelica za suknjič in ga je potegnila z vso močjo nazaj. Pa je govorila Jelica vsa prestrašena in je prosila: »Nikar, Kocelj, nikar! Bojim se Anje Panje. Lahko naju začara in naju ulovi. Pa naju zopet odžene do strašnega Vitranca. Vitranec te pa zapre v ječo. In zopet bom sama v gozdu in bom jokala ... Nikar, Kocelj! Lepo te prasim ...«
Kocelj se je potuhnil nazaj na skalo. Z roko se je drgnil po čelu in je v jezi sopel na vso moč. Trikrat je celo zaškripal z zobmi, da se ga je Jelica resnično bala. ln Jelica je pritajeno zajokala in je sklenila roke. »Lepo te prosim, Kocelj!« je prosila in moledovala. »O, ne hodi k Anji Panji! Ostani pri meni! In pojdiva rajša proč, da ne bova gledala hudobne Anje Panje! Lepo te prosim, ljubi Kocelj!«
Kocelj jo je gledal in je še vedno pihal v jezici. A polagoma se mu je pričela huda krvca miriti. Bolj ko se je drgnil z dlanjo po razgretem čelu, bolj mu je plahnela jezica v srcu. Pa se mu je zasmilila sirota Jelica, ki je bila vsa preplašena, da se je tresla po vsem životu. Še enkrat je stisnil pest in je cepetnil z boso nogo ob skalo. – »Preteto – hopsasa!« je izpregovoril naposled. »Da more biti taka hudobnica! O, ne mogel bi verjeti, če bi ne videl na lastne oči ... Pa praviš. prav, Jelica! Najbolje je, da greva odtod. Anjara Panjara ima zlati rogljiček. Zato pa lahko čara in naju mogoče začara v kdo ve kaj ... Pa kar pojdiva, Jelica! Pojdiva, dokler se še ni zgodila nesreča! Zakaj po dlaneh me kar praska. Tako me kuha v srcu jezica!«
In Kocelj je zažugal s pestjo na trato, kjer je Anja Panja zopet pričela striči siromašne veverice. Pa je zamrmral nekaj hudobnega med stisnjenlimi zobmi, česar Jelica ni mogla razumeti. In sta se splazila s skale ki sta zašla nazaj med gosto grmovje. Dolgo, dolgo sta molčala in nista izpregovorila besedice. Šele daleč tam notri v prostranem gozdu je vprašala Jelica boječe: »Pa kam greva, Kocelj? Ali bi ne bilo dobro, da greva zdaj kar naravnost do Vitranca? Pa mu poveva, da ima Anja Panja svoj zlati rogliček in ga je samo nalagala, da sva ji ga midva ukradla. In Vitranec naju izpusti domov ... «
Kocelj se je ustavil in se je zasmejal. »O, seveda, seveda,« je odvrnil. »Kratke pameti sem – to je res. A vendar vem, da bi bilo slabo za naju, če se obrneva do Vitranca. Anjara Panjara ima jezik namazan z vsemi mazili. Saj zato je čarovnica. Pa skrije zlati rogljiček in nalaže Vitranca, da bo ves črn in rumen. Na, pa bova zopet tam, kjer sva bila včeraj – ti v gozdui, a jaz v ječi.«
In Kocelj se je nevšečno stresnil in nadaljeval, ko je videl, da je sirota Jelica v skrbeh: »Pa ne boj se, Jelica! Res pravijo, da Kocelj nima nikake pameti v glavi. A vendar bom poizkusil, da si izmislim kaj pametnega, da prideva midva do svoje pravice. Veš, Jelica, glavno je to, da veva, kje je zlati rogljiček. Pa nama ni treba, da ga iščeva. Lepo se splaziva v gozd in počakajva, da nama pade pametna misel v glavo. Saj lahko v miru počakava in nama se ni treba bati lakote. Hlebec kruha imam v malhi in velik kos slanine. Pa sva lahko ves teden brez skrbi. Pa tudi močnic se ne manjka in studenčkov, če bova žejna. No, v rosi in pod božjimi zvezdami ne bova spala. Jaz vem za lepo hišico. Tu gori stoji in je narejena iz smrekovega lubja. Drvarji so jo postavili, ko so drvarili lansko leto tod okrog. Pa bova lepo stanovala v tisti hišici. Smejala se bova Anjari Panjari in Vitrancu in bova mirno čakala, da nama pade lepa misel v glavo. Zato pa bodi brez skrbi, Jelica, in se ne boj ničesar!«
No, Jelica se je otresla vseh skrbi, ko je videla, da se Kocelj prav nič ne boji. Šla je za njim in se je prerivala skozi grmovje. Daleč sta že prišla, a še vedno nista dospela do samotne koče. Grmovje je prenehalo, in vseokrog so rasle visoke, temne smreke. Prijeten vonj po smoli in lubju se je širil pod košatimi vejami, ki so bile polne rjavih storžev. – »No, hvala Bogu!« je rekel Kocelj. »Iz grmovja sva srečno prišla. In zdaj nimava več daleč do tiste hišice. Glej, tu drži steza do goličave, in na tisti goličavi stoji najina hišica. Ta steza pa drži tudi v Črno lopo, kjer domuje Vitranec. Pa ne pojdeva k njemu, Jelica! Zadosti mi je, da sem presedel pri njem v ječi dan in noč. Pst, Jelica! Tiho, tiho! Ali ne slišiš čudnega glasu, ki prihaja iz višine? Resnično pnihaja ... Ali ga slišiš – hopsasa?«
Tudi Jelica se je ustavila in je poslušala. Res, od nekod je prihajalo slabotno piskanje, ki pa je bilo bolj podobno pritajenemu ihtenju. Pa se je Jelici zdelo, da sedi nekdo visoko tam pod skalovjem in bridko joče ... Jelica se je zgenila in je rekla po tihem: »Kocelj, nekdo joče tam gori ... Ovbe, to je samo moja tetica, ki me išče po gozdu! in misli, da sem umrla. Samo tetica je, moja tetica je ... «
A Kocelj je neverjetno zmajal z glavo in je poslušal. Toda kar nenadoma se je udarii s pestjo po čelu in se je zasmejal. »Ni tvoja tetica, Jelica, ni, ti rečem. To je samo pritlikavec Brinceljček, ki svira na svojo dolgo piščalko. Le poslušaj, Jelica, pa boš videla takoj, da je pritliikavec Brinceljček ... Žalostno pesem svira, ker mu je gotovo žalostno pri srcu. Pa saj ni čudno, da je žalosten. To ga je moral Vitranec pošteno zgrabiti, ko je videl, da mene ni več v ječi in tudi lepe malhe ni več na njegovi mizi. Oj, rad bi vedel, če ima pritlikavec Brinceljček še svoj lepi nosek! Pa mu ga je nemara Vitranec odtrgal v veliki jezici. Počakajva malo, Jelica! Pritlikavec prihaja doli po stezi in bo kmalu tu. Kar skrijva se za ono-le smreko, da vidiva, če ima Brinceljček še svoj lepi nosek.«
Pa sta se res prikrila za široko smreko in sta čakala. Tisto žalostno piskanje je prihajalo vedno bliže in je bilo vedno razločnejše. Še pet trenutkov – in na stezi se je resnično prikazal sam pritlikavec Brincelj. Počasi je stopal in je tako milo in žalostno piskal, da bi se človek razjokal nad njegovo žalostno pesmijo. Madro je imel potisnjeno globoko na oči; zeleno obrobljena očala pa so mu čepela prav kraj dolgega nosa. In je, stopal po stezi; počasi je stopal; v tla je gledal in je piskal, piskal ... Kocelj ga je zagledal in je videl tudi njegov nos. Pa je vedel, da se ni zgodilo pritlikavcu Brinclju nič posebnega. Zato pa se je čudil in ker se je čudil, je kar skočil izza smreke na stezo in je obstal pred pritlikavcem Brincljem. »No, dober dan ti Bog daj – hopsasa!« je rekel prijatzno. »Glej, glej! Saj se ti nosek še sveti in je še vedno tako lep kot včeraj, ko sem ga jaz držal v roki. Glejte se no, glejte – hopsasa!«
Pritlikavec Brincelj je odskočil, ko je zagledal tako nenadoma Koclja pred sabo. In se je prestrašil, da je kar obstal. Gledal je skozi velika očala na Koclja, in nos se mu je kar tresel zaradi velikega strahu. – »Ti si – ti?« je izpregovoril naposled. »Pa kaj me strasiš, ojojmene? Saj veš, da nimaš več strašnega pipca in zato tudi veš, da se te tudi nič več ne bojim ... Ojojmene, tisti pipec! Da ga imam zdajle v roki, nosek bi ti odrezal. Tebi bi ga odrezal, tebi, nepridiprav! Da si mi mogel tako grdo lagati in me spraviti v strašno nesrečo! Nepridiprav, nepridiprav! Zdaj le te pa pograbiim, ker mi je zavrela huda krvca. O, ravno zdajle te zmikastim, kakor je mene davi Vitranec zmikastil. Pa boš vedel, kaj je huda krvca, in boš pomnil, kdaj si hotel pritlikavca Brinclja potegniti za lepi nosek. Pripravi se, nepridiprav! Ojojmene, pripravi se, dokler mi je krvca še strupena in goreča! Prav, da si mi prišel pod roke. Če bi te ne bil zdajde našel, bi te pa poiskal. Zmikastiti te moram, ker si me imel za norca in si me spravil v to veliko nesrečo ... Pripravi se, ti rečem še enkrat!«
»Saj sem že pripravljen, Brinceljček!« se je posmejal Kocelj. »Pa kaj mi hočeš? Saj ti nisem storil nič žalega. O, storil sem ti samo dobroto, ker ti nisem včeraj odrezal lepega noska in sem ti povrhu podaril še celo svoj pipec ... Pa kaj mi robantiš in se napenjaš? Samo vprašat sem te prišel, kako je bilo davi z Vitrancem. Hm, pa sem že mislil, da imaš za madro zataknjen Vitrančev nos. Pa ga nimaš, Brinceljček!«
»O, česa mi ne govoriš – ojojmene!« se je zavzel pritlikavec Brincelj in je sklenil roke. »Še zdaj se norčuje paglavec iz mene – še zdaj, ko mi huda krvca kar vre in kipi! Pa se ne boji moje hude krvce ... Kaj govoriš o Vitrančevem nosu? Boga hvalim, da je moj lepi nosek še cel, četudi je malo pobešen in zatekel. Dobro me je pograbil Vitranec zanj, o, dobro, da je siromak kar zahreščal in je zdaj ves višnjev in zatekel. Davi je prišel Vitranec domov. Po tebi je hotel nekaj pogledati. Pa mu povem, da si pobegnil in si vzel s sabo malho in hlebec kruha in slanine. Ojojmene, to se je razhudil! Pograbi me in me hoče zmikastiti. A jaz s hudim pipcem nadenj, da se je svetloba delala po votllini. Trikrat zamahnem s pipcem in dregnem moža v koleno. Krvca se prikaže, rdeča krvca. Ojojmene, da ni bilo tega! Mož se razhudi še bolj. Eipec mi izmakne, moj strašni pipec. Čez kolena me povezne, pa je reklo – Iop-lop-lop! Ne vem, koliko koščic je ostalo celih, ker me vse bole. In tudi moj lepi nosek je bil v veliki nevarnosti in zanj sem se bal najbolj. Pa me je hotel Vitranec zapreti v črno ječo. A premislil se je, pa mi je rekel: V ječi ti ne zraste pamet, nesrečni Brinceljček! Zato te pa zapodim k Anji Panji. Služil ji boš toliko časa, dokler ti ne skoči pamet iz nosa v možgane. K Anji Panji pojdeš, in Anja Panja ti že podkuri, da ti bo zadosti vroče ... Pa me je zapodlil, iz zdaj grem naravnost do Anje Panje. Žalosten sem, pobit sem, nesrečen sem. A vsega tega si kriv ti, nepridiprav! Zato pa te zmikastim in ti nos odtrgam, ker nimam pipca nič več pri roki. Rekel si mi in se mi lagal, da bom junak, ko bom držal pipec v roki. Pa sem bil junak, tak junak, da so še zajčki morali jokati nad mojim junaštvom ... Sem stopi, grdi lažnivec! Ojojmene, semkaj stopi, da te zmikastim, ker hoče tako moja huda krvca!«
»Oha, oha – hopsasa!« je odvrnil Kocelj. »Kaj gobezdaš, pritlikavec Brinceljček? Da sem jaz lažnik, praviš? Pazi, pazi, Brinceljček, in ne govori neslanosti! Nimaš samo ti hude krvce; imam jo tudi jaz. In ti dobro poznaš mojo hudo krvco ... Ali sem nemara jaz kriv, da te je Vitranec premlatil? Prav je storil! Še bolj naj bi te bil! Ali ti nisem rekel, da drži pipec na pravem koncu, ko navališ na Vitranca? Pa ga nisi držal na pravem koncu; saj vem, da ga nisi. Pa povej, za kateri konec si držal pipec?«
Pritlikavcu Brinclju se je raztegnil obraz. Debelo je pogledal skozi očala na Koclja in je dejal z zateglim glasom: »I, no – za kateri konec naj bi bil držal pipec? Za tisti konec sem držal, kjer je rezilo pritrjeno. Za kateri drugi konec pa naj bi bil držal, če ne za tistega in pravega?«
»Oj, hopsa – hopsasa!« je zavpil Kocelj ves srdit. »Budalo si, Brinceljček, strašno budalo! Seveda se drži vsak pipec za tisti konec. Samo mojega se ne sme držati za tisti konec, ker moj pipec je nekaj dtugega, kot so drugi pipci. Zato pa je tako strašen ... Glejte, glejte – hopsasa! Pa sem mu še rekel, da naj drži pipec za pravi konec. Pa ga ni držal – budalo ga ni držalo! Dobro sem mu hotel; zato sem mu pa podaril pipec. A v prave roke sem ga dal – resnično, v prave! Zdaj pa imam, kar sem iskal. Ob pipec sem – Vitranec ga ima zdaj in Vitranec bo rezal nosove. Hopsasa – še meni odreže nos, če me ulovi. Pa vsega tega je krivo samo to pritlikavo budalo, ki ima štiri oči, pa vidi manj nego slepec ... Krvca, ti moja huda krvca! Nikar mi ne rogovili!«
Ves prestrašen je gledal pritlikavec Brincelj razjarjenega dečka. Piščalko je vtaknil v žep in je pričel govoriti s prosečim glasom: »Nikar, Koceljček! Strašna je tvoja krvca, če ti začne rogoviliti. Strah me je zase in za svoj lepi nosek ... Saj grem – saj že grem naprej ... K Anji Panji grem, da mi začara glavo in mi morda potem zraste pamet v njej. Saj Vitranec je rekel tako. Vitranec bo pa že vedel ... Ne bodi hud name, Koceljček! Grem, že grem in letim. Kar poglej, Koceljček!«
Pritlikavec Brincelj se je okrenil in je strkljal z drobnimi, naglimi koraki po stezi navzdol. In čez tri trenutke je že izginil za gostim smrečevjem. Kocelj se je pa potolkel po kolenih in se je zasmejal na ves glas. – »No, zdaj bi lahko prišla v gozd, ti moja stara mati!« je dejal. »Pa bi videla, da jaz pa nisem najneumnejši na svetu. Tu doli beži nekdo, ki še niti sence moje pameti nima v glavi. Pa sem mu podkuril, da je kar gledal in mahal z rokami. O, zato sem pa prepričam, da podkurim tudi Anjari Panjari. Saj imam časa zadosti, da lahko vse premislim. No, počasna je moja pamet, a je vendar gotova!«
Jelica je prišla izza smreke in je povprašala, kaj se je zmenil s pritikavcem. – »O, ničesar posebnega ni bilo,« je odvrnil Kocelj. »Dobro sem mu podkuril, da beži k Anjari Panjari kakor preplašen zajček. Pa se potuhne tam in mi ne pride več pred oči ... A Vitranec se jezi strašno name. Ne bi bilo čudno, če bi že zdajle prirogovilil semkaj in me pograbil. Zato pa je naijbolje, da se mu kar skrijem ... Pojdiva, Jelica, v hišico pojdiva! Saj nimava daleč.«
In sta šla naglo po stezi in sta hitela pod visokimi smrekami. Dospela sta do goličave in sta stekla preko nje. Onkraj goličave pa je stala skrita pod visoko, črno skalo med gosčavo neka kolibica, narejena iz samega smrekovega lubja. Stopila sta v kolibico, ki je bila znotraj vsa postlana s slamo in je imela le eno okence, ki je skoznje prihajala svetloba. Sedla sta na slamo, da se nekoliko odpočijeta od dolgega romanja. Kocelj je odprl malho in je vzel iz nje kruha in slanine.
»Davno je že moralo biti poldne,« je rekel. »Če se ne motim, bo kmalu večer. Zaslužila sva, da se najeva. Tu sva brez skrbi in nihče naju ne bo iskal v tej čudni kolibici, še najmanj pa Vitraenc. Kar najej se, Jelica! Saj vem, da si potrebna.«
Pa sta jedla oba, ker sta bila oba resnično lačna. Molče sta jedla, in po jedi se je Jelica zleknila po slami. Ničesar ni rekla, kar v steno se je obrnila in je pričela težko sopsti. Pa ni preteklo deset trenutkov in je že trdno spala ... »Hapsasa!« je rekel Kocelj. »Pa je zaspala in se bo prebodila nemara šele jutri zjutraj. No, prav, prav! Bom vsaj lahko razmišljal, kako bi mogel priti Anjari Panjari do živega. Pa se moram izmisliti že danes, moram. Jutri bo morda že prepozno ... «
Kocelj je šel iz kolibice. Tam je Iegel v travo in si je podprl glavo z roko. Gledal je na jasno nebo, ki se je svetlilo v rdečkasti modrini tam nad zagorskim gozdom. In Kocelj je vedel, da solnce že zahaja in prihaja od nekod že črna noč. »Moram si izmisliti še danes, kako naj pridem Anjari Panjari do živega,« si je govoril. »Kmalu bo noč in kmalu bo prepozno ...« In je razmišljal in razmišljal, da ga je pričela glava boleti. A naj je razmišljal, kolikor je hotel – o, Kocelj se ni domislil ničesar. Samo glava ga je bolela, tako hudo bolela, da mu je nevšečno in glasno šumelo po ušesih.
10. uredi
»Pip-pip!« je čvrčalo zunaj pred kolibico s tihim, prosečim glasom. Iz grmovja tostran goščave se je oglasilo. Pozno jutro je že moralo biti. Zakaj prve jutranje ptice so bile že davno utihnile, in tudi jutranji vetrc ni več šelestel skozi prostrani gozd. Samo studenček je šuštel in žuborel tam za kolibico in je prepeval s pritajenim gJasom, kakor da spuščaš cekin na cekin ... »Pip-pip!« je zopet zacvrčalo iz grmovja, zacvrčalo razločneje in je potem za nekaj časa utihnilo. Toda zopet se je oglasilo; oglasilo pa se je že na pragu nizke kolibice. »Pip-pip!« je zaprosilo in zamoledovalo, da se je čulo prav lepo v samo kolibico. Tam pa se je s slame dvignila Jelica. Pomela si je zaspane oči in se je ozrla na Koclja, ki je še vedno trdno spal tam v kotu. »Pip-pip!« je tedaj zopet zaprosilo zunaj pred kolibico. Jelica se je začudila in je skočila naglo na noge. »To je taščica, moja rdeča taščica je zunaj!« se je zavzela. »V gozd je prišla in me išče, ker me že tri jutra ni dobila doma. Pa ji je dolg čas po meni in po mojih drobtinicah. O, to je moja taščica. Nihče drugi me ne kliče ... Pa kdo drugi naj bi bil, če ne taščica, moja taščica ...«
»Pip-pip!« je čvrčalo zunaj pred kolibico uporno in glasno. Jelica je odprla nizka vratca in se je zmuznila iz kolibice. Drobna ptičica je odbrzela s praga in je izginila v grmovju. – »O, saj sem vedela, da je moja taščica«, se je razveselila Jelica. »Saj sem vedela, da me je prišla iskat. Pa se me je ustrašila in je odfrčala… Pip-pip, taščica! Ne boj se! Saj sem jaz ... Semkaj prileti, da te vidim!«
»Pip-pip!« se je oglasilo v grmovju, in taščica je priskakljala po trati in se je ustavila sredi nje. Gledala je na deklico s črnimi očesci in se ji je neprestano priklanjala. Jelica jo je vabila s sladkimi besedami k sebi, a taščica ni hotela naprej. Pa je poslušala dekličine besede in jim je prikimavala. A k njej pa le ni hotela in najsi jo je Jelica še tako vabila. To pa Jelici ni bilo všeč. Stopila je naprej po trati in se je počasi bližala drobni ptički. Taščica pa se ji je še enkrat priklonila. »Pip-pip!« je veselo zacvrčala; dvignila se je, pa je odbrzela kdo ve kam v prostrani gozd.
Jelica je pa bila žalostna, ker ji je taščica zbežala. Gledala je na grmovje in je čakala, da se taščica povrne. A taščice ni bilo od nikoder več. Pa je Jelica vzdlihnila, prav bridko je vzdihnila in se je obrnila, da bi šla v kolibico in zbudila Koclja. No, Kocelj pa je bil že vstal. Ravno se je pretegaval tam na pragu in se je oziral z zaspanimi očmi v nebo, da bi uganil, če je že pozno. Jelica je stopila k njemu in mu je pripovedovala, da jo je prišla ravnokar taščica obiskat. – »Glej, glej – hopsasa!« je menil Kocelj. »Taščica je bila pri tebi? No, taščica je čedna ptičica. Še jaz jo imam rad, ker se zna tako lepo priklanjati in ima tako živa očesca. Škoda, da je pobegnila tako hitro. Še jaz bi ji bil privoščil lepo besedico, da bi bila še bolj vesela ... A veš, kaj bi ti rekel, Jelica? Nekam pozno bo že – malo preveč sem jo potegnil s svojim spanjem. Pa malo grem po gozdu, da se vendar enkrat že domislim, kako naj pridem Anjari Panjari do živega. Vso noč se mi je sanjalo o njej. A vendar se nisem ničesar domislil. Pretrda je moja glava, pretrda – hopsasa! Ali greš z mano, Jelica? Hm, skoro bi rekel, da bi bilo bolje, če ostaneš v kolibi ...«
»Le pojdi sam, Kocelj!« je odvrnila Jelica. »Veš, jaz sem še vsa trudna in noge me bole ... Pa te kar tukaj počakam. Pa pojdi, Kocelj, in pazi, da te ne ulovi Vitranec ali pa še celo hudobna Anja Panja. In domisli se česa pametnega, da prideva domov. Rada bi že bila pri tetici.«
»Kar brez skrbi bodi, Jelica!« je rekel Kocelj. »Če se danes ne domislim, česar je treba, pa se ne domislim nikoli več. Nekaj jasno mi postaja v moji trdi glavi. Zato pa vem, da se danes za gotovo izmislim ... Lepo me počakaj v kočici in ne hodi nikamor daleč!« Če boš lačna, pa si kar vzemi iz malhe, kar se ti poljubi. Vrnem se kmalu in tedaj boš vesela, Jelica! Zakaj danes se domislim take reči, kakršnih se še ni domislil živ človek. Danes, ko se mi tako lepo jasni v trdi glavi – hopsasa!«
In Kocelj se je posmejal in je odšel. V globoki gozd je odšel in je polglasno požvižgaval predse. Skozi največjo goščavo se je plazil, ker se je bal, da ga kje na odprti goličavi ali pa na samotni stezi ne zapazi in ne pograbi sam Vitranec. Zato pa se je potuhnil, kolikor je le mogel. A vendar je spel naglo naprej in se je vedno bolj bližal koncu gozda. Sam ni vedel, kaj ga žene tja doli; a Kocelj bi bil tako rad zopet enkrat videl domačo vas tam pod gozdom. Pa je vedel, da preži tod nekje sam Vitranec ali pa Anja Panja. Zato pa se je potuhnil še bolj. Počasi in neslišno se je plazil naprej. Že je prišel skoro tik do porobja; že je videl skozi zelenje širno polje in sredi polja samotno vasico, ki se je kopala v rumenih solnčnih žarkih ... »Samo trikrat bi pošteno preskočil, pa bi bil na varnem tam med njivami,« je pomislil in je nekoliko iztegnil vrat, da bi videl bolje in lepše. A tedaj je glasno in neprijetno zašumelo kraj njega. Kakar da je vzrasla iz zemlje, je stala hipoma pred nijim Anja Panja in se je hudobno smejala. »A, iz gozda. si jo mislil popihati, kakor si jo popihal iz črne ječe?« se je zadrla Anja Panja s piskajočim glasom. »O, pa smo te le ulovili in te povedemo nazaj v ječo. Kar z mano pojdeš, nepridiprav! Kar zdaj le pojdeš, ko si se tako lepo ujel v past.«
A Kocelj je poskočil na noge in je zbežal nazaj v goščavo. Tam pa se je ustavil in je pogledal po Anji Panji, ki zaradi svoje debelosti ni mogla tako hitro za njim. Pa se je Kocelj nasmejal in je rekel: »O, leta Anjara Panjara – hopsasa! Nisem mislil, da vas najdem tu na straži. Bil sem prepričan, da strižete vevericam repke. Zato pa sem hotel pobegniti iz gozda. Zdaj se vas pa bojim in bežim nazaj v gozd. No, seveda, če mi ne pride na misel, da pobegnem na drugi strani iz gozda. Vi me pa lovite, če me morete, teta Anjara Panjara – hopsasa! Zlatega rogljička nimate nič več in zato ne morete čarati. Zaradi tega se vas pa prav nič ne bojim ... Le skočite za mano – hopsasa! Teta Anjara Panjara, če morete! Če morete skočiti – hopsasa!«
»O, ti poniglavec! Ti nepridiprav!« je piskala Anja Panja tam za grmom in je silila na vso moč naprej, da bi ujela Koclja. A Kocelj je bil že daleč; Kocelj je bežal in se je smejal, pa Anja Panja ga ni več videla. No, Anja Panja ni hotela za njim. Vnnila se je na porobje; v travo je sedla in si je brisala znoj z obraza in je težko sopla, ker se je bila preveč razjezila in upehala.
Kocelj pa je drvel naprej in se ni nikjer ustavil. Čez nizko grmovje je kar skakal in še mar mu ni bilo, če so se mu oprasnile bose noge tu pa tam prav nemilo ob bodeč trn ali ob oster kamen. Brez sape je drvel naprej v tisto smer, kjer je stalo domovanje Anje Panje. – »O, ni je doma – danes je ni doma – hopsasa!« je govoril v radosti. »Tam ob gozdnem porobju sedi in preži. Še tri ure bo prežala in čakala, da se priplazim jaz iz gozda in me pograbi. Pa bo čakala zaman! Zlatega rogljička nima pri sebi. O, če bi ga imela, bi me bila gotovo začarala, da bi se še z mesta ne mogel geniti. Doma ima spravljen zlati rogljiček. Pa grem in ga ji izmaknem. Vitrancu ga ponesem in jo zatožim, da ji bo joj – hopsasa! Pri njej pa je zaprt pritlikavec Brinceljček. Pritlikavca Brinceljčka se pa prav nič ne bojim. Mogoče mi pojde še lepo na roke. Saj znam pritlikavca Brinceljčka prav pametno gnesti. Že nekajkrat sem ga zgnetel. Pa bi ga danes ne?«
Že je prišel do skalovja, a vendar se še vedno ni ustavil, ampak je drvel na vso moč naprej. Ustavil se je šele pri skali, ki je za njo stala samotna koča Anje Panje. Z rokavom si je obrisal vroči znoj z obraza in se ni prav nič pomišljal. Kar na skalo je splezal in je obsedel tam gori. Ozrl se je na črno kočo in na trato pred kočo. In je zagledal tam pod mecesnom pritlikavca Brinclja. Pritlikavec Brincelj je sedel na trati. Krog njega pa je čepelo deset veveric, ki so strmele nepremično v pritlikavca. Še z repkom niso pomignile in tudi cvrčale niso. Samo črna očesa so se jim svetila, kakor da jih tare huda jezica. Na kolenih pa je ležala pritlikavcu majhna veverica. Z repkom je na vso moč migala in je brcala z drobnimi nožicami. Pritlikavec Brincelj pa je držal v roki velike škarje; a roka mu je bila že vsa krvava. Zakaj kakor hitro je pritlikavec Brincelj približal škarje h košatemu veveričinemu repku, že se je zasukala veverica; naglo je okrenila glavo; bele zobke je pokazala in je ugriznila pritlikavca Brinclja prav hudo v roko. Pritlikavec Brincelj pa je zavpil zaradi silne bolečine. Škarje je izpustil in je pričel pihati na rano, odkoder je curljala gorka krvca. In pritlikavec Brincelj je tarnal in stokal na ves glas, da ga je Kocelj prav dobro slišal. Tarnal pa je tako-le: »Oj, ti živalca hudobna, brezsrčna! Čemu me grizeš tako neusmiljeno? Čemu, te vprašam? Ojojmene, pa mi poteče iz ranic vsa huda krvca! Če pa nimam hude krvce, kaj naj počnem potem? Kako naj se znosim nad Koceljčkom, če pa nimam hude krvce? – Pomisli malo, veverička, in pusti, da ti ostrižem košati repek. Saj ti zraste druga dlačica. Tista dlačica bo pa lepa in žametna; tako bo lepa, da bodo popokale vse podlasice od same zavisti ... Pomisli malo, veverička, in bodi pametna! Saj te ne bo prav nič bolelo. – Daj sem svoj repek, da ti ga lepo ostrižem in ti bo že jutri zrasla na njem žametna dlačica ... Ojojmene, daj mi sem repek!«
In pritlikavec Brincelj je pobral škarje in jiih je približal veveričinemu repku. Že jih je odprl, da bi urezal. »Cr!« je siknila veverica in je pokazala zobke, pa ga je ugriznila, da je bolelo. In zopet je tekla rdeča krvca, in zopet je zatarnal pritlikavec Brincelj. In izza velikih, zeleno obrobljenih očal so se prikazale vroče solze in so polzele po licu. Zakaj pritlikavec Brincelj je resnično pričel jokati. Jokal je milo in je javkal: »Prebita veverička – prebita veverička! Kaj ti je moja roka na poti? Čemu mi prelivaš tako po nepotrebnem mojo ljubo, hudo krvco? Mar misliš, da me nič ne boli? O, boli me – jojmene, tako boli! Pusti zobke, pusti, veverička! Saj ti hočem samo dobro. Saj nisem jaz kriv, da ti moram striči repek. Anja Panja je kriva, samo Anja Panja, ki moram pri njej služiti in čakati, da mi zraste v brihtni glavici velika pamet in modrost. Zato pa imej nekoliko spoštovanja do mene, prebita veverička! Saj ti hočem samo dobro. Saj nisem jaz kriv, da ti moram striči repek. Anja Panja je kriva, samo Anja Panja, ki moram pri njej služiti in čakati, da mi zraste v brihtni glavici velika pamet in modrost. Zato pa imej nekoliko spoštovanja do mene, prebita veverička! Če že do mene samega ne, pa vsaj do mojega lepega noska. Le poglej moj lepi nosek! Pa se boš čudila njegovi lepoti; tako se boš zamaknila v moj Iepi nosek, da niti čutila ne boš, kdaj ti ostrižem repek ... Jojmene, veverička! Lepo te prosim, samo na moj nosek glej!«
Pa je pritlikavec Brincelj zopet hotel striči. A veverica se ni zmenila za nos, ki se je tako lepo pobesil proti njej, ampak je usekala prav pošteno v pritlikavčevo roko. Pa je že šinila ob pritlikavčevih prsih in ga je menda hotela tudi v nos ugrizniti. Pritlikavec Brincelj je obupno zavrisnil in je skočil na noge. – »Ojojmene – mir, nepridipravka!« je zavpil. »Hudobnica, niti do mojega lepega noska noče imeti spoštovanja! O, glejte! Ugriznila bi me bila v lepi nosek in bi mi ga bila nemara še celo odgriznila ... O, hudobnica! Škoda, da mi je vzel Vitranec hudi pipec. Pa bi vam zdaj-Ie pokazal, kakšen junak je Brincelj pravzaprav. Pa ne morem, ker nimam hudega pipca pri roki ... A počakajte, hudobnice! Anja Panja se kmalu vrne. In potem vam odreževa s škarjami nevšečne gobčke in vas za repke pobesiva po mecesnu. Pa boste gledale, hudobnice, gledale, če boste mogle! Kar počakajte!«
In pritlikavec Brincelj je zopet ujel veverico. Sedel je nazaj pod mecesen in je položil veverico na kolena. Toda komaj je zmignil s škarjami, ga je veverica že zopet ugriznila in zopet je tekla iz boleče ranice gorka krvca. Pritlikavec Brincelj je pihal, pihal na ranico; solze so mu drsele izza naočnikov, a si ni vedel več pomoči. – »O, da me je moral Vitranec semkaj poslati!« je na glas zdihoval in je krotil hudobno veverico. »Pri Anji Panji pa ne pridem nikoli do pameti. Vitranec se je zmotil – jojmene, hudo zmotil. Tu pridem še ob tisto malo pameti, ki jo imam zdaj-le v svoji brihtni glavici. Še tisto pamet izgubim, in nosek mi je v strašni nevarnosti, da ga ne požre hudoba veveričja.«
Pritlikavec Brincelj si je pokril obraz z rokami in je zajokal, da bi se ga usmilil trdi kamen. A hipoma je dvignil glavo in je poslušal. Zakaj zazdelo se mu je, da ga je nekdo poklical. Ozrl se je na vse strani; a ni videl nikogar. Tedaj pa se je zopet oglasil tisti glas in je zaklical: »Pritlikavec Brinceljček – hopsasa! Ali me slišiš? Čemu jočeš in tarnaš, pritlikavec Brinceljček – hopsasa?«
Pritlikavec Brincelj se je čudil in je debelo gledal okrog sebe. »Ojojmene, to je Koceljčkov glas,« je dejal. »Koceljček je nekje blizu in sam Koceljček mi prihaja na pomoč ... Koceljček, Ijubi Koceljček, kje si? Dej, povej mi!«
Doli s skale se je oglasil Kocelj in je odvrnil: »Tu sem, tu – semkaj poglej – hopsasa! Tu gori čepim in te gledam. Pa te občudujem, ker si postal že tako velik junak, da se upaš vevericam repke striči. Resnično, Brinceljček, strašno velik junak si. Joj, kakšen pa bi bil šele, če bi imel moj hudi pipec, ki si ga tako nemarno in neumno zapravil ... Oj, Brinceljček, ali me še vedno ne vidiš? Štiri oči imaš, pa si še tako brljav, da se ti veverice za hrbtom posmehujejo.«
In pritlikavec Brincelj se je oziral okrog in okrog in je gledal, gledal. Toda naposled je le zagledal Koclja na skali. Pa se je pritlikavec Brincelj na vso moč razveselil. Kar z rokami je tlesknil in je skočil na noge. »Koceljček, ljubi Koceljček!« je rekel. »Skoči s skale in pridi k meni! Saj Anje Panje ni doma. Tam v gozdu nekje preži nate in na našo Jelico. Zato pa pridi k meni, da uženeva prebite veverice. Seveda, seveda, samo, če ti zopet ne rogovili huda krvca. Tvoje hude krvce se pa bojim, Koceljček! Pa premisli malo in skoči, skoči s skale ... «
A pritlikavec Brincelj niti končal ni, že je skočil Kocelj na trato in je obstal pred Brincljem. Veverice so škrtnile prestrašene in so pričele nemirno begati po trati. Toda kmalu so se pomirile in so polegle pod mecesen okrog pritlikavca Brinclja, ki je bil ves vesel in se je v svojem veselju drgnil z roko po nosu. – »O, da si prišel, Koceljček!« je govoril pritlikavec Brincelj. »Zdaj se pa ne bojim nič več hudobnih veveric. Uženeva jih zdaj, Koceljček, v kozji rog jih uženeva. Samo ti mi moreš še povedati, kaj naj napraviva, da jih resnično uženeva. Glej, vso hudo krvco so mi skoro že prelile. A kako naj bom junak, če nimam nič več hude krvce? Pa mi povej, Koceljček, in mi pomagaj, da uženeva hudobnice v kozji rog.«
»Hm, hopsasa!« je odvrnil Kocelj in se je zamislil. Tedaj pa se mu je zasvetilo v trdi glavi, o, tako lepo se mu je posvetilo, da je kar poskočil in je zgrabil pritlikavca Brinclja okrog pasa in ga je dvignil visoko do mecesnovih vej. Pritlikavec Brincelj je zavreščal na ves glas in je pričel otepati z rokami in nogami. »Ojojmene!« je obupno vreščal pritlikavec Brincelj. »Pa si mi rekel, da ti da danes huda krvca mir. Pa si se zlagal. O, ne bi te bil pustil na trato, ako bi vedel, da ti huda krvca zopet rogovili. Veverico bi bil poslal nad tebe, da ti odgrizne in požre nevšečni nosek ... Koceljček, Koceljček! Daj mir in usmili se me!«
»Beži, beži – hopsasa!« se je pasmejal Kocelj in je postavil pritlikavca na tla. »Saj ti nočem ničesar. Samo vesel sem, da sem se tako lepo in hitro domislil, kako naj uženeva veverice v kozji rog. Praviš, da ni Anjare Panjare doma? No, dobro! Zato pa sem prišel semkaj, ker vem, da je ni doma. Pa ti pomorem, Koceljček, če si le malce pameten. Veverice ti uženem v kozji rog. A ne samo to. Tudi tebe rešim iz krempljev Anjare Panjare in te povedem nazaj k Vitrancu. Ali hočeš, Brinceljček? Ali imaš v glavi vsaj malo pameti?«
Pritlikavec Brincelj se je čudil in skoro verjeti ni mogel Kocljevim besedatn. »Kaj praviš? Jojmene, kaj praviš?« je govoril ves vesel. »Rešiš me, Koceljček, iz tega hudega kraja me hočeš rešiti? O, saj imam še nekaj pameti v brihtni glavici. A Anja Panja mi bo skončala še tisto malo pameti. Zato pa ne smem ostati pri njej, če hočem do smrti biti tako brihten, kakor sem zdaj.«
»No, dobro govoriš – hopsasa!« ga je pohvalil Kocelj. »Smiliš se mi, Brinceljček, ker si velik siromak in znaš tako lepo govoriti ... A ne zamujajva časa! Anjara Panjara se lahko vsak čas vrne. Pa bi bilo po meni in tudi tebe bi ne pogledala s prijaznim očesom. Veš, Brinceljček, vso pamet zberi danes skupaj in molči, molči in ne povej Anjari Panjari, da sem bil jaz tukaj! Če boš molčal, boš že jutri rešen in se boš smejal, ker ti niso veverice prelile vse hude, junaške krvce ... Ali boš molčal?«
»Bom, Koceljček, molčal bom,« je odgovarjal pritlikavec Brincelj. »O, ti še ne veš, kako znam jaz molčati! Niti grob ne molči tako jako, kakor zna molčati pritlikavec Brincelj. Boš videl, Koceljček!«
»Prav – hopsasa!« je dejal Kocelj. »Zdaj pa kar z mano, Brinceljček! Greva malo pogledat v kočo Anjare Panjare. Tam pa najdeva tisto, česar je nama treba, da uženeva v kozji rog veveTice. O, jaz že vem, kaj morava poiskati in česa nama je treba.«
Pa sta odhitela v kočo. Duri niti zaklenjene niso bile, ampak so bile samo prislonjene. Stopila sta v mračno kočo. Ta je imela samo en prostor, ki je bil izba in kuhinja obenem. V kotu je stalo kamenito ognjišče, kjer je tlela žerjavica; a tam kraj okenc je stala borna, pisana postelja, ki je bila pogrnjena s široko, črno odejo. S čudnimi slikami je bila porisana velika skrinja, ki je stala tam ob steni, postelji nasproti. Drugega pohištva ni bilo v koči, razen nizke mizice tam kraj ognjišča in nerodnega, trinožnega stola, ki je bil potisnjen pod mizico. – Kocelj se je pazljivo oziral po koči in se je zadel ob vsako stvarco. Z očmi je iskal zlati rogljiček, a naj se je oziral okrog, kolikor je hotel – zlatega rogljička ni zagledal nikjer. – »Hm – hopsasa!« je premišljal. »Tu v koči mora biti nekje skrit. Anjara Panjara ga ne nosi s sabo, ker bi me bila v svoji jezici gotovo začarala, ko sem jo dražil tam ob gozdnem porobju. Zato pa vem, da je zlati rogljiček skrit tu v koči ... Kaj, če ga ima spravljenega v tej skrinji, ki je porisana s tako čudnimi čačkami in slikami, da me je kar strah? Pogledal bam v skrinjo!«
A skrinja je bila zaklenjena in Kocelj je ni mogel odpreti. No, to pa Koclja ni prestrašilo. Pričel je iskati ključ po vseh kotih, in ko ga ni našel nikjer, je stopil do kamenitega ognjišča. Brskal je po pepelu, in kar nenadoma se je prikazal sredi pepela velik, zakrivljen ključ. – »Oho, ali sem te našel – hopsasa!« se je razveselil Kocelj. »No, zdaj pa pogledamo malo po skrinji. Tam se skriva zlati rogljiček, ker ga ne najdem nikjer v koči. Zasvetilo se ti je vendarle v trdi glavi, Kocelj! Dolgo si čakal in si že skoro obupal. Že davi sem vedel, da se mi bo zasvetilo. In glejte! Resnično se mi je zasvetilo v glavi!«
»Pa čemu ti bo ključ, Koceljček?« je izpraševal pritlikavec Brincelj. »Pa menda vendar ne odpreš skrinje? Ha, Koceljček?«
»Pst, Brinceljček – hopsasa!« je odvrnil Kocelj. »Ali ti nisem rekel, da moraš biti tiho? Pst, Brinceljček! Tu v skrinji spi čudna reč. Čudna reč – ti rečem, Brinceljček! In tiste čudne reči se boje vse veverice. Boš videl, kako pohlevne bodo postale, ko jim pokažeš tisto čudno reč. Pa jih boš lepo in mirno strigel ves dan. A jutri ti jih ne bo treba striči. Jutri boš že pri Vitrancu, ki ti bo vrnil moj strašni pipec ... Zato pa tiho, Brinceljček!«
In Kocelj je stopil k skrinji. Ključ je vtaknil v ključavnico in ga je zavrtel. In glej! Pokrov je sam skočil kvišku, in Kocelj je pogledal v odprto skrinjo. Do vrha je bila skrinja napolnjena z belim perilom. Kocelj je že segel z roko med perilo, da bi poiskal zlati rogljiček. A tisti čas je nekdo zavpil zunaj koče. Veverice so zaškrtnile na ves glas, in pritlikavec Brincelj se je prijel ves prestrašen za glavo. »Ojoj mene!« je zasopel. »Anja Panja je prišla ... Kaj bo z nama, Koceljček?«
Pa tudi Kocelj se je prestrašil. Naglo je spustil pokrov na skrinjo in jo je zaprl, kakor bi tresnil. »Anjara Panjara je – hopsasa!« je rekel po tihem. »Pojdi ven, Brinceljček! A če ti je drag tvoj piškavi nosek, molči in ne povej, da sem jaz tukaj!«
»Molčal bom – ojojmene, molčal bom,« je odvrnil pritlikavec Brincelj in je zdrvel iz koče. Kocelj pa je naglo potegnil ključ iz skrinje. Brzo ga je pomešal med pepel in je stopil potem k okencu. Malce je odgrnil črno zaveso in je pokukal ven. In je videl Anjo Panjo. Anja Panja je bila ravno pograbila pritlikavca Brinclja za dolgi nos. Neusmiljeno ga je mikastila in suvala na vse strani. »Ti hudoba pritlikava!« je vpila Anja Panja. »Tako misliš ti striči moje veverice? O, tako pa ne pridem nikoli do blazinice, ki jo moram napraviti iz veveričje dlačice, da bom lepše in mehkejše spala ... Pa se potepa hudoba pritlikava okrog, namesto da bi strigel repke. In glejte, glejte! Pa vse dopoldne ni pristrigel niti ene dlačice ...«
In Anja Panja ga je vlekla za nos in je suvala in vpila. Pritlikavec Brincelj je vreščal in cepetal po trati, in veverice so škrpetale in vreščale, da je šlo skozi ušesa ... Koclja pa je bilo strah in je mislil: »Če me zdaj-le Anjara Panjara zaloti, je po meni. Začara me in me nemara še celo ubije. Saj bi vedela takoj, čemu iztikam po njeni koči. Oj, da me je morala zasačiti! Pa kaj naj storim? Najbolje je, da pobegnem, če še morem ... Najbolje – hopsasa!«
In Kocelj je skočil k durim in je pokukal na trato. Pa je videl, da mu Anja Panja obrača ravno hrbet. Zato pa se je zadovoljno posmejal. Smuknil je iz koče in je šinil mimo vogla. Tam za kočo so štrlele visoke skale. Kocelj se pa ni pomišljal. Urno je splezal na skale in se ni ozrl niti enkrat nazaj. Ko je priplezal vrhu skal, se je spustil naglo na drugo stran. In je zbežal v gozd in je bežal, kakor da so mu trije divji medvedi za petami.
11. uredi
V ozki kolibici tam sredi gozda pa je ležala na trdi slami naša Jelica. Bila je vsa utrujena in slaba. Bolele so jo nogice; tudi glavica jo je bolela. V drobnem srčecu ji je bilo tako oudno, da bi bila najrajša jokala. Obraz si je zatiskala z ročicami, ker jo je peklo po licih in jo je žgalo, kakor da bi ji glavica ležala naravnost na solncu. Bila je lačna; a ni se ji ljubilo jesti rženega kruha. Bila je žejna; a ni se ji ljubilo vstati, da bi stopila k žuborečemu studenčku in bi se napila hladne vodice. In naša Jelica je pustila, da je bolna. Seveda, zdaj še malo; a jutri bo še bolj bolna; a pojutrišnjem bo pa že tako bolma, da bo umrla in bo moral priti po njo sam angel iz nebes. – »O, tetica, tetica!« je zdihovala Jelica. »Že stokrat sem vas prosila in klicala. Pa ne pridete, da bi mi pomagali. Zato pa bom morala pojutrišnjem umreti, ker mi je tako slabo! Angel pride in angel je priden in me ponese v nebesa. Pa me ne boste videli nikoli več. Saj iz nebes noče iti nihče. Pa tudi jaz ne bom hotela iti iz nebes, ker je tam lepo – lepše nego pri vas! A vi boste krivi, ko bom umrla. Kritvi pa boste zaradi tega, ker mi nočete priti pomagat.«
In Jelici je bilo resnično hudo. V glavici ji je bilo tako čudno, da so ji plesale pred očmi drobne, rumene lučce. Zibale so se sem im tja in se vrtele v naglem, nemirnem plesu. Jelico pa je kljuvalo po sencih; v glavi ji je šumelo in se ji je vrtelo, da ni mogla več prestajati. Počasi se je dvignila in je odšla iz kolibice. Tam zunaj pa se je splazila k studenčku. Sedla je na zeleni mah in se je neprestano umivala z mrzlo vodico. Pa ji je nekoliko odleglo. Po sencih ji ni več kljuvalo; po glavici ji ni več tako jako šumelo. Samo rumene lučce so še trepetale pred njenimi očmi. – »Odkod so te lučce?« je ugibala Jelica ob studenčku. »Take so kot zvezdice; pa niso zvezdice. Take so kot kresnice, ki hodijo ponoči preko pclja; pa niso kresnice. Kaj vendar pomenijo te lučce? Mogoče so prišle k meni zaradi tega, ker sem bolna in bom pojutrišnjem umrla? Pa mi svetijo, da me ni in me ne bo strah, ko pride smrt in me ponese angel v nebesa ... Saj bo menda res tako ...«
Jelica se je naslonila ob skalo, ki je bila vsa obrasla z debelim mahom. Roko si je prislonila k licu in je čakala, kdaj se povrne Kocelj. Kraj nje je glasno zašumelo, in nekdo je trdo stopil na kamenita tla. Jelica je misilila, da je prišel Kocelj. Zato je pogledala tja, a se je stresla takoj v silnem strahu. Zakaj hipoma je stal pred njo človek. A ta človek ni bil Kocelj; ta človek je bil sam Vitranec. Z roko si je gladil dolgo, belo brado in je strogo in nevšečno gledal na deklico »No, ali tako iščeš izgubljeni zlati rogljiček?« je vprašal z neprijaznim glasom. »Deklica, delklica! Če boš tako iskala, boš še sto let zaprta v gozdu ... Kje je Kocelj? Povej mi, deklica, kam se je skril Kocelj? Iščem ga, ker mi je pobegnil iz ječe. Zato ga iščem, da ga povedem nazaj v ječo in ga kaznujem, ker mi je ukradel lepo malho in hlebec kruha. Kar povej mi, deklica, kam se je skril?«
Jelica je siloma premagala veliki strah, ki se je je polotil, ko je zagledala Vitranca. Pa je odgovorila z mirnim glasom: »V gozdu je – nekje po gozdu se potepa ... Stric Vitranec, lepo vas prosim – pustite, da grem domov! Bolna sem; jutri bom še bolj bolna; a pojutrišnjem bom umrla ... Usmilite se me, stric Vitranec! Saj ne bom zlatega rogljička nikoli našla.«
Vitranec je zamahnil z roko in je odvrnil s strogim glasom: »Ne izpustim te iz gozda, dokler ne najdeš zlatega rogljička. Izrekel sem tako sodbo, in sodba se ne da nič več popraviti. Zato pa glej, deklica, da najdeš izgubljeni rogljiček! Zakaj drugače se ti pa lahko dogodi, da boš morala umreti od gladu in pomanjkanja tu sredi gozda ... Zato pa le glej in se podvizaj, deklica!«
Pa se je Vitranec obrnil in je odšel s počasnimi koraki. Izginil je za skalami v divji goščavi, in Jelica je bila zopet sama. Velika žalost se je polastila Jelice, a vendar se ni zjokala v tisti žalosti. Samo glavico je povesila in je strmela na veseli studenček, ki je curljal iz skale in je ves razigran skakljal čez bele kamenčke? Pa je prepeval, lepo je prepeval, kakor bi nekdo v bližini spuščal zlate cekinčke na zlate cekinčke. Jelica pa je bila bolna; dobro je čutila, da je tako bolna, da bi ne mogla priti niti do konca gozda, a kaj šele do same tetice! – »Tetica, tetica!« je govorila vsa žalostna. »Saj vem zdaj, da bom resnično umrla. Nihče več mi ne more pamagati. Niti Kocelj ne, ki se toliko trudi, da bi mi pomagal ... O, pa vas ne bom nikoli več videla.«
Jelica je še bolj povesila glavico in je vzdihnila globoko iz potrtega srčeca. A tedaj je stal hipoma pred njo sam Kocelj, kakor da je iz zemlje vzrastel. »No, to je bil pošten beg!« je govoril ves zasopel. »V koči Anjare Painjare sem bil in skoro bi me zalotila in pograbila. Pa sem ji lepo pobegnil. In ko sem bežal po gozdu, bi bil skoro z glavo zadel ob Vitranca. No, to bi bil mož čudno pogledal! A o pravem času sem ga še zapazil. Hej, pa sem se potuhnil v goščavo, da bi me ne bil zapazil sam sokolič. A kaj šele Vitranec! Pa je šel mimo mene in je godrnjal, sam Bog ve, kaj je godrnjal v svojo dolgo brado. Pa sem se mu smejal in bi ga bil skoro poklical, da bi bil godrnjal še bolj – hopsasa!«
A Jelica je stresnila žalostno z glavico in je rekla: »Saj je bil tukaj – pri meni je bil in je povprašal po tebi. Pa je dejal, da te ulovi in te povede nazaj v ječo. Oj, Kocelj, saj bo še žalostno, in pojutrišnjem bom jaz umrla. Bolna sem, Kocelj, in hudo mi je, da se mi kar v glavi vrti. In čudne lučce vidim, Kocelj! Kar plešejo pred mano in hodijo sem in tja, gori in doli. Pa ker vidim tiste lučce, vem za gotovo, da bom pojutrišnjem umrla.«
Kocelj se je prestrašil, da se mu je srce kar stisnilo. Pogledal je Jelici v obrazek in je videl, da je Jelica vsa prepadla in bleda. Oči so se ji udrle nekam globoko pod čelo in so se svetile tako čudno, da se je Kocelj resnično bal. Pa tudi tresla se je Jelica po vsem životu in ročice so ji bile kar višnjevkaste. – »Ovbe!« se je prestrašil Kocelj. »Pa je naša Jelica res bolna. Oj, kaj bo, če leže in ne bo mogla več vstati? A jaz ne vem zdravila za njeno bolezen ... Ovbe! Pa saj ni čudno, da je zbolela. Iz mesta je; a v mestu so otroci kakor tiste rožice. na Birtovem vrtu. Lepe so in gizdave, da le kaj! Pa nimajo moči, nobene moči nimajo. Pa če le malo popihne brezenček – hopsasa, na! Pa so že na tleh in še solnce jih ne more prebuditi. A mi smo pa drugačni – hopsasa! Bos lahko hodim vso zimo po snegu, pa niti ozebkov ne dobim na podplate ... Saj pravim! Ni čudno, da je naša Jelica zbolela. Ni vajena takih potov, pa tudi kruh in slanina nista za njen želodček. Mlekca bi rada, juhice bi rada, štrukeljčkov bi rada. Pa kje naj vzamem jaz vse to? Zato pa je naša Jelica bolna, in zato vem, da bo umrla, če je že danes ali k večjemu jutri ne privedem domov ... «
In Kocelj se je bal in je bil ves v skrbeh. A Jelici ni pokazal tega svojega strahu. Samo z roko je zamahnil in je rekel na glas: »Kaj mi govoriš, Jelica? Da si bolna? No, no – res si nekaj bleda in prepadena. Pa saj ne bo nič hudega. Veš, samo trudna si, ker ti nožice niso navajene gozdnih potov. Zato pa vem, da ne bo nič hudega. Lepo se še danes spočiješ tu v kolibici. A jutri pojdeva domov, kjer te že težko čaka tetica. Jutri najdem zlati rogljiček in ga ponesem Vitrancu. Že danes bi ga bil skoro imel, da me ni prepodila Anjara Panjara. Zato ga bom imel jutri. Le meni verjemi, Jelica, in nikar ne bodi bolna!«
Jelica je zmigala z glavico in se je bridko nasmehnila. »Saj mi ni ne pomaga tvoje govorjenje, Kocelj!« je odvrnila žalostno. »Bolna sem, o, vedno bolj bolna ... Saj bi nič ne rekla, da ni teh lučc, ki plešejo pred mano in hodijo sem in tja, gori in doli ... Zato pa vem, da sem hudo bolna in bom umrla pojutrišnjem ... Spala bi rada, Kocelj! Trudna sem ....«
In Jelica je vstala, a se je takoj opotekla in bi bila padla, da je Kocelj ni zgrabil. Kocelj jo je prijel z močnimi rokami; dvignil jo je in jo je ponesel v kolibico. Lepo jo je položil na slamo, da je Jelica prav udobno počivala. Sedel je kraj nje in je premišljal, kaj naj stori. A ničesar se ni domislil. Zato pa se je razjezil sam nase, da se je kar v kolena uščipnil. Nevšečno in srdito je zagodrnjal: »Sram te bodi, Kocelj! S takole zabito in prazno butico hodiš po božjem svetu, pa te ni sram ljudi? ... Sram te bodi! Tu ti bo umrla sirotna deklica, ki si jo ti sam s svojo neumnostjo zavedel v to strašno nesrečo. Pa ji ne moreš niti pomagati, ker ti raste sam osat v glavi ... Fej, sram te bodi, sram!«
In Koclja se je res polastila tako velika jezica na samega sebe, da ni mogel več prestajati v kolibici. Zdirjal je na trato in je tekal sem in tja, da bi si pohladil jezico. No, pa se mu ni posrečilo. Vedno bolj je vrela jezica v njegovem srcu; pesti so se mu krčile same od sebe in zobje so se mu stiskali vedno huje drug ob drugega. – »S to trdo butico se zaletim naravnost v smreko – hopsasa!« je sopel. »Pa razbijem butico. A naj jo razbijem! Saj je ni škoda. Bolj je škoda buče, če se razbije tam na njivi ... Oj, Anjara Panjara! Da te imam zdaj pred sabo, pa ne vem, kaj bi napravil s tabo! In tudi ti, Vitnanec, bi ne odšel zdrav s tesle tratice ... A kaj naj storim, da mi ne umrje naša Jelica, ki je tako jako bolna? Seveda, najbolje bi bilo, če bi šel po tetico v vas. A kako naj pridem v vas, ko pa preži tam na gozdnem porobju Vitranec? Ulovi me in me zapre v ječo. No, potem pa Jelica za gotovo umrje, umrje sama in zapuščena ...«
Ves obupan je tekal Kocelj po tratici. Grizel se je v ustna, da so mu bila že vsa krvava. A naposled je obstal in se je udaril s pestjo po čelu. »V vas pojdem!« je zagodrnjal. »Pa naj se mi postavi Vitranec nasproti! Zaprašim se, navalim nanj in ga poderem na tla, še preden bo utegnil pomisliti. Pa zbežim v vas po tetico. Potem bo pa vse dobro in Jelici ne bo treba, da mi umrje tu v kolibici.«
Domislil se je Kocelj tega in je odhitel nazaj v kolibieo. »Jelica!« je poklical po tihem. A Jelica mu ni odgovorila. Pa je Kocelj vedel, da uboga deklica spi; oddahnil se je in se je splazil po prstih iz kolibice. In se je spustil v tek in je drvel na vso sapo skozi grmovje. Ustavil se je šele pri zadnjem grmovju kraj gozdnega porobja. Z rokavom si je brisal znoj z obraza in je prežal na porobje, če bi ne zagledal kje samega Vitranca. A Vitranca nii bilo nikjer. Pa se je Kocelj oddahniil in se je že pripravljal, da v treh skokih skoči doli na travnik in zbeži v vas. A ni se utegnil niti dobro pripraviti, že je zagledal tri korake pred sabo Vitranca, ki je tekel proti njemu. »Hoho!« se je posmejal Vitranec in je iztegmil roko, da ga pograbi. A Kocelj je naglo odskočil in se je zaprašil nazaj v grmovje. »Ne boš me – o, ne boš me – hopsasa!« je zasopel in se je prerival kot podlasica skozi najgostejšo goščavo. Vitranec ni mogel za njim, ker ga je ovirala dolga brada. Tekel je tam med smrečjem naprej in je tako kmalu izgrešil Koclja. Kocelj pa je tekel in tekel in ni postal prej, dokler ni dospel do kolibice. Tam pa se je vrgel na trato. Obraz je zaril med travo; z nogami pa je bil ob tla, da ga je bolelo. – »Ne pridem v vas – o, nikoli ne pridem v vas!« je stokal na glas. »In naša Jelica bo umrla, ker ji jaz ne morem pomagati ... Umrla bo, umrla ...«
In je jokal v strašni jezici in si ni vedel pomoči. Mračilo se je že po gozdu. Večerni vetrc je narahlo pošumeval skozi vejevje, in od nekod se je oglašal zapoznel kos. Kocelj se je dvignil in je počasi stopil v kolibico. Tam pa je že bila tema, da se ni nikamor videlo. »Jelica, ali me slišiš?« je šepetnil Kocelj v temo. Slama je zašumela, in slišal se je Jeličin glas, ki je vprašal: »Ti si, Kocelj? O, da si prišel, Kocelj! Daj, prinesi mi malo mlekca, ker me tako žge po grlu ... Prinesi ga, Kocelj! Mlekca mi prinesi in me ponesi k tetici! Ali me slišiš, Kocelj? – Tetica, o, tetica!«
Jelica je zaihtela s pritajenim glasom sredi črne teme. Kocelj pa je stal tam; ustna si je grizel in je stiskal pesti v onemogli jezi. Molčal je in je sopel težko, sunkoma ... »Kocelj, ti me nočeš slišati?« je ihtela Jelica. »Mislila sem, da si priden pobič. Pa si grd, Kocelj! O, angelu te zatožim pojutrišnjem, ko bom umrla. Angel bo pa hud nate in te nikoli ne ponese v nebesa. Pa ti je prav, Kocelj! Zakaj me pa nočeš slišati? Zakaj mi ne prineseš mlekca? Mlekca, Kocelj, kuhanega, gorkega mlekca ...«
In Jelica je utihnila in je zopet zaspala. Neslišno se je splazil Kocelj k njej in je sedel kraj nje na slamo. Na rahlo se je dotaknil z roko njenega čela – o, čelo je bilo tako vroče kot ogenj. Dotaknil se je njene ročice – o, ročica je pekla, kakor da je v živem plamenu. – »Kaj bo? Kaj bo?« je mislil Kocelj ves obupan. »Strašno je bolna – ne vem, če doživi jutrišnji dan ... A jaz sedim tu ki si ne vem pomagati. O, moja glava in moja pamet! Ne umri, Jelica! Samo nocoj ne umri! Jutri boš že doma – pri tetici boš, ki te bo ozdravila. O, resnično boš pri tetici. Pa četudi moram zažgati kočo hudobne Anjare Panjare – zlati rogljiček bo moj jutri zjutraj ... Zato pa ne umri, Jelica! Samo nocoj še ne umri!«
Jelica se je zgenila. »Kocelj, ali si še tu?« je vprašala s tihim glasom. »Ali si jezen name, ker sem ti rekla, da si grd? Saj nisi grd, Kocelj! Povedala bom angelu, da nisi grd. Pa te bo imel rad, kakor ima mene rad. Zato pa pride pome pojutrišnjem in me ponese v nebesa ... Ali slišiš, Kocelj? Peče me v grlu – žejna sem ... «
Kocelj je skočil na noge in je zdrvel iz kolibice. Zunaj je bila tako velika tema, da ni videl niti za korak predse. A Kocelj se ni zmenil za temo. Šel je naravnost proti studenčku; pokleknil je v mokro travo in je tipal z rokami po tleh, da bi našel kozarec, ki je ležal nekje ob studenčku in je bil napravljein iz smrekovega lubja. Pa ga je kmalu našel. Zajel je vodice in jo je previdno nesel v kolibico. Dvignil je Jeličino glavico, da je mogla lepo piti. In Jelica se je napila vodice in je legla nazaj na slamo. »Priden si, Kocelj,« je dejala. »In angelu povem, da si priden ... Ali pride kmalu tetica pome? Glej, Kocelj, tako me zebe – br, tako me zebe! Pa me pogrni, Kocelj, da me ne bo zeblo tako jako! Ali slišiš, Kocelj?«
Kocelj se ni prav nič obotavljal. Kar jopič je slekel in je pogrnil Jelico z njim. Nabrskal je na jopič slame in je sedel potem spet mirno in je strmel v črno temo. – »Kocelj, pa peče me na čelu,« se je oglasila Jelica. »Pa menda vendar nisi slame zažgal, ker me peče tako hudo? Ali slišiš, Kocelj? Pomagaj mii, ker me tako hudo peče!«
Kocelj jo je pobožal po žgočem čelu in je odvrnil z zamolklim, pretrganim glasom: »Potrpi, ubožica! K studenčku grem, pa namočim platno v vodico. Pa ti ga zavežem okrog glave. In nič več te ne bo peklo in bolelo. Lepo boš zaspala in jutri boš zdrava vstala. Le meni verjemi, Jelica, da bo tako ... Vrnem se, takoj se vrnem ...«
In Kocelj je stopil pod milo nebo, ki je bilo posuto s tisočerimi zvezdami. A nebo se je že svetlikalo v rumeni luči, ki jo je razlival nad zagonskim svetom jasni mesec, ki je ravno lezel izza visokih, škrbastih snežnikov. Gluha tišina se je širila vseokrog po prostranem gozdu. Le nekje doli v črni globeli se je oglašal samoten kozarič (čuk) s svojim zateglim, žalostnim glasom ... Kocelj je stopil do studenčka. Slekel si je srajco in jo je pretrgal na dvoje. »Moja edina srajca je to!« je rekel. »Srajca za delavnik in praznik ... O, naj me le nabiije stara mati, ker sem srajco zdaj le pretrgal na dvoje! Saj me ne bo prav nič bolelo, kakor mi tudi zdaj ni hudo, da sem jo pretrgal. Za našo Jelico moram napraviti ovitke, da je ne bo peklo tako jako po glavi ... Saj jaz sem lahko brez srajce – prav lahko sem brez polovice srajce –hopsasa ... «
Oblekel si je drugi kos, a dva kosa srajce je namočil v vodo. Stekel je nazaj v kolibico in je ovil mokro platno okrog Jeličinega čela. Pa je Jelici odleglo, da ni nič več stokala. Zaspala je, in Kocelj se je oddahnil. Stisnil se je k steni, ker ga je pričel stresati mraz. Noč je bila mrzla; a Kocelj je bil brez suknjiča in po hrbtu mu je po vrhu še manjkalo srajce. A Kocelj se ni menil za mraz; počenil je tam v kot in je stisnil glavo med kolena. Pa je že zadremal in napol zaspal. A prebudilo ga je glasno ječanje in stokanje. Jelica ga je že zopet prebudila in je tožila, kako jo peče v glavi. Kocelj se ni obotavIjal, ampak je odhitel zopet v mrzlo noč, da je zmočil v studenčku platno. Lepo je zavezal platno deklici okrog glave; a Jelici ni nič več odleglo. Stokala in ječala je vso noč in je govorila čudne in zmedene reči. Niti slišala ni več Koclja, ki ji je na vso moč prigovarjal. In Kocelj je postajal vse bolj nemiren. Še geniti se ni upal od Jelice in v srcu mu je bilo hudo, ko je poslušal sirotno deklico. Pa je očital samemu sebi, da je samo on kriv vsega gorja, ki je prišlo nad deklico. Tresel se je od mraza, in oči so ga ščemele, da je le še komaj gledal. A v srcu se mu je kuhala strašna jezica. Kadar je zaječala Jelica, je stisnil Kocelj zobe; pest je dvignil in je siknil med stisnjenimi zobmi: »Anjara Panjara, hudobnica! Rano v jutru ti zažgem kočo in naščujem nate vse veverice in sršene. Počakaj, hudobnica! Poplačam ti pošteno vse, kar mora trpeti zdaj le sirotna Jelica zaradi tebe ... Anjara Panjara – hudobnica!«
Vso noč ni zatisnil Kocelj očesa. Vso noč ga je kuhala jezica, in divje skrbi ga niso zapustile niti za trenutek. Naposled se je domislil tudi Vitranca. Kaj, če bi zdaj le stopil Vitranec v kolibico in bi ga siloma odvedel od Jelice? Kaj bi bilo potem z ubogo deklico? Kdo bi jo tolažil v bolezni in bi ji pokladal mokro platno na razbeljeno čelo? – Koclja je ob teh mislih stresel mraz še huje. Skočil je tja k durim in je pozorno poslušal v tiho noč. A noč je bila mirna, niti drevje se ni zgenilo širom okrog. Samo dvakrat je zalajal nekje v gori samoten lisjak, ki pa je takoj utihnil ... Kocelj pa je šel k studenčku, da namoči platno v vodi. Obstal je sredi tratice in je pogledal v nebo. »O, da bi prišlo že jutro!« je vzdahnil in je drgetal od mraza. »V jutru se pa dobro ogrejem. Zakaj zažgal bom kočo Anjare Panjare, da bo gorela s svetlim plamenom ... Zaslužila je hudobnica, da bi jo lahko brez greha obesili na mecesen sredi njene trate ... O, pridi, jutro, pridi! Lepo te prosim, prildi!«
A Kocelj je moral čakati še dolgo, dolgo. Pač stokrat je že stopil pred kolibico in je pogledal na zvezde. A zvezde so bile še vedno visoko m so mrzlo gledale na zemljo. Jelica je stokala vedno huje in je zavpila tu pa tam, ker jo je nemara hudo bolelo. Kocelj pa se je stisnil tesno v kot in je zatisnil ušesa, da bi ne slišal bolestnega stokanja. Kar solze so se mu udrle iz oči, ker mu je bilo v srcu težko in hudo. A sram ga je bilo solz. Zato pa se je splazil iz kolibice ... Glej, in zdaj ni videl nič več zvezda na nebu. Nebo je postalo sivkasto, in čez sredo se je vlekel bledordečkast pas. Nad gozdom pa se je pričelo svetlikati, in težka rosa se je usipala s pritajenim curljanjem s košatih dreves ... »Jutro je tu, jutro – hopsasa!« se je razveselil Kocelj. Stopil je k studenčku in si je umil prepadli obraz. Potem pa je šel nazaj v kolibico. Jutranja svetloba je prodirala skozi malo okence in je le napol razsvetljevala kolibico. Pa se je Kocelj sldonil k Jelici. Deklica je bila ravno odprla oči. »Ti si, Kocelj?« je govorila Jelica s slabotnim glasom. »Tako sem trudna in zaspana. Kar spala bom. Pa me ne smeš zbuditi, Kocelj! Saj si priden ... «
Kocelj se je nasmehnil in je bil vesel, da je Jelica izpregovorila. »Tudi ti si pridna, Jelica! Veš, kar zaspi! Jaz pa grem zdaj le po zlati rogljiček. Saj vem, kje ga ima Anjara Panjara skritega. Pa te ponesem domov – veš, k tetici te ponesem!«
»No, le!« se je nasmehnila Jelica in je zaprla oči. Pa je zaspala in je spala prav mirno. Kocelj pa je šel po prstih iz kolilbice. Zunaj pa se je ustavil za trenutek in je poslušal, če ga morda Jelica ne pokliče. A ker ga ni poklicala, je stekel naglo s trate. Tekel je vso pot do domovanja Anje Panje. Veselo so že prepevali ptiči po prostranem gozdu. Solnce je menda moralo že vziti, zakaj vrhovi dreves so se svetili vseokrog. Kocelj se pa ni nikjer ustavil. Ko je prišel do skal, ki so obkrožale domovanje Anje Panje, je vendar postal, da bi pomislil, kako naj ukrene vse, da bo prav. A hipoma je nevoljno cepetnil z nogo in se je namrdnil. »Kaj? Še pomišljam?« je vzrojil. »O, lahko čakam do sodnega dne, da si izmisli moja butica kaj poštenega. Pa naj še razmišljam? S pestjo udarim, da bo Anjara Panjara kar zazijala. In bajto ji zažgem, kakor sem ponoči obljubil ...«
In se je res splazil na skalo. Tam pa je obsedel in je pogledal na trato. Zagledal je tam pod mecesnom pritlikavca Brinclja, ki je sedel ves žalosten na trati in je držal škarje v roki. Krog njega pa je mirno čepelo vse polno veveric. A Anje Panje ni videl Kocelj nikjer. Pa se je razveselil Kocelj v svojem srcu. Nagnil se je čez skalo in je zaklical trikrat po tihem: »Pst, Brinceljček, pst – hopsasa!«
Pritlikavec Brincelj je skočil naglo na noge in se je oziral okrog sebe. Pa je zagledal Koclja tam na skali in je tlesknil z rokami. A hipoma se je stresnil in je pogledal nazaj na duri, ki so bile na stežaj odprte. Pokimal je z glavo in je položil prst na usta. In Kocelj je vedel, da je Anja Panja doma, in zagledal jo je takoj. Anja Panja se je prikazala na pragu iti je zavpila nad pritlikavcem Brincljem. No, Kocelj se je urno potuhnil za skalo in je prežal na trato. Videl je Anjo Panjo, ki je stopila tik do pritlikavca Brinclja in ga je suvala in zmerjala. »No, vpiti je začela, pa ne bo tako kmalu prenehala z vpitjem,« se je posmejal Kocelj. »A do takrat sem že lahko stokrat v njeni koči. Samo da imam zlati rogljiček, pa se ne bom Anjare Panjare nič več bal. Zdaj je prilika, da lepše ni na božjem svetu ... «
Skočil je s skale in je tekel naokrog. Tam za kočo pa je zopet splezal na črno skalo in se je spustil na drugi strani navzdol. Pa je tekel mimo vogala in je bil v koči, še preden je utegnil pomisliti. Skočil je naravnost k skrinji, ki je bila odprta. Bliskovito je segel z roko vanjo in je pričel brskati po perilu. In glejte! Kar nenadoma je držal v roki, kar je iskal. Zlati rogljiček je držal v roki, in zlati rogljiček se je svetil kakor majhno solnce. In Kocelj je poskočil v radosti in se je zasmejal na ves glas: »Hehe – hopsasa! Pa ga le imam – zlati rogljiček imam ... Pa le pridite, teta Anjara Panjara! Zdaj vas jaz lahko začaram, da boste vse življenje pasli in strigli sirotne veverice. Le pridite! Zdaj se vas ne bojim nič več – hopsasa! No, kočo moram še zažgati, kakor sem bil obljubiil ponoči v svoji jezici. Dobro, ogenj gori na ognjišču in prav lahko mi bo, da ji zažgem to črno bajto!«
In Kocelj je stopil k ognjišču. Zunaj na trati je še vedno vpila Anja Panja nad siromašnim pritlikavcem Brincljem. To pa je bilo Koclju všeč. Že je potegnil z ognjišča gorečo trsko in jo je zavihtel, da bi jo vrgel na posteljo. A tedaj je zagledal pri ognju lonec, ki je bil napolnjen z belim mlekom. »Ovbe!« je izpregovoril Kocelj in je vrgel gorečo trsko nazaj na ogenj. »Tu je mleko, in naša sirotna Jelica me je prosila vso noč za mlekce, samo za vroče mlekce ... Pa ne zažgem bajte. Samo mleko ji odnesem in vžigalice, da zakurim pred kolibico ogenj. In vesela bo naša Jelica, vesela – joj!«
Kocelj se je še enkrat zasmejal od silne radosti. Še enkrat je pogledal zlati rogljiček in ga je vtaknil v hlačni žep. Pograbil je lonec z mlekoim in vžigalice in je zbežal iz koče. Še ozrl se ni po trati, da bi videl, če ga je Anja Panja zapazila. Smuknil je mimo vogala za kočo in se je splazil počasi in previdno na skalo, ker se je bal, da ne razlije mleka. Ko pa je priplezal vrhu skale, se je oddahnil. Klobuček si je snel z vroče glave in skoro bi bil na glas zavriskal. A premagal se je in se je samo posmejal. »Zdaj me počakajte, teta Anjara Panjara!« je rekel. »Zdaj pa le čarajte, če morete! O, vse eno ni Kocelj tak bedak, kakor si mislite vi in ljudje na vasi. Četudi sam misliim, da moja glava ni dosti več vredna kakor češarek na smreki, pa sem si nazadnje le domislil nečesa, kar vam ne bo prav nič všeč, teta Anjara Panjara! Čuden obraz boste napravili! Pa sem radoveden. Zato pa hočem videti tisti čudni obraz!«
Kocelj se je v pest nasmejal. Potem pa se je splazil po drugi strani j z visoke, črne skale in se je smejal, samo smejal ...
12. uredi
Tiste trenutke je bil Kocelj pač pozabil na bolno Jelico, ki ga čaka v samotni kolibici. Pa zdihuje in tarna bolna sirotica in ga kliče, ker ji nihče noče pomagati. Kocelj je pozabil na vse in je mislil samo na čudni obraz, ki ga napravi Anja Panja, ko zapazi, da ji je izginil zlati rogljiček. Zato pa mu ni dalo miru. Lonec je postavil na tla in je splezal na tisto skalo, ki se je z nje videlo tako lepo na trato pred kočo Anje Panje. Pa je obsedel tam gori in je gledal ves vesel na pritlikavca Brinclja in na Anjo Panjo, ki sta sedela pod mecesnom. Anja Panja je še vedno vsa jezna vpila. Veverico je držala na kolenih in je učila pritlikavca, kako se veverici striže repek. Pritlikavec Brincelj je kimal z glavo in je gledal ves žalosten skozi velika očala na škarje, ki je z njimi Anja Panja strigla siromašni veverici repek. Veverice so čepele krog in krog mecesna; mežikale so srdito s črnimi očesci in so tu pa tam prav nevšečno škrpetnile z belimi zobki. Anja Panja jih je pogledala z drobnimi, hudimi očmi, pa je zapiskala: »Ali bo mir, malopridnice? Ali hočete, da vam odrežem repke in napravim iz njih metlice in jih prodam ciganom? No, ali mi boste dale mir?« – Veverice so umolknile in so stisnile glavice med šapke. Anja Panja pa je dregnila pritlikavca Brinclja in mu osorno govorila: »Tako, tako se striže vevericam repke. Že dva dni te učim. A ti si budalo, veliko budalo. Štiri oči imaš, a vkljub štirim očem se v dveh dneh nisi naučil niti tega, kako se drže škarje v roki. No, pravega učenca mi je poslal Vitranec! Lepo se mu bom zahvalila za takega učenca! Da te ni sram, da si tako budalo – tako budalo, da nimaš para na božjem svetu ... A rečem ti, budalo, da moraš do večera ostriči rarvno sto repkov. Jutri si napravim blazinico, da mi bo ponoči glava lepo počivala na njej. Ali si slišal? Sto repkov mi moraš ostriči do večera, budalo! Če jih boš manj, pa ti s škarjami odrežem nos in ti prišijem namesto njega češarek v obraz. Budalo, budalo! ...«
»Ojojmene!« je zajavkal pritlikavec Brincelj in se je prijel za nos. »Hudobna si, Anja Panja, strašno si hudobna! Saj bi rad strigel repke, pa ne morem. Če primem za repek in nastavim škarje – hop! – pa me že veverica vseka v roko. Le poglej mojo roko in mi povej, kako naj potem strižem repke, če pa veverice ne puste?«
»Budalo!« je zavpila Anja Panja in je vrgla na trato veverico, ki ji je bila ravno ostrigla košati repek. In veverica je skočila med tovarišice; kakor da je vrtoglava, se je sukala med njimi in je lovila svoj ostriženi ropek. Pa je cvrčala, škrpetala, da je šlo skozi ušesa. Tudi druge veverice so se vznemirile, ko so zagledale ostriženi repek. Na nožice so poskočile in so pokazale bele zobke. Divje so migale z repki in so cvrčale na ves glas: »Cr-cr-ce-ce-crr ... « Pa so se že poganjale naprej, in očesca so bliskala z veliko jezo v Anjo Panjo in pritlikavca Brinclja. – »Mir, mir!« je zapiskala Anja Panja in je zažugala z roko. A veverice je niso poslušale. Še huje so zaškrpetale in so še huje mahale s košatimi repki. – »Čakajte, malopridnice hudobne!« jim je zagrozila Anja Panja. »Po paličico grem – po paličico z zlatim rogljičkom. Pa vam bo gorje, malopridnice!«
In Anja Panja je pohitela v kočo ... »Hehe – hopsasa!« se je posmejal Kocelj na skali. »Zdaj le bom videl tisti čudni obraz, ki ga ni na vsem svetu bblj čudnega ... Hehe – hopsasa!« – Pa se je sklonil naprej in je zaklical po tihem: »Hej, Brinceljček, hej – hopsasa! Ali me slišiš? Tu gori sem – tu gori na skali ... Le nikar ne javkaj, Brinceljček! Ne bo ti treba ostriči sto repkov. Zakaj rečem ti, da boš še danes pri Vitrancu in boš imel moj strašni pipec ... Ali si slišal Brinceljček – hopsasa?«
Pritlikavec Brincelj je gledal na skalo. Obraz se mu je raztegnil v veliki radosti, in nos mu je kar migal sredi obraza. – »Koceljček!« se je posmejal na glas. A hipoma je utihnil, zakaj tam v koči je Anja Panja strašno in silno zavpila. Priletela je na trato in je vihtela v roki paličico. Navalila je naravnost na pritlikavca Brinclja in ga je neusmiljeno pograbila za vrat. »Kje je moj zlati rogljiček?« je vreščala s piskajočim glasom. »Hudoba pritlikava! Ti si mi ukradel zlati rogljiček ... Kam si ga skril? Moj zlati rogljiček mi daj nazaj! Ha, ali mi boš dal moj zlati rogljiček nazaj?«
»Ojojmene!« je javkal pritlikavec Brincelj in se je v svojem strahu stisnil v dve gubi. »Nisem jaz vzel zlatega rogljička ... še videl nisem zlatega rogljička ... Pusti, pusti me, Anja Panja! Ali se ne bojiš, da se zdajci prebudi v mojem srcu huda krvca? Ojojmene, ali se nič ne bojiš moje hude krvce? Strašna je, ti rečem, Anja Panja! Zato pa te lepo prosim – pusti me v miru! Nimam jaz rogljička, zlatega nogljička nimam nikjer ... «
A Anja Panja ga ni izpustila, ampak ga je suvala in rvala še huje. Pa je piskala, da se je razlegalo daleč v prostrani gozd: »Daj mi zlati rogljiček! O, ali mi boš dal zlati rogljiček? Hudobec, ubijem te; zadavim te; nos ti izpulim, če mi ne daš takoj zlatega rogljička nazaj.
In bilo je vpitja in tarnanja in javkanja, da si je moral Kocelj ušesa zatisniti. No, Koclju se je zdelo vse to tako kratkočasno, da ni mogel nič drugega, kakor da je vtaknil tri prste v usta in je zažvižgal v prste tako presunljivo, da je kar jeknilo od črnih skal. Prestrašene so odskočile veverice tam na trati. Z ušesci so pomignile in so odprle gobčke. Beli, ostri zobki so se zasvetili; na šapkah so se prikazali krempeljčki in dolgi repki so švignili kvišku ... »Cr-cr-ce-ce!« so zaškripali beli zobki; in veverice so se zaprašle naprej. Skočile so na Anjo Panjo in na pritlikavca Brinclj. Pa so pričele grizti in trgati, da se je prikazala krvca in so cunjice kar frčale po trati.
»Ovbe, ovbe! Moji lasje in moja lepa oblekca!« je zavrisnila Anja Panja in je izpustila pritlikavca Brinclja. Na trato se je vrgla in je zarila obraz med travo, da bi vsaj oči rešila ... »Ojojmene!« je javkal prestrašeni pritlikavec Brincelj. »Pomagaj mi, kdor si božji! Pomagaj meni in mojemu nesrečnemu, lepemu nosku!« – In pritlikavec Brincelj je zajokal. Na trato je legel in je pričel kopati s prsti jamico, kamor bi potisnil in varmo skril svoj nos. No, veverice niso prav nič odnehale. Samo pritlikavca Brinclja so pustile, ko so mu razbile zeleno obrobljene naočnike in so mu do hude krvce razpraskale dolgi nos, ker ga ni mogel tako hitro spraviti na varno v izkopano jamico. Pa so navalile še huje na Anjo Panjo, ki je otepala z rokami in nogami okrog sebe, da se ubrani podivjanih, razbesnelih veveric.
»Hehe – hopsasa!« se je smejal Kocelj na skali. »No, teta Anjara Panjara! Danes vas zdelajo veveričke, da se ne boste nikoli več upali ostriči jim z repkov mehke dlačke za blazino. Obljubil sem vam, da naščuvam na vas veverice in sršene. Pa sem res pošteno naščuval veverice. No, sršenov pa nočem naščuvati, ker vem, da vam bodo še veverice preveč! Za zdaj naj bo samo to. A drugo še vse pride, da boste drugič vedeli, kako pride za vsako hudobijo lepa kazen. Pomagal bi vam zdaj le, pa nimam časa, ker se mi mudi nazaj v kolibico. Pa si pomagajte sami, če si morete!«
Še enkrat se je Kocelj zasmejal. Potem pa se je spustil s skale. Pobral je lonec in je stekel na stezo. Drvel je kar po stezi naprej in se ni nič več bal Vitranca, še želel si je, da ga sreča in mu pokaže zlati rogljiček. Desetkrat ga je poklical; a Vitranec se ni oglasil od nikoder in ga tudi ni bilo od nikoder. No, Kocelj se pa ni hotel s tem zamuditi. Nevzdržno je tekel po stezi navzgor in je prišel ves znojen in zasopel do kolibice. Jelica se je bila ravno prebudila in se je na pol dvignila na slami. Kocelj pa ji je pokazal lonec in je rekel: »Ali vidiš ta lonček, Jelica? O, poln je sladkega mleka. Samo zavreti je še treba mleko, pa ga lahko piješ, Jelica, in boš vesela. In nič več ne boš bolna in boš že danes pri tetici ... Res, res, Jelica! Le glej me, le glej – hopsasa! Pa sem ves raztrgan in nimam na hrbtu niti srajce, da sem kakor ciganček. No, pa nič ne de – hopsasa! A lažm se jaz nikoli ne, pa če sem še tako zabite in trde glave. Zato pa poglej ta le zlati rogljiček! Anjari Panjari sem ga izmaknil iz skrinje in sem naščuval nanjo vse veverice! Pa tudi sršene bi bil naščuval nanjo, da sem imel časa. Ne vem, če se bo Anjara Panjara srečno otresla veveric. Pa nič ne de! Si bo vsaj zapomnila, kdaj je delala hu do naši Jelici in Koclju ... «
In Kocelj je izvlekel iz žepa zlati rogljiček in ga je pokazal Jelici. Zlati rogljiček pa se je svetil, tako lepo se je svetil, kakor da sije v ozko, mračno kolibico majhno solnce. Jelica se je čudila in skoro verjeti ni mogla. Na bolnem obrazku, v motnih očeh se je zasvetila radost, in ročice so se ji sklenile kar same od sebe. »O, Kocelj, kako si ti priden!« je rekla. »Zdaj mi ne bo treba, da jutri umrjem; pa tudi angelu ne bo treba, da pride pome. Pa kako si prišel do zlatega rogljička? Povej, Kocelj!«
»Oho, počasi, Jelica – hopsasa!« je odvrnil Kocelj. »Ne boj se, da ti ne povem vsega! O, boš videla, da ti bom nemara še stokrat povedal, kako sem zgnetel teto Anjaro Panjaro in sem jo prepustil vevericam, da ji pošteno poplačajo, kar je hudega storila meni in tebi. Le počakaj, Jelica! Najprvo moraš popiti malo mlekca, da prideš k sebi, ker si taka, kakor bi te hotel že zdaj le angel odnesti v nebesa. Pa zakurim ogenj in ti zavrem mlekce. Samo malo še počakaj – hopsasa!«
Pa je šel Kocelj na trato. Velik ogenj je zakuril in je pristavil k ognju lonec. Še celo sam je sedel k ognju in si je grel svoj prezebli, goli hrbet. Bil je kakor ciganček, ki ni stopil že leto dni iz gozda in se potepa po gozdu noč in dan. A Koclja ni bilo sram – Kocelj je žvižgal na glas in je prepeval čudno, hribovsko pesem, ki je Jelica še ni bila nikoli slišala. No, mleko je kmalu zavrelo, in Kocelj ga je ponesel v kolibico. Slastno ga je Jelica srkala in ni odnehala prej, dokler ni bil lonec prazen. Kocelj pa je pripovedoval in si je neprestano mel roke. Ko je Jelica izpila vse mleko, se je naslonila nazaj na slamo. »O, kako dobro je bilo mlekce,« je govorila Jelica. »Veš, Kocelj, zdaj pa ne bom umrla. Lepo bom zdaj zaspala in bom zdrava, ko se prebudim. Ti pa pojdi k Vitrancu in mu daj zlati rogljiček, da naju izpusti domov.«
Kocelj je skrbno pogrnil Jelico s svojim jopičem; potem pa je odšel iz kolibice. Zunaj pa je postal in je pomislil, ali bi šel v Črno lopo ali pa na gozdno porobje, da poišče Vitranca. »Hm,« si je dejal. »V Črno lopo je precej daleč in skoro gotovo tudi Vitranca ni tam. Najbolje je, da grem kar na porobje in se delam, kakor bi hotel pobegniti iz gozda. Pa priteče Vitranec sam od nekod in me pograbi. Potem se pomeniva, kaj in kako.«
In Kocelj je šel počasi skozi gozd in se mu ni nikamor mudilo. Žvižgal je in prepeval in se je vedno bolj bližal porobju. Tam pa se je ozrl krog in krog, da bi zagledal Vitranca. Ker pa ni bilo Vitranca nikjer, je stopil naprej proti zelenemu travniku. A prestopil ni niti petkrat, že ga je držal Vitranec za ramo in ga je potegnil nazaj. – »Ha, kaj sem te le ulovil, nepridiprav?« se je zadrl Vitranec nad njim. »No, zdaj pa pojdeš z mano nazaj v ječo, od koder si bil zbežal tako nemarno.«
»Oha, oha – hopsasa!« je odvrnil Kocelj. »Stric Vitranec, čemu govorite tako? Saj me niste vi ulovili; jaz sem vas samo našel, ker vas iščem že od jutra po gozdu in vas kličem. A čemu naj se prerekava? Rečem vam, da sem vam prinesel zlati rogljiček. Ni ga bila izgubila teta Anjara Panjara; nisem ga izmaknil jaz, pa tudi naša Jelica ga ni prikrila. Skrila ga je samo teta Anjara Panjara v pisano skrinjo. Pa je naju zatožila po krivem, in vi, stric Vitranec, ste naju obsodili po krivem. No, zato boste pa še odgovarjali. – Glejte! Tu je zlati rogljiček. Tu imate zlati ragljiček! Napravite z njim, kar hočete – hopsasa!«
Vitranec je vzel zlati rogljiček in ga je ogledal od vseh strani. »Saj to je res izgubljeni rogljiček. Pa kako si ga našel, pobič? In kaj govoriš o krivi tožbi in o krivi obsodbi? Pazi, pobič, da te ne pograbim prav pošteno!«
»O, le dajte me, če se upate – hopsasa!« je odvrmil Kocelj prav mirno. »Krivična je bila obtožba, a še bolj krivična je bila vaša obsodba. To vam povem v obraz, ker se vas prav nič ne bojim. Anja Panja se vam je nalagala, in vi ste ji verjeli. No, naša Jelica in jaz sva pa nedolžna. Zakaj davi sem našel ta rogljiček v skrinji Anje Panje. Za norca vas je imela, ko je prišla k vam in je naju zatožila. A jaz sem ji davi pošteno plačal, kar sem ji bil dolžan zaradi njene hudobije. V prste sem zažvižgal in sem naščuval veverice nanjo. In ne vem, če je niso veverice že popolnoma zgrizle ... Tako je, tako, stric Vitranec!«
Vitranec ga je gledal s presunljivimi očmi. Gledal ga je, z glavo je zmajeval in se je čudil. A hipoma je zamahnil z roko. »Hodi za mano, pobič!« je velel na kratko. Stopil je v goščavo in se je obrnil v tisto smer, kjer je stalo domovanje Anje Panje. Delal je velike korake, da ga je Kocelj komaj dohajal. Pa sta molčala oba, in samo Kocelj se je muzal neprestano in je bil ves radoveden, kaj se bo danes še vse zgodilo. Že sta prišla do skalovja, pa se nista obotavljala. Splezala sta na skalo in sta skočila na trato kraj koče Anje Panje. Veverice so še vedno cvrčale po trati. Še vedno so se zaganjale v Anjo Panjo, ki je ležala na tleh in je obupno kričala. Tudi pritlikavec Brincelj je ležal na trati in je še vedno tiščal svoj nos v luknjico. A ko sta skočila Vitranec in Kocelj na trato, so se razpršile veverice in so preplašene pobegnile preko skalovja. Vitranec pa je stopil do Anje Panje in ji je velel: »Vstani, Anja Panja! Vstani in poglej me!«
Anja Panja se je trudoma dvignila. Obraz ji je bil ves razpraskan in krvav; lasje vsi razmršeni, obleka vsa raztrgana. Vsa vesela je bila Anja Panja, ko je zagledala Vitranca in je videla, da podivjanih veveric ni nikjer več. »O, da si prišel, Vitranec!« je sopla Anja Panja. »Strašnih veveric si me rešil. Sam Bog te je privedel semkaj, Vitranec!«
A Vitranec je izvlekel iz žepa zlati rogljiček in ga je pokazal Anji Panji. Pa jo je vprašal s strogim glasom: »Anja Panja, govori resnico! Ali je tvoj ta rogljiček?«ž
»Moj je – moj je zlati rogljiček!« je zavrisnila Anja Panja v divjem veselju. »O, da sem prišla zopet do njega! Pa kje si ga našel, Vitranec? Daj sem moj zlati rogljiček! O, daj ga sem!«
Vitranec pa je odmaknlil roko in je potlačil zlati rogljiček v žep. Pa je odvrnil: »Anja Panja, zlati rogljiček se je našel. Pa tudi tega le pobiča sem ulovil. Zato pa pojdimo k novi sodbi! Treba je nove obsodbe in ta obsodba bo pravična, da nobena tako. Hodi za mano, Anja Panja, in tudi ti, pobič, stopaj za mano!«
In Vitranec je šel. Skalo je preplezal, in za njim je šla tudi Anja Panja. Kocelj pa je stopil do pritlikavca Brinclja, ki je še vedno tiščal nosek v luknjico. »Hej, Brinceljček – hopsasa!« je rekel Kocelj in je sunil pritlikavca z boso nogo. »Vstani, Brinceljček, in hodi za mano!«
»Ojojmene, Koceljček!« je zavpil pritlikavec Brincelj in je skočil na noge. Ozrl se je po trati – hudih veveric ni nikjer več; ozrl se je po koči – hudobne Anje ni nikjer več. Pa je bil pritlikavec Brincelj ves vesel. Krvavi in razpraskani nos si je pokril z dlanjo in je rekel Koclju: »Oj, Koceljček! Ali si me res rešil iz krempljev strašnih veveric? Ali si me res rešil iz rok hudobne Anje Panje? Oj, Koceljček! Ta dva dni sem prelil vso hudo krvco, in zdaj niiti ne vean, kako naj še postanem jimak ... Pa kam me povedeš, Koceljček?«
»Hodi za mano, Brinceljček – hopsasa!« mu je velel Kocelj na kratko. Splezal je čez skalo in je pohitel za Vitrancem in Anjo Panja, ki sta bila že daleč spredaj. Pritlikavec Brincelj je šel molče za KocIjem. Le tu pa tam se je sklonil in je utrgal drobno rastlinico. Ko pa je imel polno pest tistih rastlinic, jih je pritisnil h krvavemu nosu, da so se ga oprijele. Z rutico si je zavezal nos in je trikrat prav bridko vzdihnil. Pa je stopal potem za Kocljem, Vitrancem in Anjo Panjo in je sklonil glavo globoko k tlom, ker je slabo videl in so mu bile veverice razbile lepe naočnike. In so prišli kmalu do samotne kolibice onkraj goščave. Tam pa se je Vitranec ustavil in je pogledal prav mrzko Anjo Panjo. »Anja Panja, zakaj si prišla k meni s krivično tožbo in si tudi mene zavedla, da sem izrekel krivično obsodbo?« je vprašal s strašnim glasom, da se je Anja Panja kar stresla. »Anja Panja, zakaj si se mi lagala naravnost v obraz, meni – pravičnemu sodniku, ki je znan zaradi svoje pravičnosti in poštenosti vsemu zagorskemu svetu? Anja Panja, zakaj si hotela v svoji hudobnosti in brezsrčnosti pogubiti dva nedolžna otroka? Govori, Anja Panja! Skrila si zlati rogljiček v svojo skrinjo in si obdolžila tatvine Koclja in sirotno Jelico. Anja Panja, govori, zakaj si storila vse to?«
Anja Panja se ni upala dvigniti razpraskanega, krvavega obraza. V tla je gledala in ni izpregovorila besedice. Zdramila se je šele tedaj, ko je Vitranec ponovil že v tretjič svoje vprašanje: »Anja Panja, govori, zakaj si storila vse to?« – Tedaj pa je sklenila Anja Panja roke in je rekla s prosečim glasom: »Ne sodi strogo, Vitranec! Saj vem, da nisem delala prav. Oj, bila sem jezna in huda, ker se je ta le pobič norčeval iz mene. Pa sem ga hotela kaznovati in nisem mislila, da bo tako hudo, oj, nisem mislila. Zato pa me ne sodi hudo, Vitranec, in pomisli malo, pomisli!«
»Priznala si svojo pregreho, Anja Panja!« je odvrnil Vitranec. »Pa te obsodim po pravici. A najprvo vprašam Jelico in Koclja, kakšno sodbo si zaslužila.« – In Vitranec je stopil v kolibico. Sklonil se je k Jelici in jo je prijazno vprašal: »Kako naj obsodim Anjo Panjo? Dosti hudega ti je storila Anja Panja. Skoro umrla bi bila, deklica, da ni prišla resnica na dan. Zato pa odgovori, kaj zahtevaš od Anje Panje, ker si morala zaradi nje toliko pretrpeti?«
Jelica je stresnila z glavo in je zaprosila: »Samo k tetici bi rada, o, samo k tetici! Pusitite me, k tetici me pustite!«
»Hm,« je odvrnil Vitranec. »Pojdeš, k tetici pojdeš.« – Pa se je okrenil iti je šel na trato. Obrnil se je h Koclju in ga je vprašal: »Kaj zahtevaš od Anje Panje, ki si moral zaradi nje po krivem sedeti v moji ječi? Kar lepo povej, da obsodim Anjo Panjo, kakor je zaslužila po pravici.«
»O, seveda, seveda – hopsasa!« je rekel Kocelj. »Obsoditi moramo teto Anjaro Panjaro, ker teta Anjara Panjara je res hudobna. Vprašate me, stric Vitranec, kako naj obsodite teto Anjaro Panjaro? I, seveda – rekel bi lahko, da ji odrežete nos ali pa ušesa ali pa še celo glavo. Skoro bi dejal, da je zaislužila vse to.. . No, jaz pa nisem huidoben člcxvek. Ne bom govoril o strašni jezici in o hudi krvci, ki me je kuhala v vaši ječi, stric Vitranec! Saj se je polegla huda jezica, pa tudi huda krvca se je polegla. Pa ne mislim več na tisto, resnično ne mislim. Pa ker že moram nekaj zahtevati, zahtevam. Stric Vitranec, teta Anjara Panjara je čarovnica in zna čarati kakor nihče na svetu. Zato pa lahko začara mojo trdo glavo, da bo zraslo v njej vse kaj drugega kakor sam osat. Stric Vitranec, rekli ste mi, da naj zahtevam. Pa zahtevam tole: teta Anjara Panjara naj začara nekaj pameti v mojo glavo. Saj je ni treba dosti; vsaj toliko naj je začara, da ne bodo govorili ljudje in stara mati, da sem neumen in zabit.«
A Vitranec je zmajal z glavo in je odgovoril: »Pobič, ti zahtevaš, česar ti ne morem dati niti jaz niti Anja Panja. Če ti ni dal Bog že pri rojstvu pameti v glavo, pa ti je ne morem dati jaz zdaj, ko si že tako velik. Pa tudi Anja Panja ti ne pričara pameti v glavo ... Zahtevaj kaj drugega!«
»Ovbe, ovbe – hopsasa!« je dejal Kocelj. »Stric Vitranec, že sem mislil in sem bil vesel, da pridem vendarle na lahek in pošten način do pameti. Zdaj pa vidim, da bom moral biti vse življenje neumem. Pa nekaj drugega naj zahtevam? I, kaj bi zahteval, ko pa ne vem, česa bi zahteval? Pa ker že moram, zahtevam. Pustite teto Anjaro Panjaro, stric Vitranec! Pustite jo, naj brez skrbi čara po gozdu! Že dosti so jo zaradi mene oskubile veverice, da ima za mesec dni dovolj. Zato pa jo pustite v miru, stric Vitranec! – In še nekaj drugega zahtevam, ker že moram zahtevati. Teta Anjara Panjara naj Jelici začara bolezen, da bo sirotna Jelica zopet zdrava. In še nekaj! Teta Anjara Panjara naj začara tisto miško, ki je ukradla naši Jelici lepi zobek. Začara pa, tako, da bo zobek zrastel čez noč, da je ne bom zmerjal več s škrbo brbo ... In še nekaj! Pritlikavec Brinceljček je prišel zaradi nesrečne tete Anjare Panjare ob pipec in ob očala. Pa še celo piškavi nosek je skoro izgubil zaradi tete Anjare Panjare. Zato pravim, tako le pravim: Pritlikavca Brinceljčka vzemite nazaj k sebi in mu dajte nazaj moj pipec! Teta Anjara Panjara pa naj mu kupi druga očala. Pa bo mir!« –
Vitranec ga je gledal in gledal. In je odgovoril: »Naj bo po tvojem! Vse se bo zgodilo tako, kakor zahtevaš. Samo zobka ne morem pričarati naši Jelici. No, naša Jelica bo že počakala, da ji miška sama prinese nazaj ukradeni zobek ali pa da ji zobek zraste sam od sebe. A vse drugo naj bo po tvojem, pobič!« – In Vitranec se je obrnil do Anje Panje, ki je stala vsa pobita tam ob kolibici, pa ji je rekel: »Anja Panja, zdaj bom izrekel tvojo obsodbo, ti pa poslušaj! Zaradi svoje hudobije boš sedela leto dni v moji ječi. Prej ne dobiš nazaj zlatega rogljička. Zdaj pa stopi v kolibico in ozdravi takoj našo Jelico! Potem pa pojdi domov in vzemi iz svoje skrinje najlepšega, pri beli mesečini beljenega platna. Ponesi ga Kocljevi stari materi, da sešije iz njega Koclju deset novih srajc in da napravi Koclju sam kroja Turenček za rožnivensko nedeljo novo obleko. Dvajset tolarjev odštej takoj stari materi, da bo mogla plačati krojača Turenčka in bo kupila na semnju Koclju nove črevlje in nov klobuček s petelinjim peresom. Napravi hitro vse tako, kakor sem ti rekel. Potem pa pridi k meni v Črno lopo, da te v ječo zaprem za leto dni ... Ali si slišala, Anja Panja?«
»Ovbe, ovbe!« je tarnala Anja Panja. Počasi je stopila v kolibico. Stekleničico je potegnila iz žepa. Z rožno tekočino si je namazala kazalec in je prekrižala z njim Jelico trikrat na čdu. In Jelica se je zasmejala; vstala je in je bila zdrava in močna. Stekla je na trato in se je smejala, samo smejala, ker ni bilo več treba, da jutri umrje. Vitranec ji je pomigal z roko; obrnil se je in je počasi odšel s trate. Tudi Anja Panja je odšla; počasi, počasi je stopala; tarnala je na ves glas in se ni ukrenila niti enkrat. »Jojmene, Koceljček! Ojojmene, Ijubi Koceljček!« je govoril pritlikavec Brincelj. »Kako si ti dober pobič! Zaradi tebe smem nazaj k Vitrancu in mi ni treba več, da strižem hudobne veverice, ki so mi prelile vso hudo krvco. Pa moram zdaj čakati, da se mi nabere nova huda krvca. Zakaj brez hude krvce ne more biti nihče junak ... Ojoj mene, Koceljček! Pa še celo strašni pipec dobim nazaj in bom res junak, da se bodo zajčki bali za svoje noske. Boš že videl, Koceljček, ko se prvi srečava. Pa ne boj se za svoj nosek, Koceljček!«
In pritlikavec Brincelj je skočil po trati in je zavriskal na ves glas. Potem pa je strkljal proti grmovju in je stekel za Vitrancem. Kocelj pa si je oblekel svoj jopič, malho si je oprtal in se je zasmejal. Pa je rekel naši Jelici, ki se je vrtela vsa vesela po trati: »No, dobro sva nakurila teti Anjari Panjari – hopsasa! Na lep način sem prišel do deset novih srajc, do črevljev, do klobučka, oh, in pa do nove obleke! To bo gledal krojač Turenček, ko mi bo vzel mero, in stara mati me ne bo nabila, ker sem raztrgal srajco. Samo tega mi je žal, da nisem mogel ociganiti tete Anjare Panjare, da bi prišel na kak način do poštene pameti. Pa ne bom pameten, ovbe, nikoli ne bom pameten! Ovbe, da je tako – da mora biti tako!«
A Jelica se je samo smejala, da so gledali njeni beli zobki vsi veseii v svet. Saj je vedela, da je konec romanju po prostranem zagorskem gozdu. Saj jo čaka doma tetica, ki bo pekla sladke kolačke od silnega veselja, ker se je povrnila naša Jelica iz gozda. In taščica bo pipikala na okencu; pipikala bo in se bo lepo priklanjala naši Jelici ...