Romantična noč
| Romantična noč Josip Murn-Aleksandrov |
| |||||||||||||
To noč nisem spustil zaves pri svojem oknu. Pritrdil sem jih še nalašč kolikor mogoče dobro in odprl tudi notranje okno. Srebrni lunini žarki lili so kot tekmujoč v mojo sobo, trepetali zdaj po dolgi, ozki mizi, zdaj po temotnih tleh, poljubljali lahko veliko, starinsko podobo v širokem, zlatem okvirji in se odbijali pojemajoč od starih, rdečih vrat. Mehka, uspavajoča svetloba se je prelivala v sto najrazličnejših barv, ki se dadó samo čutiti in uživati; zdaj belkasto, kmalu na to srebrnosivo, medlo rdečkasto, pomarančasto ... Velika stenska ura donela je otlo in nekam zaupno. Posamezni prameni dolzega nihala izgubljali so se v vedno slabejših in izginjajočih žarkih, reflektirajoči trakovi brušenega ogledala so se pa združevali na tleh v živomigljajočih lisah.
Jaz in moj Poluks ležala sva na posteljah in molčala.
Tega Poluksa si predstavljajte kot človeka mladega, šibkega, vedno smehljajočega izraza, dobrodušnih, simpatičnih očij ter rahlo odprtih usten, pripravljenih vedno na mehko, sladko pritrditev, ali pa na dolgi, šegavi hm. — Omilil se mi je in postal skoro potreben. Večkrat, ko sem sedel sam v sobi, vznemiril sem se nekako čudno, gledal zagonetno okoli, skušajoč si razložiti in stolmačati to duševno stanje.
Soba je bila sicer ozka, vendar se mi je zdela v tacih trenutkih neizmerna, puščobna. Vsekako mi je nečesa nedostajalo.
Na koridoru začujem stopinje, elegantne in elastične. Prihajal je Poluks. Zasmejal sem se, prižgal svojo pipico, in dolga prijetna zabava se je pričela. Govorila sva o vsem mogočem in nemogočem. Reševala sva probleme, ki sploh ne eksistirajo, delala načrte, neizrečeno čudne.
Tako nekako se zabava dame. In imel je moj Poluks nekaj take narave, mehke in sanjarske. Bil je sila rahločuten. Večkrat sem čul v dolgi, brezsanjski noči tih, pritajen stok od strani, kjer je stala njegova postelj. Smilil se mi je. In mogoče se mi je prav ta čut izpremenil v ono simpatijo, ki veže na se ljudi. Bil je še tako nezrel in neizkušen! ...
To noč sva ležala molčé in motrila srebrno-lesketajoče barve na oknu.
»Kako je prijetno,« prekinil je molk. In pričelo se je.
Predmet za predmetom se je vrstil in se izgubljal mehko. Govorila sva tako, kot se govori navadno v takih nočeh. Naposled sva prišla na svoje kolege in prerokovala njih bodočnost. Seveda sredotočje njih bodočnosti sva stavila v ona bitja, ki baje slade človeško življenje, tako grozno pusto in neizrečenski žalostno ... O, da bi vedeli oni, kaj sva jim prisodila! Polovico njih sva vrgla kot nerabne v koš, četrtini njih sva prisodila osodo kometov in le na ostalih sva konstatirala suverenstvo. Prešla sva malone vse.
Najin razgovor se je zasuknil čisto nepričakovano na popolnoma nasprotni pol.
»Tako me stresa! Kaj če bi umrl ... Kaj bi storil, če bi me našel na jutro mrzlega v postelji, s široko odprtimi očmi ...!«
Osupnil sem. Nekaj čudnega me je pretreslo. — Moj Poluks me je še nekaj povpraševal, toda jok njegovega glasu se je izgubil zaman v tišini.
Prišla mi je na misel moja babica. Večkrat, ko se je utrudila od dolgega govorjenja, (no, Bog ve, če se babice sploh kdaj utrudijo z govorjenjem; mogoče je bilo kaj druzega ...) legla je na postelj, sklenila roke na prsih kot v molitev in vzdihnila ...
»Moj Bog, kdaj bom ležala takole na mrtvaškem odru, ledeno mrzla, z zaprtimi očmi, voščenim licem ... Okoli mene bodo gorele sveče, na vznožji bo stal porcelanasti krožnik z blagoslovljeno soljo in pušpanom, ljudje pa bodo prihajali ...«
In zaprla je babica oči in ležala kot mrlič ... »Pepek, Pepek ... ni več daleč ta čas ...« Vselej mi je bilo neizrečeno tesno pri srci ... Zaihtel sem ... No, bil sem še otrok ... čisto majhen, z drobnimi ročicami, z razmršenimi laski...
In babica je umrla ... Tiho je bilo v sobi. Ležala je na visokem odru, upalih, nagubanih, voščenih lic, z velikim molkom, v svoji ženitovanjski obleki ... Bilo je tako zelo tiho. — Zabrenčala je le zdaj pa zdaj muha mrtvaščinica in sela v rezki črti na njene posinele ustnice ... Hodili smo po prstih, ljudje pa so prihajali ...
In videl sem svojega Poluksa ...
Tako tiho je bilo v sobi! Nobenega dihanja ni bilo čuti. Le stenska ura je tiktakala.
Prestrašil sem se kot še nikdar v svojem življenji. Čutil sem, kako mi je kri malone zastala, kako me je stresel težek mraz.
Planil sem kvišku in hitel k postelji svojega prijatelja. Sklonil sem se prav do njegovih usten in pristavil uho ... Lahen, gorak dih mi je zabožal lice ... Spal je trdno.
»Ah, ta strah!«
Zasmejal sem se.
Luna je sijala še vedno polno, intenzivno skozi okno, osevajoč bliščeče ondi zgrnjeni, beli papir ...