Romarji s Kureščka
| Romarji s Kureščka Jože Šerjak |
| |||||||
Kosmičasta megla so vlači po doleh in globelih. Na vrhovih se smeje lep sončen dan. S puško v roki se neslišno in gibko kot srne poganjamo po strmini navzgor. Se korak, dva in izmed drevja se izmota gorska vasica, nad njo pa tiho svetišče — golobček z oljkovo vejico miru.
Mati božja s Kureščka.
Kot preplašena ovčka trepeče v soncu belo zidovje. Ne boj se, Marija! Mi nismo iz vrst onih, ki ti požigajo domove in skrunijo oltarje. Ali nas več ne poznaš? Romarji smo. Kaj se nas več ne spominjaš? Pa smo tolikrat romali k tebi z rožnim vencem v rokah in pesmijo na ustih. Se pred štirimi leti je bilo, ko smo te v tisočih prišli prosit miru. Potem pa nič več. Na pobočjih Kureščka. na levo in desno so se odprli studenci — ne vode, krvi! dvignil je plamen, zajokale so matere, o! in potem...
Kako lepa je bila nekoč naša zemlja: nasmejane vasi, vesela znamenja in bele cerkve, na vsakem oknu nagelj in rožmarin, povsod sonce, pesem in smeh, sama sreča, sreča...
In danes? Moj Bog, saj pomisliti ne smem. Stojim sredi požgane vasi in gledam: ena, dve, tri, pet, osem. Sama pogorišča. Prazna okna zijajo iz ožganih zidov kot mrtve oči iz lobanje. Razcapani otroci plezajo po ruševinah in božajo ostanke široke peči. Ne morejo verjeti, da je dobra pečka, kjer so so tolikrat greli in spančkali z muco, danes mrtva, ubita.
Pod razkopanim napuščem sedi starec. Beli lasje mu poigravajo v vetru, dva zoglenela tramova visita čezenj raz ožgano zidovje.
"Oče, kdaj vam je pogorelo?"
"Dolgo je tega. Dve leti bo že"
"Pokrijte si hišo, da se vam dom ne podre."
"Naj se podre. Zame že zdavnaj ni doma."
In poslušamo povest o treh sinovih. Eden je ostal na Rabu. Drugi gnije bogve kod po gozdovih. Najmlajši je končal v plamenih. Komu naj varuje dom! Sam je ostal s svojo bolečino. Zmanjkalo mu je solza. Na ruševinah čaka. da zagrebejo še njega. V zemlji, upa. se bo spočil.
Vasi pravijo Visoko.
Visoko, podoba si zemlje slovenske. Steptana v prah in tisočkrat ranjena se v onemogli bolečini utapljaš v lastni krvi. Po tebi pa gazijo sinovi odpadniki in vriskajo, ko ti umiraš.
Da, tako je bilo, a danes je drugače. Še se dviga nad Visokim Kurešček, še kraljuje na njem milostna podoba Kraljice miru. Z visokega svojega trona ji plava pogled po nekoč tako srečni domovini naših očetov in se veseli, ker ve, da je blizu čas, ko se bosta preko naše grude spet razlila sonce in luč in bo tudi ona — Kraljica miru — lahko razgrnila preko nje svoj plašč brez strahu, da jo brezbožna roka vrže z oltarja in ji upepeli dom.
Zato je vesela novih romarjev na Kurešček, saj ve, da so zrasli iz krvi in grobov, iz solza in bolečin. Ve, da so to junaki — Črtomiri, neranljivi levi, ki s svojo krvjo pišejo uvodno poglavje v novo, lepšo dobo zgodovine slovenskega naroda.
Stopamo po znanih poteh in solza mi sili v oči, ko se spomnim minulih dni. Na mali vzpetini se ustavimo. Zakurimo ogenj! Naslonjeni na puške molče strmimo z višine — mrtva straža na braniku — na posejane vasice pod nami. Tam je Turjak. Kako smo mu blizu. Doli je Zapotok in tu so Želimlje. Po oni cesti smo pred letom prodirali skozi kajnovski ogenj. Kaj vse smo že morali prestati!
Mrzla sapa veje. Sneg bo. Stopim v zavetje pod bližnji zvonik. Veliki Osolnik je to, moj stari znanec. Orjaški sv. Krištof na steni me že zdaleč pozdravlja. Še v cerkvico stopim. Janez Ljubljanski jo je pred davnimi leti poslikal. Tako rad sem svoje dni ogledoval te okorne črte in like. Vsaka posebej mi je govorila o preproščini pa o veri in sreči očetov.
Pod nogami zašumi. Seno! Lepo poslikani leseni strop je deloma uničen, cerkev onečaščena, vsa čez in čez zabasana s senom, ki je najbrž služilo komu v skrivališče.
Pograbila me je jeza. pa sem se potolažil, ko se spomnim: "Naš bog so rop, požig, umor..." Tu je ostalo vsaj zidovje in streha. Drugje niti tega ni več. To je kultura. Tako se bojujejo za slovenski narod, dolžijo pa nas.
Ni še dolgo tega, kar sem srečal ujetega komunista. Pogledal me je kot ranjen kragulj in v njegovih očeh je bilo tisoč očitkov in kletev. Zakaj? Zato, ker sem domobranec, po njegovem izdajalec in krvnik.
S čim smo si zaslužili očitek:
Nekaj mesecev je, kar smo prišli na postojanko, ki pomenja predstražo na Turjak in vrata naprej na Dolenjsko. Našli smo razbito in požgano vas, preplašeno ljudi z nezaupnimi pogledi, povsod samo revščino in žalost. Ljudje si niso upali seženj od doma. Brez službe božje, brez varstva, mnogi brez kruha, brez vsega. Dvanajstletni otroci še niso znali ločiti »u« in »i«. Pa kaj bi našteval.
Šli smo na delo. In danes: V vasi cvete mir. Nasmejanih obrazov nas pozdravljajo ljudje, brez strahu hodijo na delo. Domobranci jim varujemo življenje, živino in dom. Nudimo jim vsakovrstnega beriva po želji, oskrbujemo pošto. Vprav sedaj jim pripravljamo celo šolo, ki je vas doslej še nikoli ni imela. Ob nedeljah rodno služba božja s petjem in glasbo. Tako rekoč iz nič smo na lastne stroške in z lastnim trudom postavili dvorano, kjer imamo tedensko, gotovo pa štirinajstdnevno igre, akademije, govore, predavanja. Iz poldrugo uro oddaljenih hribovskih vasi prihajajo na naše prireditve. Bolniki dobivajo v ambulanti brezplačno pomoč. Če le mogoče, tudi vojaki primejo za delo, kmetom v pomoč. Tam, kjer se je nedavno razlegal plač in jok, danes vriskata pesem in smeh.
Glejte, to je naša krivda. Zato smo razdiralci, ker varujemo omiko in prosveto zato smo ubijalci, ker ne pustimo moriti in ropati nedolžnih. Zato smo klečeplazci, ker s pametjo in delom rešujemo hišo v plamenih.
×
Mrači se. V krvavi zarji cvete nebo. S puško v roki se vtapljamo v noč in nosimo — romarji s Kureščka — preko slovenske zemlje pozdrav in veselo obljubo Marije. Kraljice miru.