Ropar (Janko Kersnik)
Ropar Janko Kersnik |
|
Gor na robu sive skale,
ki grozeče v zrak moleva,
divji temnooki ropar
v pozni uri še stpjeva.
Doli v dol domači gleda,
kjer je bival mlada leta;
kolne zdaj ga in sovraži
mili, ljubi dom očeta.
"Zemlja rodna, tuge polna,
ki otroka si gojila,
zdaj nesrečnega pa sina
v tuji svet si odpodila.
Bodi mi prekleta vedno!
Le sovraštvo gospoduje
naj po tvojih lepih krajih,
naj te v prah nekdaj razsuje.
Reka, kalnopena reka
naj razvre nad te valove,
smrt strupena naj obišče
tvoje srečne zdaj sinove!"
Tako kolne sin divjine,
tiho mu vrše vrhovi,
kar se nad dobrave tihe
dolski oglase zvonovi.
Zdaj bolj tiho, zdaj bolj glasno
znani glasi gor donijo;
krog vrhovi zeleneči
v nočnem pišu se šibijo.
Kaj potihne divji ropar,
kaj temno oko pokriva?
Kaj le strastni sin divjine
bridke solze tu preliva?