Ropoša in Kruci I—IV

I

R o p o š a Štefan v krčmi sedi, vina majoliko v desni drži. Brke si viha pa pije in pije. Solnce poletno skoz okno mu sije. Ropoša pije in pije molče. Leno po podu iztega noge. Kučma kosmata na glavi čepi mu, brušena sablja ob boku visi mu . . . »Ropoša, Ropoša! Kruci gredo proti Veržeju! . . . Kaj bo, kaj bo? »Oh, ti razbojniki! Ravno pred uro bojda prebredli zeleno so Muro!« . . . Leno po podu iztega noge Ropoša pa se zasmeje: »»Hehe! »»Naj mi le pridejo! Jaz jim pokažem! S svincem jim ogerske glave namažem!

»»Nikdar ne pridete, Kruci, v Veržej, dokler še Ropoša diha ! Naprej!« Ropoša vstane, iz hiše von plane. Рoрnе se v sedlo na plavca . . . Obstane: Krucev kardelo po cesti leti. Prah se ko megla za njimi kadi. . . »Jezdec, stoj!« Ropošo četa ustavi . . , »Pot do Veržeja pokaži nam, pravi! »Lačni smo, žejni! Pred nami naprej jahaj, pijanec! Gredoč nam povej: »Kje je najboljše dobiti starine? Kje je dobiti klobas in svinjine! »Hleb kje je beli najlepši doma? Kje je največ tam srebra in zlata? »Kje so najlepša slovenska dekleta? Rada bi videla naša jih četa! »To nam pokaži brž, to nam povej! Naš ujetnik si zdaj! Jahaj naprej!«

»»Rad vam pokažem tod pot do Veržeja! Tam potolaži se glad vam in žeja. »»Česar vam koli srce poželi, vse vam pokažem! Vse tam se dobi! »»Kruci junaški, kar urno za mano! Tod vas povedem skoz hosto neznano! »»Onikraj hoste stoji že Veržej . . . Koliko plena tam čaka vas, hej!«« Jaha ponosno po poti pred Kruci Ropoša Štefan na plavkasti Luci. Jaha z razbojniki, jaha, leti. Prah se za njimi ko megla kadi.

Že jih objela je bukova hosta, senčnata hosta, hladna in gosta. Ropoša Štefan zažvižga . . . »Hoho, kažipot! Kaj pa pomeni zdaj to?« »»Nič, nič. Zažvižgal sem samo za šalo! Veverke, ptiče postrašil sem malo!««

Ropoša drugič zažvižga . . . »Hoho! Kaj pa pomeni spet žvižganje to?« »»Nič, nič! Jaz žvižgam tako iz navade! Zajce, lisice podražim rad mlade!«« Tretjič zažvižga si Ropoša . . . Hoj! Plane iz gozda tovarišev roj, kmetov pomurskih, veržejskih junakov, mož oboroženih, glej, korenjakov! Pokajo puške . . . In mah ti na mah padajo Kruci razbojniki v prah . . . Ropoša seka jih, strelja jih zviti, dokler do zadnjega niso pobiti.


II Z b r a l i se Kruci kraj Mure šumeče pa se ozirajo tak hrepeneče tjakaj črez reko na štajersko stran, tjakaj na lepo zeleno ravan. Hude jih mičejo danes skomine, kak se cedijo razbojnikom sline! Radi spet krast bi in ropat šli tja, radi bi šli po srebrd in zlata! Radi spet tam bi divjali, morili; radi bi spet se najedli, napilil Kaj je tam vina po hladnih kleteh! Oh, in dekleta so lepa ko greh I Radi bi šli — pa ob bregu stojijo . . . Ropoše Kruci se hrabri bojijo . . . Vražji ta Ropoša! To je res strah, kaj je že Krucev postreljal jim v prah!

Njega pa svinec mar kak že zadel je? Ali ga ranil sploh kdaj že kak strel je? Kaj še! Začaran je čudni junak! Čuva ga menda Bog sam, ali vrag? Tam taborijo kraj Mure šumeče pa se ozirajo tak koprneče tjakaj črez reko na štajersko stran, tja na bogato veržejsko ravan. Pa se zbero pa napišejo pismo: »Ljubi Veržejci! Saj Kruci mi nismo »vaši sovražniki hudi nič več! Vrgli v koruzo smo puško in meč! »Radi bi prišli črez Muro globoko, da bi podali vam bratovsko rokо! »Radi bi prišli tako-le k vam v vas kakor sosedje za kratek le čas! »Zalega ne bi nikomur storili, kamna na cesti nikjer premeknili!

»Svoje prijateljske, moške roke, svoje junaško, pošteno srce, »ljubi Veržejci, mi radi vam damo zdaj in na vekomaj, istina! — samo »Ropošo nam izročite takoj! To je naš skromni, poslednji pogoj! »Radi bi videli tu ga od blizo, radi popivali ž njim bi za mizo! »Veste, da sila spoštujemo ga, ljubimo ga, občudujemo ga!« . . . Pismo so kruško Veržejci prebrali, pismo prebrali, na glas se smejali. Pa se smejali so cele tri dni, da so jim solze zalile oči. Ropoša pisemce tudi prebral je pa se za trebuh držeč grohotal je. Romalo pismo iz rok je v roke, norce iž njega so brili ljudje.

No, in četrtega dne so v Veržeji zbrali možje" se na občinski seji. Novo pisar si ureže pero. Pisal je Krucem sosedom tako: »Ljubi razbojniki! Mi smo veseli pisemce vaše častito prejeli! »Vzeli smo ga s spoštovanjem v roke, z vsem spoštovanjem ga brali stoje. »Ali pred branjem smo vam se odkrili, list prečitavši se vam priklonili, »Kruci precenjeni, nizko do tal. V čast si štel vsak je, ki pismo je bral! »Vse vam verjamemo radi, seveda! Sveta je v pisemcu vsaka beseda! »Mogel li kdaj bi zlagati se tat? Kruc je, kako pa, najboljši naš brat! »Ali ne ljubi razbojnik resnice? Ali ne ljubi morilec pravice?

»Prišli bi radi k nam, pišete, v vas . . . Prišli tako-le za kratek bi čas . . . »Kdo ne zaupal bi vaši obljubi, Kruci pošteni, sosedje preljubi! »Čislamo tudi vaš skromni pogoj, Ropošo naj vam predamo takoj! »Prav veseli nas, da tak ga častite, da med seboj ga imeti želite! »Oh, to bi vžival visoke časti, če bi junak naš k vam prišel v gosti! »Vi bi bržčas ga tako spoštovali, da bi ovratnico belo mu dali »v dar in povzdignili ga na kraj kak vzvišen kje v gozdu na drevju — kaj pak! »Ropošo čislate vi po pravici! Radi bi dali mi vam ga, v resnici! »Ali, prijatelji! Križ je le to: Ropoša Štefan ni naše blago!

»Mi ga ne smemo nikomur prodati, niti ne moremo vam ga poslati! »Ropoša naš je svoboden junak, suženj naš ni! Sam je svoj korenjak! »Ako pa res že tako ste zanj vneti, ako ga hočete res že imeti, »no, pa kar pridite ponj k nam sami! Saj se vas Ropoša že veseli!« Pismo podpisali in se smejali, Krucem črez Muro ga brž odposlali. Čakali dolgo jih dan so na dan . . . Čakali Krucev Veržejci zaman.

III Ropoša orje. Jesenski lep dan. Peče na solncu se plodnata plan. Sije iz jasnega solnce in greje. Ropoša Štefan za plugom se smeje. Vleče po brazdi mu plavcev ga par. Tiho za njima koraka ratar . . . »Ropoša!« sosed iz sanj ga predrami »puško za plugom ti nosiš na rami?! »Nisem še videl orati tako! Kaj to pomeni, prijatelj? Hoho !« »»Kaj to pomeni? Kruc Janoš sloviti, stari razbojnik in tat razupiti, »»piše mi, naj bi brž funta mu dva živega svojega poslal mesa! »»Pa sem odpisal še tisto mu uro, da bi sam prišel si ponje črez Muro!

»»In če pritepe se Kruc, tolovaj, s puškoj posvetim mu zopet nazaj!«« . . , Solnce popenja se više in više. Ropoša orje, pot s čela si briše. Vleče po brazdi plug plavcev mu par. Tiho za njima koraka ratar . . . »»Kdo gre zdaj tam črez rumeno strnišče? Česa ta lovec sumljivi tam išče? »»Janoš razbojnik, Kruc divji je to! Prišel je menda po moje meso!«« . . . Ropoša puško brž sname si z rame, Janoša, Kruca, na muho si vzame. Puška je počila . . . Zvrnil se vznak mrtev na njivo je kruški divjak. Smeje se Ropoša: »»Hvala ti lepa, dragi Kruc! Sreča v resnici je slepa! »»Pisal si mi, naj bi funta ti dva živega svojega poslal mesa.

»»Zdaj pa cent samega tebe na njivi moji leži tu, oh, Kruc ljubeznjivi!«« Ropoša prime za plug. Ko doslej tiho po brazdi mu rije naprej. Solnce jesensko pripeka in greje. Ropoša Štefan pa v brke se smeje.

IV Legel je Ropoša, da bi umrl, legel, da trudne oči bi zaprl. Čuda li, če se junak je postaral? Čuda, če nič več živeti ni maral? Dostikrat hrabro se s Kruci boril, dosti je Krucev postreljal, pobil! Tri dni že starček umira, vzdihuje, tri dni že smrti bolan pričakuje. Smrti pa k Ropoši ni in je ni . . . Kje pač tak dolgo se s kosoj mudi? Starec umira, umreti ne more; hudo trpi, dotrpeti ne more. Pridejo k njemu veržejski možje: »Ropoša, kaj še teži ti srce? »Ali so grehi to nespokorjeni, neizpovedani, neodpuščeni ?

»Ali ti Krucev pobitih je žal, ki si na oni bil svet jih pognal? »Gledaš h Krucev podrta dvorišča, njihovih hiš in kletij pogorišča?« »»Krucev razbojnikov nič mi ni žal! Niti njih koč, ki sem kdaj jih požgal! »»Jedna le krivda na vesti leži mi, dušo ko mora pošastna teži mi. »»Kolikrat že sem spovedal, skesal greha se tega, za maše dajal! »»Romal po božjih sem potih na gore, molil in delal sem ostre pokore — »»ali zaman! Še sedaj pred očmi detece v zibki mi mrtvo leži . . . »»Dete sem nežno bil Krucem umoril. Strašni zločin, ki sem v boju ga storil, »»v duši ko ogenj me peče nocoj . . . Smrt, kdaj prineseš že pokoj mi svoj? ...

»»Ali jo vidite? . . . Zopet me gleda v zibelki stvarica drobna in bleda! . . .«« Ropoši blede tako se tri dni. Zmerom mu dete leži pred očmi. Vidi, kako izteguje ročice tenke proseče, smeje se mu v lice . . . Sliši kraj postelje, zdi se mu, glas žrtve nedolžne — in stresa ga mraz . . . Starec umira, umreti ne more; hudo trpi, dotrpeti ne more. Noč šele tretjo prestopila prag bela je žena — umrl je junak.