Ropotalo in ptice
| Ropotalo in ptice Matej Bor |
| |||||||||||
ROPOTALO IN PTICE
Tam v deveti je dežéli živel dobri kralj Savadi, ki vrtovi mu žareli v soncu večne so pomladi, nikdar v vejah in med cveti ptičev zbor ni nehal peti, vse od zore pa do mraa, vse od mraka pa do zore zlivala se pesem taka je čez vrt in bele dvore: Hvala, jutranje ti sonce, hvala ti, večerno sonce, hvala, noč in mesečina, hvala, vode žuboreče, hvala, logi in dolina, hvala, veje vam dišeče, hvala, mili vam vtrovi, hvala, topli vam vrtovi, hvala ti, življenja sila, hvala ti, o kralj Savadi, kralj dobrote in pomladi!
A na dvoru tam je živel lažni pevec Ropo Talo. Kadar svoje sive grive in zanikrno godalo je prenašal o vrtovih vse zamrlo je v vrhovih. Ko odprl je svoje grlo in nategnil soje strune, vse, kar poje, jo je ucvrlo, a cvetice, da jih skrune strune ne bi zamorile, so se v črno zêmljo skrile. Pevec nehal je igrali, zgrabil svoje je godalo, v jezi je po drevju klatil, da je žalostno ječalo, potlej počen glas in zlobo je odnesel v svojo sobo. Toda nekega večera, ko poslušal koprneči glas je slavcev, ki umira radosten po roži rdeči, v črno haljo se ovije, k dvoru belemu zavije, kjer ob stari vinski trti se sprehajal je Savadi, gledajoč po svojem vrti. Stopi h kralju in vse lice se mu čudno je svetilo. »Nič ne rečem, tvoje ptice pojejo še kar za silo, toda stokrat lepše peli bi jim kljuni, če hoteli k meni bi hoditi v šolo.« Kralj ga gleda, a stariha dalje je žebral oholo: »Niti eden prav ne diha, kakor pevcu se spodobi, vsak po soje čivka, trobi, vse brez mere, brez pravila, vsak po svoje seka, striže, kot ga mati je učila, venomer le iste viže. A poglej, če jaz bi znanje svoje mogel vliti vanje, ki sem ga po tvoji gnadi pri učenih si nabiral, modrih glavah, kralj Savadi, potlej ptičji zbor bi sviral, da pozabil bi umreti, kdor bi jih poslušal peti. « Kralj zamisli se nemalo, sive brke si obliže. »Dobro, stari Ropo Talo, po navadi svoje viže moje dobre ptice peti, toda v roke krepko pljuni, kajti če njihovi kljuni bodo kot doslej drobili, te poženem tja v puščavo, kjer boš moral kar po sili mojim pticam peti slavo.« In odšel je spat Savadi, kralj radosti in pomladi. In ko ni še dan zazoril, zbral preplašene je ptice Ropo Talo in govoril: »K nogam, en – dva, repetnice! In obrat na levo, desno! Prosim, stvar vzemite resno, kajti meni sam Savadi je naročil, naj treniram z vami, ki bi peli radi, in če nočete, sekiram naj zapišem vaše kljune, vaše kljune bogoskrune. K nogam, en – dva repetnice, in obrat na levo, desno! Nič ne smejte se, tatice, prosim, stvar vzemite resno! « In poglej, tam po vrtovih, kjer poprej je vse žgolelo po vejah in po vrhovih, vse je v strahu onemelo. In cvetice, ki ubrana pesem jim bila je hrana kakor sonca zarje čiste, kakor zemlje sladko mleko, kakor dež, ki jim je liste močil in opral obleko, tiho so oči zaprle in od žalosti pomrle.
H kralju, ki je ob večerih rad posedal pod balkoni, so prišle njegove štiri hčerke z lepimi okloni, a za njimi kar v vijugi vsi komorniki in slugi, pa tožiti so začeli: »Kdaj nam bodo, kralj Savadi, tvoji ptički spet zapeli hrepeneče o pomladi?« Toda kralj se je le v brke vgriznil in oči so mrke se smehljale zagonetno. »Le počakajte še malo, da jih nauči umetno peti modri Ropo Talo.« In razšli so se po dvoru, kjer do jutra so rohneli, ker bilo ni konca sporu, ali bodo lepše peli ptiči, ko jih spet predstavi Ropo Talo onegavi.
Toda ko je kralj opazil, da mu usiha vrt in roža, da lepih hčerá obrazi so samo še kost in koža, in da samemu se v duši vsak dan bolj veselje ruši, k sebi starega maestra je pozval in strogo rekel: »Ali veš, da je trimestra konec, da je rok potekel? Še nocoj ob svitu lune mi predstavi svoje kljune« Ropo Tala bujna brada kralju vdano se pokloni: »Težko človek se ubada s temi ptičjimi kujoni: Da koncert bi bil bolj pester, prosim še za en trimester.« In ker bil je duša zlata, kralj aestru spet prikima in maestro skozi vrata k svojim ptičem spet odkima. Spet se čuje: »Levo, desno, prosim, stvar vzemite resno! Tista le, ki skoz rešeto moje bode presejana, tu ostane, ta, ki peto je kolo, haha, pregnana bode brez časti in slave kačam gnusni gost v puščave!« Vendar vse je bob ob steno, prav nobena se ne gane, kljunčke so vtaknile leno v perje in čume zaspane, nič predrznicam ni mari, kaj maestro poje stari.
Toda bajnih rož čudesa so že zginila na vrti, konec jemlje že drevesa in preti že vinski trti, tam na nebu pa so oblaki kakor žalostni vojaki sončnim žarkom pot aprli do dežele, kjer Savadi in njegovi so si trli roke v strahu pred prehladi, a njegove hčere zale v posteljah so obležale. IN tedaj je spet maestra kralj pozval in strogo rekel: »Konec drugega trimestra, Ropo Talo, je potekel. Še nocoj ob svitu lune mi predstavi svoje kljune!« Bujna brada Ropo Tala v strahu kralju se pokloni: »Veličanstvo, res ni šala s temi ptičjimi kujoni. Vendar, da koncert bo pester, prosim še za en trimester.« In ker bil je duša zlata, kralj maestru spet prikima in maestro skozi vrata k svojim ptičem spet odkima. Spet se čuje: »Levo, desno , prosim, stvar vzemite resno!« Kralj Savadi mi veleva, naj izderem kljun in perje tisti, ki po svoje peva in ni mar ji za brevirje, kjer zapisane so note i za vas, ve, ptičje krote!« Toda vse je bob ob steno, prav nobena se ne gane, kljunčke so vtaknile leno v perje in čume zaspane, nič predrznicam ni mari, kaj maestro poje stari. Slavček pa, ki odbrlizgal je ponoči bil iz šole, kjer jim Ropo Talo brizgal v glavo viže je ohole, sel je v češnjo, kjer sameval je najraje in prepeval. In tedaj opazi: suhe so nekoč zelene veje, po nagnitih sadih muhe lazijo in črv se greje. »Kaj vam je, o bele češnje, mar je ni pomoči rešnje?« vpraša slavec in zajoče. Češnja pa mu je velela: »Ker vam peti ni mogoče, glej, ato sem ovenela; vse, kar tu živi na vrti, vse zapisano je smrti. Z nami pa ves dvor gineva, kralju bodo urle hčere, ker več pesem ne odmeva v jutra ne in ne v večere.« Slavec s češnje odletel je, v glogov grm ob oknu sel je, gledajoč v kraljične blede, v vrtu, kjer je vse zamrlo, da bilo bi konec bede – spet odprl je svoje grlo. Pel je soncu in pomladi, zarjam in ljubezni mladi, pel je beli mesečini, pel je rožam mehkolistim pel je solzi materini in vsem srcem večno čistim, pel o bujnem je življenju, pel o silnem koprnenju. In ko je tako prepeval, vse, kar stari Ropo Talo je zaman za uk ogreval, vse krog njega se je zbralo, vse za njim je kakor včasih pelo v svojih čistih glasih; in, poglej, spet so žarele tam po vrtu cvetne čaše, spet imele so čebele v češnjah in po logih paše, spet kraljične lahkokrile se ob vôdah se lovile.
Ropo Talo, ki posušil se je radi ptičje vstaje, s težkim kamnom je na duši h kralju priracal mencaje: »No, kako vam pesem godi, ki po moji gre metodi?« »Ne po tvoji, Ropo Talo, sliši kralja se grmenje, »po metodi, ki jo dalo mojim pticam je življenje! In zato boš šel v puščavo, toda ne, da pel bi slavo mojim pticam – to pustiva drugim, o ti pevska glava! S solzo pesek boš zalival, vse dokler ne bo puščava dala nove zelenice zame in za moje ptice.«