Rosa (Angelo Cerkvenik)

Rosa Angelo Cerkvenik

Izdano:	Prosveta, 23/110–112, 114–118, 120–124, 126–129, 131–135, 137–141, 143–147, 149–153, 155–158, 160–164, 166–170, 172–176, 178, 1930
Viri:	110, 111, 112, 114, 115, 116, 117, 118, 120, 121,122,123,124,126,127,128,129,131,132,133,134,135,137,138,139, 140, 141,143,145,146,147,149,150,151,152,153,155,156,157,158,160,161,162,163,164,166,167,168,169,170,172,173,174,175,176,178,
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

(Povest o dveh ženah)

(Povest, ki je bila nagrajen v literarnem kontekstu Prosvete)

I.

Okrog velike noči l. 1917. se je posrečilo dobro izvežbanim jurišnim pruskim četam zavzeti pri Lavrinovu koto štev. 117, kjer je bila do tedaj ruska strelska četa, ki je venomer vznemirjala pruski domobranski polk štev. 1. in mu prizadejala dan za dnevom močno občutljiva izgube. Borba je bila izsredno ljuta, živinska. Po večdnevnem težkem topniškem in minonoškem bobnajočem ognju, ki je ruske strelske jarke skoraj zravnal s zemljo, so naskočile pruske jurišne čete, ki so v popolnoma navadnem ekzecirnem tempu, krite z ognjem lastnega topništva, — in kakor da še vse godi na vojaškem vežbališču — zavzele omreženo in smrtonosno 117. koto skoraj brez vsakršne znatnejše izgube. Hudi in živinski boji so se vneli šele po zavzetju te kota, kajti make čete so brez obotavljanja izvršila protinapad s silovitim etanom in veliko požrtvovalnostjo.

Poslednji in najhujši napad je vodil mlad častnik, ki mu je uspelo dokopati se prav do zavzete postelje.

Nemci so se branili z ročnimi granatami in plamenonosci.

Ko se je ruski častnik dvignil k poslednjemu naskoku, je stal skoraj sam pred sovražnikom. Polovica čete je zgorela v plamenih la obležala v lastni krvi …

Nemci so sopet zagnali, kakor na povelje, vsi hkrati, sto do stodvajset ročnih granat, ki so strahovito učinkovale. Hkrati jo padlo tudi v nemško rojno četo približno petdeset malih jajčastih ročnih granat, ki so se prav tako uničujočo uveljavile.

V strahovitem trušču, viku in kriku, v vzdihovanju ranjencev in razmesarjenih je borba ponehala, napad se je zlomil na smrtni kosi, obrambo je ohromel mrtvaški ples.

Noč ji prišla in prinesla je mir.

Rusi niso več obnovili protinapada.

Nemci so pobrali vse rajence, med njimi tudi težko ranjenega mladega častnika, in jih prenesli v divizijsko pomožno bolnišnico. Cestnika so pozneje prepeljali v bolnišnico poleg Varšave, kjer so ga operirali.

Zdravniki niso upali, da bi mu mogli rešiti življenje.

Dvajset ur je le ležal nezavesten. Ves čas je vročično klicni zdaj tega, zdaj koga drugega. Poleg postelje je stala bolniško sestra Rosa in ga gledala. Baš je premišljevala: Ali bo kaj iz njega, ali ne bo nič. Tedaj pa je jasno slišala:

»Kako boli!« 

Ali je prav razumela? Morda je sanjala? Zardela je, prebledela in se naglo ozrla.

Rus?

Nemo se je vprašala in se zazrla v častnikovo brezkrvno, belemu cvetu oleandra s sončnega juga podobno obličje.

Ali je prav slišala?

Zazdelo se ji je, da je čisto jasno spregovoril — slovensko:

»Kako boli!« 

Slovenec?

Pogledala je njegovo vojaško legitimacijo. V njej je bilo napisano: "Bojo Karlovič Orlov, rodil se je l. 1804. v Moskvi... itd."

In vendar je Rus!

Še enkrat je pogledala v bledo mu obličje in kakor v snu ga je videla v davni preteklosti hoditi po ljubljanskihi ulicah.. . Saj ga je resnično še videla. Srečala ga je … Hodil je s knjigami pod pazduho ... Ah, neumnost! Koliko je ljudi na svetu, ki so si podobni!

Razprl je trepalnico samo napol. Zaječal je, zamrmral nekaj nerazločnega.

»Ali boli? Hudo boli?« ga je vprašala.

Zaprl je trepalnice.

»Gospod poročnik, ali me ne razumete?« 

»Razumem.« 

Eden izmed mnogih, je v mislih vztrepetala, ki so mu sojena vešala, eden izmed tisočerih, ki so verjeli v odrešenje svojega rodu, v veliko ljubezni in brezmejnega požrtvovanja vredno veličino in plemenitost svojega rodu.

»Ste Slovenec?« 

»Slovenec! In vi?« 

»Slovenka!« 

»V Rusiji?« 

»Tino, tiho! Saj nisva v Rusiji!« 

Zopet je onemel. Njegove oči so se uporno zagledale v neko daljno točko, v neko bežno iskanje.

Ko se je zopet osvestil, je vprašal sestro: »Kje sem?« 

»V Avstriji.« 

»V Avstriji?« Nekaj strahu podobnega je rahlo vztrepetalo v širokih zenicah temnih oči.

V Avstriji! Tedaj mora umreti … Na vešalih … Okrog in okrog bodo stali vojaki v kareju, generali, rablji … Bojo Jezeršek, bodo rekli, mora umreti, da bo ostrašujoč primer vsej srmadi, da bodo videli vojaki, kako umira izdajalec, dezerter … strahopetec … strahopetec? Ne, nikdar ne! Ni bil strah tisto, kar je rahlo zdrhtelo v njegovih zenicah. Žalost je bila, ker bo moral svoje življenje, bel še nepopisan list, svetal solnčni žarek, ki ni še nikogar ogrel, žrtvovati pojmu neke dozdevne domovine, ki je ni hotel, še več, ki je ni mogel niti priznati niti ljubiti. Ne strah, le trpkost je bila ob spoznanju, da bo moral darovati kupo komaj slutenih opojnih sladosti tiranu in ne svojemu rodu.

V Avstriji!

Rosa je stala ob njegovi postelji in v njej so se vzporedno porajale iste misli, le da so bile bolj vsesplošne, bolj vsečlovoške ... To so bile tiste misli, ki so jo samodržno in zapovedujoče pozvale iz mirne hribovske šole v to mesnico človeštva, tiste misli, ki so ji z betonsko voljo določile mesto mod tisoči in tisočerimi, ki so bili darovani neki usodni zmotni ideji, ki so bili žrtvovani zavestnemu zločinu, porojenemu v blodnem samoljubju nekaterih maziljenih in nemaziljenih zajedalcev človeštva.

Dobro je razumela, kakšni nagibi so mladega častnika pognali v boj tudi tedaj, ko ga vsaj fizično ni nihče silil v boj. Ni ga obsojala. Nasprotno: cenila je njegovo ljubezen in požrtvovalnost, kajti dobro je vedela, da pomeni tudi ljubezen in požrtvovalnost, ki samega sebe daruje nesebično katerikoli — tudi zmotni — ideji v zgodovini utrujajoče in mučne poti, ki jo človeštvo hodi, droban korak naprej … Saj je bila le davno doumela, do se na zmotah gradijo resnice, doumela, da zmota ni laž, da je zmota iskajoča plaha sled, od daleč približajoča se slutnji resnice …

Nevarnost, v kateri Je bdel poročnik, ji je sunkovito presekala nit misli ter ji velela nekaj ukreniti, kar bo žrtvovanje omejilo na najmanjše darovanje, ki je vobče mogoče.

»Gospod poročnik,« je dejala, »res je, v Avstriji smo! To pa ni samo na sebi nič hudega! Čemu bi se zavoljo toga razburjali! Glavno je, da molčite in ostanete tukaj, kjer vas nihče ne pozna.« 

Ni je več slišal. Megla mu je legla na zavest …

Rosa je dolge dneve in noči prebila ob njegovem zglavju ter ga negovala, kakor da ji je bil brat ali oče. Več nego mesec dni se je boril s smrtjo, dokler ni naposled Rosa s svojo voljo in neupogljivo vztrajnostjo — nekaj tudi njegova močna narava — zmagala.

»Zdravnik je rekel, da sta rešeni!« 

»Za rablja, sestra Rosa!« 

»Nasmehnil se je.« 

»Ah, neumnost, gospod poročnik!« 

»Neumnost? Ali niste čitali? Žmak Ivo! Novak Milani! Mirkovič Mirko in dolga, dolga vrsta imen ... Rabelj je imel mnogo posla ...« 

»Vse vem! A bili so si sami krivi, ker so svojim željam popustili uzde, ker so svojemu hrepenenju po znancih, startih, prijateljih odprli na široko vrata, nekateri pa zato, ker niso mogli brzdati svojega sovraštva …«

»Deloma so bili sami krivi? In Jaz? Tudi jaz bom sam kriv. Kriv je vedno tisti, ki ni močan.«

»Neumnost, neumnost, pravimi Tukaj boste ostali! Bomo že kako uredili, da odnesete zdravo kolo!«

»Saj, saj! Koža bi ostala zdrava, is konopec se ji bo malo poznal, a čas, dež in črvi bodo tudi to sled odstranili …«

Nasmejal se je in Rosa ni mogla ne smejati se.

Tako je šel čas svojo pot, dan za dnevom, noč za nočjo in Rosa je s trepetajočim srcem bdela nad njegovo usodo.

V drugi polovici avguste se je Bojo že dvignil ter sprehajal po parku, opirajoč se na Rosino roko.

II.

Prve dneve septembra sta se Rosa in Bojo sprehajala ob Visli. Bojo je bil le zelo slab. Sedla sta na deblo stare vrbe in oba molčeč zrla v daljave.

Nekoliko niže so se kopale mlade deklice, vse bele … Dolgi, razpleteni, mokri lasje so sw rdeče lesketali v večerni rdečini tonečega solnca.

»Poglejte, kako so lepe!«

»Lepe,« je rekla Rosa.

»In nič se ne sramujejo! Pred dobrim letom sem tako sedel ob potoku Koldičevo sam, prav sam. Tedaj sem spoznal Tanjo, vso drobno, otroško deklico.«

Rosa je občutila, ko ja poročnik Bojo izgovoril ime Tanja, nekaj bolestnega. Vedela je, kako se začenjajo vse takšne povesti, vedela, kakšno življenje je sojeno vsem tem starim in vendar vodno znova novim povestim in bilo ji je neizrekljivo žalostno ob tej zavesti.

Pripovedoval ji je navadno, vsakdanjo povest o mladi gimnazijki, ki mu je bila polog domovino in naroda početek, konec, zmisel vsega kar je, edina vrednota …

Rosa je mirno poslušala. Bilo ji je, kakor da čita sentimentalno povest. Kmalu je premagala v sebi sebično misel in hrepenenje, nagon krvi. Še več: jela je uživati ž njim vred ob čistih, nepopačenih spominih, zazdelo se ji je v nekaterih trenutkih, da je ona sama tista drobna, otroška Tanja, ki se je, kakor ta dekleta tukaj niža, kopala v zeleni vodi in v rdečih žarkih potapljajočega se solnca, v zavetju stoletnih vrb žalujk.

Dan za dnevom sta hodila k tisti vrbi, dan za dnevom je povest o drobni, beli Tanji bila sladkejša in opojnejša ...

»Da, ljuba Rosa, Tanja je tako lepa in tako dobra, kakor ste lepi in dobri vi...«

»Jaz lepa In dobra ... Bog ve! Jas ne verujem v to!«

»O, da nimam Tanje, bi moral imeti Roso! Če bi mogel in smel, bi imel Tanjo in Roso hkratu! Obe bi se morali kopati tu spodaj, obe bi gledal, gledal, samo gledal . . .

Rosa se je zasmejala, tiho, tiho se je zasmejala, da ne bi prebudila hrepenenja svoje krvi, spavajoče želje svoje ženskosti, večne ljubezni ženske do otrok.

Tiho, tiho, se je zasmejala ob pomisli, da je čudovita čebelica obstrmela, ko je uzrla njeno lepoto in dobroto, čebelica, ki je zamaknjena obetala ob rumenem prašniku ljubezni, umirajoč poleg bogatega polja medu ... umirajoč, ker ji je bilo žal dotikati se tako lepe in čudovite sladkosti.

Vedela je, da je to le jesenski sen ob potapljajočem se solnčnem škrlatu, da je to le sen ob materinsko nežno pošumevajočl reki, ob lahko šelestajočem vrbovju brez in deviško slokih topol …

In sen je bil lepši od življenja.

»Bojo, Bojo, vi niti slutiti ne morete, kolikšno srečo ste mi naklonili s temi otroškoneumnimi besedami! Le težko bi mogli doumeti, kolikšna želja po večni mladosti, po božanski vsebini človeškega življenja je v tej vaši želji.«

»Rosa, ljuba sestra Ross, povejte mi, kako ste zašli semkaj?«

»Vojna, Bojo ...«

»Ali je to vas, kar mi morete povedati?«

Rosa je dolgo molčala, potem pa je razgrnila zavese …

Njen oče je zavrgel veliko posestvo, velike vsote denarja. Vse je razdal. Lastnina mu je bila nepotrebno breme, ki je človeka zasužnjevalo, celo telo mu je bilo balast! Hotel ja biti povsod, ljubil je ves široki svet z enako malo strastno, deviško vnemo. V tisti dobi, ko so jeli raziskovalci arktičnih pokrajin posebno strastno grebsti v ledene gore, je tudi njenega očeta zaneslo tja gori, daleč na sever.

Kakor sto in sto drugim, se je tudi njemu pripetilo, kar je tam zgoraj po večno belih planjavah tako vsakdanje, tako samo ob sebi umljivo.

Težko je obolel, boriti se je moral z obupom in malodušnostjo — In je zmagal.

Ležati je moral daleč na severu Švedske v bolnišnici, kjer ja spoznal njeno mater, svojo poznejšo leno. Dolgo dobo je preživel na Švedskem, dokler ga ni hrepenenje vračanja pognalo nazaj, hrepenenje vrtenja, ki je v krvi slehernemu živemu bitju v vsemirju. Vse jo le večno vrtenje, domotožje tudi! Domotožje Je tisočerno, domotožje po domu od danes, po domu od včeraj, po domu iz komaj slutene preteklost ... Vrtanje zemlje je omotožje po 865 točkah v vsemirju . . . Elementarni, zdravi in neokuženi ljudje pa so kakor mati jim zemlja, kakor oče jim solnce, kakor prsoče jim vsemir.

Prišla sta z materjo na Jug.

Rosa je hodila v šolo in je postala učiteljica. Oče ji je kmalu umrl.

O, umrl ja tako lahko, smehljal se je ...

Mama je šla ž njo v hribe. Umrla je tik pred vojno. Srečni sta bili v hribih. Dolgega časa nista poznali ... Dan jima je bil vedno prekratek. Rosa se je vedno čudila svojim znankam in prijateljicam, ki so govorile o hribih, kakor da so tam ljudožerci ... V hribih so prav takšni ljudje, kakor povsod drugod, le da je njihovo bistvo bolj silovito elementarno, bolj božansko preprosto, bolj nepopačeno in prenaravno. Njej, ki je bila hčerka najmanj popačene narava, najmanj parfumirane pokrajine, je bila občevanje z elementarim človekom ljubše od občevanja z dekadentnim mestnim človekom, ki skuša celo najsilnejši element: morja in gore parfumirati.

Smrt matere je kmalu prebolela.

Vedela je, da mora vsakdo, ki živi, tudi umreti, videla je le v svoji najnežnejši mladosti preveč ljudi umirati in umreti, da bi ji smrt — pa čeprav še tako bližnjih sorodnikov — vzbujala kakšne posebno vznemirjajoče občutke. Nikdar pa ni razumela, kakšne možgane imajo ljudje, ki merijo z dvojno mero vrednost življenja človeka, ki jim ni Bog ve kako blizu in vrednost človeka, ki jim je oče, mati, brat, prijatelj ...

V njej je bil občutek vesoljstva tako močan, da je mirno šla preko smrti posameznika. Že v nagonu ji je bila vsebovana zavest, da je smrt starega človeka nekaj naravnega in neobhodno potrebnega.

Poleg vsega pa je bila njena miselna, religiozna vzgoja pol budistična.

Verjela je v vračanje v drugo, novo življenje. Vsaka njena misel, najsi je šla v to ali ono smer, se je nujno vračala k enemu spoznanju, k spoznanju in doumetju, polnem utehe, veselja, z ničimer skaljivega občutja popolne sreče: da nič, kar je, ne more izginiti, da je vsaka misel, ki se je kdaj porodila, čeprav jo morebiti ni nihče nikdar izrekel, živa, neumrjoča, večna. Verjela je fanatično, kakor budistični svetniki, kakor šintoistični asketi v vračanje v novo življenje ... Ali je ni že ves sestav vsemirja učil usmerjati vse verovanje edinole v to smer?

In ni bila li nepobina uteha verjeti, da se bo človek vrnil v življenje prav takšno, kakršno je to, v katerem živi in ne v neko imaginarno, breztelesno, nečloveško življenje, nebeško življenja brezprostornih duhov, ki ga je zametavala kot nesmiselnost bolne dekadentne srednjeveške dobe. Še vedno ji je bila bližja in bolj smiselna vera hribovca, ki je verjel v hudiča z rogovi in repom, v Boga z dolgo, sivo brado.

Baš v času, ko ji je umrla mati, so je začelo brezmiselno klanje in uničevanje neprecenljivih vrednot in tvorevin duha človekovega.

Vojna!

Čeprav je bila vojna s himno o kulturi, ki je baje prepojila baš najstrastneje vojujoči se del človeštva, s himno o krščanstvu, ki se baje na novo sešelo prerajati — v kričečem neskladju ... Malo jih je bilo, ki so to opazili, še manj pa takšnih, ki bi se bili upali to povedati. Kričanje je bilo bresuspešno ... Realnost je bila takšna … Potrebno je bilo vsaj pomagati lajšati bedo in trpljenje tistih, ki so posredno ali neposredno trpeli na posledicah vojne.

Tako se je odločila, da pojde med bolničarke, da se posveti delu, ki je pomenilo težko popisno žrtvovanje in mučno, semtertja do neverjetnosti ogabno, ostudno, zoprno delo, ponižanja, ki ga malokdo, ki ni izkusil življenja tega poklica v pošrtvovanju do skrajnosti, more razumeti. Rosa pa se je posvetila temu poklcu s tolikšno vnemo, da je, kakor da se je igrala, izvrševala vsa določena ji dela, marsikrat še več, z nekim zadovoljstvom nad sklenjenimi računi o dovršenem delu, z neko sladkostjo nad užitkom, ki je izviralo iz dela samega … Bili so trenutki, ko je videla v delu —zmisel življenja …

Če je že kdaj ljubila!

»Neumno vprašanje, Bojo! Pa to je tako vsakdanje ... tako ... Kdo ni še pozdravil velikonočne nedelje s svojim prvim poljubom, neopojnim, čistim, kakor je čisto morje v zgodnjih jutranjih urah ob izhajajočem solncu in kdo ni še zasadil na večer pred dnevom vseh vernih duš v grob svojega prvega poljuba belih krizantem?«

Bojo je poslušal Roso in se čudil ... Ali je bila kakšna misel, ki jo Je Rosa oblikovala, a da je ne bi bil on sem že davno pregnetel v delavnici svojih misli, ali je bila kakšna prispodoba v njenih besedah, o kateri bi bil mogel reč, da se ni že davno razvila pred njegovimi očmi, kakor se razvije gibanje snežnobele ladje jadrnice ob sili lahkega vetriča, božajočega zelenkastomodro morsko ravnino.

Tudi njegovo življenje je bilo v mnogočem podobno njenemu.

Ko je bil še študent, se je v njem užgal plamen. Kako, zakaj ... tega ne bi mogel povedati.

Srbi, Črnogorci, Bolgari in Grki so se bili vrgli na petstoletnega vraga, zatiralca, uničevalca kulture, človečnosti, duševnega svobodnega izživljanja — in so ga premagali!

V duhu se je boril ž njimi ...

Bolgari so pod vodstvom Koburžana napadli Srbe in Bojo ni niti hip cincal ...

S srcem in dušo se je pridružil Srbom.

Princip je v Sarajevu nasproti mostu, ki vodi čez Miljačko, streljal v glavo, katero je milost božja bila določila za prestolnika.

Milost božja se je zrušila v prazen nič ...

Kronana glava je padla …

Bojo je zagorel kakor kresni plamen …

Jokal je … bil je blazen — poljubljal je Principa.

Nikdar in nikjer ga ni videl in vendar je natančno vedel, kakšen mu je obraz, kako ponosne zrejo njegove oči na ves Jug, kako samozavestno stoji z nogo na vratu predistiniranemu božjemu maziljencu, govoreč:

»Prišel si skrunit naš največji dan, naš edini dan! O! Če bi Bog, razumeš, Bog sam prišel, ustvaril bi mu telo, pognal bi mu mrzlo kroglo v možgane … Ta dan je dan vsega našega naroda, dan ko stopijo v kolo vsi naši mrtvi in – živi, ki se medsebojno poljubljajo vsi naši jeroji in – izdajalci, je dan našega velikega odpuščanja in poroštvo naše bodočnosti.

Umri skrunilec.... umrl ...

Kronana glava ja padla ...«

»O, Bojo,« ni mogla čakati prekrižanih rok.

»Prijatelji so mu pokazali drevo, pod katerim je heroj in revolucionar stal in čakal, da je pridrvel avto, pokazali so mu, kam je veliki stentator stopil, da je mogel izvršiti veliki čin osvetntkov Kosovega.«

In tedaj je Bojo pokleknil na tla, ki so bila nekdaj nosila Principa, poljubljal ja sveta tla, s solzami je močil zemljo, pripojeno z divjestrastno ljubeznijo atentatorja … Bojo je čutil ljubezen zemlje in je jokal.

Zaprli so ga.

Pozneje so ga spustili in vtaknili v vojaško suknjo.

Na fronto je prišel okrog božiča l. 1915. Njegov polk ja zasedel pozicije na zahodni strani Koldičevskega jezera … Na vzhodni strani so bili Rusi, vmes pa najmanj 4 km široko zamrznjeno jezero … Cestniki se niso mogli zavesti, šele polagoma se doumeli za kaj gre.

Pribežal je srečno k Rusom.

Mislil in upal je, da ga bodo sprejeli z odprtimi rokami.

Pa se je tako korenito zmotil! Čital je njihovo misel: Izdajalec! Brezčastnik! Bil je izdajalec! Imel je opravka z vojaki. Tedaj je prvič le bežno in v meglenih obrisih spoznal, da se vojak bojuje za ideale svoje kaste in ne za nekaj, kar živi in biva v okolici, ki ni vojaška. Tedaj mu je naenkrat postalo jasno, zakaj so jim v oficirski šoli toliko gobezdali o nekakšni oficirski časti …

Kakor da se časti da vobče deliti! Kakor da obstoji samo oficirska čast in je uradniška čast, kmečka čast, delavska čast neki drugi, manj vreden pojem.

Princip se je boril za človeško čast! Ni je časti razen človeške! Samo ena čast je, kakor je samo ena resnica!

A vse to ga ni vznemirilo. Pričakovala je, da ga bodo razumeli drugi! Ni se varal. Razumeli so ga, dasi ne tako, kakor je on menil, da so ga …

Pozneje, ko so ga do dobra preizkusili, so izdajalca odlikovali z vsemi mogočimi odlikovanji. Kmalu je spoznal, da so ga cenili le kot trdi oreh, na katerem si sovražnik mora polomiti svoje zobe. Kjer je bil položaj najtežji, najobupnejši in najnevarnejši – tja je moral iti Bojo … Ni se branil, vedno je šel rad.

Rad je šel, vendar pa se ni mogel otresti neke grenke zavesti, da ne morejo umreti, kaj ga žene v ta boj, da niso mogli razumeti njegove ljubezni do zasužnjene zemlje in zasužnjenega ljudstva … In ta zavest mu je grenila občutje sreče.

Včasih se mu je tudi zazdelo, da ne delijo pravično tegob in trpljenja med častnike.

Takšne misli pa je vselej že na početku nasilno zatrl …

»Tukaj sem … sam sem se javil … bojevati se moram.«

Po težkih bojih je prišel v zaledje na oddih. Spoznal se je z mlado gimnazijko Tanjo …

O Tanja!

»Ni prispodobe … ne, ni res!«

»Čista, kakor je bila čista misel Stvarnika, ko je angeljem vdihnil del svoje čiste duše …

– Lepa!

Lepa, kakor je lep užitek vrtnarja, ki je vse svoje življenje žrtvoval vstvarjenju kakšne nove vrtnice, ko ob solnčnem vzhodu zazre otvarjajoči se cvet novo porojene vrtnice, cvet, bel, kakor je bel sveti večer v mislih deteta …

–In dobra!

Kakor je dobro perišče najčistejše gorske vode popotniku, ki ves omotičen po več dnevni žeji pade na zeleno travo oaze k mrzlemu studencu in omoči z mrzlo studenčnico vročične ustnice …

Rosa je poslušala in je bila srečna. Ni vedela, zakaj jo njegova sreča navdaja z nekim sladkim in opojnim občutjem.

III.

Prišča je zima.

V okolici Varšave je bilo vse belo, okrog bolnišnice vse mrtvaško tiho. Rosa in Bojo sta sedela ob topli peči. Nič več nista drugovala tiho pošumevajoči reki, nič več nista pila sladkosti jesenskega umiranja …

O, tisto čudovito rdeče-rumeno-zeleno-zlato umiranje …

Boju je včasih postalo dolgočasno. Semtertja so ga posetile žalostne misli: Tukaj zapravlja svoje moči in svoje sile v prazen nič, tukaj gine, tam pa ga kličejo, tam ga vabi delo, boj …

Hotel je zbežati v Rusijo, a Rosa ga je prosila, naj ne sili v pogubo.

Nekega dne – bilo je baš v božičnem tednu – so pripeljali v bolnišnico težko ranjenega časnika, Bojovega tovariša. Skupaj sta se bila nekdaj bojevala, skupaj sta zidala ob hladnem potočku zlate gradove visoko v oblake, skupaj sta spoznala drobno Tanjo.

Tudi njega so vjeli Nemci. Odrezali so mu desno nogo.

Mnogo je moral pretrpeti. Bojo je sedel ob njegovi postelji in ga tolažil.

Po daljšem času mu je rekel.

»Bojo, ko sem te prvič zagledal, sem bil ves prepaden. Svojim lastnim očem nisem mogel verjeti.«

»Zakaj, Viktor?«

»Zakaj? Saj so razglasili, da si padel, da si umrl …«

»Padel da sem, umrl?«

Bojo se je stresel ob tej pomisli. Nekaj usodnega je občutil ob tem razodetju.

»Da, službeno so te proglasili za mrtvega.«

»In Tanja, Viktor?«

»Tanja, vidiš prijatelj, Tanja …«

»Kaj je s Tanjo? Povej!«

»Saj veš! Tanja je mlada, je zdrava …«

»Kaj hočeš povedati?«

»Težko je povedati!«

»Kaj je naredila?«

»Naredila? Malo je jokala … Napisala je v neko študentsko revijo prelep članek o tebi … Nekdo, ki je čital njen članek, je ugotovil, da je razborita in pametna dekle, ki bi jo bilo škoda prepustiti žalosti, da jo ugonobi …«

»Kdo je bil tisti nekdo?«

»Kdo drugi?«

Oba sta ga videla v mislih – kapetana polkovnikovega adjutanta!

»On?«

»On, da! On, ki te je pošiljal v največje nevarnosti, ki te je neštetokrat silil smrti v naročje.«

»Viktor, si torej vendarle imel prav!«

»Jaz, prijatelj, poznam predobro naše ljudi!«

»Ne govori! Povsod so taki ljudje!«

»Mogoče, a med našimi jih je največ! Toda, zapomni si, drago boš plačal svoje razbojništvo! Posekal ga bom … Prišel bo dan!«

»In Tanja!«

»Tanja je ženska! Ali ne razumeš tega? Kapitan je napisal v tistem časopisu o tebi podlistek. Slavil je tvoje vrline, govoril je o junaških delih, ki jih nisi nikdar izvršil, ki jih ni izvršil nihče za teboj … In Tanja! Kaj, meniš, je moglo biti bolj naravno, nego njen interes za vsakogar, kdor je hotel in vedel o tebi kaj lepega in čudovitega povedati. Nadaljnje delo ni bilo več težko. Pisal ji je, naj mu pošlje tvoja pisma, o katerih meni, da bi se mogla objaviti, t. j. takšna pisma, ki govore o jugoslovanskih nacionalnih zadevah, o tvojih mučnih potih in bojih, o tvojih upih in o tvoji veri …

Tako vidiš, se je začela plesti nit novega razmerja med Tanjo in njim.

Tvoja pisma so začela izhajati kot podlistki »Zarje slavjanstva«, nepomembnega študentskega glasnika.

Lepa pisma, Bojo, a naivna … Včasih sem mogel le težko verjeti, da si jih res ti pisal.«

Bojo je samo še na pol poslušal … Žalostna novica ga je pretresla, vendar pa se je tolažil z nečimerno zavestjo slave …

Tovariš in prijatelj mu, ki ni vedel, kaj se v njem godi, je izlil ves svoj gnev na kapetana.

»Vidiš, za kratek hip me je njegovo lažnivo pisanje premotilo, hitel sem sam sebi zatrjevati, da sem po krivem sodil in obsodil kapetana, ker nisem vedel, da sta vedno pogosteje korespondirala, dokler nisem nekega večera – bilo je to približno pred dvema mesecema – zvedel, da se je kapetan s Tanjo zaročil.

V tistem hipu sem doumel, da pri vsej tej stvari nekaj ni v redu. Zopet sem moral verjeti da te je — odkar je na tvoji mizici videl Tanjino fotografijo — jel namenoma pošiljati na najnevarnejše položaje. Vendar pa nisem mogel niti slutiti, da še živiš …«

Oba sta molčala.

»In Tanja,« je bolestno zašepetal Bojo, »Tanja me je tako hitro, tako zelo hitro izdala.«

»Izdala? Kakšna nesmiselna beseda je to? Tanja je otrok. Bojo! Ali ne razumeš, kako kompliciran psihološki lov je ta žival vprizorila, da je vjela Tanjo!? Katera izmed njenih tovarišic bi se mogla uspešno upirati takšni živali?«

»Tanja ... Tanja je več, nego so njene tovarišice!«

»Tanja, veruj mi, je na las podobna svojim tovarišicam, le ti si bil in si še vedno naivnejši in bolj otročji, nego je večina tvojih tovarišev.«

Viktor je zaman premišljeval, kako more človek, ki je očitoval toliko izrednih sposobnosti, da, celo toliko genialnih potez, kako more takšen človek biti tako neverjetno naiven, tako otročja brezumen. Hipoma se je spomnil še nekega podobnega primere. V njegovi rodni vasi je živel glasnik mlade generacije poetov, čigar pesnitve so vzbudile vsi entuziazma na eni in val besnega sovraštva na drugi strani. Nihče pa mu ni mogel odrekati talenta, večina mu je priznala celo, ds se očituje v njegovih pesnitvah svež dih genialnosti. V tem so si bili vsi edini razen dvojice, trojice kritikov, ki so bili tako bedasti, da so n. pr. resno in javno vprašali, kako more pesnik pesniti o rudarju in mornarju ... Mornar, rudar ... To sta industrijska objekta, številke narodnega gospodarstva . . . Kako mora resen pisatelj sploh izustiti besedo gnoj (razen v primeru, ko je pijan)? To je neodpustljiva trivialnost! Gnoj smrdi! No, mlademu poetu ti kritiki niso mogli priti do živega ... Bil je srečen temperament, ki se je vsem in vsemu smejal.

Kljub vsemu temu pa ja ta človek v svojem življenju napravil toliko neumnosti in takšne neumnosti, po katerih bi človek skoraj moral soditi, da možakar ni pri čisti pameti.

Kupil je n. pr. danes fotografični aparat za tisočak in ga je jutri prodal za stotak. Nagovarjal je Vlktorja naj opusti službo knjigovodja, češ da mu bo preskrbel milijone za brezskrbno življenje, sam pa ni imel niti beliča v žepu.

Viktor, ki je bil praktičen človek, takšnih nezmiselnih dejanj ni mogel razumeti.

Mogoče sem jaz v praktičnem, realnem, vsakdanjem življenju tisto, kar bi kritiki hoteli pa ne morejo biti v svojem razmerju do umetnosti — je rekel.

In se je nasmehnil.

IV.

Rosa je sedela v fotelju poleg kamina. V izbi je bilo toplo in prijetno ter temno. Le odsvit padajoče svetlobe in lesketajočega se snega in bele neizmerne planjave je plaho razsvetljeval majhno izbico.

Bojo se je držal za glavo.

»Prosim te, Rosa, daj mi še en piramidon!«

»Ne smem več, danes, Bojo, že sva si danes vzel.«

»Rosa, zlata dekle, samo še enega mi daj. Saj mi bo razneslo glavo!«

»Bojo, piramidon ne bo pregnal tvoje misli, ki bega po stepah za Tanjo.«

»Ali te veseli?«

»Bojo!«

Njen glas je bil očitajoč in žalost v njem je bila tako očitna, da se je Bojo takoj skesal.

»Oprosti, Rosa! Vidiš, ko gledam in vidim okrog sebe toliko zlobnih ljudi, ki tako podlo ravnajo, ne morem več verjeti v lepoto in ljubezen.«

»Bojo. nič ti nočem očitati! Dobro veš, s kolikšno in kako nežno ljubeznijo sem bila vdana vajini, tvoji in Tanjini ljubezni. Saj si mogel čutiti, kako neumno, skoraj čisto nečloveško sem se veselila tvoja sreče ... in zdaj!«

»In nisi res nikdar mislila name, kakor misli ženska na moškega, ljubica na svojega dragega?«

Rosa je zardela. Priznati bi mu morala, da je včasih, ko je ležal nezavesten, božala njegove črne kodre, božala njegove črne obrvi, hrepenela po njegovih ustnicah …

Molčala je.

»Rosa, povej«

In Bosa je odgovorila:

»Da, mislila sem nate„ kakor misli ženska na moškega, žejna sem bila tvojih ustnic.«

Bojo je stopil k njej, jo prijel za glavo ter jo dekliško nežna poljubil ... Potem pa ji je poljubljal oči, čela, lica, vrat …

Rosa je zastrmela in je komaj mogla doumeti, kako ji je mogla tuja nesreča postati vir še neobčuten sladkosti.

»Rosa moja lepa!«

Rosa je bila v tistem trenutku resnično lepa.

Bojo se je začudil.

»Rosa, tako si lepa, tako zelo si lepa. Le vera v Tanjino lepoto me je mogla tako dolgo slepiti.«

Bolesten občutek je Rosi zvedril opojne misli.

»Vera v Tanjino lepoto, Bojo? Ali ne bo isto z vero v Rosino lepoto?«

»Ali dvomiš, Rosa, preden si mogla popolnoma užiti in do dna izpiti sladkost prvega poljuba?«

»Dvomim, Bojo.«

»Zakaj, Rosa, zakaj? Ali nisem bil nekdaj tam ob motni reki rekel, ds bi hotel obe . . . slišiš, obe?«

»Res je, a jaz bi hotela, ds bi jutri stala Tanja svobodna pred teboj, da bi pred tebe pokleknila, da bi ta prosila odpuščanja in pozabljenja. Kaj bi storil Bojo?«

Bojo se je te misli prestrašil, ta predočba je bila mnogo presilovita, da bi jo mogel zakriti a kakšno plitko lažjo. Rosi naj bi lagal? Prečudovito dobra in lepa je bila, ds bi se ji bil mogel zlagati!

Ljubil je res — obe.

»Rosa, oprosti, če ti bom na to vprašanje odgovoril šale jutri, šele prihodnji teden, morda šele čez leto in dan — morda pa celo ob svoji smrtni uri.

V.

Na tisto vprašanje ji ni odgovoril nikdar.

Poročila sta se še pred razpadom monarhije dvoglavega orla.

Živela sta zadovoljno in sta bila drug nasproti drugemu do skrajnosti odkritosrčna, dasi je Bojo bil včasih silno težko odkritosrčen celo napram sebi samemu.

Mnogokdaj je zasanjal v daljno preteklost in Tanja se je razrasla v njegovih mislih, kakor se razlijejo solnčni žarki ob vzhodu preko širine morske gladine. Mučila ga je zavest, da misli na Tanjo poleg žive, tako dobre Rose.

»Rosa danes sem sanjal o zemlji, ki sem jo vzljubil nad vse, o zemlji, ki se mi zdi edina prava domovina. Da, o Rusiji! Saj smo prišli iz daljnih ruskih step, nepreglednih planot pred dolgimi stoletji! Ali ni v tem čudnem hrepenenju ljubezen izpred tisočletja? Ali ne potrjuje to čustvo tvoje vere v ljubezen, ki se vrača, kakor se vrača zemlja vedno na isto mesto?«

Rosa ga je razumela.

»Tudi mene včasih poseti hrepenenje severnih snežnih belin, tudi mene včasih objame želja tihega, neizmernega občutja samote. Misel nate pa mi je odkupnina za vse želje, ki se ne morejo in ne smejo vtelesiti.«

»Na njo mislim včasih, Rosa, na Tanjo. Misel pride sama; kakor tat se prikrade, kakor nasilno valovje razbičanega spomladanskega hudournika iz ozkih gorskih vdolbin v širne planjave prihrumi misel o Tanji ... in me muči ... Tako me muči ... zavoljo tebe. Rosa ... Bojim se, da te trpinčim, Rosa.«

Nežno in žametasto je odgovorila Rosa:

»Naj te misel zavoljo mene ne muči! Naj te misel, ki bi utegnila ukrasti ti samo en sam trenutek lepih sanj o Tanji, ne zalezuje. Svoboden si, Bojo! Človek si! Svoboda misli, vere, upanja, svoboda ljubezni je najvišje, kar je človek do danes mogel posvetiti, je najvišja človeška dobrina ... Umazana in sebična bi bila, če bi hotela kratiti ti svobodo tvoje notranjosti. In neumna bi bila, kajti predobro se zavedam, da ni ljubezni brez podstave široke notranje svoboda ... samo mnogo, mnogo svobode bo rodilo veliko ljubezen.«

Daleč na obzorju se je pogrezala v nepregledne ruske stepe rdeča solnčna obla. Zamaknjena sta stala ob reki ter zrla na solnce, ki je hkratu božalo z rdečimi žarki drobno dekle Tanjo …

»Solnce, solnce ... ali mi ne prinašaš njene misli — katete —«

V tistem hipu mu je bilo tako samo ob sebi umevno, da je vse v naravi le živa geometrija, da so solnce, zvezda, brezštevilna nebeška telesa le žive geometrijske točke, misli sprejemajoči in — po zakonih geometrije — misli oddajajoči radio-aparati ..

Kako bi mogel drugače človeški um v tistih majhnih možganih nanizati toliko brezmejno širokih in globokih misli?

Ali ne kopičijo tisočera solnca tisočero in tisočero misli v Bog ve čigavih možganih in v srcih Bog ve koga? Ali ne govori iz malega sprejemnega in oddajnega aparata — iz malega možganskega ustroja vtisk tisočerih, vtisk iz drugih svetov, vtisk is preteklosti in pradavnina, vtisk za komaj sluteno bodočnost?

Poslal je poljub rdečemu solncu za — Tanjo ...

Držala sta se za roka Ižin sta stopala kakor dva otroka med spomladanskimi cvetlicami, v tihem k zemlji sklanjajočem se in mehkosvilenem mraku; tiho sta šla in sta mislila vsak svoje misli.

Rosa je mislila na tisto davno vprašanje.

Kaj bo, če prida kdaj Tanja …

»Prišla bo, vem ... je zašepetala.«

Prvi emigranti so pribežali iz Rusije.

Prvi nemški in avstroogrski ujetniki so se jeli vračati …

Hipoma in nepričakovano je nekdo zinil:

»Bojo Karlovič ni Rus … Avstrijec je! Slovenec je denunciral Slovenca.«

Obstala sta ob široki reki.

Kaj zdaj?

»Saj se bo vojska kmalu končala. Skriti se moraš!«

»Skriti? Kam? Kdo bo hotel zavoljo mene tvegati svojo glavo?«

»Čakaj, v bolnišnico pojdem in se porazgovorim z zdravnikom Trunkatom – čakaj tukaj do mraka … ob mraku bo, upam, vse v redu.«

Bojo je premišljeval o vseh možnostih , ki ga utegnejo še doleteti. Najverjetnejša možnost so vsekakor bila vešala. Dasi je dvoglavi orel klavrno povešal peroti in krčevito v agoniji stiskal svoje kremplje, vendar je s svojimi mrtvaškimi kremplji segal po življenjih, ki so mu bila spodkopala tla.

O tem niti kratek hip ni dvomil.

Še o poslednjih vzdihljajih bo umirajoči orel kričal po žrtvah in krvi …

In morda ja do smrti dvoglavega orla še daleč.

Rosa se je vrnila. Smehljala se je.

»Baš danes je umrl nadporočnik Hruby. Bil je tuberkulozen. Še v poslednjih vzdihljajih se mu je bledlo o vstajajočem Slovanstvu. — Smrt mu je bila v odrešenje, tebi pa v rešitev! Veruj, ne bi se hudoval, čeprav bi vedel, da sva njegovo smrt izrabila. Asistent dr. Trunkat, ki pozna vsa tvoja pota, mi je rad ustregel. Napisal je za mrtvega nad poročnika tole objavo, s katero ga pošilja v Boko Kotorsko k morju …

Tukaj imaš tudi obleko, kolikor jo za skrajno silo rabil. Zaradi previdnosti bo dobro, če stopiš v vlak šele v Varšavi. Ob cesti pri Mohilewki ta bo čakal avto primarija. Pojdi, greva!«

Ob reki sta stala le uro … mogoče dve uri. Slonela sta ob stoletni vrbi žalujki ter se tiho pomenkovala. Ves njihov pomenek se je ob vsaki misli izobličil v eno samo besedo:

»Bojo!«

»Rosa moja!«

»O, tukaj sem bil tako blizu meje. Bilo mi je, kakor da mi zrak prinaša duh zemlje, ki mi je tako neskončno blizu srca, zdelo se mi je, da mi veter prinaša poljube brezkrajne ravnine, tajinstvenih gozdov, rek polnih zagonetnosti, ljudi z brezmejno dušo, kakor je v tisti zemlji sploh vse brezmejno …

»Za življenja gre, Bojo! Otresi se teh misli in misli tudi name!

»Rosa moja!«

Poljubil jo je, ona pa ga je božala po temnih laseh.

»Bog ve, kdaj se bova zopet videla?«

V Varšavi je stopil v brzi vlak ter se odpeljal solčnemu jugu nasproti.

V bolnišnici so kmalu pozabili nanj. Zginil je, kakor jih je že toliko zginilo. Kdo bi še mislil nanj!

VI.

Monarhija je razpadla mnogo preje, nego sta Rosa in Bojo pričakovala. Rosa je prihitela k njemu … Živela sta še nekoliko detnov ob morju. Ko so se razmere za silo ustalile, sta se odpeljala v Ljubljano.

V Ljubljani je Bojo dobil službo pri nekem velikem banšnem podjetju, Rosa pa je učiteljevala v bližinji ljubljanski okolici.

Življenje jima je teklo mirno in enakomerno. Njuna ljubezen je počasi zgubljala obeležje spolnega in se spreminjala v tisto resnično lepo, nespolno, prijateljsko ljubezen med možem in ženo, ki je pač zelo malo ali skoraj nič godna, v praktičnem vsakdanjem življenju pa edino željena in možna.

Kljub vsemu pa se Bojo ni mogel otresti vpliva davne preteklosti.

Rosa je pisala svojo knjigo spominov:

»Bojo misli na Tanjo. Vem. Nanjo misli. Zakaj? Ali ne morem jaz popolnoma izpolniti njegovega hrepenenja, njegove ljubezni toliko širša in globkejša od moje ustrezajoče mu volje in moje z vsem bitjem darujoče se mu ljubezni?

Neizsanjan sen!

Čutim: To je hrepenenje po nepoznanem, ki bi se mu bilo nekdaj kmalu odkrilo, po nepoznanem, ki skriva v sebi najslajše, še neokušeno … Potem pa je prišla usoda in s kruto roko zagrnila vsa zagrinjala …

To je krik hrepenenja! Neizpolnjena želja!

Da bi se mu izpolnila!«

Bojo je pisal na vse strani, da bi zvedel, kaj je s Tanjino usodo.

Vedel je, da se je prištevala med revolucionarje, de je vedno z navdušenjem in otškoučiteijskim patosom govorila o atentatorjih, o odpravi carizma, o zmagi socializma ter o podobnem.

Vedel pa ni, da je tudi Tanja, kakor ogromna večina ruskih revolucionarjev vseh branž od skrajne desnice do skrajne komunistične levice ljubila le lepe deklamacije, le retorično spletene vence in venčke, le sanje, sladke sanje. Same opojne sanje! Vedel ni, da je pred resničnostjo, pred uresničenjem možnosti, ds bi delavstvo v svoje roke vrelo moč, da bi sam proletariat zavladal, da se je poleg tisočev drugih tudi Tanja vztrepetala pred to možnostjo, ko je nastopil mož, ki je trideset let sanjal o tej možnosti po skrivališčih, v bornih kočah Rusije, v sibirskem pregnanstvu, v evropskih mestih, ko je nastopil ta brezdvomno silen in genialen mož ter vtelesnil prvo možnost tridesetletnega sna ruskih revolucionarjev vseh kategorij. Ali je bilo mer čudno, da je odpovedalo drobno dekletce, ko je vendar ob istem času odpovedala celo dolga vrsta v ognju preganjanj in izgnanstva preizkušenih revolucionarjev?

Saj so odpovedati celo prijatelji iz najožjega prljateljskega krožka Uljanova!

Bojo, ki je bil slabo poučen o dogodkih v Rusiji (saj so bili celo Rusi v Rusiji korenito napačno poučeni!), je bil popolnoma prepričan, da sedi Tanja v pisarni poleg kakšnega Trockega, Lunačarskega, … in piše, piše za vse žive in mrtve. Trdo je bil prepričan, da govori na sestankih, da pomaga obračati kolo novo porajajočega se kolosa.

Ujetniki, ki so prihajali iz Rusije, mu niso mogli nič zanesljivega povedati.

Včasih je pozabil na Tanjo in se popolnoma predal Rosi. Močno so ga mikale tudi nove politične razmere. Tresel se je za pridobitve, bal se je, ne bodo li separatisti, ki so jeli kmalu po takozvanem preobratu drzno dvigati glave, uničili plodov toliko željenega, tako vroče ljubljenega edinstva.

Z nepopisnim srdom v duši je gledal na koroško polomijo.

Najraje bi se bil peljal tja gori in postreIjal vse po vrsti.

Rosa je nalašč napeljevala vse nitke njegovega premišljevanja na nove politične razmere.

V tistem času je bilo tako salo aktualno vprašanje italijansko-jugoalovenskih odnošajev. (Res je, da tudi danes ni neaktualno, še je aktualno, samo tako strašno dolgočasno je postalo) Vojska mu je bila edini izhod.

»Kakšen vrag moti te naše ljudi, da takoj ne udarijo na Lahe? Tam vse prekipeva, vse vre! V enem tednu povzročimo revolucijo; povsod je nezadovoljstvo. Vojaki so zrevolucionirani, kmetje so se vojne do grla nasitili. Danes bi bil tako selo pripraven trenutek!«

»Bojo, ti fantaziraš! Mi smo vendar njihovi zavezniki! MI smo vendar prijatelji Francozov in Angležev, ki so veliki zavezniki Italije!«

»Razumem, Rosa, je vneto odgovarjal Bojo, vse razumem, vendar pa sem prepričan, ds bi se za komunistično Italijo ne ogrevala niti Francija, niti Anglija. Mi bi z energičnim sunkom v to gnilo telo dosegli v dveh, treh tednih komunistično Italijo. Kar Je bilo mogoče v Rusiji, bi bilo danes še lažje mogoče v Italiji!«

Tako in enako sta predebatirala dolge večere.

Zdelo se ji je, da je pozabil na Tanjo.

In res: Električne brzina političnih dogodkov tiste dobe je vsakogar, ki se je kdaj še tako malo zanimal za politiko, morala res povsem prevzeti, prepojiti ga s elementarno svojstvenostjo žitja in rastenja ter razvijanja novih političnih tvorb, misli, hrepenenj, upov in utopij.

In morebiti bi bila marsikatera utopija slavila rojstvo telesa, da jo je osvojil kakšen mož, ki bi bil ustvarjen iz testa - Petra Velikega, Napoleona, Vladimirja Ilijiča Uljanova.

Tako pa je ta velika doba dala samo enega velikega moža — in še enega precej velikega plagiatorja.

VII.

Rosa ni bila vsakdanja ženska. Vsaka senca v Bojovih očeh ji je zadajala kopico skrbi. Vsako senco v njegovih očeh bi bila tako zelo rada osončila z žarki svoje ljubezni. K občutju svoje sreče je mogla priti samo — preko njegovega občutja sreče in zadovoljstva.

Zato se je zelo bala vsake politične akcije nasprotnikov edinstva, ker je predobro vedela, kako težko je zadelo Boja vse, kar je kakorkoli tangiralo nedotakljivost edinstva.

Njej je bilo edinstvo, državotvornost, državna in nacionalna ideja — le pusto igračkanje odraslih otrok. Videla je, kako je Bojo trpel naravnost fizične muke vselej, ko je edinstvu bil zadan kakšen močan udarec. In to se je zgodilo tako pogostokrat.

Razumela ga ni, a obsojala tudi ne.

Nekdaj mu je nekdo očital, da je izdajalec slovenstva, da se prodaja velikosrbstvu in srbstvu sploh.

Da mu je kdo očital, da je morilec, tat, bi ga milo manj zabolelo, nego očitanje izdajstva! Izdajalec, on, ki je z vso svojo dušo živel edinole vroči želji, da bi vsakdo izmed njih, ki se imenujejo Srbe, Hrvate in Slovence, občutil brezsmiselnost teh treh nazivov, on, on je strastno odklanjal celo dogmo o enem narodu In treh plemenih! Kakšna plemena, k vragu! Eno samo ljudstvo, eno samo! Občutje, da je prav toliko Srb, kolikor Slovenec ali Hrvat, mu je bilo najvišji vir sreče.

Rosa je dobro čutila, kolikšno krivico so mu delali vsi, ki so mu očitali izdajstvo slovenskih interesov.

Pogostokrat se je zagrizla v strastno debato s samoslovenako orientiranimi osrečevalci slovenskega ljudstva.

»Kako ste smešni, kako malo pametni in kratkovidni! Ali ne razumete, da bi vam mogel tudi Bojo z isto pravico zabrusiti v obraz psovko: izdajalci! Ali ne razumete, da je baš toliko upravičen trditi, da so Slovenci, Hrvati In Srbi en sam narod, kolikor ste vi upravičeni trditi, da so Gorenjci, Notranjci in Dolenci trije narodi in eno samo pleme? Kaj je sploh narod? Jaz vam odkritosrčno in brezobzirno izjavljam, da mi ja n. pr. v vsakem pogledu — v vsakem pogledu poudarjam —; nemška, italijanska, srbska socialistka mnogo bližja, nego kakšna neznosna slovenska dama iz 'boljše rodbine' ...«

»Kaj zgodovina! Kakšna zgodovina! Kaj dolgoletno skupno življenje, kaj tradicije in konservativnost?! Vse to so puste marnje, vse to so le argumenti političnih bebcev ali nepoštenih demagogov — argumenti bebcev za bebce! Za neizpodbitno ugotovitev, da obstoji neka skupnost, je merodajen najprej občutek skupnega načina pojmovanja stvari in življenja okrog nas, občutek istih želja in istega hrepenenja, enakih nazorov in skupne volje. Narode je že od nekdaj tvorilo samo nekoliko, samo nekoliko izredno močnih glav, mrtvih in živih. Kadar pridejo zgodovinsko važni trenutki, kakor so današnji, tedaj samo slabiči konzultirajo preteklost! Junaki, vsi, ki imajo možgane, morejo upreti svoj pogled uporno v bodočnost! V bodočnost: Izbrisati narode s zemeljske površine in napraviti mesto — človeštvu!«

Sama Je svojim besedam prialuškovala s strastno ljubeznijo, zagrizla se je v svojo veliko vero z ognjem, ki je tvoril njeno bistvo, z vso električno energijo svojega hotenja. Brezobzirno je smešila ozkogrudnost apostolov nacionalizma, premnogokrat jih je celo osebno napadala:

»Verujte mi, vse kar morem na vas res zanimivega videti, se da povedati z dvema besedama: presiti ste! Za dezert po preobilnem obedu vam gre: za slavo! Kdo more vam verjeti, da vam je kaj za narod? Kdo, ko morete od osmih zvečer do dveh po polnoči presedeti — večer za večerom — pri nemških kartah, pri italijanskem vinu, pri srbski svinjetini!«

Če bi vam res šlo za to ljudstvo, bi se asketizirali v vsem svojem življenju vsaj za desetino toliko, kolikor je asketiziral svoje življenje, recimo: Uljanov. Njemu verujem, vam in vašim prijateljem ne verujem nič. Prepričana sem, da ste sami lažnivci, smešni gobezdači, ki vam ne bo uspelo nikdar niti prebivalcev Kurje vasi prepričati, da so vsi člani te vasi pripadniki enega samega naroda. Opustite te prazne marnje, postanite lepo ponižni in disciplinirani profesorji, dostojni zmerni pivci, obosmourni kvartači in pesniki priložnostnih pristno slovenskih, vsaj nekoliko boljših verzov, nego vam je uspelo doslej poslati jih v svet.

Trebuščki vam bodo zarastli in ne bodo nič manj obilni od srbskih in hrvaških …«

Ni vedela, niti kdaj, niti kako:

Kar nepričakovano je stala v vrstah ljudi, ki so bili bistveno nasprotni! Bojanovim naziranjem in hotenjem. Najbolj čudno pa je bilo, da so jo baš te večne debate s političnimi nasprotniki njenega moža dovedli tja, kamor je po vsem svojem verovanju in hotenju že dolgo spadala.

Začela je prepričevati celo svojega moža, da je njegov boj za ideale brezsmiseln, zs ideale, ki so že davno izgubili celo blesk idealov.

A bilo je vse zaman.

Spoznati je morala, da politično pripadništvo največkrat ni stvar razuma in mirnega presojanja, marveč stvar neke nagonske sile, neke skoraj podzavestne moči, ki goni človeka do blaznosti v katerokoli smer. Doumela je, da služi pri političnem udejstvovanju povprečnega mozga intelekt le kot suženj nagona vedela je, da ima nagon globoke in starodavne korenike, ki morejo na novo pognati, čeprav so deblo posekali. Razumela je, da so dognanja intelekta drobne komaj nastajajoče koreninice, ki šele počasi spreminjajo ves zamotani sestav korenja …

Z Bojom ni mnogo debatirala. Ni ga obsojala. Celo ljubila je ogenj, ki je gorel v njem, kajti zdel se ji je čist in mogočen, zdel se ji je — najprej — nesebičen, ki mu ni šlo ne za slavo ne za kakšne druge dobičke. Zato mu ni rekla nikdar nobene takšne besedice, ki bi mogla v njem vzbuditi sovršne sil sovraštvu sorodne občutke.

Njeni nazori, njena politična orientacija — vse to ni ostalo brez vpliva na njuno medsebojno razmerje. Bojanova ljubezen do nje je jela pojemati (vsaj tako se mu je dozdevalo). Mnogokdaj je mislil na Tanjo, vedno pogosteje.

»Ne razumem, Rosa, kako moreš sodelovati z ljudmi, ki delajo v organizaciji, nasprotni do skrajnosti vsemu mojemu bistvu.«

»Bojo, mož si! Praviš, ds si se vedno boril za svobodo prepričanja in svobodo vesti, pa ne moreš razumeti, da hočem svobodno misliti, svobodno ljubiti, ne ukloniti se tvojemu prepričanju, ki je preslabotno, da bi moglo ustreči moji veri, mojemu hotenju!«

»Ti se ne del prepričati!«

»Ne, Bojo! Hočem, da me prepričaš! Veruj, še tisti trenutek, ko ti bo uspelo pobiti moje argumente, še tisti trenutek, ko bo moč tvoje vere osvojile tudi moje srce — bom izstopila iz organizacije, ki me je do danes edina mogla prepričati, da je njena pot prava pot.«

Bojo je ni skušal prepričati. Bil je velik v veri, v ljubezni, v lastnostih, ki morejo ob nekih pogojih in v nekih okoliščinah napraviti iz — morebiti povprečnega človeka — voditelja, tvorca usodnih in nadvse pomembnih vstvaritev za življenje ljudstev in človeštva — sovražil pa je vsa dolgotrajna razpravljanja. Nagonsko jih je mrzil. Bojo ni bil omejen. Zagrizel se je s strastjo v svojo vero ... Vedel je, da ni nobena vera tako nezmotljiva in tako neovrgljiva, da bi človek o njej ne mogel debatirati dolge dneve in noči.

Tudi Rose je to vedela. In Bog ve, če bise bila uklonila njegovim že tako močnim in uspešnim argumentom. Najbrže ne.

»Notranja svoboda je edina možnost, Bojo, ki bo mogla danes, v dobi, ko religiozni formalizem mora propasti in dejansko že propada, tvoriti podstavo zakona in zakonskega življenja od jutri.«

»Ne razumem, kaj je notranja svoboda.«

»Ne razumeš? To je svoboda mišljenja, svoboda koristnega udejstvovanja, svoboda možnosti duševnega izživljanja obeh zakoncev, svoboda, ki mora Iti celo tako daleč, da strogo loti spolnost od ljubezni. Spolnost je specifično telesni užitek, medtem ko je Ijubezen najvišja duševna vrednota, ki raste v istem razmerju, v katerem počasi propada telesni užitek spolnosti.«

»Dovolj, dovolj, Rosa! Ubijaš me s tem seciranjem …«

»Saj nisem sama kriva. Pogovor tako nanese, okoliščine, ki naju trpinčijo.«

»MučiŠ Me, Rosa!«

»Ubogi moj Bojo! Veruj mi, ne delam namenoma. V poslednji dobi si tako bolan, ves nervozen. Ali bi ne bilo dobro, če bi šla na krajše potovanja? Ogledala bi si Bosno, Južno Srbijo, Beograd?«

Bojo jo je pogledal. Iz oči mu je zasijal blesk nekdanjih dni; nekaj kakor sladka slutnja se je za lesketalo v njih.

V Beograd, v mesto, kamor so le davno romale njegove sanje, v Meko njegove velike ljubezni, v mesto, ki je rodilo toliko junakov, toliko legendarnih mladih Jugovićev! In v Beogradu je toliko ruskih emigrantov. Mogoče bo videl kakšnega znanca, ki mu bo vedel povedati vsaj besedico o njej.

»Mogoče boš zvedel kaj o Tanji!«

Začudil se je tej njeni misli. Svoje žene ni mogel razumeti, razumeti ni mogel, da so njene besede o spolnosti in ljubezni resnične, verjeto ni mogel v tolikšno nesebičnost.

»Zakaj mi to praviš, Rosa?«

»Zakaj? Da boš neizsanjan sen izsanjal do dna, da boš mogoče našel mir, da boš izsanjal sen bolesti in mogoče spoznal, kako malo je ostalo od tiste ljubezni, ki je nekdaj bila … ali pa celo, da je nikdar ni bilo in da jo le tvoj spomin dviga do apoteze … In zato, Bojo, ker trpim in te takšnega ne morem več gledati …«

Bojo jo je poljubil, v srcu je zatrl solzo.

»O, moja Rosa!«

VIII.

Beograjska Vencija! Koliko življenja, koliko omamnega veselja, koliko krika in vika, koliko zatajevanega joka, ob spočetju zatrtih solz, koliko prikritega obupa, koliko brezumno razkošnega ušivanja vsega, kar živce do blaznosti opaja, draži, biča, uničuje!

Rosa in bojo sta sedela v Foteljih pri mali mizici ter zrla na društvo okrog sebe.

Pijani oficirji so peli, plesali, objemali napol pijane Rusinje, ki so sedele poleg svojih do skrajnosti potrpežljivih mož. Rusi so plesali, igrali balalajke, prepevali, uganjali mnogovrstne čarovnije in pobirali z belimi krožniki denar od mize. Star general je s hreščečim glasom pel kuplete.

»Stari, evo ti kovača! Zapoj tisto o carici in Rasputinu!

»Daj, stari, daj! Evo ti še enega kovača!«

»Starec je zapel (bilo je očitno, da mu ni šlo od srca):

»Carica, pobožna starica,
dobra nam matuška,
bila je bradaču sivemu
namesto kužka, kužka!«

»Živio general!

»To je zvestoba do groba«

»Pred carjem nisi tako pel, a, stari?«

»Ali si bil res general tudi v Rusiji? Nisi li bil tam posilni?«

»Nemara si celo Rasputinu škornje čistil!«

»Evo ti, tukaj imaš stotak, da se ne boš tako poceni prodajal!«

Kozak in kozakinja sta zaplesala ples svoje brezmejne domovine … Noge so jima brzele v skokih, telesi se zvijali v vratolomnih lokih, glave v krogih, ki so omamljale oči. – Balalajka je pela pesem divje konjenice, zbor je spremljal polglasno in udarjal s petami škornjev ob tla.

Publika je ploskala in metala krasnima plesalcema denar pod noge.

Semtertja se je zabliskal med drobižem kakšen cekin.

»Alaj, so vam ti Rusi divni ljudje; kako bedasti so boljševiki, da so te vesele ljudi pregnali!

»Ne brigaj se ti za boljševike; ti najbolj veseli so doma ostali!«

»Lenobe da so! Kakšne lenobe, prosim vas, kume, so, ko podnevi delajo v uradih, trgovinah, prodajajo časopise, plakatirajo, zvečer pa razveseljujejo nas, žalostna jim majka! Alaj, so vam divni ljudje! Daj, daj, kume, vrzi jim cekin!«

Kum si ni dal dvakrat povedati. Že je padel cekin na kup drobiža.

»Bog ti bo vrnil, stari!« je dejal general.

»Ne brigaj se ti za boga in za povračilo!«

V krog kozakov je stopila mlada kozakinja in zapela ob spremljanju balalajk ukrajinsko narodno pesem:

»Oj Mariško, Mariško …«

Bojo je nehal dihati,

Rosa je takoj vedela: Tanja poje. Nekaj ji je stisnilo srce, a samo za kratek hip. Kmalu se je popolnoma premagala.

»Umiri se, Bojo, mu je zašepetala.«

Deklica je pela o daljni, daljni zemlji, o ljubezni, ki se ne bo nikdar več povrnila, o strašni vojski, ki je pokončala ljubljenega ji junaka, o reki, ki je sprejela vse solze in kri tisočerih in o vrbah, ki žalostno povešajo svoje glave …

»Le vrbe same,
same so ostale,
le vrbe same,
same so ostale.«

Balalajke so utihnile, deklica se je priklonila na vse strani.

Vzela je krožnik v roko in stopila k najbližji mizi.

Bojo se je dvignil in skoro zaihtek:

»Tanja, Tanja, deklica moja …«

Počasi je stopil proti njemu in mu nemo podala roko. Rada bi bila jokala … Stala sta drug poleg drugega, držala sta se za roke in se nemo gledala.

»Vedela sem, Bojo«

»Vedela?«

»Da si živ!«

»In si se vseeno omožila?!«

»Takrat nisem vedela.«

K njima je pristopil visok zaraščen, plečat mož.

Bojo je skrčil pesti …

»O, daj … ubijem ga! Tvoj mož!«

»Bil je moj mož, od te ure ni več!«

»Kaj« je vzrohnel njen mož.

»Z vami sem opravila, gospod! Odidite!«

Obrnil se je in se za kratek hip oddaljil.

»Daj mi poljub, Bojo, vsaj en poljub! Svoji Tanji, Bojo, svoji mali Tanji!«

Rosa je molčala in borila v sebi oster boj.

»Poljubi jo, Bojo, če meniš …« je vsa bleda zašepetala Rosa.

Tanja je pogledala Roso in je vse uganila.

»To, to …«

»Da, Tanja, moja žena je!«

»Tvoja žena? Ne, tedaj ni potrebno … tedaj me ne smeš poljubiti!«

Rosa se je dvignila, se približala Tanji, ji podala roko, jo pritegnila nase in jo poljubila na ustnice.

Tanja je glasno zajokala, Rosa je solzo nasilno zatrla in jo božala po glavi.

»Sestra moja ljubljena, uboga! Poljubi jo, Bojo! Zavoljo tebe je dala možu slovo.«

Bojo jo je poljubil na čelo.

»Zakaj moram biti baš jaz tako nesrečna, zakaj?«

Zaman je spraševala. Vsi so molčali. Njen mož se ji je zopet približal.

»Tanja, čas je, oditi bova morala.«

»Gospod, povedala sem vam že dovolj jasno! Izginite pri tej priči!«

»Tanja, kaj govoriš!«

»Kar sem rekla, ne bom oporekla! Proč lažnivec, morilec, tat!«

»Tanja!«

Njegov glas je bil preteč, njegovo oko je zrlo divje in srdito.

Tanja se ni več ozrla nanj.

»Pojdimo,« je rekla.

Vsi trije so odšli, v Veneciji pa je bučalo. Rusi so prepevali in plesali. Žene bivših guvernerjev, visokih častnikov in uradnikov, aristokratinje so se vse našminkane napol pijane, iz obupa zmorfinirane prodajale na vse mogoče načine, prodajale za pare … Publika pa se je razposajeno krohotala in jim metala drobiž, kakor se meče medvedom, zaprtim v kletki, kruh. Trezni gostje so lokal že davno zapustili.

Proti pristanišču na Donavi so stopali trije, globoko pogreznjeni v molk, razpletajoč vsak zase pred duševnimi si očmi bližnjo bodočnost.

Sledila jim je senca.

Stopili so na parnik, ki jih je popeljal v Beograd.

IX.

»Kaj zdaj?«

Na Bojanovo vprašanje je Tanja brez obotavljanja, jasno in nedvoumno odgovorila:

»Zdaj nimam več moža. Našla si bom kakšno primerno službo in bom živela, kakor živi na tisoče drugih žensk. Delala bom.«

»Boš pela po kabaretih, s krožnikom hodila od mize do mize, Tanja?«

V njegovem glasu se je očitoval zadrževan jok.

»Ne bom, Bojo! Pošteno se bom preživljala, to ti jamčim.«

Rosa ju je pustila sama.

V svoj dnevnik je pisala:

»Vem, kaj mi je storiti in vendar mi je, da bi umrla! Vem; Bojo je njen, ves njen, jaz pa imam pravico, ki mi jo daje zakon, posvetna in cerkvena oblast.

Še ne, samo zdaj še ne!

Mogoče se vse še kako drugače obrne. Morebiti bo tehtal … morebiti se bo vaga nagnila na mojo stran!

Kako sem otročja in neumna! Še nikdar nisem bila tako smešna. Biti dobra, odpovedati se možu? Ali bi Tanja mogla sprejeti takšno velikodušnost, če je sama velikodušna, zakaj bi morala biti jaz plemenita …Kaj bo rekel Bojo? Ali ne bi Tanja postala v njegovih očeh grda, umazana?

Da, Tanja bi ne bila več čista in sveta.

Saj bi ne mogla sprejeti te žrtve … ne nikdar …

A takšno življenje! Ali je sploh možno življenje poleg moža?

O, ali niso bile vse moje besede o spolnosti in ljubezni le lepa retorična ornamentika? Ali ni tudi v meni dominanta vsega mojega notranjega življenja instinkt, glas krvi, pramoč zverinskega?

Kje je notranja svoboda?

Kako morem njega prepričati, če niti sama g ne boj ne morem poravnati svojih računov?

Kaj bo ukrenila Tanja? ...

Kako bedna sem . . . zdaj čakam na njen korak.

Jokala bi nad svojo slabostjo!«

Tanja je poljubila Boja in mu stisnila roko.

»Ne smeva se več videti, Bojo: Rosa je tako čudežno lepa in tako dobra. Lahko ti ne bo pozabiti name, vem, a ob njej ti bo trpljenje olajšano.«

Bojo je stiskal zobe, zadrževal dih; jok ga je davil.

»Zdrava, Tanja, pesem ti mojega srca.«

Zbežal je.

Prihodnji dan zvečer sta se Bojo in Rosa že peljala domov.

Molčala sta.

Noč je bila nepopisno dolga. Vlak je brzel preko brezkrajnih planot, kolesa so pela svojo ritmično pesem udarcev, kakor da neviden kladi var potrkuje z ogromnim batom ob mrtvo železo, iskre iz lokomotive so se spletle v široko grivo, ki je valovala v noči kakor griva ognjenega leva ...

Oba sta zrla skoti okno v temo, tja daleč čez obupno ravne poljane in ata sklepala svoje srčne račune.

Oba sva zvezana, je premišljeval, Bojo, oba, Tanja in jaz. Dokler živi njen mož in dokler živi — Rosa ...

Stresel se je ... Ni dokončal misli... Misel na Rosino smrt ga je prestrašila. Pogledal jo je. Tudi Rosa ga je pogledala. Ali se ni v njenem očesu zalesketala solza? Ali mu ni iz oči prečitala njegove misli? O, kako je mogel na to možnost sploh pomisliti? Da bi ta lep, bel obraz postal — nič, da bi se te oči, ki bi Bog ne mogel lepših imeti, ta silen simbol božjega v Življenju, nenadno pogreznile v prah in pepel, se spremenile v tisoče In tisočo brezpomembnih atomov … O, ne, ne ...

In vendar ga je ta misel kljub vsemu uporno, nasilno preganjala, preganjala ga s neko bolno stanovitnostjo ... Refren je bil vodno isti . . . dokler Rosa ne bo umrla . . . Jezno je udaril z nogo ob tla, da se je Rosa zdrznila.

»Bojo?«

»Nič, Rosa ... kakšne čudne misli ... in grde!«

»Ni potrebno, da bi ml pravili Čutim jih, slutim jih in se bojim — zate!«

Bojo se je skušal pogrezniti v smrt svojih misli, čuvstev …

Rosa je vztrepetala ...

Sklenila je svoj račun! Saj je tako poredkoma cincala. Bila je skoraj vsekdar odločna.

Še vedno je trdo verjela, da bo Bojo tehtal ljubezen, da bo tehtal vrednost dveh ljubezni ter naklonil svoje življenje močnejši.

Nič čudnega ni, če je verjela, da je in mora biti njena ljubezen močnejša. Bila je trdo prepričana, da je ni na svetu ženske, ki bi mogla ljubiti kogarkoli tako, kakor je ona ljubila Boja. In morda ni imela docela neprav. Prepričana je bila, da miče Boja zgolj okus neokuženega jabolka, zgolj seksus, da bo po okužen ju sladkosti tega jabolka spoznal vrednost prave ljubezni.

Sklenila je, da bo dala Boju priložnost vsakodnevnega in možnost povsem nemotenega občevanja s Tanjo.

Ko sta se vrnila v svoje tiho stanovanje, sta dobro občutila razliko med prejšnjim in sedanjim življenjem. Ločil ju je globok prepad. Blizu sta si bila in vendar daleč, ljubila sta se in vendar sta bila drug drugemu v napotje. Živela sta v nekem nenavadnem razmerju, ki je povzročilo stalen strah pred srečanjem, stalno bojazen pred srečanjem pogledov, brezumen trepet pred trenutkom, ko sta si zjutraj ponudila ustne v obligaten poljub.

Na videz je vladala med njima tiha, otožna harmonija. Njune besede so bile spokojne, nekoliko prevljudne in preveč parfumirane. Kljub vsemu pa nista mogla zakriti muke medsebojnega trpinčenja.

Včasih sta se nepričakovano in skoraj hlastno razšla in zaplakala vsak v svoji sobi.

Rosa je še vedno upala. Svoj sklep je odložila le za skrajni primer.

Bojo vse noči ni spal. Slonel je pri oknu in zrl v ponočno samoto mestne ulice.

»Zakaj ga mučim,« se je spraševala Rosa, »mar sem ob pamet? Kaj imam od njega, takšnega, kakršen je? Ali ne morem svojega sklepa izvršiti? Sem mar res tako samoljubna, grda, bojazljiva, da mislim le nase?

Ah, na koga naj mislim, če ne nase? Ali ni Kristus rekel: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe? Mar ni ljubezen do samega sebe postavil za merilo vsakršne ljubezni vobče?

Sofizem, grd sofizem …

Saj Kristus ni tako mislil ...

Pa sploh: ta nauk je nauk krščanstva .. . Da, na tem nauku je krščanstvo propadlo, ker mu je res uspelo resnično ljubezen pohoditi. Kako človek samega sebe ljubi … Saj se praktično sploh ne ljubi. Ljubezen mora biti vendar nekaj do popolnost lepega. Ljubezen mora biti brezmejna in neizmerna; ljubiti koga kakor samega sebe! Strašno! Samomorilec sme pokončati kolikor soljudi pokončati more — potem pa samega sebe … Ljubil jih je kakor sebe samega … Individualno ljubav postaviti za merilo! Saj to — propad idealizma, padec v nižava. Ne, ne ...

Moralna mora biti?

Kaj je morala? Kdo jo je ustvaril? Kdo diktiral? Kaj je danes moralno, kar ni bilo včeraj nemoralno, kar ne bo Jutri nemoralno, kar je danes najvišja od posvetne in cerkvene oblasti sankcionirana kot edino zveličavna morala?

Ah…

Nestrpno, bolno je bilo vse v njem. Čemu to razglabljanje? Vso se da opravičiti in razumeti, vse se da zagovarjati, vsemu oporekati. Vse je le — relativno. A človek mora biti velik zaradi samega sebe! Da, velika moram biti radi neba same, da se bom mogla spoštovati in ljubiti. Srečo si morem naposled izklesati le iz zavesti, da sem res spoštovanja in ljubezni vredna!

Sklep moram Izvršiti!«

X.

Veletrgovec Maks Hrovatin se je baš pripravljal na odhod, ko je nekdo potrkal.

Vstopila je Rosa.

Hrovatin je rahlo zardel.

»Rosa … gospa …«

»Maks, nikar! Sama sem ti povedala: prijatelja bova ostala kljub vsemu.«

»Rosa, jaz pa sem mislil, vidiš … tako sem mislil, da so bile to le besede tolažbe, ko si mi ponudila mesto ljubezni prijateljstvo.«

Spomnil se je, kaj ji je bil vse ponujal, da bi mu postala žena. Sramoval se je sam pred seboj .... Kakor da se Rosa more kupiti !

»Vidiš, Rosa, ostal sem sam, kakor sem bil ... Sam sem ostal ...«

»Slišala sem, Maks, in zdi se mi, da nisi prav storil. Tako si bil vsekdar dober, tako ljubezniv. Mogoča bi ti ljubav katerekoli druge ženske nudila polno čašo sladkoopojnega pozabljanja! Pa pustimo to; prišla sem sem, ker potrebujem tvoje pomoči, Maks, in upam, da mi je ne boš odrekel.«

Sedla sta vsak v svoj fotelj.

Mirno in tiho, skoraj brez poudarka, mu je pripovedovala zgodbo svoje ljubezni. Le včasih je utihnila in zatrla solzo. Maks je naslonil glavo med dlani in semtertja vzdihnil. Najraje bi bil zaplakal, pa ni smel.

Ko je končala, jo je vprašal:

»In kako, misliš, Rosa, ti morem pomagati?

»Preprosto, Maks! Sklenila sem odpotovati. Domov pojdem, daleč na sever. Mogoče tudi ne, mogoče samo kam v bližino, kamorkoli, za zdaj ne vem še pozitivno, kam. V času mojega odsotstva naj bi prišla sem Tanja, da bi mogla nemoteno občevati z Bojom, da bi jo Bojo spoznal tudi kot zrelo žensko, da bi morebiti zrela ženska pregnala iz njegovega spomina deviški idol idealne preteklosti, ki se je porodile v zemlji naj neverjetnejših verjetnosti.«

»Rosa, nočem ti oporekati, a zdi se mi, da si krenila na napačno pot. Recimo, da se bosta drug nad drugim razočarala, kar pa ni tako sigurno, vendar bo vajino razmerje do dna razrušeno, nepopravljivo razmajano.«

»Nimaš tako neprav, Maks, a ta možnost je tudi meni prav tako bdela pred očmi, kakor je zdaj zabdela tebi. Spoznala sem, da je definitivna izguba ljubljenega moža vendarle znosnejša, nego ta strašni občutek bojazni, da mu moraš pogledati v oči, da se mu moraš nasmehniti, ko bi najraje svoje življenje izjokal, da mu moraš ponuditi poljub, ko bi ti bilo laže okostnjaku ponuditi svoje ustnice, da mu moraš govoriti o ljubavi, miru, sreči, o maju cvetočem, ko v tebi in v njem vse trepeta in umira od nepopisne bolesti. Ne, ne, Maks, raje končnoveljavna izguba, nego ta inkvizicija duha in telesa!«

»Razumem. Vselej si bila odločna. Da si bila manj odločna, bi mogoče ... Ah, saj ne urnem o tem govoriti!«

Začutil je, da je spričo tega Rosinega sklepa vse, karkoli bi povedal ničavo. Vedel je sicer, da bi se dalo še mnogo, mnogo povedati, ugovarjati, a postalo mu je — kakor po nekem nenadnem razodetju — jasno, da obstoje stvari, dejstva, sklepi, misli, ki so velike same na sebi, velike po svoji lepoti In plemenitosti, sili in globini, da jim vsa kritika, vse oporekanje komaj do gležnjev sega. Spoznal je po nekem čudežnem navdahnjen ju, da bi bila vsaka nadaljnja beseda spričo tega njenega sklepa malenkostna, nepomembna in — smešna. Pogreznil se je v brezno njenega hotenja in bil ji je ves vdan.

»Rosa, jaz te občudujem, kakor sem te občudoval vedno, in sem ti ves na razpolago.«

»Vedela sem, Maks; saj sem te dobro poznala. Veruj mi, tisočkrat mi je bilo žal, da ti nisem mogla, da ti na morem postati žena, a mimo teh občutij sem šla vedno mimo kot nekdo tretji, ne kot jaz sama, kot tujec, ki more objektivneje presoditi dogodke, izvirajoča iz notranjega življenja kakšnega drugega človeka.«

Umolknila sta.

Maks je v zadregi opazoval drobne kolobarčke dima, ki so se dvigali više in više, se vedno bolj širili, dokler niso utonili v megli dima, ki se je vsesala v temo pod stropom …

Rosa bi mu bila rada razkrila svoj načrt, pa se je nepričakovano zbala. Zasedlo se ji je, da je postala komedijantka, da je vse, kar pripravlja, tako zelo rafinirano. Ali ne bi bilo lepše, plemeniteje, če bi odkrito in naravnost rekla: »Tanja, jaz grem, pridi k Boju! Ce bo spoznal, da si mu ti več, nego jaz, tedaj bom vedela, kaj mi je storiti … In Boju bi rekla: Bojo, spoznala sem, da se nama ne izplača trpinčiti se, da je pametneje, če se umaknem Tanji in grem v svet …«

Zasmejala se je.

Ali ne bi bilo to podobno velikodušnosti, ki se je našemila in se tako našemljena razkazuje in javno nad svojo požrtvovalnostjo joče? In naposled, ali bi vas to ne bila resnično zgolj krinka velikodušja, ki ga nikjer ni? Ali ni boljša samo majhna, drobna laž? Ali ni ta majhna laž le neizogiben drobec žrtvovanja? Sofizem, sofizem, si je odgovarjala. Naj bo kakorkoli, tako mora biti! Lagati! Ne, ne bi smela ... Ah, o kateri resnici nismo naposled opravičeni dvomiti in o kateri laži moremo povsem zanesljivo trditi, da ni resnica? Kdo je, ki more ostro ločiti laž od resnice? Kljub vsem bojem misli in čuvstev je po nekem notranjem naravnem nagibu rahlo občutila, da dela nekaj, kar ni prav ... sami predsodki, se je tolažila ... Vse v življenju se mora podrediti tistemu, kar je po lastni vesti najvišja lepota in dobrota.

»Torej, ljuba Rosa?«

»Težko mi je povedati. Moja prošnja je velika.«

»Če mi bo le mogoče ustreči ti, Rosa! Vse bom storil, kar mi ne bo nemogoče. Zate vse, Rosa!«

Rosa je zardela. Zavedla se je, da izrablja, kar ji je bila, odkar je jela dobro pojmovati življenje in stvari v življenju, sveto, čisto, nedotakljivo.

»Maks, vem, da je grdo, kar delam, a sila, močnejša od mene, me sili, da ne morem drugače ravnati.«

»Vse razumem In te ne morem obsoditi.«

»Želela bi da bi, medtem ko bom odsotna, prišla Tanja v Ljubljano in bi tukaj živela. To sem ti že povedala.«

»Da.« »Nočem, seveda, da bi Bojo in Tanja o tem kaj vedela. Zato bi mi moral ti pomagati. Moral bi ponuditi Tanji službo. Mislim, da bi bila dobra delavka.«

»Jaz? Kako, če se sama ne ponudi! To je nekoliko težko mogoče.«

»Maks, šel bi v Beograd in bi se tam ž njo seznanil ter ji ponudil v svojem podjetju službo. Tanja bi mislila, da si se, morebiti, vanjo zljubil in bi se ob pomisli na Boja ne mogla premagati, da bi ne prišla v Ljubljano.«

Umolknila je in trepetala v upu, pričakovanju in bojazni.

»To je skoraj za majhno spoznanje preveč! Res ne vem, če bom kos tej nalogi.«

»Zakaj ne! Stvar ni tako težavna. Povem ti natančno, kje in kdaj jo boš srečkal. Po naključju se ji pridružiš, se zapleteš z njo v pogovor, jo začneš opozarjati na Ljubljano in vse drugo bo prišlo samo po sebi.«

»Kdaj naj se odpravim na pot?«

»Čimprej!«

Dolgo sta sedela v izbi in se natančno pomenila o vsem.

»Rosa, za potovanje boš mogoče rabila ...«

»Ne, Maks. Če bi potrebovala, ne bi odklonila, Bog ve, da ne, a zdaj imam sama dovolj. Ni ti treba skrbeti zame. Včasih se bom, znabiti, oglasila in te bom prosila, da mi pošlješ kakšno poročilo. In tedaj, tedaj mi pač boš ustregel?«

Poljubil ji je roko.

Rosa se je odpravila. Dolgo je stala med vrati. Nenadno jo je obšlo, da bi izbruhnila v jok. Stopila je naglo k njemu in ga poljubila na čelo.

»In vendar si mi tako ljub, Maks!«

Tiho so se zaprla vrata za njo.

Naglo je stopala po mestnih ulicah. Marsikateri moški je s hrepenenjem, mnogokateri s poželenjem pogledal za njo. Hitela je ob Ljubljanici daleč ven, da bi bila sama s seboj, da bi se pripravila na tisto neizbežno, ki je moralo priti.

Ko se je vrnila pozno zvečer domov, je Bojo slonel ob oknu in gledal v temno ulico.

Pobožala ga je po glavi.

»Bojo, sedi!«

V sobi je bilo temno, le odsev visoke cestne obločnice se je odbijal od zrcala in osvetljeval s mrtvaško belino nekatere dele sobe.

»Dolgo te ni bilo, Rosa.«

»Dolgo? Mogoče bom odpotovala za daljšo dobo, za pol leta, morebiti za leto dni.«

»Odpotovala?«

V njegovem glasu je bilo nekaj brezizraznega, apatičnega, skoraj mrtvega.

»Da, bojo, če ti je prav, seveda. Saj vidiš, da tako ne more več iti, da je takšno življenje do skrajnosti močno in ubijajoče. Mogoče bova v enem letu vsak zase dodobra obračunala s seboj in svojimi čustvi, nagoni, upi. Kar se nama danes zdi nemogoče, nama bo, morebiti leto in dan samo po sebi umevno.«

»Težko, mi bo, Rosa, a tako mi je tudi težko.«

Ni lagal. Rosa ga je dobro razumela in ga ni niti za kratek hip obsodila. Razumela je, česar ogromna večina niti pojmiti ne more: da so v življenju sile, ki jim je nemogoče upreti se, kakor ni mogoče upreti se orkanu, ciklonu, povodnji, potresu.

»Šla bom. Če bi kdaj prišel trenutek, ko bi rabil mojo pomoč, Bojo, ti bo Rosa vedno na razpolago. Saj vem, kar sem ti zdaj povedala, zveni tako vsakdanje in skoraj otročje, a morala sem ti povedati, ker te poznam in vem, da bi v primeru potrebe cincal.

»Težko bi mi bilo, klicati te.«

»Bojo, ali ne veš, da mi je srčna potreba pomagati ti?«

»Razumem, Rosa«

»Pa še ti: če boš imel včasih časa in volje, mi boš pisal kakšno besedico. Ne mnogo, le dvoje, troje stavkov. Ko bom sama, mi bo včasih otožno in tvoja beseda mi bo potrebna. Saj samo semtertja, Bojo, samo poredkoma.

»Pogostokrat ti bom pisal in mnogo.«

»Če mi boš res pisal, mi piši iskreno, kolikor sploh moreš iskreno pisati.«

Bojo je molčal. Misli. je na bližnjo bodočnost in si ni mogel vpodobiti svojega bodočega samotarskega življenja.

»Kako boš živel?«

»Ne vem.«

»Če bi Tanja prišla v Ljubljano?«

Stresel se je. Oči so se mu zaprle.

»Če bi Tanja prišla? O, Rosa, zakaj me izkušaš?«

»Vse bi ti oprostila! Če moreš med tem, ko me ne bo, živeti tako, da popolnoma pozabiš name, stori to! Ko se vrnem, se boš spomnil, da si moj mož. Tedaj bova zopet govorila. Danes, jutri se bova pomenila še o malenkostih, o denarju in podobnih zadevah, potem pa bom odpotovala. Če bi te pa tistih dvoje, troje besedi, ki bi mi jih semtertje pisal, preveč spominjali na cerkvene in posvetne vezi, ki naju spajajo, tedaj opusti tudi tiste vrstice!«

Tisti večer je pisala v svoj dnevnik:

»Prekoračila sem Rubikon.

Zdi se mi, da je Bojo brez duše. Ljubezen dveh žen ga je ubila. Prešibak je, da bi prenesel tolikšno breme ljubezni. Kako motno meje gledal danes! V njegovem glasu je bilo nekaj, kar mi je vzbujalo grozo. Kakor da je govoril stoletni starec na smrtni postelji, ko se ob cvetoči spomladi poslavlja od omamnih majnic, ciklam, prvih gartož …

Ali je sploh kaj mislil!

'Težko mi bo, Rosa …a tako mi je tudi težko'

Kako mirno je povedal to … O, boli me, boli … Kako je odgovarjal na vsa druga vprašanja!

O, kako dolcela drugače je bilo včasih!

Breze, bele breze, tam spodaj ob motni reki! Tako tiho so šelestele, kakor da so se bale zbuditi plamen ljubezni v najinih srcih. In vrbe, visoke vrbe … Globoko so se sklanjale k najinim srcom, kakor da so hotele z ljubečimi rokami pobožati najino tiho, sveto ljubezen.

Bilo je …

Vem: samo bilo je in se ne bo nikdar več povrnilo. Med nama je – ocean. Ločitev? Za vselej? Bog sam ve! Morebiti se bova še srečala … In če se tudi zopet srečava, če bi tudi zopet poskušala skupaj živeti, kakšno bi bilo tisto življenje? Rana pusti v najboljšem primeru vsaj sled … In težka rana? Večne bolečine. Že zdaj vidim. Že danes čutim.

Kako sva se poslovila, mu je bilo tako mučno poljubiti me.

Ali je to zavest krivde?

Če se čuti krivega in kljub temu greši! Ne, saj ni mogoče! Ali bi ga bila mogla vzljubiti, da je bil takšen!

Če se ne čuti krivega, če ve, da mora delati prav tako, kakor dela, tedaj mu ne morem očitati greha … In če bi kdaj spoznala, da sem se motila?

Ne morem verjeti.

Jutri, pojutrišnjem odpotujem.«

XI.

Sprevodnik je zapiral vagone.

Rosa in Bojo sta še vedno stala ob vagonu in se držala za roke. Nekaj sta hotela povedati, uporno sta si zrla v oči, solze so si nasilno utirale pot iz njunih src, beseda pa je ležala, težka kakor ocean morja, na dnu srca.

Vlakovodja je zažvižgal.

»Vstopiti, odhajamo!«

»Bojo!«

»Rosa, ostani … ostani!«

»Bojo!«

Poljubila ga je in skočila v vlak.

Za njo so se zaprla vrata. Bilo ji je, da bi skoprnela, da bi skočila pod kolesa. Bojo je stal ob vlaku … Vlak je že davno oddirjal, Bojo pa je še vedno tal na istem mestu in se ni ganil. Solza, porojen v srcu, mu je ostala na dnu srca, kakor težak kamen.

»Gospod, kaj delate tukaj?«

Predramil se je in naglo odšel.

Rosa je zrla na pokrajino, na ozko sotesko skozi katero se je z muko prebijala železna pošast, in bilo ji je neznansko hudo. Zdelo se ji je, da je prvič vzljubila to zemljo in zdelo se ji je, da je spoznala, zakaj se je Bojo tako težko trgal od Rusije. V tem hipu ji je bilo kakor da jo lokomotiva nasilno trga od zemlje, h kateri je bila prirasla.

»Kam, milostiva?«jo je vprašal sopotnik.

»Daleč …«

Rada bi bila govorila. Morebiti bi samo za nekoliko bežnih trenutkov premotila svoje srce.

»Na Dunaj in potem, no, potem pa dalje …«

»Ali smem biti indiskreten? Po kakšnem poslu?« »Indiskretni, Na sprehod grem.«

»Dunaj je nevaren sprehod, milostiva.«

»Poznate Dunaj?«

»Sem takorekoč tam doma.«

»No, vidite, da ni nevaren …«

Prazno besedičenje ji je kmalu jelo presedati. Zarila se je v kot in poskušala premišljevati o čemerkoli, samo da bi pozabila na tisto, kar jo je gnalo po svetu.

Zaman.

Ni mogla pozabiti.

Vlak se je počasi odmikal. Bojo je stal ob njem in brezizrazno zrl v premikajoča se kolesa. Vlak je bil že daleč, daleč, Bojo pa je, obsvetljen od visoke električne obločnice še vedno nepremično in uporno gledajoč v vrteče se kolesje, stal kakor ukopan na istem mestu.

Ali ni nespametna, da se je odrekla vsem pravicam do moža, pravicam, ki so ji zajamčene po vseh postavah? Zakaj naj bi baš ona spodkopavala korenine vladajoči etiki? Ko bi jo vse to ne bolelo, naj bi še bilo ...

»In vendar,« si je odgovarjala, »mi ni bilo drugače mogoče, vendar čutim neko zadoščenje ob zavesti, da sem tako močna, da sem vzela svojo in njegovo usodo v svoje roke.«

Nepričakovano se je spomnila Tanjinega moža.

Do tu je šlo vse v redu.

A zdaj? Moj Bog, da nisem nanj ves ta čas niti za hip pomislila. Saj ima vendar tudi Tanja moža. Tudi on ima neke pravico do svoje žene. Objektivno jih res nima, a subjektivno in po danes veljavnem etičnem kodeksu.

Razburila in razhudila se je sama nad seboj.

»Nima! Nobene pravice nima! Kdo mu jo je dal! Človek ni stvari! Človek se ne more prislužiti z nobenim denarjem, z nobeno vrednoto!

A srce? A bolest, ljubezen!

Tudi to ne! Ali more biti ljubezen negativna?

Zakaj vse te besede?

Same misli ...

Ta Tanjin mož! Ali ni bil slepar, ropar, tat? Saj je vsega kriv edinole on sam! ln zdaj naj bi se nanj ozirala?

Nisem dosledna. Kaj je z menoj ? Ali ne velja tudi zanj prispodoba o višji sili, ki se ji nihče ne more upreti?

Gubila se je v labirintih misli, ki so se razpredle preko njenih možganov kakor ogromna pajčevina, napolnjena s protislovji, nerazvozljivimi vozli. Mučila se je, da bi raztrgala pajčevino, prebila meglo in zagledala solnčni žarek. Zaman.

V boju z zavozlanimi mislimi in čuvstvi ji je hitro potekel čas. Šele tik pred Dunajem je jela misliti na bližnjo prihodnost.

Čeprav je imela dovolj denarja in je bila preskrbljena najmanj za pol leta, vendar je sklenila poiskati kakšno primerno službo. Mislila je na raznovrstne zaposlitve. Mogoče bi jo sprejel dr. Springer v sanatorij; ta je bil primarij v vojaški bolnišnici pri Varšavi in jo je izredno cenil. V normalnih razmerah bi je nič manj ne cenil, ko mu je med vojno tako uspešno pomagala, mnogokdaj celo pri zelo zamotanih in nevarnih operacijah. Marsikrat je dejal, da mu je ljubša Rosa, nego katerokoli izmed zdravnikov, ki so mi bili dodeljeni kot pomožno zdravniki v bolnišnici. Nekdaj je v šali rekel, da bi se raje zaupal njej, nego kateremukoli izmed svojih asistentov, če bi se moral dati operirati na slepiču –

K njemu bi mogla iti.

Ne, raje bi si Izbrala kakšno drugo delo. Saj ji služba bolničarke ni bila zoprna. Bala se je le, da bi morala dr. Springerju vse povedati. Povedati mu, da je Bojo … Obsodil bi ga. Le v skrajnem primeru potrebe bi se obrnila nanj.

Raje bi šla k dr. Fischerju, rezervnemu nadporočniku, ki je devet mesecev letal težko ranjen v bolnišnici, v njeni oskrbi. Stregla mu je, kakor da ji je bil brat. Po poklicu je bil urednik pri nekem velikem delavskem listu.

Najprej torej poišče njega.

Dr. Fischer je bil še vedno urednik pri istem delavskem dnevniku. Vodil je politlčno-propagndni odsek dnevnika. Rosa je stopila predenj z nasmeškom. Gledal je v neki spis in se ni nanjo niti ozrl.

»Dama želi?«

»Dama želi, da bi bil gospod nekoliko uljudnejši in bi njene lepote tako grdo ne bagateliziral.«

Strojepiska se je nasmehnila, Fischer je pogledal kvišku.

»Rosa, moja draga Rosa, ali jo mogoče, ali je res mogoče?«

»Mislim, da se ne motim, če trdim, ds sem tukaj!«

»Rosa, Rosa! O kolikokrat sem mislil na vas! Pisal bi, seveda, pa imam vedno tako malo časa. Vi, sodružicaa tipkarica, zakaj pa se tako neumno smejete? To je sestra Rosa, da, sestra Rosa ... in ta, ki se smeje, to je sodružica Lizi...

»Raztreseni ste, gospod doktor!«

»Raztresen? Vedno bil, vedno sem, vedno bom!«

Oba sta se zasmejala.

»Ni baš tako! Vprav narobe je res! Preveč okrog enega samega predmeta se kopičijo moje misli ... Vi ste, torej, res prišli, sestra Rosa, in ste zdaj res tukaj! Ali je mogoče, ali ste res resnično vi?

Rosa se je iz vsega grla smejala.

»Da, to ate vi in nobena druga, zakaj samo sestra Rosa se je znala tako ljubko, tako sladko smejati... Smejite se še, še bolj, sestra Rosa, še bolj!

Rosa se jo smejala.

Fischer jo ostal večen otrok, tisti stari, veliki dunajski otrok, kakršen je bil v bolnišnici. Najraje bi ga bila poljubila. Spomnila se je, kako so ga vsi radi imeli, posebno pa Slovani. Saj je tako dobro razumel njihovo goreče hrepenenje po svobodi, njihove bolesti in njihovo obupno borbo.

»Naposled se bomo vendarle našli na skupni fronti, na isti široki fronti,« je dejal, »na fronti za najvišje tekovine duha človekovega! Najprej boste korenito okusili vse dobrote nacionalne svobode in tedaj boste spoznali – ne vsi, a nedvomno najboljši izmed vas – da vam je otrok Fischer bil in je bližji, nego mnogoteri izmed vaših rojakov.«

»Rada bi se z vami pogovorila o nehaterih osebnih zadevah. Ali bi mogli za pol urice z menoj na sprehod?«

»Jasno! Razumljivo! Takoj, sestra Rosa! Takoj!«

Stopila sta v tramvaj in se odpeljala v Schönbrunn.

»Sigurno rabite kakšnega prevajalca, gospod doktor? Za slovenščino, srbohrvaščino in švedščino nedvomno nimate nikogar. To službo bi vam mogla opravljati jaz za majhen denar. Saj mi, da pe pravici povem, niti ni za denar; zgolj za zaposlitev mi je! Da pozabim, veste …«

Nenadoma je utihnila.

»Da pozabite?«

»Gospod Fischer, nekaj človeškega se mi je pripetilo. Moj mož, saj ste ga poznali …«

»Da, spominjam se ga. Bil je prišel v bolnico prav tiste dneve, ko sem jaz odhajal. Dr. Springer mi je pozneje pripovedoval, da sta se poročila.

»Saj res, prav tedaj ste bili odšli.«

»Springer mi je pravil, da je bil imeniten dečko.«

»O, saj je res bil in je še vedno, ampak …«

S tremi, štirimi potezami mu je orisala ves položaj, kakršen je nastal, ko se je pojavila Tanja v Beograjski Veneciji. Fischer jo je poslušal in ji samo prikimaval. Rad bi bil zaplakal, kajti Rosa mu je bila izredno draga. Tako nežna se mu je vsekdar zdela, tako čista, kakor da je rojena za vzor vsega dobrega in lepega, za vzor, ki se ga noben moški ne sme z umazano mislijo dotakniti. Tako čudno rad jo je imel, da se je bal ljubiti jo tako vsakdanje, kakor običajno moški ljubijo ženske.

»Saj sem vedel, rosa, saj sem že davno dejal. Vi niste ustvarjeni za možitev. Vi niste navadna ženska.«

»Gospod Fischer, saj mi ni tako zelo hudo, le misliti ne smem na vse to in zato bi rada delala.«

»Toda ta vaš mož, Ljuba Rosa! Kakšen mož pa je to?«

»Kakšen mož? Vsi smo v svojem bistvu takšni, kakršen je on. Prav malo smo si različni …«

»Da sem jaz vaš mož, sestra Rosa, o, jaz …«

»Ne govoriva o tem! Povejte mi le, če mi morete preskrbeti službo, kakršne si želim, in če mi boste ves čas, dokler bom na Dunaju, drug in prijatelj. Če nimate, morebiti, kakšnih obveznosti …«

»Jaz pa obveznosti! Nemogoče, sestra Rosa! Kakšne obveznosti! Svoboden sem, samec! Otrok –upam vsaj – tudi nimam … Ne mislite, da sem mislil resno! To je bila le šala … Neslana, kaj ne? Otrok res nimam, razen tistih v organizaciji. Pa tja bova že tako skupaj hodila.«

»In službo?«

»Službo? Za vas, Rosa, bomo že kaj primernega našli. Da bi nam pisali o jugoslovanskih razmerah? Ne, ne, vaših političnih razmer se ne bomo mnogo lotevali. To so čudne razmere, v katerih se niti vi sami ne spoznate. Sodim, da iz vas ne bo nikdar nič! Preveč genialnih politikov za tako majhen narod! Ali za tri narode, za pet … ali koliko vas je že?

»To so stvari, ki me ne interesirajo. Res je, da sem Slovenka, pa se niti najmanj ne ogrevam, niti za slovenstvo niti za jugoslovanstvo. Slovenci so mi – po večini vsaj – tuje ljudstvo; egoistično ljudstvo, ki mu segajo ideali komaj do žepa, nestrpno, ki mu že sama domneva o drugačnem mišljenju vzbuja srd, da bi soseda ubil, če bi sam ne bil takšen strahopetec!«

»Rosa, pretiravate! Tudi Nemci smo takšni, to se pravi: o meni trdijo, da sem Žid. No, tudi Židje smo takšni in še v veliko večji meri, nego ti vaši ubogi Slovenci. Po vsem svetu živijo takšni ljudje in nikjer pod soncem ne najdete boljših! Posebno na nestrpnosti bolujemo – vsi. Celo meni se mnogokdaj pripeti, da štejem političnega nasprotnika za manj vrednega človeka. Dozdeva se mi, da bi moral v sebi preživeti se mogoče nazore, biti z dušo in srcem vnet za vsa mnogotera gibanja, vselej iz globokega prepričanja, šele potem bi postal strpen. Pri nas v uredništvu je takšen človek. Bil je vse: nacionalec, zagrizen krščanski socialec, ateist, verski blaznež in naposled je prijadral k nam. Ni mu bilo potrebno zavoljo kruha. Bil je milijonar. Kjerkoli je sodeloval, povsod je daroval velike vsote, tudi nam. Danes je do dna prepričan socialist in če verujete ali ne, boljši socialist, nego kdorkoli izmed nas. Strpen pa je do skrajnosti. Vse je prekvasil v sebi, ves se je prekvasil v raznoternih ideologijah, zato vse razume in tudi vse – ceni. Njegovim razlagam običajno ne moremo oporekati. Niti še tako ogabni napadi političnih in osebnih nasprotnikov ne morejo njegove strpnosti razmajati.

»Kaj bi se razburjali, pravi, saj nisem sam bil nič drugačen.«

»Delavstvo ga je izredno vzljubilo. Danes v njegovem političnem okraju ni več pretepov, saj kmalu niti političnih nasprotnikov ne bo več. S svojo strpnostjo je vse razložil.«

»Vi mi pridigate nekakšno pogreto krščanstvo, Fischer!«

»Nikakor ne! Strpnost ne pomeni še, da se mora nehati boj!«

Počasi sta se vrnila v mesto, kjer sta na njegovem domu ob samovarju kramljala še dve urici. Ko je zvečer legla v posteljo, je občutila, da je bil to prvi dan, ki ga je po tolikem času mirno in prijetno preživela.

XII.

Hrovatin je na beograjski policiji zvedel, kje stanuje Tanja. Napotil se je naravnost v hotel. Stotak, ki ga je stisnil upravitelju hotela v roko, mu je priskrbel sobo tik poleg Tanjine izbe. Prvi dan je samo pripravljal teren. Ugotovil je, da prihaja k Tanji mnogo moškega in ženskega sveta.

Semtertja je slišal močan prepir. Ruskega ni razumel in ni zatorej mogel vedeti, za kaj gre. Pozneje je zvedel, da jo je družba, s katero je prej prepevala po beznicah in kavarnah, hotela prisiliti, da bi zopet sodelovala, a Tanja ni hotela. Pritiskali so nanjo tudi zaradi moža. Naj bi se vrnila k njemu, da je silno besen, da jo bo napadel, ustrelil in podobno.

Hrovatin je sklenil hitro delati. Ne bo po nepotrebnem cincal in zavlačeval. Udaril bo kar na slepo srečo. Ko je zjutraj odšla, je šel za njo na Kalimegdan. Sedla je na klop in zrla na motni Dunav in Savo, ki sta se leno valila proti vzhodu.

Približal se ji je in odkril:

»Kdo bi si mislil, da vas bom našel tukaj! Kaj pa počenjate v Beogradu, milostiva?«

Začudeno ga je pogledala.

»Gospa Koželjeva, ali ne?«

»Gospod, zmotili ste se!«

»Jaz zmotil? Se nikdar v svojem življenju. Le povleči me hočete.«

»Ampak, gospod, Jaz vas nisem še nikdar videla.«

»No, ta je pa lepa! Še nikdar me niste videli!«

Zasmejal se je tako prisrčno, da se je morala tudi ona smejati.

»Saj jaz sem Rusinja.«

»Rusinja?«

»Seveda! Ali mi ni poznati po govorici?«

»Ne morem verjeti... Prav za prav moram zdaj verjeti. Oprostite, stokrat oprostite. Priznati vam moram, da sem nekoliko kratkoviden in v Ljubljani …«

Padla mu je v stavek in se zganila, kakor da jo je to ime zelektriziralo.

»Da, v Ljubljani je tudi zrak manj moten ... In tam živi gospa, nevarno podobna vaši lepoti … Kakor astra astri sta si podobni ...«

»Astra astri?« Kje ste staknili to jesensko prispodobo.

»Astra astri? V Ljubljani poznam zelo ljubo mi prijateljico, Roso, ki tako zelo ljubi astre.«

»Roso?«

»Da!«

»To ime sem že slišala … Tako je ime tudi ženi Boja Karloviča Orlova …«

»Saj to je ona!«

»Vi jo res poznate?«

»Seveda jo poznam.«

Žalostno je pripognila glavo.

»Ali ni res dražestna ženska?«

»Zelo lepa in, zdi se mi, zelo dobra.«

»O dobra! Dobra kakor ljubav matere, ko se poslavlja od sina, ko gre v svet za kruhom.«

Hrovatinu je nenadno in proti njegovi volji prišlo na um, da dela tudi — zase. Če se bo Bojo odločil za to žensko (kar ni Izključeno, saj je tako lepa), ali mu ne preostane potem vsaj trohica upanja, da bo Rosa njegova? Zazdel se je sam sebi umazan, poskušal je otresti se te ogabne misli, s misel ga je čimdalje uporneje opajala.

»Ali jo dobro, zelo dobro poznate, gospod?«

»Dovolite, ds se vam vsaj predstavim: Hrovatin sem, tovarnar. Da, dobro jo poznam. Saj mi je bila najljubša prijateljica tako dolgo.«

»Jaz pa … jaz sem jo samo enkrat videla.«

»Res, videli ste jo?«

»Pustimo raje to!«

»Če ji želita kaj sporočiti, vam rad ustrežem. Danes zvečer že potujem.«

»Res, že danes? Škoda!«

»Uganite!«

Zasmejala se je in ga ljubko pogledala.

»Če že moram ugibati, bom rekel: za oba!«

»Salamonska razsodba!«

»Krivico delate slovenskemu salamonovstvu!«

»Kako to?«

»Naše časopise berite! Naše literate in kritike poslužujte! Salamon bi od mrtvih vstal, da je pokopan na ljubljanskem pokopališču.«

Tanja se je zasmejala.

»Le ne smejte se! Da ste v Ljubljani, bi bili v resni nevarnosti. Pripeti se vam, da kakšno salsmonsko slišite in vam na licu mesta lasje odpadejo.«

»Kako strašno pretiravate! Ali ste vsi Slovenci takšni?«

»Pretiravam? Naj vam povem: V Ljubljani je živel literat, plešast od noge do glave. V gledališču so uprizorili neko njegovo stvar. Neki kritik je napisal o delu in uprizoritvi tako salamonsko kritiko, da so literatu kar čez noč lasje zrasli.«

»Od nog do glave?«

»Še čez glavo!«

»Gospod Hrovatin, vi ste nedvomno literat, trgovec niste in ne morete biti.«

»Aj, aj, izpadel mi je en las!«

»Nič ne do, saj je šuma hudo gosta.«

»Je že res, ampak jaz sem za pragozd — sem proti vsakršnemu sekanju sploh.«

»Potolažite se; jaz tudi ljubim gozdove.«

»O, to bi bilo nekaj za vas! Pri nas na Gorenjskem. Kaj na Gorenjskem! V Tivoliju, v sami Ljubljani imamo medvede, volkovi so Več ali manj vsakdanji pojav, ki tekmujejo z avtomobili, lisice so tako rekoč domače živali.«

»Čudoviti kraji!«

»Čudoviti, čudoviti, gospa! Bled n. pr.! Ali ste le kaj slišali o Bledu? Še nič! Na Bledu je jezero, v jezeru plava cerkvica, čudež brez prispodobe, v jezeru pa plavajo ribe in vse ribe so zdresirane.«

»Kaj znajo?«

»Kadar godba zaigra državno himno, se dvignejo s svojih sedežev, se postavijo v "pozor" in so silno navdušene. Sploh so zelo patriotične.«

»O, na Bled se moram na vsak način peljati! Kaj pa napravite, če takšno ribo vjamete?«

»Če jo vjamemo? Najprej mora pokazati strankino legitimacijo. Če je v naši stranki, jo vržemo nazaj v vodo, če je vpisana v sovražni nam stranki, jo spečemo. Včasih še pečena riba očituje svoje strupeno politično sovraštvo. Pripovedujejo — upam, da ne boste vseli vsega za zlato resnico da bi se bil pred kratkim ns neki takšni ribi kmalu zadavil sam ministrski predsednik. Pravijo, da mu je bilo zelo hudo, ker je ni mogel po zakonu o zaščiti države dati obesiti …

»Strešne ribe!«

»Kar z menoj se peljite! Se danes zvečer! Boste videli! In Triglav!«

»Kaj je to Triglav?«

»Kaj? Niti tega ne veste? Triglav je gora, ogromna gora ... Ime Triglav ima zanimivo zgodovino.«

»Zgodovino? …«

»Vidite, stvar je takšna: Slovenci so že od nekdaj bili silno brihtne glave. Vsaka slovenska glava je zalegla za tri glave kakšnega drugega naroda in zato so s tem simboličnim imenom krstili tudi svojo najvišjo goro …«

»Res, imenitni ljudje ti Slovenci. Kako visok je Triglav?«

»3.500 do 4.000 m!«

»Je lahek dostop?«

»Po severni steni je igrača; nekoliko se jih je že z avtomobilom peljalo na vrh.«

»In po Južni steni?«

»Južnih sten pri Slovencih ni! Naše hrepene je usmerjeno zgolj na sever!«

»Bom pa res šla k vam. Samo Bog ve, če je vaše življenje tudi za nas. Ali je kaj Rusov pri vas?«

»O, Rusov! Okupirali so opero in dramo! Nikdar ni bi! teater tako nabito poln kakor tedaj, ko so gostovali pri nas Hudožestveniki. In aplavz! Kar dokazuje, da razumemo ruščino, kakor da je kakšen dolenjski dialekt.«

»Koliko — cenite — bo v Ljubljani Rusov?«

»Ljubljana Je takorekoč rusko mesto. Po promenadi slišite samo rusko čebljanje, kvečjemu le kakšen majhen francoski pogovor vmes.«

»Bežite, bežite! Grozno pretiravate!«

»Ne tajim; včasih sem nekoliko kratkoviden …«

Oba ste se smejala.

»Ali bi se dala, menite, dobiti zame kakšna služba v Ljubljani?«

»Prepričani bodite! V Ljubljani se dobi službe kakor povsod drugod. Kaj pa znate?«

»Perfektno nemško, francosko, rusko in za silo srbsko … Saj morete sami preceniti, kolikšno je moje znanje srbščine, saj slišite!«

»Kolikošno je vaše srbsko znanje, res malo težje sodim, zakaj zdaj se ves čas, če se ne motim, pogovarjava po nemško.«

»Človek res zaide, da niti sam ne ve kdaj!«

»Služba bi se dobila. Jaz sam n. pr. rabim korespondentko za francoščino in nemščino.«

»Ah, saj nisem resno mislila; res ne.«

Zbala se je. V Ljubljano da bi šla. Ne, nikdar ne! Čeprav je venomer ponavljala: ne, ne, ne, vendar je le od vsega početka vedela, da je to edino, kar si želi v tem trenutku in v tem položaju, vendar je absolutno zanesljivo vedela, da bo šla, če se ji bo le ponudila možnost potovanja in skromnega zaslužka za preživljanje.«

»Niste resno mislili? Jaz pa prav resno!«

»Koliko rabi recimo takšnale ženska, kakršna sem jaz, da se oblači in skromno preživlja?«

»Tega vam res ne morem povedati. Moje uslužbenke so plačane zelo različno. Imajo po 800, 1200, 1600, 2000, 2500, nekatere celo 2800 dinarjev na mesec.«

»Dovolite: le tako iz radovednosti vas vprašam, koliko bi plačali meni?«

»Vam, ki znate francosko, bi dal prvi mesec dva tisočaka!«

»Dva tisočaka? Tukaj služim več. In drugi mesec?«

»No, drugi mesec – če se ne bi že prvi mesec poročili – bi vam plačal po uspehih, ki bi se pokazali pri vašem delu.«

»Recimo: dvatisočpetsto!«

»Recimo: tritisoč, gospa!«

»Velja, evo vam roke, gospod šef! Z vami grem!«

Dala mu je roko. Hrovatin jo je krepko stisnil. Tanja je bila iznenadena nas lahkoto, s katero se je odločila na tako važen in usoden sklep. Hotela je še enkrat upreti se nagonu, ki jo je neodoljivo gnal v – pogubo.

»Da, dobro! A dandanes: saj veste – dandanes se more mladi neizkušeni ženski pripetiti marsikaj. Ne poznam vas, kdo ste. Mogli bi biti kakšen trgovec z dekleti.«

Hrovatin se je iz vsega grla zasmejal.

»Jaz trgovec z dekleti?! Mar sem takšnemu trgovcu zelo podoben?«

»Mogoče.«

»Dolcela nemogoče, zakaj zgodovina ne beleži še, da bi bil kdaj kakšen Kranjec trgovec z dekleti!«

»Potem pa ste Kranjci izredno dobri in pošteni ljudje!«

»Priznam: po sili! Rad bi včasih iz vsega srca bili nepošteni, pa se nam vselej izjalovi.«

»Ne verujem! Nič ne verujem! S čim mi jamčite, da pošteno vsaj trgovsko pošteno, mislite?«

»Če vam je to jamstvo neobhodno potrebno, evo vam: tukaj imate dva tisoč dinarjev! Plača za prvi mesec; in niti potrdila ne zahtevam od vas. Tukaj pa imate moj naslov. Prosim vas samo, da pridete v osmih dnevih v Ljubljano. Od tega trenutka sem vaš šef, vi pa moja uslužbenka, klanjam se!«

»E, čakajte, gospod šef, čakajte! Če pa ne pridem v osmih dnevih k vam?«

»Tem slabše za vas! V Beogradu vam se takšna služba ne bo nikdar več ponudila. Če ne pridete, mi boste, upam vsaj, ta znesek vrnili in če mi ga ne vrnete, ne bom zavoljo teh dveh tisočakov faliral.«

Tanja je ostala sama. V prvem hipu ji ni prišlo na um, da je Hrovatin zelo čuden trgovec. Ko je pozneje o njem premišljevala, si je razlagala njegovo čudno obnašanje z domnevo, da se je nedvomno vanjo do ušes zaljubil.

»Še osem dni imam časa, še osem dni, da se premislim.

Saj me je Bojo sam prosil, naj se ne pečam več s plesom in petjem po kavarnah in restavracijah. Kje pa naj drugače dobim službo?«

Bila je že pri različnih trgovcih. Povsod so zmajali z glavo, povsod: »Zelo žal nam je, toda …« Dandanes je težko pošteno preživljati se. Težko? Da, za reveže vedno težko! Prav imajo boljševiki, stokrat prav: Ta golazen, ti paraziti bodo toliko časa napenjali strune, da bodo počile! Le naj napenjajo!

Da sem le mogla biti tako rumena, da sem se podala s temi ogabnimi … ah, takšen človek, pravi pralik družbe, ki se je borila ta nekakšno svobodo človeka in človeštva, za ohranitev tisočletnih pridobitev kulture. Lepa kultura! Še danes zjutraj sem videla, kako se je obnašal tisti stari general Kaškaroff, ki je le napol mrtev. Obrcal in opsoval je skrajno surovo v kavarni nekega natakarja in to celo v tuji deželi. Saj se je pobahal, da je nekdaj ustrelil vojaka, ker mu ni pravilno salutiral. In moj mož! Ali je to sploh mož? Da sem mogla biti tako strašno zaslepljena! Podati se v svet s temi heroji reakcija in najbolj glupe domišljavosti! Da sem mogla verjeti njihovim besedam o lepoti, plemenitosti dobroti! Kaj predstavljaš danes vsa to emigracija, vsa ta naša družba! Če se spomnim, vztrepeta sleherni atom mojega bistva, kajti občutek, ki se polašča moje notranjosti ob ponovljenem, samo spominskem preživljanju neprespanih noči, prostaškega obnašanja naših plemenitih žena in naših kavalirskih mož me navdaja s tolikšnim studom, da se niti malo ne čudim, da se je Fedora zastrupila, Saša skočila v Donavo, Anisja ... ah, in vsa dolga vrsta teh imen! Ko bi bil v vsem tem vsaj kakšen užitek strasti! Pa niti tega ni! Zdi st mi, da so vsi pobesneli, da so v besnenju raztrgali srca svoja in duše na dvoje, na troje. Da živi med nami Dostojevski, bi pisal še drugačne "Bese"! To so besi duše, hijene src, besi, besi, besi … Proč, čim hitreje proč od teh besov, daleč proč!

Proč od njega, ki me je priigral in izgral!

A Rosa?

Ta lepa, zlata Rosa! Ta deklica, ki je mojega dragega tako milovala, ki mu je dajala svoje življenje, ko je bila nevarnost la njegovo življenje največja! Tej Rosi, ki ji je sestra v trpljenju, v lepem in plemenitem hrepenenju, vendar ne more in ne sme naliti v čašo življenja niti kapljice grenkosti.

Bežati mora od tod In vendar ne v Ljubljano.

Ne v Ljubljano?

Zakaj ne? Saj je Ljubljana veliko mesto. Ves dan bo sedela v pisarni, zvečer pa bo šla na sprehod. Samo zvečer. Obraz si bo zakrila z gostim, črnim pajčolanom. Hodila bo po temnih, meglenih ulicah, čutila bo njegovo bližino, šla bo mimo njega, on bo pogledal prodirajoče skoči njen pajčolan, hotel bo videti njene oči, objeti njeno srce. Stokrat in stokrat bo šel mimo nje, božal jo bo s svojimi mislimi, ona pa bo jokala ... Svoji ljubi sestri Rosi na bo nikdar zagrenila niti bežnega trenutka življenja. In potem … Nekoč … nekoč bo šla v zelen park, ko bodo cvetele majnice vsa bele in rdeča, ko bodo opojne akacije sladkostrupeno zazibavale vso kolico v sen ... Tedaj bo tudi njega njena misel, njena ljubav, priklicala v park ... Stal bo ob vrbi žalujki in božal dolgo listje, božal pramene žalujočega drevesa, mislil pa bo na žametaste laske svoje male Tanje, na vroča, rdeča lička svoje gimnazijke. Ona pa bo stala v temni senci vrb žalujočih in belih brst ter bo poljubljala ljubezen svojega dragega, mrtve spomine preteklosti. Poljubljala bo trak, ki bo vsesa val njegovo ljubezen, njegove lepe, svete želje, njegovo čisto hrepenenje.

Tedaj, tedaj ji bo počilo srce.

Od žalosti? Od sladke, opojne žalosti! Od vonj sladkostrupenega, uspavajočega vonja opojnih akacij, od zavesti, da ji je odpustil nezvestobo, greh krvi, ki je bila vsaj navidezno močnejša od čistosti hrepenenja.

Krik, it njenega srca iztrgan, bo kakor bliak na dalekem obzorju prerezal mirnost spavajoče noči in belih brez, .opojnost svetovanja molkih, sladostrsstnlh akacij in ženako-nežnih, liričnih majnic, predramil bo njegove spomine in razpršil njegove dvome, prepričal ga o njeni dosmrtni ljubezni ...

Odgrnil bo črn pajčolan in uzd bel obraz.

In je ne bo poljubil ...

Da bi ne skrunil svetosti trenutka s prečloveškimi očitovanji nagona. Rahlo jo bo vzel v naročje, v svoja velike, močne, molke roke In jo bo nesel svoji ljubljeni Rosi, sestri ji po trpljenju in hrepenenju ...

Rosa pa ji bo v široko odprtih očeh čitala prav vse. Rosa bo v enem enem trenutku s svojim srcem objeto in doumela vse ... Vedela bo ceniti njeno veliko ljubav, s sobami ljubezni bo škropila mrtvo sestrico, s solzami ljubezni bo pojila šopek rdečih nageljev, ki jih bo Tanja imela v svojih rokah ...

Rosa bo vedela in Bojo bo vedel, da je bila Tanja velika revolucionarka, revolucionarka duha in srca, ki je porušila v sebi vse stare podstave prav do dna, poskušala graditi nove podstave in — omagala ... Vel revolucionarji telesno omagajo, a njihovo delo ostane, njihovo delo je jeklen betonski stolp, ki tvori podstavo ... prvo nadstropje ... drugo, tretje ...četrto!

Tanjina revolucija je In ostane!

Predramila se je. Po Donavi je priplula tiha, spokojna noč, po Savi so prišli pozdravi od dragega.

Na promenadi ni nikogar videla. Strastni pogledi niso mogli vzbuditi njene ženskosti, tihi in skromni pozdravi mladih gimnazijcev niso znali najti odjeka svoji čistosti in svojemu otroškonaivnemu hrepenenju. Tanja je bila, kakor da je duh, ki ga človeška občutja ne morejo doseči.

Dolgo v noč je stala na oknu in trla v temno, narahlo poškropljeno s tisočerimi lučkami. Poslušala je rusko balalajko; melodije, ki so bile kakor eno srce z materjo Rusijo, niso mogle obuditi njenih spominov na komaj polpretekle dneve, na mola, ki je zanjo umrl … Vse, kar se je še včeraj, pred včerajšnjim godilo, je bilo kakor da se Je zgodilo v daljnji preteklosti, medtem ko se vse, kar, se je bilo dejansko godilo pred dolgimi leti, približalo njenim mislim, kakor da se je godilo včeraj, to uro … Daljnja preteklost se ji je tako približala, da je s Toko segla v kodre svojemu Boja, Id je sedel poleg nje ob poječi reki pod žalujočimi vrbami.

Z nočnim brzim vlakom je prispela zgodaj zjutraj v Ljubljano.

Črn pajčolan je zakril bel ji obrat, ko je stopila na peron. V njej je vse kipelo in prekipevalo. Odpravila se je peš skoti mesto. Vsakega moškega je pozorno opazovala.

Njega ni bilo.

Šele pozno ponoči je legla.

XIII.

V komptoarju se je kmalu udomačila.

Hrovatin je je bil prav vesel. Zvečer je po navadi potegnila še čez uro in se je posvetila delu z veliko vnemo.

Vsak večer se je sprehajale po samotnih stezah.

Bila je srečna. Čutila je povsod njegovo bližino. Kamorkoli je pogledala, povsod ga je videla.

In vendar je bil tako daleč.

Bil je v Beogradu.

Tava) je po ulicah in jo iskal. Ko je zvedel za hotel, kjer je bila prebivala, je doznal, da je že pred dobrim tednom nenadno odpotovale. Njene najljubša prijateljica, ki jo je obiskal, mu je mogla pokazati le njeno lakonično pismo: "Odpotovala sem daleč, daleč … Ne iščite me, ker me ne boste našli. Tanja."

Odpotovala? Kam?

Zopet je sedel v vleko, zopet se je udarjal obupnožalostnim mislim. Zaman je šla daleč na sever ljubljena Rosa, zamen ji je dopustil, da je odšla. Tanje ni. Boji se moža, ki je nasilnik in pijanec. Zbežala je pred njim. Ali v Ljubljano? Smešo! Saj bi tja njen mož najpreje prišel! Tem bi jo sigurno našel. V Ljubljano ni mogla iti. Če bi jo našel, bi ž njo odpotoval nazaj v Rusijo. Tam bi je njen mož ne iskal; tam bi ju sploh nihče ne iskal.

Rosa?

Da, Rosa! A Tanja ima večje pravice. Vse to je zakrivila višja sila. Tanja mu je bila kakor prva žena. Saj ve, da ga Rosa ne bo obsojala. da bo mirno in udano vse to prenesla. Saj je sama odšla, vendar pa samo za krajšo dobo. Za pol leta. kvečjemu za leto dni. Kaj bi rekla? Ali mi ne bi upravičeno očitala, da si ne upe povedati ji v obraz resnice, da je strahopetec? Kako? Tanjinega moža da se je bal? Za Tanjo da se je bal? Ali ni v njem dovolj moža in moči, da bi ščitil in zaščitil Tanjo pred besom nasilnika in pijanca? Ali je bil sploh vreden Rosine ljubezni ...

Če ni bil vreden Rosine ljubezni, kako se je mogel predrzniti seči še po — Tanji?

Z rokami si je ril po laseh, v prsnem kolu ga je stiskala bolest, v možganih so mu besnele misli, kakor drvi razbičan hudournik po ozkih kamnenih vdolbinah, dolinah, propadlih. V nekaterih trenutkih je občutil na svojem ramenu, na svojem mozgu težino zemeljske oble.

Zastokal je …

Rosa … Tanja …

Tako čudoviti ženski. Ali ne bi mogli živeti vsi trije skupaj?

Vsi trije skupaj?

Z isto pravico bi mogla Rosa, z isto pravico tudi Tanja zahtevati še drugega moža …

Zakrohotal se je.

Sopotniki so ga začudeni pogledali:

»Kaj vam je, gospod?«

Nič ni odgovoril. Tesneje se Je stisnil v kot.

Vsakogar, kdor bi se približal Tanji ali Rosi, bi – ubil! Ubil bi ga …

Zopet je delal v banki. Mehanično je informiral, mehanično pisal številke, diktiral po telefonu, šifriral čeke.

Tanja je delala s veseljem. Hrepenenje, ki jo je vsak večer sililo ven, ji je bilo smisel njenega tedanjega življenja.

Hrovatin jo je opazoval in se čudil.

Nekega dne ji je naročil, naj nese v banko večjo vsoto denarja. S črnim pajčolanom si je zakrila obraz.

»Gospa, čemu to igračenje?«

»Je to službeno vprašanje, gospod šef?«

» Samo polslužbeno.«

»Čemu? Naj vam tedaj povem! Bojim se, da bi me morebiti utegnil srečati moj mož, ki nedvomno ne miruje.«

Zlagala se je. Že v tistem hipu pa se je zavedla, da ta laž ni več laž, da jo utegne njen mož trn iskati in naposled najti.

Nesla je denar v banko, še vsa zatopljena v mlad o možnosti, da se bo morebiti prav kmalu pojavil v Ljubljani njen mož. Stopila je proti pomičnemu okencu. V banki je bilo mnogo ljudi. Uradnik je preštel denar in ji izročil potrdilo. Že je hotela oditi, ko jo je nepričakovano obšlo čudno, sladko čuvstvo. Na svojem telesu je občutila božajočo misel, sladkost pogleda. Ni se upala ozreti proti tisti strani. Stopila je k stolici in sedla. Mnogo ljudi je sedelo in nikomur se ni zdelo nenavadno, da je tudi ona sedla. Še vedno je pila ljubav pogleda, ki je s žametasto roko božal njeno telo.

Previdno je dvignila glavo.

Sedel je na odru pri mizi, v levici je imel telefonsko slušalko ter nepremično zrl vanjo. Solza za solzo ji je privrela iz oči. Gledala je vanj in se ni ganila. Sedela je tako pol ure, eno uro ... in ni mislila na nič ... le gledala je in čutila z vsakim atomom svojega telesa, da je njena sreča popolna, tako zelo popolna, da je izrinila iz njenega bistva vsakršno misel sploh.

Ko je stopila na cesto, je še vedno čutila njegov pogled na svojih očeh.

Tako topel, ljubeč, tako čudežen pogledi!

Bojo pa je venomer govoril po žici:

»Združene oljarne "Oliva" petstotridesetšest, petstodvajsetosem. Ladjedelnica v B … osemdesettri, sedemdesetdevet …

Včasih je nepričakovano umolknil …

»Nadaljujte, prosim,«

»Oprostite, danes mi je tako čudno; bolan sem.«

Kdo me tako čudno gleda? Tam ... da, tista dama v črnini! Neumnosti Kaj me vse te ženske brigajo! »Transformator ... tridesetšest …« Vraga! Kaj je to? Črna dama je zapuščala lokal ... Pri vratih se je ustavila. Ozrla se je, pogledala ga je ... Vražja ženska!

Se enkrat se je obrnil.

Da ni Rosa! Neumnost! Saj Rose ni tukaj in Roso vendar pozna!

Gledala ga je ... Po životu ga je oplazil električnamrzel val …

Ko je izstopila, je stopil k blagajniku.

»Kdo je bila tista dama v črnem?«

»V črnem? S pajčolanom? Neka Nemka. Vložila je 60.000.— Čakajte, na čigav račun le? Aha, ga že imam! Na račun tvrdke Hrovatin.«

»Nemka? Na račun Hrovatina?«

»Njegova kontoristinja?«

»Da, vsekakor njegova uslužbenka!«

»Mislim, da je morebiti muslimanka. Znabiti ima kakšno napako na obrazu. Dozdevalo se mi je, da je imela tako čudno spačen obraz.«

»Hm, čudno!«

»Neumnost, neumnost, kaj me briga ta ženska!«

Zvečer se je zgubil po mestnih ulicah. Gosta megla se je leno valila po orošenih cestah, mimo vlažnih zidov ... Pri gledišču je baš hotel zaviti proti Rimski cesti, ko se mu je nenadno zazdelo, da je videl črno prikazen, kako hiti proti vladni palači na Bleiweisovi cesti. Nehote, nekako po notranjem nagibu, dočista nezavestno, je krenil za njo. Ozrla se je ... že enkrat ... zopet ... Hitreje stopa ... teče ... Urno je stekel za njo. Preden je dospel do nje, je zginila v meglo, v noč.

Kako strežno smešen sem! Vražja ženska, docela mi je zmešala možgane. Saj je bilo vse skupaj zgolj pusta domišljija! Ali jo je v resnici sploh videl? Kam bi mogla tako nepričakovano zginiti? Stal je ob oglu vladne palače in zri na vse štiri strani, da bi jo uzrl... Zaman.

Norec sem, stokrat norec! Kje sem jo mogel videti? Saj se vendar ni mogla nikamor skriti!

Tanja pa je stala v tujem vrtu pod ogromno vrbo žaluj ko in je videla Boja, obžarjenega od meglene svetlobe cestne obločnice, ki ji je gosta megla dušila svetlobo ... V roki je držal klobuk in si brisal pot.

»Vroče mu je …«

Pes, ki Je bil priklenjen na verigo, je močno lajal.

Nasmehnila se je.

»Črna ženska. Prikazen. Obleči moram kaj drugega. Ne smem hoditi več takšna. Zalezoval me bo.«

Prihodnji dan zjutraj je šel mimo Hrovatinove trgovine. Zaman si je dopovedoval, da je čisto navaden ženskar, ki teka po LjubIjani zgolj za črno obleko, ko ji obraza vendar niti videl ni.

Saj baš to je tisto!

Obraz ji hočem videti! Za vsako ceno!

Ko se je začel dodobra zavedati, je spoznal, da se je v njem nekaj spremenilo. Možgani so začeli živahneje delovati, v vsej svoji notranjosti je čutil hitrejši tempo. Postalo mu je nekam lahko. Takšna navadna prikazen pa človeka takole spremenit To bi bila metoda za bolne, za psihopate, melanholike, mizantrope, samomorilce … Poslali bi nadnje ošemljeno žensko, kakršnokoli, črno prikazen in samomorilcu bi se zazdelo, da ji mora najprej videti nos. Stal je pred izložbo in gledal v vrata trgovine. Vstopiti se ni upal. S Hrovatinom se nista Bog ve kako prijateljsko gledala.

Počasi se je podal v banko, nenehoma ozirajoč se proti trgovini.

V banki mu ni šlo nobeno delo izpod rek. Zagonetna prikazen se je silovito dojmila vsega njegovega bistva. Vsak trenutek je pogledal k glavnemu vhodu. Bo zopet prišla?

Tanje pa ni bilo.

Naravnost čudno je, da mu baš te dni Tanja sploh na misel ni prišla. Začarana prikazen je okupirala ves njegovo bistvo. Zvečer se je potikal po ulicah, po stezah Tivolija. Zaman. Črne prikazni ni bilo več. In vendar ni bilo večera, da bi Tanja ne videla Boja. Večer za večerom mu je sledila, kakor sledi hitrosti vetra piš vetra ...

Poslušala je njegove misli, grela se ob njegovem hrepenenju, opajala se ob njegovem, v daljave usmerjenem pogledu. Včasih jo je hrepenenje, da bi stopila k njemu, ga objela, in se mu vsa, prav vsa udala, naravnost fizično mučilo. Vselej pa se je umela pravočasno premagati.

Nekega dne je sklenila obiskati Roso. Povedala ji bo, da je po naključju prišla v Ljubljano, ker se ji je tu nudila prijetna služba in pošten način preživljanja, da se je dolgo borila sama s seboj, a da se je naposled vendarle odločila za Ljubljani ker bi si drugače skoraj nedvomno morala iskati zavetja, kruha in postelje pri družbi, ki jo je tako zelo sovražila. A Rosa naj se ne boji! Preveč ji je ljuba, da bi ji hotela prevzeti moža. Ne, nikdar ne! Le njo hoče in sme videti, kajti tudi ona ji je prav toliko dragi, kolikor Bojo. Tembolj, ker ga je negovala, mu vse žrtvovala, prebila ob njegovi postelji dneve in noči, nenehoma odganjajoč nestrpno smrt, ki je stala besno ljubosumna ob njegovem zglavju …

Samo včasih jo bo zaprosila, naj ji pove kaj o Boju, naj ji privošči le skromen odsev njegove ljubezni, naj ji pove, če se je včasih spominja, če je ne zaničuje, ker ga je bila v hipu čudnih seksualnih nagnjenj bežno pozabila.

Nekega jutra se je naposled odločile. Ko se je prepričala, da je Bojo v banki, se je podala na njegov dom. Teko dobro je vedela, kje stanuje, celo za okna njegove sobe je vedela. Ko je stopala po stopnicah, je težko in naporno dihala ... Pot jo je oblival. Srce ji je nehalo biti. Vsa je gorela v neznosni želji, da bi objela Rosi vrat, ki ga objame vsako jutro on, da bi poljubila usta, ki se vsako jutro tako udano ponudijo njemu, da bi se naužila ljubavi is njenih tako čudežno lepih oči, ki vsesavajo dan za dnevom ljubav njegovih oči.

O, samo še trenutek!

Stala je nepremično pred vrsti. Lovila je zrak. Morala se je nasloniti na vrata.

Pozvonila je. Hotela se je obrniti in zbežati.

Slišala je stopinje. Prepozno bi bilo. Vrata so se odprla.

»Želite, gospa?«

»Ali je gospa Jezerškova doma?«

»Ni je.«

»Morete Ii mi povedati, ali bo kmalu prišla?«

»Ne bo je.«

»Danes? Jutri?«

»Je že mesec dni od doma. Mislim, da je le dolgo ne bo. Šla je domov, na Švedsko, mislim.«

»Domov? Na Švedsko? Nemogoče, nemogoče …«

»Pridite opoldne! Gospod je vsak dan opoldne doma.«

Rosa je odšla? Daleč je odšla. Na sever. Kaj naj pomeni to? Zakaj sta se razšla? Ali ni morebiti baš ona sama vzrok? Ali … Sladko jej je bilo ob tej pomisli... ali ga morebiti zapustila … Svoboden je … Kdo bi mu mogel očitati, če bi ...

Ne, ne! Saj nič ne ve! Bog sam ve, kako je. Mogoče je zahrepenela po daljni domovini, morda je zbolela.

Sramovala se je, da se je tako hitro poveselila, a navzlic jasni zavesti, da ne dela prav, se je vendarle vendar znova vračala k tisti prvi misli: Soboden je .. . Kdo bi mu mogel očitati, če …

Ko je prišel Bojo opoldne domov, mu je kuharica povedala, da je zjutraj neka dama, ki je bila takšna in takšna, iskala gospo Roso.

Bojo je ponavljal:

»Bila je vitka, srednje postave, Obraz ji je zakrival gost, siv pajčolan, govorila je srbsko ... To je ona, črna dama. Kaj išče ta ženska pri njem? Kaj hoče od Rose?«

Na policijo bi šel, informiral bi se. Njegov sošolec je tam; smejal bi se in norčeval. Saj ga pozna: človek, ki mu nič ni sveto!

Zvečer je do sedmih stal pred trgovino in čakal. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Stopila je na ulico. Gost pajčolan ji jo zakrival obličje. Opazila ga je. Noga ji e kar sama obstala. Krik ji je zamrl na ustnicah. Vrnila se je v trgovino.

»Zakaj ste se vrnili, gospa?«

»Nekdo me zalezuje, neprijetno mi je.«

»Če želite, vas popeljem s avtom domov.«

Stopila sta v avto in se odpeljala. Bojo je zgubil vso prisotnost duha.

Zaklel se je in odšel.

»Vražja ženska!«

Prihodnji večer jo je počakal v nasprotni veži. Zopet sta stopila v avto Horvatin in črna dama. Za njunim avtom jima je zelo previdno sledil Bojo a svojim motornim kolesom.

Ob Gruberjevem kanalu je črna dama izstopila in se podala v bližnjo vilo. Avto se je okrenil in oddrdral. Bojo je zapeljal svojomotorno kolo v bližnji gozdič, sedel v bližnji restavraciji k mizi, ki je bila močno zasenčena, in opazoval izhod vile. Čakal jo približno eno dobro urico. Prišla je, nekoliko trenutkov stala pred vrati in e napotila na Golovec. Bojo se je dvignil in previdno stopal za njo. Na vrhu griča je ob robu široko jase obstala in se zazrla v daljno ravan.

Slonela je ob visoki brezi. Odgrnila si je pajčolan. Vse njeno početje se ji je zazdelo brezumno. Zakaj se skriva? Saj jo hodi Bojo čakat Rose ni tukaj. Odšla Je daleč, Bog vekam. Da ga ima res rada, ali bi se upala samega pustiti v Ljubljani, ko je tukaj toliko nevarnih, pokvarjenih, zapeljivih žensk? Neumno je, da se skriva. In naposled: ali nas ne uči že narava sama, da je pravica vedno na strani individualno močnejšega? Zakaj ne bi poskušala osvojiti ga? Življenje je bilo takšno, da vodno osvaja, kdor je močnejši. Stari umirajo, mladi se starajo, bolni propadajo, zdravi maržirajo ... Rosa se je odpovedala svoji ljubezni, čutila se je slabo, bolno, nemočno. Zbežala je pred spoznanjem.

In jaz? Ali nisem brezobzirno in odločno pahnila svojega moža od sebe?

Zakaj se nisem takoj oklenila Boja? To je bila slabost! Vse sem izgubila: domovino, narod, moralo, vero … Boga … o, ali naj še ljubezen poteptam v nič, ko se mi ponuja, ko me vso objema, ko gorim v njej …

Da, tudi Boju sem potrebna. Tudi njemu! Mar delam izključno zase, če vzamem njegovo ljubezen? Ne, tudi zanj, zakaj on sam prav tako potrebuje moje ljubezni!

Nekaj je zaškrtalo. Suha veja se je odlomila. Naglo se jo ozrla. Dvajset korakov za njo je stala moška postava. Prestrašila se je in bliskovito potegnila pajčolan čez obraz. Hitro je segla po samokresu. Moški se je z vso silo zakadil proti njej.

Stala je mirno; desno roko je stegnila, v roki samokres, usmerjen proti namišljenemu napadalcu.

»Kdo si, povej!«

Roka ji je omahnila.

Odločila se je: odgrnila pajčolan.

»Tanja, deklica moja!«

»Bojo!«

Gosta megla ju je zavila, zagrnila ves svet pod njima, nad njima in okrog njiju. Bilo jima je, kakor da sta na vsem širokem svetu sama, kakor da v tem trenutku ni nobenega živega bitja, razen njiju. Sama sta bila, sama, sama ... tako zelo sama.

In nobene besede nista spregovorila razen dveh imen, ki sta se s krvjo njuno spojili v eno samo bitje …

Kaj bi si mogla povedati?

Veličina trenutka, ki ju je spojil, ni našla ekvivalentnega izraza.

Megla okrog in okrog, mir, da so se slišala njune misli. Zato so bile vse besede tako nepotrebne. Misel je slišala, videla misel, objela se ž njo, spojila se ž njo, kakor se spaja izgorevajoče drevo z vesolj stvora. Noč, noč … tako globoka in neprodirna tema, da sta temo občutila kot pramater vsega, kot edino brezmejno in neizmerna večnost časa in prostora.

Udala ata se s vsem svojim bitjem Miru in Temi, praočetu in pramateri večnosti …

XIV.

O sreči, s katero so se opajale njune sanje, preden sta se našla, ni bilo niti slutnje.

Bežala sta drug pred drugim, bala sta se vsakega sestanka, dasi sta strastno hrepenela drug po drugem. Težko jima je bilo, ko sta ločeno hrepenela po uri svidenja, nič manj težko, ko sta nemo sedala drug ob drugem.

Kamorkoli sta pogledala, povsod sta videla dvoje prelepih, smrtnožalostnih oči, kamorkoli sta se skrila, povsod ju je preganjala misel na Roso. Saj jima ni Rosa nič očitala, niti neprijazne besede rekla, a njena žalost, o ta žalost!

Tanja je proti soji volji doznala in spoznala, da so stvari, ki jim razum ne moro do živega, da so stvari, ki jim je računanje tuje, kakor je tuja severnim belinam pesem slavčkova. Razumela je, česar do teh dob ni mogla verjeti, kar ja vsekdar strastno zanikovala: da je vendarle in kljub vsemu človek v stoletjih, v tisočletjih napredoval na svojem potu navzgor vsaj za nekoliko milimetrov, vsaj za nekoliko korakov, da je človek vendar in kljub vsemu postal boljši, lepši. Nerada je premišljevala o etiki. V etiko ni verjela. Verjela je le v organizacijo. V tem hipu pa se ji je zazdelo, da ja stala njena vera na trhlih tleh, kajti nepričakovano jo je obšla misel, da je organizacija sistemizirana etika, vtelešenje nekega etičnega sistema. Včasih je z bolnim obupom gledala na človeka, a v tem hipu se je razodelo, da je tisočletje človeka dvignilo više, više.

Zakon? Formalnost, je včasih dejala.

In zdaj? Zakon ji ne da užiti sreče do dna … Na dnu čaše uzre vedno v zrcalu sladkoomamne pijače prst zakona … Ali je to res zgolj formalnost, a vsekdar to ni – niti ni potrebno, da bi moral biti samo oblika! Mnogokrat je formalnost posledica zakona, nikdar ne bistvo, kakor ni delitev časa pogoj poletju, zimi, spomladi in jeseni, marveč posledica neke sistematične razpredelbe planetov in nekega določenega gibanja planetov. Formalnost ni bistvo – mnogokrat pa je celo dokaz nečesa bistvenega v zakonu …

V glavi se ji je vse vrtelo.

Ni mogla nehati premišljevat.

Nekdaj je brala debato o etiki in zakonu.

Nekdo je trdil, da je etika nekakšna duša higiene, intelekt higiene … Neki kritik je skočil, namršil namišljene obrvi, ki jih ni imel in se postavil v ničejansko pozo z desno nogo naprej, z rokami prekrižanimi na prsih, rekoč: etika je privilegij nadčloveka.

Pri tem je mislil nase.

Vnela se je ljuta broba.

Tanja je od vsega tega prerekanja prav malo imela, skoraj nič razumela. Po nekem notranjem nagibu pa je zaznala, da ni niti prvi niti drugi imel prav, kajti pojmi kakor higiena, nadčlovek so vendar odvisni od intelekta, tukaj pa je nekaj silnejšega od razuma, nekaj močnejšega.

Razum ji je venomer šepetal, da je otročja, naivna, ker se počuti tako zelo nesrečno, da vsi razlogi govorijo za njeno srečo, ugodno in prijetno občutje …

Nenadoma ji je prišla na pamet še ena vroča beseda iz tiste debate:

»Morala je tradicija intelekta!«

Tako se je vse dneve in noči lovila v labirintu misli, domislekov, a izhoda ni bilo.

Hotela je postati religiozna, otela je nasilno obnoviti v sebi vero iz itroških let, ko je verjela v osebnega, pravoslavnega Boga, hotela je postati članica organizirane, uniformirane religije, ki se imenuje: cerkev.

Zaman! Tudi tu ni našla tolažbe. Niti najrahlejšega občutja skupnosti s cerkvijo ni mogla najti; morala je bežati pred njo.

Težak občutek ji je venomer vso notranjost pritiskal k tlom. Kaj je ta občutek?

»To je človek, ki se vzpenja proti solncu,« ji je odgovarjala nevidna moč!

»To je tradicija intelekta, to je morala,« se je rogal zlodej.

»To je ljubezen,« je rekel Bojo.

»In ljubezen, kaj je ljubezen, Bojo!«

»Ljubezen je Bog, ljubezen je zamisel, ljubezen je onstranstvo … Kadar mi boš povedala, kaj je Bog, ti bim razvozlal zagonetko ljubezni …«

Sedela sta ob samovarju in molčala. Dolge ure sta tako sedela in zrla v temo predse. Samovar je rahlo šumel, med njima je ležala tema, v njunih srcih žalost . Tanji je bilo, kakor da je nekdo nanjo nametal ogromno število težkih plaht, ki ji pritiskajo z neznansko težo na prsa, da umira, da ji pojema dih … da bi hotela nekaj povedati, zajokati, krikniti, poklicati Boja … Vse zaman – niti ganiti se ne more.

Bojo je čutil, da je njegovo življenje prazno, da je njegov bitje inkvizicijsko kolo, na čigar desni in levi strani sta priklenjeni Rosa in Tanja, njune noge pa gorijo v ognju svete inkvizicije.

Stresel se je.

Da bi vzel samokres in se ustrelil?

Da bi prišla vsaj vojna!

Včeraj ga je vabil prijatelj, ki je prišel iz Trsta, naj se vrne domov, naj se učleni v verigo borcev …

Pripovedoval mu je:

»Trpljenje je prekosilo Kalvarijo. Pridejo trenutki, ko obupujemo do blaznosti, ko jočemo kakor otroci, ko smo pripravljeni v napadu divje in brezprimerne bolesti iztrgati si srca iz prsi in jih zmetati krvoloku …

Med nas je prišel mlad človek … V očeh se mu je porodil zločin … Olze v očeh so mu usahnile … Drugače je bil tako nedolžen, ki je kakor deklica, v tistem trenutku, ko se je dvignil, pa smo se vsi zdrznili …

Ali si že slišal železno besedo? Besedo lito iz jeklenega sovraštva? Vsaka beseda je bila zlita iz jekla.

Bratje (je dejal).

Kadar izgovorim to besedo, mi leden mraz seže v mozek, kajti ni več bratov na svetu!

Brata so mi včeraj zaklali kakor prasca, prijatelja ubili kakor psa na cesti, hiše so nam zažgali, domove porušili in zdaj nam trgajo jezike iz ust!

Jezik nam trgajo iz ust, bratje!

Govorimo, bratje, še danes govorimo!

Potem pa končajmo to strašno življenje, stamotnejše, nego je življenje psov in divjih zveri nepreglednih puščav in pragozdov, ki si jih uklenili v železne kletke, sramotnejše, nego je bilo življenje sužnjev, sramotnejše, nego življenje vlačug v javnih hišah …

Bratje, sinovi smo naroda, ki nima v svojih žilah krvi, naroda, ki se mu po žilah pretaka – gnoj! Ne znamo se braniti; umrimo tedaj! Vsi umrimo! Pokopljimo to ljudstvo!

Z nami vred pa naj poginejo vsi, ki nas tlačijo, vsi, ki nas trpinčijo! Pomočimo v krvi naši nož in z nožem zapišimo v zgodovino sodbo, kakršne ni napisala še nobena pravica, kakršno bo težko kdaj pozneje izreklo sovraštvo, porojeno iz nadčloveške bolesti …

Bratje izrecimo sodbo in jo izvršimo:

Zastrupimo rezervoar vode v Nabrežini a ciankalijem in Trst bo jutri, po jutrišnjem samo še pokopališče … Vrzimo na Trst milijarde in milijarde bacilov kuge … Trst bo po tem velika grobnica s spomeniki, ogromnimi, velikimi … s spomeniki, ki bodo še poznim rodovom pripovedovali o ljubezni, ki je bila strahotno krvava in elementarnožalostna kakor izbruh vulkana, ki je dolga tisočletja dremal in nenadno izbruhnil.

Jaz sem pripravljen bratje,

Določite me in sodbo bom izvršil …«

Tako je govoril in vsi so molčali. Smrt je lebdela nad nami. Nihče seni upal pogledati v oči zločinu, porojenem v tem strašnem zločinskem kaosu, ki se je kakor val ciklona širil od juga proti nam.

»Ni mogoče,« so tiho ponovili vsi.

»Gnoj ste!« je rekel in je odšel. Ubil je v Istri deset, dvajset karabinarjev in miličnikov.

»Fašisti so ga prijeli, zvezali in vrgli pod težak tovoren avto ter ga desetkrat, petnajstkrst prevozili …

Ponavlja se. Zločinom ni ne konca ne kraja. Tako ne more iti več dalje! Priti morate domov, z bombo in nožem v roki moramo nastopiti pot k zmagi ali pot v smrt, ovenčano s slavo, mučeniškim solncem junakov!

Umreti moramo tako, da bodo vekovi trepetali in jokali ob pesmi legende o nepremagljivih …

Pridi, Bojo, pridi!«

Bojo se je odločil.

Vedel je: svojo glavo je zapisal neizbežni smrti. Nihče več ga ne bo rešil. Šel bo med svoje ljudi … Vpisal so bo med fašiste, javil se italijanski oblasti za vohuna, denunciral bo nekoliko iredentistov, da mu bodo zaupali … Potem pa se bo podal z deputacijo v Rim.

Stopil bo pred velikega "duceja", pogledal mu bo v levje oči in zagnal bombo predenj, da se bo razletela in upepelila deputacijo, nesmrtnega "duceja", veličino imperija, zvezdo na novo oživljenega starega Rima in — sebe samega.

Rosa in Tanja bosta vedeli, da sta si sestri, vzljubili se bosta še bolj. Spoznali bosta, da ni bilo mogoče drugače rešiti problema. Rešiti ga je moral on kot najmočnejši. Rešil ga bol Samo še ta mesec! Izživel se bo do konca. Tanji bo skušal vsaj ta poslednji mesec napolniti kupo sladkosti do rodba. Naj bo tudi Tanja deležna vsaj stoti del tiste ljubezni, ki jo je užila Rosa.

Česar nista mogla pozabiti v tihih večerih, ko so se pomenkovale le njune misli, sta potopila v noči hrupnega veselje, opojne pesmi, razkošnega plesa v barih in drugih ponočnih lokalih. Vdajala sta se bučnemu veselju in zelo oslabela. Čutila sta, da sta telesno zelo oslabela, da ju vse boli, a boječ se, da se zopet ne povrnejo tihi večeri ob popevajočem samovarju, da se ne povrnejo prežalostne Rosine oči, da se ne povrne njena misel, ki je tako otožno zvenela v trpkem smehljanju mračnih večerov, nista nehala vrteti se v divjem plesu telesnega uživanja.

Noč za nočjo sta žrtvovala pozabljanju in neobhodnemu spoznanju, da je vsaka druga rešitev nemogoča.

O da, bila bi mogoča!

Tanja se je včasih zavedla: Bila bi mogoča! Bežati bi morala od Boja, vrniti se v domovino. Ali ne kličejo baš danes domov intelektualcev? Ali ni klic domovine — rdeče domovine; saj je vseeno kakšna je ali ni njen klic prav v teh dnevih najmočnejši? Ali more Rus, ki trdi, da ljubi svoje ljudstvo, ostati v tujini, pljuvati na delo ljudi, ki z golimi rameni podpirajo ogrodje ogromne stavbe, da se stavba ne zruši in pokoplje pod seboj v kaosu anarhije vseh pridobitev tisočletnih bojev človeštva, da se vse skupaj ne potopi v kaosu vulkanskih strasti, v grozotnem in brezizhodnem niču? Ali se moro imenovati Rusa, kdor ni doumel, da ni domovina nič manj domovina, če umira od gladu in naporov, skušajoča z brezprimerim heroizmom ohraniti vsaj drobec lepega in plemenitega Življenja?

Nazaj bi šla!

Tudi ona bi s svojim šibkim hrbtom podprla ogrodje!

V Beogradu je bila srečala svojega gimnazijskega učitelja, profesorja prirodoslovja, zelo slavnega učenjaka. Nikdar ne pozabi njegovih besed:

»Tanja, deklica moja, nepopisne so bile muke, ki smo jih pretrpeli. Na nas so gledali, kakor da smo ušli, stenice, ki se morajo zatreti. Vsakdo nam je smel javno pljuniti v obraz, sleči nam spodnjo obleko, zamenjati svoje ušive za nas čiste, čeprav zakrpane hlače. Tanja, nihče izmed vas, ki ste zbežali, ne more tega pojmiti.

Blagor tistim, ki so jih naslonili ob zid.

Nekoliko strašnih sekund; potem pa so se vrata za njim zaprla. Toliko nepopisno strašnih doživetij jim je bilo prihranjenih! Vselej, ko sem slišal vaš klic Evropi, naj prepreči, čeprav nasilno, krvoločne umore, vselej sem se moral nasmehniti. Da ste samo desetino našega življenja preživeli, verujte mi, nihče ne bi protestiral proti 'krvoločnim' umorom …

Včasih nisem mogel več sam sebi verjetni, da sem jaz, res jaz …«

»Buržuj! Sem si rekel in sem pljunil v obraz.«

In zdaj, Tanja, prav zdaj ta glad! Vsi si prišli pred nami na vrsto, kaje je glas, teha nihče izmed vas ne ve. Glad je stanje, ki poniža človeka na etnični niveau gliste. Da, Tanja, tako je! Poslednji smo bili. Danes pa Tanja, danes sem stopil v službo, domovine; danes dobro vem, da se že vsi kesajo zavoljo vsega nepopisnega gorja, ki so ga nam zadali.

Vsem sem jim odpustil, ker vem, in sem vedno vedel, da se morajo mučenja ljudstva, ki so trajala stoletja in stoletja, maščevati.

Zadeti moram sam pred seboj, ko se spomnim, da je bil moj ded ravnatelj v tovarni … Od tistih dob je minilo 55 let. V tisti tovarni so čistili cevi z nagimi, v umazane cunje zavitimi ženskami.

Ženske so ovili v cunje in jih spustili skozi cev, tako, da se je drgnila ob stene cevi.

Na svojega deda sem mislil, ko do mi pljuvali v obraz.

Danes prihaja, tako vse kaže, med nas pomirjenje. Najhujše je minilo. Nekaj imamo danes v Rusiji, česar nimajo nikjer na svetu. In to ni malo vredno:

Če smo lačni, smo vsi lačni. Dvojica ali trojica izjem samo potrjuje pravilo. In kar je najglavnejše: nastopila je enakost!

Razumeti me moraš: nastopila je enakost v presojanju vrednosti človeka. To je tisto, kar nam je dala šele ruska revolucija. Že danes, ko je to pojmovanje enakosti komaj v povojih, samo pred vami, kar za vse stoletje. Tako se mi dozdeva, ko gledam vaš način življenja.

Res je, priznam, da bolje živite, a vendar sem rajši svoboden volk, nego milijonarjev pes. Vidim, da začenja to načelo postajati kri in meso sto tridesetih milijonov ljudi; zato ne bi več hotel živeti med vami.

Ponosen sem, je šepetal, da sem znal preceniti veličino žrtev in revolucije, da sem znal trpeti in pravično oceniti neobhodnost izživljena maščevanja ...

V očeh je imel solze.

Da, tudi Tanja bi se rada vrnila. Betonirala bi in gradila, nosila opeko, zabijala žeblje.

Vse bi delala.

Tako je mislila marsikrat v tisti svobodni uri, ko je bila sama. Kmalu je pozabila na lepe sklepe in lepe misli. Bojo pa ni nič več mislil. Sklenil je. Vedel je, da bo čez deset dni nastopil trnjevo pot maščevalca. Zato se je vdajal vsemu, karkoli si je v blaznem kaosu smrtnih vizij poželelo njegovo srce.

Bilo je v ponedeljek zvečer. Jesenski čas. Zopet sta se podala v bar. Sedela sta v družbi prijateljev; Tanja mu Je sedela v naročju in ga objemala okrog vratu.

Okrog polnoči je stopil v bar Tanjin mož.

Oba ata ga opazila, kar pa ju ni niti najmanj motilo. Tanji je bilo prav vseeno, pa čeprav bi v tem trenutku streljal vanjo, Bojo pa na to možnost sploh mislil ni.

Tanjin mož je sedel sam k mizici, si naročil buteljko in pil čašo za čašo.

Kvartet je zaigral …

Tanja je plesala z Bojovim prijateljem.

Ko je pričel prihodnji ples, je prišel ponjo njen mož. Zaprosil jo je za ples.

Odklonila je.

Podal se je na videz mirno k svoji mizi in sedel.

Koj na to je šla plesat z nekim drugim Iz Bojove družbe.

Njen mož se je dvignil in glasno zahteval, naj Tanja neha plesati, naj takoj zapusti lokal.

Tudi Bojo se je dvignil in vzel v zaščito Tanjo.

»Pustite gospo, nikakršnih pravic nimate do nje; tukaj ni nikakšna javna plesna prireditev!«

»Do ženske, ki sedi tujemu možu sredi bara v naročju ima vsakdo pravico, tedaj tudi njen zakonski mož.«

Bojo je pohabil prvo steklenico, ki mu je prišla pod roke, in zamahnil. Tanjin mož se je pravočasno umaknil, potegnil samokres iz žepa in ustrelil.

Zadel je Boja v vrat.

Tanja je skočila proti svojemu možu in mu šarila prste v vrat, hoteč ga zadaviti, izpraskati mu oči, maščevati se kakorkoli že.

Medtem je sprožil drugič.

Tanja se je zgrudila v mlaki krvi.

Rešilni voz je obojico odpeljal, Tanjinega moža so aretirali.

XV.

Rosa je živela sredi bučnega Dunaja mirno in enakomerno življenje. Delala je v uredništvu "Delavskega lista" in v organizaciji "Ljubitelji dece" s tisto vnemo, ki ji je bila prirojena in še posebe privzgojena. V delu je pozabljala na svoje lastne bolesti in težave, delo jo je omamljalo in utrujevalo, da je v prostem času morala spati. Včasih je zahrepenela po Boju, a le včasih. Kmalu se je privadila brezplodnemu hrepenenju in bilo ji je skoraj v neko čudno, nenaravno slast, da je mogla uživati ob zavesti zmage nad spolnostjo. V zadoščenje ji je bilo, da je zmagala zavest, ki se je tisočletja počasno in sistematično vsesayala v kri, zavest, da je moževo telo ženina zasebna lastnina, da se spolnost in ljubezen ne moreta ločiti, da sta tako rekoč dve označbi za en sam pojem. Sladko ji je bilo ob pomisli, da ni vsega tega zgolj miselno zaznala, marveč tudi dejansko izvrševala.

— Umaknila sam se — je sama sebi čestokrat dejala — da zmagam najprej svoje meso, klic krvi, in šele pozneje, da zmagam fiksne ideje. Še vedno je trdno verjela, da je bila njegova ljubezen do Tanje samo fiksna ideja, ki se mora dati ji možnost, da se razživi in preživi.

Nepričakovano je prejela Hrovatinovo pismo:

»Rosa, prijateljica!

Ne bom ti mnogo pisal. Saj si morala vedeti, da bom izpolnil, kar sem ti bil obljubil. Tanjo sem poiskal v Beogradu. V najkrajšem času je prišla v Ljubljano. Spočetka se je junaško uprla svojim čustvom in kljub mnogoterim vabam ni podlegla. Pošiljal sem jo v banko … Ni se udala. Bil sem naravnost ponosen na to mlado, lepo in samozavestno žensko. Prišli so trenutki, ko sem se vdajal čudnim mislim ...

Mislil sem si bil:

Tanja je vendarle Rosina prijateljica. Ko mi Rosa ni mogla postati žena …

Neumnosti! Saj zdaj je tudi s Tanjo končano. Junaško se je držala, a kar naenkrat sem jo videl z Bojom v baru. Udala ata se v besnem hrupu drug drugemu. Morda sta hotela prekričati vest, morebiti zaglušiti bolest nad spoznanjem, da vendarle oba ljubita tebe in ti delata krivico.

Saj drugače ne bi hodila v bari!

Skrivala bi se v samoti. Ljubimca si morata in moreta povedati najlepše edinole v najsamotnejši samoti. Sestajala pa se nista nikdar drugje, nego v baru, na plesih, na bučnih prireditvah.

Takoj sem spoznal, da nekaj ni v redu. Bilo ml je žal obojice, tako zelo žal. Izmed vseh treh si našla, tako sem mislil, ti edina pravo pot, tih mir in popolno duševno zadoščenje. Blagroval sem te, Rosa prijateljica.

Nenadno pa se je zgodilo, kar me je prisililo napisati to pismo. Saj ni nič hudega; ni ti treba bati se. Vse poteka ugodno. V Ljubljani se je nenadno pojavil Tanjin mož. V ponedeljek zvečer je prišel tudi on v bar. V pretepu, ki se je razvil iz prepira, sta bila Bojo in Tanja precej težko ranjena. Oba ležita v bolnišnici; njega so zaprli …«

Dalje ni čitala.

S prvim vlakom se je odpeljala proti jugu.

Očitala si je, da je prav za prav ona sama zakrivila vse, kar se je zgodilo. Mar ni vedela, da Tanjin mož še vedno živi? Ali ni vedela, da so skoraj vsi moški zverinsko samoljubni, da jim je žena le predmet in ne živo njim enakovredno bitje? Kako je mogla pozabiti, da bo človek, ki je bil vzgojen v kadetnici, človek, ki mu je oficirska kasta in oficirska čast bila in je višek vsega pozitivnega, šel do skrajnih možnosti, da se ne bo zdrsnil niti pred najgršim zločinom? Ali ni morala vedeti, da je samoljublje ranjeno že zgolj z dejstvom samim, da je nekdo, ki je močnejši od njega … če ni ta nekdo vsaj po činu višji ...

Zakon?

Neumnost!

In vendar! Ali ni bol v tem vrednost zakona, da regulira odnošaje med moškim samoljubljem in žensko udarnostjo, uslužnostjo, suženjstvom!

Če Bojo umre? Kdo bo kriv? Ali ne ona sama?

Tanja? Ali ni bilo samoljubno in nemoralno vabiti in zvabiti jo v Ljubljano zavoljo nezmiselnega eksperimenta?

Da, samoljubna je bila, ker ni znala sama odločno in brezobzirno razčistiti razmerje med seboj in Bojom. Odpovedala bi se mu končnoveljavno in odšla po svetu. Da, to je lahko reči! Ali bi pa mogel Bojo, ki je velikodušen, mirno strpeti, ne da bi šel za njo?

Umreti?

Ne, preveč zahtevajo od nje! Saj je življenje kljub vsemu tako zelo lepo, tako nepopisno sladko. Res, trpljenja mnogo, mnogo obupa in mnogo pomanjkanja, a celo v trpljenju, obupu in pomanjkanju Je neka sled lepote, občutja sreče, zadovoljstva. Njej bi bilo življenje lepo, če bi morala zavoljo Boja še tako trpeti.

Le ne umreti! Tega nihče ne more in ne sme zahtevati!

Vlak je drdral proti jugu, pojoč svojo monotono pesem živega železa, ki mu je premog vzdihnil dušo, poljubljajoč železo, ki je kdaj davno globoko v zemlji poslušalo zborovanje vulkanov v brezsmernih votlinah. Železo je pelo svojo večnolepo pesem, ogenj je hrepenel v tisočerih In tisočerih iskrečih se vzdihljajih v noč, skušajoč razsvetliti, premagati, pregnati jo. Premog je trgal tisočletne spone, razklepal tisočletni srd nad ujetništvom in se valil v široko prostranost, pojoč svobodi nad raztrganimi verigami pesem brez primere …

Rosa je bila gluha za vse. Nestrpno je pričakovala Ljubljane. Bilo ji je, kakor da vlak leze ... se premišlja ... ji nalašč nagaja.

Ko je prišla v bolnišnico, je sestra najpreje ni hotela pustiti k Boju.

»Moj mož je!«

»Ne zasluži, da ga pogledate.«

»Kdo ste, ki se drznete soditi ga? Pomislite na svoje želje, pomislite na svoja hrepenenja, na svoje grehe …«

»Mislila sem …«

»Svobodno vam misliti; samo dovolite tudi drugim svobodno misliti!«

Peljala jo je v soboto, kjer je ležal Bojo. Bil je bled, kakor nekdaj v bolnišnici tam pri Varšavi in na njem ni bilo videti nobenega znamenja življenja. Tiho, tiho, komaj čujno je dihal.

Pristopila je bliže in mu dahnila na čelo rahel poljub, poljub ki je ohladil vroče mu čelo, kakor potolaži kapljica demantne rose rdeč cvet …

Mehanično je odprl oči. Ni je spoznal; oči so se mu kar same sopet zaprle.

Rosa Je stala ob postelji in zAlrževala Jok. Prosila Je, naj pride sdravnik. »Gospod doktor, prosim vss, da mi docela odkritosrčno poveste, morem li upati, da bo okreval?«

»Gospa, vse to je v nepoznanih rokah. Upajte in se bojte!«

Nemo je stala ob postelji.

»Kje leži gospa Tanja?«

»V drugem traktu, izvolite!«

Rosa je šla.

Sestre so pomežikovale. Češ, ta neumnica! Mož se ji klati z drugimi ženščinami okrog, ona pa je tako bedasta! Ne morejo razumeti, kako morejo živeti ljudje s takšnimi možgani! K tisti malopridnici, ki ji je zapeljevala moža, gre zdaj! Je že videti: vsa ta družba je do pičice enaka!

»Saj sem jo bila nekdaj že videla: z delavkami tobačne tovarne je šla; celo na neki njihovi prireditvi je bila.«

»Jaz sem vajena boljše družbe, sestra Filomena, verujte mi! Pa ti pride ta kmečki štor in me nahruli: Kdo ste vi, ki se drznete soditi ga!? Kdo sem Jaz? Naj bom kdorkoli! S tobakaricami se ne družim!«

»Baje ima celo deklo!«

»Razumljivo! Vse tobakarice, ki jim je uspelo ujeti kakšnega bogataša, si vzamejo dekle.«

»Je mogoče? Je bila res tobakarira?«

»Ali ne vesta še tega? Tobakarica, to-bakarica! Saj sem jo dobro poznala. V tobačni tovarni imam neko prijateljico ... to se pravi: neko znanko, ki stanuje v naši hiši, veste ... Hotela bi mi pač biti prijateljica, ampak jaz …«

»Razumem, razumem.«

»No in ta znanka mi je pravila, da sta svoj čas skupaj delali. Potem med vojno ... Saj veste med vojno so si vse takšne tičke znale pomagati … Vrže ti desno oko sem, levo tja, obleče si krilo čisto ob r …, o ti moj ljubi Bog, krilce nad koleni, da se ji vidijo spodnje hlačke ... in vse je tako napeto … Marija se nas usmili revnih grešnikov. I no, saj veste sestra: oficir je pač oficir! Vse mu je dobro: tobakarica, princesa, pomivalka!«

»In, in? Kako se je zgodilo?«

»Pravijo, veste, pravijo, da se je zatelebal vanjo neki madžarski polkovnik.«

»V takšnega slona? Tisti Madžar je moral biti slep in gluh.«

»Saj sem tudi jaz tako rekla. Menda je pozneje nekaj dobila, nekaj malega, drobčkanega, veste ...«

Obe sta se zahihitali.

»Pa je prišla v vojaško pisarno. Tisti polkovnik je menda pregovoril njenega sedanjega moža, da se je ž njo oženil. Njen mož je bil tedaj oficir pri njegovem polku. Za napredovanje in denar ... Da, da, dandanašnji svet! Jezus in Marija!«

»Potem pač! Tobakarica ostane pač tobakarica!«

Tanja Je bilo zelo težko ranjena. Prva krogla ji je predrla pljuča, druga pa ji je tako občutno ranila levo oko, da je obstajala resna nevarnost za oko.

Bila je pri zavesti.

Rosa je pokleknila k postelji in jo poljubila.

»Tanja,« jo je poklicala, »Tanja moja mala!«

»Rosa!«

Tanjin glas je bil tih, mrtvaško slaboten, ves otroški.

Rosa bi bila najraje na ves glas zajokala.

»Kako vam je, Tanja, kako se počutite?«

»Boljševiki so tam! Pomagati jim je zločin, zločin proti človeštvu in kulturi!«

»Ali si govoril zopet s polkovnikom Orlovom ? On ne ve, kaj je zločin in kaj ni zločin. Da ve, bi si že davno pognal kroglo v glavo! Zločin? Zločin je stati ob strani in gledati, kako nekoliko brezumnih idealistov daje svojo kri na oltar svojim idolom, zločin Je plesati križem te bolne, jetične Evrope in mirno gledati, kako umirajo milijoni od lakote, stati daleč od domovine in gledati, kako domovina s krvavečo bolestjo prosi:

'Primite za kladivo … malo je še ognja ... udarite ... še je razbeljeno ...'

Udarec za udarcem pada na nakovalo, Bojo … Ali slišiš udarce? …

Kakor velikonočno potrkavanje ... Pesem vstajenja …

Poslušaj pesem milijonov! Glej ga kovača! V obrazu žari … Iskre letijo, znanilke božanske prihodnjosti!

To je pesem dela! Železo se zvija pod močjo njihovih mišic ... Železa vdihavajo svojo ogromno dušo, svojo neupogljivo voljo. Mrtvo materijo oživljajo, dajejo ji misel, moč, veselje, pesem, jok, krik, obup …

O, to, praviš, je zločin!

Zločin bi bil zdaj umreti!

In vendar bi tako nepopisno rada umrla. Tako mi je mraz, tako mi je mraz, tako mi je mrzla megla legla na mojo misel! Čutim, kako mi megla objema čuvstvo ... Ne, ne ... pozabiti moram nase ... saj bom kmalu v toplem' kupeju ...

»Ostani, hrepenenje moje, ostani! Toplo ti bo pri meni. Grel te bom s svojim dihom, božal s svojo bolestjo«

Tanja se je dvignila.

»Kovčega moram pripraviti … Najbolje bo, če se posloviva.«

»Samo še eno uro, Tanja!«

»Ne, Bojo. Okrog enajstih je. Ob treh in pol odpelje vlak ... Malo časa imam še.«

»Okrutna si, Tanja in brezsrčna si! Ali ne moreš razumeti, kako mi je?«

»Okrutna sem, Bojo! Tudi sama nasproti sebi sem trda! Drugače ne more biti. Bojo! Vprašaj Svoj razum! Dobro veš, da se morava ločiti in čimprej se ločiva, tem prej bova imela za seboj tisti strašno bolestni trenutek … Hitro, hitro, da bo konec … Ah, Bojo ... zdravstvuj!«

Objela ga je in poljubila.

Dvojna bolest se je združila v dolg, razjarjen, umirajoč poljub ...

Zbežala je.

Bojo se je »zgrudil v fotelj, si zakril z rokami obraz in — zatrl v sebi jok …

Sam s seboj je ostal in zrl v nič ... Z rokami je grabil po temi ... Z očmi se Je zagrebel v strahoten, brezmejen — nič ...

Boril se je z bolestjo in bolest je bila močnejša od njegovega razuma. Za kratek hip si je zaželel, da bi bila pri njem Rosa, da bi se izjokal v njenem naročju, da bi izbruhnil vso svojo bolest, da bi ji povedal …

»Rosa moja ... umiram. Tanja gre ...«

Kmalu se je zavedel, da ne more nikdar več med Roso in med njim zavladati tisto razmerje, ki ju je nekdaj spajalo v tako lepo harmonijo. Tanja je med njima … Usoda besna in zlobna jo je vrgla med njiju, kakor je nekdaj vrgla med planete neprehodno brezzračje ... Pri vsaki besedi, ki jo bosta spregovorila, se bo moral zavesti, da je kriv. Ona pa bo tako čista in neomadeževana poleg njega.

Za hip ga je obšla želja, da bi na tihem zbežal, da bi se več ne vrnil. Zgubil bi se v svet. Udinjal bi se na kakšno ladjo kot kurjač ... Mogoče bi našel službo kje v angleški Indiji, v Avstraliji? Boril bi se za kruh! V borbi za kruh bi pozabil na bolesti duše …. Da bi bil lačen, nag, bos, da bi ne imel ne postelje, ne strehe nad glavo ... Blagor njim, ki se borijo za skorjico kruha!

V glavi mu je prepredala vedno k Tanji vračajoča se misel slika morja, viharja, težkega in utrudljivega dela v daljnjih zemljah. Bilo mu je, kakor da ga je jela zapuščati pamet. Misli so mu postajale votle, videl jih je mrtve na katafalku sredi ogromne cerkvene ladje ... Povsod sama praznina.

Zasmejal se je …

Zazdel se je sebi samemu kakor plošča fotografskega aparata, ki samo — vidi.

Dolgo je slonel ob oknu …

Tanja je mrzlično metala kos za kosom v kovčege. Tresle se je. Bala se je, da utegne vstopiti Rosa. Kaj potem? Ko je zaprla poslednji kovčeg, je sedla k mizi In napisala pismo:

»Rosa moja, sestra moja najljubša! Bilo mi je kakor Ani Karenjini. Gledala sem v kolesa drdrajočega življenja in sem hotela pod kolesa. Pa so šla vsa kolesa mimo mene. Kolesa svojo pot, jaz pa sem ostala, dvojna, trojna ... Ostala sem, ker so se kolesa zgrozila pred menoj ... jaz sama pa pred seboj.

Bojo je hotel, da bi ne šla.

Meni sami je bilo tudi tako težko odločiti se.

Ko pa sem se spomnila nate, Rosa moja, me je jela zapuščati sleherna misel. Tedaj se je zgodil, da sem se zavedla strašnega dejstva, da ljubim tebe prav tako bolestno, kolikor Boja ... Razumela sem, da ne smem tičati med vama, da ne smem hraniti vajinega nepopisno težkega trpljenja. Vem, tudi po mojem odhodu ne bo več tako, kakor je bilo nekdaj, a zadostila bom vsaj svoji veliki ljubavi.

Bom vsaj enkrat, vsaj enkrat, prepričana, da sem naredila nekaj dobrega, lepega, plemenitega. Saj veš, da je vse, kar sem do danes storila, bilo tako grdo in umazano.

Vsaj enkrat, Rosa moja, sem dobra ...

Razumela me boš! Saj ti razumeš vse, draga!

Domov se bom vrnila. Vsaj poskušala se bom vrniti, če bom dobila potni list. Doma bom delala. Lepo mi ne bo. Še posebno hudo mi bo, ko bom hodila po krajih, kjer sem z Bojom preživela najlepše ure ...

Nekaj me tolaži ... V povračilo za storjene grehe verujem, verujem da se vsako zlo delo maščuje, verujem, da moremo vsak zločin neizogibno poplačati s trpljenjem ... Zato bom vse, karkoli mi bo težko nositi, prenašala z zavestjo, da sem si vse težko sama naprtila ...

Rosa, oprosti mi vse, tudi tiste slabe misli, ki sem jih včasih gojila. Težko mi je, a izpovedati se moram. Včasih sem si zaželela — možgane mi bolest stiska ob spominu … sem si zaželela, da bi ti umrla. Da bi ti kmalu, kmalu umrla.

Rekla sem ti, da ti želim smrt zato, da bi ti bilo prihranjeno razočaranje, zavest, da žive tako podli in grdi ljudje, kakršna sem jaz. Mogoče sem prav res tudi na to mislila ... In vendar je na dnu misli bila skrita tista najbolj elementarna želja: da bi Bojo bil samo moj! Rosa, že danes, že v tej poslednji uri me je srečala v nekaterih bežnih trenutkih ta strašna misel ... Mogoče samo zato bežim v Budimpešto.

Vsa ničvredna sem, sestra moja ljuba. Nisem vredna, da se osebno poslovim od tebe. Zato sem pobegnila, ne da bi ti poljubila roko, ki mi je rešila življenje, ki mi je storila toliko nepopisno dobrega in lepega. Trepečem že pred samo vizijo, v kateri se moje ustnice spajajo s tvojimi.

Strah me je, kakor izdajalec se zdim sama, sebi, ki je s poljubom izdal svojega velikega učitelja.

Rosa, ti mi vse odpuščaš. To vem in baš to je, kar ml je najbolj hudo.

Da bi me vsaj za en sam in bežen trenutek zasovražila ... Iaže bi mi bilo ...

O, kako grda misel!

S to izpovedjo sem si olajšala težko znosno breme. S sklepom pobega sem — tako se mi dozdeva — oprala vsaj tisočeri del svojega greha.

Zato mi je laže pri srcu, nego mi je bilo kdaj v poslednjem letu.

Da sem našla vsaj pot, ki me bo morebiti pripeljala kdaj v pristan miru in dela, se moram zahvaliti najprej tebi, Rosa moja, čudežna ti deklica ...

Iz srca te poljublja

Tanja.«

Pred izhodom jo je čakal avto.

Dvoje ogromnih luči je razsvetlilo cesto, motor je zapel in Tanja se je odpeljala.

Po peronu je hodil, do čela zavit v kožuh, Bojo.

»Bojo!«

V njeni besedi je bil očitek, bila je bolest.

»Saj te ne bom motil. Samo še enkrat sem te hotel videti. Sam Bog ve, če te bom še kdaj.«

Molčala sta.

Od tržaške strani je prisopihala težka lokomotiva.

»20 minut postanka!«

»Tanja, samo še 20 minut! Samo dvajset. Kaj je to: dvajset minut?«

»Nič, Bojo! Leta so nič, stoletja so nič tisočletja so nič, kadar je minilo …«

»Vse je nič, kadar mine, Tanja, in jaz te moram izgubiti! Zakaj, Tanja, če je vse nič … Tudi jaz bi šel s teboj v Rusijo, tudi jaz bi delal!«

»Ne govoriva več!«

»Tanja, duša hrepenenja mojega, ljubica mi in mati, sestra in domovin – moje vse.«

»Dovolj, Bojo! Zakaj si iz enega trenutka slovesa ustvaril dva? Saj bo žalosti že tako več, nego preveč. Nehaj, boli me glava, strašno me boli. Umrla bi! Tako rada bi umrla, a tam me čaka vlak, tam me kliče domovina … da ni tega, glej, tam so ogromna kolesa, železni noži … Šla bi, kakor Ana Karenjina … ta strašna ženska, ta strašna ženska … Bojo, nehaj … če ne, pojdem pod kolesa …

Boju se je prikradla solza iz očesa …

Tanja bi bila najraje segla s prsti v možgane si in jih rezgrebla.

»Vstopite, prosim! Odhajamo.«

Poljubil ji je roko. Čutila je vročo solzo na roki. Jok ji je stisnil grlo …

»Bojo, vedno si bil junak …. bodi tudi danes, jutri …

Lokomotiva je zažvižgala, kolesje se je premaknilo in zaškripalo ... Noč je vzela Tanjo.

Ob oknu je slonela in mahala z robcem, solze so padale v noč … Dolgo, dolgo je mahala z robčkom ... Ob tiru je stal Bojo, kakor da je bronast kip, in jokal … Gledal je: daleč, daleč je žarela rdeča luč, vedno manjša, vedno manjša ... in naposled — nič več.

»Vse Je nič …«

Proti jutru je prišel domov.

V njegovi sobi je sedela Rosa. Bila je nekoliko utrujena in bleda.

»Rosa!«

»Zakaj si Ji pustil odpotovati?«

»Že veš?«

Položila je predenj pismo.

»Zakaj? Vse sem poskusil, da bi jo pridržal tukaj, a bilo je vse zaman.«

»Zakaj nisi mene poklical? Mene bi bila uslišala.«

»Podzavestno sem čutil, da je to najboljši izhod, da se morava ločiti!« »Malenkostni ljudje! Kdaj se bodo spametovali? Povej, ti bi mogel storiti isto, kar je pred dvema tednoma napravil tisti kapetan Pirkovič?«

»Kaj je napravil?«

»Ženo, o kateri je trdil, da mu je bila nezvesta, je razsekal na drobne koščke, prej pa je živi iztaknil oči, ji odrezal nos in ušesa. To vidiš, to je poslednja konsekvenca možatosti in danes vladajoče morale! O, tam zgoraj med Eskimi imajo o tem drugačno pojme. In vendar ne poznajo prostitucije! Ni je! Ali veš, zakaj je ni? Ne veš in nihče izmed vas, patentiranih kristjanov in moralistov ne ve tega. Nihče! Zato, ker tam tako živijo, kakor govorijo, Tako živijo, kakor jim narava veleva živeti! In tukaj, pri nas? Tako strašno bedasto je vse! Kdo še veruje v zakon? Kdo? Nihče in vendarle vsi na vsa usta trobite tisto tisočkrat prem leto in dokazano laž v svet! Zakaj? Ni potrebno, da mi odgovarjaš? Vse tvoje in njihove argumente poznam! Da je zakon potreben? Priznam! Toda samo relativno potreben! Ne delaj v konglomeratu samih relativnosti absolutnih sklepov! Potreben je — tako pravi Springer — tudi iz higienskih razlogov! Pri treznih in pametnih ljudeh ta argument odpade! Potreben iz samoljubnih razlogov staršev ... Kjer pa ni otrok, Bojo, in pri naju dveh jih ni, tudi te razlog odpade!«

Razžalostila se je, kakor vselej, kadar je govorila o otrocih. Mati ni mogla postati.

»Zdi se mi,« je dejal tiho, »da jaz nisem kriv.«

O, kako jo je zabolelo!

»Kriv? Kdo je kriv in kdo ni kriv? Bojo, zabolelo me je ... Grda je bila tvoja beseda ... Zakaj mi očitaš krivdo?«

»Nisem tako mislil …«

»Ločiva se! Glej, ločitev bo najboljši izhod iz tega pekla, če ne moreš drugače umeti, kar je meni samo ob sebi umljivo.«

»Ločiti se? Ne, Rosa! Dovolj slabega sem ti storil!«

»Ali misliš, da mi bo posebno prijetno, če bom morala venomer gledati tvoje trpljenje?«

»Obljubljam ti, Rosa, da ne bom trpel. Najino življenje bo prijetnejše, nego je bilo kdaj prej; prejšnji harmoniji bova pridala vsak svojo požrtvovalnost.«

»Poskusiva! Verjeti hočem, da nama bo uspelo!«

Poslovila sta se. Rosa je pisala: »Sama sem. Tako zelo sama. O, zahotelo se mi je pesmi severne brezmejne beline, da bi našla zmisel v absolutnem miru …

Hotela sem verjeti, da bom mogla živeti mirno, a verjeti ne morem.

Niti besedam ne morem več verjeti, ki jih govorim.

Kaj vse ne govorim o zakonu! Vse, karkoli povem, je tako čudno in žalostno. Niti sama ne morem verjeti. In vendar je vse v svojem bistvu resnično. Razum mi pravi tako, podzavest drugače. Zaman: podzavest je močnejša! Saj je vse lepo in prav, a bolesti mi ta zavest ne zmanjša.

Z Bojom ne bom mogla živeti. Bojo bo trpel zavoljo Tanje.

Žalostnih ljudi ne ljubim. Ne morem poleg njih živeti. Dokler sem tukaj, hočem videti okrog sebe srečne in zadovoljne ljudi.

Moje življenje je presekano na dvoje in vendar bi bila tako rada vesela.

Ranjena sem in rada bi pela, vriskala …

Ločiti se bom morala …

Da bi se sama umorila? Ne, kljub vsemu je življenje prelepo ...

In kako bi Bojo živel v zavesti, da sem šla zavoljo njega v smrt? Kako bi nosil težo te zavesti? In če bi se kdaj pozneje razočaral nad — Tanjo, kar ni nemogoče, kako bi mu bilo, ko bi se zavedel, da me je pognal v smrt na ljubo fati morgani?

O, ko bi moški vedeli, kako zelo enake smo si skoraj vse ženske med seboj, ko bi vedeli, kako malo pridejo tiste malenkostne razlike pri posameznih ženskah v poštev, kako kmalu bi prenehali iskati v vsaki nepoznani jim ženski kaj novega. Moški je kakor zemeljska krogla. Vrti se, vrti in vedno se vrača na isto mesto. Ko se vrne na mesto, kjer je nekdaj že stal, in ugotovi, da je zopet prehodil že znano mu pot, se sam sebi smeje in čudi — prihodnji dan pa zopet pozabi na vse in zopet odide na isto pot ... Zakon se stotič zopet povrne na isto točko zemeljske oble ... V vsaki še neokušeni ženski sluti devico, v vsaki še neznani deklici svetnico, v vsakih še tako navadnih očeh — čarodejko, v vsakem še tako vsakdanjem srcu — čudežno lepoto, dobroto in plemenitost! Ko okusi od vsega drobtinico in uteži svoj glad, se zopet vrača s početka na staro pot … Čimbolj je varan, tembolj je lahkoveren …

Osel gre na led samo enkrat, moški ume to oslovsko lastnost potisočeriti ...

Dobre volje sem …

Naj končam, če ne bom napisala še kakšno neumnost!«

Smejala s je in si je čestitala.

Ali je morebiti vesela, ker je odšla Tanja? Mogoče! Ali more kontrolirati svoja čustva in občutja? Ne more. Trenutek joče za njo, v prihodnjem trenutku se veseli, da je ni več poleg nje. Odkod tako čudne in nagle spremembe v meni? Zakaj pade tako hitro in nepričakovano v lepo, čisto, neomadeževano misel in željo – kapljica strupa, grda in umazana, marsikrat zločinska misel? Kar sama od sebe pride, ne da bi jo kdo vabil … Še več: proti volji pride; pride, čeprav jo sovražiš, čeprav se je braniš … Pride nepovabljena in nezaželjena … Pride, ker je v meni … je tisti drugi, tretji … deseti del mojega bitja, ki spi od pradavnine v meni.

Vsi smo takšni.

Solnce ji je pregnalo črne misli in ji prineslo sladak sen.

XVII

Poskušala sta zopet živeti, kakor nekdaj; Bojo je bil vedno ljubezniv. Nikdar ni omenjal Tanje. Kramljal je z Roso o vsem mogočem, mnogokrat jo je vzel v naročje in jo božal, kakor v tistih prvih dnevih; zvečer je včasih sedel v njeni sobi, dokler ni zaspala, potem pa se je podal na delo. Čital je in pisal, da bi v delu potopil vedno znova vračajočo se misel, da bi izbil dno hrepenenja, ki je bilo brez dna.

Rosa je skoraj začela verjeti, da je bil Bojo Tanjo videl, spoznal in okusil, da se je njegovo hrepenenje utešilo. Verjeti je začela, da jo bo morebiti pozabil. Samo včasih ga je zalotila vsega zamišljenega, žalostnega, včasih tako zelo raztresenega, da je pri govorjenju zamenjal dvema besedama zloge tako, da je poslednji zlog prve besede zamenjal s prvim zlogom druge besede, ne da bi bil to opazil … Mnogokdaj ni mogel kontrolirati izgovorjenih misli. Vendar je upala, da bo vse to minilo.

Bojo pa je vedel, da je ostala Tanja v njem neozdravljivo vraščena. Bila mu je kakor tuberkuloza, ki počiva v telesu, kakor bolezen, ki je – tukaj, neovrgljivo tukaj. Uro, dve je ne čutiš, tedaj pa nepričakovano občutiš v pljučih bolečino, kakor da te je nekdo zabodel z dolgo iglo … Pa čeprav bolezen v tebi spi, se vendar vsak trenutek zavedaš, da je bolezen vsak hip s teboj, da te niti za bežen trenutek ne zapusti. V tebi živi, je včasih zelo diskretna, niti potrka ne, stopa po prstih, a njen dih je vedno vroč in živ, čeprav poskuša živeti tih in neopažen sam zase … Tako je živela tudi Tanja v njem.

Rad bi bil pozabil nanjo. Mnogokdaj je zatisnil oči, da bi ne videl slike, ki venomer kakor v filmu brzi pred očmi mu, zatisniti je hotel možgane, da bi zatrl misel … stiskal je pesti, da bi pobil nadležnega gosta. Zaman! Vračala se je vztrajno, smehljajoča se, mahajoča z belim robčkom, z zadržanimi solzami, neizplakanim krikom … Na sebi je začutil Rosin pogled in se je nasmehnil … Na čelu so se mu jele vrezati globoke zareze, bister in jasnem pogled mu je jela kaliti motna megla. Vse svoje bolesti je zapiral globoko vase … Včasih je za nekoliko bežnih trenutkov verjel, da je izbrisal Tanjo iz svojega srca, a hkratu je tudi Roso občutil kot težko breme … Kadarkoli je v njegovem srcu umrla Tanja, je jela v njem umirati tudi Rosa.

Ko je včasih jasno pomislil — to se je zgodilo redkokdaj — se je prestrašil in napel možgane, da bi si razkril skrivnost te čudne medsebojne vzročnosti.

Čim bolj je zapiral svojo bolest vase, tem teže je prenašal ljudi okrog sebe, tem teže je prenašal Rosino navzočnost. Rosa, ki je po nekem notranjem nagibu čutila, kako težak boj bojuje Bojo proti svojim naravnim občutjem, proti vsemu svoje nagnjenju, je sklenila spregovoriti ž njim odkrito besedo.

Nikakor se ni mogla odločiti. Odločitev je izzval in pospešiti neki viharni večer.

Grmelo je. Vihar je neznansko tulil, objemal z jokajočim glasom hišo, ki se je semtertja zazibala, kakor ladja sredi viharnega morja ... Bojo je spal. Rosa je prižgala luč. Svetloba se je razlila po njegovem obrazu. Nenavadno bled in izmučen se ji je zazdel.

Nenadno je nekje v bližini udarila strela. Vse svetiljke na ulici in v hiši so se ugasnile.

Bojo se je iztrgal is sna s krikom:

»Tanja, Tanja …«

Rosa je ležala mirno. V srce jo je nekaj zbodlo. Zaman si je poskušala razložiti to bolest po svoje, dopovedati si, da ji je hudo zgolj zavoljo njega, ker ne more najti miru. Zavedla se je, da je nekaj, kar jo je občutneje boli, podzavestno je občutila, da je sama tako majhna in ubožna, njeno čuvstvo tako nemočno ... Bojo se je premetaval ... Nenadno se ji je zazdelo, da je zaslišala težak vzdih in koj nato pritajen jok. Poslušala je pozorneje, nehala je dihati. Da, Bojo je jokal ... Joče ... Saj čuti stresljaje njegovega telesa. Postelja se prav narahlo komaj slišno trese …

Joče ...

Položila mu je roko na glavo.

Ves se je stresel.

»Rosa, čuješ? Ne spiš?«

»Bedim, Bojo.«

»Zakaj ne spiš?«

»Zakaj jočeš, Bojo,«

»Jočem?«

»Slišala sem.«

»Ne, Rosa, nisem jokal. Ne vprašuj! Morebiti sem le sanjal. Včasih me mučijo tako hude sanje.«

»Jokal si, Bojo! Bolan si!«

»Žalosten sem, Rosa moja dobra, tako zelo žalosten.«

»Žalosten si in vendar se zatajuješ; zakaj?«

»Včasih se mi zazdi, kakor da sem še majhen, otročji, kakor da le nisem dorastel. Ta zavest me vztrajno spremlja. Vsakdo se mi dozdeva starejši … Tako se mi kdaj pa kdaj zazdi, da bom tudi jaz postal starejši, da bom pozabil na to otroško in otročjo ljubezen … Saj jo bom, Rosa, ali ne?«

»Ne vem, če boš ... Jaz nisem bila nikdar otrok; zrela sem bila, ko sem bila otrok. Pa mi je kljub zavesti, da sem stara in že davno dorasla, tako žalostno, da bi rada jokala ...«

»O, Rosa, ko mislim, koliko mojih prijateljev in znancev je šlo mimo svojih deklet s hladno gesto, kako so kmalu pozabili in našli druga dekleta, se poglobili v drugo delo, se žrtvovali mnogoterim idejam in gibanjem … Jaz pa …«

Sedela sto in se naslanjala drug na drugega. Na okna je trkal močan dež. Včasih je močan blisk razklal temo … Predmeti v sobi so, ožarjeni od električnega ognja, zavzeli pošastno jasne, ostro zarezane oblike in čudovito nerealne dimenzije.

»Saj sem ti prav isto hotela povedati! Danes res ni več tista doba, ko bi mogli in smeli zavoljo sebe jokati in vzdihovati. Danes je bolj nego kdaj prej potrebno pozabiti In pozabljati nase, da se najde v družbi pravica do lastnega obstoja in poroštvo, da bo obstoj zavarovan. Danes, v dobi, ko se je milijonom jok posušil od bolesti gladu po trdi skorji in suhem kotičku, kjer bi zleknlli svoje trudne ude, danes res ne smemo misliti nase in na svojo ljubezen, kakor da je to središče vsemirja ...

»Rosa, o te tvoje besede!«

»Če so ti nadležne, ne bom niti besedice več rekla!«

»Ne razumeš me, Rosa! Dejstvo je takšno in kaj morem jaz storiti proti tem tako vztrajno zasledujočim me čuvstvom? Počutim se nasproti njim kakor ovca nasproti krdelu lahnih in izstradanih volkov. Vsi argumenti, vsi razlogi .... o kako brez moči je vse to! Čuvstvo gospodari in ni v moji moči, da bi ga predrugačil ali celo odstranil. Ne razumeš tega, Rosa?«

»Ne, Bojo, tega ne bom nikdar razumela, dokler bom verovala v človeški razum. Če bi bila še tako strašno in težko ranjena, moram spričo ran, ki so odprte na vsečloveškem telesu, po nekem zakonu neobhodne nujnosti pozabiti na svojo rano.«

»Ne moreš me razumeti, Rosa!«

Zaprla je utrujene oči. Rada bi bila tudi sama jokala. Ni hotela pred njim. Jok ji je okamenel globoko v srcu. Razumsko ni mogla dojeti Bojovega trpljenja zavoljo enega samega, zavoljo enega edinega človeka sredi morja bede in bolesti, čuvstveno pa je predobro razumela, zakaj živijo ljudje, ki jim je ljubezen nadvse potrebna.

Dokler bo živel ljudski rod, vse dotlej bo ljubezen nerazrešljiva uganka, vse dotlej bo tisočero oblik, zakonov, določb, pravil poskušavalo urediti in ostro opredeliti življenjske elemente, ki so v zvezi z ljubeznijo in spolom, a nikdar, prav nikdar ne bo tega dosegla. Ljubezen in spol, najizrazitejša antipoda, bosta vedno hodila kakor ženin in nevesta, držala se bosta za roko in nikdar ne bosta dopustila ostre opredelitve, jasnega računa med seboj.

Le redki — je šepetala — bodo umeli najti stezo, ki vodi med obema in ju ostro loči. Tisti redki pa ne bodo srečni, kajti družba, ki jih obdaja, te steze ne bo mogla nikdar videti.

Začela je dvomiti o splošno veljavni tezi, da je družina brezpogojni temelj organizacije človeške družbe, kajti nikakor ni mogla doumeti, zakaj se ta tako zveni temelj gradi na načelih individualizma, čisto grdega, surovega individualizma. Zazdelo se ji je nekaterikrat, da je zaslišala disonančni akord med stremljenjem in dejanskim stanjem.

Tukaj zakon, zgrajen na ekatremnem načelu o brezpogojni privatni lastnini moža in žene (kakor da sta drug drugega kupila!) — tam pa jasna zavest, da nobena trajna organizacija ne more temeljiti na načelih zasebne lastnine? Že sama narava dejansko pobija nauk o absolutni zasebni lastnini: potres uniči ogromna mesta, bogate rodbine izumirajo, čas zatira celo znamenja nekdaj mogočnih ljudstev ... Nekdaj so imeli celo sužnje.

Danes so sužnji samo zakonci in delojemalci. Delavec je suženj, ker vsaj danes še mora biti suženj, zakonski mož in zakonska žena pa sta sužnja, ker sta -- živali ...

Kje je izhod?

Svobodna ljubezen?

Svobodna ljubezen — saj ljubezen ne more biti nesvobodna.

Svobodno izživljanje spolnosti?

Bodi, če ne more biti drugače! Zakaj bi se prestrašila poslednjih konsekvenc? Zavoljo higiene? Danes, ko je zakon bolj zrahljan, neko kdaj prej, je nevarnost obolenj manjša, nego je bila ... Znanost in zakon ne moreta vendar imeti nič skupnega!

Današnji zakon ... ženska je služkinja ... ženska se prodaja.

In ženska se ne bi smela več prodajati!

Zazdelo se ji je, da je stopila na severni pol in z orjaškim glasom vprašala vse sestre in brate na obeh straneh zemeljske oble:

»Bratje in sestre, koliko vas je, ki se niste prodali? Koliko vas je, ki ste se udali brezpogojno in samo ljubezni ali vsaj elementarni sili spolne strasti? Koliko vas je, ki niste služkinje, dekle v najgršem pomenu te besede? Koliko vas je, ki ste — matere?

Onemela je.

Mati, o mati! Samo zato ne razumem veličine zakona, ker nisem mati, ker najbrže nikoli ne bom mati ...

»Še ptički imajo gnezda …«

»Kdo je to rekel, sestra?«

Da, še ptički imajo gnezda, a mi nismo ptički, mi smo bogovi … Matere naj ne bodo zgolj matere, zavedajo naj se, da milijonom mater ni toplo gnezdo. Milijonom mater je kopica otrok samo nepopisno trpljenje — milijonom In še milijonom otrok nič manj.

Priti mora tisti veliki čas, ko bodo otroci samo — ljudje brez rodbinskega imena, stebri večno obnavljajoče se, večno pomlajujoče se družbe.

Sestre, zakon ne more biti regulator spolnega izživljanja, ker je zakon sekundarna forma, spolnost pa praelement vsega živega. Oblike so od danes do jutri, življenje pa je od pradavnine, preživelo je že brezštevilno oblike in bo preko neštevilnih oblik šlo v brezčasje. Življenje pa je v bistvu svojem — spolnost …

Današnji zakon je samo ena izmed tisočerih oblik, ki so v ozki, celo v najožji zvezi z današnjim do podstave nemoralnim družabnim redom, ki mu je človek — pes, denar pa — Bog.

Današnji zakon je bančna menica, kupna pogodba, denarna zadeva par excellence!

Prestrašila se je svojih misli. Saj vem, si je dejala, to so samo strašne nočne misli. Ponoči so misli sploh podobne sanjam. Podnevi, da, podnevi mislimo bolj realno.

Zasmejala se je na ves glas.

»Zakaj se smeješ.«

»Sama sebi, Bojo. Čudežno in skoraj smešno je to spoznanje.«

»O čem govoriš?«

»Da smo ponoči bolj svobodni, nego podnevi, da nam je dan rabelj. Vidiš, zato so se, vse velike zarote kovale, skovale in uresničile ponoči. Sploh je bila svetloba po temi! Zato se tudi elementi praživljenja izživljajo najsiloviteje in najstrastneje v — temi …«

»Ne razumem tvojih besed ...«

»Nikdar jih ne boš razumel, zakaj ljudje, ki mislijo le nase, ki vidijo v sebi središče, okrog katerega se vse vrti, ne morejo nikdar razumeti ljudi, ki strastno in z nepopisno ljubeznijo šele iščejo — središča … in ga nikdar ne najdejo ... !«

»Mrzla si …«

»Vsi, ki mislite samo nase, pravite o drugih ki mislijo tudi na vas, a ne samo na vas, da so mrzli!«

Dež je ponehal. Burja se je zaletavala v vetrnice, ki so močno škripale. V bližini, tam čez cesto, so pripogibali vrhove svojih stebel visoki, v ognjenih bliskih orjaški, topoli ... Od daleč je prihajalo zamolklo grmenje, kakor da se a hribov valijo ogromni plazi, bobnajoč rušeč pod seboj gozdove in vasi ...

»Tako smo majhni, Bojo in tako smo veliki! V nas vseh je — Bog! Zato je Kristus imenoval Boga svojega očeta, zato ga je imenoaval — očeta vseh nas. Da, Kristus je zaslutil resnico.«

Položila je roko ns njegove mehke lase in zaspala.

Bojo je bedel.

Kolikor so Rosine misli bile vsesplošne in brezosebne, toliko so Bojeve bile do skrajnih meja ozkosti osebne in skoraj sebične.

Mučil je svoje možgane venomer z eno in isto mislijo; kaj storiti? Umreti? Mogoče bi umrla Tanja, mogoče Rosa? Pogledal je na Roso ... V ognjenem blisku je uzrl njeno obličje, tako mehko, tako čudežno lepo. Mraz ga je stresel ob pomisli, da bi ta prelepi obraz strohnel v mokri zemlji. Ko se je zalotil pri misli o Rosini smrti, se je zopet začel kesati.

»Saj jaz kličem smrt nadnjo ... Saj jo prosim, naj pride. O, če bo kdaj prišla! Ne, ne .. . Rosa naj živi, še dolgo naj živi! Rajši naj umrem jaz!

Kakšna podla, ostudna žival sem!«

Zgrabil se je s rokami za glavo ... Najraje bi bil strl svoje lastne možgane.

Utrujen in ves izmučen je ob zori, ko se je tudi nevihta polegla, zaspal.

XVIII.

Se dva meseca je trpela, a življenje se ni spremenilo niti za las. Vse dolge in strašne noči so se ponavljale, vse so si bile do pičice enake. Začutila je celo, kaj se v Boju godi, zaslutila je njegove zločinske misli. Včasih je gledal vanjo in tedaj je naenkrat po neki tajinstveni moči zaznala, da je mislil na njeno smrt, da si je njene smrti zaželel. V njej se je vse uprlo. Umrla naj bi na ljubo neki mrtvi formalnosti.

Vedno hujše je bilo njuno življenje, vedno neznosnejše njuno medsebojno razmerje. Rosa, ki je bila vajena prisrčnosti in prijateljstva, ni mogla več prenašati njegovega molčečega in temnega obraza. Zazdelo se ji je naenkrat vse tako brezzmiselno. Sama sebe ni mogla razumeti. Na kaj čaka še? Na rešitev? Odkod? Kako? Upanje? Vedela je, da je upanje prepogostokrat najbrezobzirnejši slepar, ki se mu mora človek upreti, če hoče uživati sadove življenja.

Baš, ko je jela sklepati o svojih ukrepih zoper ta način življenja, je prejela Tanjino pismo.

»Laže mi je, Rosa — ji je pisala — zdaj, ko sem tukaj, daleč od vsega, kar se je zgodilo z menoj, teboj in Bojom. Pozabila sem nanj. Prav za prav nisem nanj pozabila v pravem pomenu te besede. Sprijaznila sem se nekako z dejstvom, kakršno je. Tukaj sem blagajničarka v neki večji trgovini perila. Ne morem se pritoževati. Ne gre mi slabo. Mnogim emigrantom je življenje mnogo težje. Tam pred postajo čisti čevlje bivši guverner ... Niti malo se mi ne smili. Nekdaj je bil brezobziren in hudoben. Danes se je uživel v svoje novo življenje.

Baš včeraj mi je rekel:

»Zadovoljen sem, srečen sem. Čudim se, kakšen vrag moti te delavce, da hočejo sedeti na guvernerskih stolčkih. Toliko romantike je v tem življenju, toliko interesantnega, toliko pikantnega ... da, da, gospodična, verjemite mi: mnogo pikantnega!

To delo niti ni težko, gospodična … Uživam, ko se ml posreči tako ščititi čevelj, da vidim v njem sleherno aristokratsko potezo svojega obraza ... Obraz guvernerja, mademoiselle. Da, da, časi se menjajo, guvernerski obrazi pa ostanejo guvernerski obrazi. Ko sem bil še guverner, sem se v svoji izbi gledal v ogromnem zrcalu, tukaj se gledam v čevljih. Malo spremembe nam vedno prija ... Včasih so takšnile čeveljčki na prelestnih nožicah, kakršne so n. pr. vaše, milostiva ... O, ko bi smel takšnele tačke objeti ... mon dieu, mon dieu ... semtertja povem: Ali veste, madame, da sem bil nekdaj guverner v S ...?«

Smejal se je.

Ali je srečen, res zadovoljen?

Neka moja sošolka je v javni hiši.

»Ljuba moja,« mi je dejala, vsa Evropa je v javni hiši. Razlika med menoj in med vami vsemi je v tem, da se vi igrate slepe miši, jaz pa odkrito povem, kako si služim svoj kruh. Prosim te, povej mi odkritosrčno, kakšna razlika je med menoj in med tisto Ksenijo Ivanovno, nikdar se ne naje . . . za borne novčiče prodaja svojo kri, svoje telo, svoj mozeg.,. zlodej, pa se jaz le draže prodajam.«

Cinično se je zasmejala.

»Ko pa boš ostarela?«

»Tudi v tem smo pametnejši od vas. Me znamo pravočasno umreti. Le veruj mi: ženske grešijo sploh in poglavitno v tem, da predolgo živijo. Če bi jaz kdaj predolgo živela, moj Bog ... No, saj gospod Bog skrbi celo za ptičke in črvičke ... Pravijo, da niti najmanjši las ne pade plešcu z glave, če Gospod noče. Nerodno je samo to, da Gospod hoče, da mu izpade tako zelo mnogo las …«

Zasmejala se je, zažvižgala ter odšla.

Največkrat ju vidim s starim guvernerjem, ki čisti čevlje.

Včasih sta oba pijana, pojeta in požvižgujeta kakšno moskovsko poulično predmestno kvantarsko popevko …

Neka emigrantska familija se je zastrupila a plinom. Nalašč? Sam Bog bi to mogel vedeti. Trdili so, da je bila vsa družina zelo bogaboječa, da bi, zategadelj, bilo kaj takšnega docela izključeno. Čudno naključje! Nič manj čudna ni moja ugotovitev, da je družina že ves mesec gladovala, da ni ves mesec uživala nič toplega, razen čaja brez sladkorja.

V družini so imeli krasno hčerko.

Zakaj ni šla v javno hišo?

Mnogo je bogatih med njimi. Živijo srečno in v vsakovrstnem izobilju. Karkoli si poželijo, vse imajo. Za svoje revne sorojake se presneto malo brigajo.

Sredi vseh teh tako zelo različnih ljudi se mi godi dokaj dobro.

Poskusila sem dobiti dovoljenje, da bi mogla potovati domov — v Rusijo. Do zdaj ga še nisem mogla dobiti. Ne vem, kdaj mi bodo dovolili ... samo obljubljajo ...

Tako živim, draga Roša, iz dneva v dan in mi niti ni dolgčas. Novosti je mnogo. Pred tremi dnevi so me zaslišali zaradi moža. Govorila sem tako, da ga bodo mogoče oprostili. Upam, da se bo spametoval. Saj ga ne sovražim; le bojim se ga. Nasilen je.

Mir sem našla, mir brez sreče, Rosa! To je kazen za greh. Ponoči mi je včasih bridko in neznosno v srcu ... Dovolj ... mogoče kdaj pozneje več!«

Rosa je pokazala pismo Boju.

Roke so se mu tresle, ko je držal pismo... Težko je vzdihnil:

»Mir brez sreče!«

»Da, Bojo!«

»Tako zelo je revna ... Mir brez sreče!«

»Bojo, jaz bom odpotovala!«

»Odpotovala? Zakaj?«

»Ker ne morem več živeti poleg tebe!«

»Me več ne ljubiš?«

»Bojo, to vprašanje ni niti lepo, niti pametno.«

»Ne razumem te!«

»Svobodna sem in morem oditi!«

»Svobodna si!«

Skoraj razveselil se je. Sam bo. Sam bo sedel vse dolge noči, jokal bo, rjul bo, če se mu bo ljubilo. Nihče mu ne bo na potu. Vsaj za mesec dni naj odide in ga pusti samega, da bo obračunal s samim seboj. Sploh bi bil tako zelo rad sam. Sam, čisto sam. Mogoče bo izsledil tisto rešno misel, ki jo nekje čuti, pa Je v zamotanosti čuvstev in vtiskov ne more odkriti.

»Pojdi, Rosa, za mesec dni ali za dva meseca in potem se vrni!«

»Ne, Bojo, nikdar več se ne povrnem. Le tedaj bom prihitela, ko ml boš sporočil, da me potrebuješ.«

»Rosa, neskončno si dobra. Veruj: Tanje ne bo sem.«

»Ne obljubljaj!«

»Človek sem.«

»Saj to je tisto, kar me moti!«

»Čudno in nerazumljivo govoriš danes.«

»V poslednjih dnevih sem spoznala, da živi žival naravneje, nego človek, zatorej tudi pametneje.«

»Pretiravaš!«

»Katera žival si last! samico ali samca kot svojo izključno lastnina?« »Saj je v tem človek višji od živali! Naj bo po tvojem: manj popoln hočem biti od živali, samo tvoj hočem ostati!«

»Ljubim te, a tvoja nisem in ne bom nikdar.«

»Ali niso tudi tvoji nazori krivi tem mnogoterim disonancam?«

»Res je: najini nazori nas morajo ločiti, dasi bi nas morali le družiti …«

»Kdaj odpotuješ?«

»Ne vem še; vsekakor kmalu.«

Prihodnji dan se je prvič po svojem povratku zglasila pri Hrovatinu.

»Prišla sem zahvaliti se ti. Do zdaj nisem mogla. Hkratu se bom poslovila.«

»Mar zopet potuješ?«

»Zopet.«

»Žalostna si!«

»To bo minilo. Na Dunaju bom imela mnogo dela, mnogo dobrih in zanesljivih prijateljev. Pozabila bom počasi na vse in zopet bom tista stara, vesela Rosa … Zopet se bom smejala kakor rosa, ko se v njej kopajo solnčni žarki.«

»Ross, če ti morem kaj pomagati, povej mi; vse ti bom storil.«

»Če mi hočeš ustreči, tedaj postopaj s svojimi ljudmi bolj človeško.«

»Kaj naj pomeni to?«

»Tanja mi je povedala: včasih imaš v trgovini ljudi do desetih, enajstih ponoči in jim slabo plačuješ ... Pogostoma jih zmerjaš in marsikrst jih celo ob nedeljah siliš v službo.«

»Vsi tako delajo.«

»Vsi ne, marsikdo pa. Zelo ml je žal, da si boš ti med tistimi, ki tako ravnajo s svojimi ljudmi. Z živaljo, s svojim konjem postopaš mnogo Iepše, nego s človekom, ker se bojiš, da bi ti žival poginila in bi potem moral kupiti novo. Človek je peč najcenejša žival! Verjela sem, da si plemenitejši, pa sem se zmotila tudi pri tebi ...«

»Vse to razumem, Rosa, a pota, ki vodijo h gospodarski konsolidaciji vsakršnega podjetje so ostro začrtana ...«

»Gospodarska konsolidacija, vem! Zgolj denar! Denar ti je nad vsem! Ali se ne zavedaš, da moreš vask hip, da moraš še v tem trenotku izdihniti? Zavedati bi se moral, da more biti vseka sekunda tvojega življenja — poslednja! Ta zavest bi morala prepojiti vsakogar, morala bi se nam vcepiti, vrasti v kri in meso, v mozeg. Tedaj bi imeli morebiti nekoliko manj civilizacije, manj gospodarske konsolidacije in morebiti celo nekoliko manj takozvane kulture — imeli pa bi nedvomno mnogo več srca in uma!«

»Nikdar ne mislim, da bom umrl, Rosa! A tebi na ljubo bom storil …«

»Nikar, Maks, samo meni na ljubo! Marveč najpoprej na ljubo sebi samemu, svoji lastni vrednosti, potem na ljubo tistim, ki delajo in trpijo zate, da bodo delali in trpeli zate z ljubeznijo. Celo hvaležni ti bodo, dasi jim hvaležnost ni niti najmanj potrebna.«

»Rosa, vse to bom uredil ...«

»Maks, verujem ti temo napol … Zdaj v tem trenutku menda resno obljubljaš, a do jutri, pojutrišnjem boš, verjetno, vse pozabil. Če ne boš pozabil, bom vedela, da si mož.«

»Rosa, mogoče imaš prav, a dovoli, da ti povem trpko in vendar resnično besedo: Ti nisi najmanj kriva, da sem takšen ...«

»Jaz kriva? Niti trohice krivde ne čutim. Zavedam se, da sem storila dobro, ker se nisem prodala.«

»Rosa, ljubil sem te! Kako moreš govoriti o kupnini?«

»Ti si me mogoče ljubil. Mogoče si hotel imeti me! Ženo! Jaz pa te nisem nikdar ljubila in mogoče si mi danes bližji, nego si mi bil tedaj. Kako sem ti mogla postati žena?!«

»Rosa, povej mi, koliko je deklet, ki ljubijo moške, s katerimi, se omožijo! Ljubezen pride ... Še tropične cvetke se priučijo ostrejši klimi.«

»Se priučijo, a sadu ne rodijo in so podobnejše pokvekam, nego svojim sestram, ki se bohotno šopirijo pod ekvatorskim solncem. Da sem tako storila, bi bila danes — vlačuga.«

»Rosa!«

»Krivdo vališ name. Vedeti bi pa moral, da tvojih zlih dejanj ne moreš opravičiti s tujo krivdo, kajti tvoja zla dejanja izhajajo iz tebe samega. Pa naj bo dovolj tega! Prosim te še, da ml poročaš o eventualnih spremembah v Bojovem življenju.«

»Iz srca rad, Rosa!«

»Hvaležna ti bom, Maks, In srečna bom, če ti bom mogla kdaj povrniti.«

»Ne vem, če boš utegnila. V pljučih čutim črva …«

»Zdravstvuj, Maks!«

»Dovoli da te poljubim!«

»Poljubi me, če meniš, da ti je to tako zelo neobhodno potrebno.«

Ni je poljubil.

XIX.

Na Dunaju je obnovila staro življenje. Vodila je otroški vrtec. Otroci so ji bili vse. Silno so jo vzljubili. Božali so jo, objemali, poljubljali, kakor da je tudi ona otrok, njim povsem enak. Dr. Fischer je trdil da dunajski "Ljubitelji dece" niso imeli še nikdar takšne vrtnarice in tudi ne takšnih otrok.

Večere je predebatirala v družbi prijateljev in prijateljic. Mnogoteri moški so ji dvorili, a bila je gluha in slepa za vse. Ne da bi ji ne bilo ugajalo. Nasprotno: prav prijetno ji je bilo ... Ko se je tega zavedla, je sardela. Koketirala ni. Res ji je semtertja marsikdo ugajal, s svojo čutnost je znala vselej obrzdati.

Večkrat si je očitala, da je nespametna.

Nekdaj je bil pri njej Fischer. Sedel je v globokem fotelju in naslanjal glavo na levo roko, zamaknil se je nekam ter se brezizrazno zagledal skozi okno v gozd visokih streh, dimnikov, zvonikov, stebrov ... Bil je otožen. Začutil je, ds se križa v njem dejansko njegovo življenje z načeli in da ne more proti temu nič ukreniti. Zaznal je, da je v Roso zaljubljen. Včasih je oznanjal, da je resnična ljubezen netelesne, zdaj pa je naenkrat strastno zahrepenel po Rosinem telesu.

Rosa je stala ob samovarju in ga gledala.

Videla je njegov profil: oster židovski lik. ko se je ozrl proti njej, je uzrla žalostne oči … Tako zelo se ji je zasmilil, da bi ga bila iz srca rada poljubila, pa je vedela, da tega ne sme storiti.

»Sestra Rosa, ali še mnogokdaj mislite na Boja?«

»Zakaj to sprašujete?«

»Tako, včasih misli …«

In je umolknil.

»Kaj mislite?«

»Da bi bilo bolje za vas, če bi nanj pozabili! In verujte: srečen bi bil, če bi jaz mogel temu pripomoči!«

»Ah, doktor, saj sem srečna; le nikdar si zavoljo mene ne belite glave!«

»Ne belim si glave. Mislim, da me boste razumeli: V poslednji dobi se ne morem več prepoznati. Čudno mi je; venomer sem do smrti žalosten in ne vem zakaj.«

»Da niste zaljubljeni, doktor!«

Takoj ji je bilo žal, a izrečeno je bilo in storjenega ni mogla storiti nestorjenega.

»Zakaj se norčujete iz mene?«

»Nikakor, doktor!«

»Vprašujete, dasi prav dobro veste!«

»Prav imate! Nisem pravilno ravnala! Tudi jaz sem koketa! Vse smo kokete …«

»Nisem mislil tako hudo. Zazdelo se mi je, da se vam je zahotelo šaliti se.«

»Doktor, prekinimo ta pogovor!«

»Zdaj ne! Nadaljujmo! Naj vam povem: Zavoljo vas sem žalosten!«

»Vem, a jaz vam ne morem pomagati.«

»Ne morete? Ali ne čutite niti trohice simpatije zame?«

»Simpatije mnogo, mnogo, a ljubezni nič!«

»Kako daleč je simpatija od ljubezni?«

»Čeprav bi vas ljubila, bi ne bili srečni, ker bi bili ljubosumni.«

»Dopustite, prosim vas, da …«

»Nič doktor! Mislila sem, da ste pametnejši, vsaj vi! Ali so res vsi moški tako strašno neznosni?«

»Dobro, tedaj nič! Samo da smem ostati pri vas in vas gledati.«

»Zdaj se pa moram ros smejati! Smejati se iz vsega grla. Doktor, ali ste bili že kdaj zaljubljeni? Je to prvič?«

»Tako, kakor zdaj, prvič!«

»Potem ni nič nevarnega! Vse prve ljubezni so deviške, kakor prvi sneg in tudi skopnijo, kakor prvi sneg. Le pravljičen spomin na prvi sneg ostane.«

Medtem mu je že prinesla površnik in ga pospremila do vrat.

Dolgo je obdržal njeno roko v svoji.

»No, ali mi boste še dolgo tiščali roko?«

Okrenil se je in naglo zbežal po stopnicah.

Ko je odšel, je postala žalostna. Saj bi rada bila sama, a v samoti ji je tako nepopisno žalostno in otožno. V družbo pa ne sme zahajati, ker se kmalu kdo zaljubi vanjo in potem ima za nameček k bolesti še sitnosti.

Na mizi je ležalo Makaovo pismo.

Pisal ji je: "Bojo pije, neutrudljivo pije. Nihče ga ne more odvrniti od pijače. Nisi prav storila, da si ga zapustila …«

Pije.

Ali je to mož? Vsaj njej na ljubo bi moral biti trezen. Obšlo jo je neko zoprno čuvstvo nasproti njemu. Misel, da bi jo hotel pijan mož poljubiti, jo je gnala v strah in nepopisno občutje ostudnosti. Pije! In ko sta se poročila, ji je obljubil, da bo — njej na ljubo — abstinent. Tako izpolnjuje svojo moško besedo!

Takšen mpž! Takšnega moža ljubi! Takšnemu možu je žrtvovala vse svoje življenje. O, kaj je v njem, kar jo tako veže nanj. Kaj je v njem? Nič! Lep je! Glava jo je bolela. Skušala je odkriti tisto tajno moč v njem, tisto zagonetno silo, ki ji razum niti do gležnjev ne sega, ki ji to ogromno dunajsko življenje ne more odbiti osti. Kaj je, moj Bog, kaj je to?

Naj pije, naj umre!

Prestrašila so je te misli. Bežala je pred njo. Skušala se je skriti ji. Zakrila si je obraz z rokama, zatisnila oči in glasno zaplakala. Prvič po tistem trenutku, ko je bila pokleknila pred drjem. Springerjem, prvič je zplakala.

Sedla je k mizi in pisala Tanji.

»Tanja! Bojo je sam. Samota ga je težko ranila. Postal je pijanec. Mogoče se bo še dal rešiti … Poskusi ti, Tanja, sestra moja, jaz ne morem.

Če me imaš res rada, mi ne boš odrekla te prošnje. Poskusi! …«

Boja je predobro poznala. Vedela je, da ne bo našel miru, dokler živita obe: Rosa in Tanja. Vedela je, da mora ena izginiti. Saj bi šla lahko v smrt. Smrti se ne boji, a zdi se ji nezmiselno, da bi morala žrtvovati svoje življenje njegovim zmotnim nazorom. ki sploh nazori niso, marveč konvencionalna mešanica najrazličnejših zmot. Naposled pa je tako zelo ljubila življenje, da se ji je še tako malo prijetno življenje zdelo svetlo, solnčno, srečno.

»Če že mora biti,« je rekla, »bom le navidezno zginila. Našla se bo že tudi zame primerna smrt.«

Obiskala je drja. Springerja. »Rosa je prišla, gospod doktor!«

»Rosa me zopet potrebuje, mar ne?«

»Uganili ste!«

»To ni težko uganiti, kajti nihče, ki me ne potrebuje, ne prihaja k meni. Pa to je ra-razumljivo! Iskreno vas pozdravljam! Sodite, prosim!«

»Rosi je bilo žal, da ni bila nikdar prej prišla.«

»Danes sem prišla po dober nasvet. Nobene druge pomoči ne potrebujem.«

»Zavoljo dobrega nasveta ste prišli iz Ljubljane na Dunaj? Zdi se mi, da imate doma strašno mnogo modrijanov ... No, kar povejte!«

»Gospod doktor, rada bi tako umrla, da bi vendarle še živela.«

»Čedna želja ...«

»Mislim resno ...«

»Resna mi se ta vaša želja bogme ne dozdeva!«

»Prav preprosta zadeva! Le navidezno bi rada umrla.«

»Dandanes je to težko! Včasih, ko je Šekspir pisal drame, je bilo to kaj lahko! Tedaj so bili ljudje pametnejši; znali so stvari, o katerih se nam niti sanja ne.«

»Gospod doktor! Za Boja gre! Začel je piti!«

»Piti je začel? Lepo! Nedvomno po nasvetu kakšnega umnega zdravnika, ki vidi v alkoholnih tekočinah samo protistrup ... Saj sem prav pred kratkim zvedel, da je alkohol izborno medicinsko preventivno sredstvo. O, ti vaši zdravniki. Potolažite se, naši niso nič boljši.«

»Šalite se, gospod doktor, meni pa ni do šale. Vem, da je Boja zavedlo na stranska pota zgolj tisto čudno duševno razpoloženje, razdvojena ljubezen …«

»Vsak dan dvajsetpet z bikovko po grbi in v enem mesecu bo zdrav. Če verujete ali ne! To je psihologija in vzgoja! Če te menite, da morate napraviti prostor tistile Tanji, dobro! Ustregel vam bom!«

»Kako?«

»Prav preprosto! Včasih pripeljejo s ceste kakšno brezimno osebo na stroške društva za brezdomce in brezimne, skoraj vsak mesec po enkrat ali tudi dvakrat, trikrat ... Tedaj se nam bo ponudila prilika! Pošljite mi svoje dokumente! Verujte mi, da jih bom po skrbni preiskavi našel pri njej.«

»Nepopisno hvaležna vam bom, gospod doktor!«

»Ali mislite, da bom to storil zavoljo tistega pijanca?«

»Ni pijanec!«

»Če še ni, pa bo postal! Ne zaradi njega, le vam na ljubo. Zato, ker vem, da bo tudi vam laže! Zgubili boste vse vezi z domovino … Ali verujete v domovino? To je vera otrok In nikdar umstveno doraslih … omejenih, ki sploh ne umejo ljubiti! 'Ljubezen do domovine' pomeni, zame z drugimi besedami: lenoba, strast do udobnosti, poležavanja, spanja, vera v kurje možgane ... Na to ljubezen in na to tako zvano domovino, boste, torej, pozabili ... Ker se boste zopet rodili, boste začeli živeti novo, srečnejšo življenje! Kako bo prijetno! Rodili se boste kot kdorkoli! Kako vam bom čestital k rojstvu! Že zdaj se veselim. Celo za krstnega botra se vam ponudim, če bo spodobna krstna gostija na dnevnem redu ...«

»Čimprej se bo zgodilo, tem prej bo rešen!«

»Že zopet on! Kaj nas briga on! Ne zasluži niti, da zavoljo njega ganete z mezincem.«

»Recimo, da imate prav.«

»Kakšen: recimo? Kaj je to: recimo? Nič: recimo! Tako je in tako ostane! Amen!«

»Ali morem pričakovali, da bo zadeva kmalu pri kraju?«

»Je tako ali ni tako?«

»Tako je, gospod doktor in amen!«

»No, potem bo kmalu! Samo da mi po kakšni nerodnosti zares preje ne umrete.«

»Sporočili boste potem Tanji in Boju.«

»Jaz? Da ste umrli? To pa ne, nikakor ne!«

»Kdo pa? Kako bodo zvedeli?«

»To boste kar sami poskrbeli! Kar sami, prosim. Mora biti sploh nad vse prijeten občutek vsemu svetu razglašati svojo smrt v časopisu! Verjemite mi: v resnici boste verjeli, da ste umrli! Kako tudi ne, ko boste v novinah brali natisnjeno? Napisanemu boste verjeli, kakor da se je vse to zares zgodilo! Tembolj boste verjeli, ker boste sami napisali. Vsaka laž krije v sebi neko dozo resnice, kvas.«

»Jalova filozofija, ki vam v praksi ne bo šla v klasje. O tem vam bo dano zelo kmalu preveriti se.«

»Jaz sem doktor! Ali veste kaj je to?«

»Vem, gospod doktor! Že mnogokrat ste mi povedali, da je doktorat nadomestilo za možgane.«

»Strela in grom! To smem o sebi reči le jaz sam, ne pa kdo drugi!«

»Seveda, gospod doktor, saj sem povedala zgolj vaše mnenje; le vaše!«

»Moje mnenje je res moje samo dokler leze skozi moje žrelo.«

»V vsem priznavam vaše naziranje. Morala bom pa vendarle nekam zginiti z Dunaja. Tukaj ne bom mogla ostati, ker me pozna preveč ljudi. Fischer bi me prvi našel … živeti bom vendar nekako morala.«

»Tudi to bomo kako uredili! Ostali boste pri meni. Čez pol leta, tam okrog maja pa nameravam tako in tako prodati sanatorij in se naseliti kje v okolici Linza ali Salzburga. Pod Pftstlinbergom imam zelo lepo posestvo, ki je tako rekoč rojeno skrivališče za takšne novorojenčke … Semtertja bom komu odrezal še vedno nos ali uhelj … in vi mi boste asistirali ... Kot plačilo boste dobili pri meni vse karkoli boste potrebovali.«

»Preveč bi vzela, če bi sprejele to vašo ponudbo.«

»Jaz že vem, kaj govorim. Tako bo in nič drugače ali pa sploh nič ne bo in vi niti umrli ne boste.«

»In če nas dobijo oblasti?«

»Kakšne oblasti?«

»Kakšne oblasti? Pojdite in se ž njimi vred solite! Oblasti so ustanove tepcev boljše sorte za tepce slabše sorte, komponirane iz samih tepcev!«

Rosa se je nasmehnila.

»Kakšno ime mi boste Izbrali — po novem rojstvu?«

»Z imenom bo križ! Obrnili se bomo na tistega Gustava Kreflja, ki mi je pred kratkim preskrbel potni list za Rusijo pod popolnoma napačnim imenom. Bil sem madžarski komunist. Jaz pa komunist! Rusije sem bil že v 14 dnevih do grla sit! V Moskvi sem porabil najmanj po sto šilingov na dan. Sit vam pravim In vse samo Haokah, Kakakah, Lakihob, Hobtka i. t. d. ... in kaj jaz vem, kako se vse te njihove ustanove imenujejo ... Nep, nep šele! Ti zlomki bodo začeli v kratkem govoriti samo z začetnicami! To je aristokracija jezika! Izločiti vse male črke! Enakost vseh črk, bratstvo vseh črk … svoboda, ds postanejo vse male črke velike! No, Krefte bo preskrbel ime, papirje, domovinsko občino, novo državljanstvo. Kako naj vas torej imenujemo?«

»Meni je pač vseeno.«

»Menim, da bi bilo lepo In tudi simbolično ime Phoenix, krstno pa naj bi bilo: Solnčna.«

»Solnčna je čudovito ime!«

»Solnčna je bila moj mladostni sen. Solnčna bi ji bilo moralo biti ime. Bile je res solnčna. Neumnost, vam pravim, zlomska neumnost! Ali sem vam kaj povedal? Nič?«

»Prav nič, gospod doktor!«

»Nič kajne?«

»Me boste torej obvestili, kdaj bo stvar dozorela?«

»Nič se ne bojte!«

»Nekoliko tesno mi je pri srcu, vseeno.«

Čemu bi vam moglo biti tesno! Saj bo umrla za vas kakšna druga in še to le po naključju za vas ... To še nič ni! Precej huje je bilo, ko sem pred tridesetpetimi leti delal izpit za grofa Stromfelda ... Možakar je postal doktor, za doktorat pa je plačal petnajst tisoč zlatih kron — meni! To je bilo bolj nevarno, nego ta vaša smrt … Tako umreti je samo precej nedolžna šala.

Rosa se je poslovila in šla peš vso dolgo pot od Springerjevega sanatorija, ki se je nahajal na Wallensteinovi cesti, do svojega stanovanja na Kolumbovem trgu. Hodila je počasi, prepuščajoč se svojim mislim, ugibanjem, upom in megleni bodočnosti. Bila je že potna noč. Dvakrat ali trikrat se je morala legitimirati. Neizrekljivo hudo ji je bilo. Umreti, čeprav le navidezno umreti, pomeni: ločiti se od vsega, kar ji je drago in znano, podati se v objem novemu, popolnoma nepoznanemu ji življenju, daleč od domovine.

O ... o domovini je dr. Springer govoril, kakor da je ni. Domovina? NI je! So pa ljudje, ki so nam ljubi, mrtvi in še živi! Kraji so res povsod enaki! Kraj je pač kraj! Vendar in kljub jasni zavesti, da ima razumsko prav, čuti, da ji tukaj nekaj ni prav, da je pusto, neznansko dolgočasno, da ji nedostaje nekaj prijetnega, znanega, toplega, kar človeka ovija kakor volnena plahta, kakor dišeče seno … Celo sebi sami se bo odrekla, svojemu imenu in vsem, prav vsem znancem. Ostal ji bo sam dr. Springer.

Springer je res prijeten in ljubezniv, dober človek, a včasih ji je zoprn. Star je, zelo star. In čudaški. Solnčna jo je krstil. Da bi mu bila spomin na tisto čudno lepo dekle, na njegov mladostni sen. že davno sanjan In dosanjan. Mogoče se starec ukvarja z mislimi, ki bi ji bile zoprne, če bi vedela zanje. Potem bi mu bila izročena na milost in nemilost! Ali ne bi bila njegova, vsa njegova, kadarkoli in kakorkoli bi hotel? Saj bi mogel vsak hip pisati Boju, da še ni umrla. Kaj bi potem is tega nastalo?

V misli se ji je vpletel pijanec, ki se je zaletel vanjo.

»Golobica ... golo... golobčka .. . moja …«

Jecljal je in se opotekal Prijela ga je za roko.

»Kje stanuješ?«

»Na po... na po ... Ii … policiji.«

»Kje boš spal.«

»Spa ... al? Vidiš ... tukajle lepa postelja!«

Legel je na pločnik ob visoki hiši In se ni dal več spraviti naprej.

»Imaš ženo, otroka?«

»Ženo? Vlačugo imam ... in še dve ... dve mladi vlačugici … mnogo zaslužita ... Pa sta bili tako lepi, ko sta bili majčkeni … Hilda je imela modre očke, sladke, golobje . . . o tiste oči.«

Zajokal je. »Hilda In Mariandel . . . tako zelo lepi sta bili! Pa sem padel pod kolesje stroja … Glej tukaj na roki je poznati … Šli sta po kruh, morali sta iti ... na cesto ... Začel sem piti ... Od tistih dob pijem, čuješ … Mici, prinesi ga Štefan na mizo! Strela, jaz nisem pijanec. Kdo je pijanec ... Jaz sem narod ... narod sem! Kdo more kaj narodu? Narod je suveren … Živel Franc Jožef! … živel ... živel! Kakšni socialisti? Narod, ne Adler ... Doli Judje ... Narod je suveren.«

Rosa je opozorila stražnika na pijanca in je, še bolj žalostna, nadaljevala svojo pot.

To je, torej, družina! Družina?! Mati vlačuga, hčerki vlačugi, oče pijanec! Lepe perspektive! Jih je mar malo. ki živijo podobno življenje? Kje so le val tisti, ki se pretepajo, mučijo do smrti, ubijajo? Kje so še nepopisno strašne posledice spolnih bolezni? Kdo bi mogel vse to našteti, kdo dovolj glasno in jasno povedati? Kdo bo rešil ta problem? Kdo? Zakon Monogamija, bigamija? Poligamija, poliandrija? Vse je jalovo. Samo en zakon, oster, do neizprosnosti oster zakon: ostra selekcija zdravih, izločitev vsega bolnega in boljši, pravilneje družabni red. Preporod človeka? Ali je ob teh pogojih današnjega družabnega reda in današnjega načina življenja možen? Ali na zaduši vsake klice novega, boljšega, zdravejšega življenja že ob porodu?

Ali se ta problem ne bo nikdar rešil? Nikdar? Marveč bo večna uganka življenje, nepretrgana gibalna sila, neprestana borba brez konca in kraja, večno ruvanje dobrega in zla, divji ples praelementarnih sil? O, ona ve! Spolnost se bo morala ločiti od ljubezni; in tedaj bo nastal red. Človeka bodo morali prisiliti k nekemu železnemu redu! K redu, ki se bo opiral na nepopačeno in naravno. Ljubezen pa bo morala biti neprispodobljivo čista, nesnovna, vedno deviška in vedno vsoobča! Spolnost bo le gonilna sila, tajinstvena in neodgonetljiva sila — sredstvo znanstveno reglemetiranega porajanja najboljših, najzdravejših posameznikov. Oplojevanje bo privilegij telesno in duševno najlepših, najboljših ljudi, zdravih ljudi, silnih, k solncu hrepenečih! Družba pa bo morala celo pri teh ljudeh z železno uzdo brzdati strast spolnosti in gorje mu, kdor se bo pregrešil ... Brst železne uzde ne bo šla vsaj tako dolgo ne, dokler ne bo družba toliko vzgojena, da bo do pičice in vejice natanko poznala — tudi v praksi, ne samo teoretično —, kakšne dolžnosti ima vsak posameznik do družbe ....

Neumnost, neumnost!

Zopet so jo objele pesimistične misli. Nepričakovano ja pozvala na pomoč Boga, osebnega, individualnega, krščanskega, cerkvena Boga ... Menila je, da bo pri njem našla tolažbo, zatočišče, miren pristan. Z neko trmasto in nepopustljivo doslednostjo je ponavljala besedo: Bog, Bog, Bog ... Vse misli so se krčevito oprijemala teh treh črk ... Zazdelo se ji je, da se je ta beseda oblikovala sama od sebe v neizmerno dolgo harmoniko, v brezkrajno vrsto telegrafskih drogov ...

»Saj ta hočem spoznati, moj Bogi Ho-čem, hočem!«

Zaman!

»Utrujena, do iznemoglosti izmučena je zaspala. Spala je čvrsto in trdno. Zjutraj je bila topet vedra in vesela.«

»Nikdar več ne bom premišljevala. Vse to premišljevanje ne obrodi nikakšnega sadu. dobrega še celo ne … Življenje gre svojo pot in jaz sem del življenja, drobčkan del!«

Komaj je storila dober sklep, pa se je že zopet zalotila pri premišljevanju. Tedaj se je spomnila dr. Singerjeve besede:

»Definicija življenja je kaj preprosta. Glasi ne: Misel!«

XX.

Tanja je pozabila na vse svoje mnogoštevilne sklepe, kajti misel na Boja, na uničeno življenje, na spoznanje, da se je hotela žrtvovati svojim mladostnim idealom, pa se zbog prečudnih razmer ni mogla, vse te misli so jo tako potrle, da se je zopet strastno oklenila življenja, kakršnega je v prvih letih emigracije živela večina ruskih emigrantov.

V prepričanju, da je ruska revolucija in posledica le-te: boljševiški režim le muha enodnevnica, da so vsi le na nekolikomesečnem oddihu, da je njihovo življenje križem obsovražene jim Evrope le neprijeten — včasih tudi opojen in bolesten — sen, ki se mora izsanjati do dna, v tem prepričanju, v tej iluziji jim je bilo njihovo tedanje življenje te epizode brez globokejšega pomena. Gospodarji od včeraj se niso mogli uživeti v današnjo resnico: da so hlapci, katere so včasih zgolj iz objestnosti in puste šele brcali, vzeli v svoje žuljave roke — žezlo ... Vse to jim je bil le pust in grd sen. V Leningradu je revolucija ... Moskva gori... Lenina so usmrtili … Trockega so pribili na križ ... Se jutri, najpozneje pojutrišnjem se bomo peljali čez mejo, vzeli bomo vajeti v roke ... mi bomo vzeli vajeti in tedaj ...

Gorje njim tedaj! Strašno gorje!

Tam preko pa so dobro poznal! misli emigracije in misli nekdanjih gospodarjev, ki so se potuhnili in poskrili v mišje luknje …

Dobro so vedeli, kaj bi jih čakalo, če bi prišli gospodarji nazaj: Ječe, Sibirija, brezkončne procesije z verigami okovanih preko snežnih neizmerninah severa … gladovanje in zmrzovanje po tej že tako glad ni in bedni Evropi, pogreb njihovih idealov In utopij za stoletje ali dlje ... Saj so predobro doumeli bes emigracije, spoznali njene maščevalne naklepe, njeno krvoločnost ... Kaj so ljudožerci nasproti temu političnemu, krvološtvu? Ker so predobro vedeli, kaj bi jih čakalo, da jim vzamejo žezlo iz roke — so zaigrali divjo in brezobzirno igro ... Igro, kjer je bil samo en dobitek možen, en edini dobitek: Življenje ali smrt!

Nič tretjega ni bilo v tisti težki dobi.

Prav zategadelj je menda nemala zasluga emigracije, da se je rdeči režim obdržal in betoniral.

Emigracija ji samo Instinktivno doumela, da je igra izgubljena, doumela, da je končno-veljavno morala odložiti žezlo is svojih rok in se je zagnala v — pozabljenje, v blazno drvenje življenja spolnosti, alkoholizma in tisočerih drugih načinov opajanja možganov, zgubljala je stike z življenjem domovine in je danes oddaljenejša od svojega ljudstva, nego katerekoli drugo ljudstvo Evrope, manj razume razvoj in tok dogodkov v svoji domovini, nego so kdaj davno razumela rusko življenje ljudstva, za katere je Rusija bila — drugi svet ...

Emigracija živi v obupu. Le malo jih je, ki še vedno upajo. Večina njih laže drugim in samim sebi. Večina sili svoje hrepenenje z lažjo in posilstvom v neko takozvano pozitivno smer. V strahu in instinktivnem spoznanju, da bi vendarle utegnila resnica nasilno predreti oklop laži, se večina udaja brezpogojno opojninam vseh vrst in nagonskim nasladam strastne in onemogle spolnosti.

Tako izumira ta štirimiljonski narod počasi, sistematično in sigurno … Zgodovina ni menda še nikdar zabeležila tako naglega fizičnega in psihičnega propadanja tolikšne množice naenkrat.

Tanja se je z milijoni sorojakov vred vrgla v ciklon.

Zopet je plesala, zopet je pela.

Živela je v Vilni. Zdelo se ji je, da je bliže domu. da je nekoliko srečnejša. Vsaj včasih ji je bližina ruske zemlje nudila trenuten občutek sreče.

Rosino pismo so is Budimpešte poslali za njo.

V poslednji dobi je postala apatična za vse — za lepo in grdo, dobro in zlo. Vsa stroga presoja razmerja med Bojom, Roso in njo samo se ji je zdela samo še smešna skrupuloznoet brez vsakršne stvarne podstave. Če jo sama žena vabi, naj ji gre reševat može, zakaj bi na šla? Zvečer je v ruski kuhinji glasno čitala Rosino pismo ... Smejala se je, norčevala se je iz nje ... Na dnu srca pa ji je bilo, da bi umrla, kajti nikogar ni v življenju srečala razen Boja, ki bi ji bil toliko drag, kakor Rosa.

»Lepa žena, res. Takšna morala je celo za naše pojme nekoliko šepasta!« je dejal nekdanji ruski polkovnik Morozov.

»Kako je mogoče kar tako, tebi nič, meni nič, prepustiti moža takšnile, kakršna si ti, Tanja? To je perverznost!«

Tanja je zardela:

»Prav tako, kakor sta vi svojo domovino prepustili hlapcem!«

»Tiho, jezik za zobe I je zarjul Morozov.«

»Ali nimam prav?«

Tedaj se je nenadno oglasil general Serafimovič:

»Nimate prav! Jaz sem ogorčen, madame! Jaz sem vendar branil carja in domovino do poslednje kaplje svoje krvi ... da, do poslednje kaplje, vam pravim, madame! Kar se je zgodilo, je bila zgolj višja sila …«

»Kakšna višja sila?!«

»Madame, jaz sem že večkrat trdil in ta primer zoper potrjuje mojo domnevo, da se družite z boljševiško orientiranimi elementi! Samo boljševiki prepuščajo svoje žene drugim kar tako — javno ... Vi simpatizirate z boljševiki ... Da ali ne? Saj je ta vaša Rosa urednica pri nekem delavskem listu ... Da ali ne?«

»Je, a to ne pomeni ...«

»Kaj ne pomeni? Kaj ne pomeni, madame? Dovolj je, da je tisti list delavski! To vas močno kompro … da kompromotira, madame! Močno vam pravim ... da ali ne?«

»Vsi skupaj ste bebci!«

»Kdo bebci? Mi bebci? Kdo bebci … jaz bebci? Poslušajte … jaz bebci, jaz ki sem l. 1915 s svojimi lastnimi prsi zaustavil nemški naskok, ki sem vso svojo divizijo rešil ujetništva, pogube … o, jaz bebci! Ste slišali .. Življenje ali smrt … ali --- smrt ali zmaga! sem zakričal, potegnil sabljo, zavihtel … in divizija je šla za menoj, kakor en sam mož … Umirali so za svojega komandanta … O, bebci! Le počakajte! Kose vrnem in bom v ministrstvu vojne in mornarice šef kabineta … Mornarica ni važna … tam se vzgajajo sami rebeli … Mornarico bom odpravil … Infanterija je kraljica orožja … Da, ali ne, gospodje? … Vi se smejete, prokleta! Tedaj boste drugače plesali, vam pravim! Vse vaše rdeče prijatelje bom dal obesiti na Trgu svobode … Jaz vam bom že dal svobodo!«

Vsi so bili razburjeni. Mlajši emigranti, ki so ji frugače na vse pretege dvorili, se niso upali ščititi je.

»Vi boste šef kabineta, vi? Bog ve kakšnega kabineta! Tisti stari guverner iz S … je pametnejši. Čisti čevlje in filozofira sebi in svoji klientieli v zabavo, smeh in kratek čas.«

»Moj bog, guverner čisti čevlje? Guverner? Kateri guverner?«

»Ni več guverner; bil je nekdaj guverner!«

»Tanja laže!« je zavpila soproga nekdanjega žandarmerijskega poveljnika v Odesi.

»Jaz lažem?«

Tanja je vedela, da je Sofija Nekrasova njena smrtna sovražnica zaradi poljskega kapetana Bragiela, ki je dvoril njej, mesto Sofijini najstarejši hčerki. Zardela je. V njej je valoval divji srd … Na videz se je premagala in jo dočisto mirno zavrnila:

»Jaz ne lažem nikdar, Sofija Ivanova, nikdar, a vi lažete javno vsemu mestu, vsej Vilni!«

»O, ali ste slišali?«

»Bebci da smo, da lažemo … sam car …«

»Kakšen car! Zdaj ga ni več! Naj mi Tanja pove, kje in kdaj sem lagala javno vsej Vilni!«

»Kje in kdaj! Tako lažete, da se tega ne zavedate! Neštetokrat že se je zgodilo, kar se je danes popoldne ob petih ponovilo. Šli sta, vi in vaša Olga mimo cerkve Sv. Duha … Vaš mož je prihajal od Kioska. Na ramah je nesel lestvo, v desni velik vrč z lepilom, pod levo pazduho pa snop plakatov. Je res ali ni res?«

»Res je! A kaj ima to opraviti z vašo obdolžitvijo?«

»Kaj vam povem! Šel je mimo vas in vaše hčerke in ve sta šli ob njem, kakor da ga nista še nikdar v svojem življenju videli, kakor da vam je tuj in nepoznan človek. In gospod žandarmerijski poveljnik, zdaj plakater, se ni upal … oprostite: se ni drznil niti s pogledom pobožati vaju … je res tako?«

»Jasno, madame! Moj mož je kavalir! Vi tega ne morete razumeti! Moj mož naju vendar ne more komprimoitirati sredi Vilne! To je pomanjkanje vzgoje ljuba gospa Tanja, pomanjkanje vzgoje, dobre vzgoje, seveda … Če tega ne razumete …«

Tanja ni mogla ugotoviti, kako se je ta razlaga dojmila večine njenih sorojakov. Sama pa je občutila neznosno sramovanje, da je s to žensko toliko časa sploh občevala. Njen mož se ji je zasmilil. Stal je v kotu in molčal. V očeh je imel solze. Mož je doumel, v delu in mučnem prerivanju skozi življenje je spoznal, da je hčerkino in ženino zatajevanje očeta in moža pred javnostjo samo zavoljo tega, ker dela pošteno a težaško delo, nekaj nepopisno grdega in ostudnega.

»Je mar čudno, da so krmilo takšne države vzeli v roke – težaki? To je bila zgodovinska nujnost! Da, da! Nikar me tako bedasto ne glejte! Priznajte mi: da niso bili oni sposobnejši, nego ste vi, mar bi jim bilo mogočet vzeti oblast v roke? Da nos bili močnejši od vas, mar bi mogli zmagati vas, da niso bili bolj življenjski, nego vi, kako bi vas bili mogli prekositi, ki ste imeli vse pogoje, da vladate … Kako bi se bilo moglo vse to zgoditi, da niste samo lutke neke namišljene vzgoje, namišljeni obdarovanci milosti božje, maziljenci usode … Prav je, da se je tako zgodilo! In čeprav bi ne bilo prav: tako se je moralo zgoditi! Evo vam dokaza: Nekrasova je tip generacije, ki se je igrala z usodo stopetdesetmilijonskega ljudstva, ljudstva – težakov! Še nekaj pomnite: Vsi težaki niso tako malo ponosni, kakor je pasjeponižen bivši žandarmerijski poveljnik Odese! Pozdravljeni! Danes ste me poslednjič videli v družbi gospe Nekrasove!«

»Bebci, da smo, bebci! Ko se bomo vrnili in bom sedel v kabinetu ministrstva … tedaj … tedaj bo drugače pela!«

Tanja je mislila na Rosino pismo in se je sramovala pred seboj! Podlo, umazano je ravnala! Pred vsemi se je iz Rose in Boja javno norčevala … Hodila je ob Vilni in prisluškovala šumenju globoke reke. Koliko let je že minilo od tistih dob, ko je takole z Bojom sanjala o pošumevajočem šepetanju valov? Rada bi samo še enkrat in samo za bežno sekundo občutila sladkost tistega nepopisnega, ki je včasih polnilo vse njeno bitje.

K Rosi pojde, na Dunaj.

Rosa se bo začudila:

»Rosa moja, tako zelo sem te pogrešala, da sem morala v razuzdanosti iskati pozabljenja.«

»Obljubila pa si …«

»Vem obljubila sem. Veruj, Rosa, ni vsakdo tako ustvarjen, da bi se mogel prav vsemu odreči. Niti cigareti se danes ne morem odpovedati! Če že moram karkoli zavreči, tedaj moam neobhodno najti neko nadomestilo, nekaj, kar me omamlja, zazibava v sladak sen … Samo da si nadomestim, kar sem morala žrtvovati.«

»Ne razumem, Tanja, kako ti je razuzdanost mogla nadomestiti Bojovo in mojo ljubezen! Da si začela delati, bi bila morebiti nadomestitev enakovredna! In naposled niti ni bilo potrebno, da si zapustila Boja! Kajti neizbežno se boš morala vrniti k njemu. Neizbežno! Če veruješ ali ne, slutnja mi pravi, da mu boš zvesta družica!«

»Mar meniš, da bom gledala, kako se ti po svetu mučiš? Saj sem ti že povedala: v Rusijo se vrnem!«

»Kaj boš delala v Rusiji?«

»Pomagala bom graditi!«

»Graditi?«

»Ne verjameš, da gradijo?«

»Da gradijo? Poskušavajo graditi! In bodo vedno samo poskuišavali, dokler bodo tako delali! Na takšni podstavi ne bodo nikdar zgradili stavbe! Odpravili so vladavino carja in jo zamenjali z oligarhijo izbrancev, sestav pa je ostal isti, neizpremenjen, kajti sestav se ne more spremeniti kar čez noč in posebno ne z dekreti, proklamacijami, manifestacijami, razlagevanjem drugih, s poboji …«

»Rosa, kaj vendar govoriš! Kdo naj si ti — revolucionarka?«

»Nedvomno! Revolucionarka sem! Glej, odpovedala sem se Boju, zavrgla sem običajno prakso, ki si lasti živega človeka kot predmet zasebne lastnine, zavrgla sem tudi dejansko, ne zgolj miselno, skoraj aksiom o spolni ljubezni in sem dokazala, da je spolnost samo nagonski pojav samoohranitve, da pa je ljubezen pojav, ki je od spolnosti docela neodvisen, mogočnejši, starejši in kar je glavno: najpopolnejše očitovanje svobode! Izvršila sem revolucijo v sebi sami! Veruj ali ne veruj: težja je ta revolucija, nego revolucija podiranja, ubijanja, razlaščevanja — drugih! Sebe samega razlastiti — je prvi in podstavni pogoj vsakršne revolucije sploh! Nikdo me ne more prepričati, da je ruska revolucija ideal tiste revolucije, ki bo zmagovito obračunala s starim sestavom. Ruska revolucija je bila le zmaga organizacije nad desorganizacijo, zmaga močnega nad — slabičem, fizičnega hrusta nad fizičnim mrtvecem. Res je: revolucija ni bila zgolj naključje. Bila je zgodovinska nujnost! A zato še ne mora biti moj ideal! Tudi tvoj ne! Danes gledaš vse to iz daljave in to anarhično stanje, v katerem živimo, te sili hrepeneti po idealu urejenosti, katero meniš najti — tam. Pa se motiš. Tam so prav takšni ljudje, kakor tukaj … Vsa kultura je na mrtvi točki.«

»Tega niti sama ne veruješ.« »Verujem! Absolutno! Vsak ortodoksni režim nujno zatira kulturo. Kultura mu je najnevarnejši sovražnik, zakaj kultura pomeni: svoboda imperializma duha, svoboda pozitivnega udejstvovanja. Ortodoksni režimi pa so vsi enaki: dogmatični sol in dogma je negacija svobode!«

»Rosa, o tebi sem povsem drugače mislila. Vsekdar sem bila prepričana, da simpatiziraš.«

»Ne, ne, Tanja! Niti 1920, ne, ko je komunizem bil naj višja moda! Vsekdar sem sovražila nasilje, še enkrat poudarjam: nikdar nisem zanikala nujnosti in neizbežnosti ruske revolucije. Vendar pa odkritosrčno priznam: raje bi bila videla, da je izvršila tolikšno število nasilstev kakšna druga stranka in ne baš stranka, ki hoče oživotvoriti socializem.«

»Rosa, nelogična si!«

»Priznam, da je videz takšen, kajti trenutno morda res ne bi bilo politično prepustiti drugim vajeti ... Kljub tej ugotoviti in kljub temu dognanju bi jih vendarle prepustila drugim, kajti drugo dognanje je močnejše. Glasi se: Vladanje nad enakimi tudi vsebinsko enako oblikuje vse vlade, ki vzamejo vajeti v svoje roke. In tako se mora nujno zgoditi, da vladanje nad ljudstvom, ki je zadojeno z malomeščansko miselnostjo nujno okuži tudi najboljše, ki jim je usojeno — vladati!«

»Razumevam, vsaj od daleč. Vendar govori moje čuvstvo docela drugače!«

»Tanja, nikdar ne boš šla v Rusijo. Če bi pa vendarle šla, bi se najbrže zopet vrnila sem. Naj ti odkritosrčno povem, kaj je z menoj! Veš, da imam Boja rada, hkratu prav dobro poznaš vse moje nazore, vse tisto, čemur jaz pravim: revolucija. Priznam, da mi je težko. Neštetokrat bi rada plakala. Delo mi nadomešča mnogotere sladkosi. Daljava mi lajša bolest in morebiti bi prišel čas, ki mi bo prinesel srečo od drugod.«

»Ne morem verjeti, Rosa!«

»Saj je vseeno, Tanja. Če že jaz ne morem biti srečna, zakaj bi ne bil srečen Bojo? Ali ni baš v tem samožrtvovanju, v zavesti, da moreš žrtvovati svojo lastno srečo, najpopolnejša lepota? Se več: ta zavest — o žrtvi me je skoraj sram govoriti — mi je odškodnina za tisto ljubezen, ki se ne vrača.«

»Naj bom tudi jaz odkritosrčna, Rosa: dozdeva se mi, da so tvoje besede zgolj besede, da si ti, če si res takšna, kakršna, praviš, si, – neživljenjska in narejena, hudo nenaravno narejena, kakor so narejeni ljudje v romanih in dramah ...«

»Skoraj zoprno mi je to debatiranje, ker sem že toliko dolgih noči predebatirala. Pa naj bo: na to ti moram odgovoriti, ker ni to zgolj tvoj očitek in ni to očitek, ki se tiče zgolj mene same. Pred kratkim je neki Mrzlovič napisal kritiko o Ferjančičevi drami "Valovi". Očital mu je, da so ljudje v njegovih dramah narejeni. Rabil je besedo "skonstruirani". Ferjančič mu je popolnoma pravilno odgovoril: gospod Mrzlovič, vaša omejenost ni še nikakor jamstvo, da morajo biti ljudje in stvari, in novi svetovi skonstruirani tako, kakor si jih vi v svojih možganih upodabljate. Včasih živijo tudi ljudje, ki so malce drugače ustvarjeni, nego ljudje, o katerih imate vi neke fiksne predstave. Zgoditi bi se moglo — samo moglo bi se, seveda, da živijo kar rodovi, ki so za sto let pred vami ... Ali ne bi smel jaz enako opravičeno trditi o katerikoli Šekspirjevi, Strindbergovi, Ibsenovi ali Wedekindovi drami, da je skonstruirana? In dvomim, da bi imel prav, zakaj moje možganske zmožnosti menda res niso tako zelo relativne, kakor vaše, vendar pa so … relativne ... Zakaj ne bi n. pr. povsem določeno obrnil palico in rekel: Vaša kritika je skonstruirana!? ... To je bil njegov odgovor. Jaz pa bi še nekaj dodala k njegovemu odgovoru. Povedala bi, da je glavni junak "Valov" tako malo različen od ogromne večine ljudi, ki hodi z nami, med nami in okrog nas, da so razlike, ki jih beleži napredek tehnike od leta do leta, daleko bolj paradoksno velike, nego razlike med dvema tipoma, recimo: med menoj in teboj.«

»Pretiravaš, Rosa!«

»Majhna je razlika med nama, majhna med menoj in Bojom ... Vsa razlika je izključno le v volji … Sploh se ogromna večina razlik oblikuje na podstavi različne količine in vsebine volje. Zato bi moralo biti gibalo moderne drame: volja, zavestna volja, zavestno hotenje in ne — usoda, naključje. Usoda, naključje, narava — so gibala slabičev. Volja je orožje močnega in zdravega pisatelja! Kdor tega ni doumel, nima še pravice govoriti o skonstruiranosti!«

»Težko je ugovarjati tvojim argumentom; saj so vsi ti sklepi tako zelo logični in dosledni, a kaj mi vse to pomaga, ko pa čutim, po nekem naravnem nagibu slutim, da vsem tem argumentom nekaj manjka, kar me je skoraj sram povedati, t. j. duša!«

»Ta tvoja duša, Tanja, je prazna, votla fraza, ki vanjo sama ne veruje.«

»Čutim, čutim!«

»Tanja, recimo, da sem res narejena, umetno narejena, kakor praviš! Recimo! In kaj je v tem slabega? Če je takozvani naravni človek manj vreden, zakaj očitati umetno spopolnjavajočemu se človeku njegove napore, njegovo težko delo? Kaj je vsa kultura, če ne delavnica, kjer se kuje nov človek? In kjer človek sam kuje svoje lastno mišičevje, jekleni svojo voljo, ali ne prihaja tam uspeh hitreje?«

»Rosa, vse ti verujem! Verjela bi ti, čeprav bi ne bilo res!«

»Pojdeš k Boju?«

»Pojdem. Vprašanje pa je, če bo hotel živeti z menoj. Saj vem, kako je bilo, preden sem odšla. Ni bil srečen; mislil je nate.«

»Mrtva bom za vaju dva! Na to mislita in pozabita name!«

»Otročja si, Rosa!« Dolgo v noč sta se pogovarjali, sprehajajoč se po najbolj obljudenih ulicah. Stali sta sredi najpestrejšega vrvenja in si ogledovali nepregledne množice, ki so mimo njiju drvele po svojih opravkih.

»Kdo, Tanja, more kogarkoli izmed teh tisočev in tisočev, ki brzijo mimo naju, imenovati: skonstruiranča? Kdo, ki ni omejen in domišljav, Tanja?«

»Žališ me, Rosa!«

»Nisem mislila nate! Ti si otrok!«

»Pojdiva ven, kjer ni toliko ljudi!«

»Zakaj, Tanja? Taki rada gledam te tisoče ljudi okrog sebe. Poglej: kolikor različnih obrazov, toliko različnih duš! To, vidiš, je čudežna uganka narave, da ni ustvarila niti dveh popolnoma enakih ljudi. Le zelo podobni so si.«

»Rosa, čudim se ti …!«

»Večer za večerom hodim tod in srečujem na tisoče novih, neznanih obrazov. Ko včasih srečam star, znan obraz, me ogreje toplo čuvstvo, prijetnost. O, življenje je tako lepo!«

»Blagor tebi!«

»Vsem bi moglo biti, kakor je meni. Če ni, smo si sami krivi.«

Tanja se je Rosi vedno bolj čudila. Tiho si je mislila, da morebiti Rosa Boja vendarle ne ljubi, da se mogoče celo veseli, ker ji ja uspelo otresti se ga. Ali naj ji svojo misel razodene? Da ali ne? Borila se je dolgo s sovjo mislijo, dokler se ni Rosi iskreno izpovedala. . Rosa se je nasmehnila in dejala:

»Ni tako težko odreči se osebni ljubezni. Težko bi mi bilo, če bi se morala odpovedati sodelovanju pri pokretu, s katerim živim, s katerim utripa slehrni udarec mojega srca, kateremu prisluškujem, kakor Stvarnik vesoljstvu. Ta čisto osebna ljubezen pa je v primeri s to ogromno ljubeznijo tako majhna in malo pomembna. O, da! Bolna sem včasih … res je … Mogoče bi me, če bi ne imela svoje dece in tisočero drugih velikih skrbi, ta bolest strla, a tako me ne bo.

Zavili sta v samotnejšo ulico. Po oglih so se ponujale mlajše in starejše ženske za denar.

»To je borba za kruh!«

»Ali ni nobene druge možnosti, nego takšna borba?«

»Najbrže ne, Tanja, ker bi se mnogotere izmed teh žensk drugače najbrže ne prodajale.«

Po vseh cestah in ulicah so se jima nudile iste malo vesele slike ... Včasih se je moškim, ki so hodili mimo, ponujal kakšen otrok, še nedorastel, nedozorel. Ko se je pojavil v bližini kakšen stražnik, so ženske izginile, kakor da so se udrle v zemljo.

»Ali ni nobene možnosti, da bi se prostitucija odpravila?«

»Je! Možnost je in ta možnost se bo nekoč uresničila. Ta možnost je v zelo ozki zvezi z revolucijo v vsakem posameznem človeku.«

»Saj vendar ne moreš verjeti, da bodo vsi ljudje preživeli v sebi to takozvano revolucijo!«

»Ne, tega ne mislim! Mislim pa, da jo mora vsaj večina v sebi preživeti in verujem, da jo bo!«

»Kje je še to, Rosa? Tako dolgo ne moreva čakati.«

»Dolgo? Koliko časa traja zgodovina po Kristusu? Komaj dvatisoč let! To pomeni dobrih 20 do 22 generacij! Dvajset generacij in vendarle tako — vsaj relativno — ogromna razlika! Kaj je to: dolgo? Ko je preteklo: nič! V upanju in pričakovanju pa: zmisel življenja! Čas je življenje!«

»Ali veruješ v to?«

»Ne samo verujem. Z vsem svojim bistvom čutim to kot edino močnost razumevanja pojavov okrog sobe.«

»Vsi ne moremo tako neomajano verjeti v to razlago.«

»Verujte, tedaj, v svojo lastno razlago.«

»Nimamo nobene ...«

Rosa je umolknila. Utrudila se je. Tanja jo je vedno bolj občudovala. Najraje bi bila ostala pri njej na Dunaju. Prepričana je bila, da bi bila bolj spokojna in srečna, a vedela je, da mora baš Rosi na ljubo oditi, da mora njej na ljubo rešiti Boja iz objema pogubnih vplivov alkoholizma.

XXI.

Bojo se je zgubil. Vsi tisti sklepi, ki jih je bil nekdaj storil glede odhoda v okupirano ozemlje, so splavali po vodi. Vse življenje se mu je zdelo žalostno in nepopisno megleno. Kamorkoli je pogledal, povsod je njegov pogled zadel ob steno ogljene teme in umazane, svinčene megle.

Mislil je na smrt. Ta misel ga je vsekdar napojila s strahom. Jokal bi ob pomisli, da bo vendarle moral umreti. Premočno mu je živela v krvi žilna ljubezen do življenja in prepogostokrat je že tvegal svoje življenje, prečesto je že občutil hladan dih mrtvaških ustnic na svojih ustnicah, da bi mogel mirno misliti nanjo. Spomin na mrtve tovariše in prijatelje, ki to v tistih davnih dnevih s svojo krvjo napajali širne ruske planjave, ga je svaril pred smrtjo ... Bal se pravzaprav ni, da bo moral umreti. Vedel je celo, da bo laže umrl, nego večina ljudi ... Pa tudi živeti mu je bilo težko znosno.

Hotel je zadušiti vse pomisleke, vso meglovitost, vse, v kar je kdaj verjel in je zdaj propadlo, vse je hotel potopiti v opojnosti šampanjca, v hreščečem in oglušujočem klicu — žganja ... Ko se je streznil, mu je bilo še mnogo huje, kajti poleg drugih očitkov, ki so se gromadili pred njim, ni bil najmanj težak očitek, da je pozabil na obljubo, na častno besedo, ki jo je bil dal Rosi ...

Rosi je življenje lahko, kljub vsemu! Že ob rojstvu je bila človek prav posebne vrste in je hotela tudi iz njega notranje in zunanje izoblikovati človeka sebi podobnega, pa ni šlo … Sramoval se je sam pred seboj.

»Tako ničvreden sem, je zašepetal, tako nekoristen član človeške družbe!«

Začel je dvomiti v ljubezen do svojega naroda in do svoje domovina. Videl je, kaj se vse delali dekretirani in koncesionirani čuvarji patriotizma in nacionalizma, in jel ga je obhajati stud in gnev. V nekaterih trenutkih je vzplamtel. Postal bi bil vse: celo najbolj terorističen anarhist! Često je zvečer, ko je bedel in prerešetaval svoje življenje, skoraj pobesnel.

»Ali smo se zato bojevali, zato žrtvovali naše zdravje, vsak hip bili pripravljeni položiti na oltar naše ljubezni — življenje, ime-tek, življenje in izmetek naših sorodnikov, naših najdražjih?«

Poznal je brezštevilne mnogo primerov težkih sleparjev, ki so se vršila v škodo države in državljanov. Mnogokrat ja moral kot bančni uradnik sam sodelovati pri malo čednih poslih. Nič več ni mogel verjeti ljudem, ki so bili prominentni državotvorci. Vendar je bil pretrdovraten, da bi si mogel brez ovinkov vse priznati, prenacionalistično vzgojen; koreninil je v tisti dobi, ko se je kri naše najboljše mladine prepojila z vero v vstajenje enega samega velikega naroda in ene velike države od Soče do Carigrada, koreninil je v tisti ognjeviti dobi, ko si je mladina iz te vere ustvarila svojo najčistejšo religijo, ko ji je ta religija bila zmisel vsega, edino, kar je bilo vredno vsake žrtve in vsake še tako neomejene ljubezni. Pregloboko je koreninil v gozdni romantiki tiste zarotniške dobe.

Nikakor se ni mogel vživeti v realnost. Vse, kar se je dogajalo, je štel za neizbežne kalamitete. Iskal je v zgodovini podobnih primerov — in jih je vedno mnogo našel.

Po naključju je v kavarni naletel na svojega sošolca, sobojevnika, dobrovoljca, zdaj žurnalista pri velikem dnevniku in pisatelja.

Kako se je začudil, ko je našel docela drugega človeka, ki je imel tako zelo malo skupnega s .tistim starim in zanesenjaškim predvojnim zarotnikom.

»Miro, kdo bi te spoznal!«

»Vsakdo, kdo zna misliti!«

Miro je začel energično borbo proti njegovim predsodkom in fiksnim idejam. Res je bil tudi on sam pred vojno zanešenjak, nacionalist, kakor se malokateri najde, a zdaj se je jasno zavedel, da je bil v tisti davni dobi nacionalist samo zategadelj, ker je tedaj nacionalizem bil najostrejša oblika revolucionarnosti. Dejal je Boju:

»Danes pa je kakor zapečateno, da smo se tedaj vsi motili. Celo zelo motili! Tudi tedaj je bila še ena dokaj ostrejša oblika boja! To obliko so pokazali socialisti treh dežel: Rusije, Italije in male Srbije. Nacionalizem kot orožje revolucionarnosti ustvarja možnost analognih nevarnosti, kakor v medicini alkohol kot zdravilno sredstvo. To je najočitnejše videti na tebi, Bojo; ti si naravnost izbran primer, ki dokazuje mojo trditev.«

»Ne razumem te povsem.«

»Preprosto! Slabiči se ne zavedajo, da je nacionalizem semtertja bil le čisto kalno sredstvo revolucionarnosti. Oni vidijo v njem cilj. Priučijo se mu, kakor pivec alkoholu; postane jim neobhodno potreben …«

Šele, ko Je bančni kapital začel neusmiljeno metati na cesto svoje uslužbence, je Bojo spoznal, kako zelo prav ima Miro. Bil pa je preslaboten, da bi izvajal konsekvence. Pred njim so ležali podrti val njegovi oltarji: država, družina, vera v nacionalizem, domovina ... Postal je tudi sam razvalina.

Brezupno se je udal alkoholizmu. Ko je bila nevarnost na višku, se je nenadno v Ljubljani pojavila Tanja.

Pretreslo ga je.

Obolel je. Moral je leči.

»Prišla si,« je šepetal; »morala si priti.

In je zaihtel, kakor tedaj, ko je bila odšla in je dolgo, dolgo zrl za drvečim vlakom.

V sobi je bilo temno. Bele rjuhe so ležale v temi, kakor tajinstvene pismenke, ki so čakale rešitve, odgonetke. Tanja ga je božala po glavi in poljubljala.

»Tako trpeča sem hrepenela po tebi. S trpljenjem in bolestjo, Bojo moji Niti slutiti ne moreš, kako daleč sem bila že zašla. Tako bolestno je bilo to hrepenenje, da me je zopet priklonilo k dnu življenja . . . Zopet sem bila pripravljena plesati in prepevati po kabaretih za uboge pare in pfenige … Pela sem po zakajenih in umazanih beznicah, zopet sem za drag denar v pohotnežih vzbujala mnenje, da se jim bom udala. Neka čudežna sila me je vselej obvarovala pred padcem.«

»Rosa bi se smejala tej besedi.«

»Rosa je strašna, Bojo.«

»Strašna, mrzla!«

»Zakaj jo obtožujeva. Človek bodočnosti je!«

»Čemu nam človek bodočnosti? Ljudje, ki živijo danes, naj bodo ljudje sedanjosti!«

»Saj tudi so, a na potu proti vrhu mora nekdo biti prvi.«

»Menda je res tako. Mi smo izmed milijonov, ona pa je med prvimi.«

»Silno rada se vrača k nam in zato trpi.«

»Takšni ljudje bi morali biti brez srca.«

»Rosa ni brez srca. Zdi se mi, da laže prenaša bolesti, nego mi.«

»Kar je med prvimi, meniš?«

»Da!«

V sobi je bilo tiho, tiho, le njuni misli sta se plaho in boječe objemali in druga drugi prisluškovali. Včasih sta se oba v svojih srcih nasmehnila. Vedela sta, da ata občutila nekaj nepopisno sladkega.

Hkratu pa sta se oba zopet zresnila.

»Rosa?«

Ali moreta sprejeti njeno žrtev? Skoraj hudovala sta se nad njo.

»Živela bova skupaj!« je odločil Bojo.

»Poskušala bova, a stalo naju bo mnogo truda in premagovanja. Morala se bova boriti proti strupu javnega mnenja in proti strupu predsodkov in proti navadam, ki so nama prešle v kri in meso.«

»Poskusila bova zmagati!«

»Ali ne veruješ, da boš zmagal? Ml ne bi mogel le zdaj obljubiti?«

Odgovoril ji je, da se boji vsakršne obljube.

»Nekdaj sem bil obljubil Rosi, da ne bom nikdar pil, pa sem prekršil dano ji besedo ... Očital sem si, da sem slabič, ki se ukvarja z ženskami v dobi, ko bi se moral z vsem žarom posvetiti rešitvam mnogoštevilnih problemov, ki hrepeneče čakajo od rešiteljev. Majhen in malovreden sem se zazdel sam sebi in to me je pognalo v obup, da sem začel piti.«

»Ali misliš, ds je ženska majhna in malo pomembna stvar?«

»Ne mislim tega. Vprav nasprotno. Spoznal sem, da je ženska rdeča nit življenja.«

»Kako naj to razumem?«

»Edino ženska je tista granitna os življenja, ki ne da življenju, da bi usahnilo. Ne mislim tu na materinstvo. Na tisto silo v ženski mislim, ki je umela ukrotiti in obrzdati nomadski nagon moškega, na tisto silo v njej, katera je mogla ohraniti človeka, ki bi se bil v izgoreva jočem hrepenenju iskanja nepoznanega, nerazgonetljivega upepelil, na tisto silo mislim, ki je upirajoč se besnemu vrtenju vesoljstva udarila v zemljo čvrst temelj, betonski steber — kulture! Ali je, zatorej, čudno, če se hrepenenje nomada vrača vedno znova k ženski?«

»Kako so se mogle v tebi roditi te čudne misli?«

»Iz misli na Roso, to čudežno lepo žensko, so vznikle.«

»Mnogo misliš nanjo?«

»Mnogo, Tanja. Pa se vedno bolj oddaljujem od nje. Dolgo sem mislil, kaj je v njej in sem ob neki priložnosti nenadno odkril. V njej je mož, nomad, večni iskalec, borec. Prestrašil sem se te ogromne podobe, zgubil sem ž njo človeške stike.«

Umolknila sta in mislila na njo, ki je daleč od njiju, a zavoljo njiju, čakala na trenutek, ko bo nastopila njena smrt. Tisti trenutek se je vedno bolj približeval. Preselila se je k dr. Springerju, čeprav se je silno bala bodočnosti. Vedela je, da bo pozneje povsem odvisna od dr. Springerja, a kljub temu je sklenila izvršiti svoj načrt.

Kmalu se je ponudila priložnost, ki sta jo izrabila. V njegov sanatorij so pripeljali žensko, ki jo je povozil avtomobil v sosednem okraju.

Ko je ležala na operacijski mizi, sta oba stala ob njenem zglavju in mislila na isto ...

»Poglejte, sestra Rosa, če boste našli pri njej kakšne papirje!«

»Da, Liselot Neugesser ... ločena žena — prostitutka … Rodila se je 1808. v St. Michaelu ob …«

»Vzemite papirje! Hitro, hitro . . . Poglejte, če ima še kaj pri sebi … In vtaknite ji v žep te papirje … Hitro, hitro … Čas beži. Mogoče še minuto in ne bo je več med živimi.«

»Ali ne mislite na operacijo?«

»Je že mrtva. Strlo ji je vsa rebra in vse najvažnejše organe. Poglejte, kaj ima v ročni torbici … Sploh, vzemite vse, kar ima v žepu plašča … Mislim, da se je vrgla pod avto …«

Rosa je bila žalostna do smrti in bi bila zares najraje umrla. S kakšno pravico more vzeti umirajoči ime? Kdo more vedeti, kakšne usodne posledice more ta nepoštenost roditi! Ali ni nje vodila pod usodni avto želja, da izgine njeno ime za vselej iz seznama živih? Ali se ni ona sama baš v tem trenutku predala brezpogojno drju. Springerju? Do toga trenutka je bila svobodna, od nikogar odvisna. Podala se je kamorkoli se ji je poljubilo, zdaj pa bo morala hoditi za starcem, kakor pes za svojim gospodarjem.

Komaj je na to pomislila in že je sklenila, da bo ušla, kakor hitro bodo njeni dokumenti urejeni …

»Gospod doktor, dovolite vsaj, da bo Liselot ležala v moji sobi, dokler je ne pokopljejo …«

»Vaša stvar …«

Kdo ve, kako je kdaj sanjala o svojem pogrebu in o ljubečih srcih, ki jo bodo božali z žalostjo, ker je odšla od njih ...

Še je dihala ...

Liselotin izmučen obraz je v žarki svetlobi električne žarnice zadobil apnen soj. Težke, temne, žametaste oči so spokojno počivale v apnenobelem obličju.

Rosa je čakala na poslednji utrip njenega srca …

»Rosa je umrla ... Liselot naj živi ...«

Rosa je zaplakala.

Od tistega dne je ni, razen drja. Springerja, nihče videl na Dunaju.

Rosa je ukrenila vse, kar je bilo potrebno, da so sporočili v Ljubljano vest o njeni smrti.

XXII.

»Rosa, Rosa!«

Bojo je jokal, Tanja je obmolknila.

»Končano je, vse je končano, Tanja!«

»Še ne, Bojo. Neka čudna slutnja mi pravi, da nekaj ni v redu.«

»Ne morem verjeti, da je umrla.«

»Pojdiva na Dunaj! Tam bova zvedela vse natanko!«

Na Dunaju sta poiskala njen grob. Nobenega dvoma ni: Rosa je pokopana. Kdo je poskrbel za spomenik? Kje so njene stvari? Ali ni zapustila prav nobenega pisma za njiju? Ali je umrla, ne da bi se bila spomnila na njiju? V župnem uradu sta zvedela, da je vse stroške poravnala neka Liselot Neugesser, ki je najbrže vzela s seboj tudi vso njeno zapuščino. Po izredni skrbi in ljubezni, s katero se je mlada dama zavzela za mrtvo tovarišico, soditi, bi bila brez dvoma vsako stvar, do katere bi ne imela pravice, poslala njenim sorodnikom. Najbrže je imela posebno naročilo od mrtve tovarišice, kako naj ravna z njeno zapuščino.

»Kakšna je bila tista Liselot?«

»Kako bi vama to mogel povedati? Ena izmed tisočerih, ki sem jih videl. Ce se ns motim, je bila oblečena v črnino. Zdi se mi celo,da je imela čez obraz črn pajčolan. Vem tudi ti, da sta poslednje mesece živeli skupno. Zahtevala je vsa potrdila o plačanih vsotah in mi je dala vse podatke glede poročila, ki naj vam ga pošljem.

Zvečer sta se zopet odpeljala na pokopališče. Bilo je že mračno, ko sta se ustavila ob njenem grobu.

Bojo je tiho zaplakal.

»Kaj ti je, Bojo?«

»Tanja, zdi se mi …«

»Vem, kaj misliš.«

»Veš?«

»Mogoče bi bilo, a vendar je Rosa presilno ljubila to življenje, da bi mogla sama ...«

»Vendar se mi dozdeva, da se je moralo zgoditi, ker je tako hotela. Saj je bila vendar vedno tako zelo zdrava.«

»Mogoče, Bojo, mogoče. Poslednje dneve sem mislila zelo mnogo nanjo. In se mi je zazdelo, da je Rosa mislila na naju, ko je umirala, ne nase, da je mislila na najino srečo, ne na svojo gorečo ljubezen do življenja.«

»Reči hočeš, da nama je hotela s pota.«

»Tako vsaj mislim.«

»Tanja, to ne more biti; tako daleč se ni mogla spozabiti.«

»Zakaj, meniš, se tedaj ni poslovila od naju?«

»Ti si smešna! Kdo more vedeti, da bo umrl? Res, ne razumem te!«

»Vedela je, da bo umrla! Zakaj je skrbela, da bi prišla vest o njeni smrti tako hitro do naju?«

Molče sta stala ob grobu.

Križi in mramornati kamni so se pogrezali v mehko noč. Skozi temo jo pridrvel vlak. Dvoje svetlih oči je po bliskovito pobožalo na tisoče grobov. Iz dimnika lokomotive je vihral svinčeno težak šopek, izpreprežen z ognjenimi nitkami. Pri sosednem grobu je slonelo ob spomeniku doma v črnem, z gostim pajčolanom preko obraza. Ni se ganila.

Slišala je sleherno njuno besedo in bilo ji je hudo.

Zvečer v temi jo je z neodoljivo silo vleklo na grobišče. Zdaj pa je morala božati. Tekla je skozi gosto meglo mimo avtomobilov in tramvajev, mimo tisočev srečnih, smejočih so, tekla je brez cilja vedno daljo in dalje.

Slišala jo bila slehrno besedo, ki sta jo spregovorila Bojo in Tanja …

Ko je prihodnji dan zopet posetila grob, v katerem je bilo zakopano njeno ime, je bil grob čudovito okrašen.

Na grobu prekrasen venec z dvema svilenima trakovoma. Na traku je zapisal Bojo: "Svoji ženi — Bojo." Na drugem traku pa je napisala Tanja: "Prijateljici mojega moža, ki mu jo bila — žena … Tanja."

Rosa je poljubila ljubljeni ji imeni.

V srcu je praznovala praznik ljubezni.

Morala je umreti, da je raztrgala pajčevino, ki je grozila zapresti v svoje mreže troje src, zakriti s prašino slehrno lepo misel, slehrno čuvstvo ljubavi.

Zapihal je hladen veter.

Droban vrabček je skakljal po grobu žene, ki je vzela v grob tuje ime. V Rosinem srcu je prekipevala ljubav ... poljubila bi bila glavičico drobne živalice ...

Vrabček je začivkal.

Daleč na obzorju se je na nebosklonu prižgala svetla zvezda, ta njo pa vedno nove in nove, dokler niso vsega nebosklona posipale, kakor posipava spomladanski veter s sadnega drevja snežnobele lističe cvetja po zeleni trati.

Rosa bi bila, kakor jutranja rosa na širnem polju, s svojim ljubečim poljubom orosila vsako izmed tisočero in tisočero čudovitih zvezdic …

Objela bi jih, kakor jih objema to materinsko nebo.

V svoje srce bi jih zaprla, s srčno krvjo bi jih grela, kakor jih greje modrina brezmejnega nebosklona.

Bila je srečna …

Vsakomur bi s poljubom orosila drhteče ustnice, vsakomur, ki hrepeneče prosi ljubavi, vsakomur bi darovala svoje srce, vsakomur, ki je dotlej zaman čakal, da bi se mu kakšno srce darovalo.

Tam ob ovinku ju je zopet uzrla.

Boja in Tanjo.

Vsak je položil šopek vrtnice in nageljčkov na grob njenega imena in njene preteklosti.

Rosa je sedela na klopi ob sosednjem grobu in je bila srečna.

»Lep je,« je šepetala; »ves se je spremenil. Pomladil se je. Njegov obraz je čist, njegove oči so uzrle zmisel življenja. Zato so tako spokojne in srečne.«

O, saj ona dobro ve! Prišla je v njegovo življenje, kakor pride v življenje bolnega, lačnega, sestradanega dekleta skušnjava, da bi prodala samo drobček svojega belega, nedolžnega telesa za mrvico belega kruha, za belo, toplo posteljo, za skromni kotiček, za ljubezniv pogled – vsakogar, ki ji more dati vsaj trohico – usmiljenja …

O, dobro ve! Tanji, tej prelepi deklici, ki mu je bila sojena že od rojstva, ga je vzela, Tanji, ki je morila druge, ker ji je srce kričeče hrepenelo po njem. Tanji, ki je bilo lastno telo le grd in težak neljunljen balast, ki ga je vendarle in kljub vsemu hranila – zanj, le za Boja.

O, da! Tudi sama ga ljubi in je srečna. Ali je res srečna? Res? Ali si ne domišlja le? Ali včasih ne joče? Ali ni včeraj dirjala daleč, daleč tja, do Donave in ni li na bregu Donave obstala. Ni je li obšla strastna želja, da bi za večno zaspala v mehko omamamnem objemu motnih valov, da bi svoje hrepenenje izlila v Donavo, Črno morje in dalje, dalje v ogromen ocean.

Bojo in Tanja sta se držala za roke in sta bila kakor en sam človek.

»Tanja posloviti se morava od ljubljene Rose.«

Poljubila sta grob.

»Zdi se mi, kakor da sem začutila Rosin dih na vencu, ki sva ga danes prinesla.«

»Tudi meni nekaj oddaleč, daleč pošepetava, da je na vencu dih življenja …«

»Ali bi rada videla, da bi zdaj Rosa vstala od mrtvih?«

»Čemu to vprašanje, Bojo? Mar si po njej podedoval to prečudno navado razčlenjevati čuvstva in misliti človeka? Pusti mrtvim pokoj!«

Rosa je z bolestjo, težko, kakor zemlja zatrla krik, ki se je v njej dvignil ciklonu podoben.

Rosa je spoznala, da bi morala zares umreti?

Zares umreti?

Premalo ga je ljubila, da bi bila zares mogla žrtvovati mu življenje, še vedno premalo.

Zopet je zbežala s pokopališča.

S sklonjeno glavo je šla. Misli so ji silile glavo k materi zemlji, zagonetne in žalostne misli.

»Sto drugih mi ponuja svoja srca, sto vrednejših, popolnejših mož in jaz? Jaz igram nevredno komedijo zavoljo enega samega človeka, zavoljo neznatnega moža, komaj, komaj povprečnega.«

»Strašna ženska sem … grda ... umazana ...«

Zaplakala je.

»Meni je najvrednejši. Usoda mi ga je določila! Smešno, smešno … Neumna sem. Oči, te njegove oči! Kdo jih še ima? Nihče! In njegovo vero, njegovo ljubezen ... Za fantome? Res, za fantome! Za nacionalizem, ki se je že preživel. Ali se je res preživel? Ne, dokler živijo takšni ljudje, še ne! To je borba praelementa v človeku! O, te njegove oči! Tako so lepe, kakor podoba Boga samega. Lepe so! Zame In za Tanjo! Lepota je del očitajočega se Boga. Ni vsakomur vidna. Je po sebi sami — absolutna, za ljudi, ki so le omejena bitja — relativna.

V tem je ključ problema: reševati stvari, ki si jim sam objekt, pomeni zaiti v vrtinec večnega vrtenja. Rosa je prišla vsa izmučena domov in je občutila navzočnost drja. Springerja kot težke okove krog svojega srca ...

Kakor hitro je imela v redu vse svojo dokumente, je izginila.

Odpotovala je v Nemčijo in si v ogromnem Hamburgu v potu svojega obraza služila svoj vsakdanji kruh. Delala je v komptoarju močne trgovske hiše in korespondirala od ranega jutra do poznega večera v mnogih evropskih jezikih.

Zvečer je šla med mladino, ki ji je nudila vso svojo ljubav, skrb in največkrat tudi težko prislužen denar.

»Bodite bolji, nego so vaši starši, jim je dejala, bodite popolnejši od njih, zakaj neovrgljiva pot in zapoved razvoja je in more biti samo: naprej!«

Kako žalostno bi bilo, da so otroci slabejši od staršev!

Življenje bi umrlo, končalo bi se v peklu.

Mi pa hrepenimo kvišku, k solncu, v predele svetlobe

Mladina stopi vedno za eno, vsaj za eno stopnico više in ni je sile, ki bi ji mogla zmešati jezike, da bi ne dogradila babilonskega stolpa.

Mladina jo je ljubila z vso dušo. Bila ji je udana, kakor malokdaj kakšna mladina svojim učiteljem.

Meseci in meseci so minevali in Rosa je živela le svoji mladini.

Marsikrat je opazila, kako sta se včasih kakšen deček in deklica prijela za roke, kako sta izginila v samoten kotiček, kako sta al šepetala sladke in opojne besede, kako sta si iskala v globini oči odgovora na večno nerazrešljivo zagonetko, tisto zagonetko, ki je vzrok nepopisnemu veselju in prav tako čisto nepopisno bolestni žalosti bedi ljudskih src ... O, saj je vedela: Najmočnejše, kar ja v spolu, je v očeh. Sila spola se očituje v očeh, magična sila privlačnosti je v črnini, v globini, v breznu zenice. Magične sila spola je sestra misterija zenice. Ko bi se dala razsvetliti, da bi ae videlo dno!

Vselej, ko je opazila dvojico ljubečih se, po ljubavi hrepenečih, je zahrepenela po Boju.

Nikdar jim ni branila ...

Tako mora biti! To je pravica otrok, pravica nastajajočih ljudi! Kdo je poklican in pooblaščen, da jim brani utirati in iskati pot ljubezni? Saj je čar spola tista trnjeva pot, ki — vsaj pri zdravih in močnih — vodi k Ijubavi ... Kdo je koga avtoriziral, da s svojimi cenzorskimi nohti sega v srca mladih bitij in jim trga srca, ki vroče hrepenijo po razrešitvi nerazrešljive uganke!

Ko je nekega dne opoldne stopila na ulico, je nepričakovano naletela na drja. Springerja, ki ni miroval, dokler je ni našel.

»Če dovolite, se vam predstavim? Moje ime je dr. Springer!«

»Liselot Neugesser, je rekla in mu podala roko.«

»Liselot, fej, hudič lizast!«

»Ne kolnite vendar tako grdo, gospod doktor! Kje se to za akademsko naobraženega človeka spodobi?«

»Ne vem, zakaj vam je bilo potrebno bežati in skrivati se pred menoj.«

»Bala sem se, da me moji prijatelji utegnejo pri vas poiskati, ali da jim utegnete kaj povedati ...«

»Kaj sem tržaška baba s Ponte rossa? Le nič lepšo se ne delajte, nego ste v resnici! Nečesa drugega ste se bali! Je tako ali ne?«

Rosa je molčala.

»E, tička moja, jaz vas dobro poznam! Dobro, jamčim vam! Bali ste se, da bi vas držal v pesteh. Mlatili ste si: Ta stari norec se bo še zaljubil vame. Ampak pravim vam: poslušajte me: Rad bi videl osla, ki bi se mogel v vas zaljubiti! V vas? Saj vi niste ženska, vi ste — strela in pekel — vi ate porcelanasta skodelica! Glejte jo, domišljavko! Dr. Springer, da bi se mogel vanjo zaljubiti! Dr. Springer! O, takšna strašna domišljavost Ali bo zdaj konec tega skrivanja?«

»Mora biti, gospod doktor, ko ste me našli!«

»Tako torej! Bala se je, da bi se jaz zaljubil vanjo! Da bi ji mogoče postal mož ... pred oltarjem seveda ... Na kolenih seveda ... Povejte, krščanski ženin ali hočete Liselot Neugesserjevo (fej, hudič v oklepajih samo!) za zakonsko družico? Recite: hočem! Hočem, hočem, hočem, … Krščanski ženin … Tega se je bala golobičica. O jaz, vidite, jaz nisem miroval; hotel sem vas najti, da bi vam mogel dokazati, kako malo ml je za vaše prkrasne oči … Prekrasne, seveda, prekrasne, hudič nemarni!!«

»Nikar se ne razburjajte, gospod doktor!«

»Zakaj se ne bi smel razburjati? Ali vam to kaj škoduje?«

»Neznosni ste, gospod doktor!«

»Mar sem vsa prosil, da me nosite?«

»Dovolj, gospod doktor!«

»Zdaj ml povejte, gospodična ali gospa (kaj ste že?) Liselot (vražji Liselot!) Neugesserjeva, če sprejmete službo v mojem sanatoriju. V bližini Linca, pod Pöstlingbergom sem si kupil lep sanatorij. Tam vas živ krst ne pozna.«

»V Lincu, v tistem provincialnem mestu?«

»Mar je bila Ljubljana manj provincialna?«

»Ljubljana je majhno mesto, ni pa provincialno. Ljubljana je glavno slovensko mesto, je središče slovenstva, kakor Je Berlin središče nemštva ...«

»Pojdite, pojdite! Mar mislite, da mesto kaj pridobi s tisto kopico idiotov? Tistih deset univerzitnih profesorjev, petnajst faliranih literatov, prismuknjenih slikarjev in prismojenih skladateljev in kiparjev ... in oprostite, kmalu bi bil pozabil ... tistih kikiriki-kritikov ... vseh teh, ki mislijo, da so oni os, okrog katere se vrti ves takozvan! narod ... zadovoljni bi marali biti, da pridete čim dalje od te ušive golazni ...«

»Ali štejejo tudi Goetheja med takšno ušivo golazen?«

»De mortuis nil nisi bene! In o Goetheju bi res ne vedel povedati nič slabega! Celo dolgočasen je, kakor se za klasike spodobi. Celo ekspresionistom — vsaj nekaterim — ni uspelo pokositi njegovega rekorda dolgočasnosti! Izraz svoje dobe, dolgočasne dobe, ki se je s kočijo, k večjemu s kočijo, prevažala po megli, dežju in blatu.«

»Prav malo spoštljivo govorite o velikanih svojega rodu!«

»Velikanih? In mojega rodu? Ne vem in me tudi ne mika vedeti, kakšnega, in čigavega rodu sem! In velikani naj bi bili, ker jim je srečno uspelo počečkal toliko In toliko koristnega papirja za docela nekoristne namene. To so uši, stenice, to so paraziti najhujše vrste!«

»Ne bom se prepirala s vami. Vem le, da mi je Ljubljana nepopisno draga. Govorite karkoli hočete: Ljubljana je središče naroda, čeprav malega naroda ...«

»Nehajte! Bog z narodom! Povejte mi samo, če greste z menoj ali ne!«

Rosi je bilo prijetno, da je zopet uzrla človeka, edino vej, ki jo je spajala s prejšnjim snovnim življenjem. Nepopisna, še nikdar občutena sladkost ji je polnila srce ob vsaki njegovi izgovorjeni besedi. Po nekem naravnem nagibu je zaslutila, da bi je bilo zdaj, ko je okusila sladkost vsaj drobčka prejšnjega življenja, zelo žalostno in dolgočasno.

»Greste ali ne? Središče naroda je kmet! Kmet, zapomnite si, kmet in delavec!«

»Grem,« je rekla.

In sta šla.

Življenje ji je bilo lahko in prijetno, kakor še nikdar do tedaj. Pomagala mu je le semtertja, ko je šlo za kakšno bolj komplicirano operacijo, drugače pa mu je vodila gospodinjstvo. Sanatorij je bil zgrajen ob tramvajski progi, ki se vzpenja po rebri strmega griča do znane bolje poti. Dan za dnevom se je povzela na vrh — tudi po zimi v najhujšem snegu In metežu. Pogled na Donavo, ki se vije med mesti in drobnimi vasicami, pogled na roko, ki poljublja toliko središč velikih in majhnih narodov, pogled na vodo, ki ji je vselej vzbujala spomine na tisto nepozabno noč, ko je prvič v beograjski Veneciji videla plesati čudovito deklico — Tanjo, ta pogled jo je opajal vedno znova z nepoznanimi užitki.

Dr. Springer je vselej, ko je gledal na široko ravan pod gričem, postal mehak, nežen in dober, kakor otrok.

Včasih ga kar ni mogla spoznati.

Nekdaj ji je dejal:

»Včasih čitam še danes Goetheja in poskušam jokati, kakor sem jokal nekdaj. Včasih mislim nazaj na tiste čase, ko sem imel še dekle in tedaj mi je čudno.«

»Dekle ste imeli?«

»Varala me je.«

Glas mu je zazvenel trdo, železno, krhko.

»Ne govoriva o tem!«

»Zakaj ne? Tudi to mi je včasih potrebno. Naj vam povem po pravici: Ko sem vas iskal, sem najprej mislil nase. Da mi bo včasih tako zelo potrebno povedati komu, kako je bilo nekdaj. Mislil sem, da je vse že davno minilo, a s starostjo so se jeli bratiti spomini mladosti.«

Potem ji je pripovedoval vsakdanjo zgodbo, ki so jo doživeli vsi, ki so kdaj res ljubili, ki so jo doživeli in preživeli. Nekaterim pa ni bilo in ni dano preživeti jo. Pri njih je preteklost večna sedanjost, spomini na živo življenje.

Rosa je strmela v doktorja in ni svojim lastnim ušesom mogla verjeti. Starec je slonel ob kaminu, zrl skozi okno na široko ravan pred seboj, ter pripovedoval …

»Baš tukaj je bilo … Bilo je lepo: Poglejte tistole jablano tam spodaj! Bila je vsa v cvetju, snežnobelem cvetju, kakor da jo je svilen snežen pajčolan pregrnil. Mesec je kopal svoje nežne žarke v razkošni kroni … In rosa, tiha, čista, lepa, kakor more biti lepa le misel Boga samega, ko v nežnih majskih nočeh poljublja svojo deviško, še neoskrunjeno, k prvemu ljubezenskemu čuvstvu prebujajoče stvarstvo, rosa zagonetna kakor vse vaše bistvo, sestra Rosa, je hladila ozračje, ki se mi je dozdevalo vroče in neznosno – ker je med menoj in njo ležala zlomljena, mrtva ljubav. Tedaj sem sklenil, da bo v meni živel samo še žival. Včasih pa, sestra Rosa, se vrne vame človek in prežene žival. Ko sem se odločil tukaj preživeti poslednje urice svojega življenja, se je vrnil vame človek.

»Gospod doktor, bili ste nepravični nasproti njej. Čudim se, kako ste mogli v enem samem sestanku med vašo izvoljenko in vašim prijateljem videti kar – nezvestobo.«

»Sestra Rosa, vse to so zgolj besede – argumenti, a človek je kaj več nego samo besede; življenje gre preko vseh argumentov in preko vsake logike.«

» Motite se!«

»Ne motim se!«

»Tudi argumenti in, če hočete, logika in besede – vse to je očitovanje življenja.«

»Circulua vitiosus!«

»Ampak …«

»Nič!«

Zbežala je.

Novega življenja se je kmalu naveličala. Rada bi kaj zvedela o Tanji in Boju, a vsakršno poizvedovanje je bilo nevarno. Težko je pogrešala mladino. Življenje s svojeglavim starcem ji je začelo presedati. Vse debate med njima so končale odrezano, skoraj sovražno.

Le kadar so pripeljali kakšnega ranjenca in jo je doktor pozval, naj mu asistira, se je nekoliko pomirila. Tako so ji potekali dnevi, tedni in meseci v dolgočasju in žalostnem spoznavanju, da ji življenje izginja v brezplodnost, da se stara in zanemarja svojo življenjsko nalogo.

De leti sta minili.

XXIII.

Bojo in Tanja se nista menila za obdajajočo ju družbo. Nista se družila z nikomer, marveč sta živela daleč od vsega sveta. Rose sta se mnogokrat spominjala.

Tanja je bila zelo žalostna, zakaj zavest, da se jima je Rosa morala umakniti, je ni nikdar trajno zapustila. Pogostokrat je sanjala o Rosi in se je jela udajati praznoverju.

Nekdaj je dejala Boju:

»Včasih se mi zdi, da sem ravnala strašno grdo in umazano, ko sem zapustila Roso samo na Dunaju. Saj je govorila tako nekam čudno, kakor da je namenoma nekaj dolcela določenega prikrivala. Čim več o tistih njenih besedah premišljujem, tem razumljivejše mi postajajo.«

»Nehaj, Tanja! Bilo je in ni več!«

»Ni tako! Vse, kar je bilo, je; le tistega ni, kar nikdar ni bilo.«

»Saj govoriš, kakor je govorila včasih Rosa.«

»Ne sodiš napak! Govorim samo govorim tako, delala pa sem drugače!«

Umolknila sta. A vsekdar samo za kratek čas. Vsaka stvar, ki je kdaj imela z Roso kakšen stik, je na novo sprožila prežečo misel. Često je zadostovalo, da sta se pogledala in sta že vedela, da mislita oba nanjo.

»Na Roso misliš!«

»Ti tudi, Tanja.«

»Res je! Prižgi luč!«

»Umrla je.«

»Sanjala sem o njej, da živi nekje daleč, nekje na severu, da se ji strašno toži po naju dveh, da je žalostna … Koako sem jokala, ko ji nisem mogla pomagati … Noge so mi osvinčenele, jezik mi je okamenel, le moja misel sama je bila živa in je umirala od bolesti v svinčeno kamnenem oklopu …

»Samo sanje, Tanja!«

»Vem, Bojo, vendar pa mi usmerjajo vse misli na neko čudno, žalostno pot. Semtertja se skoraj prestrašim slutnje, da sanje niso kar tako nepomembne, matveč znanilke neke z meglo zastrte resnice …«

»Tanja živčno bolna si! Vse to je bolest razdražene krvi.«

»Saj ne verujem v nadnaravne pojave, vendar zavest, da so sanje zgolj sanje ne more ublažiti nemira mojega notranjega življenja.«

Ko sta se drug drugemu do dna izpovedala, sta včasih po mesec dni bila potolažena, a tedaj ju je zopet nenadno in, kadar sta morebiti najmanj pričakovala, oplazila tista zagonetna sila, ki je nista mogla upreti se.

»Nič koristnega ne delava,« je dejal Bojo; »gubiva se v smešnem iskanju in pitanju po temi … Resnično: sita sva in obuta in oblečena! Da sva naga, kako bi naju te halucinacije minile!«

»Ni povsem tako! Res je: preveč se baviva s seboj, a kljub temu, vsaj zame vem, se baviva mnogo tudi z Roso. Čeprav bom kdaj lačna, bosa in naga, na Roso ne bom nikdar pozabila, zakaj storila sem ji krivico! Te zavesti mi niti glad, beda in uboštvo ne bo pregnalo.«

»Mogoče bi šla malo v družbo.«

»Ne, Bojo.«

Hotela mu je razložiti, zakaj ne, pa je raje umolknila. Vse se ji je zdelo tako ničevo, da jo je kar naenkrat obšla želja po počitku, po večnem, nemotenem počitku, po raztvorjenju zavesti, po razdrobljenju slehernega drobca zavesti.

»Umrla bi rada, Bojo.«

»Umrla?«

Zopet se ji je zazdela vsakršna razlaga težko breme. Npopisno težko ji je bilo govoriti. Misli so se ji spletale v dolge kite, gubeče se v meglo, kjer so se spreminjale v grozotne sanje … Umreti … Včasih si je želela, da bi živela vso večnost, včasih, ko še ni bila doživela, kar ji je usoda dosodila. Zdaj pa se je prepričala, da je na tablo njenega življenja usoda zapisala poslednjo besedo. Da bi vse to razlagala Boju? Saj mu vsega tega ne more povedati, ne zna povedati … Le v sebi čuti, kako jo žge, ubija, mori in je vendar ne more umoriti …

Na jesen sta se podala na potovanje. Odločila sta se za daljše potovanje. Vzhod jo je vedno silovito klical, vabil, vzhod – sanje njene mladosti, želja odrasle in dozorele ženske, up vznemirjenega srca. Krenila sta preko Carigrada v Palestino, od koder sta nameravala kreniti v Prednjo Indijo. Potovala sta hitro, drvela sta, da je svet letel mimo njiju kakor filmske slike na platnu; hotela sta pregnati iz svojih duš morečo ju misel, hotela sta pregnati misel na Roso …

Zaman.

Vse, kar sta videla, se jima je zdelo tako hudo podobno tistemu, kar sta videla v Ljubljani, na deželi, v Sloveniji, na Poljskem, v Rusiji, na Dunaju ali kjerkoli drugod, da se je Tanja v neki soparni noči, ko ni mogla spati, na ves glas zasmejala.

»Zakaj se smeješ?«

»Ker smo ljudje smešni!«

»Ali si šele zdaj to spoznala?«

»Prav za prav ne! Že davno! A danes, ko sem premišljevala o teh bednih felajhih, včeraj o vseh tistih umazanih Židih, Armencih in pravovernih moslimih, ki sva jih srečala, sem kar spontano spoznala, da so si ti ljudje in sploh vsi ti ljudje zelo, zelo podobni, da so smešni vsi, ki hočejo po sili ustvariti toliko posebnosti posameznih narodov.«

»Vendar ne boš trdila, da ima ta felah tukaj kaj skupnega z našim ljubljanskim meščanom ali kakšnim dunajskim gospodom?«

»Nič takšnega ne trdim! Reči hočem le,da so vsi ljudje tako sorodni, skoraj enaki, da tiste nepomembne, često samo namišljene razlike niso za presojo vseobčega obeležja človeka pomembne, važne pa še celo ne. Saj je tudi razumljivo, zakaj je težko prispodabljati felaha z ruskim meščanom. Moreš ga pa primerjati vsekdar z ruskim kmetom, kateremu je več, nego samo podoben.«

»Tanja, pretiravaš!«

»Povej mi vendar kakšno pomembno razliko.«

»Vera, navade, psiha …«

»Med tem narodom najdeš popolne brezverce, najdeš tod tudi ljudi, ki ne dajo a takozvane navade niti prebitega beliča … Kar se dole tiče, raje molčimo, zakaj duša je tako medena zadeva, da izključuje vsako stvarno debato. Kdo pač ime dušo, drugi je pa nima.«

»Tanja, kar govoriš je nesmiselno!«

»Vse te razlike so namišljena igračka, nje velikih otrok. Zanimive so le, dokler jih nisi otipal. Kakor hitro jih otiplješ, ne veruješ več vanje …«

»Vsak dan si podobnejša Rosi. Obe ste enaki, strašni, nemirni; obe iščeta, brskata kakor mlad pes.«

»Saj pravim: celo pes nam je podoben po vsem svojem početju, celo pes. Kako bi si ljudje ne bili podobni! Če so kakšne razlike, niso bistvene, marveč so odvisne od življenjskega boja, od borbe za kruh, od boja za obstanek in golo življenje. Evropejce, ki se bo naselil tukaj, bo v najkrajšem času živel tukajšnje življenje.«

»Nimaš neprav, vendar pa je čiovek sam tako neznatno bitje, da še tako neznatne razlike tvorijo med posameznimi ljudstvi, vsaj relativno, znatne prepade.«

Tanja se je utrudila in se ji ni ljubilo več govoriti.

Nepričakovano je zbolela. Malarija jo je priklenila k postelji. V bolnici so ji za silo in vsaj na videz vrnili zdravje. Morale sta se naglo vrniti domov.

Ležala je. Oči so ji motno blodile semtertja. V njih ni bilo več as sijaja, ne življenje. Bojo je trepetal za njo.

Marsikdaj jo je poklical, pa se ni niti odzvala. Zrla je s široko razprtimi očmi v strop in ni reagirala niti s trenom zenice na klic.

»Tanja, sli ti je bolje?«

Molk.

Poljubil jo je in se stresel. Bila je mrzla. Včasih je nenadno v njej zagorel ogenj; lica se ji zardela, oči zaplapolale, kakor ognjeni pismeni, in tedaj je po navadi klicala Roso.

»Oprosti, Rosa … Rosa, Rosa … Saj ni res, saj nisem hotel Boja …«

Mnogokdaj je po deset, petnajst ur gorelo v njej. Nič ni kazalo, da sabo obrnilo ns boljše. Zdravniki so obupovali nad njo.

Bojo je kdaj pa kdaj v obupno in neskončno dolgih nočeh zaslutil, v čem obstoji njena bolezen.

»Rosa je njena bolest …«

Mogoče ji utegne vendarle kdo pomagati. Toda kdo? Ali naj jo pelje v Gradec, na Dunaj? Ali je ne bodo tam prav tako mrcvarili, kakor domači zdravniki? Ali pa more križem rok čakati na njeno smrt?

Njeno smrt?

Na njeno smrt misli?

Dr. Springer!

Odrinila sta na Dunaj.

Dr. Springer je bil še edini, kateremu je zaupal. Ta ali nobeden! Naj se končno že odloči. V tej neznosni neizvestnosti ne more več živeti. Med potjo jo je negoval, kakor da je majhen otrok. Skrbno je pazil na vsak njen migljaji kakor bi trenil je izpolnil vsako njeno željo. Bal se je le, da se je ne bi med potjo lotila strašna mrzlica. Do Dunaja sta dospela srečno in brez vsakršne nezgode.

Kako sta se razočarala, ko sta zvedela, da je odpotoval nekam na Gornje Avstrijsko, najbrže v bližino Linca. Odločila sta se naglo, ne da bi cincala. Bojo je v informacijskem biroju zvedel, kje je dr. Springer. Naslednje je Bojo prišlo na pamet, da ni nikdar bil duševno tako čil, kakor baš zdaj, ko je bil prisiljen misliti na zdravje in življenje Tanje. Bilo mu je skoraj prijetno, da je tako in ne drugače. Hkratu pa ga je obšla misel; Kaj pa potem, ko bo ozdravela? Ali se ne bo vrnila ista stara tortura z vsem, kar je bilo pred Tanjino boleznijo? Ali ne bo Tanja prav tako neznosna, kakor je bila nekoliko mesecev, preden je obolela?

Tanja je ležala in nepremično zrla v strop. Zopet jo je napadla mrzlica.

»Bojo, Bojo, še je živa …«

Bojo je baš vstopil.

Kdo je živ?

»Rosa, Rosa! Glej, kako me gleda … glej!«

Govorila je brez vsake zveze, kričala, klicala Boja, Roso, svojega prvega moža …

»Oprosti, Rosa!«

Vsa izmučena je zaspala. Bojo je bdel ob njeni postelji in loteval se ga je skoraj strah. Čutil je Rosin grob. Neka čudna sila ga je vlekla, da bi šel še to uro tja, da bi jo poprosil, naj ne muči Tanje, naj se je usmili … Že se je oblekel, ogrnil si površnik se pokril, hotel oditi, ko je Tanja zastokala:

»Ostani … Rosa te bo vzela … Z mrzlimi, koščenimi rokami te bo objela …«

»Ali sem zblaznel? Zdaj ob tej nočni uri na grobišče! In Tanjo naj pustim samo? »

Prestrašil se je. Ali je pri čvrsti pameti? Ali se ni tudi njega že lotila mrzlica?

Zjutraj je bila videti Tanja zdravejša in čvrstejša. Odpotovala sta z jutranjim brzecem. Vlak je drvel preko enolične in dolgočasne planjave, po pokrajini, pokriti le tu in tam z nizkimi holmički.

V obeh je bilo neko čudno pričakovanje.

»Srečna sem, Bojo. Zdi se mi, da me tam čaka odrešenje.«

V Lincu sta sedla v avto, ki ju je zapeljal skozi mesto čez most proti Pöstlinbergu. Prav pod samim vrhom je stala dr. Springerjeva vila. Avto se je ustavil pred zaprtimi glavnimi vrati. Tanja je radovedno zrla v okna vile. Zazdelo se ji je, da je v prvem nadstropju na verandi uzrla znan obraz – ženski obraz … Ta obraz … Tako zelo znan obraz … V srcu jo je zaskelelo.

»Ah, Rosa … Rosa … nihče drugi! Ali si jo videl, Bojo?«

»Kaj, Tanja?«

»Na verandi je bila. Samo za bežen hip se je prikazala. Njene oči … Ne, nič je ne more prepričati, da se je zmotila. Samo ona ima takšne oči! Bojo, si jo videl?«

Boju je leglo nekaj težkega na srce, vendar pa se je smehljal. Skušal je zatreti v sebi tesnobni občutek.

»Saj sem tudi jaz gledal verando, pa nisem nikogar videl …«

In vendar se mi je zdelo, da je videl obrise znane postave, lik znanega obličja. Je res videl ali se mu je le sanjalo?

Nenadoma je pomislil: Tanja ima mrzlico; blede se ji.

»Moj Bog, kako dolgo moramo čakati!«

Avto je trobil. Šofer je stopil z avtomobila in močno pozvonil. Nekdo je odprl vežna vrata in jih zopet naglo zaprl samo pomahal jim je, naj počakajo.

»Čudni ljudje!« je zamrmral Bojo.

V hiši je bilo vse narobe.

Hišniku so zapovedali naj počaka.

V Springerjevi sobi je stala, vsa bleda, Rosa.

»Sestra Rosa. Kaj vam je?«

Zaman je skušala najti besedo ...

»Zunaj so ...«

Dr. Springer je pogledal skozi okno in ju zagledal.

»Nepojmljivo! Kako sta mogla zvedeti za naju!«

»Ne razumem! Dajte mi žličko ciankalija! Spile ga bom!«

Kaj bosta rekle, je mislila, kako boste gledala na to moje početje? Ali ne bosta mislila, da sem se le delate lepšo in boljšo, nego sem v resnici? Kaj naj storim?

»Ne razburjajte se! V svojo sobo pojdite in ležite! Napravil bom vse, kar se bo sploh dalo ukreniti ... Obljubiti mi morate, da ne boste napravili nič takšnega, kar bi moglo usodno vplivati ns vaše zdravje!«

»Ne pustite me dolgo v neizvestnosti! Hišnik je odprl vhod v vrt in avto se je pomaknil do vežnih vrat.«

»Je g. dr. Springer doma?«

»Doma je.«

»Prosim, jevite me! Tukaj imate vizitko.«

Hišnik je dobil povelje, naj privede gosta v sprejemnico.

Dr. Springer je bil videti čemeren in zlovoljen.

»Sedite!«

»Ali me ne posnete več, g. doktor?«

»Na žalost le predobro!«

»Na žalost?«

»Da! Zelo žalostne spomine imam na vas in na ubogo sestro Roso. Vsega ste bili krivi vi in tista vražja Rusinja! Kako ji je že ime?«

»Tanja, moja žena!«

»Se vam je mudilo ženiti se? Se je niste še naveličali? Ste ji še vedno zvesti?«

Bojo je vzkipel. Kdo ja temu človeku dal pravico mešati se v njegove srčno zadeve?

»Nisem prišel sem, da bi poslušal vaše lekcije.«

»Rad verjamem, ampak zapomnite si: vsakdo, ki pride k meni, jih mora poslušatl, kajti — razumeli boste — z denarjem mi mojih uslug ne morete poplačati ... Sem dobro razumel: ali niste zopet prišli zavoljo kakšne usluge?«

»Na Žalost!«

»Želite, torej?«

»Tanja je hudo bolna. Bil sem pri mnogih zdravnikih, izdal sem kar zaklad denarja, a do danes se ji zdravje le slabša … Nihče ne more ugotoviti, kaj ji je.«

»Zdaj pa ste jo pripeljali k meni, kakor da sem jas čudodelnik.«

»Enkrat ste jo že ozdravili.«

»Operiral sem jo.«

»Mogoče bo tudi zdaj potrebna operacija.«

»Pripeljite jo semkaj. Takoj bom dal asistentu navodila.«

Dr. Springer je naglo stopil k Rosi.

»Nič ni hudega! Nič ne vesta! Tanja je bolna in je prišla k meni, da bi jo ozdravil.«

»Tako sem se bala …«

Vsa izmučena se je sesedla na divan.

»Bojo, Bojo, zopet si pri meni, tako blizu si mi, jaz pa sem mrtva, tako zelo daleč od tebe …«

In Tanje? Bolna! Hudo mora biti da je privolila na to daljno pot in celo še k drju. Springerju, ko ve, kako malo simpatična mu je, ko ve, kako jo sovraži. Morebiti bo umrla? Tanja, ta drobne čudežno lepa cvetlica ... Bila je na razpotju. Obojico je ljubila ... in sebe ... ali se ni že preveč žrtvovala ... Kdaj je sploh bile kakšna žrtev prevelika? Mogoče bi jo smrt samo rešila nečesa neznosnega bednega! Res je, vendar pa ji je šele tako bedno življenje prijetnejše, nego smrt … vendar ga želi izživeti prav do dna. Mogoče ji je tudi čaša pelina užitek! Kaj ji je? V njej je zmagala zopet bolničarka, neko notranje nagnjenje do bolnikov, usmiljenka.

Tanjo so položili v belo celico na snežno-belo posteljo.

»Živi ... živi …«

»Kaj pravi? je vprašal dr. Springer.«

Povedali so mu.

»Blede se ji.«

»Venomer trdi, da Rosa še živi.«

Dr. Springer je sporočil Rosi, da jo Tanja venomer kliče.

Rosi je bilo v duši nepopisno žalostno . Bojo je hotel nemudoma zvedeti, kaj je Tanji.

»Jutri ob tej uri se zopet zglasite pri meni.«

»Mi je zelo žal da vam moram povedati: vesel sem, če ves ne vidim.«

»Brezobzirni ste!«

»V svoji hiši smem biti brezobziren z gosti ki se sami vabijo ...«

»Tedaj jutri, gospod doktor.«

»Da, toda pred peto popoldne ne! Moram najprej ugotoviti, kaj ji je; vsaj poskušati moram …«

Bojo je odšel. V njem je vse kipelo. Na dvorišču je postal ter se ozrl v hišo. Zopet se mu je zazdelo, da ga je nekdo gledal ko je stopal proti izhodu. Zastori so se prav nalahko pregnali. Za zastori je izginila silhueta.

»Ah, neumnost! Nekdo mora vendar biti pri njem, nekdo mu mora gospodinjiti! Revež, kdor mora prenašati sitnosti tega neznosnega starca!«

Dr. Springer je stopil v sobo k Rosi.

»Kaj ji je, doktor?«

»Ko bi jaz vedel!«

»Kakšni simptomi?«

»Mrzlica, blodni prividi, ki so hudo podobni resnici.«

»Kaj naj pomenijo vaše besede?«

»Pota resnice so hudo zamotana; včasih se resnica maskira z masko blodnega privida.«

»Uganka, gospod doktor!«

»Venomer pravi, da ste živi!«

»To pravi?«

»Vse to je zgolj naključje!«

»Naključje je izraz brez vsebine! Nič v življenju ni naključje. Vse je matematično izračunano dogajanje.«

»Kaj, menite, ji je?«

»Ne morem izreči še nobene dokončne sodbe, ampak mislim, da je malarija in sploh slabokrvnost in mogoče še kaj ...«

Avto je trobil.

»Tedaj je zadeva precej težka.«

»Hm ... kdo bi vedel? Sej veste, stvar je čisto individualna. Se spominjate starega nadlovca Finkeja, ki smo ga lani operirali na prostati … Tridesetpet let gonoreje pa še vedno živi. Seveda: kako živi, je drugo vprašanje.«

Doktor se je nasmehnil.

»Videli bomo, kaj se bo dalo ukreniti.«

Rosa je ostala sama v svoji sobi. Borila se je sama s seboj, s svojimi željami, s čudnimi prividi, s svojimi nazori. Zdelo se ji je, da so vsa njena hotenja tako silna in močna, da jo bodo zlomila, kakor zlomi premočan električen tok prešibko žarnico, pregrize prešibko bakreno nit.

Dr. Springer je dolgo stal ob postelji in preiskoval Tanjo.

Tanja je še vedno ležala v nezavesti.

»Nekdaj sem ti želel, da bi umrla, a danes ne! Živeti moraš!«

Pobotal jo je rahlo po vročem licu.

Springer je dobro vedel: Če bi Tanja umrla, bi se Rosa vrnila k Boju in življenje brez Rose bi mu bilo dolgočasno in brezmiselno. Jasno se je zavedal, da mu je Rosa izpolnila praznino starih dni. Vanjo ni bil zaljubljen, ni se opajal z njeno telesno lepoto, seksualno ga vobče ni zanimala — a bila mu je nepopisno draga; tako zelo jo Je ljubil, da bi mogel zanjo storiti vse, prav vse. Pogosto se je spraševal, ni li smešen. Pa so je kmalu potolažil, zakaj doumel je, da se godijo stvari, ki jih morejo razumeti le redki ljudje. Zato je živel mirno svojo staro življenje, ne da bi se zmenil za sosede, s katerimi vobče ni občeval.

»Kdo se bo pečal s temi bedaki!«

»Ampak, gospod doktor,« mu je po navadi očitala Rosa.

»Bedaki so, pravim! To je moje globoko prepričanje! Veste, kaj je prepričanje? Prepričanje je n. pr. vera, da more destilirana voda goreti. Ta vera niti ni tako brezzmiselna, kakor se morebiti vam dozdeva! Voda more goreti, če človek hoče in vsi ti sosedje so bedaki, ker sem o tem prepričan.«

Gledal je Tanjo in prvič v življenju je zaslutil, da mu bo umrla ...

»Hudičeva stvar, več nego samo hudičeva! Pri kraju je že. Se dva tedna ... mogoče kakšen dan več ... Potem pa pride konec.«

Tri ure je presedel ob njeni postelji.

»Kri ji je lena. Skoraj mrtva.«

Rosa je nestrpno pričakovala drja. Springerja.

»Kaj ste ugotovili, gospod doktor?« ga je vprašala.

»Malarija, lena kri, kri, ki umira … Neizogiben konec!«

»In zdravilo?«

»Mar nisem rekel: Neizogiben konec!«

»Morebiti pa vendar ...«

»Edino, kar bi morebiti pomagalo, bi bile nova, zdrava kril Transfuzija krvi. In še potem bi bil komaj en odstotek verjetnosti, da bi se rešila ...«

»Kdo bi se žrtvoval?«

»Nihče za neznanko, tujko. Nihče vam pravim.«

Naenkrat se je zaslišal zunaj pred vrati, na hodniku glasen tek, butanje ob zid ...

Ross se Je prestrašila:

»Kaj je to?«

»Tanja je!« je zašepetal dr. Springer.

»Rosa, Rosa ... tu si ... kje si ... Rosa, Rosa.«

Rosa je prebledela.

»Čudna so pota resnice,« je rekla Rosa.

»Odpri, Rosa! Odpri, prosim te ... Odpri, tako zelo si trdosrčna! Odpri ... pridi!«

Rosa se ni mogla premakati. Zaplakala je.

»Počakajte tukaj, umiril jo bom.«

Z največjim naporom mu je uspelo dovesti jo v njeno sobo. Silila je venomer v Rosino sobo. Položil jo je na posteljo in jo z magnetiziranjem umiril.

»Rosa, Rosa …«

Klic jo pojenjaval, kakor frfotanje selečih se lastavic. Vedno tiše in tiše, dokler ni zaspala.

»Uboga dekle!« je zašepetal dr. Springer in po prstih odšel iz sobe.

Rosa je prišla pred sobo in jo je dolgo opazovala skozi polodprta vrata.

Žarnica je izžarjevala snežnobelo svetlobo, ki je vse stvari v izbi, ki so bile že tako in tako bele, nekam pošastno razsvetljevala. Na Tanjinem obrazu ni bilo skoraj nobene sence, ker ji je svetloba padala navpično na obraz ... Bila je videti kakor mramornata Venera.

Le tiho, mirno dihanje je izdajalo, da kip živi.

»Ali morem pristopiti bliže k njej?« je vprašala doktorja.

»Zdaj se ne bo zbudila,« je rekel dr. Springer.

Rosa je stopila k postelji in jo poljubila na čelo.

Dolgo je klečala ob njenem zglavju in zrla vanjo. Najraje bi bila jokala. Tako čudno sta si prepletali pota v življenju in menda je vse njuno življenje podobno kiti, spleteni z dveh komponent usode, ki ju je obsodila na nepretrgano srečevanje. Naslonila je glavo k njeni in sanjala.

Dr. Springer je stal pri vhodu in se ni mogel načuditi lepoti obeh žensk.

Tam spodaj, v hotelu pa spi njun mož ...

Kaj je v njem, da je mogel in moral porušiti dvoje tako čudovitih življenji. Bil je vojak, dezerter, zdaj je uradnik, povprečen intelekt, komaj povprečen. Obe sta videli v njem smisel svojega življenja.

Simpatija, ljubezen?

»Kaj je to?«

Nerazvozljivo! Zakaj blodi mesec po svoji večni poti okrog somi je, zemlja okrog solnca?

Simpatija? To je tajnost zmisla. Kdor bo njo razvozljal, bo pogledal Bogu samemu v oči! Kje pa je, ki bi mogel zdržati pogled njegovih oči?

V Sarajevu je droban deček ustrelil v maziljeno glavo in ves svet je zaplapolal v plamenih.

Zakaj in kako?

Zavoljo enega samega človeka so umirali milijoni najboljših. Sto in sto milijonov bratov po čuvstvu, misli, hotenju, ljubezni se je med seboj besno sovražilo, preklinjalo.

Vse zavoljo enega samega fanatika.

Tako mora biti!

Tukaj pa sta združila v vrtincu ene same želje, ene same ljubezni, ene same lepote. To ni čudež …

Bojo je struna, ki neviden goslar nanjo igra svojo večno tajinstveno melodijo.

Nihče je ni doumel, vsi pa jo ljubimo.

Kdo razume katerokoli melodijo. Kdo more iti mimo, ne da bi njegovo srce prisluhnilo njenemu odmevu?

Saj tudi njemu, ki se opaja z melodijo, ki se igre ns struni njegove lastne duše, ni samo sladko, saj tudi njemu ni bil ponujen v čaši melodije samo sladak nektar …

Mnogo pelina je užil in vendar je v bistvu bil vselej srečen.

XXIV.

Transfuzija krvi.

Rosa je premišljevala dolgo v noč in njen sklep je dozorel.

Dala ji bo svojo kri, potrdila bo svojo ljubezen in svoja načela.

Ko je zjutraj prišel dr. Springer k zajutrku, mu je povedala, kaj je sklenila.

Dr. Springer se je prestrašil.

»Ali ste ob pamet, da hočete svojo kri kar tako razlivati? Razlivati za dvomljive uspehe? Ne verujem, da je imate preveč. Večina žensk, verujte mi, boluje na pomanjkanju dobre krvi. Izguba enega litra do enega litra in pol krvi, kolikor je najmanj Tanja potrebuje, utegne katastrofalno vplivati na vaš organizem.«

»Vse to vem; vse sem dobro premislila. Mislila sem na to, kako grdo komedijo sem vprizorila. Silno se sramujem. Zato bi mi bilo v srčno olajšavo, če bi mogla tudi zares nekaj storiti zanj, ki ga ljubim in nič manj zanjo.«

»Ne, sestra Rosa! Opustite to smešno misel! Poskušal bom rešiti Tanjo brez transfuzije krvi. Mogoče se bo našel kdo drugi, ki bo dal svojo kri, mogoče Bojo.«

»Bojo? Ali ne veste, kako težko bolan je bil v bolnišnici, ko ste ga prvič operirali? Naposled bi se zgodilo, de bi Tanja živele, Bojo pa umrl.«

»Te možnosti ne zanikam. Mogoče najdemo koga drugega.«

»Tukaj ne bomo nikogar našli ...«

Dr. Springer je takole računal: Kaj bi se moglo zgoditi Rosi, če bi zgubile približno liter in pol krvi? Tanja bi morebiti ozdravela, Rosa pa bi ostala na stare dni pri njem.

Ko se je Tanja zbudila, je bila pri zavesti.

Najprej je vprašala drja. Springer je, če ne stanuje v tej hiši Rosa.

»Kakšno smešno vprašanje! Ali ne veste, da je Rosa umrla?«

»Ne verujem.«

»Vsekakor zelo prijetna nevera!«

»Ne, ne, gospod doktor, nikar se ne norčujte!«

»Same sanje, halucinacije! Bolni ste in vidite vse podvojeno, potrojeno!«

»Mogoče, gospod doktor!«

Ob določeni uri je prišel Bojo.

»Nestrpen, silno nestrpen sem, gospod doktor!«

»To je lastnost vseh ljudi brez posebnega intelekta!«

»Gospod doktor!«

»Želite?«

»Ne mučite me! Kako je s Tanjo?«

»Teže, nego si mislite in teže, nego sem si sam mislil, ko sem jo včeraj samo površno pogledal.«

»Kaj ji je?«

»Malarija in slabokrvnost ter malokrvnost. Kar se bo delo napraviti, vse bom ukrenil.«

»Ali je vsaj kaj upanja?«

»Še gospod Bog je upal, ko je ustvaril Evo, pa se je urezal …«

Po daljšem molku se je zopet oglasil dr. Springer:

»Edini poskus, ki bi se morebiti utegnil obnesti, bi bil prenos krvi. Najti bi se moral, seveda, kdo, ki bi hotel žrtvovati se!«

»Gospod doktor, ali niste takoj pomislili name?«

»Vi sami nimate posebno zdrave krvi in ste poleg vsega drugega še zelo malokrvni. Pojdite k Tanji, vse drugo preskrbim jaz.«

Bojo je šel v Tanjino izbo.

Tanja je venomer zatrjevala, da mora biti Rosa v bližini.

»Rosa živi ... Zdi se mi, da slišim njeno dihanje tu poleg sebe, da me njena ljubezen greje ... Ali pa bom umrla, Bojo moj, in čutim, da se jej bližam.«

Bojo jo je hotel na vsak način prepričati, da so vse to zgolj halucinacije, a v njem samem je to prepričanje skopnelo, kakor skopni spomladanska slana, ko jo orosijo solnčni žarki ...

Bližina Rose je obojico opajala.

Rosino bolest se je vpletala v njune misli, kakor se vpletajo v mir tihe poletne noči daleč na obzorju ostri bliski.

Bojo si je venomer zatrjeval, da Rose ni in ne more biti, a globoko v njem je živela zavest, da Rosa živi, de misli nanj in na Tanjo, da ju ljubi ...

Dr. Springer je prisluškoval utripanju Tanjinega srca.

»Nič ne bo!« je dejal sam sebi. »Srce komaj, komaj živi. Sam gospod Bog bi jo mogel ozdraviti! Poskušajmo še to poslednje sredstvo!«

Tanja je ležala nepremično. Grudi so se ji komaj za lahko spoznanje dvigale in padale.

V sobo je stopila Rosa.

Bila je bleda. V tem trenutku so ji misli zletele tja daleč na sever, kjer je bila le v svojih mislih uzrla Tanjo, malo gimnazijko ... Bila je srečna, da bo mogla dati ji zdravje.

Legla je na posteljo k Tanji.

Dr. Springer ji je zakril obraz.

»Mirno ležite in ne ganite se!«

Dr. Springer je gledal obe ženi ... Nekaj nenavadnega, skoraj nekaj brezbožnega je videl v tem čudnem Rosinem samožrtvovanju. Njemu, ki mu je bilo vse smešno in brezmiselno, se je — tresla roka. Nenaravno je vse to, je šepetal, ne samo nenaravno, protinaravno je! Največja sila človeka se očituje v njegovem samoljubju. To je dekadenca!

Srce pa ni poslušalo njegovih besed. Čudno je drhtelo in ljubilo obe ženi, ki ju je usoda tako neusmiljeno In brezzmiselno preganjala. Gledal je s svojimi lastnimi očmi v njuni srci in nenadno je začutil, da mu je na roko kanila solza ...

»Kdo joče? Dr. Springer! Stara šema zaljubljena ... Res, skoraj sramujem se ... Na delo!«

V Rosino žilo se je vrezalo mrzlo železo.

In kri je našla pot v telo, kjer je že davno našla ljubeče zavetišče marsikatera Rosina misel ...

Tanja je zastokala in široko odprla oči.

»Boli!«

»Potrpite!«

Drugič je mrtvo železo spojilo dvoje teles v eno samo občutje.

V Tanjinem srcu je spregovorile Rosina kri ...«

»Saj sem res le sanjala, gospod doktor — samo sanjala … Rosa vstaja v meni … moja Rosa ... Ali je mogoče. V srcu mi poje pesem deklic, ki so se davno, davno še, kopale v reki tam pod vrbami žalujkami ... Poslušajte jo, gospod doktor — la ... la ... la. Kako je mehak njen objem, kako sladak njen poljub.«

Drjuu. Springer ju se je tresla roka. Z naporom vseh svojih sil je zadrževal jok ... Kri pa je tekla iz srca v srce ...

Ves utrujen je sedel v fotelj.

»Delo je končano!«

Bil je utrujen do smrti . . . Tudi Rosa se je utrudila. Objel jo je sladak, trden sen ...

»Roso mi dajte … Roso, mojo sestro. Trdosrčneži … Rosa, tudi ti si trdosrčna … Povej, da živiš, povej, da si tukaj … povej, hitro, hitro … zakaj meni je tako težko in kmalu bom umrla …

Skočila je s postelje In se zagnala proti vratom.

»Rosa ...«

In je zagledala na postelji — Roso …

»Rosa!!«

Poljubila je blede ji ustnice, naslonila je utrujeno glavo k njeni glavi in nasmeh, lep, kakor rdeča zarja zahajajočega solnca, je spremljal Tanjin pogled v — nirvano …

Epilog

Lani sem po naključju srečal Roso v Hamburgu.

»Rosa, mislil sem, ds ste že davno umrli.«

»Niste se zmotili! Pa sem tudi od mrtvih vstala ...«

In mi je povedala vso to dolgo povest.

»Kako pa zdaj?«

»Dr. Springer in Bojo sta se preselila z menoj vred v Hamburg. Zunaj pri Auzen-Alster ima Springer svojo vilo ... Še vedno pridno dela. Bojo pa dela tukaj v Chile-palači pri neki veliki kakao-importni družbi.«

»Sta se zopet poročila …«

»Ah, kam mislite! Nihče tretji ni upravičen vmešavati se v zadeve, ki se tičejo izključno le dvojice.«

»Ali bi še enkrat prepustili Boja kakšni drugi? Oprostite, indiskretno vprašanje!«

»Ni indiskretno, le nesmiselno je! Ali še ne razumete, da zasebne lastnine ni in ne more biti ... Človek pa še celo ne!«

»Pomeni, da bi mogli še enkrat prehoditi vso strmo pot, ki ste jo že prehodili?«

»Tako je ... Pa ne samo še enkrat. .. še tisočkrat, če bi le telesno ne omagala.«

Poljubil sem ji roko in sem vedel, da mora nekdo korakati prvi, da gre naše Življenje nevzdržno naprej in navzgor, da ga nobena sila ne more zaustaviti, da gre solncu nasproti in da bo nekoč solnce premagano, da se bo nekoč rodil človek, ki mu solnce ne bo moglo ožgati peroti …

Konec.