Rozina
| Rozina . Po »Sendbote des göttl. Herzens Jusu« priredil J. Grilane |
| |||||||||||||
Bil je prvi četrtek v mesecu. Že v jutranjih urah je imel R. Ryan veliko dela; kajti v daljni amerikanski vasi Wyndall se je razširila pobožnost prvega petka v mesecu, t. j. verniki so pristopali k sv. sakramentom vsak prvi petek v mesecu v čast presv. Srcu Jezusovemu. Šele ko je zvonilo angelovo češčenje opoludne, je misijonar Ryan zapustil spovednico.
Ko je še nekaj minut klečal v cerkvi, preden je odšel, slišal je zunaj na pesku korake in pričakoval je, da pride še kdo k spovedi. Koraki se bližajo, dokler ne prenehajo pri cerkvenem vhodu. Byan se obrne in njegov pogled zadene dvojico črnih oči – oči male petletne deklice. Otroka ni poznal, toda zdelo se mu je, kakor da bi jo bil že videl pri svojem vrtu pred cerkvijo. Duhoven namigne dekletcu in ta se mu približa priprosto, otroško, kakor bi bila cerkev njen dom.
»Kako se zoveš?« jo praša duhovnik z odkritosrčno prijaznostjo, kojo otroci tako dobro razumejo in koja jim odpira srca in usta.
»Rozina« (izvirno: Rosebud – rožni popek) bil je odgovor. »Naša dekla je zaspala,« dostavi še deklica. »in zato sem prišla skozi plot sem k Vam!«
»Toda ali se ne bo mama bala za te, ko zapazi, da te ni doma?«
Dekličin obraz hipoma spreleti izraz žalosti. »Mama mi je umrla, ko smo še v drugi hiši stanovali in sedaj sem čisto sama.«
Pri teh besedah mlado deklico posili jok in ustnici joj zatrepečeti. Da bi govor navrnil drugam, povabi duhoven otroka, da bi ž njim kosila. Toda Rozina ni hotela sprejeli povabila in rekla je: »Rozina bi rada bila tam, kjer je bila.«
Pri tem se je hotela iz cerkve oddaljiti, kar nekaj opazi, ki je vzbujalo njeno pozornost.
»Kaj je to?« zakliče živahno, kažoč s prstom lepo okičeno soho presv. Jezusovega Srca.
»Tu je Jezus!« odgovori duhovnik; »hočeš stopili bliže?« Rozina uboga. Oba stopita bliže k altarju in dekletce v enomer šepeče: »Jezus! Jezus!« To ime je slišala prvikrat. Da bi lažje videla soho, jo duhoven dvigne k višku. Dolgo časa opazuje soho in vse posameznosti zelo natančno.
»Zakaj razteza roko?« zašepeče naposled: »kaj hoče od mene?« »Zahteva tvoje srce, Rozina!« meni P. Ryan. Ko je videl, da ga začudena gleda, dostavi: »Jezus želi, da ga ljubiš in da mu daš vse, kar najbolj ljubiš!«
Dekletce misli in misli, pa nedolgo. »Jaz najbolj ljubim cvetlice, Jezusu je prinesem!« odloči se naglo.
Potem praša otrok kažoč ranjeno srce: »Kdo ga je ranil? Oh, kdo ga je tako strašno ranil ?«
»Judje« odvrne P. Ryan, ki je ob enem hotel zvedeti, kakšne vere je neznano mu dekletce.
Odgovor mu je to pojasnil. »Judje?« odvrne otrok počasno, kakor bi jo ta beseda nečesa spominjala. »Moja dojnica mi je pravila, da sem tudi jaz judinja. Toda jaz ga nisem ranila; ne, jaz nisem tega storila, ne, ne. jaz gotovo ne!«
Ta misel jo je tako razburila, da jej je moral P. Ryan zagotoviti, da veruje njeni besedi in, da bi se deklica še bolj ne razburila, jo opozori, da jej je čas iti domu.
»Dovoli prej, da ga poljubim!« je prosila. P. Ryan dvigne otroka k podobi. Deklica ovije ročici okoli vratu Jezusove sohe; mali ustnici pritisne k odprti rani in šepeče: »Jezus! jaz Te ljubim in pomilujem Te. Pa saj veš, da Te nisem jaz ranila.«
Zunaj cerkve se P. Ryan poslovi od mlade deklice in jej pomaga skozi plot, od kodar je bila prišla. Zvečer je molil pred Najsvetejšim: »Večni Oče! Darujem ti kri tvojega Sina za spreobrnenje judov, posebno pa za Rozino!«
Dva dni po tem dogodku pride P. Ryan v bližino omenjenega plota na sprehod in nehote se spomni male Rozine Tu zasliši, da ga kliče otročji glas. Rozina se prikaže pri plotu s polnim naročjem krasnih vrtnic. Videlo se jej je na obrazu, da se je zelo utrudila, ko je nabirala rože. Poda vrtnice duhovniku in zaprosi: »Te rože so za Jezusa, prosim dajte mu jih Vi!«
Duhoven gleda rože – najkrasnejše izbrane – pa tudi dekletce. »Rozina!« spregovori misijonar. »Poznam cvetko, ki bi Jezusu bolj dopadala nego cel vrt teh vrtnic.« Dekličin obraz zažari v radosti, ker je bržkone razumela, kaj je hotel duhovnik reči. Toda dojnica je deklico klicala.
P. Ryan je šel v cerkev in cvetke položil na altar. Gotovo jih je deklica sama nabrala. Poznal se je na njih sled truda in trpljenja. En cvetni popek je bil celo krvav. Ta popek vzame duhoven in ga položi k Jezusovi sohi. Daroval je zopet v duhu Kristusovo kri, da bi še nek drug rožni popek – Rozina – našel pot k Jezusovim nogam.
Tedni in meseci so minuli in P. Ryan ni deklice nič več videl. Toda skrbelo ga je, ker je zdravnik tako postopoma začel zahajati v bližnjo hišo. Pri priliki je poprašal nekega vrtnarja in ta mu pove. da je Rozino popadla huda mrzlica. Nekaj dni pozneje zvedel je še huje poročilo in prvi petek v mesecu se je govorilo, da je prav malo upanja več, da bi Rozina ozdravela. »Rozina,« je pravil vrtnar duhovnu, Rozina vsako noč blede in zahteva da se jo pusti v Vašo kapelico in to tako silno, da jo komaj udržimo v postelji. Dekla mi je tudi pravila besede, koje vedno otrok izgovarja namreč: »Jezus me kliče!« Toda menim da se ljudje motijo, ker družina je judovska.«
P. Ryan odide, toda trdno je sklenil, da deklico obišče še tisti večer. Po večerni pobožnosti se je še nekaj pomotil z delavcem, ki je nekaj popravljal in preminjal na altarju Jezusovega Srca. Po večerji pa se je osmelil stopiti v sosedovo hišo, če tudi je dvomil, ali bo otroka videl ali ne. Tam je našel vse zmedeno. Rozina, smrtno bolna, je ušla, ko se je postrežnica nekam oddaljila. Rozine ni bilo nikjer najti. Vse je deklico iskalo, a zaman. Tudi P. Ryan je pomagal jo iskati: Tu ga spreleti neka druga misel. Naglo odide in stopi v cerkev. Glej ni se motil. Tu najde Rozino. Kakor mlada tičica je čepela ob vznožju Jezusove sohe. Ljubezen vse premore. Ljubezen jej je navdihnila moč, da je mogla sem priti.
Duhovnik na prvi pogled spozna, da mlado življenje že ugaša. Le nekaj minut je morda še bilo časa: niti trenutka ni bilo zgubljati. P. Ryan se ni dolgo pomišljal. V malih trenutkih je otroka krstil, poklical po imenu, a nič ga ni slišala. Duhoven se skloni čez umirajočo in zasliši lahek izdih: »Jezus – kliče – Rozino!«
Nežno telesce se naglo strese in srce je nehalo biti. Rozina je odplula v večnost, da bode tam cvela pri Božanskem Srci. Ob vznožju svojega križa je R. Ryan hranil v stekleni škatlici bel uvel rožni popek, kterega listovi so imeli temno znamenje in. kolikorkrat je zjutraj ali zvečer ta popek zagledal, je vskliknil: »Deo gratias – Hvala Bogu!«