Rudarjeva hči

Rudarjeva hči Milan Medvešek

Izdano:	Prosveta 24/215, 217-221, 223-227, 229; 1931
Viri:	dLib 215, 217, 218, 219, 220, 221, 223, 224, 225, 226, 227, 229
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Po desetih letih bivanja v Severni Ameriki se je rudar Jakob Črnigoj s svojo ženo in hčerko Anico vračal v svojo domovino.

Rahlo zdravje njegove Žene, domotožje in druge življenske neprilike, ki so ga trajno zalezovale v njegovem revnem življenju v tujini, so ga napotile, da se je vračal nazaj čez širni ocean. Dospel je domov s svojo družino prav v najslabšem času, tri mesece pred svetovnim klanjem. Ni se še dobro ustalil v domačem kraju in že je moral odhiteti na bojišče, da brani domovino in svetlega cesarja.

Rudarja Jakoba so poslali naravnost v Posavje nad Srbe. Jakob je bil pristaš socializma, kljub temu je čutil toplejše čustvo do Slovanov kakor do drugih narodov.

Prvi spopad. Vsepovsod kri nedolžnih in zatiranih. Strašno divjanje je trajalo do ranega jutra. Polagoma je vse utihnilo. Jakob se je plazil po trebuhu čez še gorka trupla in jame na srbsko stran. Misleč, da je izven nevernosti, je vstal ter se z belo rutico v rokah bližal srbskim četam. Na griču, na avstrijski fronti, je stal častnik z daljnogledom na očeh in pri njem sta stala vojaka, napeto pričakujoča njegovega povelja. Ko je častnik videl, da se avstrijski vojak z belo rutico v rokah bliža srbski fronti, je dal rezko in kratko povelje: "Feuer!" Dva strela sta zagrmela in rudar Jakob smrtno zadet v hrbet je dokončal hribovito pot svojega življenja.

Kdo ve? ... morda sta bila vojaka, ki sta izstrelila krogle Jakobu v hrbet, Slovenca in morda celo njegova bližnja sorodnika ...

Jakobove zadnje misli so bile posvečene njegovi dragi ženi in ljubljeni hčerki Anici.

Na trebuhu ležoč in z obrazom zaritim v krvavi travi je pritajeno v onemoglem gnjevu, napol stokajoč, napol srdito, ječal: "Zakaj prihajaš, grozna smrt in se mi zlobno režiš v obraz, ko vendar nisem še izpolnil svojega življenja? ... Smrt, ali ne veš, kako je z menoj? žena je bolna, hčerka nepreskrbljena ... Če se ti jaz ne smilim, imej saj usmiljenje do onih dveh! Ti strašna smrt, ubijaš z enim udarcem tri bitja, včasih na sto in sto ljudi ... velikokrat cele čete! Komu v korist si tako brezobzirna? Pravijo, da je bog neskončno usmiljen in tebe kliče njegova "dekla". V boga in njegovo usmiljenje že dolgo časa ne verujem, in če bi bil do danes v dvomih, bi se ob tem trenutku vsi dvomi razpršili ... Pozdravljena, draga žena! Srečno, ljuba Anica!" – Rudar Jakob je sklenil svoje življenje.

Jakobova žena, bolehna in razočarana, ni prebolela moževe smrti. Z jezo v srcu in kletvijo na usahlih ustnicah do krivičnega sveta je kmalu odšla za njim.

* * *

Osemletna Anica je namah ostala sirota. Izgubo staršev je kmalu prebolela, ker ni globoko zapopadla njih smrti. Sorodniki so se nekaj časa prerekali, kdo naj skrbi za siroto in končno jo je vzela njena teta k sebi v malo rudarsko mestece. Pri njej je morala trdo delati. Vzdržala je, ne da bi tožila. Vsako stvar je storila smotreno in vsi so se čudili bistroumnosti dekletca. Teta jo je pa zasovražila, posebno še radi tega, ker je Anica v šoli in prav tako doma nakriljevala njene otroke. Anica je dobro videla in čutila, da jo teta ne ljubi in pričela je misliti vedno bolj pogosto na beg od svojih sorodnikov.

Ko je izpolnila trinajst let, je pobegnila v drugo mesto in se ponudila pri nekem trgovcu za pestunjo. Vzeli so jo v službo vsled prijetne zunanjosti in njene duševne razvitosti.

II.

Leta so tekla in Anica se je razvijala v lepo, stasito mladenko. Če se je pokazala na cesti, so moški strastno pogledovali za njo. Nekoč je zavila ob nekem vogalu ulice in slišala, ko je neki gizdalin rekel svojemu tovarišu, očividno z namenom, da bi ga ona slišala: "Dal bi deset let svojega življenja za eno samo noč z zalo gospodično!"

Besede gizdalina so jo vznemirile in v Aničini duši se je vzbudilo skrivnostno hrepenenje po nečem neznanem.

Trikrat v tednu je hodila nakupovat na trg različno zelenjavo za svojo gospodinjo. Spotoma je srečavala na vedno enem in istem mestu mladeniča dvajsetih let, prijetne zunanjosti, toda boječega značaja. Kadar sta se srečala, jo je plašno pogledal in velikokrat se je Anici zdelo, da jo hoče nagovoriti, pa nima poguma.

Prva dekliška ljubezen ji je planila v dušo. Ko ga ni nekoč srečala na običajnem mestu, jo je nekaj neznanega stisnilo v njeni notranjosti. Srečevanja z njim se je tako navadila, da je že dolgo časa čutila toplo prijateljstvo do njega. Vznemirjeno se je vpraševala: "Ali ni odšel za vselej? Morda ga ne bom nikdar več videla?" Misleč nanj je žalostno korakala zopet na trg. Nenadoma pa je zagledala, ko ji je prihajal nasproti. Vse je drhtelo v njej. Ko sta se srečala, ga je Anica tako hvaležno pogledala, da se je mladenič objunačil in jo nagovoril. Od tih dob sta se stalno sestajala in se ljubila s silnim ognjem prve, čiste ljubezni.

Preteklo je nekaj let, odkar se je vojna končala. Mlada Jugoslavija je bila v velikem kaosu in ekonomski krizi. Voditelji naroda: vojni liferantje, vohuni in dobičkarji so se igrali s svojim prenapetim nacionalizmom, prisegali zvestobo kralju, kakor nekdaj cesarju, in kovali fantastične načrte o veliki Jugoslaviji. Svoje navdušenje so zalivali z likerji in drugimi dragimi pijačami, prirejali bankete in se gostili po rimljansko. Pri svojih patriotičnih gostijah so čisto pozabili na lačno in ubožno množico, katera se je izseljevala na vse strani sveta s praznim trebuhom za kruhom. Mnogi izmed njih so s svojo krvjo gnojili mlado državo in za plačilo so bili pognani v pomanjkanje in trpljenje – v hladni tujini.

"Kako lepo bi bilo najino življenje, če bi bila združena za vedno!" je mehko vzkliknila Anica, sedeča z Dolfom na klopi v tihem parku. Čakala je njegovega odgovora, toda ko je videla, da on mrko gleda ter molči, se je tesno privila k njemu in šepetala: " Kako srečno bi živela! Postavila bi si dom, vzgojevala otroke in si v mehkem šepetanju najinih src gradila neomajeno družinsko srečo. Živela bi brez greha v sreči in zadovoljstvu, skupno se bojevala za človekoljubne ideale ter jeklenila najine značaje. Najine otroke bi učila pravičnosti in ljubezni do sočloveka in se skupno radovala najinih uspehov."

"Da, lepi so tvoji ideali," je premišljeno dejal Dolfi. "Toda kako vse to uresničiti? Nič nimava! Rojena hlapca sva! Ti prejemaš nekaj drobtin za svoje delo in prav tako jaz. Dolgo časa mi že obljubljajo, da mi bodo zvišali plačo, toda dosedaj so bile njihove obljube le gola laž. Dve leti že hlapčujem kot pisarniški praktikant in delam za denar, ki mi komaj zadostuje za hrano in stanovanje. Včasih, ko o vsem tem mislim pri delu, vse zavre v meni in komaj se premagam, da ne pljunem svojemu gospodarju v obraz. Storil bi to, toda ob misli, da izgubim še to drobtinico, ki pada od njegove preobložene mize, se ustrašim ter se potuhnem. Kadar pride nenasitni izkoriščevalec v pisarno, takrat se moramo zatajiti in ga prijazno pozdravljati: "Dobro jutro, gospod šef! Klanjam se gospod!" In kako ponosno koraka mimo nas! Njegov tolsti obraz izraža: čast imate gledati moje zvišeno osebo! – – V moji notranjosti vse razbija in kipi, ko ga vidim, kako nesramno nas izziva in rad bi mu zalučal grdo psovko v obraz: "Pijavka! Zajedalec!" in ne vem kaj še vse. – Zakaj nas je toliko hlapcev, ki moramo trdo delati in za plačilo stradati? Garati moramo za njih, da oni lažje razsipavajo naš denar in preležavajo na bržunastih divanih v družbi lenih, zapeljivih žensk."

Dolfi je končal svoj izliv nad nepravičnostjo socialnega sistema, v katerem ima eden vse, množica pa nič – in pričel žalostno premišljevati. Nikjer ni sijal žarek sreče in pravičnosti, nikjer ni videl izhoda iz svojega položaja.

Anica ga je skušala sočutno tolažiti. Mehko ga je poljubila misleč, da mu bo z nežnostjo pregnala težke in pereče misli. Ni se ji posrečilo. Dolfi je bil ves večer mrk in ozlovoljen.

Nekega večera, ko sta se zopet sestala, je Dolfi takoj opazil, da ima Anica danes nekaj posebno važnega povedati. Pogledal jo je od strani v obraz in dejal: "Le na dan z besedo, Anica. Kaj mi imaš povedati?"

"V Ameriko pojdem!" je odločno dejala Anica.

"V Ameriko?"

"Da, v Ameriko, moj rojstni kraj. Tam si bom prislužila nekaj denarja in nato se povrnem k tebi za vselej."

Dolfi se ni mogel sprijazniti z njeno namero. Ona ga je nežno tolažila: "Kmalu se bom vrnila in potem se bova združila za vedno. Vidim, da dvomiš. Česa se bojiš? Zaupaj mi, dasiravno sem mlada. Ne bojim se življenja v tujini! Bojevala se bom z vso silo proti vsemu, kar bi imelo povzročiti najino nesrečo! Trda je moja volja in se ne bo nikdar uklonila zapeljivosti tujine!"

Dolfi jo je žalostno gledal, oči so mu bile vlažne. Anico je bolel njegov pogled in tolažeče je nadaljevala: "Ti boš moj vodnik in kadar se bom nahajala v negotovosti, trpljenju in razvratu, takrat si prikličem v svojo dušo tebe, tvojo ljubezen – najino življenje."

Še en teden sta preživela skupaj in nato je prišel dan odhoda.

Bilo je krasno jesensko jutro. Izza gora je vstajalo solnce in gorelo kakor čisto zlato v ugašajoči jutranji zarji.

Anica je stopila v vlak v zadnjem momentu. Dolfi je stal na peronu in zrl za njo. Ni vedel, kje se nahaja, telesa ni čutil, njegova duša je splavala z njo. Počasi se je zavedel, solze so mu tekle po licih in čutil je, da se je od njega odtrgalo nekaj – del njegovega življenja.

III.

Anica je dospela v Trst. Od tam je poslala prve pozdrave Dolfu. V Trstu je ostala tri dni, predno se je ukrcala na parnik. V tem času si je ogledala mesto, katerega kličejo "srce Slovenije". Tu in tam je srečavala Slovence, kateri so potihoma šepetali v svojem materinem jeziku, boječ se, da jih črna srajca obsumi in prične preganjati. Črnosrajčnike je zaničevala odkar je poznala Dolfa. On ji je velikokrat pripovedaval o strašnih krvoločnostih in nasiljih, ki jih oni izvršujejo nad našimi preprostimi in mirnimi ljudmi. Dolfi je bil doma iz zasedenega ozemlja.

Četrti dan se je ukrcala na parnik, ki se je pričel počasi premikati, sirene so brlizgale in tulile poslovilno, žalostno pesem. Anica je slonela na krovu in se z bolestjo v srcu poslavljala od suhe zemlje. Neznano bridko ji je bilo pri srcu. Mislila je na Dolfa, Jugoslavijo in Ameriko.

Vožnja po morju se je vlekla zelo dolgočasno. Anka se je ogibala družbe. Največkrat je stala na robu krova in mislila težke, pekoče misli. Moški, stari in mladi, so poželjivo pogledavali malomeščansko dekle, ki je prav pričela cvesti v mladem, bujnem razvoju. Mnogi so se ji skušali približati, toda ona jih je enostavno ignorirala ter vidno pokazala, da ji ni za to družbo. Dolgo potovanje si je lajšala s čitanjem različnih knjig, ki jih je vzela s seboj. V knjižnici na parniku si je izposodila tudi nekaj angleških knjig in jih pričela čitati, a je spoznala, da je pozabila skoraj vse, kar se je naučila v dveh letih, ko je pohajala šolo v Ameriki.

Dvanajst dni so se vozili čez ocean. Vožnja je bila naporna, toda Anica je vztrajno prenesla vse napore in neprilike. Morski bolezni se je z vso silo uprla, vendar se je čutila malo bolno in izmučeno.

Solnce je posijalo z mehkim sijem in obžarilo mogočne donebnice, ki ponosno štrle k nebu in naznanjajo svetu mogočnost devete dežele.

New York, ti sodobni Babilon! Ladja za ladjo se bliža tvojemu nenasitnemu žrelu. Mesto vseh mest, kjer se steka bogastvo vseh bogastev, kjer prevladuje revščina nad vsemi revščinami! Koliko se piše in govori o tvoji silni moči! Pravijo, da si vladar sveta, da si nenasitni bog vseh bogov. – Kdo ti je dal tako mogočno nalogo na svetu? Tisti, ki jim za plačilo piješ kri, ki jih zaničuješ, jih stiskaš v svojem objemu, dokler ne stisneš tako silno, da poginejo, kakor psi – drug za drugim, ob vsakem času, pri belem dnevu ali v gosti temi! Vsake vrste ljudi sprejemaš pod svojo streho, od najbolj nevednega ignoranta pa do največjega učenjaka, kriminalca in poštenjaka, milijonarja in izmozganega proletarca. Kadar se ti zazdi, takrat ubijaš grozno in ne poznaš pardona. Prevečkrat si krut, premalokrat usmiljen! Ali se ne bojiš, da bo tudi nad tebe prišel dan Sodome in Gomore? Sam ustvarjaš bogve, kateri se ti bodo enkrat uprli in te razdejali in poteptali v razvaline in prah. In takrat? ...

* * *

Anica je pred dobrimi osmimi leti zapustila New York in le medle, nejasne slike so ji ostale v spominu. Velikokrat je slišala o čudih New Yorka. Spomnila se je nekega umetnika, ki je bil na kosilu, kjer je ona služila. Umetnik ja pripovedoval o New Yorku celo uro. Vzhičeno je slikal o prvem vtisu New Yorka. Govoril je:

"Ko sem zazrl pred svojimi očmi New York, me je pred menoj ležeča panorama taka silno prevzela, da sem pozabil na obstoj samega sebe ..."

Sedaj je ona zrla na New York in zdelo se ji je, da oni umetnik ni bil umetnik, ker vse tisto njegovo vzhičenje ni bilo drugega kakor neizmerno pretiravanje.

Čudno, zakaj ona ne čuti vzhičenosti in veličine? ... Njej se je zdel New York ogromen cirkus, ki človeška čustva ponižuje in ne povišuje v sfere silne poezije kakor se ja izražal umetnik v stari domovini.

Na krovu poleg nje je stal mlad človek, očividno novinar ali kaj podobnega. Pogledal je Anici v obraz in čital iz njenega izraza presenečenje in razočaranje, zato jo je vljudno nagovoril:

"Gospodična, zdi se mi, da so vas prevarali, ko so vam slikali New York ... Ali ni res tako?"

"Da", je dihnila Anica nalahko.

Tujec je nato nadaljeval: "Tisti ljudje, ki spletajo glorijo New Yorku in pišejo polne strani o njegovi veličastni poeziji, so navadni sanjači. Sami ne vedo čemu se lažejo in pretiravajo ...

V New Yorku je ostala nekaj dni. Silno jo je utrudil in postala je brezbrižna nasproti vsemu. Komaj je čakala, da se odpelje iz največjega cirkusa na svetu.

Brzovlak ja drvel po deželi. Naslonila je glavo na rob okna in gledala v ta čudni, njej nepoznani svet. Še dvajset ur vožnje in dospela bo na cilj.

Pokrajina za pokrajino se je vrstila pred njenimi očmi. Sedaj se ni več čudila bogastvu Združenih držav, ker videla je deželo, v kateri vlada edinole energija, ki ustvarja in ubija, energija, ki vlada despotsko milijonom ljudi, kateri morajo ubiti svoja lastna telesa radi nje.

Peljala se je vedno bolj globoko proti vzhodu. Dežela je industrializirana bolj in bolj. Vlak pri vlaku, avtomobil za avtomobilom, traverza pri traverzi, dvigalo za dvigalom. Strašen kaos, ki pa je usmerjen do tisočinke milimetra.

Človek je podjarmil s svojim umom vse brez prizanašanja, toda koliko ljudi si je zlomilo vratove pri tem? – koliko ljudi je bilo ubitih prav danes in druge čaka ista usoda jutri ... In čemu vse to? Komu v korist? Ali morda onim, ki ustvarjajo? ...

Pogled na novi svet jo je vedno bolj utrujeval. Monotonost dežele jo je ozlovoljila. Ogromen industrijski pas, po katerem so zrle njene trudne oči, se ji je zdel kakor drugi svet – kakor pekel ...

Končno se je vlak ustavil v zakajeni, sajasti kotlini, v kateri se je nahajala majhna, stara in napol podrta postaja. V cirklu postaje so se vile tovarne za tovarnami. Sirene so pele svojo pretresljivo, v srce grizočo pesem. Nad kotlino so se nemarno vlekli oblaki sajastega dima, ki je bil tako gost, da je skoraj zakril solnčni soj. Na desni strani postaje se je razprostiralo ogromno jezero, umazano, megleno, brez vsake naravne lepote. Zopern smrad se je vzdigoval nad vso kotlino.

Teta, sestra njenega očeta, jo je pričakovala na postaji. Podali sta si roke. Anica je takoj čutila, da med teto in njo ne bo nikdar dobrega prijateljstva.

Ona jo je pričela mučiti z vprašanji, ki so bila popolnoma neumestna in ji je odgovarjala z največjim naporom. Tetino obnašanje in njena slovenščina, ki je bila pomešana z nemškimi, angleškimi in italijanskimi besedami, jo je dražila.

Dasiravno je Anica pokazala, da se ji ne ljubi govoriti od prevelike utrujenosti, vendar ji ni to nič pomagalo in teta je venomer brbljala: "Amerika je lepa dežela ... Tukaj nismo tako revni kakor v stari kontri. Če človek dela pa gre. Jaz mislim, da boš kmalu dobila delo in priliko boš imela, da se dobro omožiš ... Moje hčerke so lepa, mestna dekleta in te bodo uvedle v naše ameriško življenje."

Brbljala je in brbljala brez diha. Anica je ni poslušala, ampak je premišljevala kako to, da teta nič ne vpraša o smrti njenih staršev.

Pripeljali ste se v slovensko naselbino. Same umazane in zakajene tovarniške ulice. Teta ji je pokazala njeno rojstno hišo. Bila je navadna lesena hiša, katero je postavila kompanija in je bila sedaj že v razpadanju. Niti najmanjši sentiment se ni vzbudil v njej ob pogledu na kraj, kjer ji je tekla zibelka.

Dospeli sta na tetin dom. Vstopili sta. Njene sestrične so malomarno sedele na divanih in čitale "True Stories". Anico je presenetila njih hladnost ob njenem prihodu.

"How do you do, Anne!" so jo mrzlo pozdravile in jo radovedno in podcenjevalno merile od nog do glave.

Od tu dalje se je pričelo novo življenje za Anico. Življenje polno dvomov, duševnega razdvoja, ponižanja, zatajevanja in trpljenja. Bila je prepuščena sama sebi. V srcu jo je žgalo, kadar se ji je urivalo grenko vprašanje: "Kje sem? Kaj naj počnem? V katero stran se naj usmerim? Nikjer prijatelja, nikjer sorodne duše ... brez staršev in doma, brez domovine. Včasih se je vzbudila z rahlega spanja in njene misli so plale v temno noč kakor nočna ptica, sama ni vedela kam ... Zopet prihajajo težke misli in boleče ure", je zamrmrala v tiho, nemo noč.

IV.

Sedaj je bila v Ameriki, deželi zlatega malika, katerega ves svet obožuje. Njena duševnost se je razvijala globokeje, njeno trpljenje je bilo trpkejše.

Kmalu so ji našli delo. V tovarni je občutila priganjaški sistem delodajalcev. Videla je, kako spretno izkoriščajo tovarnarji delavce s tem, da so ustvarili "piece work", ki delavce priganja in biča, kapitalistom pa gromadi ogromne milijone.

V tovarni so bili skoraj sami inozemci, katere smatrajo manj vredne od psov, kljub temu da so oni tisti činitelji ameriških milijonov, ki povzdigujejo veliko "Unijo" nad vse ostale narode. Nehote in neopaženo se ji je vsedlo na dnu srca grenko sovraštvo do dežele, katera je bila njena rojstna domovina in v kateri je preživela prvih osem let.

Svojih sorodnikov ni ljubila. Sestrične so jo ob vsaki priliki podcenjevale, češ, ti si iz stare kontre, me pa moderne Američanke-emancipirane dame.

Čudne so bile njene sestrične. Navidez, na zunaj so izgledale izobražena dekleta, toda v notranjosti so bile stoprocentno puhle in ignorantne.

Anico so prekrstile v Anne (En) že prvi dan. Govorile so z njo le angleško, Anica ni razumela dobro angleškega. Tudi z materjo so govorile vedno angleško kljub temu, da mati ni obvladala jezika.

Ni se čudila razmerju, ki vlada med starši in otroci. Kako naj otroci spoštujejo starše, ko se niti eni niti drugi ne potrudijo, da bi se dobro razumeli med seboj? ... Sicer so se njene sestrične vedno prištevale k Američanom in so ponosno govorile "We are born in America".

Nekega dne je slonela na oknu in brezbrižno zrla na ulico, kjer so se podili avtomobili gori in doli.

Polagoma, korakoma so se se ji zopet približale težke ure – Kaj naj počnem? Katero pot si naj izberem? – Ali se naj zaženem v to tuje, šumno življenje, kjer se prične živeti šele zvečer?

Izbegavajoče, pereče misli so se ji urivale še globokeje v srce ječala je v težki, bolni skrušenosti. Ko je tako premišljevala, ji je nenadoma planila misel in navdušenje po izobrazbi.

Sklep je dozorel in Anica je pričela posečati večerno šolo. Kmalu je postala najboljša učenka. V šolo je pohajala z vedno večjim veseljem in tam je pozabila na vse težave, ki jih je doživela čez dan. Ob prostem času je čitala najboljšo literaturo, v Dostojevskega se je zaljubila z vso dušo in Tolstoja je oboževala do malikovanja.

Ob misli, da bo z Dolfom enkrat lahko razpravljala o literaturi, katera je bila njegov najljubši predmet, se ji je srce stisnilo in čutila je prijetno sladkost in zadoščenje na njeni trnjevi poti v tujini.

Izpolnila je devetnajst let. Postala je prava krasotica. Izraz njenega Obraza je bil preveč resen za njena leta, vendar ni to kazilo njene lepote. Ponosno in nedostopno je korakala po začrtani poti in z mislijo v srcu na svojega Dolfa.

Nekega dne je večerjala cela družina skupaj. Anica je sedela pri mizi na običajnem prostoru. Sestrične so afektirano jedle ter venomer čebljale o športu, boy friendih in randevujih. Tudi teta ni zaostajala za njimi in pričela je razpravljati o njenem najljubšem predmetu "o ženitvah". Vedela je za vse nameravane poroke v naselbini in znala je soditi mladih zaročencev in zaročenk značaje itd. Nenadoma pa je rekla: "Anica, sedaj si tu da si zadosti stara, da ti poiščemo ženina, kajti drugače se lahko zgodi, da bodeš ostala stara devica". Pogledala je Anici v obraz, nato pa dodala: "Jaz poznam fejst fanta, ni sicer več mlad, ampak ima "laci keša." Tu je zopet prenehala in čakala Aničinega odgovora, toda ko je videla, da ona molči, je rekla: "Jaz sem mu Že naročila, da bo prišel k nam v vas."

V Aničini notranjosti je pričelo vse trepetati od nepričakovane tetine namere. Nekaj časa je gledala teti naravnost v obraz, nato pa je stisnila ustnice in pričela ironično: "Preljuba teta. Omožiti me hočete? Kdo bi si mislil, da ste tako dobri ih skrbite za mojo bodočnost, dasiravno nisem vaša hči, ampak samo nečakinja? ... Sedaj šele vem, kako dobro teto imam", je pristavila na koncu še z večjim in trpkejšim sarkazmom.

Na tetinem obrazu je igral dobrodušen, vesel smehljaj. Ni opazila Aničinega roganja. Anica je pričela govoriti, da so jo jasno razumeli.

"Vi, teta, skrbite za svoje zadeve in jaz za svoje. Omožila se bom, kadar bom jaz hotela! Ali me razumete? Sicer pa vi imate svoje hčere in jih ženite po svoji dragi volji in skrbite, da one ne ostanejo zarjavele device. Le naučite se skrbeti zase prvo, potem šele za druge!"

Ogenj je bil v strehi. Teta je bila zadeta v dno srca, sestrične pa še bolj. Ena izmed sestričen ji je trpko zabrusila v obraz: "Mi imamo veliko oboževalcev in se lahko omožimo kadarkoli hočemo, ti pa nimaš nobenega in tudi ne boš nikdar imela nikogar, ker si preveč "green!"

"Oboževalci, kakor so vaši, niso vredni moje ljubezni in ne bi hotela biti žena kateremu izmed, če bi bil tudi samega prezidenta sin", je dejala še bolj izzivalno Anica.

Silno jih je razpalila. Bilo ji je žal, da se je tako daleč spozabila, toda že dolgo časa je zatajevala srd in gnjev nad sestričnami, katera so jo vedno hotele poniževati.

One so besno kričale: "Zato ne maraš naših prijateljev, ker si ljubosumna! ... ker tebe nihče ne pogleda!"

"Pazite se, drage sestrične, da ne bodo vaši ljubi ženini na kolenih moledovali in prosili moje ljubezni, obenem pa prisegali, da vas niso nikdar ljubili!"

Prvič v svojem življenju je čutila, da jih izziva do skrajnosti. Predrzno je opazovala efekt svojih besed in nato je ironično pristavila: "Vaši fini ženini bodo prisegali ljubezen vaši sestrični, katero tako sestrsko ljubite!"

Ves tisti dan so se srdile nad njo in psovke "she is green and she is nuts" in podobno so padale na debelo.

V svoji sobi je Anica premišljevala o prepiru. Bolelo jo je, ker jim je kljubovala, ker zavedala se je, da z ljudmi, kakor so njeni sorodniki, je bolje potrpeti. Naslonila se je na okno in melanholično zrla na ulico. Njen nemir je naraščal bolj in bolj. Še nikdar poprej ni tako intenzivno premotrivala mučnega razmerja, ki je vladalo med njo in njenimi sorodniki. Čim dalj je razmišljevala in si predočila že pozabljene prepire, tem večji srd in jezo je čutila.

"Ravnajo z menoj kakor s pritepenko, ki ni vredna drugega kakor zasmehovanja in ponižanja. Maščevala se bom, dasiravno maščevanje ni lepo!"

Drugi dan se je napotila k znanki, katera je bila ena izmed mnogih izgubljenih duš. Nobenkrat poprej je ni obiskala, ker ji je bilo zoperno, da se njena znanka vdaja alkoholnim pijačam, kadi strastno cigarete in počenja druge podobne stvari, katere vodijo k drugim razuzdanim orgijam.

Pozvonila je in nato vstopila.

"Hello, Anne," jo je prisrčno pozdravila znanka Mary. "Presenečena sem tvojega obiska, ker vem, da ne ljubiš moje družbe."

"Ne govori o tem, Mary, saj več, značaji so različni in ljudje smo podvrženi bolj sovraštvu kakor pa ljubezni". Medtem, ko je govorila, je opazovala Marijin obraz, ki je bil ubit in truden; toda s kozmetiko je Mary vse to prekrila in izgledala je še vedno ljubko in zapeljivo dekle.

"Torej, Anne, oprosti moji radovednosti, kaj te je privedlo k meni?"

"Da ti naravnost povem, prišla sem k tebi, da me uvedeš v kakšno plesno šolo, kjer se lahko naučim dobro plesati v kratkem času najmodernejše plese."

"Prav rada ti pomagam, dear Anne. Danes zvečer, če utegneš, te lahko vzamem v plesno šolo in te priporočim učitelju, kateri je moj dobri znanec."

Zvečer sta šli v plesno šolo. Anica je imela dober talent in kmalu je dobro plesala. Svojega uspeha se je veselila in slikala si je presenečenje svojih sestričen.

Najmlajša Aničina sestrična je kmalu potem praznovala rojstni dan. Cela družina je bila zaposlena z aranžiranjem slavnostnega večera. Povabljenih je bilo veliko: sorodniki, prijatelji, ženini in drugi.

Vsi so bili zbrani v sprejemni sobi in zabava se je pričela. Nekaj časa so gostje sedeli molče in se dolgočasili, dokler jim ni alkohol razvezal jezikov in zabava se je izpremenila v pravo orgijo. V sobi se je valil dim cigaret, napoje s parfumom, pudrom in drugimi dišavami. V kotu na zofi se je mladenič privijal k mlademu dekletu, katera je bila že malo okajena od alkohola, in na drugi strani je mladenič poljuboval dekleta, ne da bi ga motila navzočnost drugih gostov.

Vsi so se nahajali v lepem sentimentalnem razpoloženju ter peli in plesali. Nikdo se ni spomnil Anice in tudi teta ni povpraševala po njej. Ko je bila zabava na višku, so se naenkrat odprla stranska vrata in Anica je vstopila nepričakovano. Ponosno, samozavestno je pozdravila družbo "Good evening everybody!"

Obleka ji je elegantno pristojal, oko ji je živo sijalo in njen stas je zapeljivo dražil mladeniče. Z zadovoljstvom je opazovala svoje sestrične, katere so divje strmele v njo od zavisti in ljubosumnosti.

Pričela se je elegantno kretati med njimi in človek bi mislil, da je živela veliko let v najboljših salonih. Pričela je koketirati na vse strani in srce se ji je smejalo, ko je videla kako hrepeneče jo pogledavajo zaročenci njenih dobrih sestričen. Zagnala se je v ples in niso se mogli načuditi njenemu gracioznemu plesanju.

Sestrične so vrele od zavisti in niso mogle zapopasti, da Anica boljše pleše od njih, ko jo vendar niso še videle nikdar poprej plesati. Čutile so, da današnji večer spričo Anice temnijo vedno bolj in izgubljajo svojo privlačnost.

Najbolj zapeljivo je pričela koketirati z zaročencem "slavljenke." On se ji je približal in bil je ves srečen od njene naklonjenosti. Po plesu sta se oddaljila od družbe in šla v drugo sobo. Anica je čutila, da jo spremlja ljubosumna sestrična z divjimi pogledi.

Takoj, ko sta bila sama, je zaročenec pričel sentimentalno vzdihovati o Amorjevi puščici, ki se mu je zapičila v srce.

"Ne verjamem, da ste se zaljubili v tako kratkem času," je porogljivo odgovorila Anica na njegove vzdihe.

"Ne verjamete? Zakaj ne bi verjeli? En sam vaš pogled mi je vnel srce. Res vas ljubim strastno! Blazno!"

Anica je sedla na stol in on je pokleknil k njenim nogam. Prav v tistem momentu je vstopila slavljenka v sobi. Prebledela je in gledala ves prizor kakor izgubljena.

Anica je mirno dejala: "Ne ljubim vas, in če tudi bi vas ljubila, vas ne bi hotela vzeti moji dragi sestrični." Nato je odkorakala iz sobe pusteč zaročenca slavljenki.

"Prva zmaga!" je triumfalno vzkliknilo njeno ranjeno srce, toda nenadoma je občutila, da je storila nekaj zelo slanega, grdega.

"Ali sem v resnici tako nizkotna in podla, da radi samoljubja ubijem bolna, izžeta srca? Odpustiti je bolje kakor pa maščevati se. Stran od njih, ker nisem za med nje! Ne maram več poslušati njihovega cmerikavega, izrabljenega jecljanja o lepi, mehki, srečni ljubezni, o umirajočem hrepenenju po lepoti! Stran od ljudi, ki so brez idealov, ki lažejo venomer in pretvarjajo temo v solnčno luč; si umetno dražijo čustva in zraven vzklikajo v sentimentalni omami: "Ljubezen! Mladost! Bolest! Trpljenje!" Stran od njih, daleč, da ne vidim in ne čujem poljubovanja teh čudnih src, da ne slišim sentimentalnega hrepenenja po seksualnosti s katerim ubijajo čisto ljubezen!"

Drugo dan je pričela pospravljati svojo prtljago v kovček. Počasi, trdno in omahujoče so grabile njene roke po belem perilu. Nekaj neznanega, težkega ji je ležalo na srcu, lica so ji bila mrka, ne smeha ne radosti ni bilo na njih.

Ko je vse pospravila, se je pripravila na slovo od sorodnikov. Počasi je stopala po stopnicah v pritličje, v jedilnico. Korak ji ni bil lahkoten kakor še nedavno, smehljaj se ni igral na njenih ustnah kakor takrat, ko je stopila izzivalno k razigrani družbi.

Teta in sestrične so jo začudeno gledale. Opazile so izpremembo na njenem obrazu. Anica je preletela celo družino z enim pogledom in dejala v resnem, vendar prijaznem tonu: "Grem stran od vas, oprostite mi, ne morem drugače. Zahvaljujem se vam za vse, kar ste mi dobrega storili, in če sem vas kdaj po nepotrebnem užalila, vas prosim, da mi odpustite ..."

"Kam greš?" je teta začudeno vprašala.

"Sama še ne vem kam," je odgovorila Anica. "Želim si izpremembe!"

Teta se ni zadovoljila s tem odgovorom, toda Anici se ni zdelo vredno natančneje pojasnjevati, ker je vedela, da bi je ne razumeli.

Nato se je obrnila k njim, jim podala roko in odkrito dejala: "Good-bye, sestrične! Žal mi je, da se nismo mogli razumeti." Pogledala jim je naravnost v obraz brez srda in jeze.

Sestrične so sedaj prvič spoznale, da so ji velikokrat storile krivico in zavedle so se, da je niso imele povoda mrziti, ko jim je bila ona vedno dobra.

V.

Anica je bila na mah sama na tem vrvečem svetu. Tujka med tujci. Atom v neizmernosti atomov. Brez doma, staršev in prijateljev. Sama je bila, popolnoma sama. – Kako majhna, kako neznatna v tem velikem, drvečem svetu! Nikdo je ne pozna in ona nikogar.

Korakala je po mestu, utrujena in izmučena, brez cilja in s težkimi čustvi v srcu.

Ena sama misel ji je stala pred očmi, težka, grenka in žalostna: "Kam sedaj? Na levo ali desno? Naprej ali nazaj?" Počasi hodeč se je, ne zavedujoč se, znašla v nekem parku ob Eriskem jezeru.

V parku na tratah in klopeh so poležavali lenuhi in brezdomci, brezposelni in postopači. Skoraj vsi so bili rastrganci, ljudje brez upov in ciljev, trudni, izživljeni in resignirani. Leno so se pretegavali in nepremično zrli na temno in megleno jezero, prav tako kakor da bi pričakovali svojega rešitelja v jezerskih valovih.

Solnce je sijalo visoko nad parkom. Iz jezera se je pričela vzdigavati gosta megla. počasi v pretrganih oblačkih, dokler ni izginila popolnoma in naposled se je prikazala mirna, do solnčnih žarkov bleščeča jezerska gladina.

Čudno, narava je bila kakor nebeški raj, najbolj upehane duše bi oživela, toda glej, tisti ljudje se ne premaknejo s svojih ležišč, ne oživijo, solnce jih ne prebudi, gorki solčni žarki jim ne ogrejejo njih notranjosti in zdi se, kakor da so mrtvi.

S povešanimi vekami in potrtim pogledom je Anica sedela na klopi in izsiljevala se ji je bolestna misel na tragedijo teh uničenih, bednih ljudi.

»Kam plovejo? Kje je njih vodnik? Zastrupljeni so in sedaj se vrtijo na krivičnem svetu kakor ladja na širnem oceanu brez krmila in jader."

Bila je vsa bleda in betežna od težkih in žalostnih misli. Znočilo se je in Anica se je s strahom zavedla, da je pozabila na svoj žalostni položaj, v katerem se je nahajala tisti dan.

Spomnila se je na delavke iz tovarne, katere so ji bile vedno naklonjene. Vabile so jo velikokrat v svojo družbo, toda Anica se ni hotela družiti z njimi, ker je poznala njihove življenske nazore, s katerimi se ona ni strinjala. Ko so nekoč v tovarni preveč glasno izražale krivico, katero jim delajo delodajalci, so bile nakratko odslovljene. Predno so zapustile tovarno, so dale Anici naslov in jo povabile, naj jih kaj kmalu obišče.

Dospela je do velike apartmentne hiše, kjer so stanovale omenjene znanke. Pozvonila je pri glavnih vratih in čakala, da so se odprla. Vstopila je. – Prijateljice so ji čitale z obraza bolest in zbeganost.

Blondinka Jennie jo je skrbno nagovorila: "Kaj te je privedlo k nam, dear Anne?"

"Ne vprašaj me. ker odgovora ne vem ... Bolna je moja duša, sama sem na svetu in zatekla sem se k vam. Ali me hočete sprejet v svojo sredo?"

"Z veseljem", so odgovorile vse hkrati.

Pričele so ji razkazovati stanovanje. Anica se ni mogla načuditi razkošju sob. Takoj ji je prišlo na misel: "Od kje vse to? Kje delajo, da si lahko nabavijo drago pohištvo in druge stvari?"

Vprašala je nato: "Kje delate sedaj? Zdi se mi, da dobro zaslužite ..."

"Ne delamo nikjer," so odgovorile.

"Ne delate? ... Kako se preživljate?" je začudeno poizvedovala Anica.

Blondinka Jennie ji je odgovorila v imenu vseh: "Naša lepota in razum delata za nas. Da me razumeš jasno, ker smo lepe in dovolj pametne, imamo bogate ljubimce, kateri nas preživljajo. Oni nam dajo denar – mi ljubezen."

"Tako? ... torej ste postale priležnice?"

"Ne sodi nas preveč strogo, Anica", je zopet povzela Jennie. "Me smo moderne dame, metrese spoštovanih gospodov, ki zavzemajo dobre pozicije in imajo neomejeno zaupanje v v dobri družbi."

Flegmatično-razigrano je vse povedala in nato je opazovala, kakšen vtis so napravile njene besede.

Anka ni mogla verjeti njenim besedam, toda ko je videla pritrjevalne obraze drugih znank, je očitajoče brez ovinkov dejala: "Vlačuge ste postale? ... oprostite izrazu, toda jaz čutim neizmeren gnus do vašega poklica!"

"Ti si smešna, Anne," je odgovorila Lillian, ljubica starega milijonarja. "Da ti povem odkrito, ti znaš nazore, kateri so nepraktični za sedanjo družbo in po mojem mnenju absurdni!"

Anica jo je pogledala in potem vprašala: "Na čem temelji tvoja trditev, da so moji nazori absurdni in nepraktični kakor se ti izražaš? Ali ni čisto pravilno, da zaničujem prostitucijsko življenje? ..."

"Ne idi predaleč", se je topot oglasila Alice, lepa, stasita rdečelaska.

"Me nismo prostitutke, ker se ne udajamo vsakemu in ne dovoljujemo, da bi vsakdo stegoval pohotne roke po naših telesih".

Anica je nekaj časa molčala in ni vedela kaj ji bi odgovorila. Zavladal je za trenutek mučen molk. Namah pa jih je vprašala: "Ali ne bi bilo lepše in bolje preživljati se z delom in imeti zavest čistosti in poštenosti?"

Sedaj ji je odgovorila Vera, najlepša med njimi, po rodu Slovanka.

"Delati, praviš, trdo garati in imeti moralno in pošteno zavest? Ha-ha, smisel tvojih naukov je grenka ironija – nepremišljen izrek ... Delamo naj noč in dan, ubijamo naša telesa za pijavke in denar, katerega dobimo za naše delo, nas komaj preživi! Zakaj bi delale, ko jih je že sedaj preveč, ki delajo za nenasitne malike – kapitaliste? ... Delamo naj za borih par centov za ljudi, ki jih niti ne poznamo in ki so morda prav ta trenotek v Evropi, Floridi ali Kaliforniji, pijejo šampanjec, živijo razuzdano življenje ali se pa igrajo z milijoni izsesani iz delavske pare, na Wall Streetu ... Ne, me jim ne bomo več pomagale kovati milijonov, da jih bod oni lahkomišljeno razmetavali in pri tem po nas hodili, kakor da bi me ne bi bile človeški stvori! Dolgo časa smo bile navadne sužnje, sedaj ne maramo biti več! Skušamo jim iztrgati toliko denarja, kolikor jim moremo! Za vsak poljub nas boljše plačajo kakor za teden dela v tovarni. Če bi se vsa dekleta ravnale po naši metodi, bi jih kmalu spravile na beraško palico in to bi bilo pošteno!"

Tukaj je Vera prenehala in za trenutek izzivalno merila Anico, potem pa je nadaljevala: "Ti Anne nas obsojaš, pomiluješ, morda celo zaničuješ?"

"Ne, ne, ne zaničujem vas, toda pojmovati ne morem kako ste tako globoko padle? Posebno se pa čudim tvoji ognjevitosti, Vera, ker ti si bila vedno tako mehko dekle ..."

Vera ji je hotela nekaj odgovoriti, toda Anica je hitro nadaljevala z vprašanji:

"Ali so vaši ljubimci oženjeni?"

"Vsi so oženjeni," – so odgovorile.

"Ali ne mislite, da ste uničevalke družinske sreče?"

"Nikdar ne," je hitro odgovorila Vera. "Če imajo namen varati svoje žene, potem j e vseeno, ali jih varajo z nami ali z drugimi ... Sicer pa me nismo iskale njih, ampak oni nas!"

Anica je nadaljevala z vprašanji: "Ali se čutite srečne v tem poklicu?"

Srečne?" Sreče ni nikjer, in tudi pri nas je ni. Sreča beži pred nami z nedosegljivo hitrostjo in takrat, ko misliš, da si jo dohitela, ko si vsa trudna in upehana od lova za njo – takrat ti zbeži v nedosežnost, s hitrostjo bliska."

Razgovor je prenehal. Anica je sedla na komforten divan in se zamislila. Nejasne, bolne misli so ji blodile v trudnih možganih. V bolestni borbi je čutila pomilovanje za ta dobra dekleta, obenem pa je čutila nepremagljiv upor in zoperno grozo pred njih poklicem – poklicem prodajanja ljubezni.

"Kdo je kriv tega? ... Kdo jih je zavedel na to strašno pot? ... One vedo kdo, misleč, da je ta pot najpravilnejša in po kateri upajo plačati: zlo za zlo, udarec za udarec!"

"O, vi ubijalci sreče, uničevalci rahlih, mehkih duš! Lopovi nesramni! " ... Ali veste, da živite le od človeškega trpljenja? ... Dobro, zelo dobro, se tega zavedate, toda vaša srca ne poznajo usmiljenja in ob bedi tisočerih se naslajate, uživate, smejete se in prepevate, zraven pa prepričevalno in hinavsko kričite o ljubezni, človekoljubju, bratstvu in poštenosti!"

Anica je tisto noč prenočila pri svojih prijateljicah. Namah jih je vzljubila – vzljubila jih je zato, ker je vedela, da so bolne in zelo, zelo nesrečne.

Zaspala ni do pozne noči. Premetavala se je po postelji in v srcu je čutila puščobno, turobno bol. Mislila je na Dolfa, ki je tako daleč od nje. Ko bi mogla kakor duh preplavati ogromno daljavo, se mu prikazati pred njegovim obličjem in mu gledati v njegove mirne oči, iz katerih sije toliko milobe, življenja in upanja! ... Oh, kako srečna je bila takrat, ko je bila pri njem; takrat ja bila neizkušena nepoznanka življenja in gledala je svet le z zaprtimi očmi. Samo on je stal pred njo, vse drugo je bežalo mimo nje ... Kako srečno je živela! Z nedolžnimi očmi je zrla na grešni svet – greha ni videla – čutila ni groze pred njim. Takrat je bila glupa in glupeži so vedno srečni. Kje ste zlate sanje, lepe in nedosegljive? Ni jih, nikdar jih ne bo več nazaj, pomrle so, za njih ni več vstajenja. O, zlate sanja, legle ste v globoke grobove, mračne in temne!

Vzdramila se je iz bornega premišljevanja in pričela je prisluškovati dihanju svojih prijateljic. Njih neenakomerno dihanja se je izlivalo v neharmonično, nočno melodijo umirajočih duš. Gosta tema je ležala v sobi in skoraj jo je bilo strah. Vsa nemirna, bolna in utrujena se je končno pogreznila v spanje.

Sunkoma se je zbudila. Dan se je delal. Nikjer ni bilo solnca, da bi jo pozdravilo, toda pozdravljalo jo ja velikomestno jutranje ječanje. Sirene tovaren so presunljivo tulile, avtomobili so hupali, zavore škrtale, cestna železnica je pela svojo cvilečo pesem in vmes sunkoma, nervozno zvonila. – Vse je hitelo za vsakdanjim kruhom.

Anica se je obrnila na postelji in čutila je utrujenost po vsem telesu. Trepalnice so se ji pričele zapirati toda pojem "delati" se ji je zagrizel v možgane in jo vrgel iz postelje.

Brez volje se je napotila na delo v restavracijo, kjer je de-ala zadnjih par mesecev. Dela v restavraciji ni ljubila, kjer so se ji moški vedno usiljevali, delali robate opazke in jo skušali zapeljati. Včasih, ko bi rada zabrusila v obraz kateremu preveč degeneriranemu lahkoživcu, je morala storiti prav nasprotno, namreč prisrčno se smejati njegovi neslanosti. Od bossov ji je bilo naročeno, da mora gostom vedno prijazno streči. In četudi tega ne zaslužijo – radi denarja!

Tisto jutro jo bila duševno tako razdražena in izmučena, da je čutila, da ne bo mogla kontrolirati svojega temperamenta.

Takoj, ko je vstopila v restavracijo, ji je gospodar pričel dvoriti, toda ona se ni mogla vzdržati in zabrusila mu je v obraz: "Stari ste, pa imate pamet majhnega otroka!"

Gospodar jo je začudeno pogledal in najrajši bi jo bil kar mestoma spodil iz službe, vendar se je premagal in čakal ugodnejše prilike.

Anica je servirala nekemu lahkoživcu. Ta jo je skušal objeti in nato poljubiti. Jezno ga je svarila, vendar pomagalo ni nič, dokler ga ni z vso silo, trdo udarila na lice. Zaigrala je službo. Gospodar ji je prinesel denar in ji grozil s policijo, češ, da mu odvrača goste. Odšla je na cesto in pomnožila armado brezposelnih.

VI.

Brez volje, brez denarja, brez upanja je jela romati za delom. Hodila je ves dan v labirintu prometnih in umazanih ulic, od tovarne do tovarne, od restavracije do restavracije. Povsod so jo odklanjali, nikjer je niso potrebovali.

Prav tisti čas je vladala neizmerna delavska kriza v Združenih državah in v velikih industrijskih mestih je bilo na stotisoče ljudi nezaposlenih. Ko je Anica vso to mizerijo videla na svoje lastne oči, se je jela kesati, da je tako neprevidno izgubila delo. Sedaj šele je resnično videla revščino in pomanjkanje, ki je med ameriškimi delavci.

Ko je tako romala od tovarne do restavracije, je videla cele trume ljudi, ki so čakali na delo ure in ure in vedno brez uspeha.

Delodajalec se samozavestno postavi pred ubogo paro in ji brezbrižno, flegmatično pove: "Nič dela danes, pridite naokoli jutri," dasiravno ve, da tudi drugi dan ne bo nobenega potreboval. Tudi brezposelniki to vedo, toda vkljub temu pridejo in neutrudno čakajo drugi dan. V njih notranjosti tli še vedno majčkena iskrica upanja in prihajajo pred tovarno dan za dnem.

Upanje je čustvo nad vsemi čustvi, brez upanja bi ti ubogi sestradanci že zdavnaj poginili in obupali.

Na romanju za delom je nekega dne Anica videla krivico, ki je ni mogla dolgo časa pozabiti.

Tavala je od tovarne do tovarne v družbi brezposelnih deklet. Hitro se je z njimi seznanila. Čeprav so bile po naravi in narodnosti različne, ni to oviralo dobrega prijateljstva. Saj nesrečni ljudje se družijo z ljudmi, ki so si v največjem kontrastu med seboj.

Skupaj so se napotile v neko, veliko avtomobilsko tovarno. Tam je bilo zbranih že veliko ljudi. Ko so se one pridružile armadi brezposelnih, so slišale trpke opazke: češ, ženske naj ostanejo doma in nam naj ne odjedajo kruha! Zbodlo jih je očitanje. Skromno so se postavile v vrsto ter čakale uro za uro.

Delavci so mrmrali, preklinjali, prestopali z ene noge na drugo in pokašljevali. Bili so trudni od dolgega čakanja, razočarani in nervozni. Komaj, da so se še vzdržali na nogah.

Pred pisarno sta stala dva kompanijska stražnika, orjaka, rdeča v obraz, brutalnega izraza.

Neki delavec, suh, raztrgan z nemirnimi sivimi očmi je nervozno stopil v kot čakalnice in venomer strmel v vrata pisarne. Nenadoma se ojunači, stopi iz vrste in hoče iti v pisarno. Stražnika sta ga srdito pogledala in eden izmed njiju se je surovo zadrl nad njim: "Get back in the line!"

Delavec ga je predrzno pogledal in rekel energično: "Hočem v pisarno in govoriti z delodajalcem!"

"Čemu?" ga je vprašal stražnik, "delodajalec bo prišel ven in vam bo povedal, če potrebuje kakšno delovno moč."

"Jaz moram z njim govoriti," je trmasto vztrajal delavec. Pomagalo ni nič. Stražnik ga ni pustil v pisarno. Ko je uvidel, da zgrda ne opravi nič, je pričel pripovedovati ponižno stražniku, da je njegova žena bolna, otroci so lačni, gospodar ga podi iz stanovanja, ker je zaostal s plačilom stanarine. Stražnik ga ni poslušal, ampak široko zehal poleg njega. Ko je ta videl, da delavec še vedno sili v pisarno, se je ponovno, surovo zadrl za njim: "Get in the line, and wait there!"

Delavca je stražnikovo obnašanje razsrdilo in s silo si je hotel napraviti pot v pisarno.

"Get back!" je zopet zakričal stražnik in udaril ubogega delavca v obraz. Mož se je opotekal in padel na tla – iz lic se mu je pocedila kri. Stražnik je nato izzivalno meril ostale delavce in njegove oči so govorile: "Če se še kdo predrzne nasprotovati, se bo z njim prav tako zgodilo kakor z onem!"

Vsi delavci so prebledeli, mrmrali in v srcu preklinjali človeškega psa. Radi bi ga bili potolkli na tla kakor nevarno zverino, toda tega niso storili. Molčali so in v svoji notranjosti jokali sramu. Bali so se, hlapčevski čut je bil pregloboko ukoreninjen v njih, da bi imeli pogum glasno protestirati proti stražnikovi brutalnosti.

Anica je videla ves dogodek. V srcu ji je divjala besnost. Nekaj bi rada storila – že je hotela skočiti iz vrste in zagnati v brutalneža kakor divja mačka ter dati zadoščenje ubogemu delavcu in svojemu notranjemu gnjevu. Ni storila, kar je čutila v svojem srcu, nekaj jo je zadržalo nazaj – tudi nje se je oprijemal suženjski čut – sklonila je glavo in se pričela vsa tresti od razburjenosti.

Končno se je vendar pokazal delodajalec. Opazoval je nekaj časa množico, katera se k njemu zateka kakor verniki v cerkev. Še enkrat je premeril dela proseča ljudi in dejal : "I don’t have a thing to-day – come around to-morrow," – in odkorakal v pisarno.

Množica se je pričela počasi pomikati iz čakalnice. Nekateri so odhajali takoj, drugi pa so nepremično stali, še vedno upajoč, da bodo dobili delo.

Kmalu sta se oglasila stražnika: "Get out! Get out!" Počasi so es razšli vsi in Anica z njimi.

Zvečer se je zopet znašla v parku ob Erijskem jezeru.

* * *

Tam daleč izza jezera je vstajal somrak – okrog in okrog je bilo vse mirno, večerna zarja je tiho ugašala, šumljanje valov je bilo mehko in lahno, luna je izšla.

"Romantična noč!" je vzkliknil obupanec-proletarec. "Valovi le šumljajte, le prepevajte in me vabite v svoje kraljestvo za hrano ribam. Pozdravljen, grdi svet!" In spustil se je s pečine v hladne valove.

Tam ob obronku jezera, stoji drag avtomobil "Auburn Court". V njem sedi sin kapitalista in sentimentalno vzdihuje mladi proletarki o ljubezni večni.

Tam, na drugi strani parka, drug avtomobil "Lincoln", v njem star pohotnež, kapitalist (morda oče mladeniča, ki sedi v "Courtu"), ki tudi deklamira o ljubezni mladi proletarki.

Zopet na drugem prostoru, čisto blizu jezera, stoji tretji avtomobil "Cadilac". V njem sedi neki višji politik in privija k sebi mlado proletarko.

Vse te deklice je ukanilo življenje. Preživele so mnogo gorja in sedaj se prodajajo.

– Vsi se prodajamo, ker smo slabiči. Vsi umiramo, ker smo rojeni brez jake samozavesti Nimamo samozavesti, ki je tako zelo potrebna na tem krivičnem svetu. Brez samozavesti ni življenja. Življenje prodajamo vsled pomanjkanja samozavesti in kdor se enkrat proda, ta ne živi več svojega življenja. Tisti, ki se je prodal, umira. In koliko jih pomrje radi tega? ... Veliko več jih pomrje vsled pomanjkanja samozavesti kakor za vsemi drugimi boleznimi skupaj. Za bolezni so zdravniki, laboratoriji, za šibko samozavest – pa ni zdravnikov in ne bolnic. – In zakaj jih ni? – Zato ker zavojevalci ubogih duš hočejo, da množica duševno umira in pri tem fizično dela, vleče težke tovore kakor žival, dokler se onemogla ne zgrudi na tla.

Od jezera je zavel hladen vetrič in je Anico prebudil iz globokega premišljevanja o težavah in ranah človeške družbe.

"Zakaj nisem rojena brezčutna kakor nekateri? Živim le za trpljenje. Neprenehoma me nekaj grize. Vedno brskam po svoji notranjosti in razgaljam svojo bedno individualnost. Oh, kako žge to v srce!"

V pozni uri se je znašla pred apartmensko hišo, kjer je bilo njeno začasno bivališče. Stanovanje njenih prijateljic je bilo močno razsvetljeno. Temne sence so se premikale ob oknih. Te sence so jo plašile. Bala se je stopiti v stanovanje, ker je vedela, da so notri ljubimci njenih prijateljic.

Ni se motila. V stanovanju je bila nočna zabava, štirje, že priletni gospodje, elegantni, so ji bili predstavljeni. Ni razumela njih imen, mehanično jim je podala roko. V glavi je začutila lahko omotico. Močan, sladak parfum je nasičal ozračje, duh likerja se je mešal s parfumom, cigarete so dišale prijetno in omamljivo, vzkliki mladih deklet so se izgubljali v strastni godbi jazzu.

Eden izmed gospodov se ji je približal in ji je pričel dvoriti z najslajšimi besedami: "V vas, gospodična, se bi zaljubil strastno, ljubezen do vas bi gorela večno, nikdar ne bi ugasnila!"

Anica ga je nekaj časa poslušala, nato pa ga je predrzno vprašala: "Gospod, oprostite moji netaktnosti – ali vas smem vprašati, koliko ste stari?"

On jo je nekaj časa gledal v zadregi ter se nato pričel gromko smejati.

"Vidim, da vam je neljubo moje vprašanje, zato vas vprašam nekaj drugega. "Ali ste oženjeni?"

"Da," je odgovoril, ne da bi se obotavljal.

"Koliko je stara vaša najstarejša hči?"

Stari gospod je prišel še v večjo zadrego in ji odgovoril, da je njeno vprašanje neumestno.

"Oprostite, nisem vas hotela žaliti, le šalim se rada. Toda, gospod, če vas razumem pravilno, vi bi me radi imeli za ljubico? ... Ali ni res tako? ...

Zopet se je pričel široko smejati, da se mu je vse telo potresavalo in nato dejal: "Lepo je od vas, da govorite naravnost in razumno. V vas ni utelešena samo lepota, ampak tudi dober razum."

Anica se je navidez prisrčno smejala njegovemu laskanju in rekla: "Rada govorim odkritosrčno." Nenadoma pa mu je stavila nedolžno vprašanje: "Ali imate veliko denarja?"

Stari gospod, izživel kapitalist, si ni znal tolmačiti njenega obnašanja. Enkrat se mu je zdelo, da se mu mladenka roga v obraz, drugič je mislil, da ima pred seboj naivno proletarsko dekle, katero si bo osvojil z lahkoto, za ceno majhnih daril.

"Če sem bogat, ste vprašali? Zelo, zelo bogat sem, vse mesto lahko kupim in tudi vam lahko kupim vse, kar vam naslika vaša fantazija."

Anica se je še malo igrala z njim in se čudila njegovemu bogastvu. Zopet mu je stavila vprašanje: "Gospod, vi bi me radi imeli za svojo ljubico. Ali ne čutite nič odpora v vašem plemenitem srcu, ker sem jaz navadno proletarsko dekle?"

"Ha-ha," se je zopet režal, "mi proletarska dekleta ljubimo najbolj, ker niso tako rafinirana kakor dekleta naše družbe."

Komaj je še zadrževala srd in jezo v svoji notranjosti, vendar se je premagala in pričela sprva počasi, premišljeno, na koncu pa razburljivo in grozeče:

"Proletarke ljubite najbolj, vi degenerirani sesalci trpeče proletarske množice! Najprvo izsesate moč tisočerim revežem, si nagromadite ogromno bogastvo, nato pa razsipavate denar za eno ali več oseb, katere dražijo vaša razbita telesa. Ali ste res tako naivni, da mislite, da bom jaz, hči proletarca in proletarke, katera sta šla v prezgodnji grob radi vas, pijavk, ogrevala vaše stare kosti za denar, do katerega imam jaz toliko pravice kakor vi? Ne pričakujte tega, še živijo sinovi in hčere proletarcev, kateri niso izgubili ponosa in samozavesti, in gorje vam, kadar pride dan njihovega vstajenja! Le tlačite nas, vendar mi se bomo vkljub temu osvobodili, vzdignili in rešili, ker v nas je moč in pravica!"

Vsa zasopla je prenehala, nato je hotela še nekaj reči, pa se je premislila in ponosno odkorakala v spalnico, pusteč njega samega.

Kmalu nato je prihitela za njo v spalnico Vera.

"Anne, kaj si storila?" je vprašala Vera skrbno.

"Storila sem, kar bi morala storiti vsaka poštena proletarska dekle!"

"Občudujem tvoj ponos in samozavest, toda Anne ali ne veš, da si zavrgla priliko, za katero bi tekmovalo sto in sto deklet? On je bogat in bi si ga lahko ovila okoli prsta, ter od njega dobila vse, kar bi ti srce poželelo!"

"Dobila bi vse, praviš, toda za kakšno ceno? ... Za ceno, da bi se udajala starcu, ki ima hčer starejšo od mene ... Za denar naj bi se mu udajala? ... Za tisti denar, katerega je ukradel sto in sto revnim ljudem? Nikdar ne bom tega storila!"

"Vsi delamo tako, takšen je pač sistem današnje družbe."

"Nehaj, Vera ... nočem slišati niti besede več o tem!"

Vera je odšla iz sobe – v njej se je povečalo spoštovanje in ljubezen do Anice.

Tisto noč ni dolgo zaspala. Dogodek se je živo plazil v njeni notranjosti in razmišljevala je o Verinem govorjenju.

Bogat je in ovila bi si ga okoli prsta, da bi ti dal vse, kar bi poželela! – Zavrgla sem priliko, za katero bi tekmovalo sto in sto deklet! Ali ni imela Vera prav Če bi postala njegova ljubica, bi mu pulila denar, kolikor bi mogla, postala bi bogata in ga nato zapustila. S tistim denarjem bi lahko storila veselje in praznik mnogim zatirancem in revežem. – Če bi to storila, ali bi se pregrešila proti človeški morali? Duša ji je govorila: "Ne bi grešila, celo dobro, človekoljubno delo bi storila. Če je namen plemenit, je moralen, dasirsvno človek brede po nemoralni poti. – Če ima človek dober in čist namen, potem se ne sme bati zla, katerega mora storiti, predno doseže svoj cilj.

Spomnila se je zgodbe o svetnici Mariji Egipčanski, katera je romala na božji grob. Prišla je do velike reke in ker ni imela novčiča za brodarino, je ponudila brodnikom za plačilo svoje telo.

Že se je skoraj kesala, da je zavrgla ponujano ji priliko, toda tisti hip se je spomnila na Dolfa in v srcu jo je zabolelo ob misli, da bi mu bila nezvesta.

"Kaj bi on mislil o meni, če bi izvedel, da sem prodajala svoje telo za denar? Oh strašne, grozne misli ..."

VII.

čez nekaj dni je Anica zapustila svoje prijateljice za vselej. Našla si je majhno sobico pri neki dobri, stari Poljakinji. Službo je iskala vsak dan in naposled jo je dobila v nekem grškem restavrantu. Kakor nekdaj, tako je tudi sedaj trpela pred zalezovanjem nekaterih moških. Kljub temu, da je njena bolest naraščala z vsakim dnevom, je vztrajno prenašala vse napore vsakdanjega življenja. Od časa do časa je pisala Dolfu v Evropo zatrjujoč mu, da se ji dobro godi v Ameriki, le hrepenenje po njem moti njeno popolno srečo ...

Že je poteklo leto in ona je še vedno delala v istem restavrantu. Njena duša se je malo bolj umirila. Postavila si je trdne cilje. Čez dan je delala, zvečer je hodila v šolo. Denar je skrbno hranila in nadejala se je, da si bo v teku enega leta toliko prihranila, da se bo lahko z malimi prihranki vrnila domov. Že je gradila zlate palače v oblake; domovina, Dolfi, dom, družina ...

V restavrantu, kjer je delala, je pa zadnje čase prihajal gost, kateri je silno vzbudil Aničino pozornost. Popolnoma se je razlikoval od drugih gostov. Drugi gostje so delali Anici komplimente, ji dajali napitnino in se ji skušali intimno približati, toda novi gost se je obnašal prav nasprotno. Igral je tako, kakor da je ne bi nikdar opazil. Vendar takrat, kadar je Anica gledala v drugo smer, takrat, Če bi kdo opazoval, bi videl, da so se njegove lepe oči zasvetile v pohotnem blesku.

Z vsakim dnevom je njeno zanimanje do njega rastlo močneje. Večkrat ga je od strani opazovala in si ni mogla prikriti, da ji ugaja ta mlad, hladen elegan. ln hladneje se je vedel nasproti njej, tem gorkeje se je Anica zanimala zanj.

Vsak dan ob istem času je ponosno vstopil v restavrant in se usedel vedno k isti mizi. Pričel je brati časopis in zdelo se je, da je globoko v čitanju.

Anico je silno jezilo, ko je videla, da je popolnoma indiferenten napram nji. Želela si je, da bi jo nagovoril, toda čakala je dolgo časa zaman. Njegova elegantna, visoka postava, njegov hladen pogled jo je vedno bolj razburjal. Ustrašila se je, ko se je zalotila, da je zadnje dni več mislila na ponosnega tujca kakor pa na svojega Dolfa. Zatrjevale je sama sebi: "Nikdar ne bom prenehala ljubiti Dolfa in na tujca moram pozabiti. Kaj bi si mislil Dolfi o meni, če bi izvedel, da si želim stikov s človekom, ki slučajno prihaja v restavrant kakor sto in sto drugih?"

Odganjala je misel nanj in da bi njegova slika zatemnela, je pričela obujati spomine, ki jih je doživela z Dolfom v svoji prvi ljubezni. Posrečilo se ji ni. Slika hladnega elegana je vedno bolj živo žarela. Kakor kakšna melodija, ki se ti zagrize v možgane in se je ne moreš iznebiti ves dan, prav tako ji je tujčeva slika vedno znova prihajala pred oči. Ob urah hrepenenja po združitvi ni želja ustvarila Dolfove slike, ampak tujčevo. Čutila je, da prihaja ljubezen, kateri se ne bo mogla ubraniti. Srce se ji je krčilo ob misli, da bi zadala rano tistemu, kateri ji je bil vedno drag in trden ideal v njenem življenju.

Drugi dan je prišla na delo s trdnim sklepom, da ne bo več mislila na hladnega mladeniča. Ko se je bližala ura, ob kateri je tujec prihajal v restavrant, je Anica popolnoma pozabila na svoj sklep in njeno srce je poskočilo, ko je vstopil.

Anica mu je servirala. Ko je postavljala jedila na njegovo mizo, jo je nenadoma ogovoril. V lepi, doneči angleščini je dejal:

"Gospodična, vi ste Slovenka." Lepo jo je pogledal in pristavil:

"Oprostite mojemu netaktnemu vprašanju."

V Anici je vse zatrepetalo; njegov mehki glas je odmeval v dnu njene duše.

"Da, gospod, Slovenka sem," je dejala vzrujano. "Kako vi to veste?" je vprašala.

"Kako vem, da ste Slovenka? Čisto enostavno. Slovenke se poznajo od deklet drugih narodnosti, ker so najlepše med njimi."

"Hvala lepa za poklon," je skromno pripomnila.

"Niti najmanj se vam ne mislim laskati, ker, kar sem dejal, je resnica. Da sem vedel, da ste Slovenka, je tudi v tem vzrok, ker sem potoval pred nekaj leti v jugoslovanskih krajih kot zastopnik neke ameriške tvrdke in sem se spoznal z vašim narodom in običaji."

"O, tako," se je začudila ona, "ali smem vprašati, kateri narodnosti pripadate?"

"Jaz sem rojen v Kanadi in sem angleškega rodu."

Med tem pogovorom je zazvonilo v kuhinji in Anica je morala servirati drugim gostom.

V glavi ji je vse brnelo in prišla je popolnoma iz ravnotežja. Mehanično je servirala ljudem, ni odgovarjala na njih vprašanja in zdelo se ji je, da ji govorijo od nekje iz daljave.

Njen novi znanec je vstal in plačal večerjo. Ko ji je plačeval je dejal:

"Gospodična, če se vam ne bom zdel preveč vsiljiv, bi vas povabil po vašem delu na vožnjo z avtomobilom." Pogledal jo je tako lepo in proseče, da ona ni vedela, kaj bi mu odgovorila. Nekaj časa je nesigurno omahovala.

"Veselilo me bo. Čez eno uro bom prosta."

"Počakam vas na ulici v avtu. All right?"

"All right!"

Anica je prišla iz restavranta točno čez eno uro. Takoj je opazila na oglu ulice roadster "Oakland." Kakor hitro jo je on zagledal, je stopil iz avta in ji je z gracijozno uljudnostjo odprl vrata in nato je sam sedel za volan.

Šele sedaj sta se formalno predstavila drug drugemu. Njegovo ime je bilo Dorian Wilde.

Avtomobil je drčal po dolgih ulicah. Kričeči električni napisi so bliskoma leteli mimo nje. Vožnja po mestu se ji je zelo dopadla in zdelo se ji je, kakor da se pelje po svetih, tajinstvenih pokrajinah sveta. Dalje in dalje je drvel avtomobil, enkrat na levo, drugikrat na desno, križal ceste in mostove in nato zavil na boulevard, ki se je vil ob jezeru, dokler nista prišla v tihi, temni park. Motor je prenehal svojo šumno pesem. Vse je bilo mirno, nikjer ni bilo žive duše. – Dolgo časa nista izpregovorila. Mirno, zmišljeno sta strmela v nemo noč.

"Miss Anne, povejte mi odkritosrčno, ali verujete v ljubezen, katero nekateri opevajo tako navdušeno?" je dejal v mehkem, prijetnem tonu.

"Če verujem? ... Gotovo, da verujem in zakaj bi ne? Ljubezni se moram zahvaliti, da nisem propadla!"

"Pojasnite mi to," je dejal.

"Bila sem v tesnih stikih z bednimi ljudmi, ki so bivali v blatu, padali v greh in zločine in če ne bi v meni gorela idealna ljubezen, bi tudi jaz padla kakor oni in bi se jim pridružila na njih žalostni poti."

"O, to je druga povest. Jaz ne verujem v ljubezen in dvomim, da bi kdaj verjel," je Dorian rekel razočarano, žalostno.

"Zakaj ne verujete v ljubezen? Jaz mislim, da je prava, resnična ljubezen najlepši ideal človeštva."

"Prav pravite, ljubezen je najlepši ideal, toda pristaviti bi morali, da je tudi najvarljivejši."

"Kaj vas je dovedlo do tako črnega obsojanja ljubezni?"

"Preveč grenko razočaranje."

Anica je čutila pomilovanje in čudila se je, da tudi tako lepe mladeniče, kakor je on, doseže razočaranje.

Prosila ga je, naj ji pove svojo zgodbo. Pričel je pripovedovati. Izmišljal si je strašne stvari, katerih v resnici ni nikdar doživel. On je bil glavni trpeči heroj. Govoril je mehko, čustveno in žalostno in Anica je sočustvovala in trpela ob poslušanju njegove povesti. Smilil se ji je iz vsega srca.

Povest je končal. Bila je povest, katero je najbrž že mnogokrat pripovedoval na lovu za mladimi dekleti. Ko je končal, je igral utrujenost in pekočo bol. Anica bi ga najrajši objela in ga uverila, da ljubezen še živi na svetu, toda v tistem trenutku se je spomnila na Dolfa in ob tem spominu se je prestrašila.

Postala sta nerazdružna prijatelja, kljub temu ji on ni nikoli omenil drugih čustev kakor zgolj prijateljstvo.

Ona ga je že ljubila z vso silo svojega srca in z vsakim dnevom je postajalo njeno hrepenenje po ljubezni večje in večje.

Bilo je nekega sneženega zimskega dne. Snežilo je tako gosto, da se ni videlo za pedenj naprej. Čudno, v takem vremenu je Dorian predlagal Anici vožnjo v avtu. Pristala je na njegov predlog in odpeljala sta se v sneženo pokrajino. Žarkomet je prodiral v kraljestvo snežink in Anici se je zdelo, kakor da se nahaja na nerazumljivem drugem svetu. V avtomobilu je vladala prijetna toplota, motor je enakomerno pel svojo delujočo pesem, šipni brisač je avtomatično čistil in odmetaval sneg z okna, tako da je bil osvetljen le polkrog na šipi.

"Kako romantična vožnja!" je vzhičeno vzkliknila Anica. "Kam se peljeva?" je vprašala Doriana.

"Peljeva se k enemu mojih prijateljev, ki živi dve milji od tukaj."

Bila sta že čisto blizu hiše njegovega prijatelja, ko se je naenkrat ustavil avto.

"Kaj se je zgodilo?" je ona skrbno vprašala.

"Ne vem – zdi se mi, da se je pretrgala ena izmed glavnih žic.

"Kaj bova sedaj storila?"

"Poskušal bom popraviti, če pa ne bom mogel, bova morala ostati čez noč pri mojem prijatelju, jutri pa pokličem mehanika."

Anica ni niti najmanj sumila, da je on ustavil avto namenoma. Nekaj časa je popravljal motor, potem pa je dejal, da ne more najti defekta, radi tega se morata napotiti k prijatelju peš in ostati tam čez noč.

Kmalu sta dospela k prijatelju. Dorian je lagal o nezgodi in izrazil željo, da bi dobila prenočišče pri njem.

"Prav rad vama postrežem, toda imam samo eno sobo na razpolago in morata se zadovoljiti z njo." – Anica je padla tisto noč.

On ji je strastno šepetal: "Mislil sem, da ne bom nikdar več ljubil nobenega dekleta, toda sedaj vem, da sem se varal. Ljubim te, Anne, tako silno kakor ni še nikdar noben mož ljubil žene. Brez tvoje ljubezni nima moje življenje nobene vrednosti."

Anica ga je strastno objemala in prisrčno vračala poljube.

Dorianu so pohotno žarele oči in vriskale zmagoslavne zavesti: "Moja je vsa, vsa!"

Drugi dan sta se pripeljala domov. Stara Poljakinja je radovedno in skrbeče pogledovala Anico. Čudila se je Aničini odsotnosti čez noč. Anica ni čutila potrebe, da bi ji razlagala, kje je prenočila. Srečna in vesela je bila tisti dan.

VIII.

Spomladanski dan pride v poletni, poletni pa v pust, meglen jesenski dan. Prav tako preide veselje v žalost, sreča v obup, ljubezen v sovraštvo.

Anica je bila vsa prevzeta novorojene ljubezni. Dorianova slika ji je neprenehoma stala pred očmi. Sedeča na zofi, je nepremično zrla skozi okno, njen pogled je mehko sijal ob misli nanj.

Gospodinja jo je prebudila iz blaženega sna. Potrkala je na vrata in ji dostavila včerajšnjo pošto. Med drugimi pismi in časopisi se je zasvetilo Dolfovo pismo iz Evrope. Ustrašila se je. Nervozno je pričela odpirati pismo in pri tem je želela, da bi ji pisal da je – ne ljubi več, ali kaj podobnega. Pričela je čitati:

"Moja draga Anica. Dolgo časa je preteklo, odkar sem ti zadnjič pisal. Morda si skrbela radi tega, vendar upam, da nisi dvomila v mojo ljubezen. Na svetu ni sile, ki bi mogla omajati moja čustva do Tebe. Ti si moj najlepši ideal, najsvetlejša zvezda, ki me vodi, vzpodbuja in daje smisel mojemu življenju. Velikokrat sem sklonil svoj hrbet pod težo trdega dela in neveselih misli, vendar uklonil se nisem. Misel nate me je dvignila in dala moč, da sem vzdržal in trmasto kljuboval vsem oviram in neprilikam, ki so mi stale nasproti. Nisem se ustavljal, nisem omagoval in končno sem postal dobro situiran lesni trgovec. Sedaj gradim dom za naju in najine potomce, in ko bo dograjen, moraš priti domov in prevzeti posel mlade gospodinje.

Ali se še spominjaš, kako sva nekdaj sanjala o svojem domu, otrokih in družinski sreči? Takrat so bile najine sanje daleč, daleč od naju in sedaj se resnično bližajo, realizirajo. Včasih kar ne morem verjeti, da se sreča smehlja tudi bednim."

Še predno je prečitala pismo, je jela krčevito jokati.

"Ti dobri, plemeniti Dolfi! Ti gradiš dom za naju, medtem ko sem jaz postala ljubica drugega. Ljubiš me neizmerno, verujoč, da tudi jaz tebe ljubim. O, kako veliko in kruto krivico sem ti storila! Kako nem nesrečna radi tega!"

Odgovorila mu je na njegovo pismo še tisti večer. – Čim prej izve tem bolje. Solze so ji nalahko polzele po licih, ko je sestavljala pismo:

"Dragi Dolfi: –

Vem, da si razumen in vem, da me ne boš preklinjal, ko prejmeš to pismo, vem pa tudi, da boš silno trpel, ko izveš vse.

Življenje je čudna stvar. Sedaj se obrne v eno smer in nato zopet v drugo. Takrat, ko sem odšla od Tebe, sem bila neomajano uverjena, da bom nekdaj Tvoja srečna družica. Čas, razmere in okolščine obrnejo človeka v tisto smer, ki se je človek najmanj nadeja. Da Ti naravnost povem, skušaj prenesti stoično – Tvoja žena ne morem postati. Prosim Te, ne razburjaj se, ne sodi me preveč hudo. Zgodilo se je, da sem srečala moža, v katerega sem se blazno zaljubila in Tebe storila nesrečnega. Težko mi je bilo, ko sem vedela, da boš Ti radi tega trpel. vendar svojim čustvom se nisem mogla upreti.

Prišlo je do tega, da se sama nisem zavedla kdaj. – Odpusti mi, dragi Dolfi, in ne obsojaj me preveč črno. Tako telo želim, da bi bila pri Tebi in Ti lahko razložila vso nesrečno povest in Ti vlila poguma v Tvoje razbito srce. Ne obupuj preveč, vse se pozabi in tudi Ti boš pozabil na svojo nesrečno ljubezen.

Končam bolečo izpoved in še enkrat Te prosim: Odpusti mi!

Odpiši mi kmalu in sprejmi moje največje spoštovanje in resnično prijateljstvo. – Anica."

Pismo je odposlala, vendar svoje notranjosti ni umirila. Preživela je eno tistih morečih noči, ko človek želi spanja vsled fizične utrujenosti, a ne more. Pred njo je stal Dorian, katerega ljubi s silnim ognjem žene, in nato je mislila o Dolfu, katerega je ljubila v času njenega prehoda iz otroka v dekle.

Vso noč se je vznemirjala in podila v srce grizoča premišljevanja.

* * *

Zopet je preteklo pol leta. V tem času se je njena ljubezen do Doriana izpremenila v marsičem. Nekdaj, dokler ga ni poznala bližje, je videla v njemu samo samozavestnega, življenja izkušenega moža. Sedaj je spoznala vse njegove napake in nizkotnosti, katerih ni več prikrival kot pri prvih prijateljskih sestankih – Ljubila ga je še vedno, vendar v srcu je čutila, da je njena ljubezen le še nekakšna strast navajenega seksualnega druženja.

Mnogokrat je premišljevala o svojem položaju in slutila je, da prihaja nesreča.

Ob povratku meseca ni imela menstruacije in strah jo je spreletel pred odkritjem svoje nosečosti.

Že precej pozno zvečer je prišel k njej Dorian. Ona mu je odkrila svoj položaj. Opazovala je njegove poteze na obrazu in videla je, da je postal na mah jezen, hladen in skoraj ironičen posmeh mu je krožil na ustnah.

"Hm ... kaj naj storiva sedaj ? Hm ... k zdravniku boš morala iti. Sto in sto abortacij se odigra dnevno v današnjih časih in tudi ti se ji boš morala podvreči!"

"Abortirati plod najine ljubezni, praviš? ... Ali si ob pamet? Ne, nikdar ne bom tega storila. Nikdar ... Razumeš? Poročiti se morava!" je jezno rekla, tresoča se po vsem telesu.

Ob tej njeni zahtevi se je trenutno zganil, nato pa dejal surovo, razdraženo:

"Oženim naj se s teboj? To je lahko reči, ampak težko narediti!"

"Zakaj ne?"

"Zato ... zato ... ker je nemogoče, ker sem jaz že – oženjen."

Ta njegova izjava jo je tako pretresla, da je momentalno prišla popolnoma iz ravnotežja. Ni mogla verjeti in zdelo se ji je, da ji je povedal le surovo šalo.

"Vidim, da ne moreš zapopasti moje odkritosrčne izjave. Žal mi je, da moram ponovno potrditi, da je resnica in ne šala! Enkrat bi morala izvedeti vse tako in tako, in čim prej izveš tem bolje zame in zate. – Tedaj, ko sem te prvič videl, sem se tako zaljubil v te, strastno, blazno. Poizvedel tem, kdo si in kakšni so tvoji nazori. Povedali to mi, da si pošteno in ponosno dekle in da si največja nasprotnica bogatašev. Ker sem jaz sam sin bogataša, sem se vso storijo zlagal. Izmislil sem si, da sem iz Kanade in si nadel napačno ime. Moje pravo ime je Jimmy L. Porter, sin Luisa Porterja, tovarnarja iz mesta A ... Sedaj lahko vidiš, da med nama zija globok prepad."

Skoraj blazno je strmela v njega. Histeričen obup ji je sijal iz oči.

"Sin kapitalista si? Oženjen? Ali je to mogoče? ... Prekliči, kar si izrekel! Povej, da si se samo grdo šalil. Povej, hitro! Ne muči me! Ne norčuj se! Prekliči, kar si rekel in priznaj, da samo skušaš moja čustva!"

"Ne vzemi si preveč k srcu, dragica ... saj te vkljub temu ljubim, obožujem, vendar pa, kar sem izjavil, je gola resnica."

Sedaj ji je povedal vse v tako resničnem tonu, da ni bilo nikakšnega dvoma o njegovi izpovedi.

"Nesramni lopov! Tat mojega življenja! Torej je resnica, kar si dejal. Torej je res, da si ničvredni zapeljivec in ubijalec moje sreče! ... Vse te mesece, ki te poznam, si bil hinavec in pri tem igral poštenjaka, inteligenta, človekoljuba ... Sedaj še bolj verjamem v vaše podlosti in zločinstva, ki jih izvajate nad ponižanim proletarskim ljudstvom!"

Hotel ji je odgovoriti, toda ona ga je srdito zavrnila s psovko:

"Niti besede več, slepar!"

Dolgo je ležala na divanu. On je stal poleg in čakal, da se pomiri. Bil je navajen podobnih prizorov in niso ga preveč vznemirjali. Jel jo je tolažiti z mehkimi besedami.

Naenkrat se je sunkoma vzdignila. Gledala mu je divje, skoraj blazno v obraz in iz grla so ji privrele besede polne zaničevanja in bolesti:

"Poberi se in se mi nikdar več ne prikaži pred očmi!"

Ne da bi kaj rekel, je odšel.

"Odšel je. Odšel je brez kesanja, brez sočutja, ne da bi mu bilo žal njegovega dejanja, ne da bi se spomnil na trenutke naslade, ki jih je pil iz mene! Strašno ... in jaz ga ljubim in v sebi nosim njegovo dete. Ali je resnična njegova izpoved ... Ne morem verjeti, ne more biti res!"

Drugi dan ga je nervozno pričakovala.

"Prišel bo, mora priti, ker vse skupaj so bile sanje – fata morgana in nič drugega!"

On ni prišel, toda prejela je njegovo pismo. Razburjena je odprla in iz njega je padel denar-dolarji. Čitala je: – Priloženo pošiljam denar za zdravnika, preostanek porabi po svoji volji. – Ne povprašuj po meni, ker danes odpotujem v San Francisco.—Vživi se v položaj in ne huduj se preveč name. Kaj hočeš, taki smo. –

IX.

Čas beži kakor ubežne sanje. Od Doriana ni bilo več nobenega glasu. Anica je bila popolnoma v svoji bridkosti. Še ko je bila otrok, jo je prešinjavalo materino čustvo in sedaj se ni mogla odločiti, da bi šla k zdravniku.

V težkih urah zapuščenosti in razdvoja je prejela Dolfovo pismo. On ji je pisal:

Draga Anica! Prejel Tvoje pismo. Oprosti, da ti šele zdaj odgovarjam. Takoj po prejemu Tvojega pisma nisem bil zmožen odpisati. Strašna skoraj nemogoča se mi je zdela Tvoja izpoved. Ko sem prebral pismo, sem dobil hud udarec v srce in zdelo se mi je, da se podira vse moje življenje. Tako nenadoma, tako nepričakovano je vse to prišlo. Prej bi verjel v polom sveta kakor pa v polom svoje sreče. Kako težko in trdo je bilo spoznanje, da nisi več moja, Anica, vendar uvidel sem, da je najbolje udati se v položaj, kakršen je. Koliko sem pretrpel, Ti ne bom opisoval, ker vem, da s tem položaja ne izboljšam. V pismu me prosiš, naj Te ne sodim krivično. Ne, ne, draga Anice, nikdar se ne bi drznil te soditi krivično in slabo. Vem dobro, da si plemenita duša in jaz nimam pravice obsojati Tvojega življenja. Tvoje prijateljstvo sprejemam z najglobokejšim spoštovanjem in naj se zgodi karkoli, pomni, da Te Dolfi še vedno ljubi in bo pripravljen dati zate tudi življenje – – –

Ko je pismo prebrala do konca, je zopet pričela bolestno ihteti.

"Ti dobri Dolfi, nisem se motila o tebi. Razumeš me in odpuščaš. Popolnoma si se udal v svojo nesreče. O bog, da sem se mogla srečati s človem, kateri je kruto, ne da bi imel usmiljenje, razdrl in poteptal najino življenje!"

Dan za dnem noč za nočjo je brskala v neplodnem premišljevanju po svoji raztrgani, bolni duši. Zgodilo se je večkrat, da je sanjala o Dolfu. Sanje se se razvijale: postala je njegova žena in mlada, srečna mati malčka, katerega sta oba globoko ljubila. Srečna je bila v sanjah, družinska sreča jo je božala in poljubljala mehko na obraz. Dolfa je ljubila kakor nekdaj, vse njeno romanje po tujini je bilo pozabljeno, izbrisano iz sanj. Ko se je ob takih trenotkih zavedla realnosti, je zaječela in tiho prosila v temno noč:

"O zlate sanje, povrnite se, ne pobegnite, ostanite z menoj in me zazibajte ponovno v njegovem naročju!"

Dorianova slika je temnela vedno bolj, Dolfova je žarela svetlejše. Kmalu se je zavedla, da zopet hrepeni po Dolfu. Njegovo pismo je prebirala vedno iznova. Včasih je že upala na novo življenje, toda otrok, otrok, dasiravno še ne rojen, je stal pred njo, kakor strog sodnik.

"Ne, ne, nisem vredna nove sreče, moj greh je prevelik!"

Končno, po dolgem boju, se je odločila iti k zdravniku.

* * *

Temna čakalnica pri zdravniku.

Mlada dekleta sede na nizkih stolih in divanih. Bile so mračne, nervozne, molčeče – z bolnimi, žalostnimi očmi. Vsa ta dekleta so ljubile s strastjo, kakršno dekleta razodevajo v ljubezni. Ob prvem prevaranju so postale obupane in ko so prebolele prvo razočaranje so postale hladne in brezčutne in polagoma so padale globlje in globlje v brutalno hlastanje burnega, velemestnega življenja. Navadile so se takšnega življenja in živeti z drugih spolom jim je bila življenjska potreba.

Sedaj čakajo v zdravnikovi čakalnici – okužene, zastrupljene, izživljene, bolne in noseče. V njih telesih ni več dražljive nežnosti. Ubite so od nočnega, izžemajočega življenja, njih obrazi so odurni, oči topo bulijo v svet. Nekdaj deviške, idealne, privlačne – sedaj razbrzdane, resignirane, odbijajoče.

V čakalnico je stopila Anica. Njena prožna in ponosna hoja je vzbudila namah dekleta iz njih topega premišljevanja. Strmele so v njo in njih izsehle ustnice ter mračne, bolne oči so zavidljivo vpraševale:

"Kaj ti, zdravo in ponosno dekle, tukaj iščeš? Ne izgledaš naše vrste in tvoja prisotnost nas žali, ponižuje, boli!"

Anica je videla v njihove bolne oči in smilile so se ji. Skromno je sedla v najtemnejši kot čakalnice in jih sočutno opazovala.

Zdravnik se je pojavil na vratih ordinacijske sobe in zamomljal: "Next?"

Ko je Anica zaslišala njegov glas, se je naenkrat zavedla svoje prisotnosti in mrzla zona jo je spreletela.

Ena izmed čakajočih deklet je vstala in izginila za vrati ordinacijske sobe. Tako se je ponavljalo venomer. Ena ven, druga noter.

Anica je čakala dolgo, zelo dolgo. Globoko se ji je vsesal nepopisen strah, pred zdravnikom in vsem, kar se ima zgoditi z njo v kratkem.

Končno je prišla na vrsto. Že je hotela pobegniti, toda bilo je prepozno. Vse sile je zbrala, da prežene strah. Stopila je pred zdravnika in mu v kratkih stavkih razložila ves položaj. Čakala je njegovega odgovora, toda on je molčal, njegove oči so prodirale in rile po njenih očeh. Končno je pričel govoriti:

"Hm ... well, gospodična, upam, da se bo ta stvar dala lepo urediti."

Ukazal ji je, naj se sleče. – Pohotno jo je ogledoval, njena mehka nagota ga je vzburjala. Že dolgo ni imel pred seboj tako lepe ženske kakor je bila Anica. K njemu so se hodile zdraviti dekleta brez vsake privlačnosti, otopele in sedaj naenkrat je stala pred njim dekle polna mladega življenja, privlačnosti in nežnosti.

"Well, gospodična, vse se bo lepo uredilo, toda operacijo izvršim jutri, danes pa vam stavim gotove pogoje. Naj vam povem odkritosrčno ... toda to je neobhodno potrebno ... namreč, da se mi vdate prej, ker to ugodnejše vpliva na vaše telo pred operacijo ...

"Nisem vas razumela dobro, je rekla začudeno in prestrašeno.

Pojasnil ji je ponovno. Sedaj je spoznala s kakšnim človekom ima opraviti. Skočila je k obleki in se pričela hitro oblačiti.

On jo je skušal zadržati in ji odločno pojasnjeval, da je to neobhodno potrebno z zdravstvenega stališča.

"Nesramni slepar, žival ste in ne zdravnik!"

"Toda, ne razumete me pravilno."

"Niti besede več! Vaš namen sem slutila takoj ko sem vam pogledala v oči!"

Zdravnik je sedaj spoznal, da ima opraviti z inteligentnim, moralno nepokvarjenim dekletom in skušal se je na vse načine opravičiti, vendar je bilo zaman.

Druga čakalnica, drug zdravnik, druga dekleta. Ta čakalnica je bila popolnoma podobna prvi: ubita dekleta, zdravnik je bil istega degeneriranega karakterja kakor prvi. Z Anico se je zgodilo prav tako kakor prvič.

Čas je tekel hitro. Anica je bila še vedno v nosnem stanju. Ni vedela kaj bi storila. Za srečo in novim življenjem je vedno bolj hrepenela, na Dolfa je mislila noč in dan. Sleherna njena misel je bila posvečena njemu. Velikokrat bi mu rada pisala in se mu izpovedala, vendar tega ni storila, ker se je bala, da bi nastal neprodiren zid med njima.

"K zdravniku moram!" se ji je ponovno vračala misel in naj se zgodi karkoli.

Nekje je dobila naslov nekega starega, dobrega zdravnika. Brez ovinkov mu je povedala vse.

"Da, da, gospodična, popolnoma vas razumem. So nekateri zdravniki, ki ne zdravijo iz poklica, ampak iz čisto materijalnih ozirov in pri tem se najdejo taki zdravniki, ki se poslužijo vsakega lepega, mladega dekleta za svoje pohotnosti. Dekleta seveda, ki se nahajajo v takem položaju, pristanejo na vse, samo da se rešijo iz svojega mizernega stanja. Ti nesramneži to dobro vedo, tako da je postalo pri njih Že nekako pravilo, ki pravi. dekle, najprvo dobro plačaj in za nameček mi posodi svoje telo!"

Anica je videla, da ima poštenjaka pred seboj in ga prosila:

"Doktor, prosim vas, rešite me iz tega položaja, plačala vam bom pošteno za vaš trud in vašo dobroto."

"Zelo rad bi vam pomagal, vendar bojim se, da je prepozno in lahko nastane nevarnost, da podležete operaciji," je on skrbno svaril.

"Ne skrbite, doktor, močne narave sem, s trdno voljo bom vse prenesla. Navajena sem trpeti, v trpljenju sem zrastla."

"Well, če je temu tako, potem bom skušal storiti vse, kar je v moji moči. Jutri dopoldne pridite k meni v urad. – Še nekaj! Predno storim operacijo, zahtevam od vas, če bi nastale eventuelne komplikacije radi tega, da ne izdate mojega imena, ker jaz s tem riskiram svojo čast in službo."

"Ne bojte se. Naj se zgodi karkoli že, vašega imena ne povem nikdar!"

Zdravnik je vedel, da bo držala besedo.

X.

Zadnja noč. Nervozno se je premetavala na postelji. Jutri se odloči njena usoda.

Sedaj jo je fantazija ponesla v naročje Dolfa in v njegovem mehkem objemu je šepetala: "Ljubim te, ljubim te neizmerno!"

Druga slika zakrije prvo, šepet groze nalik odmevu, ki se brez konca nadaljuje: smrt, smrt, smrt – –

"Morda umrem in rekli bodo: bila je vlačuga, mestna pohajačka, divje zaljubljena v seksualne orgije in sedaj je plačala s smrtjo. Prav ji je! Stran mračne in pereče misli! Ne, ne! Umrla ne bom! Ne smem! Mlada sem še in želim tako silno živeti!"

Pričelo jo je mučiti! "Živeti hočeš v sreči in ljubezni In pozabiti, da si tavala od zdravnika do zdravnika, da umoriš plod, živo bitje? ... Dolfove ljubezni hočeš in prikriti, da si živela v razmerju s človekom-kapitalistom, kateremu si dala telo brez odpora, takoj po kratkem poznanju ...

Velemestno hlastanje je prenehalo, hrup se je polegel in zavladal je mir in pokoj. Anica je zaspala.

Operacija je bila izvršena.

Anica je ležala še omamljena na divanu. Zdravnik jo je skrbno opazoval. Kloroform je nasičeval ozračje v sobi. Oči je odprla, vendar je bila še vedno v nezavestnem stanju. Zdravnik jo je ogovoril in takrat se je zavedla kaj se je zgodilo?"

"Izvršeno?" je vprašala s slabotnim glasom.

"Yes," je mehko dejal zdravnik.

Zopet je zaspala in se je prebudila čez nekaj ur. Po spancu se je čutila dovolj močna in zdravnik ji je dovolil oditi. Poklicala je avtotaksi, ki jo je odpeljal domov. Med vožnjo proti njenemu stanovanju je mislila na navodila, ki jih je dal zdravnik, predno se je poslovila od njega, vendar se ni mogla spomniti nobene besede. Doma se je vlegla in trdno zaspala. Spala je dolgo spanje. Ko se je prebudila, je čutila lahkoto in zavest, da je končno prestala, česar se je tako bala, in to je ugodno vplivalo na njeno notranjost.

Komaj je bila olajšana od strašnega bremena, ki jo je pritiskal k tlom toliko časa, je pa nenadoma začutila v telesu silne krče. Prestrašila se je bolečin. Skušala se je spomniti zdravnikovih navodil, vendar se ji ni posrečilo; zdelo se ji je vse megleno in nerazumljivo. Bolečine so bile hujše in hujše. Padla je v omedlevico, v kateri se je nahajala skoraj ves dan.

Njena gospodinja se je čudila da ni Anice na sprehod iz sobe in sluteč nekaj slabega, je potrkala na vrata. Dobila ni odgovora in vstopila je v sobo. Izpod odeje je slišala v srce boleče ječanje.

"Anica! Anica!" je starka prestrašeno klicala, Vendar odgovora ni dobila, ampak le pretresajoče ječanje ji je odgovarjalo.

Vsa prestrašena je starka poklicala ambulančni voz in Anico so hitro odpeljali v bolnico.

Zdravnik je takoj spoznal vzrok njene bolezni in rekel je hladno:

"Prepozno – zastrupljena!"

Kmalu nato se je Anica zavedla. Pri njeni postelji so stali zdravniki in dva policijska uradnika. Na lep, zvit način so hoteli izvedeti ime zdravnika, ki je izvršil operacijo.

Napela je vse silne in odločno dejala:

"Pustite me na miru, ker vaša poizvedovanja so zaman."

Kmalu po odhodu policijskih uradnikov je dobila obisk od svojih sorodnikov: tete in sestričen. Najprvo so jo prisrčno pozdravile. Jele so jo tolažiti in se ji sladkale, prav tako kakor da bi bile vedno dobre prijateljice. Anica je bila njih iskrenega sočutja vesela in žal jih je bilo, da jih je nekoč preveč črno obsojala.

Namah pa so vsi obmolkli. Anka se je silila biti vesela in je prekinila mučen molk, ki je enkrat zavladal.

Teta jo je od strani opazovala in zdelo se ji je, da je Anica še daleč od smrti. Čudno – je premišljevala – sporočili so mi, da se nahaja na pragu smrti in sedaj jo vidim v postelji, rdečih lic, celo šali se ter govori popolnoma normalno, prav tako kakor zdravi ljudje. Ko je prišla do zaključka, da Anica ni tako nevarno kalna, je pričela svojo staro pesem.

"Vidiš, Anica, ker nisi nas ubogala, si sedaj radi tega v bolnici. Če bi mene poslušala, bi bila danes ugledna poročena žena in ne to, kar si danes – razuzdanka – in celo naše ime si osramotila."

Anica jo je začudeno poslušala in ni mogla verjeti, da je v srce rezajoče besede izrekla njena teta. Hotela ji je odgovoriti, toda najmlajša njena sestrična jo je prehitela.

"Da, Anne, bila si tako ponosna in nas pomilovala, češ, me smo izgubljene duše, propadla dekleta. Sedaj se poglej, samo sebe in sodi, kdo je bolj umazan, propaden, nemoralen?"

Aničin obraz je zadobil boleče, krčevite poteze, oči so se ji jezno svetile, srce ji je pričelo razburjeno utripati ih čutila je slabost in bolečine po vsem telesu. Vendar je zbrala vso moč, se vzdignila v postelji in z dolgim pogledom strmela v svoje sorodnike.

Teta in sestrične so se prestrašile ob pogledu na njo in bi rade preklicale, kar so izrekle.

"Nikar ne vzemi za zlo, kar smo rekle," je v zadregi rekla teta.

'Ne preklicujte kar ste izrekle! – Nisem se motila o vas. Dosedaj sem vas imela za sorodnike, od sedaj naprej ste mi manj kakor ljudje, ki jih nisem nikdar v svojem življenju!"

"Sestrične so ji hotele nekaj ogovarjati, toda Anica jih je prekinila z energično gesto: "Dovolj! Pojdite! Pojdite od tukaj!"

Vse prestrašene niso odšle, ampak nepremično so stale ob njeni postelji.

"Ne mučite me! Pojdite! Ne zasmehujte me ob tej uri z vašo prisotnostjo! Idite! Prosim vas lepo, pojdite!"

Še vedno so stale nepremično poleg postelje.

Ko je videla, da se še vedno obotavljajo, je pričela histerično vikati: "Doktor! doktor! Zapovejte tem ljudem, naj gredo! Doktor, mučijo me!"

Prihitela je strežnica in za njo zdravnik. Ko je zdravnik uvidel položaj, jim je zapovedal, naj se nemudoma odstranijo.

Odšle so razburjene in osramočene z jezo in sovraštvom do Anice.

Kmalu po odhodu sorodnikov se je zopet umirila. Da je blizu smrti, tega se ni zavedala, dasiravno je slišala, ko je zdravnik potihoma zaŠepetal policijskemu uradniku, da za njo ni rešitve.

Ponoči se je njeno stanje poslabšalo in prihajala je smrtna kriza. Nejasne, zamotane so bile njene misli. Smrt je prihajala vedno bližje.

Zjutraj je prišel duhovnik, dasiravno ni vprašala po njem. Pričel ji je razlagati verske nauke in čednosti in nato jo je pričel siliti, naj se izpove svojih grehov.

"Gospod, nimam grehov! Če sem kaj zagrešila, sem se tudi sama očistila s svojim trpljenjem."

"Vendar," jo je prekinil duhovnik, "ali ne čutite, da ste morda storili kakršno krivico svetu in ljudem?"

"Nehajte, prosim vas! Svetu, da bi jaz storila krivico? Ravno narobe! Svet je meni storil strašno krivico, zato naj svet očisti svoje grehe in naj bo bolj pravičen napram drugim ljudem – bednim ljudem."

Svečenik se ni dal odgnati in pričel je na dolgo in široko razlagati božjo besedo. Ona je padla med njegovim pripovedovanjem v omotico in zdelo se ji je, da ji nekdo nekje daleč v dalji nekaj dopoveduje, a ona ga ne more razumeti.

Nekako čez tri ure se je zopet zavedla. Duhovnika ni bilo več ob njeni postelji. Ob spominu nanj je prvič začutila, da morda resnično umrje, in zdelo se ji je čisto naravno, da mora umreti.

Ko je prišla stražnica naokoli njene postelje, jo je Anica prosila za papir in svinčnik. Strežnica jo je začudeno pogledala, vendar ji je takoj zahtevano prinesla.

Zbrala je svojo poslednjo energijo, se dvignila v postelji in pričela pisati:

Dragi Dolfi: Umiram – in pišem Ti zadnje pismo. Predno umrjem, Te še enkrat prosim odpuščanja in vedi, da sem zopet ljubila samo Tebe. Zelo, zelo sem hrepenela, da bi bila zopet srečna s Teboj kakor takrat, ko sva vedela samo drug za drugega. Sedaj je vse prepozno, zamujeno, vendar zavest, da so moja čustva in ljubezen zopet pri Tebi, me očiščuje in umrla bom lažje s Tvojim imenom na ustnicah. Srečno, dragi! Gospodinji, kjer sem stanovala, piši za moj dnevnik. Iz njega boš izvedel moje življenje v tujini. Srečno, dragi Dolfi ... tvoja Anica.

Glava ji je padla na blazine, njene ustnice so šepetale njegovo ime in z njegovim imenom utihnile za vekomaj.

čez nekaj mesecev je prišel na pokopališče mlad človek in vpraševal po Aničinem grobu. Ko so mu ga pokazali, je ob njem pokleknil in pritajeno šepetal:

"Mrtva si, draga Anica! Tukaj na tvojem grobu prisegam, da se bom bojeval za pravico človeštva, za človekoljubne ideale in proti ljudem, radi katerih si šla v prezgodnji grob!"

Mladenič je bil Dolfi iz Evrope.

* * *

Milijonarju je poginil pes. Takrat, ko je zbolel, je milijonar klical z vseh strani dežele odlične živinozdravnike, vkljub temu ni pomagalo nič. Peljali so ga v znamenito kliniko, kjer je pes vseeno poginil. Iz klinike so ga pompozno pripeljali domov in milijonar ga je pokopal sredi vrta med palmami in cvetlicami. Vsako jutro se je ustavil na pasjem grobu in plakal.