Rynek GŁowny

← Komu iz nosa šprica kri, dve

Rynek GŁowny Sončni voz Tomaž Šalamun

Skrita goba za miljenje iz plavega Jadrana →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zopet umijem najdbo, najdba ni za
mene. S Čilom v ezoterični rob.
Spat! Voda, ki ropota po ceveh, izvisí,

trebuščke maže kamikazam. Lazi po
lestvah, češe jagodje. Spomnim se srebrnega
lončka, ki je bil srebrn samo na

videz, rašplje, i. e. grabelj za nabiranje
borovnic. Tekmuješ, ko se polnijo
plasti; za druge sadeže so druge

kante. Najprej smo šli v Divačo.
Že do Divače smo vijugali. V
Divači smo šli na vlak, tu so že stali ob

vlaku, za tiste, ki bi hoteli pobegniti
nazaj k mamicam. Uniforme smo dobili
po DDT-ju, v Doboju, po
                      
                                          postriženju.
Poročnik je branil moje dosežke in
pljuval po kritiki v Telegramu. In v ambulanti,

Enim:” Lahko grem nazaj, ampak moram
ubiti trideset ljudi, ali pa trideset
njih lahko strelja name. Oba sva brala

Krila golobice. On je imel rojaka, ki je
prvič videl stopnice, jaz pa rojaka, ki
v življenju ni še odprl oči in so naju

odpustili, češ da nimava več vročine, vsaj ne
dovolj, vsaj ne preveč, vsaj ne kot
cufki na žici, in kot ko sem imel davno v

Krakovu lastno UDBO, straže v zvoniku,
ki so z vrha opazovale, kdaj in kje se bo
prikazal Primož, sem lani tam videl statuo, ki je

belo namazana migala, kot bi riba pod
vodo brzela sto pet vozlov in totalno
obmirovala. Ljudje smo ustvarjeni.