Sôlnčnica in gèrm

Zajec Sôlnčnica in gèrm
(Pesni)
Fran Serafin Cimperman
Starec pod drevésom
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Rêkla nékdaj sôlnčnica je gèrmu:
„Brate, pa zakáj mi délaš sénco,
Sénco, mêni toliko škodljívo,
In me vêjami zakrívaš nálašč,
Da ne síje solnce gôrko ná-me,
Da ne mórem lépo čvèrsto rasti,
Ne ozírati se v zláto solnce,
Ki odprè glavíco vselej mojo
In krasôto mojo kaže svétu;
Kaj tù nad menój raztézaš vêje,
Da tak vénem v gósti sénci tvoji?“
Gèrm pa ji prijazno se oglási:
„„Sêstra ti preljúba, nìč ne mísli,
Da ti nálašč tukaj delam sénco,
Da ne síje solnce ljúbo ná-te.
Nìč ne mísli, da so moje žêlje,
Da bi žálostno ti kdaj zvenéla,
Ampak dôbro védi in zapómni,
Da me vsádil je vertník na mésto,
Da po zêmlji šírim koreníne,
Da na kvíšku raste moje dêblo,
Da raztézam vêje na vse kraje
In človeku délam hládno sénco.
Védi, vsádil me vertník je sèmkaj,
Čegar vèrt je vsa ta lépa zêmlja;
On obá je vstváril tudi náju,
Náma vkázal, tukaj čvèrsto rasti!““
Tako se prepírata od jutra.
Solnce svétlo se za góro skríje,
Sôlnčnica pa vèč ne odgovárja,
Nóč pokríje tèmna zêmljo šírno.
Léto dôlgo kmalu je minúlo,
Príšla sopet pómlad je veséla,
Ko vsi gèrmi nóvič zeleníjo,
In cvetíce vstájajo iz zêmlje;
A na mésti, kjer poprèj sta rastla
Gèrm košáti, sôlnčnica rumêna,
Vídeti nobênega nij bilo.