SENCA

SENCA Volčje jagode Svetlana Makarovič

VEŠČE →

Viri:	Makarovič, Svetlana (1972). Volčje jagode. Maribor: Obzorja
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Ko bo te rane prerasel bršljan,

ne bo nagrobnika za mesečino.

Še zmeraj bo trava cvetela

z velikimi lati, z rahlim semenjem,

okrog bodo stala kamnita poletja.

Morda bo v neki junijski noči

visoka senca stala med praprotjo.

Nihče ne bo vedel. Nikogar ne bo.

II

Ona je, ki v slepečem ognju

strme sežiga svoja semena.

Ona je, ki tepta mravljišča,

ki se privija k deblom namesto k nam,

s slakom si lase spenja in vetru daje telo.

Navadno je bosa in kot kača molči.

Ona je tista, gospe,

ki vidimo zmeraj le njen hrbet.

III

Nihče ne bo vedel. Nikogar ne bo.

Bo veliko sonce, velika praprot,

Veliki prodi velikih rek,

Velik molk velikega sveta.

Morda bo za hip — je bil to veter?

Veter je bil — obstal v zraku.

Bridek šepet. Za hip,

za eno življenje. Molk.