Bistro se Drava valí, ki čula je nekda knezove
kmetom v slovenskih glaséh koroške prisegati zvestost,
sestrice svoje vabé, da prišle bi danes na praznik
v slavni beli gradič, veličastni prestol Antonov:
hrupne Mure sopót, ki veže Prekmurce z nami;
(naj bi skoro bili pastirja našega ovce,
naj jih ne bi strašno več žulil jarem madjarski,
pustil dušno blago v korist razcvetati pravo),
Savo, nosi pozdrav Hrvatom, srbskim junakom,
naj smo složni vsigdar kot sinci Slave na jugu;
šče Savinjo mirno, na čije levem pobrežji
zibka je tekla v Ponikvi, posteljca prva vladiku.
Muri, Savi veli, ki vladikovine prelepe
spirate skrajne robe, veli Savinji zdravilni:
zberimo pevske glase, pozovimo pisane ptice,
da poslavi se god, z nebes rosi blagoslov naj!
Plava jarni labod po svetlih dravskih valovih,
vredno da podari brnečih glasov milino;
venčan danes pahlja slavič z grmičev dolanskih
le pastirju želé zročiti pesmico mično;
z južnih šibkih lesov vesela svojega grla
posvetiti dari se nežna grlica pašči.
Pevski zbor zadoni soglasno v srebrnih glasih:
„Prečestiti gospod! rad sprejmi naše poklone,
je ponuja srce goreče dnes godovnjaku.
Srečen bodi tečaj pozemski Tvojega žitka,
srečno, varno ravnaj šče dolgo ovčice svoje,
močno krepi razvoj nam narodne naše omike,
naj sovražnik spozná slovenske blage terjatve,
bodi nam črstev vodnik najdalje v križnem razcvetu,
rešimo naj se okov, ki dušo, ki srce nam žule;
kdar se preseliš odtod, obilno Te Bog poveličaj
mnoge za trude tukaj, vsej nosiš je vsele potrpmo.
V raju spominjaj se nas, po pravem da hodimo potu,
naj se zvezda lešči srečivna Slovencom brez konca.“
Nesi beli golob ta dar pred vladikov prestol
v zlati listek zavit, okinčan z vencem slovenskim,
zroči v blago roso prosé: dovoljno se sprejmi!
Reke ne govoré, ni petje pisanih ptičic,
genij slovenski delí dar varhu vere, slovenstva.
