Smetiščni muc

Smetiščni muc Svetlana Makarovič

Spisano:	Uredila Ema Hozjan
Viri:	Makarovič, Svetlana (1999). Smetiščni muc in druge zgodbe. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ko je v zvoniku odbilo enajst in je sijala luna, se je sivi muc, smetiščni muc odpravil na potep. Tekel je prek streh, preskakoval dimnike, tiho potiho se je splazil skozi odprto okno tuje hiše ... in kot blisk švignil spet ven, tokrat z velikim kosom mesa v gobčku – tekel je po temni ulici, se pognal na visoko drevo, z njega skočil – to je bil skok! – na streho, se potuhnil za dimnik in se spravil k večerji. Kar pošten zrezek je bil, komaj ga je pospravil. Toda potepuško življenje je muca izučilo: Jej, dokler imaš, meso je v želodcu najbolj na varnem!

Zdaj se mu ni več ljubilo divjati, bil je presit. Zato se je počasi sprehajal gor in dol po gosposkem vrtu, in ker je bil zelo zadovoljen sam s seboj, z večerjo in mesečino, je zapel. Pel je glasneje in glasneje, mijavknil je z zamolklim glasom pa spet visoko zavreščal, utihnil za hip – pa spet zapel. Nekje nad njim se je odprlo okno, nekdo je zlil dol umivalnik vode, muc je odskočil in zapel še bolj naglas.

V sosednji hiši so bili ravnokar odšli spat. Njihov siamski maček z bleščečo ovratnico se je pretegnil na žametni blazini in zazehal. Tedaj se je s sosednjega vrta zaslišalo predirljivo mačje petje. Siamski muc je na široko odprl sinje oči in stopil k vratom terase.

Zunaj je sivi smetiščni muc pel in zavijal. Siamski maček je s smrčkom odrinil vrata in odstopical na teraso. Tu je stal nekaj časa, ves obsijan z mesečino, njegova ovratnica se je lesketala, bil je zelo lep. Potem je tiho zamijavkal. »Kdo je to?« je reklo iz teme.

»Jaz sem; čistokrven siamec, če ti to kaj pove.«

Iz teme se je izvila senca. Sivemu mucu so se zeleno svetile oči, ko je rekel:

»Kaj praviš? Pridi no dol, da te bom videl?«

»Ne,« je rekel siamski maček. »Danes so me okopali.«

»Kaaaj so te?« se je stresel smetiščni.

»Okopali. Če ti to kaj pove.«

»Ojej, ojej!« Sivi muc se je zvijal od smeha. »Mene so tudi, ravno prejle sem dobil s tistega okna cel umivalnik vode na glavo! Grozno!«

Siamski muc je bil užaljen in je z velikim samozatajevanjem izjavil, da je kopanje koristna in prijetna stvar.

»Seveda, če si čistokrven,« je dodal. »In potem te posušijo s fenom.«

»S čim?«

»S fenom. To je žival, ki ji vtaknejo rep v luknjo na zidu in potem se razjezi in piha vate toplo sapo. In tako se posušiš.«

»No, kaj takega.«

»Če ti to kaj pove,« je pripomnil siamec.

»Pa zakaj te tako mučijo?« je vprašal smetiščni muc.

»Zato, da bom lep. Zato tudi jem ribe in ovsene kosmiče, da bom imel lepo dlako in jasne oči.«

Sivi muc je pomislil. Potem je rekel:

»Jaz sem danes večerjal taaakle zrezek!«

»O, to pa ni zdravo,« je rekel siamec. »Moji gospodarji mi tega ne bi dovolili. Tvoji gospodarji so zelo neprevidni, veš. Preveč hrane preobremeni želodec.«

»Gospodarji? Nimam gospodarjev! Jaz sem smetiščni maček,« je rekel sivi muc.

Siamski maček je dolgo molčal, potem pa je rekel:

»Moji gospodarji so zelo bogati. Jaz sem bil drag in tudi moja oskrba ni zastonj, če ti to kaj pove. Kaj pa imaš ti od življenja?« Sivi muc, smetiščni muc se je obrnil, da bi odšel, in rekel:

»Imam svobodo.«

Stekel je čez vrt, se še enkrat obrnil in se zasmejal:

» … če ti to kaj pove!«

Dvignil je rep in že ga ni bilo več.