S cepinom in vrvjo
| S cepinom in vrvjo Janko Mlakar |
| |||||||||||||
1905 št.6
urediMarsikdo bo morda mislil, da sem »cepin in vrv« vrgel v koruzo, ker sem v VIII. letniku »Plan. Vestnika« ostal s svojim potopisom v Latschu.- Takrat sem obljubil, da bom povedal, kako nisem prilezel na Bernino. Letos hočem to obljubo pošteno izpolniti. Zaradi boljšega pregleda vsega potopisa pa naj na kratko podam vsebino tega, kar sem napisal v VIII. letniku.
Namenil sem se potovati iz Sterzinga kar naravnost na Bernino v Švico. Mahnil sem jo po Ridnaunski dolini v Ötzthal. Ako mi je bila kaka gora na poti, se ji nisem ognil, marveč sem šel kar po eni strani gori, po drugi pa doli. Tako sem oblezel nekaj črez 3000 m visokih gričev Štubajskih planin. Iz Ötzthala sem pa krenil po bližnjici črez Weisskugel v Vintschgausko dolino. Vse to potovanje ter jako resnične in zanimive dogodke, katere sem doživel med potjo, sem opisal v 8 poglavjih, ki se prav prijetno berejo. Ravno tako ali pa še bolj zanimiva bodo tudi naslednja poglavja.
9. Martellska dolina
V Latschu sem žejo komaj potolažil s pivom, ki se mi je po šestnajsturni hoji izborno prileglo. Zato sem pa drugo jutro delal bridko pokoro. Ko sem stopal v hladnem jutru proti vhodu v Martellsko dolino, sem se tako potil, da mi je pot curljal celo iz žepov. Takrat sem spoznal škodljivost piva na potovanju. Sklenil sem, da ga nikdar več ne bom pil, — če ne pridem do njega.
Vhod v dolino stražita dva gradova, Ober- in Unter-Montan. Njune razvaline pričajo o nekdanji silni moči. Stanovali so tu mogočni Annenbergi, ki se niso odlikovali samo po svojem bogastvu, marveč tudi po učenosti. Marsikak zaklad nemške književnosti je bil tu shranjen. Ko so pa Annenbergi pomrli, se je polastil gradov neki vintschgauski kmet, ki je vso knjižnico za malo denarja razmetal. Med drugim je tudi prodal za par goldinarjev znani berlinski rokopis Nibelungenlieda, ki so ga Angleži Berlinu prodali za 2000 funtov šterlingov. Rokopis je naredil pač dolgo potovanje. O vsem tem in še marsičem drugem me je poučil neki profesor prejšnji večer v Latschu. On je bil tudi kriv, da sem pozno v noč »žehtal« in se drugo jutro potil.
Željno sem gledal v bistre valove Plime, ki je globoko pod menoj divjala v široko Vintschgausko dolino. Najraje bi bil planil vanje, toda potem bi se bil gotovo spotil za vedno. Lotevala se me je že slaba volja, ker me je tudi nahrbtnik neusmiljeno tiščal. Da bi si nekoliko olajšal srce, sem začel peti. In zares, takoj sem postal boljše volje in celo nahrbtnik se je nekoliko olajšal. Znana stvar je, da se pri petju laže hodi; da pa s petjem celo nahrbtnik izgubi nekoliko teže, gotovo malokdo ve. Jaz sem se že veselil svoje iznajdbe in začel sem v mislih kovati članek za »Vestnik« z naslovom »Nekaj o muzikalnih nahrbtnikih«, ko me nenadoma nekdo pokliče. Ozrem se in vidim enega moža hiteti za menoj z mojim havelokom v roki. Med petjem se mi je havelok izmuznil na tla in tako se mi je zmanjšalo breme.
Možakar pa pokaže na moj cepin in pravi: »Kam pa, gospod, s takim orožjem?« »Na Königsspitze«, mu odvrnem zavestno. Takoj se domeniva, da me spremi gori. Mož je bil namreč vodnik Henrik Eberhöfer iz Ganda. Z veseljem sem se poslovil sedaj še od nahrbtnika. Kako prijetno se je korakalo potem po dolini navzgor!
Mimo Salta dospeva v Gand, ki je glavni kraj v dolini. Tu vidiš, kako neusmiljeno gospoduje divja Plima. Sredi struge so navaljene velikanske skale in ostanki podrtih hiš. Potok pa krotko šumlja po široki strugi in obsiplje podrtine s srebrnimi kapljami, kakor bi objokoval njih žalostno usodo. Takisto ljubko je žuborel, ko je prišel človek z vintschgauskega polja iskat bivališča v ozko Martellsko dolino. Usedel se je na zeleno trato, pil iz bistre Plime in prisluškoval prijetnim glasovom njenih valčkov, ki so ga vabili, naj ostane pri njih. Človek je verjel njih sirenskemu petju in si postavil v samotni dolini bivališče. Toda visoko v gorah je pripravljala hinavska Plima moči, da razdere delo človeških rok. V veliki votlini pod površjem Zufallfernerja so se zbirale velikanske množine vode in čakale, kdaj se predre ledeni jez, ki jih je ločil od zunanjega sveta. Človek v dolini pa ni o tem prav nič slutil; mirno in zadovoljno je živel ob bregovih Plime.
Temna noč je objela dolino. Le tuintam je brlela kaka lučca skozi majhno okence. Naenkrat zagrmi v koncu doline. »Plaz se je utrgal«, pravijo ljudje, »in po noči, to je res čudno«. Toda grmenje je vedno silnejše in se vedno bolj in bolj bliža. Prestrašeni planejo ljudje iz hiš in zro v temno noč. Tu vidijo nekaj nedoločenega, skrivnostnega valiti se s silno hitrostjo. Je li morda zmaj, ki je spal v naročju Ortlerskih ledenikov in se je sedaj zbudil ? Ne, to so valovi Plime! Ledeniško jezero je predrlo jez in Plima je z veseljem sprejela njegove valove in jih bliskovito v drznih skokih nesla v dolino. Ko je napočilo jutro, je bila dolina napolnjena z umazanimi valovi in ljudje so zrli srepo vanje s trmih pobočij obrežnih gora. Rešili so samo golo življenje. Ko je voda odtekla, so se pokazale podrtine hiš in s kamenjem posute trate. Plima je pa zopet krotko tekla po opustošeni dolini. Toda človek se ni hotel umakniti divji prirodni moči. Blizu Zufallske planine ob znožju ledenikov je zgradil močan graniten jez. Tu se zbirajo ledeniški odtoki, ki odtekajo počasi črez jez v dolino. Spomladi in ob hudih nalivih pa Plima zopet podivja in včasi zasuje s peskom celo vintschgausko polje.
Martellcem pa ne preti nevarnost le od spodaj, marveč tudi od zgoraj. Plazovi jim vsako spomlad žugajo podreti hiše. Mnogo hiš so že pometli s strmega pobočja v dolino. Nekoč je plaz podrl veliko poslopje (Wirthsfranzenhaus) in izvlekel gospodarja iz hiše. Kmet se je prebudil šele na bregu Plime v tisti odeji, s katero je bil po noči odet. Visoko nad Gandom stoji hiša Soyreithtränk. Neko nedeljo je šel gospodar z gospodinjo v cerkev. Kako se začudi, ko domov grede najde hišo za celo uro niže. Plaz jo je dvignil s temelja in jo mu pritiral naproti. Bila je napolnjena s snegom, toda otrokom se ni zgodilo nič. Kmet je pustil bajto v snegu in si postavil novo poslopje.
Tako živi Martellec v vednem boju z naravo. V njem si je pridobil jeklen značaj in neustrašenost; to nam priča tudi cerkvena zastava v Gandu. Edino ta ima namreč pravico, nositi cesarskega orla. V vojskah z Engadinci so se Martellci tako odlikovali, da jim je deželni knez dal troje na izbiro: prostost davka za vedno, prosto dobavo soli, ali pa pravico, nositi dvoglavega orla na cerkveni zastavi. Ponosni Martellci so si izbrali zadnje.
Dolina se od Ganda dalje vedno bolj stiska. Kmalu dospeva do zelene trate, na kateri stoji v senci vitkih macesnov cerkvica »Maria Schmelz«. Poleg nje ležita dve velikanski skali. Pred kakimi štiridesetimi leti se je utrgala ogromna peč v steni, ki se vzpenja nad cerkvijo. Ko se je pa privalila do cerkvice, se je naenkrat razdelila v dva kosa, ki sta obtičala poleg nje. V cerkvi je molila gluha ženica, ki ni šlišala prav nič ropota. Ne daleč od cerkve stoje še ostanki topilnic, kjer so nekdaj topili rudo. Gori v gozdovih ob koncu doline so bili namreč bogati zlati in bakreni rudniki. Slednjič so jih pa morali opustiti, ker je voda preveč nagajala. Ko je rudarstvo še cvetlo, je prihajalo v dolino mnogo tujih rudarjev. Ti so postavili zraven plavžev cerkvico »Maria Schmelz«, ki se v starih zapisnikih imenuje »Capella metallicorum«.
Pot je vedno lepša in zanimivejša. Zelene trate se menjavajo s senčnatimi gozdi, ki se šopirijo celo črez 2000 m visoko. Žalibog, da krasni macesni nimajo skoraj nobene vrednosti, ker bi bili stroški za prevažanje preveliki. Mimo krasnega slapa Plime prideva na obširno Martellsko planino (1828 m), odkoder se krasno vidijo ledeniki v koncu doline, izpod katerih se dviga ponosno dvoglavi Čevedale (3774 m). Malo se pomudiva tu pri prijaznih planšarjih, ki oskrbujejo nad 300 glav živine, potem pa hitiva skozi ozko sotesko na Zufallsko planino (2273 m). Na njej stoji Zufallska koča sekcije draždanske. Že tu sem bil obilno poplačan za pot, ki mi je lil po obrazu v opoldanski vročini, s krasnim razgledom na ledene jezike Zufallskega in Langenskega ledenika. Pravljica pripoveduje, da so se v teh ledenih puščavah razprostirali v starodavnosti bujni pašniki in bogato žitno polje. Ko je nekoč padla slana, so peljali otroci svojega starega očeta in ga vprašali, kaj je to. Starček je potipal slano in dejal: »Oh otroci, to je slabo znamenje! Tu bo nekdaj tako divji kraj, da še ptiči ne bodo mogli stanovati.« In res dokazujejo mnoga dejstva, da je led šele v poznejših dobah pokril te kraje. Blizu Zufallskega ledenika so namreč še razvaline samostana, ki je bil opuščen v 14. stoletju. Nekoliko više pod Mutspitze (2911 m) je pa prostor, kjer se je pobirala carina od živine, katero so gnali v Worms. Prelazi v Švico in na Laško so bili takrat gotovo bolj zložni in brez ledu.
(Dalje prihodnjič.)
1905 št. 7
uredi(Dalje)
Gorko opoldansko sonce mi je ohladilo navdušenje do krasnega razgleda tako, da sem zamenjal mehko travo s trdim ležiščem v koči. Toda kmalu me spravi kvišku Eberhföer, češ, da morava odriniti, če hočeva po bližnjici črez Butzenspitze in Eisseespitze na prelaz Eissee, kakor sva se med potjo domenila. Ta »bližnjica« je pa za debelo uro — daljša nego navadna pot. Zato ti pa tudi nudi priliko, da se popelješ v par trenotkih na Suldenski ledenik, kjer globoke razpoke komaj čakajo, da te sprejmejo za vedno v svoje prijateljsko naročje. Toda jaz sem šel na »bližnjico« s trdo nado, da bom spal v Halleški koči, ne pa v mrzli razpoki.
10. Prelaz Eissee (3133 m)
Nevoljen in zaspan sem se guncal po travnatih robeh za vodnikom, ki je ves čas govoril o samostanih, ki so nekdaj tu stali. Hotel me je na vsak način prepričati, da so tiste skale, ki se imenujejo Klösterle, razvaline dveh samostanov. S svojim kvasanjem je dosegel toliko, da me je popolnoma zdramil, ko sva prišla do Langenskega ledenika. Zaspanec mi je pa pregnal duti krasni razgled, ki se mi je tu odprl. Zdelo se mi je, kakor da bi se bil zdramil na severnem tečaju. Zato sem se pa tudi dobro potresel za nos, da sem se prepričal, da ne sanjam. Kamorkoli so me vedle oči, sem videl sam led in sneg. Te ledene pustinje obrobljajo največji velikani Ortlerskih planin. Kopali so svoje ledene glave v žgočih solnčnih žarkih in se grozno potili, da jim je pot lil kar v potokih po zgubančenih obrazih. No jaz sem jim privoščil iz srca.
Po Langenskem ledeniku sva šla naravnost proti Butzenskemu vrhu. Nekaj časa stopava kar po razhojeni gazi proti Halleški koči, ki se nama je v daljavi kazala kakor črn madež na snežnobeli ledeni odeji, potem pa kreneva bolj na desno. V mehkem snegu puščava za seboj globoko sled. Skrbno preizkujeva s cepinoma, se li ne skriva morda pod nedolžnobelo odejo kaka razpoka. Kmalu se morava navezati na vrv, zakaj vzporedne črte na snegu so nama izdale, da pod njimi že zevajo razpoke. Vsled tega sva morala delati velike ovinke, in prav vesel sem bil, ko sva prišla do podnožja piramide Butzenskega vrha (3303 m). Hitro se odveževa in splezava po skalah na vrh. Pogled na Suldenski ledenik in v ozko Suldensko dolino je odtod vprav velikanski. Toda vodnik me je gnal hitro naprej, ker naju je čakala še dolga pot.
Urno se spustiva zopet na ledenik, potem pa zlezeva previdno na ledeni greben, ki se vleče proti Eisseespitze (3246 m). Ta bližnjica na prelaz Eissee je hribolazcem radi krasnega razgleda jako priljubljena. Zato je greben tudi zavarovan z železno žico, ki pa vsaj meni ni ni koristila. Visela je namre dober meter nad menoj. Jaz sem seveda mislil v svoji preproščini, da je to brzojavna žica, in sem celo vprašal vodnika, kam je napeljana. Ta je pa menil, da se hočem norčevati, vendar je odkritosrčno priznal, da je žica malokdaj v pomoč. »Kadar je veliko snega«, je rekel, »bi morali laziti po vseh štirih, da bi se je oprijemali, kadar pa skopni toliko snega kakor letos, je pa niti doseči ne moremo.« Prijetna je pa ta hoja po ozkem, na mnogih mestih skoraj vodoravnem grebenu. Seveda paziti moraš dobro, ker se greben spušča na obeh straneh silno strmo na Suldenski in Langenski ledenik.
Solnce se je že začelo poslavljati, ko sva prišla na zadnji rob, pod katerim stoji Halleška koča. Vodnik je odšel dalje proti koči, jaz sem pa ostal na robu, kjer sem počakal solnčnega zahoda. Po pravici slovi sončni vzhod na gorah, saj je nekaka podoba novega, životvornega življenja in zmage svetlobe nad temo. Ali tudi sončni zahod je prekrasen in daje duši izrednega, nepopisnega užitka. Sončni vzhod vliva v nas novih moči in nas napolnjuje s hrepenenjem po novem delovanju, zahod nam pa teši hrepenenje, miri nam strasti in napolnjuje dušo z mirom, ki je podoben onemu večnemu miru, v katerem ni strasti, želja in hrepenenja... Da, nepopisno krasen je ob jasnih večerih v gorah boj med svetlobo in temo, med dnevom in nočjo. Krasno se žari nebo. Vrhovi, stene, ledeniki, vse stvarstvo se potaplja v žarke tonočega sonca. Toda že se vzdiguje mrak iz globokih dolin. Prestrašeni begajo žarki po zelenih planinah, s katerih se pa morajo kmalu umakniti na mrzle ledenike. Skrivajo se v razpoke, iščejo zavetja v globelih, ali mrak jih goni vedno više in više. Krčevito se oprijemljejo ostrih grebenov in vrhov, a no se že bliža na svojih hitrih krilih in pred njo morajo sončni žarki izginiti. Slednji se zateko na suldensko kraljevo dvojico, na Ortler in Konigsspitze. Tu nekoliko počijejo. Mahoma pa zatrepečejo in ugasnejo. Nočni mir objame vso naravo!
Kmalu se pa začno ledeniki zopet svetlikati. Srebrni prameni poljubljajo mogočne vrhove, hite navzdol na ledene planjave. Kraljica noči, bleda luna, se pripelje na srebrnem vozu na obzorje in razlije svoje žarke črez spečo naravo.
Mir, nepopisno sladek mir mi je navdajal tisti večer dušo. Pozabil sem na vso preteklost, na burno življenje med šumnim svetom, na žalost in veselje, ki se nam nudi doli med ljudmi, ter se naslajal s čuvstvi, ki mi jih je vzbujal ta blaženi mir. Od Ortlerja sem je završel mrzel veter, ki mi je pretresal mozeg in kosti. Je bil li to smrtni dih? Je bila li to smrt, ki reži iz temnih prepadov in preži na strmih stenah, ki se skriva zavratno v zakritih razpokah in čaka na strmih ledenikih? Morda, toda ne preži li smrt tudi tam doli na vseh koncih in krajih? Tu gori utrga le redkokatero mlado bitje, tam doli pa kosi in žanje! Glasen klic je prekinil nočno tišino in me vzdramil iz sanjavosti. Klical me je vodnik. Naglo se spustim navzdol po strmem grebenu in v par minutah sem pred kočo.
Glasen klic je prekinil nočno tišino in me vzdramil iz sanjavosti. Klical me je vodnik. Naglo se spustim navzdol po strmem grebenu in v par minutah sem pred kočo
»Mislil sem skoraj, da hočete gori prenočiti«, mi pravi Eberhofer. »Posebno zdravo bi ne bilo, ker je malo preveč hladno. Jutri bova imela pa hudo delo, zato je treba nocoj dobro počiti. Neki vodnik je pripeljal debelega Angleža s Konigsspitze in mi je rekel, da je od Rame o vrha čist led. Treba bo vstati že ob dveh«. — »Bom pa bolj hitel spati«, mu odvrnem, »toda poprej si moram še ogledati Angleža.«
Ko stopim v prostorno obednico, zagledam za mizo moža z bakrenordečim obrazom in s precejšnjim trebuščkom. Zdelo se mi je skoraj neverjetno, da je ta nosil težo svojega telesa na KGlasen klic je prekinil nočno tišino in me vzdramil iz sanjavosti. Klical me je vodnik. Naglo se spustim navzdol po strmem grebenu in v par minutah sem pred koGlasen klic je prekinil nočno tišino in me vzdramil iz sanjavosti. Klical me je vodnik. Naglo se spustim navzdol po strmem grebenu in v par minutah sem pred Königsspitze. To sem mu tudi odkrito povedal, potem ko sva se bila nekoliko seznanila. Mož se mi je posmejal in rekel: »Glejte, to je tako. Drugi svojo mast odkladajo po raznih kopališčih, jaz jo pa razlivam po gorah. Navadno se mi je stvar dobro obnesla, letos pa noče mast iz mene. V Pontrezini sem vrhutega še stavil, da izgubim v desetih dneh 14 kil. Sedaj sem že sedmi dan na poti in sem jih izgubil šele šest. Ko sem pred tremi dnevi prišel z Ortlerja, sem jih imel že osem manj. Potem sem pa počival poldrugi dan in sem pridobil takoj dve. Ni li to smola? Seveda, kaj morem jaz zato, če v suldenskem hotelu tako dobro kuhajo. Jutri pojdem na Monte Cevedale, morda mi bo ta kaj ve puščal.«
»Pojdite z menoj v Pontrezino«, mu rečem, »potem gotovo dobite stavo! Jedla in spala bova malo, hodila pa veliko.«
»Iz tega ne bo nič,« mi odvrne, «jaz sem namreč navajen jesti in spati veliko, hoditi pa malo.«
Menila sva se še to in ono, potem sva se pa odpravila k počitku. V spalnici je bilo pa prebito mrzlo. Nametala sva nase vse odeje, kar sva jih izteknila. Dobro, da ni bilo drugih hribolazcev.
Kočo je postavila sekcija Halle. Zgrajena je iz železa in probkovine. Stala je menda 32.000 K. Morali so globoko v led kopati, predno so prišli do skalnatih tal, na katere so jo pritrdili. Opremljena je pa prav razkošno, vsaj kar se tiče obednice. Ako bi ne videl skozi okno ledenih vrhov, bi mislil, da sem v kaki boljši gostilni v mestu. Zanimiva in jako koristna je opomba hišnega reda, po kateri ne sme nihči dalje časa bivati v koči, ako ne hodi na gore, zakaj koča je zgrajena za veleturiste, ne pa za letoviščnike. Halleška sekcija se je namreč bala, da bi koče ne prenapolnjevali letoviščniki iz Suldena, odkoder je zgradila tudi pot, ki je dolga dobre štiri ure. Ravno na polovici pota stoji Schaubachova koča, ki je bila tudi zgrajena za veleturiste. Toda dandanes jo letoviščniki v lepem vremenu kar oblegajo. Halleška sekcija je torej z dotično opombo poskrbela, da tudi njena koča ne postane letovišče. Razgled je res prekrasen. Najimenitnejši vrhovi Ortlerske skupine ti stoje v največji bližini. S prostimi očmi vidiš hribolazce, ki lezejo nanje. Kakih 300 m pod teboj pa zevajo velikanske razpoke mogočnega Suldenskega ledenika. Po pravici se torej Eissee imenuje najlepši prelaz v Vzhodnih Alpah.
(Dalje prihodnjič)
(Dalje)
urediSedaj povzamem zopet jaz besedo in pravim: „Gotovo ste, gg. porotniki, popolnoma prepričani, da je obtoženec kriv. Vkljub temu pa dam še besedo zagovorniku gosp. Scesaplani, da bodete slišali oba zvona".
Scesaplana je dvignil svoje dolgo koščeno telo, navihal kvišku brke in odprl usta do ušes, da bi poslal med svet svoj prepričevalni zagovor. Tu se prikaže nenadoma na pozorišču - Kindel. Bilo mu je tako dolgčas po naši družbi, da je zapustil „Orla", v čigar gnezdu je nameraval prenočiti, in jo ubral za nami.
Sedaj je pa zagovornik takoj predlagal, da naj se Kindel uvrsti med porotnike. Toda Jottvoll in Zillerthaler sta burno ugovarjala in nastal je tak prepir, da so koze prišle nazaj na galerijo in z meketanjem pomagale sedaj eni, sedaj drugi stranki. Celo Compare je svoj žalostni obraz pokazal izza grma. Jaz sem pa, v svesti si svojega dostojanstva, hitro naredil mir in rekel: „Gospod Kindel ne more biti porotnik, ker ne pozna zadeve; naj se torej potrudi na galerijo med poslušalce." Jottvoll je govoril nekaj o salamonski modrosti, Scesaplana pa godel o pristranosti. Upal je namreč, da pridobi Kindla gotovo zase, če bo sedel med porotniki. Jaz sem mu pa kratko zapovedal, naj začne svoj zagovor, sicer da mu vzamem besedo.
. Začel je torej grmeti: „Gospoda, nedolžnost obtoženčeva je jasna še bolj nego beli dan. Zato bom še manj besed potratil, to se pravi porabil, nego moj predgovornik. Jaz trdim namreč, da je bil naš dični Jochfink le maščevalno orožje v rokah usode. Vprašam vas, gospoda, ali ni ta mož smrtno razžalil naših prekrasnih planin, ker je hodil po njih dolinah v copatah? Gore so navajene gledati orjaške postave, kakor smo mi - pri tem je mene strupeno pogledal - in gorske črevlje, kakor so naši. In ta pritlikavi Compare se je predrznil pohajati tod v rumenih copatah in tako zasmehovati planinski svet! Toda maščevalna roka usode gaje zadela po osebi g. Jochfinka in po njegovi kljuki. Da, prepričani bodite, gospoda, da je g. Jochfink, dasi nehote, maščeval razžaljeno čast naših gora. Zato Vas pozivljem, gg. porotniki, da oprostite tega planinskega maščevalca in spoznate, ne rečem, njegovo nedolžnost, marveč njegovo zaslugo za ledene gore, katerih oči so sedaj obrnjene v vas!"
Scesaplana je končal in zadovoljno položil kosti svojega rojstva nazaj, od koder jih je pobral. Na galeriji je pa začelo občinstvo burno ploskati in meketati. Ker na opetovano opominjevanje ni bilo miru, ukažem galerijo izprazniti. Z veseljem plane Jochfink s svojo gorjačo nad občinstvo, in galerija je bila v hipu prazna.
Nato vstanem in izpregovorim, rekoč: „Gg. porotniki, slišali ste oba zvona, hočem reči, g. Jottvolla in g. Scesaplano. Prvi vam je obtoženca počrnil, da bi sedaj lahko pil bratovščino s samim peklenščakom; zagovornik vas je pa hotel prepričati, da ne zasluži Jochfink kazni, marveč nagrado. Jaz vam pa svetujem, naj vas ne prevzame vpliv nikogar, marveč odločite po svoji vesti in glavi!"
Porotniki so se nato šli posvetovat za grm. Črez nekaj časa so se vrnili in si še brisali usta. Spoznali smo iz tega, da se je Zillerthalec gotovo posvetoval s svojo čutaro, katero si je napolnil pri „Orlu".
Ko si je usta obrisal, je pavedal izid posvetovanja in rekel: „Mi porotniki smo enoglasno sklenili to-le: Obtoženec je kriv, da je Compare padel v vodo, da je voda odnesla copate in da je copata izgubila podplat".
Jottvoll je veselo zaukal, Scesaplana pa strupeno siknil: „Danes gospa pravica lupi čebulo in česen, ker jo tako zelo pečejo oči, da ne vidi dobro".
Jaz sem pa zaukazal mir, vstal, pomaknil klobuk na levo uho, ker ga nisem mogel pokriti, ko je bil že na glavi, in izrekel obsodbo:
„Ker obtoženec Jochfink ni bil dosedaj še nikdar kaznovan in je bil sploh do danes še neomadeževanega življenja in ker se mu ne more dokazati popolnoma, da je zločin storil iz zlobnosti, ga obsojamo le v povrnitev škode in poravnanje sodnih stroškov. Zato mora dati Comparetu eno svojih črnih copat, ki smo jih zapazili v njegovem nahrbtniku, sodne stroške pa poravna s tem, da nam prežene v Karthausu žejo, ki smo si jo nakopali spričo njega!"
S svojo modro sodbo sem si pridobil mnogo priznanja in celo vedno žejni Scesaplana me je pogledal prav hvaležno. Jottvoll je pa hitel Compareta vpraševat, kateri copati manjka podplata, levi ali desni. Compare je pa menda mislil, da se hoče norčevati iz njega, in mu je zabrusil brezpodplatno cipelico v glavo. Jottvoll je pa omenil, da bi jo bil lahko prijazneje podal, in jo je prinesel nam, da bi razsodili, če je narejena za desno ali levo nogo. Prav lahko ni bilo spoznati, ker je bila copata kakor mokra cunja; vendar smo določili, da je krasila nekdaj Comparetov desni krak. Jochfink je izvlekel s kislim obrazom eno svojih črnih copat in jo izročil Kin diu, da jo ponese kot nevtralna oseba Comparetu. Jottvoll se namreč ni hotel več lotiti tega posla, ker ga je izučila prejšnja izkušnja.
Kindel je nasadil zaradi večje varnosti copato na dolgo palico in jo podal Comparetu. Ta je pomolil sedaj svoj rjavi obraz izza grma in izjavil, da hoče imeti obe Jochfinkovi copati, češ da v dvobarvnih copatah ne bo hodil. Tu je pa naletel na hud odpor in Jottvoll mu je razložil, pa od daleč, da leve copate ne dobi, ker je le desna izgubila podplat. Ako pa noče imeti dvobarvnih copat, naj se pa posluži blagohotno žulečih črevljev ali pa, kar je še bolj naravno, Adamovih podplatov. „Tako se mi zahvaljujete", je rekel slednjič očitaje, „da sem vam s svojim govorom priboril novo črno, „jottvoll" cipelico!"'
Za odgovor smo zaslišali izza grma neko godrnjanje. Potem je bilo nekaj časa tiho, in željno smo pričakovali, da se nam Compare že skoraj predstavi v svoji novi „monduri". Pustil nas je pa precej dolgo čakati. Ko pa slednjič pride iz svojega zatišja, se nismo mogli načuditi njegovi elegantni toaleti. Oblečen je bil v lepo belo obleko, s katero je mislil oči meranskih krasotic „nase vleči"; na eni nogi je imel svojo rumeno cipelico, na drugi pa črno Jochfinkovo, obraz pa tak . ..
Hiteli smo mu čestitati in zatrjevati, da je v tej obleki in v tem obuvalu sposoben za najimenitnejši salon. Toda Compare je celo mislil, da se norčujemo iz njega, in nas je slednjič nagnal z laškimi kletvicami, ker ni bilo naše hvale ne konca ne kraja. Zillerthalec pa, praktičen mož, mu je ponudil svojo čutaro, češ, naj še on pije, če so že copate „žlampale". In Compare se je hitro potolažil; pil je in pil, dokler mu Scesaplana ni čutare iztrgal iz rok. „Na jezo piti škoduje zdravju", je rekel ter nagnil čutaro k ustom in posrebal zadnje kapljice iz nje. Jottvoll je pa zinil pametne besede: „Gospoda, vzemimo noge pod pazduho in letimo v Karthaus! Tam se „jöttlich" napijemo na Jochfinkove stroške". Tega nam ni bilo treba dvakrat reči. Ubrali smo jo urno po dolini navzdol.
V dobre pol ure smo prišli ob bučečem Schnalserskem potoku v nekdanji Kartuzijanski samostan. Ustanovljen je bil 1. 1326. Skozi 456 let se je glasil v njegovem zidovju turobni pozdrav menihov „memento mori". Jožef II. ga je razpustil in poslopja prodal. Samostan se dandanes imenuje Karthaus zu Allerengelsberg. Podoben je veliki, deloma podrti trdnjavi. Okroginokrog ga obdaja visok in debel zid. Spredaj vidiš podrtine 12 hišic menihov. Cerkev, obednica in kuhinja so pa bolje ohranjene. V največjem poslopju je sedaj gostilna. Čeprav je bil samostan zidan v taki samoti, vendar so menihi doživeli tuintam žalostne dogodke, ki so jih motili v njih tihem življenju. Zlasti hudo se jim je godilo, ko je neki Michael Gaismair hotel po zgledu Tomaža Miinzerja Vintschgavce še enkrat krstiti, češ, da za take kmete en krst ne zadostuje. Njegovi pristaši so pa menili, da bi kaj takega morda ne škodovalo tudi Kartuzijancem. Združili so se s tolpo prekrščenih kmetov iz Pfossenske doline in napadli samostan. Požgali so ga velik del in ga oplenili. Podložniki samostanski, zlasti pa dolžniki, so posebno hiteli sežigati dolžna pisma in druge samostanske pravice.
V tem slavnem zgodovinskem kraju smo se torej napajali na — svoje stroške. Jochfink jo je namreč na skrivnem popihal. Ko smo mi ogledovali zgodovinske podrtine, je ta prekanjenec plačal svojo „ceho" in jo odkuril naprej. Bili smo seveda silno ogorčeni vsled tolike nepoštenosti, in moji tovariši so začeli svojo jezo tešiti s Terlancem. Jaz sem jo pa ubral za Joclifinkom; ker sem hotel priti še do večera v Latsch.
Takoj pod gričem, na katerem leži Karthaus, se odpira na severnovzhodni strani lepa Pfossenska dolina. V njej leži 2076 m visoko Eishof, ki je najvišja kmetija na Tirolskem. Ako greš dalje, prideš lahko črez Gurgler Eisjoch (3137 m) in Oetzthalski ledenik v Vent ali pa v Grurgl. Ta pot je jako zanimiva in lepa, toda včasih nemogoča zaradi neštevilnih ledenih razpok. V slabi uri sem dospel v Neu-Ratteis (941 m) ravno prav, da sem še ugledal Jochfinka, kako jo je urno krenil v gostilno. Ker mu nisem hotel kaliti veselja, da nas je opeharil, nisem šel za njim. Ogledal sem si samo podobo Friderika s praznim žepom, ki je naslikana na zunanji strani, potem sem pa šel naprej po lepi vozni cesti. Čas sem si preganjal s tem, da sem se učil na pamet napis, ki stoji pod Friderikovo podobo. Zapisati se ga mi takratni ljubilo; zato storim to danes. Napis se glasi tako-le: „Hier passirte im April des Jahres 1416 Friedrich mit der leeren Tasche auf seiner Flucht". Mogoče je, da si ga nisem natanko zapomnil. Kdor je pa radoveden, če je napis res tak, naj ga pa gre gledat v Neu-Ratteis. Moje učenje je zmotil in tudi končal Similaun, ki se mi je prikazal nad zelenimi planinami, ogrnjen z bleščečim ledenim plaščem. Zanimala me je tudi cerkvica sv. Katarine, ki se dviguje na silno strmem hribu tik Scknalserskega potoka. Na mogočni steni je nekdaj čepel začrneli grad Schnalserburg. Njegovi posestniki so bili menda strali in trepet vsej okolici. Marsikdo je obžaloval v mokrih grajskih ječah svojo radovednost in dobičkoželjnost, ki ga je zapeljala v dolino. Sedaj je pot seveda bolj varna, kajti grad so podrli in iz njegovega kamenja postavili cerkev.
Iz Ratteisa pelje lepa cesta precej polagoma črez Ladurn v Vintschgavsko dolino. Zgradili so jo 1. 1875. Prideš pa vanjo tudi po „Prepovedani poti" Črez grad Juval. Odkod je pa dobila ta steza tako imenitno ime? V začetku prejšnjega stoletja je gospodoval bližnjemu vintschgavskemu okrožju nekak okrožni glavar. Njemu se je hudo v glavi vrtelo. Enkrat bi bil rad vedel, če so Schnalserci pokorni njegovim ukazom, pa je šel po „Prepovedani poti" v dolino. Ko je videl omotično stezo, minila ga je na mah vsa radovednost. Ker je pa mislil, da je vsak tako vrtoglav kakor on, prepovedal je hoditi po tej nevarni stezi. Toda Schnalserci niso ribe, da bi po potoku priplavali iz doline, pa se niso prav nič brigali za glavarjevo prepoved. Hodili so kakor poprej vkljub vsem odlokom vrtoglavega gospoda. Od prepovedi je torej ostalo edino le ime. Dandanes ni steza tolikega pomena, ker je pod njo izpeljana lepa cesta. Mene je pa že njeno ime zapeljalo, da semzapustil zložno cesto in jo mahnil navkreber. Steza se vije nekaj časa jako strmo po gozdu, potem pa preide na prosto in visi tuintam nad globokimi prepadi. Nevarnosti ni posebne, ako paziš na stopinjo. Seveda, če nosiš oči v žepu, se kaj lahko spotakneš in padeš, kar se ti je pa morda pripetilo že tudi na lepi cesti. Razloček ni ravno velik; če na cesti padeš, pobereš se sam, če se pa prekopicneš na „Prepovedani poti", pobero te drugi, če bo sploh kaj pobrati.
Ker se dosedaj še nisem naučil vrtoglavosti, sem srečno dospel do zelene planote, na kateri stoluje še precej ohranjeno zidovje gradu Juvala. „Arces Alpibus tremendis impositas", sem škandiral, ko sem stal pred mogočnimi stolpi. Če pravilno, ne vem; Horac mi gotovo ne zameri tega, saj morda še sam ni tako dobro znal svojega „meta." kakor mi, ko smo reveža v „osmi" premlevali.
Neki Hans Suriker Sinkmoser je postavil ta grad 1. 1554. ravno nad vhod v Schnalsersko dolino. Imenoval ga je „Jugum vallis", ker je menda slutil, da bo hud jarem vsem dolincem. Vintschgavcem se je pa ime zdelo predolgo in skrajšali so ga v Juval. Obstoji iz treh velikanskih poslopij, katera pa niso iz iste dobe. Najnovejši del je zidan v renesanskem slogu. V njih... Toda kaj bi vas vodil po debelem zidovju, po dvoranah, iz katerih so starinoslovci in „starinolovci" pouzmali skoraj vse znamenitosti, in po zaduhlih ječah! Pojdimo rajši ven pred grad, ležimo na zeleno trato in občudujmo žarke zahajajočega solnca, predno jih vzame mrak! Kako krasno se žari Zufallferner, izza katerega dviguje ponosno belo svoje teme Angelusspitze (3315 m) ter ozna-njuje lepoto Ortlerske skupine daleč po Vintschgavski dolini! Na severnovzhodni strani pa stojita samozavestno nad temnimi gozdovi Similaun in Finailspitze, češ, mi Oetzthalci tudi nismo kar za pod klop. Lep je tudi pogled na pisano vintschgavsko polje, skozi katero vali Adiža svoje peneče valove.
Skoraj se je že zmračilo, ko sem prilezel po precej nerodni stezi v Kochenmoos. Tu so jako zdravilne toplice, katerih se poslužuje večinoma le priprosto ljudstvo. Vintschgavec pa tudi popolnoma in na poseben način izrabi kopel, katero je plačal z dragim denarjem. Spravi se namreč v leseno kad, ki je tudi na vrhu zadelana, da gleda le z glavo iz nje. Na ta način zabrani, da se ne more zdravilna moč izkaditi. V tej kadi tiči potem ves dan, da ne plača zastonj. Na pokrovu ima steklenico „rdečega", da se tuintam malo pokrepča; dolgčas mu pa preganjajo razni obiskovalci, ki sedejo kar na kad. Rad bi bil tudi jaz poskusil to kopel, toda mudilo se mi je naprej.
Do Latscha sem imel še dobro poldrugo uro. Prav nič se mi ni ljubilo mešati cestnega prahu in začel sem se ozirati po kakem „komfortablu". Sreča me je iskala: našel sem prazen voz, ki se je vračal iz Naturnsa v Latsch. Hitro se z voznikom pobotava in oddrdrava po cesti. Da bi se mu vsaj nikdar ne bil zaupal! Toda kaj se hoče; usodi nikdar ne uidemo in smola nikdar ne počiva. Vožnja se je začela dobro, in blagroval sem samega sebe, ker me drug ni hotel, da dobim voz, kadar ga ravno potrebujem. Končala se je pa stvar vse drugače, kakor sem si mislil.
V mesečini in v prijetnem hladu sem se zibal na mehkih zmeteh. Občudujem ravno, kako mesečni žarki bajno razsvetljujejo mogočne razvaline gradu Castelbella, mimo katerega sem drdral. Prisluškujem, kako se med seiest drevja divno meša regljanje žab, ko naenkrat skoči konj v stran in jo pocedi v diru po strmem klancu navzdol. Voznik je izgubil vso oblast do njega, in ko je vrgel povrhu še vajete iz rok na tla, se je krčevito prijel kozla. Jaz pa nisem čakal, kdaj telebne voz ob kak cestni kamen, marveč sem skočil z voza in srečno priletel na nekaj mehkega, Toda bilo je malo preveč mehko, in spolzelo mi je in ležal sem na vseh štirih v malti. Urno vstanem in si začnem strgati malto z obraza, da bi vsaj videl, kje sem. Ko spregledam, spoznam, da stojim v plitvem koritu, in sicer do meč v malti. Predno pa se utegnem izkidati, prirobanti nekdo od bližnje hiše sem in začne kričati: „Kaj vraga imate v moji malti opraviti! Se hočete li vzidati?" Najrajši bi ga bil česnil z maltasto roko po ustih, da bi mu jih kar zamaltal; toda moral sem biti ponižen, ker me je zalotil v svojem blagu. Razložil sem mu torej, kako sem nehote pomešal njegovo malto. Potem sem pa izvlekel nogi iz korita in oba sva šla naprej v vas, kjer sva videla gručo ljudi. Zbrali so se okrog mojega voza, ki se je ustavil pred gostilno. Konj je namreč, naj-brže iz navade, silil kar z vozom vred v gostilno in zadel z ojesom ob podboje pri vratih. Oje se je seveda zlomilo in vaščani so hitro konja pomirili. Šele sedaj je zlezel voznik previdno s kozla in zapazil, da me je med potjo izgubil. Hitro se je odpravil z nekaterimi možmi iskat me. Ko smo zadeli skupaj, sem jih komaj prepričal, da sem jaz izgubljeni „gospod". V gostilni sem se preoblekel in obesili smo ometano obleko v dimnik, da bi se vsaj nekoliko osušila.
Ko so povezali oje za silo, me je prišel voznik klicat. Jaz sem mu pa dejal, da naj se kar sam odpelje, če noče čakati. Čenčal je sicer nekaj, da bo žena huda, če ga ne bo o pravem času domov, toda jaz sem bil takrat trmast. Da bi pa laže počakal, sem mu ukazal prinesti četrt „špecijalnega". Polagoma so prišli tudi njegovi pomagači v sobo in vnel se je živ razgovor, v katerem so se kar kosali, kdo bo voznika bolj vlekel. Klicali so ga sicer za Poldelna, imeli so ga pa za Pepeta.
(Konec prih.)
(Konec.) „ Na suho ga bo dejala, na suho", meni drugi. „Nocoj se le poslovi od „špecijalnega", pol leta ga ne pokusiš več, dokler se škoda ne poravna". „In kako pogumen je", ga začno hvaliti. „Vsak drug bi skočil z voza ali vsaj izkušal ustaviti konja; Poldel pa vrže kar vajete iz rok in se prime pogumno kozla ter čaka neprestrašeno, kaj bo." „Ko bi bili Latschani", pristavi postaren Kastelbellan, „imeli takrat Poldla, ko so pasli bika na stolpovi strehi, gotovo bi se bil Poldel ponudil, da gre na stolp pokosit travo."
To je bilo pa Poldlu že malo preveč, in zadrl se je jezno, da naj puste v miru Latschane in njih bika, Sedaj sem pa postal radoveden in vprašal, čemu nagajajo Latschanom z bikom. Vkljub vsemu Poldlovemu ugovarjanju mi je povedal omenjeni Kastelbellan ves dogodek, deloma celo v verzih. Latschenski veljaki so se menili zelo važne reči. Tu se nazadnje vzdigne župan in pove po dolgem odkašljevanju vsem možem že znano novico, da na strehi cerkvenega stolpa raste najlepša trava, „Zvonik", je poudarjal skrbni mož, „je pa občinska lastnina, torej travnik na njem nekak občinski pašnik, zato, možje, preudarimo in premislimo, wie wir gewännen das köstliche Heu, dass seiner unser Vieh sich erfreu'."
Marsikak predlog se je stavil in tudi takoj zavrgel. Dolgo so si možje belili glave in se praskali za ušesi, hohnjali in kihali,ko hipoma enemu svetovalcu šine modra misel v glavo. Udari ob mizo in vzklikne: „Imam jo. Kdo bo pač lezel na streho in nam pokosil travo! Mislim, da takega norca ne najdete v celem cesarstvu. Doch Eines! — Auf dass nicht zu Grunde geh' das herrliche Futter auf luftiger Höh', zieh'n wir den Stier des Dorfes hinauf — er fress' das Heu vom Thurmesknauf!" Govornik je končal in ponosno pogledal po zborovalcih, ti so pa zavpili: »Ja so, ja so! — der Seppmuch hat Recht, das heisst ein Gedanke trefflich und recht.« Hitro so možje leteli po občinskega bika. Zvonili so tudi „plat zvona" in nemudoma se je zbralo vse ljudstvo pred cerkvijo, da bi videli, kako se bo bik pasel po strehi. Bili niso prav nič v zadregi, kako ga spravijo gori. Otvezli so ga in ga vlekli po škripcu na stolp. Biku je pa začelo slabo prihajati, ko se mu je zadrgnila vrv okoli vratu, in ko je bil v zadnjih „cugih", je brcal krčevito z nogami.
Ko Latschani to vidijo, zakriče: „Glejte, glejte, kako se naš junček veseli dobre piče! Od radosti kar brca; gotovo že težko čaka, da pride do nje". Ko se je slednjič bik ulegel na zeleno streho, je pomolil jezik iz gobca in se iztegnil. Latschani so pa od veselja ploskali in vpili: „Glejte, kako se oblizuje; gotovo je trava zelo sočna!"
Ko so pa zapazili, da bik mirno leži in se ne gane, so se začeli navdušeno dreti: „Kako je ta trava tečna! Junček jo je komaj pokusil in že je ima dosti! Kar legel je, tako je sit. Hitro doli ž njim, da napasemo še krave!"
Ko je junec pribingljal na tla in so videli, da je mrtev, so rekli jezno: „Požeruh, nažrl se je do smrti! Prav se mu je zgodilo!" Od tedaj pa Latschani nikdar več ne pasejo juncev po stolpu. Glavne poteze tega gotovo resničnega dogodka sem si zapisal v popotni zapisnik. Kastelbellani so me pa vprašali, čemu si to zapisujem. Rekel sem jim, da take dogodke popišem v nekem zelo razširjenem listu in da sploh zato potujem, da popisujem ljudi in kraje. Sedaj so me pa začeli prositi, da naj vas Kastelbell kolikor mogoče lepo opišem, Latschane pa osmešim. „Zakaj", so menili, „take časnike bero gotovo tudi gospodje, katere vpraša cesar za svet, kadar ukaže zidati kako železnico. In če bodo ti brali, kako lep je Kastelbell, bodo gotovo za to, da se postavi kolodvor v naši vasi, ne pa v Latschu, kadar se izpelje železnica Skozi Vintschgau."
Da bi jih bili še bolj očrnili, so mi še povedali, kako so Latschani pomagali Göflanom ukrasti sv. Martina. Ta stvar se je pa zgodila tako-le: Kake tri ure nad Latschem stoji visoko v gorah cerkvica sv. Martina. Tega svetnika pa časte Vintschgavci kot zaščitnika svoje živine. O njem trdijo, da je „dober svetnik", ki more pomagati, pa tudi hoče. Zato romajo pogosto gori v njegovo cerkev in mu prinašajo tudi darove. Vse to, zlasti pa darovi so vzbudili zavist v Göflanih, ki imajo tudi sv. Martinu posvečeno cerkev. Tu jim pridejo Latschani na pomoč z dobrim svetom. Ti bi imeli namreč čudodelno podobo sv. Martina rajši v Göflanski vasi, kamor imajo le eno uro po lepi cesti, da bi jim ne bilo treba lesti v gore na božjo pot. Zato so svetovali Göflanom, naj ukradejo podobo in jo odneso v svojo cerkev.
Göflanom je bil všeč ta svet in so enkrat v družbi z Latschani romali k sv. Martinu na Kofel. Po noči je pa izginil sv. Martin natihoma z romarji v dolino. Göflani so ga zaprli v svojo cerkev in postavili zavoljo večje varnosti cerkvenika na stražo pred vrata. Toda sv. Martin je vkljub zaprtim vratom in močni straži ušel iz cerkve in se vrnil nazaj na Kofel k svojim gorjancem. Kmetje, ki so zgodaj delali na polju, so ga videli, kako je jezdil na konju po zraku. „In taki ljudje," so se zgražali vrli Kastelbellani, „pred katerimi" celo svetniki niso varni, hočejo imeti postajo!"
Zvedel bi bil morda še marsikatero, toda moral sem oditi. Smilil se mi je Poldel, katerega je žena zelo skrbela. Vozila sva se zaradi povezanega ojesa bolj počasi. V mesečini sem zapazil pod cesto ozko, globoko sotesko, v kateri je šumela Adiža. Ker me pa mesec vedno navdahne s poetičnimi čuvstvi, sem začel deklamovati znane stihe: „Na nebu ščip plava, šumi, šumi Drava ...“ „Kaj ste rekli," se zadere Poldel in se zasuče na kozlu. Vsa poezija me je takoj minila. „Rad bi vedel, kako se imenuje ta soteska", mu pravim. Poldlu so se odprle zatvornice njegove zgovornosti, in zvedel sem več, nego sem vprašal. Pozabil pa ni tudi Kastelbellanom zabavljati. Tudi glede ropa sv. Martina je opravičeval svoje rojake, češ, da se Kastelbellani le jezni, ker ga sami niso mogli ukrasti. Sploh mi je pa natvezel veliko slabega o njih, če se je tudi devet desetin nalagal. Vintschgavci so namreč mojstri v laži. Zlobni zgodopisci pripovedujejo, da jim je že Karel Veliki podelil pravico lagati. In te pravice se menda še dandanes poslužujejo pridno. Vsaj tirolski pregovor pravi: „Der Pusterthaler hat eine Kuh gestohlen und der Vintschgauer hat sie ihm herausgelogen."
V dobrih starih časih so Vintschgavci tudi javno tekmovali v lažeh. Obhajali so namreč takozvani „Lugenlandtag". Kronika nam celo pripoveduje, da so enkrat v posebni hudi borbi zmagali Tartschani. Prebivalci iz Malsa, Glurnsa, Schludernsa in Tartscha so se namreč zbrali neko nedeljo in se izkušali, kdo bo huje lagal. Zastopniki Malsa, Glurnsa in Schludernsa so tako lagali, da so naposled sami sebi verjeli. Razsojevalci niso mogli odločiti, kateri so večji lažniki. Zastopnik Tartschanov pa še ni prišel do besede. Predsednik razsodišča ga torej vpraša, čemu se tekme ne udeležuje. Tartschan mu pa ponosno odgovori: „Mi Tartschani ne moremo in tudi nočemo tekmovati z lažnivimi sosedi, zakaj mi se nismo še nikdar zlagali in tudi naši predniki so bili največji sovražniki laži."
Ko tekmovalci zaslišijo to gorostasno laž, se takoj brez obotavljanja podado in pripoznajo prvenstvo v laži Tartschanom. Še dandanes se ne sme Vintschgavcem preveč verjeti in drugi Tirolci jim sploh malo zaupajo. Da, imajo jih za najslabše ljudi na zemlji. Celo Bog se je menda jokal, ker jih je bil ustvaril, taki navihanci so. Branijo se seveda z vsemi štirimi zoper tako slabo ime, pa jim nič ne pomaga. Vintschgavci pa tudi ne zaupajo drugim, ker vse ljudi sodijo po sebi. Vendar so veliko boljši, nego je njih ime. Lažejo baje radi in ogoljufajo tudi vsakega, ako se jim da, sicer so pa skozinskoz poštenjaki. Nemški Tirolci, oziroma tirolski Nemci jih najbrže le zato obrekujejo, ker se po njih žilah ne pretaka čista germanska kri, marveč je skoraj na polovico pomešana z romansko. Zato sta v Vintschgavcu laški in nemški značaj združena. Od Nemcev imajo svojo oholost in bojevitost, od Lahov pa lokavost poleg drugih dobrih lastnosti. Sploh so pa jako nadarjeni in veliko učenih glav je že zraslo na njih zelnikih. Poldel se mi pa ni zdel posebno premeten, zato sem ga vprašal, če je on rojen Vintschgavec. Zvedel sem potem, da je on iz Prutza doma. Prišel pa je še kot majhen fante v Latsch in se je pozneje priženil na precej lepo posestvo. „V mladosti," mi je tožil, „sem bil precej vesel in neumen; kar sem zaslužil, sem zapravil vse sproti. Ko sem se oženil, mi je žena kupila celo hlače, zato jih pa sedaj tudi ona nosi. Grdo ravno ne ravna z menoj in fcepe me tudi ne, toda gospodar nisem. Hvala Bogu, da sem se navadil ubogati že od mladih nog! Veste li, gospod, kaj vam svetujem?" „Kaj ?" ga vprašam radovedno.
„Kajne, vi gotovo študirate na dohtarsko? Kadar postanete dohtar, se vam bo pa gotovo mudilo, iztakniti kje kako petično babnico. Jaz pa, izkušen mož, vam rečem, petične nikar ne jemljite, ker bodete tak revež pri njej, kakor sem jaz pri svoji. Ako bo imela par tisočakov, nosila bo hlače in jih še potem ne bo slekla, ko bodo tisočaki že zapravljeni. Brez dote pa tudi ni, da bi jemali žensko, kajti prazna ženska . . hm . . . Zato vam pravim, ako hočete mene poslušati, nikdar se nikar ne oženite in tako bodete vedno sam svoj gospod." Ko sem mu slovesno in trdno obljubil, da se zares ne bom nikdar ženil, mi je rekel veselo in nekako pokroviteljsko: „Bodete videli, gospod, še hvaležni mi boste za moj svet, mi priprosti ljudje tudi nekaj vemo."
Kdo ve, koliko bi mi bil še nakvasil ta tirolski „kvasik", da nisva priropotala črez ličen most v Latsch, Tu je pa hipoma utihnil; gotovo ga je začel skrbeti sprejem „na domačem pragu", zakaj vedel je, da ga čaka ostra pridiga zaradi zlomljenega ojesa. Ker mi je pa on tako očetovsko svetoval, dal sem mu tudi jaz dober svet.
„Poldel," mu pravim, „vas ima li žena kaj rada?" „O, to pa to, rada me ima pa, rada." „Vidite, Poldel, ker ste vi meni dali tako koristen svet, vam povem jaz, kaj storite, da vas žena ne bo zmerjala zaradi ojesa. Sedite k meni v voz in obvežite si glavo z ruto. Potem vas peljem domov in rečem vaši ženi. da sva se prevrnila in da ste se vi pri tem hudo pretresli. Od samega strahu gotovo pozabi na oje. Vi se pa pustite dejati v posteljo in spite do osmih zjutraj, potem pa vstanite, pa ne še popolnoma zdravi. Bodete videli, kako vas bo žena negovala!" „Ta je pa res pametna," pravi Poldel, obeže si z ruto glavo in skobaca k meni. Jaz pa vzamem vajete in zapeljem k lični hiši, katero mi je on pokazal. Vrata so bila že zaklenjena. Ker ni lahno trkanje nič izdalo, butnem s pestjo vanja. Kmalu zaropota ključalnica, vrata se odpro in na prag stopi močna ženska postava. „Hočete li hišo podreti?" se zadere nad menoj. „Govorite bolj tiho!" rečem mirno. „Vaš mož leži na vozu in kričanje bi mu lahko škodovalo." „Kaj, moj mož? Ni mogoče! Poldel, kaj pa ti je? Kaka nesreča se ti je pa pripetila?"
Takoj je bila babnica pri vozu, in Poldel bi bil kmalu pozabil, da mora biti bolan. Malo je manjkalo, da ji ni padel okrog vratu, tako ga je ganila njena ljubezni polna skrb. Jaz sem pa začel ženi pripovedovati, kako sva se prevrnila in oje zlomila, seveda vse drugače, kakor je bilo res. „Dobro, da se nisva oba ponesrečila in pobila do mrtvega. Poldel se je res hudo pretresel, pa vendar mislim, da okreva. Spravite ga v posteljo in dajte mu mrzel obkladek okrog glave! Potem naj pa izpije kozarec močnega vina in naj zaspi. Ako bo zaspal, ni posebne nevarnosti. Če mu bo pa jutri huje, pošljite po zdravnika!" Take svete sem dajal in pomagal Poldla spraviti v hišo. Kmalu je bil v postelji in dobil je steklenico starega „špecijalnega", da je laže prenašal obkladek. Tolažil sem njegovo boljšo polovico, da ne bo gotovo nič hudega, ker tako lahko prenaša vino.
„Da bi mi le ne umrl!" je ona ihtela. „Takega moža ne dobim več. Ne vem, gospod, kako bi se vam zahvalila, da ste tako poskrbeli zanj. Kofelski sv. Martin naj vam povrne, kar ste storili za nas! Ako Poldel ozdravi, romala bodeva gori in mu tudi vas priporočila." „Bodite brez skrbi," pravim, „Poldel prav gotovo ozdravi, morda poprej, nego mislite. Grüss Gott!" „Grüss Gott!" je odgovorila ona in ukazala dekli, naj mi posveti, zakaj sama si ni upala od „bolnika". Kmalu potem, že pozno v noč, sem položil v „Jelenovem brlogu" svoje trudne kosti k počitku.
1905 št. 8
urediII. Konigsspitze (3857 m).
Najlepši vrh v Ortlerski skupini je Königsspitze. Lahi mu pravijo veliKi Cebru, Suldenci pa Kinig. Ortler jo prekaša le za nekaj metrov. Vsled njene lepe oblike, njenih strmih ledenikov in ledenih robov ter krasnega ledenega temena jo pa moramo imenovati kraljico Vzhodnih Alp. Dolgo časa si je ni upal nihče motiti. Prvi je splezal nanjo 1. 1864. znani veleturist F. Tuckett. Vodila sta ga dva švicarska vodnika. Dandanes jo obišče vsako leto več turistov. Še celo po zimi nima miru, čeprav se prišteva najtežjim goram. Pred otvoritvijo Halleške koče so hodili navadno iz Schaubachove koče črez Suldenski ledenik na Sedlo (Königsjoch 3295 tri) in odtod črez Ramo (Königsschulter (3482 m) na vrh. Odkar se pa na prelazu Eissee lahko prenoči, hodijo hribolazci tudi po Tuckettovi poti črez ledenik Cedeh in odtod na Ramo, kjer se shajata obe poti. Tudi jaz sem si izbral to pot. Ob mesečnem svitu sva korakala po trdem Langenskem ledeniku proti Cevedalskemu sedlu. Onostran sedla sva pa morala navzdol po produ na Cedeški ledenik, da sva se izognila strmim stenam Schrötthornovim (3380 m). Tu nama pa mesečina ni zadostovala in prižgala sva svetiljko. Hotel sem jo jaz nositi, toda vodnik mi jo je vzel, češ, da mi bo svetil pod noge, da kam ne padem. Svetil je res pod noge, pa ne meni, ampak sebi, jaz sem pa taval za njim v temi in čakal, kdaj telebnem med skale, ki so kar nasejane po produ. Dobro, da je bilo tega blodenja kmalu konec. Ko sva prišla na ledenik, mi je pa dal svetilnico nazaj, rekoč: »Sedaj, ko je pot bolj ravna, si pa lahko sami svetite«. — »Oho, Eberhöfer«, mu odvrnem, »kdor si je po produ svetil, naj si pa še sedaj! Jaz vidim tu brez svetilnice popolnoma zadosti.« — »Kaj nisem dobro svetil pod noge?« se izgovarja mož. — »Dobro, dobro«, ga pohvalim, »samo na to niste pomislili, da imava vsak svoj par nog.« Med tem je pa že začela luna bledeti in lahen svit je naznanjal jutro, da nisva več potrebovala luči. Prijetno je bilo korakati po zmrzlih tleh, s cepinom pod pazduho in z rokami v žepih. Škoda le, da ta prijetnost ni dolgo trajala. Vodnik je odložil svoj nahrbtnik, pomašil najpotrebnejše reči v mojega, svojega pa pustil na snegu, potem pa hajdi navzgor. Kolikor bolj sva se bližala Königsspitzi, tem strmejša je bila pot, ker se ledenik vedno bolj napenja. Ko sva šla mimo strmih sten Kreilspitze (3389 m), mi je rekel vodnik: »Glejte, s tega vrha sta ravno danes teden padla en hribolazec in en Ziller-thalski vodnik na Suldenski ledenik. Nihče ne ve, kako se je zgodila nesreča. Suldenski vodniki so našli oba mrtva.« »Meni se pa ne zdi, da bi bil ta vrh tako nevaren,« mu pravim. — »Vsaj tudi ni«, mi odvrne on; »vendar se mora na grebenu paziti, ker so tla silno rahla. Najbrže sta stopila preveč na rob, ki se je potem utrgal pod njima. Toda sedaj ne utegneva ogledovati teh sten, ker se nama mudi. Ob sedmih morava biti že zopet nazaj, če nočeva, da bi naju Königsspitze kamenala«. Kinig je namreč čuden patron. Proti vrhu je na jugovzhodni strani precej kopen in kamenje leži tod silno na rahlo. Skoraj gotovo sprožiš kak kamen, ako ležeš črez. Kamen drevi potem po ledenem pobočju, in gorje hribolazcu, če ga zadene, nikdar več ne bo lezel v gore! Kamenje pa tudi samo pada, kadar solnce otaja led, ki ga drži skupaj. Zato je treba priti z vrha kolikor mogoče zgodaj. Ko prideva mimo pečin Königsjocha, zagledava nad seboj Ramo. Črevlje oboroživa z derezami, naveževa se na vrv in splezava po jako strmem ledeniku nanjo. Tu sva našla eno damo in enega gospoda z vodnikoma. Prišli so iz Schaubahove koče črez Königsjoch in počakali, ker so naju videli lesti s Cedeškega ledenika. Najbolje je namreč, ako gredo z Rame na vrh vsi hribolazci naenkrat in kolikor mogoče blizu skupaj, da ni tako nevarno, če kdo sproži kak kamen. Po kratkem odmoru se lotimo ledenega plazu, ki sega od vrha. Led je bil trd kakor steklo. Prvi je šel Jos. Piggera, najimenitnejši suldenski vodnik, z damo, zadnji sem bil pa jaz. »Zakaj neki me je Piggera postavil na zadnje mesto?« sem si mislil; »morda me smatra za tako dobrega hribolazca, da misli da bom ujel vsakega, kdor bo padel.« In res sem jih ujel, pa še precej — ledenih koscev namreč, ki so frčali izpod cepinov vodnikom. Piggera je namreč sekal stopinje, drugi so jih pa ražširjevali, ker gospod in njegova soproga nista imela derez. Ako bi bili imeli vsi dereze, bi ne bilo treba tako globokih stopinj, čeprav je ledenik podoben strmi strehi, in bi ne bilo tiste prebite ledene toče. Vsa pot bi bila jako prijetna, zakaj vodniki so vse sami storili. Meni ni bilo treba drugega delati, kakor paziti na stopinje in po vsaki stopinji se zasidrati s cepinom v led. Sekanje stopinj nam je pa vzelo veliko časa in le Piggerovi spretnosti smo se imeli zahvaliti, da smo bili v dveh urah na vrhu. Solnce je bilo že zdavnaj izšlo. Bilo je krasno jutro. Niti oblaček ni zastiral neba. Zato je bil razgled velikanski, da, neobsežen! Kakor častna straža stoje onostran Cedeškega ledenika v krasnem polukrogu M. Cevedale, M. Rosole, Talon della Mare, Punta Taviela, Punta S. Matteo, Pizzo Tresero. V njih naročju počiva velikanski ledenik Forno in množica drugih manjših ledenikov se jim uliva po pobočjih. Na Ortlerju smo natančno razločili hribolazce. Toda tudi razgled v daljavo je krasen. Piggera nam je našteval vse imenitnejše vrhove. Na zahodu so mi takoj oči poželjivo obvisele na Bernini, čeprav so se za njo bleščali še neštevilni ledeniki notri do Monte Rose in drugih vrhov okrog Zermatta. »Vedno bliže te vidim«, sem si mislil, »slednjič ti vendar pridem do živega!« Žalibog, da je ostalo samo pri mislih. Vodniki so nas začeli drezati k odhodu, toda nam se ni še mudilo prav nič. Cele ure bi bili še radi sedeli in uživali krasoto gora. Ko je pa Piggera pokadil svojo smodko, je oprtal nahrbtnik in odšel. Isto sta storila njegova tovariša in tudi — mi, ker so nas imeli na vrvi kakor kužke. Bilo je pa zares zadnji čas za odhod, zakaj kamenje se je že začelo gibati. Navzdol smo šli v nasprotnem redu. Stopati smo morali natanko v vsekane stopinje. Treba jih je bilo pa vedno snažiti s cepinovo lopato, ker so bile zamedene. Zato me je ta preklicani Piggera postavil na prvo mesto. Našel je s »svojo« damo čiste stopinje, ker smo jih že mi pred njim očistili. Komaj smo prišli na Ramo, že je priletel prvi kamen z vrha. Najina družba je odšla proti Kraljevemu sedlu, midva sva jo pa ubrala na Cedeški ledenik. Naenkrat zaropota nad nama in kakor otroška glava debel kamen prifrči vodniku mimo ušes; za njim pa se je usula toča drobnejšega kamenja. Piggera je za nama vpil, da naj hitiva, toda takrat sva bila že v največjem diru, oziroma na najhitrejši vožnji. Naslonjena na cepin, sva dričala bliskovito po strmini. Menila se nisva prav nič, če imava pod nogami sneg ali led, vedela sva le to, da sva tem varnejša, čim preje sva doli. Naenkrat se mi zatakne dereza za kamen, ki je tičal v snegu, in padem vznak, mimo mene pa pridrevi vodnik. Urno zagrabim vrv, da bi me vodnik ne obrnil, ker sem imel vozel na strani, in drčim kar sede navzdol. Toda tudi vodnik pade na zadnjo oplat. Pobirati se nisva utegnila, še noge sva dvignila, da je hitreje šlo, in naenkrat sva bila na ravnem Cedeškem ledeniku. Kamenje je še vedno po malem frčalo, za kar se pa nisva dosti brigala, ker sva se mu na širokem, kakor miza ravnem ledeniku lahko umikala.
(Dalje prihodnjič.)