S kmetom se ni norčevati

S kmetom se ni norčevati. Anonimno

Izdano:	Domoljub 6. oktober 1892 (5/19), 232
Viri:	dLib 19
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V francosko mesto Meaux pelje kmet veliko medu. Lepo vrsto posod je naložil, tudi dobro pokril, da kaki nepoklican mrčes ne pride potoma na sladko malico. Pri mestnih vratih stoji strogi mitničar. »Kaj imate na vozu?«

»V vseh posodah med,« odgovori kmet.

»Bomo videli!«

Odmašé prvo, drugo in tretjo posodo, res povsod polno medu.

»Sedaj bo menda zadosti,« misli si kmet in hoče zopet vse tri odkrite posode dobro zamašiti.

»Bomo vse pregledali!« ukazuje mitničar. Velikokrat so ga že opeharili, danes ni kaj dobre volje, tudi se mu sumljivo zdi, kje bo reven kmet toliko medu pridelal, Pregleda vse in res se kmet ni lagal, vse posode so polne medu.

Ni malo jezila kmeta taka natančnost. Kdaj bi bil že lahko prodajal na trgu med, pa mora sitnemu mitničarju odkrivati posode. Površno naglo zakrije in hajdi urno na trg, da ga drugi prodajalci ne prehité.

Muhe pa so kmalu zavohale, kaj je na vozu; cele trope se jih nasede, in ko mož ustavi na trgu, zapazili so že kupci, kdo je prvi pokušal med, in nobeden ne kupi pri njem.

To je bilo našemu poštenjaku že preveč. Najprvo se norčuje mitničar iz njega, sedaj pa še denarna zguba. Naravnost k županu gre tožit sitnega mitničarja. − Smešna se je zdela tožba županu, zato tudi smejé se razsodi: »Mitničar je storil svojo dolžnost, vso nesrečo pa so zakrivile muhe, nad njimi naj se tedaj zmaščuje, kjer in kakor hoče.«

Zbodlo je to moža, vendar mirno odgovori: »Hvala Vam, gospod, za razsodbo, pa rad bi imel pismeno dovoljenje od Vas, da smem vsako muho ubiti, kjer jo dobim.«

»Lahko se Vam takoj postreže.« Vsede se, napiše dovoljenje ter izroči kmetu.

Komaj ima pisanje v rokah, zapazi, da se je ravnokar vsedla županu muha na lice. Krepko vdari po licu.

Neznansko je hud gospod župan, a kmet drži dovoljenje kviško za pobijanje muh, postoji še nekaj časa, potem pa mirno odide.

Par dni je čutil župan na lici neprimerno šalo.