S kraljem na lovu
| S kraljem na lovu Slavko Plemelj |
| |||||||||||
Lovska koča je odeta vsa v zelenje in kolikor mogoče dostojno opralvljena za visokega lovca. Tla pred kočo so gosto posuta z smrekovmi vejicami. Krasno, mirno gorsko vreme obeta prijeten in uspešen lov. Gonjači so ze odšli rano zjutraj. Odhod je dolčen za deseto uro. Spremstvo čaka, pripravljeno in pozorno, da zapove vladar odhod. Točno ob desetih se pojavi kralj na pragu koče z njemu lastno prikupljivo dostojanstvenostjo. Straža pri vratih kot kip: spremstvo lova, zbrano v polkrogu pred kočo se molče prikloni, nakar vladar z lahkim usmevom odzdravi. Takoj je na mestu tudi knez Pavel, v civilni športni obleki. Kralj zajaše konja, za njim vse spremstvo in v poskočnem trabu odjahamo proti vznožju gorà. Pot skozi smrekov gozd nudi krasne slike. Smrečje je odeto z debelo sneženo plastjo, vejevje visi navzdol, gozd se blesti v tisočih solnčnih žarkih. Ob vznožju se ustavimo, da se naužijemo gorske krasote in ogledujemo po divjih kozah. In res takoj opazimo na več točkah trope, ki se mirno pasò. Kralj in knez Pavel sta z velikim zanimanjem opazovala krasne živali, ki so se premikale kot črne pike po snegu. Po pol ure trajajoči ježi smo na to razjahali in se napotili peš navzgor. Pot je vodila nekaj časa skozi bukov gozd, potem smo prišli v strm, s snegom zasut jarek. Kralj je hodil izvrstno in hitro navzlic grdi, spolski poti, tako, da smo prišli točno ob eni na stojišče, ki je bilo namenjeno za Njegovo Veličanstvo in se je nahajalo sredi pogona. V jarku je ostal prvi kraljev adjutant general Hadžič, na najvišje stojišče se je napotil knez Pavel. Teren za uspešen pogon je bil ugoden. Kraljevo stojišče se je nahajalo ob robu globoke struge. Ob eksotično zakrivljeni bukvi je bil izkopan sneg, iz suhega listja pripravljen priprost sedež. Za kraljem smo se poskrili v snegu: dvorni lovec, g. Aleksander Gorjup in lovski čuvaj. Jaz sem si izkopal pet korakov v stran luknjo v sneg, se skril za smrekovimi vejami in se pripravil, da fotografiram zanimive prizore. Kmalu začujemo zategel pisk, ki je bil signal za pričetek gonje. Hipoma se začuje na strmih gorskih robovih nad nami vrisk za vriskom in gonja se prične po že poprej dobro premišljenem načrtu. Z veliko napetostjo smo čakali, nepremično v snegu čepeč, kdaj prigrme divje koze v dolino. Vladar je s največjim zanimanjem poslušal gonjo in ostro opazoval gorski greben nad nami. Gonjači so pritiskali vedno bližje in bližje, a žal gonja ni imela uspeha, ker so se bile divje koze prejšnji dan pomaknile višje na strmine, kjer so plazovi odnesli sneg in je bilo dovolj paše. V gonji je bila samo ena divja koza, ki je pridrvela po strmini, a se tristo korakov pred Kraljevim stojiščem obrnila na stran in hotela prodreti črto gonjačev, a ti so jo zopet zavrnili navzdol. V velikanskih skokih je drvila vzlic visokemu snegu v dolino na stojišče generala Hadžiča. Štirje streli zaporedoma so sledili brzo drug za drugim. Ko so dospeli gonjači do nas, smo se pomaknili na spodnje stojišče, kjer je vladar čestital hudomušnemu generalu Hadžiču k zgrešenim strelom. Na sledovih, ki jih je ostavila divja koza v snegu, se visoki gosti niso mogli načuditi veliki razdalji posameznih skokov in gosp. general Hadžič je pripomnil, da je mislil, da leti žival na perotih ne po nogah. Med tem so dospeli vsi gonjači, ki so nadvse spoštijivo pozdravili svojega kralja, ki se je nad vse prijazno razgovarjal z njmi. Nato smo se napotili v dolino upajoč na prihodnji dan.
Prihodnje jutro so odšli gonjači že na vse zgodaj. Ob devetih smo odšli na komaj pol ure od lovske koče nahajajoče se stojišče peš. Kralj je hodil izvrstno in se silno zabaval nad neprestanim padanjem obeh dvornih norcev.Posebno eden dobro rejen je bil vedno na tleh in se je le težko vzdržal na precejšnji strmini. Kraljevo stojišče se je nahajalo pod visoko skalo in je bilo prav ugodio pripravljeno. Sto korakov pod nami je bilo stajališče kneza Pavla in na najspodnejšem koncu generalov Hadžiča in Dokiča. Težko opišem misli, ki so me prevladovale ob pričetku gonje: ali bo uspela ali ne, mi je rojilo neprestano po glavi in mislim tudi vsem drugim udeležencem lova, ki so želeli vsi iz srca visokemu gostu kar največji lovski bagor, posebno že z ozirom na to, ker je Nj. Vel. pokazalo tako izredno zanimanje za to elegantno žival, in željo, da bi se jo moglo opazovati od blizu. Signal za pričetek gonje se začuje, in minulo je komaj par minui, že zaropoče v gozdu in v divjem dini pridrvita đve kozi navzdol proti stojišču kneza Pavla. Dva strela zaporedoma streseta gozdno tišino, za nekaj sekund še tretji, kar je značilo, da je žival zadeta. Nato je sledilo nekaj minut v napetem pričakovanju, komaj dihati si upa človek v takem položaju. Naenkrat se pomakne nekaj črnega v bukovem gozdu nad nami, takoj na to stopi krasna divja koza na skalnati rob brez grnovja in opazuje jarek pod seboj. Za njo se pojavi še druga, tretja, četrta ln peta. Bila je to krasna slika, a obenem trenutek napete pozornosti. Vladar dvigne puško, oster tresk in najlepša divja koza naznači strel in se prevrže za skalnati greben: ostale odskačejo nazaj v gozd in pod nami na spodnja stojišča. Sledili so brzi streli drug za drugim. Spodaj pod nami v dolini na travniku poleg snežene planjave se je zbralo vso kraljevo spremstvo, da opazuje potek lova, ki se je mogel od spodaj natančno opazovati. Nato je sledila zopet kratka pavza. Težko sem pričakoval, kdaj se pojavi veliki stari kozel, katerega je pasel stari lovec Tine toliko let in katerega smo že oba dva dni popreje opazovali z daljnogledom. Živo so mi bile pred očmi besede starega lovca, ko je dejal: »Oh, ko bi jim mogel tega pripraviti!« Sedeli smo nepremično in ostro opazovali gozd in skalnate robove. Naenkrat se pojavi na robu skalnatega grebena pisana glava z močnimi rogmi in počasi, izredno previdno se pokaže baš oni veliki kozel popolnoma prost na skalnatem robu. Srce mi je začelo skoro že ropotati in nevern, če sem imel kdaj v življenju bolj vročo željo ko v tem trenotku, da bi šlo vse po sreči. Opasnost je bila velika, ker je zamogel kozel vsak trenutek izginiti za skalnim robom. Kralj ga je takoj opazil, dvignil počasi puško — tok! In krasna žival se je takoj po strelu nagnila močno na stran in hotela z zadnjimi močmi preskočiti skalnati rob. Drugi strel je bil smrten. Kozel se spne po konci, prekotali v zraku in telebne čez visoko skalo z močnim truščem v strugo komaj trideset korakov od našega stojišča. Kralj je bil nad lepim strelom vidno vzradoščen. Ni poteklo deset minut, že pridrvi zopet tropa divjih koz vprek po gozdu. Sledili so brzi streli po spodnjih stojiščih in veselo odmevanje po dolini. Na skalnatem robu nad nami, na istem mestu kot prejšnji divji kozel, se pojavi zopet lep eksemplar. Dospevši na mesto, kjer je bil ustreljen prejšnji, je takoj zavohal kri in postal nemiren. Toda ni mu preostajalo dolgo časa za premišljevanje. Močno obstreljen se zapodi po skalini navzdol in pridrvi komaj dvajset korakov do kraljevega stojišča. Dva hitra strela zaporedoma kozla podereta na tla, ki se zakotali nato po bregu navzdol, kar so opazili celo v dolini stoječi gledalci. Tri koze so pridrvile celo v dolino, a so jih doli stoječi gledalci z glasnim kričanjem napodili nazaj. Več strelov zaporedoma na spodnjih stojiščih je naznačilo, da so dospele koze na strel. Gonjači so prihajali bližje in bližje, še parkrat so pridrvele koze mimo nas, nato pa je bil javljen konec lova. Takoj smo prinesli največjega kozla Nj. Vel., ki ga je ogledoval z vidnim zadovoljstvom. Kozel je imel krasno brado in nadvse močne in visoke ter krasno zraščene rogove. Tako krasni rogovi so posebna redkost in so redko najti tudi v največjih zbirkah rogov naših starih lovcev. Gonjači so dospeli, pobirali padle koze in jih nosili v dolino. Vladar se je napotil umih korakov veselo proti lovski koči, zabavajoč se na poti zopet z neprestanim padanjem dvornega lovca, ki ni bil opremljen za gorski lov.
Ko smo dospeli do lovske koče, je bil sprejet kralj z navdušenimi klici: Živel naš kralj, živel! Gonjači so se postavili v vrsto, prejeli vsak spominsko kolajno in visoko denarno nagrado. Vsem je žarelo veselje na obrazu in z gromkimi klici: živio naš kralj! so odšli proti domu.
V dolini je vladalo vsepovsodi največje veselje nad tako srečno uspelim in zanimivim lovom. Sledilo je čestitanje in stari lovec Tine je doživel res ono srečo, da je mogel pokloniti Nj. Vel. kralju in Nj. Visočanstvu knezu Pavlu po dve lorovi vejici.