S poti (Franc Ksaver Meško)
| S poti Ksaver Meško |
| |||||||||||||
Dvojna vrata so iz najčistejšega zlata: vrata v pravljice in vrata v mladostne dni. In kdo še ni imel nikoli v življenju praznika, da je šel v deželo najkrasnejših pravljic in sanj, nazaj v svojo mladost? Prežalostna je morala biti tistega mladost, če je bil kdaj mlad, ki nima nikoli takega svečanega dne.
Kadarkoli se vračam v domovino, se vračam tudi v pravljično kraljestvo svojega življenja, v svojo mladost.
Ti-le pa sta dve veliki postaji v mojem življenju in postaji ob vsakokratnem romanju v deželo spominov: Ptuj in Celje.
Kako se ne bi ustavil ob njih tudi letos, ko sem pohitel tja doli v spomladansko svojo domovino?
Katera obeh postaj da je lepša? Ali Ptuj, kakor od mogočne, objestne roke vržen tja ob široko Dravo, na polje, ki se razlije pod mestom v še širšem razmahu, kakor bi hotelo dati mestu tem več prostora, kmetom in meščanom pa tem več rž in pšenice, koruze in krompirja — in da ne pozabimo čebule! — Ptuj, s svojim slikovitim, očrnelim gradom, prežečim kakor star orel nad mestom, z bogato zgodovino v davnini, s srditimi narodnostnimi boji v baš minuli dobi? Ali Celje, ki nam ga je označil, koga še nisem videl, ne poznal, ravnatelj ptujske gimnazije, tirolski Nemec, kot »najlepše ležeče mesto v Avstriji« ter dal s tem bogato netivo naši fantaziji in vzbudil v srcih hrepenenje po njem? Celje, položeno ob obrežje Savinje, stisnjeno med bregove, okrašeno z ruševinami gradu nekdaj tako mogočnih celjskih grofov, z veličastnim ozadjem savinjskih Alp? Celje, leteče v ozračju, povsem nasičenem z velikimi zgodovinskimi dogodki, s slavnimi in žalnimi spomini?
Bodi, kakor hoče, obe mesti sta lepi, obe mi dragi izza mladih dni, še lepši, še dražji mi sedaj, ko sta naši ...
Toda to je žalost: Tudi v najlepše in najčudovitejše pravljice se vrine včasih kaj proze, kratek okoren stavek, vsaj majhen neprijeten, nelep dogodek. Kako bi moglo biti drugače na mojem romanju v pravljično kraljestvo?
Umazal ali vsaj zabrisal in pokvaril pa mi je bajno krasoto v Ptuju »naroden trgovec« (ob cesti proti kolodvoru, v tisti veliki hiši, ki je v nji pošta — pa slovenska hiša? — ima svojo trgovino). Kupiti bi si bil moral glavnik, zakaj ob begu pred nemškimi tolpami na glavnik res nisem utegnil misliti. Pa sem si rekel: »Svoji k svojim! Pazi, fant, da ne zaideš h kakemu Nemcu!« In sem šel od minoritov, ki kot pravi sinovi vedno dobrega in ljubeznivega sv. Frančiška najdejo še vsakokrat »kak kot« zame, najsi imajo tudi polno hišo gostov, skozi mesto tja do pošte, dasi bi našel več trgovin bolj blizu in morda boljših.
Zaprosil sem gospoda za nekaj razglednic in za »najpreprostejši glavnik, ki jih imate v zalogi«. No, razglednice sc bile sicer tudi preproste — kos Ptuja je bil napackan na njih — zato so stale vsaka 40 vinarjev. Pri Nemcih nisem krasnih umetniških plačeval nikoli dražje, brž niti čez 30 vinarjev ne. A sem molčal in mislil: »Ta gospod je prav kakor tisti Ribničan, ki je v Trstu ribe prodajal. Pa pride neko v Trst njegov rojak; hoče tudi rib in vpraša, po čem da so.»Drugim jih dajem pet za groš,« pravi Ribničan, zvit trgovec, »tebi pa, ki si moj rojak, bom dal dve za groš.« »A kaj razglednice,« sem se tolažil, »glavnik, ta bo!« Vprašal sem po ceni. — »Osem kron.« — Postalo mi je vroče. A barantati vendar ne morem. Da ga ne bi vzel, ko sem ga že zahteval, tudi ni bilo lahko mogoče. Tako sem ga plačal, ga prijel z velikim spoštovanjem in ga spravil kar najprevidneje, da ne bi teh osem kron kar prvi hip prelomil; zakaj slaboten je bil, kakor bi imel tri jetike.
Domov grede sem se mučil s težko uganko: »Kako da mi je računil gospod za to smet osem kron? Ali ker sem govoril slovensko — Nemcu v presti Jugoslaviji gotovo ne bi smel tako zagosti — ali ker nosim kolar, ali ker sem begunec?« Rešil uganke do danes nisem.
Dva tedna pozneje sem si dal pokazati glavnike v Celju, v velenemški trgovini. Po pet kron bi dobil krasne. Pokazal sem svojega in povedal ceno. A čudo! V trgovcu se je zbudil takoj duh stanovske solidarnosti. Z vnemo se je potegnil za tovariša: »Veste, moji so dunajski izdelek, to-le je pa kranjsko delo.« »Ali je vse kranjsko delo slabo in drago?« sem se vprašal začuden in žalosten, »In znano je, da je Ptuj drag.«
Zdaj nosim glavnik po svetu in ga kažem kot posebno in redko znamenitost. Kadar in če se kdaj vrnem v svoj dom, ga dam vdelati v okvir. Ne vem le, komu naj ga v oporoki zapustim.
Ob prvem poletu domov in ob vrnitvi na Kranjsko sem se peljal mimo Celja in pozdravljal drage znane kraje iz vlaka. Ko sem drugipot izstopil, je hudo snežilo, baš zadnji dan sušca je bil. A navzlic snegu sem si hotel napraviti praznik: kupiti sem nameraval kako knjigo. Zakaj vsak dan, ki mi prinese lepo knjigo, je zame božič ali velika noč. Tako sem nameril korak proti slovenski knjigarni. Ko sem stal pred izložbenim oknom, sem si rekel: »Glej knjigarnar v Ptuju, ki je tiskal »Štajerca« in je naš hud nasprotnik, ima v oknu moje knjige, tukaj ni ne ene (pred tremi leti sem jih tudi iskal, pa tudi nobene našel.) Kakor da nisem slovenski pisatelj, ne štajerski rojak.« Pa sem se napotil proti nemškemu knjigotržcu. Pa so me vlekli k slovenski trgovini nazaj »Tavčarjevi zbrani spisi«, krasno vezani. A kdo je dandanes med tistimi srečnimi, ki jih morejo kupiti? Kak vojni dobičkar, med katere pa še nisem zašel, sveti Bogorodici slava! Mi drugi, navadni Zemljani jih ne moremo, Bogu bodi potoženo.
V nemški prodajalni sem dobil zbrane spise Teodorja Storma. Rajši bi imel Tavčarjeve, a Stormovi so bili cenejši, res tudi ne tako lepi.
Tako sem vendarle imel praznik, navzlic snežnemu metežu in blatu in navzlic izložbenemu oknu slovenske knjigarne ...
***
Že dolgo sem se veselil poti iz Celja k Sv. Jožefu. Tiste poti namreč, ki sem hodil po nji v dijaških letih, med dehtečimi smrekami, bori in mecesni, gostimi in košatimi, da je bilo komaj moči brati pod njimi. Šel bi po ti poti, pa bi oživele v spominu vse tiste lepe ure, ko sem se učil todi, in še tiste lepše, ko sem bral todi Byronove pesmi: če nisem imel 15 novcev, da bi si kupil zvezek iz najlepše zbirke, Hendlove, sem jih imel morda 12 za Reclama; ali vsaj 6 za drobno Meyerovo biblioteko. Večina boljših slovenskih knjig mi je bila tedaj tako lep in tako nedogledno oddaljen vzor kakor Indija Koromandija, deveta dežela.
Pa sem doživel tudi tukaj precej razočaranja. Že da je tako neusmiljeno snežilo in da je bilo tako nekrščansko blato, me je spravilo v slabo voljo in ob pravi užitek. In glej, kje je tisti krasni gozd, poln tajne, sanjave krasote, gozd, ki je dišal iz njega ozon doli v celjske ulice? Uničen!
In vendar se mi zdi, da gozd spada k samostanu. Sodim, da ga tudi blagi misijonarji pri Sv. Jožefu pogrešajo. Saj je ljubezen do gozdov, do njih skrivnostne, svečane tišine, ki duha tako umirja in dviga, vedno živela v velikih svetih menihih, v Benediktu, Bernardu, Romualdu, Brunu, Frančišku Asiškem in drugih. Sv. Katarina Sienska, ki se je mlada deklica veselila v gozdovih ob Sieni kakor mi v naših lesih in šumah, je še redovnica rada zahajala v prirodo. Nekoč je prebila z redovnimi sestrami kar tri dni in tri noči v gozdih. Ko so jih prehodile in prebrodile vzdolž in počez, so se srečno vrnile v samostan, slaveče moč in krasoto Gospodovo, ki se razodeva v veličanstvu prirode.
Pač imajo zdaj misijonarji pri Sv. Jožefu več razgleda naokrog, a gozdno svetišče, ki je delalo tudi njih svetišče še svečanejše, manjka ...
In kje je spomladansko cvetje? Kje okrogle bele in belolilaste čaše telohove, krasnim malim sevreškim skodeljicam slične? Vse je podrla na tla, pogazila v zemljo teža mokrega snega. In v rumene kelihe trobentic se je vsilil sneg. Drobno rdeče cvetje resja je pregrnjeno s težkim belim prtom. Da vidim kje drobnega zaspančka, imenovanega tudi sv. Juriia hlačice, sv. Petra ključ ali tudi bliskavica (ker je tudi strela, kadar udari, temnomodra) in se vzradostim čudovite njegove modrine, sem upal. Pa ga ni nikjer. Le sneg in blato. Blato po potih, sneg na zemlji, na drevju, v zraku. Sneži kakor v kaki Kiellandovi povesti, kjer padajo tiste velike plahte norveškega snega, da bi ga človek kar iz knjige v roko prijel.
A navzlic metežu in blatu in kaluži, ki teče širom po cesti, romajo pobožne ženice k Sv. Jožefu. Baš pred menoj stopata dve, na drugi strani hriba gresta dve navzdol. V rute zaviti, brez dežnikov. Najbrž jih nimata — kdo jih bo kupoval v teh časih pravljične draginje! Gori v cerkvi pa sta — kakor sem videl pozneje — klečali ob spovednici, v spovednici pa je sedel goreč misijonar in je neumorno vršil misijonski svoj posel. Morda sedi vse popoldne in čaka — vnet ribič ob morju ...
Dolgo sem postajal gori ob cerkvi, motreč okolico. Glej, na obeh straneh, na desni in na levi, preteklost, minljivost, smrt. Na eni strani razvaline gradu, resne, molčeče priče, kako mine čast in slava. Na drugi pokopališče, opomin, da gremo vsi isto pot; pot minljivosti, v smrt, pozabnost. Vsi, tudi mi, ki smo danes še močni, ki stojimo še sredi življenja, dela in boja. Kako pravi veliki ruski pogan, Turgenjev? »Dogodi se, da se človek prebudi in se nehote in strahoma vpraša; Je li mogoče, da mi je že trideset, štirideset, petdeset let? Kako je vendar žvljenje prešlo tako naglo? Kako da se je smrt primaknila tako blizu? Smrt je kakor ribič, ki je lovil v mrežo ribo, a jo pusti še za čas v vodi: riba še plava, a je v mreži, in ribi jo izvleče, kadar se mu zazdi ...«
Stresem z glavo: melanholičnega me je naredilo vreme, okolica, razmišljanje, spomini.
Ustavim se pred cerkvijo. — Oko bi rado zaplulo v daljavo — sanjaril sem že o tem razgledu in se veselil krasote in užitka — in bi se vzradostilo lepote savinjske doline, pilo krasoto savinjskih gora. Baš zdaj bi ožarjalo solnce vrhove z zadnjimi, zato najlepšimi žarki, da bi gorela bela slemena kakor lice deklice, ki jo boža in obenem boli in peče ljubeč, hrepeneč pogled.
A nikamor ne prodre pogled. Kakor škrjanček pod sinje nebo ob lepem spomladanskem jutru, kakor orel solncu naproti, bi rade oči in misli poletele v daljavo. A prhutajo kakor metulj, ki si je ob luči osmodil krila, kakor ptica, ki ji je neusmiljena roka pristrigla peroti. Zakaj belkastosiva koprena visi pred menoj. Razpeta je čez mesto, da se le napol vidijo skozi njo strehe in zvoniki mesta, hiše v ozadju so že vse zabrisane. Dalje tja pa tone ves svet v globokem, umazanem jezeru.
Stojim, strmim v otožnost in mislim na tebe, domovina. Ali nisi zavita tudi ti v žalno kopreno, ti, ki si sanjala in upala, da boš vsa prekipevala od radosti in sreče kakor mlada nevesta? A zdaj, glej, te stiskajo od vseh strani. Odvzemajo ti najlepše bisere iz nevestinskega nakita, ropajo ti deco, najboljšo in najdražjo, trgajo ti ud za udom iz telesa. Je-li res prišla nate namesto tople, brsteče vesne, namesto vstajenja in novega življenja še žalostnejša jesen, kruta zima z uničenjem in s smrtjo?
A kaj se žalostim, kaj se srdim? Nenadoma mi vstane pred dušo kakor iz nebes poslana tolažba dogodek iz Ljubljane, neznaten, a fin, kakor filigranska slika na kitajskem papirju. Šel sem nedavno tega mimo cerkve sv. Petra. Lilo je in čudovito blato je bilo. Pa mi pridejo naproti štiri deklice, gologlave, majčkene, da so komaj nesle na hrbtu male torbice. Držale so se za roke, stopale z vojaškimi koraki in pele z zvenečimi, srečnimi glasovi »Mlade vojake«. Postal sem, okrenil se za njimi, se nasmlehnil, zaprl dežnik in si rekel: »Saj ne deži, saj je spomlad, in — mladi smo!«
O domovina, naj te ne straši slabo vreme. Če deži in sneži in je blata še toliko — jutri, pojutrišnjem pride spomlad tudi zate. Glej, mlada si, o domovina, domovina moja ...
***
Stojim ob oknu že polmračne celice v samostanu očetov kapucinov nad Celjem.
V spominu mi vstajajo lepi dnevi, ki sem jih preživel v samostanih ponižnih sinov ponižnega očeta sv. Frančiška. Naša Sveta Gora, zdaj razdejana. Strmel sem po cele ure doli na furlansko plan, doli do morja, ki je blestelo v dalji. Gledal sem tisto rodovitno ravan, ki jo je splavila Soča ob nalivih z naših gor. Nam je ostalo golo gorovje, delo, znoj in ovsenjak; tam doli pa valove polja v bogastvu rži in pšenice, cveto pomaranče, bogato rode oljike ... Na Trsat mislim. Tudi tam sem strmel po dolge popoldneve čez morsko plan, opazoval barke, spremljal z očmi in z duhom ladje, izginjajoče na obzoru, iskal v daljavi naše otoke, domovino sokolov, vsikdar zvestih narodu in domovini, vedno pripravljenih, tvegati vse, tudi premoženje in življenje za prostost in svobodo, za besedo materino, sladko kakor devojkin spev, mogočno zvenečo kakor bučanje morja. A zdaj? O naša Adrija, morje naših skrbi, naše bridkosti! — Na Brezje mi hiti duh, v naš tihi hospic. Spominjam ss samostana in očetov pri Sant' Onofriu onstran Tibere. Malone vsak večer sem krenil za svojega bivanja v Rimu na tisto stran in gori na Janikel, mimo Tassovega hrasta. Samoten sem stal na hribu, strmel v daljavo na vrhove sabinskih gora, tja na kupolo Sv. Petra pred seboj, na hiše pod menoj. In sem se večer za večerom med drugimi spomini spominjal nesrečnega Torquata Tassa in usmiljenih menihov, ki so mu mu on Sannt'Onofriu dali celico, ko je prišel k njim zapuščen od sreče in ljudi, potrt na duši in telesu. Kam naj bi šel v svoji nesreči in bedi, če bi ne bil našel zavetja v tihem njihovem domu? Še danes se jih spominjamo s hvaležnostjo ...
Na prsi mi je klonila glava ob spominih. Dvignem jo. Glej, iz mesta bleste skozi padajoči sneg in prvi mrak velike mirne oči, svetle žarnice.
Tedaj nenadoma se razlije skozi tiho ozračje droben glas. Samostanski zvon pozdravlja Marijo, sveta Kraljico. Kakor zbujeni po njegovem pojočem klicu se oglase večji bratje iz mesta. Zvon pri Sv. Jožefu zamoli z njimi.
Sklenem roke. Sladko in svečano mi je pri srcu. Kako me dviga zavest: V mestu in po vsi okolici in kjerkoli pozdravljajo zvonovi nebeško Gospo, se sklepa stotero in tisočero rok, stotero in tisočero src se dviga k nebu, stotero in tisočero duš moli sladko molitev: Češčena Marija ...
In v tesnih celicah ob meni kleče sicer tako solnčni sinovi Arsiškega ubožčka, solnčnega sv. Frančiška, z resnimi obrazi. Sklepajo bele roke in pozdravljajo iz globine duš najmilejo, najkrasnejšo, najsladkejšo vseh žen s presladkim pozdravom:
Ave Maria ...
***