S tihotapcem
| S tihotapcem Jože Kranjc |
| |||||||||||||
Na meji sem zlezel v priklopni voz lokomotive, zakopal sem se med premog in počakal. Tako skrivaj priti v lokomotivo ni bilo težko, saj je stala preje v kurilnici, kurjač in strojevodja pa sta si nekje tešila žejo. Ko je zasijala na zapornici bela luč in je nekje na postaji zakričal iz teme mlad, tenak glas: — od — hod!, je zapiskalo in tovorni vlak je sunkoma zagazil čez kretnice in zapeljal po tračnicah. Premog me je tiščal in pa bal sem se, da me ne podre, ker je jel kurjač ropotati z lopato, zato -sem se počasi izkopal, se dvignil in skočil naravnost v prostor, kjer sta bila strojevodja in kurjač. Izpod kotla me je zbodla v oči boleča svetloba, klecnil sem in padel na kolena prav pred kurjača. Temu je omahnila lopata, prestrašeno je odprl oči, nato pa si je obrisal obraz in se glasno zasmejal:
– Na ga hudiča!
Debeli strojevodja se je počasi ozrl in me premeril od nog do glave:
– Kje si se vzelo, fante?
– Tja bi rad ... sem dejal in sem si otepaval kolena ... tja čez, Trst bi si rad ogledal.
– Hudiča, Trst ogledal! je za vpil strojevodja. Kam si dal tovor?
– Kakšen tovor? ... sem zajecljal. Pa menda ne misli, da sem tat, ki je ukradel bogve kaj in sedaj pobega iz države.
– Čakaj! mi je zagrozil. – Izročim te karabinerjem! ... Nenadoma pa je pogledal ven in za vpil: – Hudič, izgini, no, tja za stroj! Ali hočeš, da te vidi obmejna straža? ... Še mene zapro ... je rekel čez čas in se obrnil v šipo pred seboj.
Kurjač me je sunil v prostor ob kotlu. Nenadoma mi je postalo žal, da sem se kar tako napotil od doma, pustil šole in sledil nevemkakšnemu klicu, ki me je pognal po svetu.
– Vraga ... sem si mislil ... saj me res zapro, če me dobe. In niti poti ne vem; kod se bom skrival? Pa kaj hočem? Tu sem. Vlak puha proti Postojni – prepozno! Če me ujamejo, me ujamejo, če ne, pa ...!
Od kotla je žarela vame vlažna vročina. Čutil sem, kako mi znojne kaplje lezejo čez lica. Srajca je postajala mokra, ovratnik se je mehčal.
Stopil sem korak globlje, ko sem se nenadoma zadel ob živo postavo. Streznil sem se, hotel sem zavpiti, pa me je že nekdo zgrabil za roko in mi jo trdo stisnil. Teman glas mi je šepnil:
– Tiho!
Nisem videl nikogar. Le slišal sem glas, ki je govoril v moje uho:
– Sredi pota vozi vlak počasi. Tam skočiva!
Ne vem, ampak samoobsebi umevno se mi je zdelo to v tem trenotku.
– Prav! sem rekel in bilo mi je, ko da mi je teža padla od prs.
– Kaj pa nosiš? je spet vprašal moški glas ... tobak ali kokain?
– Nič! sem skoro zavpil ob blazni misli, da me ima nekdo za tihotapca.
Vlak je jel cviliti. Tračnice so se obračale v novo smer in kolesa so pritiskala nanje z večjo silo.
– Sedaj se peljemo čez mejo ... mi je pojasnil novi tovariš.
– V drugi državi smo! sem šepnil blaženo.
Tedaj me je sunil mož za menoj.
– Pripravi se!
Čutil sem, kako se oprtava. Meni so se že tresle noge, pripravljene na skok.
– Sedaj! je zavpil mož in me porinil. V brezmislici sem se pognal in skočil v jarek ob tračnicah. Za menoj je skočil moj drug.
– Hudiči! je zavpil kurjač. Vlak je zbežal mimo naju. Tovariš ni padel in je že bil na nogah, ko sem se pobral. Sklonil se je, da bi mi podal roko in me je vprašal:
– Ali si se udaril? – Ne! sem odgovoril ... nikakor ... in me je bilo sram, da sem tako plah. Glas mi je trepetal, kolena so mi svojevoljno drhtela. Stisnil sem zobe in sem se zagledal v fanta. Ta ves visok in močan me je začudeno tipal s svojimi svetlimi očmi, krog ust se mu je zibal smehljaj, kakor da se čudi, kako da hodim ponoči čez mejo, pa brez vsega.
– Si si opomogel? je rekel. Ko sem nekaj nerazumljivega zamrmral, je ukazal:
– Pojdiva! Popravil si je oprtalnice in z dolgim korakom stopil med smreke. Jaz pa tiho za njim, ko da ne morem brez njega nikamor. Ko so naju zgrabile temne roke senc, je tovariš nekoliko obstal, prisluhnil, nato pa je zamahnil z roko, češ, nič hudega, nič se ne boj, in je začel pripovedovati:
— Tobak nosim! ... Njegov glas je bil pritajen, kar skrivnosten med šumenjem gozda.
– Ne boj se vendar ... je dodal ... kakšen človek pa si prav za prav? Saj slišim, kako ti utripi je srce ...
Res sem globoko dihal. Tako samega sem se počutil v tej veliki temi, kakor da bi bil res prav sam. – Nič mi ni, nič ... sem spravil skozi zobe ...
– Živeti moram, tako je! je nadaljeval. Vsak živi po svoje. Kaj hočem z bajto, ki visi ob škarpi. In niti krpe zemlje nimam. Pa dolžan sem. To se pravi, podedoval sem dolg. O, pa se bom postavil na svoje noge, prej ali slej. Sedaj nosim vsak teden dvakrat. Nenadoma je umolknil in se ustavil.
– Veš, kaj ... je rekel ... ali mi boš pomagal nazaj grede?
– Nazaj? sem se začudil.
– Menda! Svilo! je pojasnil.
Čudno se mi je zdelo, kako govori o revščini, pa nosi poln nahrbtnik in govori o svili ... saj tobak vendar ni zastonj. Zato sem ga vprašal, ko me je počasi mineval strah.
– Kje pa dobiš denar za vse to?
Trdo je zastavil palico v mehko zemljo:
– Ne nosim zase. Dvajset nas nosi za enega. Tisti je seveda doma. Denar nam daje in procente, škodo trpi sam. Zakaj presenetijo nas včasih. Takrat zbežimo in pustimo vse.
Čez nekaj časa je pripomnil:
– Tudi jaz bom, če bo Bog dal, kmalu začel na svoje. Takrat ne bom več sam nosil.
Zamislil se je. Menda je računal, kolikokrat mora še čez, da bo tobak lahko sam kupil in si najel pomočnike. Stopal je trdno, ko da ve za vsako stezico, za vsak list. Niti enkrat ni počila vejica pod njegovimi koraki, kaj še, da bi se »podtaknil, kakor jaz, ki sem se zadel v vsako korenino. Tako sva hodila drug za drugim med drevjem, ki se je jelo redčiti. Skozi goste veje sem že ugledal v daljavi majhne, trepetajoče lučke razsvetljenih oken.
– Tod bo huda! je pripomnil tovariš in pokazal na plan, po kateri se je vila siva cesta. – Hoditi bova morala namreč po cesti, da bova manj sumljiva. In dostikrat patruljirajo.
Samo pokimal sem, on pa je pogledal nazaj in pokazal zobe, ko da se smeje.
Nenadoma je obstal. Položil je roko k ušesu in se oziral na vse strani. Močno je vlekel vase sapo, tako da sem slutil, kako mu trepečejo napete nosnice.
– Kaj pa je?, sem plašno vprašal.
– Pst! Tiho! je zasikal in se bliskovito vlegel na tla.
– Lezi, hudič! me je sunil z nogo, da sem omahnil in padel počez.
Nato se je splazil k meni, prav do obraza in šepnil:
– Ali sem te hudo? No, no ... je mrmral, čez nekaj časa pa je stegnil roko in mi namignil:
– Poslušaj!
Zazrl sem se na cesto. Pritajeni koraki so odmevali po kamenju.
– Nekdo gre! je dejal tovariš. – Kar čakajva, saj imava časa, kakor tobaka.
Minute so tekle počasi. Nič ne vem, kako dolgo sem trepetal med resjem in mislil vse vprek. Dobro pa se spominjam, kako lahko mi je bilo pri srcu ob zavesti, da ležim neviden in nesluten.
Tovariš je ostro strmel na cesto in poslušal, nenadoma pa me je udaril s komolcem:
– Poglej!
Po cesti od meje sta prišla dva moža z nahrbtniki. Tik drug ob drugem sta stopala, vsa bela v obraz in sta se neprestano ozirala na vse strani.
– Mežnarjev je, je godrnjal tovariš sam vase. Premlad je še, pa jo kar tako primaha, ko da bi šel k poroki. Nikdar ni bil prav prijatelj s pametjo.
Nenadoma je ostro zaklicalo iz grmovja na oni strani ceste:
– Alt!
Moža sta za hip obstala. Nato pa sta se pognala naravnost po cesti. Preplašeno sta se lovila in sta bila, kakor brez glave. Nista menda tako blizu cilja že pričakovala, da ju presenetijo obmejniki.
– Alt!! je zakričalo s tenkim glasom, takoj nato pa se je posvetilo, počilo je, da je grozotno odmevalo od drevja. Zaslišal sem prečuden krik. Moža sta planila v grmovje. Za njima so se pognale tri postave s puškami v rokah, ki so naglo vzrastle izza ceste. Kričaje so bežali po goščavi. Šelestelo je. Veje so se lomile. Le polagoma je utonilo vse v noči.
– Hudič! Menda je celo zadet. Slišal sem njegov krik, se je oglasil tovariš in krčevito stiskal palico k sebi. Obrnil se je k meni:
– Kakor da bi šli nad zajce; si videl hudiče? Kaj je vse to? Kako malo pomeni človek! Kroglo v rebra – pa je konec!
Nejasno sem gledal krog sebe življenje. Mahu, drevja, srobota. Tik pred seboj sem opazil svetlo zvezdo na nebu. Lahko bi jo zagrabil, tako je bila blizu. Občutil sem nenadoma svojo majhnost. In vendar sem svet zase, mogočen in živ. Naglo me je pograbil strah, da ne bi tudi jaz izgubil vsega, kar imam, samega sebe. Kakor v vročici sem jecljal:
– Nazaj grem, nazaj grem. Kod gre pot? Kam naj se obrnem? Tovariš se je nagnil k meni:
– Prismoda! Sedaj boš hodil nazaj, ko je pot prosta? Takale stvar te spravi iz tira? Kaj pa vendar misliš. Ali se ti zdi, da se bo kaj poznalo, če tudi bi Mežnarjev umrl? Moj oče je padel v vojni in niti malo se svet ni spremenil zavoljo tega! Tako je na svetu. Vesel bodi, da sta onadva preje prišla, drugače bi jo midva cvrla čez koreninje. Malo teman je bil njegov glas. Toda njegove oči so žarele in gledale naravnost v moje.
– Ali si strahopeten! je nadaljeval. Še nikdar nisem hodil tako, kakor bom danes. Lahko vriskaš, pa ne bo nikogar od nikoder! Napol se je dvignil in oprezno pogledal na vse strani in rekel:
– Alo! Greva! Vzravnal se je in stopil na cesto. Jaz za njim. Tam me je počakal. Vštric sva šla proti Postojni in on ni tajil svojega glasu. Krepko je govoril:
– Tako jo človek izkupi, da sam ne ve kdaj, ko se meče za vsakdanjim kruhom. Tudi v tovarnah jo dobiš po grbi, ko da bi mignil. Zgrabi te kolo, udari te koleno žage. Smrt je za vsakim vogalom.
To pot sva ji ušla!
Nenadoma pa je stegnil roko, me prijel za prste in jih trdo stisnil. Ves mehak je bil njegov glas, ko je rekel:
– Vidiš, pa bova le srečno prišla. Morda je usojeno tako! Ko sva dospela med hiše, sva se pred eno ustavila. Tovariš je s palico sunil v vrata, ki so se odprla. Stopila sva v vežo. Nahrbtnik je zletel pod stopnice.
– Boš jedel? me je vprašal tovariš. Kaj molčiš? Le jej, le, da se odvežeš strahu.
Šla sva v izbo in sedla za eno izmed miz.
Natakarica je zaspano prišla od nekod in se začudila:
– Sta živa?
– Sva. Pa pošteno! se je nasmejal tovariš in si z dlanjo podprl obraz.
Škripajoče je lesena ura na steni merila čas.