Sabinka, slovenska junakinja

Sabinka, slovenska junakinja: Povest iz začetka XV. stoletja. Josip Podmilšak

Spisal Andrejčkov Jože.

Izdano:	Besednik, 1876, št. 1–12, 1877, št. 1–4
Viri:	1876, št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, in 1877, št. 1, 2, 3, 4
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. V vinogradu.

Leta 1406 prišle so dežele Krajina, Korotan in Štajer kot dedščina v oblast nadvojvodi Ernestu Avstrijanskemu, katerega so zvali zarad njegove nenavadne moči, in ker je vedno nosil oklepje, Železnega.

Mnoge razpertije grenile so mu v začetku vladanje, in ko je slednjič te zapreke poravnal, odpravil se je neutegoma v Palestino, da bi spolnil obljubo, ki jo je storil pri nastopu svoje vlade.

Ernest je bil mož terdne volje, krepkega značaja in zarad svojega poguma in neznane moči strah vsem sovražnikom, s svojimi podložnimi pa je ravnal milo in skerbel za njih blagor, s čemur si je kmalo pridobil serca vseh. Našim slovenskim deželam je bilo takrat tem bolj treba takega pogumnega in resnega vladarja, ker so neverni Turci že hudo rojili po Ogerskem ter jih je bilo vsaki čas pričakovati tudi na Štajersko in Kranjsko. —

Bilo je krasno jesensko popolndne. Solnce je ravno zahajalo za gore ter obsevalo čarobno s svojimi zadnjimi žarki vinske gorice krog prijaznega mestica Radgone, spodej po dolini pa se je počasi vila temna Mura med travniki in logi, po katerem je tu pa tam plaval kak majhen čolnič, v katerem je sedel ribič in polagoma vzdigoval mreže iz vode, da bi pobral svoj plen, ki mu ga je naklonila sreča čez dan. — Tiho je bilo po vaseh, le domu vračajoča se živina žvenkljala je in mukala iskaje svojih staj, iz dimnikov pa se je dvigal višnelkasti dim v kolobarih proti oblakom, znamenje, da gospodinje pridno pripravljajo večerjo svojej družini.

Veselejše življenje pa, nego po vaseh, vladalo je danes po vinogradih; kajti pričela se je bila ravno tergatev in vsakdo, ki ni bil ravno neogibno potreben doma, hitel je v gorice, da ne bi zamudil najveselejšega časa v letu ter bi se radoval s svojimi sosedi vred bogatega sadu preljube vinske terte, ki daje tako neprecenljivo kapljico. — Po vseh holmcih se je čulo veselo petje in vriskanje, in celo stari očanci, ki so se vse leto bolj merzlo vedli, oživeli so danes, kot bi jih bila predramila kaka nevidna moč, ter bili židane volje z mladino vred prepevaje najlepši pesni na čast sv. Urbanu, patronu vinske terte. Kdo pa bi se danes tudi pusto deržal in klavern bil, ko se spravlja najdrajši pridelek domu?

Čisto verh hriba že, poleg gostega bukovega gozda, v katerem se je takrat nahajalo mnogo razne divjačine: medvedov, jelenov, divjih prešičev i. t. d., imel je svoj vinograd Radgonski meščan in ob enem tudi kerčmar, Dobiček. — Ta mož je bil po vsej okolici znan, kot največi stiskalec in skopuh, in nikomur ni posodil vinarja ne, ako se mu ni vse dvojno povernilo. Ker so bile takrat slabe letine, imel je tudi dosti dolžnikov, in te je odiral tako neusmiljeno, da jih je skoraj do nazega slekel. Ni čuda toraj, da so ga ljudje bolj zaničevali, nego spoštovali, in kdor mu ni bil nič dolžan, se tudi nikdar ni prikazal v njegovo hišo.

Danes pa je menda naenkrat prešinila terdoserčnega Dobička nekaka mehkočutnost. Njegov hram je bil odpert do tečaja. Ob stenah so stali prazni sodi, v katere se bo točilo novo vince, samo pri durih stal je še polovnjak napolnjen s starino. Sredi hrama bila je napravljena — samo za danes — velika miza iz neoglajenih desek, naslonjena na štiri v tla zabite kole, in ob vsakej strani dve dolgi klopi. Mnogo kmetov, starih in mladih bilo je tukaj zbranih, ki so se glasno pomenkovali in včasih tudi nekoliko prepirali. Bili so nekateri pomagači pri tergatvi, nekateri pa so prišli iz svojih vinogradov tu sem, da bi katero vganili. Dobiček je pridno točil staro vince v veliko, pisano majolko, katero je podajal zaporedoma pri mizi sedečim gostom.

„Le pijte ga, možje!“ govoril je kerčmar, kateremu se je veselja žarilo lice, „Bog nam ga je dal obilo, ne bode ga tako berž zmanjkalo. Danes je pri meni vse zastonj, in čeravno pravijo meščanje, da sem skopuh in odertnik, se vendar za vse to nič ne zmenim. Jaz že poznam svoje ljudi in tem tudi kaj privoščim. Ni li tako, možje?“

„Dober mož ste, dober mož, oča Dobičkov!“ kriči stari dedec, ki ga je imel že precej pod kapo in je bil menda tudi eden izmed Dobičkovih dolžnikov. „Kdor vas imenuje skopuha, ni vreden, da ga zemlja nosi. Jaz pa sem še vedno o vas lepo lepo govoril.“

„Saj si tudi lehko! Mar ti nisem že mnogo pomagal? V lansko spomlad sem ti posodil dva starja prosa, ko nisi imel kaj v stope dati.“

„Da, da, pa kravo ste mi tudi dali v rejo, molzno kravo, od katere ste bili ravno kar prodali teleta. Dober mož ste; Bog vam daj zdravje in gnado božjo!“ —

Kaj je danes kerčmarja Dobička nagnilo, da tako radodarno ravna in nobenega beliča ne vzeme od pivcev, je nam zmetena zastavica. Naj berž pa se godi to bolj v lastni prid, nego iz gostoljubnosti.

Zopet je priromala nova majolka na mizo.

„Ožbe! Ožbe! pij no, sedaj je prišla versta na te! Ti danes skoraj nič ne piješ in nič nočeš biti vesel. Ko bi bil jaz v tvojej koži, obernil bi svet narobe samega veselja.“ Te besede, ki jih je govoril drugi kmet v mezelanasti suknji in s starim širokim klobukom na glavi, veljale so mlademu fantu, ki je sedel konec mize ter ni delal toliko hrupa kot njegovi sosedje.

„Saj res, Ožbe, ti si čisto molčeč,“ pravi zopet drugi, „in vendar te čaka Bog vedi kaka čast še na tem svetu. Fant, ti si rojen pod srečno zvezdo, to ti povem. Jaz sem vedno rekel, ko si bil še majhen, da bo iz tebe kaj posebnega kedaj, ker si bil vedno tako prebrisan, in menim, da se res nisem motil.“

„Kaj? Boste videli še za cesarja ga bodo izvolili kedaj, in ga bodo!“ kriči zraven Ožbeta sedeči možiček, ko je ravno nekaj dobrih duškov potegnil iz majolke. — Pričujoči se na glas zakrohotajo tem priprostim starčevim besedam ter ploskajo z rokami, ta pa se ne da motiti, temuč mogočno vstane in pravi resnega obraza: „Možje, smijajte se ali ne smijajte, jaz pa le pravim, kakor sem že star in se vam zdim neumen, da bo Ožbe kedaj še velika glava. Mar se ni še zgodilo, da so kmeta izvolili za kralja ali cesarja? Ne samo cesarji, celo papeži so bili že kmetje. Niste mar slišali našega opata, ko so nam pridigovali, da je bil David ubog pastirček, potlej je pa bil tako mogočen kralj? Zakaj pa bi kacega Štajerca takova sreča ne doletela? Pri Bogu je vse mogoče. Grof Štubenberški je neki velik prijatelj našega vladarja, ta lehko koj spravi Ožbeta v njegovo hišo za hlapca ali pa kacega druzega pomagača, kakoršne imajo taki gospodje, in ga tudi bo, boste videli; ko pa se pride v cesarsko hišo, potlej je pa pot na vse kraje odperta, posebno če se človek zna takim gospodom prikupiti.“ —

„Ali povej nam Ožbe vendar, kako pa je res bilo s tisto nemarastjo v gozdu, s tistim merjascem ?“ prosi kerčmar mladenča, ko zopet napolni majolko in jo postavi na mizo. „Jaz sem radoveden slišati ta dogodek, ne vem še prav nič natančnega.“

„Saj res, povej nam, vsi smo radovedni!“ silijo drugi gostje.

Mladeneč se je nekoliko branil, ko pa le vidi, da mu ne dado miru, izpolni jim voljo ter prične: „Saj ni nič posebnega, kar sem storil, in tudi ne zaslužim zarad tega nikakoršnega plačila. V sili je naša dolžnost vsakateremu pomagati. Ker pa že li hočete vedeti, vam bom pa povedal ob kratkem. — Pred včerajšnem smo posekovali v gozdu stare bukali, ki nam jih je odkazal grajski hlapec. Drugi so ostali v dolini, da bi posekana debla razcepili, jaz pa se odpravim gori po derči, da bi še eno drevo poderl. Ker je bilo še precej zgodaj in smo imeli že mnogo dela storjenega, se nam ni ravno mudilo, zato se nekoliko vležem v mah ter počivam. Kar naenkrat zaslišim v daljavi lovski rog in psi so lajali, da je vse prek letelo. Ne dolgo potem pridervi se po robu sem grozno velik divji merjasec, in ni bil še dobre tri lučaje od mene preč, ko mu preterga pot lovec na konji, ki je prijezdil iz germovja nagloma, kot bi bil iz tal izrastel. Od ene strani psi, od druge lovec, jeli so preganjati zver, ki se ni vedela kam djati ter je dolgo sem ter tje divjala. Slednjič popolnoma upehana ostane za debelim hrastom in pričakuje sovražnika. Lovec stopi sedaj urno raz konja, popade sulico, nastavi jo ter se bliža počasi zveri. Ta videti bližajočega se sovražnika, plane ljuto kviško ter se zažene proti lovcu, ta pa berž poklekne z desnim kolenom na tla in pričakuje tako zverjad z nastavljeno sulico, da bi se približala in sama nabodla. Pa lovcu je bila sreča neugodna. Merjasec plane od strani nadenj, in ko mu hoče ta z vso močjo zasaditi orožje v bok, zadene sulica v bližni štor ter se zlomi. Še preden je mogel seči po meč, imela ga je zver že pod seboj. To vse se je tako naglo zgodilo, kot bi trenil. Jaz zapazim grozno nevarnost ptujčevo, in ne pomišljaje dolgo, zgrabim svojo sekiro ter hitim na pomoč. Z vso močjo telebim žival po buči, da cvilé odskoči ter se par korakov stran mertva na tla zgrudi. Lovec je bil rešen. Pomagam mu na noge, kajti strah ga je bil bolj oslabil, nego mu je zver prizadjala, — ter ga peljem k bližnemu studencu, kjer si izpere kervave praske na obrazu in rokah. Obleko je imel vso raztergano, rane pa po sreči ni imel nikjer posebne. Bil je to zal človek, še mlad, z dolgo brado in velike rasti, veliko veči, nego je naš grajščak. Ko si raztergano obleko nekoliko poravna, poda mi prijazno roko ter me vpraša, kdo sem in kaj tu delam. Jaz mu vse natanjko povem, da sem v gradu na tlaki in da tukaj derva sekam“.

„Ti si krepek mladeneč,“ pravi mi, „brez tebe bila bi danes meni huda pela. Vzemi za sedaj za plačilo mojo hvalo in to-le malenkost, morda se kmalo zopet vidiva; vedi, jaz sem grof Štubenberški.“ Pri teh besedah stisne mi v roko precej rejeno mošnjico, potem pa zasede konja ter odjezdi; šel je menda po hlapce, da bi spravili mertvo zver domu. — Jaz nisem imel časa niti se braniti denarja, niti se mu spodobno zahvaliti, tako berž je odšel. Ko iztresem potem denarje iz mošnje v perišče, pomisli si živa duša! sami zlati so bili, — nič manj jih ni bilo kot petdeset. „Za božji čas!“ mislim si, „kaj pa bom s tolikim bogastvom?“ Vse žive dni še nisem imel toliko denarja v rokah. — Nobenega drevesa nisem tisti dan več posekal. Dejal sem sekiro na ramo ter tekel k svojim tovarišem, ki so me vsi začudeno gledali, ko jim pokažem polno mošnjo ter jim povem, kaj se mi je pripetilo. Zvečer je prišel naš grajščak k meni na dvorišče, nasmijal se mi ter me potapljal po rami rekoč, da sem odslej prost vsakoršne tlake. Povabil sem koj vse tlačane seboj in šli smo naravnost v Dobičkovo kerčmo, kajti mislil sem si: „Ti morajo tudi danes veseli biti!“ —

„Saj smo pa tudi bili,“ oglasi se na to Dobiček, „prav po volji božji smo ga pili do enajstih.“

„Kam pa si denarje del?“ praša eden kmetov, ki si menda tudi ni mogel misliti, kaj bi kmečki človek mogel početi s takovim bogastvom.

„Shranil sem jih doma pri materi. Pri sebi si ne upam toliko imeti,“ odverne mladeneč, kojega splošno obnašanje je kazalo njegovo blago serce.

„Pa ti jih ne bo stara zapravila?“ ugovarja oni.

„O kaj še. In če bi jih od mene zahtevali, dal bi jim jih iz serca rad, saj so me zestonj redili že od mladih nog.“

„Prav storiš prav, da shraniš,“ priterjuje Dobiček, „z denarjem je treba varčno ravnati. Pozneje ti bo vse prav prišlo, kar si prihraniš.“

Dolgo se je še pletel govor o tej reči, vsakdo je vedel kaj povedati bodi si o grofu Štubenberškem, kako radodaren človek je in da je že mnogim pomagal iz nadloge, ali pa o Ožbetovi časti, ki ga še čaka. Samo berač černi Jurij, ki je sedel v dve gubi skerčen na pragu, tiščal zakerpane mavhe med koleni čakaje na kapljico vina, bil je ves čas tiho in le sam seboj včasih polglasno mermral. —

Berač černi Jurij priklatil se je bil pred nekaj časom v te kraje. Nihče ni vedel od kod je prišel in katerega rodu je, kajti znal je mnogo jezikov, kakor so pravili, in večkrat so ga videli tudi s Cigani občevati, kedar so se priklatili v deželo, in prav dobro se je vjemal ž njimi. Kedar je prišel k hiši, ni nikdar molil niti storil križa, še prosil ni daru, temuč molče čakal pred pragom, da se mu kaj podeli, če pa ni nič dobil, odšel je godernjaje in večkrat celo zmerjaje in preklinjaje. Ljudje so se ga bali, ker so menili, da zna čarati, zatoraj so mu raji dajali ubogaime, da so se ga le odkrižali. —

Mračiti se je že jelo, in tergavci so znosili grozdje v velike kadi k hramu, mati kerčmarica pa, ki je bila tudi v vinogradu potrebna pri tergatvi, morda, da ne bi se kateri delavec grozdja preobjedel, zakurila je velik ogenj ter pristavila v dveh okajenih loncih veliko svinjsko gnjat in dve krači k ognju na gospodarjevo povelje, da bi gostje tudi kaj prigrizniti imeli. Saj je vedel, da se mu vse to obilno poverne, kedar bode kupoval vino od njih, zato jim pa raji nekoliko bolje postreže, da tudi oni ne bodo potem gledali na mero.

Sedaj priteče kacih deset let star fante, Dobičkov sin, v hram. Bil je bosonog in gologlav, in hlače so mu visele samo na enej preramnici in dveh gumbih. „Oče!“ jel je kričati, „tam-le za plotom pa dva moža grozdje kradeta. Videl sem ju skozi germovje, pa sem se ju bal, tako čudna sta. Pojdite no, pa ju zapodite; vse grozdje bosta pojedla.“

Dobiček, ki je bil fanta nalašč poslal na stražo za plot pri grozdju, da bi se kaki sladkosnedež ne dotaknil njegovega grozdja, vzeme berž debelo gorjačo ter hoče iti na omenjeni kraj. „Ne vem, da so ljudje tako požrešni,“ godernjal je, „s koreninami vred bi mi radi terte populili.“

Komaj pride na prag, ko deček zakriči, ki je stal zunaj: „Lejte, oče, ravno tu sem prideta, sedaj bosta pa še tukaj grozdje jedla!“

„Nemarast, se pobereš koj noter! — Kdo ti je ukazal tukaj vpiti?“ zahuduje se kerčmar nad sinom ter ga sune v herbet, da bi se pobral v hram, sam pa ponižno sname kapo z glave in nekako strahoma pričakuje bližajoča se moža.

Grof Ulrih Štubenberški in domači grajščak prideta po vinogradu sem, ter se prijazno bližata kerčmarju, kateremu so se samega strahu kolena tresla, kot bi bil naenkrat dobil merzlico.

„Le pokrite se le, oče!“ veli grof Ulrih, „prišla sva vas obiskat nekoliko. Kakor se čuje, imate obilno druščine v hramu.“ —

„Smo sami domači sosedje, gospod,“ jeclja Dobiček ter stopa počasi za imenitnima gospodoma v hram še vedno tiščaje kapo pod pazduho, ker si je ni upal dejati na glavo.

„Čašo vina nama boste dali; po poti naji je užejalo, pravi domači grajščak, „vi, vem, da imate dobrega.“ —

Pivci v hramu, ki so bili ravno v najboljšem pogovoru, ostermeli so kot bi treščilo med nje, videti naenkrat v svojej družbi tako slavno gospodo. Vsakteri je berž potlačil klobuk med kolena ali pa ga zmašil pod mizo, in vsa prejšna radost izginila je naenkrat z njih obrazov. — „Ti bojazen ti, kaj neki ta dva iščeta tukaj?“ šeptal je ta ali uni svojemu sosedu na uho.

Prišleca pozdravita prijazno vse nazoče ter jim velita, naj se le zabavajo dalje, potem pa se tudi ona dva vsedeta med nje.

Ožbe je bil pervi, ki si jima je upal ponuditi napolnjeno majolko. Gospod, kateremu je otel življenje, stal je sedaj pred njim, in to mu je navdihnilo pogum.

„Na tvoje zdravje blagi mladeneč, in na zdravje vse druščine naj velja ta požirek!“ pravi grof Ulrih ter poprime majolko. „Tebi pa, čversti korenjak, naj velja še posebej, kajti spoznal sem dovolj tvojo jakost in tvoje blago serce, in tudi tukaj-le ta gospod so mi mnogo dobrega naznanili o tebi. Ti si mi z lastno nevarnostjo otel življenje, zatoraj se danes spodobi, da ti to dejanje povernem. Govoril sem tukaj z vašim gospodom, in oni so pri volji vzeti te v grad za služabnika. Ondi se ti bo dobro godilo in vadil se boš orožja, kar popolnoma pristuje tako krepkemu mladenču, kot si ti. Si li zadovoljen?“

Ožbe ni vedel, kaj bi rekel. Kudečiča ga oblije in nekako v zadregi pravi: „I kaj pa bom v gradu počel, ker nisem vajen onih šeg, ki jih je treba tam znati? Ko bi me hoteli za konjskega hlapca, pri tej reči sem nekoliko vajen.“

„Dobro, dobro,“ nasmeje se grajščak, „tacega ravno potrebujem. Pa ne hlapec, temuč hlapčevski poveljnik boš pri konjih, veš. Ti jim boš samo ukazoval, kako in kaj naj delajo, kedar pa kam pojdem, boš pa vselej z menoj jezdil. To bo za te, ne?“

„To pa, to,“ pravi Ožbe vesel, in radosti ni vedel, kako bi se dovoljno zahvalil svojemu dobrotniku.

„Tedaj jutri koj prideš v grad,“ pravi grajšak, potem pa se odpravita spet oba plemenitaša po istej poti iz vinograda na plano, kjer so ju čakali že sluge s konji. —

Sedaj se je še-le pričela prava veselica v Dobičkovem hramu. „Kaj vam nisem pravil,“ prične oni starec, „da bo Ožbe še velika glava na svetu? Boste videli, še cesar bo, — papež, ali pa Bog vedi kaj. Mene ne goljufa za kar si bodi.“

„Raca na vodi, to ni majhina reč, drugim ukazovati in z grajščakom jezdariti. Fante, marsikako mastno bedrice boš obral in belo pogačo jedel,“ pravi spet drugi kmet, kateremu se je zdelo dobro kosilo največa sreča na zemlji. „Lej, mi vsi kmetje te bomo morali ubogati, ko pridemo na tlako v grad. Včasih nam boš že kaj pregledal, ne? saj veš, kako je.“

„Denarja si boš prislužil, denarja, kot toče, boš videl,“ priterjuje tretji.

„Hej stara!“ jame na to priganjati kerčmar svojo zakonsko polovico, „sedaj pa le berž s kračami in gnjatjo na mizo, da bo gostija popolna. Danes se moramo veseliti vsi, ker je Ožbeta doletela tolika sreča.“

Kmalo je pricencala kerčmarica dve veliki skledi mesenine na mizo ter je postavila pred goste. Brez vilic in nožev so tergali kmetje mastne krače in povživali zadovoljno te božje dari, ki jih je danes Dobiček zastonj delil. —

Pozno je že bilo in mesec je zahajal za bukovje, ko so se odpravili sosedje spremljevaje Ožbeta proti domu. Vsakteremu pa so se gotovo cedile sline po mastni službi in veliki časti, ki je srečala njihovega tovarša tako nenadoma.

2. V Dobičkovi kerčmi.

V Radgoni konec mesta stala je takrat nizka hišica pokrita s škodljem. Za hišo širil se je precej velik sadni vert in sredi verta je bila napravljena lopa, v katerej je bilo mnogo dokih klopi in velika smrekova miza. Vse to je naznanjalo, da se tu navadno po več ljudi zbira, bodi-si pri kosilu, ali kar že. — To je kerčma znanega Dobička, ki sluje po vsem mestu, da, še zunaj mesta daleč na okrog. Velik smrekov germ visi nad vratmi, ki kaže memogredočim, da se tu notri toči vince, in kdor bi tudi ne bil porajtal na to znamenje, bil bi lehko našel Dobičkovo kerčmo, saj je stal kerčmar celi božji dan na pragu s prekrižanima rokama ter prijazno kimaje vabil goste v hišo.

Drugi dan po onej dogodbi v vinogradu je bila nedelja. Pred mašo zbrala se je po navadi množica ljudi pred cerkvijo čakaje službe božje. Vsa njihna govorica pletla se je danes le o Ožbetu in njegovej cesti, da bo postal grajski valpet. Previdni in pametni ljudje so mu privoščili to srečo ter rekli, da je fant sposoben za takovo službo in da jo tudi popolnoma zasluži, ker je bil vedno priden in ubogljiv, oni pa, ki bi bili sami radi pripravili na takovo stopinjo, zavidali so mu ta posel ter se ustili, da je Ožbe še premalo izveden v takih rečeh, da ne bo nič prida iz njega, in slednjič so sklenili, kakor je navada pri tacih obravnavah, da ga bo prej ali pozneje grajščak še iz službe spodil. —

Sedaj se približa po cesti sem proti cerkvi grajska družina in med njo bil je danes že tudi Ožbe. Vsakdo je moral priznati, da je to najzaljši fant v celi okolici. Bil je velike rasti, raven kot sveča in stopal je ponosno, a ne ošabno, kot bi ga bilo nekaj nosilo.

„Sedaj-le pride!“ čuje se naenkrat med mladino, in vse oči obernejo se proti onej strani, od koder so prihajali grajski. „Lenica, le poglej ga, čisto novo obleko ima, pa tako dobro se mu poda,“ šeptala je mlada deklina svojej tovaršici. „Sedaj ne bo več zahajal v našo družbo,“ čulo se je zopet med fanti, „sedaj bo premogočen“.

Pa Ožbe se svojim verstnikom tudi danes prijazno približa in vsakteremu poda roko pozdravljaje je.

V zvoniku zaklenkajo zvonovi naznanjaje, da se bo pričela maša. Množica pred cerkvijo se naglo pozgubi skozi velika in stranska vrata. Pri odhodu pravi Ožbe fantom: „Danes vas povabim vse po kerščanskem nauku k Dobičku na kozarec vina; praznovali bomo mojo vstopnino v grajsko službo. Upam, da boste prišli.“ — Vsi mu radi obljubijo, potem pa se tudi mladenči odpravijo v cerkev, kjer so se že oglasile pevke na koru.

Le nekdo se ni pridružil Ožbetu, da bi mu voščil srečo, kot drugi mladenči, in tudi v cerkev ni šel. Sedel je za cerkvijo na odrnščenem kamenu, ki se je zvalil z obzidja in sedaj na pol s travo obraščen služil zanikernim vaščanom za sedež, kedar se jim ni ljubilo iti v cerkev poslušat božjo besedo, temuč so se raji zunaj na solncu pekli ob hudi vročini in dremali. — Ta človek je bil Vid, sin Radgonskega kovača. Ni imel še dokaj čez dvajset let, razmeršeni, rudečkasti lasje viseli so mu neostriženi po tilniku in sencih, a upadlo, bledo obličje je kazalo hude strasti, katerim je bil ta mladi človek že od zgodaj vdan. Svojemu staremu očetu je le malo pomagal pri rokodelstvu, najraji se je potepal krog in tratil čas po kerčmah in druzih enakih malovrednih kotih. Fantje ga niso radi terpeli med seboj, ker mu niso dosti upali, zato se tudi on ni pečal za nje, temuč je najraji sam zahajal kam, ali pa se družil sebi enakim pajdašem. Ker je bil kovač precej premožen mož in je tudi Vid zmiraj mnogo denarja imel, ki si ga je pridobil bodi-si po dobri ali slabi poti, zato so ga kerčmarji še najraji imeli ter se mu dobrikali, zlasti, ker so vedeli, da je stari kovač že slaboten in da bo nekdaj Videk lepe denarce podedoval. — Kdor bi bil tega človeka danes opazoval za cerkvijo, videl bi bil, kako mu je švigal serd iz oči in kako je večkrat zaškertal z zobmi; slednjič pa je vstal in polglasno zamermral: „temu jo še nakanim!“ Potlej pa je izginil za bližno mejo, koder je peljala pot proti Muri. Nad kom se je serdil in kaj mu je vzbujalo jezo, videli bomo pozneje. —

Popoldne po kerščanskem nauku bilo je na Dobičkovem vertu vse polno mladine. V lopi na mizi stala je majolka pri majolki, in kdor ni imel prostora v lopi, pripravil si je sedež pod bližnim drevesom zaterklaje tjekaj sodček ali pa kaki parungelj, in tako je vsakdo našel svoj prostorček, kjer se je mogel razveseljevati in biti v najožji dotiki s svojimi tovarši.

Kerčmar je bil danes jako nališpan, in neprenehoma je tekal zdaj v klet po vino, zdaj zopet v kuhinjo, kjer je mati kerčmarica z deklo pripravljala razna jedila v velikih loncih. Dobiček danes ni stal po svoji navadi na pragu s prekrižanima rokama čakaje gostov, imel je na vertu dosti opraviti. Domača hči Jerica vertila se je kot vertavka med gosti, zdaj tukaj poprašaje, če kaj manjka, zdaj zopet hiti na drugo stran, kjer so terkali fantje z majolkami klicaje vina. Povsod je bila naglo pri rokah, povsod naglo postregla, nikjer se dolgo ne mudi s praznimi pogovori.

Ta deklina je bila stara kacih osemnajst let; bila je vitke rasti in bledega obličja. Vedevša, da je njen oče bogat mož, ki bo lehko obilo doto štel, kedar bo treba, zato je bila dekle zelo preširna in prav nerada se je kaj pečala s prostimi ljudmi. Ljudje je zatega del tudi niso čislali rekoč, da bo tako spačeno dekle, slaba gospodinja. Danes se je še posebno našopirila, da bi s svojim lišpom poniževala druga vaška dekleta, ki so prišle s svojimi stariši ali znanci tudi k tej veselici, ter niso imele tako lepe obleke.

Pod košato jablano bilo se je zbralo pet Ciganov z raznimi godbinimi napravami. Dobiček jih je menda nalašč za ta dan privabil, da bi tudi z godbo veselico poveličali. — Kmalo se je pričela godba, Cigani so jo rezali, da je bilo veselje. Mladina vedno rada vesela, zbere se v kolo in kmalo se prične raj po vsem vertu, stari očetje in matere pa so radovoljno sedeli pri mizi gledaje veseli mladi rod in spominjajo se blazih časov, ko so se tudi oni radi tako zabavali. — Vsa veselica se je veršila v lepem redu, kajti nikogar ni bilo med njimi, ki bi bil rogovilil in delal nemir. —

Noč se je storila in gostje so se bili že večidel pozgubili domu. Le grajski hlapci so se še šalili krog Ciganov pod jablano, ki so jim prerokovali srečo in kdo ve kakove čire-čare še. Ožbe je sedel sam v lopi nekako otožen, na drugem koncu je pa spal cerkovnik Kozmek, katerega je bil vinski duh tako zmogel, da se je naslonil na mizo in zadremal.

Sedaj se približa Dobiček z majolko v roci. „Sedaj smo pa sami ostali,“ pravi prišed ter postavi majolko na mizo. „Tukaj-le sem prinesel še šentjanževca, natočil sem ga iz posebnega soda, prav dobro vince je, boš videl.

„E oče, tega bi si bili lehko prihranili,“ pravi Ožbe, kot bi se bil prebudil iz težkih sanj, „tema je že, treba bo domu“.

„Ovbe, pojdi no. Vsako leto prikažeš se komaj enkrat v moji kerčmi, pa še tedaj hočeš berž oditi. Naj bo tema, saj te menda ni strah domu, hlapce imaš pa tudi tukaj, da te spremijo. Pomenimo se še kaj, saj potlej pa zopet ne bomo tako berž skupaj.“ —

„Jaz pravim,“ nadaljuje potem kerčmar po kratkem molku, „da si jo ti dobro zadel. Z nobenim gospodarjem tukaj, vem, da ne menjaš. Tu se bo dalo kaj pridobiti, o nekterih letih si že lehko popolnoma na terdnih nogah. — Ker sva sedaj-le ravno sama, pa ti bom še eno zinil, ki mi je že dolgo časa na mari, pa ne smeš biti hud, če ti ne bo všeč.“ —

„Le kar povejte! Zakaj bi bil hud?“ pravi Ožbe, ki je bil radoveden, kaj mu bode kerčmar povedal.

„Ti imaš sedaj terdno službo, v tacih okoliščinah pa je treba kacega človeka, ki skerbi za red pri hiši, ker pregovor pravi, da več oči več vidi, in eden sam ne more vsega tako oskerbljevati, kakor je treba, ako hoče, da gre gospodarstvo po sreči; — jaz menim namreč, ko bi se ti kmalo oženil.“

„Temu še ni sila,“ nasmeje se mladeneč, „čas je še, in premalo imam premoženja, ali prav za prav sedaj ga še nimam nič. Kar pa se skerbi tiče za moje potrebe, imam dobro ženo, staro Špelo. Ona skerbi za-me že petnajst let in vedno se mi je pri njej dobro godilo, upam, da bode tudi odslej za-me skerbela.“

„Je, — to je že nekaj, ali na tuje ljudi se človek vendar ne more tako zanašati, kot na domače. Ljubi moj, žena pri hiši veliko pripomore, to ti rečem, veliko. Jaz to dobro čutim pri gospodarstvu. Dobra gospodinja ve vse prav oberniti in marsikaki bor prihraniti; ako pa je človek sam, gre pa vse bolj rakovo pot.“

Sedaj pride v lopo hči Jerica, bodi si po naključbi, ali na prejšino očetovo povelje, vzrok je pa vendar našla kmalo: začela je namreč pospravljati prazne posode po mizi.

„Jerica, vsedi se nekoliko sem,“ veli Dobiček, „črepinjam se nič ne mudi, bomo se nekaj važnega pomenili, kar se tebe tiče in tvoje prihodnje sreče. — Lej, tukaj je Ožbe, gotovo mi priterdiš, da je najzaljši in pridnejši fant v okolici. Ti ne boš mogla biti vedno pri hiši, čeravno te z materjo nerada pustiva, ker te potrebujeva. Leta naglo teko, in čem prej se spraviš v drug stan, tem boljši bo zate. Menim, da se ne boš branila, ako te dam Ožbetu za ženo. Boljšega moža ne moreš nikjer najti. Si zadovoljna?“

Dekle je nekako posiljeno zarudela pri teh očetovih besedah, a rekla ni nobene besede, kar je kerčmar berž dobro raztolmačil, da je hči zadovoljna. Ožbe pa se ni mogel smehu zderžati, videti, kako naglo Dobiček ženitev sklepa, toraj pravi šaljivo: „Oče, nikar se ne prenaglite, hitrost ni nikdar pridna. Saj mi še nič omenili niste o vašej hčeri, da ste jo meni namenili, pa naju že hočete poročiti.“

„Vem, da se nisi nadjal,“ pravi kerčmar zadovoljen, „da ti hočem dati lastno hčer za ženo. Veš, ljubi moj, to le storim;, ker te imam že od nekdaj rad. Tebe in nobenega druzega izvolil sem za svojega zeta, veš. Da pa ne boš mislil mar, da to delam le zarad tvoje sedanje službe, povem ti, da meni ni treba iskati bogatega zeta, ko bi na to prišlo, kajti moja hči ne pojde prazna od hiše, toliko že imam. Ne bode se ti je treba sramovati. Da bo pa dobra gospodinja, tega te lehko zagotovim. Z vso skerbjo sva jo izredila s staro, vse zna in ve, kar je treba gospodinji, zato, menim, da bo za te kot nalašč.

Sedaj se priplazi tudi na pol zaspani cerkovnik Kozmek bliže, katerega je glasni kerčmarjev pogovor izbudil iz vinskega spanja. „Kaj spaka,“ pravi, „tu se menite o ženitvi, a meni nič ne poveste. Kjer je ženitev, mora biti tudi cerkovnik zraven, brez tega se nič na opravi. Mar menite dati Jerico Ožbetu? Prav storite, oče, če to mislite. Tak parček bo, da bo veselje. Pri poroki ju bom jaz še posebej poškropil, da bo zveza bolj terdno deržala, in vem, da Ožbe takrat ne bo tako skop, da ne bi spustil kacega srebernega ptiča v moj žep. In pa pijače bo tedaj pijače, čez mero, cerkovnik pa, kakor veste, je vedno žejen, ker zmeraj vpije in poje. Le glejte, Dobičkov oče, da za takrat najbolje vino prihranite. Kedaj pa bo poroka? Morda ju bodo že v nedeljo oklicali? Potlej grem koj domu, da še nocoj gospodu fajmoštru naznanim.“

„Ovbe čenča,“ pravi kerčmar, „saj ne veš, o čem se menimo, pa že globuzdaš.“

„Mari se ne menite o ženitvi? Nekaj tacega sem slišal, ali pa se mi je morda sanjalo. Potlej ne vem, kako je.“

„Mi se še-le menimo o tej reči, ti pa že hočeš poročevati.“

„No, o čemur se menite, v tem se boste tudi zmenili, in potlej je poroka gotova.“

„Če pa Ožbe noče.“

„Kaj, Ožbe noče? Saj menda vendar ni berlav, da bi tako ženico izpustil. Zgrabi, fante, srečo, zgrabi, nikoli več se ti ne bo ponujalo kaj tacega.“

„Ha, ha!“ nasmeje se sladko Dobiček, „to tudi jaz pravim. Ni vsak dan nedelja. Jaz Ožbetu dobro hočem, če se mu pa ne zdi prav, je pa tudi dobro, zetov se mi ne bo manjkalo, celo bogatih ne.“

„Oče, ne sodite prenaglo,“ pravi Ožbe potem, „jaz še nisem rekel niti da hočem, niti da nočem. Ali premisleka je povsod treba, in tudi jaz hočem prej pravdariti kaj in kako.“ —

Sedaj so prihruli grajski hlapci in pretergali govorico. Eden Ciganov ukradel je bil hlapcu Luki mošnjo. Vse so preiskali in slednjič so jo našli pri Ciganu v opanjkah. Od vseh strani so ga jeli bunkati, dokler se revežu ne posreči, da se jim izmuza ter uteče za svojimi tovarši.

„Fantje,“ pravi potem Ožbe, „čas je, da odrinemo domu, mi smo že poslednji gostje, še Cigani so jo prej pobrali.“

„Ker so morali, sicer bi jih bili koj seboj gnali in zaperli: v tisto ječo pod stolpom. Ti kavrani vse ukradejo, kar dobijo, kot srake,“ huduje se hlapec ter šteje svoj denar, če ni kaj ostalo v Ciganovih opanjkah.

Vsi skupaj se odpravijo sedaj proti domu. Kerčmar jih je spremil na cesto, ondi jim voščil lahko noč, potem pa se vernil v hišo ter skerbno zapahnil vezne duri, da ne bi se prikradel po noči kak tat v njegove hrame.

Veselo pevaje šli so grajski hlapci samotno pot proti gradu, kajti današnja veselica se jim je še vedno sukala po glavi, le Ožbe je stopal samši zadej tiho in zamišljeno. Kdo ve, če ni prevdarjal Dobičkovega sveta? — Ves čas je opazoval njegovo hčer Jerico. Dekle se mu je zdela ljubezniva, od druge strani pa zopet ošabna, gizdava in razvajena. Iz take osebe ne more biti nikdar pridna žena. In potem; bo li spoštovala staro ženo, ki ga je izredila? Je mar ne bo pisano gledala, ali celo gerdo ravnala ž njo? Ne, tega bi on ne mogel terpeti, tega ne pripustiti. Tudi je nekoliko sprevidel, da Dobička mika le njegova sedanja služba, da prej ni bil nikdar tako prijazen ž njim. — Še dolgo po noči niso mu dale te misli pokoja, kajti kar je od ene strani odobril, oral je od druge zopet zavreči, in tako je sklepal svoja mnenja, dokler se ga ni polastil spanec, kar se je še le zgodilo proti jutru.

3. Koča ob Muri.

Dober četert ure od Radgone tikoma ob Muri stala je takrat lesena koča, pokrita z bičevjem. V njej je stanovala stara ženica Špela s svojo rejenko Sabinko. Njen mož je bil ribič in je storil že pred mnogo leti žalostno smert v Murinih valovih. Odslej je živela Špela tiho in vdana v voljo božjo na tej samoti, saj se tudi nihče ni dosti brigal za-njo, živi li v obilosti, ali siromašnosti. Žena pa tudi svoje nadloge ni tožila nikomur, temuč je voljno terpela in se zadovoljila s tem, kar jej je Bog dal. — Majhen vertec pri hiši in dve kozi v hlevcu bilo je edino bogastvo pri hiši, a vendar je Špela še to malenkost rada delila s siromaki, ki so poterkali na njene duri.

V tej hišici zrastel je tudi naš Ožbe. Ni bil še popolnoma pet let star, ko izgubi svoje stariše in sedaj je bil sirotej sam na svetu brez vse podpore. Ker mu ubogi roditelji niso ničesa zapustili, ga tudi nihče ni hotel vzeti pod svojo streho, kajti vsakdo si je mislil: „Kdo se bo zastonj z otroci ubijal, ki niso za druzega, nego za spodtiko pri hiši.“ — Špela pa ni bila tako sebičnih misli, kot drugi, temuč je dejala: „Bog skerbi za toliko tisoč svojih stvari, toraj tudi tega červička ne bo zavergel. Ker ga nihče noče, vzela ga bom jaz pod streho ter ga izredila, čeravno sama nimam veliko.“ In res je blaga žena storila tako. Zapuščeno dete vzela je k sebi, lepo ga podučevala v kerščanskem nauku, napeljevala ga k pobožnosti, vede, da le s tako odrejo more kedaj nakopati fantiču sreče. Lepo je skerbela zanj in vsak grižljej je rada delila ž njim in Bog je blagoslovil njeno početje, da je lehko izhajala s svojim bornim imetjem ter ni nikdar terpela pomanjkanja.

Komaj pa je minulo leto, poslal jej je Bog že zopet drugo butaro. — Nekega dne pride v Špelino hišo bolna žena — beračica — z majhno punčiko v naročji. Žena je bila zelo slaba in nič več ni mogla dalje, zatorej poprosi Špelo, da bi smela ostati nekaj časa v njeni hiši, da si odpočije in bi jej bilo potem mogoče dalje potovati. Blagoserčna Špela ptujke ni prašala niti kdo je, niti od kod je, zadosti jej je bilo videti njeno siromašnost, in rada jej je preskerbela postelj v svojej koči. — Ptujka je prihajala vedno slabeja in tretji dan preselila se je za vselej v boljšo domovino, kjer minejo težave in gorje. Mala deklica — Sabinka bilo jej je ime, — ostala je sedaj v Špelini hiši zapuščena od vsega sveta, kot nekdaj Ožbe. — — „Kaj bo z otrokom?“ premišljuje Špela, „mati mu je umerla, in sedaj nima nikogar na svetu, ki bi skerbel zanj. Ker mi Bog ni dal lastnih otrok, pošlje mi torej ptuje sirote, in za te hočem skerbeti, hočem jim biti dobra mati, bodo pa kedaj za me molili in prosili Boga v nebesih.“ Sabinka je tedaj ostala pri hiši, in Špela ni nič manj skerbela za-njo, kot za Ožbeta.

Ožbe in Sabinka izrasla sta toraj skupaj pod eno streho, pod varstvom stare Špele. Bila sta obadva jako marljiva in ubogljiva, in njuno lepo obnašanje je bilo vzor vsem drugim otrokom.

Ožbe je dorasel lep mladeneč in Sabinka zala deklica, in odslej se je tudi Špelino stanje na boljše obernilo. Ožbe je pridno delal, in ker so takrat kmetje morali dajati tlako v grajščino, najemali so radi ljudi, ki niso imeli svojega posla ter jih pošiljali v grajščino, posebno, kedar so imeli sami dosti opraviti doma na svojih poljih. Ožbe je toraj dobil vedno dosti dela in si mnogo prislužil, Sabinka pa je gospodinila doma, odkar je bila stara Špela vedno nekoliko bolehna, pridno šivala ter pasla kozi v bližnjem ternovji. Tako je bilo vse lepo vredjeno pri hiši in naša mala družinica je imela najprijetnejše urice na tej samoti. Eden za druzega je skerbel, eden drugemu pomagal, in malokje je vladal tako blag hišni mir in vzajemnost, kot v Špelini koči. To je trajalo do časa, ko je stopil Ožbe v grajsko službo.

Bil je prijeten dan. Jesensko solnce grelo je danes nekako nenavadno toplo, in stara Špela, ki je vedno bolehala, prilezla je zopet na prag pred vežo, da bi uživala ljubo gorkoto ter si grela opešane ude.

Sabinka je imela mnogo opraviti na vertu. Brez števila cvetic, katere je zelo ljubila, imela je nasajenih po gredicah. Nekatere so že zdavnej ovenele, ter molile le še gola stebla kviško, nekatere pa so še cvetele, kot bi hotele kljubovati ostri jesenski sapi in pogosti slani, ki jih ni mogla popariti, in jim zamoriti pisanih cvetečih kril. Cvetice, ki se dado ohraniti čez zimo zelene, pospravila je Sabinka v stare, s perstjo napolnjene posode ter jih postavila na okna v izbici, od druzih pa je samo pobrala seme, da bi ga prihodnjo spomlad zopet vsejala in ozaljšala svoj vertec.

„Sabinka!“ pokliče sedaj starka s slabim glasom, „kozi mekečete v hlevu, zaženi je nekoliko tje-le v mejo, bom pa jaz pazila na-nji, da ne pojdete v škodo, ko imaš ti opraviti.“

„Koj je poženem, mati“, čuje se z verta nježni glas dekličin, „sem že gotova z delom, samo ta-le rožmarin bom še presadila v lonec, tako lepe veršičke poganja, škoda bi ga bilo, ko bi zmerznil, ubošček.

Koj potem prihiti z verta Sabinka ter gre odpirat kozama, ki ste že hudo meketali v hlevcu in praskali po vratih. — Deklica je bila vitke rasti, borno, pa čedno opravljena. Dolgi černi lasje viseli so jej lepo razčesani po ramah in izpod černih obločkov sijali so prijazno černi očesci, kot dve zvezdici. Uresničil se je tukaj prigovor, ki pravi: V lepem telesu biva lepa duša. — Sabinka je bila vzor nedolžnosti, pobožnosti in blagoserčnosti, pravi pozemeljski angeljček. Svojo gojiteljico je ljubila kot lastno mater, in že na obrazu jej je skušala brati vsakoršno njeno željo.

Kozi ste se kmalo izgubili v bližnjem germovji, kjer ste imeli dosti paše. Sabinka pa se vsede na prag k starej Špeli oziraje se gori na obraščeno višino, kjer so se dvigali grajski stolpi proti nebu. Mislila je na Ožbeta, katerega je ljubila kot brata, saj sta si že kot otroka skupaj igrala, skupaj pasla koze in skupaj prepevala slovenske pesni. Sabinki se je zdelo, da se noben glas ž njenim ni tako lepo vjemal, kot Ožbetov. Sedaj pa tako redkoma pride domu, tri dni ga že ni bilo, pa saj ima gotovo preveč opraviti, sicer bi bil že prišel, mislila si je priprosta deklica. — Potem pa se je zopet domislila pretečene nedelje in one slovesnosti pri Dobičku. Ožbe jo je sicer silil, da mora tudi ona priti tje, ali deklica ni hotela, kajti bila je preborno opravljena in druga dekleta bila bi jo zasramovala. Od daleč pa je le šla s Špelo pogledat to veselico in s tem je bila popolnoma zadovoljna, — vsaj dejala je tako. —

Dolgo ste sedeli tiho, potem po preterga starka govorico. „Lej, Sabinka,“ pravi, „kako vene listje v logu, vse bukali so že rumene, in kmalo pride čas, ko bodo stala drevesa gola in bela odeja pokrila bo zemljo. Enako je tudi z nami. Cveteča spomlad kmalo mine, približa se jesen, naše življenje jame veneti in slednjič pride bela smert ter nas ogerne s svojim pertom. — Kdo ve, Sabinka, če bom še učakala, ko bo drugo spomlad kukala kukavica v onem logu? Kdo ve, če ga bom še kedaj videla zeleneti? Če že ne bom počivala v hladnem grobu, ko se bo zopet vsipalo listje z drevja.“ Pri teh besedah je starka umolknila in dve debeli kaplji posvetili ste se jej v očeh. Sabinka je zakrila obraz z zastorom ter se jela ihtiti; besede stare žene so jo globoko ganile.

„Nič ne jokaj, nič,“ nadaljuje potem žena, „vsem nam je namenjena enaka osoda, prej ali pozneje moramo s sveta. Preden pa se ločim od tod, rada bi te vendar videla preskerbljeno, da ne bi ti bilo treba pri druzih ljudeh iskati pomoči.“ —

„Ne, mati, ne govorite tako,“ pravi Sabinka jokaje. „Vi ne smete še umreti, kaj bom potem jaz počela brez vas? Jaz bom vedno molila in Boga prosila ter Mater božjo, da vam dodeli zdravje. Ali pa, mati, če ste zelo slabi, naj vam grem po zdravnika.“

„Ljuba moja, jaz sem že stara, tu zdravnik ne pomaga dosti, razun tega pa tudi nimave denarja, taki ljudje pa so dragi.“

„Pa prodajve kozi sedaj, to bo vsaj dovelj, ko ozdravite, pa bom še bolj pridno delala, da si zopet drugi kupive. Nekaj pa bo tudi Ožbe dal, jaz ga bom prav lepo prosila, gotovo mi ne bo odrekel prošnje.“

„Ožbe pride sedaj redkokrat k meni,“ vzdihne starka globoko ter žalostna skloni glavo v naročje.

Sabinki je bilo tesno, zelo tesno pri serci. Počasi je vstala ter šla gledat za kozama, potem pa se je vsedla na bližnjo mejo in ondi dolgo sedela zamišljena. Danes niso odmevale njene prijetne pesni po Murinem bregu, kot drugekrati, tiho je bilo, vse prav tiho, kot bi žalovala vsa narava. —

Stara Špela sedela je še na pragu, ko pride memo cerkovnik Kozmek s težko vrečo na rami.

„Bog ti daj dobro popoldne, stara!“ pravi prišlec, „kaj se greješ na solncu? E, ljuba moja, sedaj se ne boš dosti več pogrela, bo kmalo snežilo; zjutraj že slana pada in merzlo je, kot sam spak.“ Pri teh besedah verze vrečo na tla ter se vsede na-njo.

„Pa si težko naložil, Kozmek,“ pravi Špela, „kaj pa nosiš tu?“

„Lej jo no, pa še prašaš, saj me vendar poznaš že najmanj petdeset let. Ne veš kaj o tem času cerkovniki in fajmoštri delajo? Koledvam! Celo božje leto sem zvonaril k maši, večernicam, molitvi, ob hudi uri in kdo ve kaj še vse, sedaj pa, ko ni treba več zvoniti ob hudi uri, ker v jeseni toča nima kaj pobiti, grem pa pobirat po hišah žito in sočivje. Kolikor mi kdo da, je dobro. Saj si še živali pripravljajo živež za zimo, kaj pa bi si jaz ne. Ko bi se človek zalizati mogel, kot medved v berlogu, to bi bilo kaj dobro, marsikdo bi potem prespal vso zimo. — — Pa čakaj no, kaj mi je bilo že na jeziku, kar sem ti hotel povedati. — Aha, srečo ti moram voščiti, da boš imela ob kratkem ženitovanje. Le poglej, koliko veselja boš še doživela na stara leta.“

„Menda se ti meša v glavi,“ odverne Špela pol čude pol smeje se, „kje bom neki imela ženitovanje?“

„Nič me tako čudno ne glej! Mar še ne veš? Se ve da, ti vedno čepiš doma in se ne ganeš nikamor, jaz pa vse oblezem, pa tudi kaj izvem. V nedeljo bi bila prišla k Dobičku, pa bi bila videla. Stari hoče dati po vsej sili svojo Jerico Ožbetu za ženo. Ti bes ti, kdo bi si bil mislil, da bo imel fant tako srečo; pa ta prismoda se je še nekaj branil, ne vem, kaj ga moti. Mlad je še, mlad, to je. Ljuba moja, če se to izpelje, potlej si na konji. Dobiček bo štel denar, njegova hči bo najbogatejša v celem mestu, to sem že večkrat čul. Potlej kar popustiš to bajto, pa se preseliš v grad, ali pa, kjer se ti bo ljubilo živeti. Jaz že komaj čakam, da bi bila poroka, kajti takrat vjemem vsaj kako kapljo vina zastonj.“

„Pri Dobičku ne bo nihče prevelike sreče storil,“ odverne stara Špela nekako žalostno, kajti čeravno ni vsega verjela, kar je pravil cerkovnik, se jej je vendar zdelo, da ne bo vse čisto prazno, ker je predobro poznala Dobička, kak zvit ptič je.

„Ej, stara, bo veselje takrat, pa pijača, hej! — Bog te obvaruj, sedaj moram iti, je še daleč domu!“ Potem cerkovnik zopet operta svojo vrečo in krevsa dalje, stara Špela pa je vstala s praga ter zlezla v sobo. —

Zvečer je prišel Ožbe. Danes je že tretji dan, ko ga ni bilo doma. — Špela je sedela napol čepe napol slone na klopi pri peči, Sabinka pa je kuhala večerjo.

„Dober večer, mati! Pa ste čisto v temi. Tukaj-le sem vam prinesel nekoliko grajske pogače,“ pravi mladeneč ter poda ženi velik kos belega kruha.

„Bog daj dober večer!“ odverne žena, potem pa počasi kobaca na drugo stran peči, kjer so se sušile terske, vkreše luč ter vtakne gorečo tersko v leseni svečnik, ki je stal pri mizi. — „E Ožbe, Ožbe, kaj redkoma nas sedaj obiskuješ, odkar si v grajski službi; ne vem, kako je to,“ pravi potem ženica bolestno.

„Opravki ne dopuščajo sedaj od začetka, sicer bi prišel vsaki dan, ne zamerite mati,“ odverne mladeneč. Kdor pa bi bil imel boljše oči, nego stara Špela, opazil bi bil koj, da je fant pri teh besedah nekoliko zarudel.

„Vsedi se, Ožbe,“ nadaljuje potem starka, „jaz ti imam nekaj povedati, ali prav za prav ti mi boš priznal, če je res, kar sem čula.“

Ožbetu je bilo videti, kako je pri teh resnih Špelinih besedah spreminjal barvo; nič ni vedel odgovoriti na te čudne besede starkine, molče se je vsedel k njej na klop in čakal, kaj ta poreče. Njegova vest ni bila popolnoma čista.

„Danes je bil cerkovnik tukaj,“ prične po kratkem molku Špela, „in pravil mi je, da sta z Dobičkom nekaj govorila zarad Jerice, jeli res?“

Ožbe pobesi oči in nič ne ve odgovoriti.

„Ožbe, le kar naravnost povej, nič se ne boj. Jaz sem te vedno ljubila kot svojega sina in tudi ti si me vedno ubogal, toraj upam, da ne boš pred menoj nič prikrival, saj želim le tvojo srečo. Ker pa tvojo srečo in tvoj blagor želim, toraj sem tudi dolžna, da te posvarim in opomnim, ako vem, da nisi na pravi poti. — Dobiček je res bogat in daleč okrog poznan mož. On bode lehko svojej hčeri dal bogato doto, ali pomisli Ožbe, da denar samo človeka ne osreči. Mar nismo bili mi vedno revni in vendar smo zmeraj tako zadovoljno in veselo živeli, koliko pa jih je, ki so premožni, pa vendar ne uživajo prave sreče. Varuj se, varuj, Ožbe, in poslušaj me staro ženo, koje kosti bodo že kmalo počivale na mertvaški njivi, in ki je že mnogo skusila na svetu, toraj ljudi bolj pozna, nego ti. Jaz že od mladih nog nisem nič dobrega slišala o Dobičku in nekdaj so se njegove hiše ljudje celo ogibali. Jaz to le tebi povem, ker velja tvoj blagor, sicer pa ni moj namen nikdar ljudi opravljati. Vsak bo na onem svetu za-se dajal rajtengo, in le eden sodnik je, ki ve prav soditi vsakterega. Vendar pa ti rečem, da mi ni prav nič všeč, da si se poprijel Dobička ter se jel ž njim pajdašiti, on je prekanjen, zelo prekanjen, in kdo ve, kaj namerava? Njegovo bogastvo so kervavi žulji ubozih kmetov, katere brez usmiljenja odira, in takov denar ne bo prinesel k hiši blagoslova božjega. In pa njegova hči, bo ti dobra gospodinja? Jaz pravim, da ne. Preveč je razvajena, samopašna in gizdava, in česar se je deklica privadila, tudi žena ne bo opustila. Najhujše pa je, ako ženska nima sramožljivosti, in to je pri njej glavna napaka. Jaz ne skerbim za-se, kajti čutim dobro, da me bode kmalo Bog poklical k sebi, ali za nekega druzega mi je, ki je potreben podpore. Sabinka je tako rekoč tvoja sestra, kajti skupaj sta bila izrejena pod mojo streho, v mojem varstvu in skupaj sta uživala blago mladost. Kdo bo po mojej smerti za-njo skerbel, ker nima nobenega človeka na svetu? Jaz sem se zanašala na te, Ožbe, da boš ti njena podpora, ali kakor meniš sedaj storiti, ne kaže nič. Dobičkova Jerica ne bo nikdar terpela pri hiši ptujke, in ko bi je tudi, gledala bi jo vedno pisano in ravnala gerdo ž njo, tega pa ne bi prenašala Sabinka. To je, kar ti imam povedati, Ožbe, in sedaj mi povej, kaj misliš.“

Ožbe je še vedno sedel molče s pobešeno glavo, večkrat bi bil rad govoril, pa kakor bi mu bilo nekaj zaderževalo glas, ni je spravil besede na jezik.

„Ti molčiš, Ožbe,“ pravi potem Špela, „se li bojiš razodeti svoj sklep? O ti kar povej, jaz ti ne porečem več žal besede.“

„Mati!“ pravi potem Ožbe, „vi me sodite preostro. Nikdar ne bom pozabil ni vas, ni Sabinke, skerbel bom za vaji, dokler bom živ.“

„Vem, da imaš dobro serce, ljubi moj, ali vedi, da bo potem prepozno, da ne boš več mogel popraviti, ako se zapleteš v mrežo.“

„Jaz še nisem nič sklenil, toraj mi ne očitajte te reči.“ —

„Ožbe!“ — prične na to žena po kratkem pomišljevanji, „bi ti ne bila Sabinka boljša tovaršica v življenji, nego Jerica. — To sem ti mislila že zdavnej omeniti, pa čakala sem, da čas sam razsodi, danes pa je ravno prilika k temu.“

V mladenčevih persih je vdeloval krut ogenj, da mu jih je žugal razgnati. Pretesno mu je bilo v stanici, hotel je toraj na prosto, da bi se zunaj — morda izjokal. —

„Počakaj, Ožbe!“ zaderžuje ga starka, ko se je mladeneč brez slovesa molče odpravil proti durim. „Jaz sem te razžalila, ne bodi hud! Stori, kar ti je drago!“ — Potem vzeme iz skrinje mošnjo denarjev, — bila je to tista mošnja, ki jo je dal Ožbetu Štubenberski grof, ko mu je otel življenje. „Na, tu imaš svoj denar, boš ga potreboval, medve s Sabinko imave dovelj.“

„Mati, jaz ga nočem,“ brani se Ožbe, „to je vaše.“

„Le vzemi, medve ne potrebujeve toliko denarja!“

„Jaz ga nočem, dajte ga Sabinki!“

Starka mu posili mošnjo v roke, ali Ožbe jo zažene preč ter zbeži na plano. — Urnih korakov je stopal ob Muri gori, slednjič pa se je zgubil v goščavi proti gradu.

Starka je zopet spravila mošnjo v skrinjo, da ne bi je videla Sabinka na tleh, potem pa se je vsedla na prejšnje mesto k peči ter jela polglasno moliti in jokati. —

„Zakaj pa je Ožbe tako berž odšel?“ praša Sabinka prišedši v sobo, ki ni vedela, kaj se je godilo med Špelo in njenim gojencem.

„Mudilo se mu je domu!“ odverne kratko žena ter moli dalje.

„Škoda; rada bi mu bila pokazala cvetke, ki sem jih presadila v posode, gotovo bi mu bile všeč, pa povedala bi mu bila, da sem ga v nedeljo skrivaj opazovala pri Dobičku, ki je sedel med fanti, kot bi bil njih poglavar.“ — Videti pa, da se stara za njene besede nič ne zmeni, temuč dalje moli, ni je hotela več motiti, temuč je zopet odšla včn po svojih opravkih. —

Sabinka je že terdno spala, ko je starka še čepela pri oknu in zerla v jasno noč; ni jej bilo mogoče spati. —

4. Zbirališče petepuhov.

Nočni čuvaj v Radgoni naznanil je ravno na tergu stoje, da je enajsta ura, potem pa je stisnil svojo stražarsko palico, edino orožje zoper tate in drugo nočno gomazen, pod pazduho, zavil se terdno v dolgi plašč ter počasno krevsal po temnih ulicah, najberž v kako pivnico, da bi se nekoliko poživil in pogrel, ker je zunaj brila precej ostra sapa.

Na severnej strani mesta stale so takrat razvaline nekega podertega stolpa. Krog in krog rastlo je gosto germovje in senčnati topoli so skoraj popolnoma zakrivali to podertino. — Nobeden meščan ni po noči rad zahajal v ta kraj, in če je le mogel, ognil se ga je vsakdo, ker se je govorilo, da je bila tukaj nekdaj ječa in sedaj vsako noč po razvalinah hudo straši.

Mesec je ravno priplaval izza bližnjih hribov nad mestice, v katerem so prebivalci že zdavnej sladko spali, ter razlival svojo bledo luč po tergu in ulicah, a jagnedi, ki so bili nasajeni ob Muri, delali so orjaške sence unokraj po travnicih. V goščavi pod gradom deri se je čuk na vse mogočne viže, po logu pa je žalostno lajal lisjak, katerega je terl glad.

Zdajci prisopiha urnih korakov ob Muri gori človek, čisto zavit v širok plašč, klobuk pa je imel globoko potisnjen na čelo, da se mu prav nič ni videl obraz. Večkrat se je ozerl, večkrat mirno stoje poslušal, kot bi kega pričakoval, potem pa je zopet hitel dalje proti omenjenim razvalinam. Tukaj zavije po ozkej stezici med germovjem naravnost proti napol zasutemu vhodu, štramlja dalje po razmetanem kamenji in dospe slednjič do zidovja, ki je bilo še precej dobro ohranjeno. Skozi majhino luknjo, ki je bila kakor nalašč izkopana v zidu, splazi se na drugo stran, kjer je rastlo gosto ternje, in tukaj poterka trikrat prav lahno na majhine duri, ki so bile čisto skrite v goščavi, da bi jih celo pri belem dnevu ne bi bil človek lehko opazil. Zdajci so začujejo od znotraj molkli koraki in koj potem odpro se male duri. — „Si ti, Jurij?“ praša oseba v votlini.

„Da, jaz sem,“ odverne zunaj čakajoči ter stopi v temni hod. Vrata se zopet zapro, potem pa koračita obadva dolgo po temnem prostoru, ki se je vil zdaj na levo zdaj na desno, in slednjič dospeta v precej obširno klet, v katerej je bakljala goreča terska, vtaknjena v steno, ter razsvitljevala prostor.

Pet možakov bilo je že tukaj zbranih, ki so sedeli pri kameniti plošči, ki jim je nadomestovala mizo. Bili so to sami divji obrazi, gosto zaraščeni, in že njih obleka ni obetala nič prida. Ob steni so bile prislonjene debele, okovane gorjače, za pasom pa so se jim svetili ročaji dolzih bodal in nožev. Vse te reči so dovolj naznanjale, da so to razbojniki.

Ko se jim približa novi tovariš, vstanejo vsi nekako spoštljivo ter ga pozdravijo, ta pa jim migne, naj se vsedejo, verže svoj plašč raz sebe ter si tudi pripravi sedež na debelem kamenu, katerega je privalil iz kota k mizi. Bil je to velik, krepek človek, srednjih let, in gosta, černa brada mahala mu je po persih. Oblečen je bil čisto drugače, nego njegovi tovariši, kajti že črevlji z neznano širokimi štebali kazali so, da jih je njih gospodar moral kje na ptujem dobiti.

„Kje pa je Vid?“ praša prišlec, ko se ozre po nazočih.

„Je že tukaj!“ oglasi se iz nasprotnega temnega kota stopivša oseba ter prinese veliko košaro. Bil je to res Kovačev Vid, katerega smo videli že unokrat za cerkvijo. — „Veste fantje, jaz sem vam pripravil nekoliko večerje, ker vem, da ste že lačni in žejni. Kovačev Vid ni tako skop, da ne bi privoščil svojim tovarišem kak dober grižljej, in če boste vedno z menoj, ne bo vam treba nikdar gladu in žeje terpeti.“ Pri teh besedah postavi na mizo sodček vina; izvleče iz košare veliko gnjat in hleb kruha, in vse to razdeli svojim tovarišem.

„Ti si človek, da malo tacih,“ pohvali ga eden možakov, „kakor nalašč za našo družbo. Boljega ne bi bili mogli dobiti, ko bi ga bili iskali z lučjo križem sveta. Prav je, da si prišel v našo družbo.“ —

„Ali Jurij,“ pravi potem Vid, „sam živ kerst ne bi te poznal, ko bi te sedaj-le videl. Jaz se moram vselej smejati, kader te vidim beračiti po mestu ali okolici, in ti mavhe bijejo po petah. Čisto pokvečenega se storiš in deržiš se, kot bi ti smert že za tilnikom sedela. Kdo bi mislil, da je berač černi Jurij še tak hrust. Prav dobro se umeješ našemiti, jaz ne bi mogel tako, menim, da bi me koj spoznali.“

„Ljubi moj, kdor če svoj posel dobro opravljati, mora se vaditi; večletne vaje storijo človeka mojstra. Kedar boš ti že toliko sveta obhodil, kot sem ga jaz, in toliko žepov iztrebil, bodo se ti zdele vse te malenkosti, kot nič. Jaz sem bil že med roparji v češkem lesu, ki so dobro znani po svetu, bil sem že v Italiji, kjer žive tolovaji kot grofi in jim ni treba skoraj nobenega truda pri ropu, temuč kar vjemo kacega bogatina ter ga zapro v svoje skrivališče, potem pa mu narekvajo, koliko mora plačati, ako noče v dveh dneh viseti na kacem drevesu. Jaz sam sem nekdaj blizo Neapola, — to je že čisto daleč doli v Italiji, prav lep kraj, — preoblečen, kot kapucinec, speljal nekega velikaša v zanjko, in moral nam je plačati štiri tisoč zlatov odkupnine.“

„Ali jih je pa imel pri sebi?“

„E kaj še. Pisal je pismo domu svojej ženi in mi smo določili mesto, kam naj jih pošlje, in v nekaterih urah imeli smo že denar v pesteh. — In pa na Turškem, tam smo še le vdelovali z gerškimi tolovaji! Vi ne boste nikedar toliko poskusili.“ —

„Tukaj tudi nemarno takove priložnosti,“ ugovarjajo nakateri.

„Sedaj pijte in jejte,“ pravi na to Jurij, „da ne boste sramote delali Vidu, ki nam je poskerbel lako obilno večerjo. Napijte mu vsi na zdravje srečne prihodnosti v našem stanu, v katerega smo ga nocoj sprejeli.“

„Živijo, Vida, naš novi tovariš!“ zakličejo vsi vzdignivši vsak svojo posodo kviško.

„Buzaron, to je čversta kapljica,“ pravi eden, ki je bil precej krepek požirek storil, „komaj sem si jezik omočil, pa mi že v lase leze.“

„Menim da,“ priterjuje Vid zadovoljen, „je iz Dobičkove kleti“.

„Ga ima li še mnogo takovega?“ praša drugi.

„O še ga ima še nekaj sodov.“

„Vid!“ oglasi se na to Jurij, „sedaj nam najprej povej vzrok in namen, zakaj si stopil v našo druščino, potem pa boš storil prisego. Kakor vsako društvo, ima tudi roparsko svoje posebne pogodbe in postave, katerim se podverže vsakteri, ki hoče biti ud. Kaj te je nagnilo, da si prišel k nam?“

„To vam ob kratkem povem, tovariši, kaj me je nagnilo, in gotovo mi boste vsi priznali, da sem prav storil. — Sedajnega grajskega valpeta gotovo vsi dobro poznate, onega beračona, ki se je vsilil v tako dobro službo; — da bi ga pes odnesel! — Moj oče so njegov boter, in mislite si, kaj jim pride v glavo na stare dni! Polovico premoženja hočejo sporočiti grajskemu valpetu Ožbetu, polovico pa meni, in še to, so rekli, mi le dado, če se poboljšam in ne bom več pil, sicer pa ne dobim nič. Jaz dobro poznam mojega starega; kar si v glavo vtepe, mora biti, ko bi nevem kaj, boste videli, da bo to izpolnil. Denar ima fajmošter v pesteh, on pa me čerti, kot tern v peti, če oče umerje, vse bo dal Ožbetu, meni pa nič. Koga bi to ne jezilo? Čisto ptuji, beraški človek bo podedoval polovico, ali pa še vse; sin, domači sin pa nič. To je nekaj. — Drugič sem pa pred nekaj dnevi izvedel, da se Ožbe ženi pri Dobičkovi Jerici, in Dobiček mu jo neki meni tudi dati. Jaz sem že tri leta hodeval za njo, mnogo beličev ondi pognal, pa me ni hotela, ta pritepin pa bi jo dobil! Strela naj ga ubije! — Kako bi bil lehko prišel k premoženju in dobremu življenju po lepi poti, ko bi se bil oženil z Dobičkovo Jerico, in Dobiček bi mi jo bil tudi dal, čeravno nisem hčeri preveč povšeči, — pa sčasoma bi se me bila že privadila, — če pa mi oče doto odtegnejo, potlej sem pa ob tla, kajti Dobiček išče bolj denarja, nego zeta, zato se je poprijel Ožbeta, ker ve, da bo dobro ogrenil. To je vse, kar vam imam razodeti.“

„Kaj pa misliš sedaj storiti?“ vprašajo nekateri roparji, „dote in dekleta vsaj ne boš kar tja v en dan pustil?“

„To je, kar me je prignalo k vam. Pomagajte mi spraviti grajskega valpeta s poti, potem imamo koj denar v rokah, potlej je tudi Dobiček naš, njegova hči in premoženje; vse bomo med seboj razdelili.“

„Jerice vsaj ne?“ smejejo se roparji.

„Če tudi, mar mi je za babo; da imam le denar, da pijem.“

„Vid jo je dobro prevdaril“, pravi Jurij, „sedaj pa poslušajte moj sovet. Sedajni vladar Ernest jel je našemu počenjanji zelo na pete stopati in ni davno, ko so jih v Gradcu nekaj obesili, jaz sam sem jih videl, kako so bengljali na vislicah. Ljubi moji, to ni ravno prijetno med nebom in zemljo viseti z zaderguljo za vratom, toraj, pravim, bi bilo najbolje, ko bi se kam umaknili in sicer kmalo. Da pa to izveršimo, treba nam je najprej denarja. Vid nam je že nekoliko pokazal pot, jaz vam pa pokažem še drugo, namreč oropati Radgonskega grajščaka.“

„To ne pojde, nas je premalo,“ pravijo nekateri roparji, „grajščak ima mnogo čverstih hlapcev.“

„Vi ste bebci!“ huduje se Jurij, „mislite, da bomo kar tje v en dan derli v grad, da bi nas berž polovili in potolkli. Tukaj je treba zvijače. Najprej, moramo izvedeti, kedaj pojde grajščak iz doma na kako gostijo, potem pa, kje hrani svoje imetje. Zategadel preoblečeš se ti Konrad, ki si najbolj previden in precej izurjen v tem poslu, v meniško obleko ter se pritepeš v grad, kakor veš in znaš, rekoč, da si kaki romar iz svete dežele in prosiš miloščine. Pri tej priliki lehko mnogo ogledaš, in če se bo dalo, pozveš pri družini z zvijačo, ako misli morda grajščak kam potovati. Ako to dobro opraviš, za drugo bom že jaz skerbel.“

„Tu je moja roka, ako hočeš obé!“ pravi ropar, ki se je zval Konrad in je prišel z Jurijem iz Nemških dežel tu sem, „da vse opravim po tvojej želji. Jutri večer boš že vedel kaj in kako.“

„Le previdno ravnaj toraj, da kaj ne spakadraš; če pes ni, da nam bi se ne posrečilo. — Sedaj bo pa čas, da zapustimo to gnjezdišče. Konrad in Vid odpravita se, kamor vama je drago, mi drugi pa moramo nocoj še na veliko cesto. Neki grof pripelje se proti jutru iz Celja tu memo, in te prilike ne smemo zamuditi, bo berž ko ne dober plen.“ —

Posamezno so zapustili staro podertino ter se razkropili na razne kraje. Najzadnji bil je Jurij.

„Sedaj-le, ali pa nikoli se mi bliža ugodni čas maščevati se nad njim, ki ga sovražim iz cele duše,“ godernja Jurij sam seboj po poti iz podertine.

Po stezi pod gradom gredočemu zazvenči mu nekaj pod nogami. Jurij se pripogne in pobere, pa kako se razveseli, ko najde velik nož z lepo okovanim ročajem. Pogleda ga bolj natanjko in koj ga spozna. Une dni ga je videl v Dobičkovem vinogradu pri Ožbetu. „Fante ga je zgubil“, mermra sam seboj; „kakor nalašč sem ga našel, pride mi še morda prav.“ Urno ga vtakne k sebi, potem pa izgine za gričem proti onemu kraju, kamor je odpravil svoje tovariše na prežo.

5. Ptuji romar.

Tikoma pod gradom nakopavala in nasipala sta dva hlapca pot, ki jo je raztergala voda. Videti je bilo, da se jima ne mudi preveč, ker pogostokrat sta se operla na toporišče in se jela razgovarjati.

„Gašpar!“ pravi mlajši hlapec, ki je bil menda že sit dela, svojemu tovarišu, „ne vpiraj se ondi in ne ruj kamenja, ko ni potreba. Nekoliko berstja nasečeva v ono-le globel, ki jo je izkopala voda, po verhu pa persti namečeva in dobro bo. Ti delaš, kot bi šlo Bog vedi za kaj. Meniš, da ti grajščak kaj plača.“

„Pa bo godel, če dobro ne narediva in se mu zopet kak konj spodtakne v kolesnici“, odverne stareji, ki je ruval težko skalo v plazu, da bi jo zavalil v kotanjo.

„Naj gode, saj takovi ljudje druzega ne znajo. Ko bi jaz imel sto kron denarja, pa koj figo pokažem grajski službi, bolje bi živel sam za se.“

„To je da, ko bi jih imel! Ni vsakdo tako srečen, kot naš valpet, ki gre v gozd derva sekat, pa prinese polno mošnjo domu.“

„Zraven pa ga grajščak še koj nam drugim hlapcem za poglavarja izvoli. Ta fant ima presneto srečo.“ —

Megle, ki so se že celo jutro vlačile po bližnjih jarkih in ob vodi, nakupičile so se polagoma v goste oblake in kmalo potem jame rositi izpod neba. Hlapca, katerima se je bilo delo že pristudilo, pustita rovnico in lopato sredi poti ter si poiščeta podstrešja pod plazom, kjer je skalnata plošča počez molela, da bi na suhem prevedrila. „Grajskih ne bo nobenega o takem vremenu sem doli“, mislita si, „toraj si lehko nekoliko odpočijeva“.

Dež se je bil precej navzel in vedno gosteje so jele padati kaplje po suhem listji, ki je ležalo razstlano po poti in ob meji.

Zdaj se prikaže po poti gori velik mož v černikuti, opiraje se na dolgo palico, ki je imela na verhu mesto ročaja tri križice, kakoršne imajo na podobah navadno papeži v rokah. Stopal je jako urno stermo pot proti gradu, kakor bi se mu bilo neznano mudilo, prav za prav pa ga je menda le dež priganjal, katerega mu je zanašal veter ravno v obraz.

„Poglej, poglej ti, kedo pa tam-le pride!“ pravi eden hlapcev ter pokaže na bližajočega se ptujca.

„Menih je“, odverne uni, „po kaj li gre v grad?“

„Nemara ga je naš grajščak povabil, da mu bo fanta podučeval.“

Med tem pride kutar memo, in zapazivši ona dva na suhem pod streho, približa se jima ter pravi potuhnjeno: „Hvaljen bodi Jezus Kristus! Moža, ali bi ne mogel dobiti tudi jaz nekoliko prostora pri vama? Ves moker sem že.“

„O bo, bo, gospod, vsi trije bomo imeli dovolj prostora,“ pravita hlapca, ter snameta berž klobuke z glave; potem pa se stisneta tesno v kot, nič ne maraje, da jima je po nogah deževalo, da je le ptuji gost imel dovolj prostora.

„Vidva sta berž ko ne iz grada?“ praša ptujec.

„Da, grajska hlapca sva. Voda je pot raztergala, so nama pa ukazali gospod danes, da bi nekoliko popravila in zasula grape. Sedaj naju je pa dež prepodil sem pod streho.“

„Ali morda pride v grad kaka gospoda ob kratkem, da je ukazal grajščak pot popraviti?“ poprašuje zvedavo menih.

„O saj zmeraj kedo pride, zmeraj,“ pravi mlajši hlapec; „danes je prišel Štubenberški grof, in take gostije so v gradu, da se človeku kar sline cede, ko mu od vseh strani vdarja v nos privabljivi duh mastne pečenine. In pa godci jo tako režejo, da se kar grad trese; saj bi se gotovo celo doli slišalo, ko bi veter nasproti ne pihal. E ti ljudje imajo življenje na svetu! Za Boga nimajo nobene skerbi, kakor hitro zjutraj zlezejo iz mehke postelje, že jih čaka kosilo, potem pa celi dan druzega ne delajo, kot gostarijo in zapovedujejo po gradu, pa se jim mora vse izveršiti. Najteže delo imajo, ako gredo kedaj na lov. Pa celo to počno zarad dolzega časa, saj treba bi jim ne bilo. Mi kmetje pa delamo celi božji dan ter se ubijamo, kot černa živina, pa še včasih košček kruha nimamo, da bi ga deli v usta. E slaba nam poje, slaba, grajščak je vsemogočen, mi pa smo čer vi v prahu.“

„Kaj boš tako govoril!“ svari stareji hlapec svojega mlajšega tovariša, bodi si, ker se mu je zdel njegov govor vpričo pobožnega meniha pregrešen, ali pa se je bal, da ne bi ju ta morda zatožil v gradu, da godernjata nad grajščakom. „Bog že ve, kaj dela. Vsi ljudje na svetu ne morejo biti grajščaki, kakor tudi kmetje ne. Če jim gre tu pa tam bolje, nego nam, imajo pa kake druge skerbi, ki jih mi nimamo. Vsak stan ima svoje težave.“ —

„Ali mar delj časa ostane prišli grof v gradu?“ poprašuje menih dalje.

„Ne vem“, odverne mlajši hlapec, „nekaj sem slišal praviti, da pojdeta z našim gospodom že jutri večer v Gradec, ne vem, če bo res ali ne. Jaz ne izprašujem dosti o takih rečih, ker mi ni dosti mar; le tu pa tam včasih kaj slišim, ko se drugi menijo.“

„Gospa pa doma ostanejo, ne?“ „Kaj pa da; ženske so sploh le večidel pri domu, naša gospa pa še posebno malokdaj kam gredo. Dokler nismo imeli še kaplana v gradu, hodili so vsaki dan v mesto v cerkev, odslej imamo pa doma mašo v kapelici.“

Med tem se je vreme nekoliko prevedrilo in na vzhodu se je jelo jasniti.

„Sedaj jo bom pa krenil nekoliko v grad“, pravi menih ter se spravi na noge. „Morda dobim ondi prenočišče, ali vsaj kaj vbogajme. Zelo potreben sem, vedita, da pridem naravnost iz Jeruzalema.“

„Iz Jeruzalema!“ čudita se hlapca, „oh jemine! Tam mora zelo lepo biti, kakor pravijo. Pa vendar niste ves čas peš hodili?“

„Kaj pa da, celo bos sem hodil.“

„Vidiš, Pavle, to je pokora!“ pravi stareji mlajemu. „Ti pa koj godernjaš, če ti ne gre vse po volji. Ta gospod so šli tako daleč bos na božjo pot, so terpeli glad in žejo, pa se vendar nič ne pritožijo.“

„Vse sem preterpel z božjo pomočjo. Saj pravijo: kdor je pobožen, mu celo kamenje tekne,“ godernja menih ter jo maha precej urno po klancu gori.

„Le pojdite!“ vpije še hlapec Gašpar za njim. „Prenočišče ne vem, če boste dobili, malo prostora je, ljudi pa mnogo, v pest vam bodo pa že kaj stisnili gospod, dobri mož so!“

Pa menih jima ni več odgovoril, kot ne bi ju bil čul, in kmalo potem izginil je jima že spred oči na bližnjem ovinku. —

„Kako si vendar neumen, da vse trabuzlaš,“ pravi potem Gašpar Pavletu, ko sta zopet poprijela orodje in jela še tu pa tam nekoliko poravnavati kamenje in nakupičeno perst.

„Zakaj neki?“ reče ta.

„Zakaj? Zató, ker si! Ti vpričo duhovna ravno tako čenčaš, kot z menoj ali pa s kakim pastirjem. Kaj si bode neki mislil o tebi! Saj bi se še odkril ne bil, ko ne bi te bil jaz dregnil v rebra.“

„Saj nisem nič pregrešnega rekel.“

„Dovolj; če grajščak izve, te koj spodi iz službe.“

„Kaj pak; meniš, da mu bo menih povedal, saj ni baba.“ —

Delo je bilo doveršeno, vsaj njima se je zdelo, da sta dovolj storila. Vsak svoje orodje zadeneta na ramo, potem pa jo tudi ona dva počasi mahata ono pot proti gradu, koder je malo prej odšel romar iz Jeruzalema.

V Radgonskem gradu bilo je ta dan zbranih mnogo gostov — plemenitašev iz obližja, — in tudi grof Ulrih Štubenberški, ki je bil z Radgonskim grajščakom posebno prijatelj, ni opustil danes počastiti goste s svojo nazočostjo.

Gostija je bila jako sijajna. — V veliki dvorani, ki je bila ta dan še posebno ozaljšana, bila je pogernjena dolga miza, na kterej so stala v srebernih in pozlačenih posodah razna umetno pripravljena jedila, in v kristalnih kozarcih penilo se je rumeno vince, ki ga je obrodila Štajerska zemlja. Vsi gostje so bili jako židane volje. Živ pogovor vnel se je na vseh krajih, in katerim je vino že nekoliko stopilo v glavo, popevali so razne pesni, ali pa uganjali šale. Radgonski grajščak je danes vsega obilo preskerbel, da se ni bilo nikjer bati pomanjkanja.

Vzrok te velike pojedine bil je menda dvojin. Pervič, ker je bil danes gospejin god, drugič pa, ker je mislil grajščak prihodnje dni z grofom Ulrihom odpotovati in se ni mislil tako berž verniti.

Od vseh strani so se napijale zdravice gospej Elizabeti, in celo grajski služabniki, katere je v spodnji sobi gostil Ožbe, dobili so zvečer, ko so prišli z dela, jedila in pijače, kolikor so le mogli spraviti pod streho slabega života.

Ker je bilo deževno vreme, se je zunaj prej zmračilo, nego po navadi. Strežaji so prižgali obilo sveč po dragocenih svečnikih, ki so razsvetljevale dvorano, da se je videlo, kot po dnevu.

Zdaj pride v sobano služabnik ter naznani, da čaka zunaj ptuj menih, ki bi rad govoril z gospodom.

„Naj le noter pride!“ veli ta in služabnik odide.

Ne dolgo potem stopi v dvorano oni romar, ki smo ga prej videli pod gradom razgovarjati se s hlapcema. Ponižno pozdravi nazoče ter obstane za durmi, kot ne bi prav vedel, kateri izmed množice je gospodar, da bi ga poprosil miloščine.

„Od kod pa, častiti oče, od kod?“ popraša grajščak čakajočega prijazno.

„Od daleč! Romar sem prihajajč iz Palestine, kjer sem obiskal svete kraje, vsakemu kristijanu tolikanj znamenite. — Poprosil bi vas prenočišča, ko bi bilo mogoče.“

„Prav rad bi vam izpolnil vašo prošnjo, ali ne zamerite, da ne morem, kajti vidite, koliko gostov imam, in večidel ostanejo vsi tukaj čez noč. Ali poterpite, naš gospod kaplan vas sprejme v mesto ter vam preskerbijo prenočišče, koj jih bom poklical.“

„Ni potreba,“ odverne romar, „ker nimate prostora, bom pa v samostanu poterkal, častiti očetje bodo že imeli kaki kotiček zame. Saj je tam-le doli ono poslopje samostan, ne?“

„Da, da, prav imate, le tje pojdite in recite gospodu prijorju Segoniju, da vas jaz pošljem. Blagi mož so, gotovo vas bodo sprejeli z veseljem.“

„Potem bi pa prosil nekoliko ubogaime, če je vaša volja,“ pravi menih grozno žalostno derže se.

Grajščak veli berž svojej ženi, naj kaj podeli ptujemu romarju, in ta teče nemudoma v stransko sobo, kjer je imela svojo shrambo. Ptujec videti, da nihče več nanj ne pazi, jame skrivaj ogledovati vse kote. Ker je pustila gospa duri za seboj odperte, videl je naravnost v omaro, iz katere je vzela majhino škatljico, odperla jo, in razne dragocenosti, bliščeje se menihu nasproti, omamile so popolnoma njegove pohlepne oči. — Gospa mu prinese obilen dar ter ga prijazno opomni po svojej navadi, naj se včasih tudi nje spomni v molitvi.

Romar nekaj nerazumljivo zamermra, kot bi se zahvaljeval, potem pa odide skozi duri na mostovž, kamor je le še borno segala mračna svitloba skozi velika odperta okna. Dolgo se je obotavljal tod in ogledoval vse kote, kot ne bi mogel berž najti izhoda na prosto. Prišed na dvorišče urno korači proti majhnim durim, ki so deržale na vert. Dekla pri vodnjaku zakriči za njim: „ Gospod tam ni prav, sem pojte, sem, tukaj-le derže“ vrata na cesto!“

Pa romar je štorkljal dalje, kot ne bi je bil slišal, odpre napol trohnele duri, ki niso bile zapahnjene, ter jo maha po vetru naravnost proti obzidju, ki je obdajal grad.

Dekla misle, da je ptujec gluh, teče za njim ter še bolj glasno zakriči: „Gospod vi ste se zmotili, tukaj ne pridete nikedar iz grada, ker so une-le durice, ki peljejo doli v gozd leto in dan zapahnjene. Tam-le pri stolpu so vrata.“

„Saj pravim!“ začudi se romar, „čisto sem se zmešal, kod sem prišel noter. Tako prebito čudno je vstvarjen ta grad.“ Prijazno pokima dekli, ki mu je pokazala pravi izhod ter se odpravi iz grada.

Zunaj na cesti nekoliko postane in še enkrat se ozre po grajskem zidovji. „Dobro sem jo izpeljal,“ mermra zadovoljen sam seboj, „černi Jurij me bo pohvalil.“

Pa ni se odpravil po onej poti, koder je prišel, iz grada, temuč zavije naravnost spodej po ozkej stezici, ki je bila vsa zaraščena s ternjem in robidovjem, proti onemu kraju, kjer je mislil, da se nahaja vert. Večkrat je postal ter poslušal, če ga nihče ne opazuje, ko pa se ni nikjer nič nevarnega pokazalo, leze pazno in večkrat pripognjeno dalje. — Slednjič dospe v majhen bukov gozdič, kjer je bilo obzidje nekoliko niže, nego drugod. Stopnice, narejene iz debelih že na pol trohnelih hlodov, deržale so visoko gori do majhinih vrat, ki so bile dobro zaklenjene. Te duri so menda služile nekdaj grajskim prebivalcem, da so se hodili sprehajat v bližni gozd, da jim ni bilo treba hoditi daljno pot na okrog, sedaj pa so bile že mnogo let zaperte. Le doslej mirni časi bili so menda vzrok, da jili sedajni grajščak še ni zazidal, temuč se zadovolil, da je porinil močen, železen pah počez, kateri se tudi ni dal tako berž odmakniti.

Ta kraj, kjer se je prišlo v grajski vert, ogledal je naš romar natanjko, in našel je, da ne bi bilo ravno težko priti po tej poti v grad, ako bi se pametno in previdno ravnalo.

Zopet se je oglasila godba v gradu ter naznanjala, da se je pričela nova veselica, ptujec pa je pomaknil štulo pri svoji kuti globokeje na čelo ter se zgubil v goščavi.

6. Napad.

Ernest železni je bil že nekaj let vdovec. — Nemški potujoči pevci, ali kakor so se zvali „minnesanger-ji,“ prišli so tudi na Ernestov dvor ter ondi opevali krasoto in ljubeznjivost hčere Mazovskega vojvode — slavne Limburge.

Ernest je sklenil tje potovati ter snubiti tolikanj preslavljeno poljsko princezinjo, da bi preskerbel svojim deželam tudi milo vladarico. — Vitezi, ki so ga nekdaj spremljevali na daljni poti v sveto deželo, bili so tudi sedaj izvoljeni za njegove družnike v Poljsko deželo. Med njimi se je nahajal Ernestov posebni ljubljenec, grof Ilirih Štubenberški. —

Drugi dan po gostiji bilo je v Radgonskem gradu že vse prazno. Bližni grajščaki bili so se odpravili domu že po noči, drugi pa, ki so imeli daljšo pot, počakali so jutra ter se potem zaporedoma pozgubili. Samo grof Ulrih ostal je še v gradu, kajti sklenil je popoldne oditi v Gradec, da bi drugi dan spremil vladarja v daljno Poljsko, in tudi Radgonskega grajščaka povabil je seboj, katero ponudbo je ta jako radostno sprejel ne tolikanj iz ljubezni potovati po ptujih deželah, marveč zarad časti, da bo spremljal svojega vladarja na slavno svatbino. —

Grajščak vravna poprej še domače reči, ukaže nekaterim služabnikom, naj prijezdijo pozneje za njim, Ožbeta pa postavi ta čas za varuha v gradu. Previdena s potrebnim orožjem in bogato opravljena zapustita grof Ulrih in gospodar Radgonskega grada sobo ter stopita na dvorišče. Tukaj se gospod še enkrat poslovi pri svojej ženi, ki ga je z objokanimi očmi spremila na dvorišče, kajti čeravno je vedela, da je mož v dobrem varstvu, vendar ni mogla ukrotiti skerbi, ki so posebno nežnemu ženskemu spolu lastne, o svojem soprogu.

Strežaj pripelje dva čila, bogato opravljena konja iz stajne. Viteza se zavihtita na nju, spodbodeta ju in v diru zderčita skozi grajska vrata. —

Solnce se je bilo že precej ponižalo, ko sta jezdila naša dva velikaša po belej cesti prek polja. — Ker se jima ni ravno mudilo ter sta svoje spremstvo še v gradu pustila, jezdila sta počasi, da bi ju uni lože došli, ter se pomenkovala o slavni svatbini pri Mazovskem vojvodi, o krasni Limburgi in o viteških vajah, ki se bodo ondi veršile.

Med tacimi pogovori dospeta do velicega gozda, skozi katerega je deržala cesta.

„Mračno je že in pot samotna,“ pravi gospodar Radgonskega grada svojemu tovarišu, „in čeravno je le malokdaj kaj slišati v našem kraju o roparjih, se vendar popolnoma ne zanesem. Kdo ve, če ne bi se priklatila kaka malopridna druhal? Počakajva raji, da pridejo uni za nama.“

„E, le pojdiva!“ pravi grof Ulrih, „počasi jo bova mahala, in hlapci, menim, bodo zdaj zdaj tukaj. Če bi se pa naju že tudi kdo lotil, saj imava orožje in na konjih sva. Kacih deset takovih potikačev pa vendar ukrotiva.“

Čeravno ni bilo Radgonskemu grajščaku potovanje po temi in samoti dokaj všeč, se vendar ni hotel ustavljati zahtevam svojega mogočnega tovariša, da ne bi ta mislil, da je bojazljiv in se trese pred vsako malenkostjo. Molče je jezdil dalje, večkrat se skrivaj oziraje po hosti, če ne bi se tu pa tam prikazala kaka sumljiva podoba, in poslušaje, če ne bi se skoraj čulo za njima peketanje konjskih kopit. Desnica mu je večkrat nehote zlezla k ročaju mečevemu ter ga terdno poprijela, in ko ne bi ga bilo sram, gotovo bi bil orožje tudi izderl. — —

Tisto popoldne je ležal v omenjenem gozdu blizo ceste v nekej kotanji, ki je bila krog in krog obraščena z germovjem, berač černi Jurij. Proti večeru se je jel že menda dolgočasiti, toraj zleze počasi iz svojega skrivališča, ogleda se skerbno na vse kraje, če ga kdo ne opazuje, potem pa stopi na majhino višino, kjer je rastel staroleti, košati dob, in trikrat prav čversto zažvižga v perste. — Ne dolgo potem prikobaca iz goščave suh človek zagorelega obraza in černi, svalkasti lasje mahali so mu nepočesani po sencih in tilniku. Obleko je imel zamazano, raztergano, da so se mu suha, rujava meča povsod videla, pod vratom razpeta srajca mahadrala mu je po plečih, da so se videla gola, zaraščena persa. Na pervi mah ga je vsakdo lehko spoznal, da je ciganskega rodu.

„Ali ga še ni?“ vpraša berač prišleca.

„Nobene duše ni nikjer videti; nemara ga ne bo,“ odverne Cigan.

„Bo prišel, bo; mora priti! — Le pojdi na svojo mesto, pa dobro pazi!“

Cigan se pri teh besedah zopet odpravi, černi Jurij pa zleze v svoje skrivališče ter godernja: „Da bi le skoraj Konrad prišel! Vrag vedi, kje zaostaja. Na te ljudi se ni prav nič zanašati.“ —

Slednjič se začujejo koraki po hosti in dva moža prideta na dan. Jurij povzdigne pazno glavo iz skrivališča in koj se mu razvedri obraz. „A Konrad, vendar prideš!“ pravi zadovoljno, „mislil sem že, da so te kam zaperli.“

„Že težko čakaš, jeli?“ pravi Konrad, „z Vidom sva imela še mnogo opraviti. — Vse nama gre po sreči, toraj ni dvomiti, da se nam dobro izide. Grajski valpet Ožbe jo je menda krenil proti Dobičku; videla sva ga, ko jo je mahal proti mestu. Dobiček ga ne bo tako berž izpustil iz svoje hiše, in to je ravno prav; — tem varnejša bo naša pot. Midva z Vidom sva že vse pripravila v gozdu, kar je potreba, da prelezeva obzidje na vertu.“

„Jaz imam že tudi vse lepo vredjeno,“ odverne Jurij, „pa se hembrano dolgo nič ne prikaže. Cigan je že nesterpljiv.“

„Preden bo pol ure, morata biti tukaj. Zdavnej sta že jezdila iz grada sama, hlapci menda še-le za njima pridejo. Midva sva krenila krajšo pot čez hribe. — Sedaj pa dobro srečo! Midva z Vidom morava v grad. Če se nama posreči, pili ga bomo jutri večer brez skerbi.“ Pri teh besedah se urno odpravita Konrad in Vid po isti poti, koder sta prišla, proti gradu.

„Kako bomo pa spoznali, kateri je Rad—, čem reči, kateri Štubenberški grof?“ kliče berač Jurij odhajočima naproti, „po noči se ne vidi!“

„Tiho, tiho brate, ti si preglasen!“ odverne Konrad. „Tistega se lotite, ki ima belega konja.“

„Tepec, po noči ne bom videl, kateri konj je bel. V temi je vsaka krava mavra.“

„I no, tistega, ki bo na desnej strani jezdil,“ pravi oni jezno ter se zgubi v gozdu.

„To tudi ni dosti boljše,“ godernja Jurij, ki mu niso bila Konradova naznanila dovelj natanjčna. „Kateremu se bo poljubilo, tisti bo pa jezdil na desnici. Naj bo, kakor hoče, ravnal se bom po Konradovem nasvetu, morda pravo zadenem.“

Potem zopet zažvižga, in Cigan še s tremi drugimi možaki se približa iz goščave. Vsi so bili dobro preskerbljeni z orožjem.

„Ali bo že vendar slednjič kaj?“ pravi Cigan čmerno. „Celo popoldne že prežim v hosti, kot lisjak. Lehko bi bil že ta čas kaj priberačil ali pa ukradel.“

„Meniš, da boš tukaj zastonj delal?“ pravi Jurij jezno ter meri Cigana od nog do glave.

„Ne vem,“ odverne ta, „obljubil mi nisi še nič, koliko mi boš dal.“

„ Toliko, da vse leto tolikaj ne priberačiš in ne nakradeš, če se boš dobro obnašal.“

„To bo moja skerb. — Ali najbolje bi bilo, če bi mi ti koj plačal, da bi tu-le moji ljudje seboj vzeli, kajti, ko bi jaz morda opredel, bi mi ti figo dal, in moja družina bi morala terpeti revščino.“

„Kaj tacega si upaš vpričo mene govoriti? Mar ti nisem še vselaj obljube izpolnil?“ huduje se Jurij. „Če te ni volja, pa pojdi, bom pa druzega dobil!“

„O ne, ne, jaz nisem tako hudo mislil,“ prosi zviti Cigan. „Samo to mi boš poverh dal, kar pri grajščaku morda v naglici dobim; postavim kako zlato verižico, kakoršne nosijo taki gospodje.“

„Kar doboš, vse bo tvoje, sedaj pa glej, da se odpraviš s svojimi pajdaši k cesti. Grajščaka bosta zdaj zdaj tukaj. — Glej! da storiš, kakor sem te že prej podučil. Nož, ki sem ti ga dal, shrani pri sebi, in ko bi te morda po nesreči vjeli, govori kakor sem ti ukazal. Reci, da te je k temu napadu podkupil grajski valpet, veš; ne zini pa o meni besedice. Tistega zgrabite, ki bo na desnej — ne, ki bo na levej strani jezdil, razumiš, — na levi! Sedaj pa pozor! Nicoj se ne vidimo več.“ Pri tej priči korači Jurij dalje po gozdu, Cigani pa se poskrijejo kraj ceste čakaje svojega plena.

Pa berač Jurij je prišel komaj dober streljaj od ceste, ko se ondot ustavi in skrije za debelo bukev. „Zvita ciganska lisica,“ mermra sam seboj, „jaz bom skerbel, da pogineš, preden te grajščak živega vjeme, ako ga ti ne spraviš s poti. Ko bi te živega pustil, bi me le morda izdal.“

Cigani so se komaj dobro poskrili, ko prideta naša grajščaka počasi jezdare po cesti.

„Hlapcev dolgo ni za nama,“ pravi Radgonski grajščak, „kje se neki mude?“

„So morda pozno odšli,“ odverne grof Ulrih, „bodo že prišli, saj ni ravno sila, da bi morali biti tukaj.“ —

Eden Ciganov, ki je menda že nesterpljiv čakal znamenja, da bi planil na prihajoča, dvigne se nekoliko previsoko iz prekopa, da bi pogledal po njima, in s svojo neprevidnostjo buti z glavo nad njim šterlečo vejo bližnjega drevesa, da suho listje glasno zašumi.

„Stoj ti!“ pravi Radgonski potihoma grofu, ko je nekaj časa pazno poslušal, „meni se zdi, da je ondi-le nekaj šumelo, in belo je, kot bi se dvignila človeška postava iz cestnega grabna.“

„E pojdi, pojdi, nikar si praznega strahu ne delaj po nepotrebnem,“ zaverne ga grof. „Ti si preboječ.“

„Previdnost je povsod dobra,“ odverne ta in zre neprenehoma na ono mesto, kjer je videl gibanje.

Zdajci se začuje glas enak mačkinemu mijavkanji — to je bilo dogovorjeno znamenje — in ko bi trenil obsujejo jezdica tolovaji. Konja preplašena odskočita v stran ter se spneta po konci in preden ju moreta viteza spraviti v dir, zgrabila sta že berzde dva tolovaja. Plemenitaša poprimeta orožje, pa gibčni Cigani znali so se tako dobro umikati, da nista mogla nobenega zadeti. Slednjič se posreči grofu Štubenberškemu, da oprosti konja iz nasprotnikovihrok, in po bliskovo se zasuče sedaj med tolovaji ter jih razkropi na vse kraje. Gospodar z Radgonskega grada, ki se je mislil o tem trenutku že popolnoma prostega, požene konja za svojim tovaršem, ki je podil po cesti bežeče napadnike, ali nenadoma plane nadenj od zadej tolovajski načelnik ter mu zasadi nož v desno stran. To izveršivši steče Cigan urno proti gozdu, da bi ga grajščak ne vjel, pa ko plane v germovje, zadene ga naenkrat terd udarec na glavo, da se omoten zverne znak v cestni prekop.

V tem hipu prdirjajo tudi hlapci. Grajščaka jih dobro oštejeta, zakaj so tako kesni, ter jim očitata nevarnost, v katero sta prišla po njihni malomarnosti.

Čeravno Radgonski ni bil nevarno ranjen, vendar ni mogel dalje potovati z grofom Ulrihom, ker mu je ta nenadni napad napravil skerbi, da bi tolovaji nemara priderli v grad vede, da ni gospodarja doma, ter ga oropali, še bolj pa se je bal za ženo in otroke, ki bi si v takej stiski ne vedeli pomagati, na služabnike pa se tudi ni mogel popolnoma zanašati. — Akoravno nerad, poslovil se je vendar z grofom, ki je jezdil s svojim spremstvom dalje proti Gradcu, Radgonski pa je nastopil s svojimi hlapci pot nazaj proti gradu.

Cigan za cesto, ki je zopet prišel nekoliko k zavesti, skobaca počasi kviško ter se hoče splaziti dalje v gozd, pa v tem hipu zapazi ga eden hlapcev.

„Lejte, lejte!“ pravi, „tam-le še nekdo šari, menda je premalo skupil, da še obresti išče.“

„Vjemite ga!“ pravi grajščak, „ta bo oni, ki me je sunil z nožem. V najtemnejšo ječo ga bom dal zapreti, da ondi lakote pogine, potepin, ali pa ga dam obesiti za peta na najviše drevo v strah in grozo njegovim pajdašem.“

Dva hlapca planeta za bežečim in kmalo ga pritirata na cesto. — Cigan se je zvijal in prosil, pa vse nič ni pomagalo. Hlapci so ga vlekli seboj ter ga med potoma neusmiljeno napletali in suvali, in ko ne bi jim bil gospod ukazal živega prignati v grad, bili bi ga gotovo že na bližnji kol nataknili in obesili na križišče, kot gada.

Ta čas, ko se je to godilo, plazila sta se po hosti proti Radgonskemu gradu dva človeka. Čeravno sta se pri vsakem koraku pazno ozirala in poslušala, stopala sta vendar urno po stermini gori.

„Vid, sedaj pa le urno“, pravi pervi svojemu tovarišu, ki je nekoliko zadej ostal. „Ti lezeš, kot bi polža jezdaril. Podvizaj se, nimava dosti časa zamujati.“

„Te presnete korenine so mi vedno na poti“, pravi ta, „da se pri vsakej stopinji spodtaknem.“

Bila sta sedaj ravno pod zidom, ki je vert obgrajal.

„Konrad!“ pravi Vid, „ne vem, če bo drog dosti dolg, da bi splezala čez; zid je visok.“

„Bo, bo,“ odverne ta ter privleče velik drog, ki ga je imel skritega v gosti travi za zidom.

„Ali če bi naju zasledili, ne bova mogla tako berž uteči. Drog ti spodmakne, pa si na tleh. Ko bi se ta-le peklenska vrata hotela odmakniti, bilo bi varnejše.“ In pri tej priči vpre se Vid s herbtom v mala durica, ki so deržala na vert. Pa kdo ve po kakej čudi, vrata se odpro in Vid pade, kakor je dolg in širok na vert.

Konrad, ki je že prislonil drog, da bi splezal na zid, ni se mogel načuditi tej prikazni. „Ali znaš čarati, ali kaj li, da se ti duri same odpirajo?“ pravi smeje se.

„Hudič ve, so li duri tako slabe, ali sem jaz nocoj tako močen! Majčkino sem se vperl, pa so koj odjenjale. Še komolec sem si potolkel, ko sem padel.“ —

Po vseh štirih se splazita na vert in od ondot pod okno one stanice, kjer je videl Konrad, da hrani grajska gospa svoje bogastvo.

Lestva, ki je ležala pod steno na tleh, prišla jima je ravno prav. Vid jo pristavi k oknu in Konrad se splazi, varno poprijemaje vsaki klin, na okno, katero kmalo odpre z vajeno roko, ter zleze v sobo.

Vid je čakal spodaj. — Precej dolgo je terpelo, preden se prikaže njegov tovariš zopet k oknu.

„Ali imaš vse?“ praša spodaj čakajoči potihoma.

„Nekaj imam; ali le pribite omare nisem mogel nikakor odpreti.“

„Sedaj pa glej, da se skobacaš doli; znal bi kdo priti.“

Pa bodi si, da je oni gori po bogatem plenu ves omamljen premalo pazil, ali pa je bil res kaki klin pri lestvi že slab, nakrat mu zmanjka stopinje in tat pade z viška na tla, da se je vse streslo.

„Počasi, počasi!“ pravi Vid nekoliko glasno, „ti si neumen, vse boš poderl. Glej, ko bi kdo prišel, potlej pa imava.“

Počasi se spravi padli na noge ter jame rentačiti, kako ga boli v križu in da si je roko spahnil. — Zdaj zalajajo na dvorišču psi in po gradu se začuje vpitje: „Tatje so tukaj, pomagajte! Na vertu so!“

Hlapci, nekateri komaj na pol oblečeni priderve oboroženi s sekirami, sulicami in kar je kdo v naglici zgrabil, na vert, pa tatova sta jo bila že unesla. Popolnoma pozabivši bolečin v križu in spahnjene roke, vlikne jo Konrad skozi vertne duri v gozd in Vid tikoma za njim. —

„Kje je Ožbe?!“ popraševali so hlapci in tekali okrog iskaje tatov misle, da so se morda poskrili kje na vertu.

„Vse zastonj!“ oglasi se eden hlapcev. „Tatje so že šli bog te obvaruj! Sam pes jim je odperl duri, ki so bile tako terdno zaklenjene!“

„Ali Ožbe, Ožbe! Kje je Ožbe?“ kričali so vsi. „ Straže mora razpostaviti po vsem gradu in nekaj hlapcev poslati za tatovi, daleč še ne morejo biti.“ Pa vse klicanje in iskanje bilo je prazno, Ožbeta ni bilo najti nikjer. —

7. Sodba in kazen.

O tedanjih časih, ko so bili kmetje še v oblasti plemenitašev, niso bile sodnije še tako vredjene, kot dan današnji. Grajščak je bil tako rekoč sam svoj gospod in lehko je počel se svojimi podložnimi, kar se mu je poljubilo, ne prašaje dosti, ravna li pravično ali krivično. Po starih gradovih vidijo se še dan današnji podzemljske kleti, ki so bile nekdaj jetnišnice, kamor so zapirali grajščaki vjete sovražnike in uporne podložne. Plemenitaš je bil ob enem poglavar in sodnik v svojem okrožji, in kedor je kaj zakrivil, obsodil ga je naglo in pahnil v ječo, iz katere je nesrečni malokdaj zopet prišel na beli dan. Ako je bil deželni vladar pošten mož ter mu je bilo kaj mar za svoje podložne, skušal je tudi takova samovlastna ravnanja plemenitašev zatirati in kmetom kolikor mogoče žalostni stan zlajševati; ako pa je bil ptujec, kar se je takrat žalibog! čestokrat zgodilo, niso mu bile dosti mar reve zatiranega ljudstva, temuč je raji ustrezal volji svojih plemenitašev, ako je hotel, da so mu služili zvesto in ga podpirali se svojimi vojaki v bojih zoper unanje napadnike. Stan ubozih kmetov je bil takrat res žalosten, ker so bili njihni gospodje večidel brezserčni ptujci, ki so se vsilili v deželo, ter jim ni bilo mar za blagor svojih podložnih. — Komur se je godila krivica, ni je imel nikjer poti, kjer bi se bil mogel pritožiti, temuč je moral voljno terpeti, kar mu je naklonila osoda. Ni čuda toraj, da se je takrat mnogo kmetov, ki so bili že siti težkega jarma, poskrilo v gozde, ondi pričeli tolovajsko življenje in jeli napadati zlasti posamezne grajščine, katerih gospodarjev niso mogli terpeti. Plemenitaši so bili toraj sami krivi, ako so bila pota povsod nevarna in so tolovaji hudo razsajali po deželi.

O Radgonskem grajščaku se sicer to ni moglo terditi. Njegovi dedje bili so tudi ptujci, ali sedanji grajščak bil se je popolnoma podomačil in se svojimi podložnimi precej milo ravnal. Kmetje so to tudi dobro spoznali ter mu bili verno vdani, in nikedar se ni čulo, da bi se bili kaki nemirneži polotili grada. Ni čuda toraj, da je napravil omenjeni dogodek mnogo hrupa po gradu, in da se je gospodarja poprijela nekaka nezaupnost do svojih podložnih. —

Bilo je pervikrat v Ožbetovem življenji, da ni slušal svoje skerbne rednice, ki ga je tolikanj opominjala, naj se ne peča z Dobičkovo hišo. Kerčmar ga je bil tako preslepil in premotil, da je raje verjel njemu, nego ženi, ki ga je odgojila in toliko let skerbela za-nj.

Ono popoldne proti večeru, ko so že grajščak in hlapci odjezdili, mislil si je Ožbe najlepšo priliko obiskati Dobičkovo kerčmo, kjer je bil že vselej sprejet, kot prihodni zet. Hlapci so bili že opravili svoja dela, in ker je bila noč merzla, zbrali so se v družinski sobi in ondi uganjali svoje šale in norčije.

Ker se Ožbe ni mislil dolgo muditi pri Dobičku ter ni hotel, da bi vedeli hlapci njegovo pot, odpravi se skozi mala vrata na vertu, odkoda je deržala steza proti mestu. Vrata so se samo znotraj zaklenila, toraj jih Ožbe ni mogel zunaj zapreti, ampak jih samo pripre za seboj, potem pa jo urno maha prek gozda v mesto.

Pa pri pijači in veselih pogovorih čas prej mine, nego si človek misli. Mestni čuvaj je že na dolgo kriče naznanjal dvanajsto uro, ko se je Ožbe nekoliko vinski vračal domu. — Vrata na vert bila so priperta, kot prej, in Ožbe nič hudega se nenadjaje zleze potihoma noter.

„Stoj!“ zagermi mu v tem trenutku ostri glas nasproti in dva hlapca mu zastopita pot s prekrižanima sulicama.

„Kaj četa vidva tu?“ pravi Ožbe nekoliko osupnjen, nekoliko jezen, da ga ta dva človeka zalezujeta.

„Na straži sva!“ odverne eden hlapcev, ki se koj umakne spoznavši grajskega valpeta.

„Kdo vama je ukazal tukaj stražiti? Spravita se spat. Na me vama ni treba paziti.“ pravi Ožbe in kri mu stopi v obraz.

„Gospod so nama ukazali!“ odverne oni kratko.

„Kteri gospod?“ čudi se mladeneč. „Menda se vama sanja, ali pa sta pijana. Kaj niso danes odšli z grofom Štubenberškim v Gradec?“

„Pa so se vernili. Roparji so jih napadli in zelo ranili. V gradu pa so bili tatje in menda gospej vso omaro do čistega izpraznili. Ti nemerkaji so jo dobro izvohali, da so se lotili ravno gospejinega bogastva, lehko bodo sedaj brez skerbi živeli. Nekoliko nerodno bo, da tebe ni bilo doma; povsod smo te iskali in klicali, pa izginil si bil nakrat, kot bi se bil v zemljo vderl. Gospod so že tudi prašali po tebi.“

Ožbeta obide merzel pot, ko sliši to strašno novico. Vest mu je očitala veliko krivico, da je pustil vertna vrata odperta, skozi ktera so gotovo prilomastili tatje v grad, in dobro je spoznal, da se ta reč ne bo srečno izšla. — Ves omoten taval je dalje po vertu na dvor in odtod v svojo sobo. Oblečen vleže se na postelj, pa celo noč ni ga zatisnil očesa. Strašne misli so mu rojile po glavi, videl je, da je on mnogo kriv. in s težkim sercem je pričakoval prihodnega dne. —

„Ali ne bi bilo dobro“, pravi eden onih hlapcev na vertu, ko Ožbe odide, „da bi kdo stražil pri njegovej sobi? Nemara uide. Da ga nič prida ne čaka, ker je grad tako slabo varoval, si sam lehko misli.“

„Čemu ga bova stražila“, odverne mu tovariš nevoljno, „mar ti je kdo ukazal? Kar pa ti ni rečeno, v to se nikar ne sili! Dovelj je, da morava vso noč čuti in tukaj prezebati, sedaj bi pa rad še ondi na dvorišču čepel do dne. Jaz pojdem koj spat, ko pride versta na druga dva hlapca, v palce me že zebe, da jih skoraj ne čutim.“ —

Solnce je posvetilo drugo jutro izza gor, pa njegovi žarki so bili nekako vodeni, mračni.

Radgonski grajščak je sedel čmerno derže se v sobi v velikem naslonjaču; kajti zavoljo rane se ni upal na vlažni jutranji zrak, kot drugekrati.

„Hlapci naj pripeljejo Cigana gori!“ veli strežaju, ki je ravno prinesel v sobo grajščakovo obleko in orožje, ki ga je zunaj snažil. — Ta urno odide.

Kmalo potem priženo štirje hlapci, dobro oboroženi s sulicami in meči, zvezanega Cigana v sobo ter se razpostavijo na okrog, da bi bili koj pripravljeni, ko bi hotel Cigan pobegniti.

Grajščak opaše meč v znamenje svoje plemenitiške oblasti, ogleduje temno nekaj časa Cigana, ki je nekako prederzno stal pred njim ter se malomarno oziral po sobi, — potem pa pravi z ostrim glasom: „Ti si eden izmed onih roparjev, ki so nas včeraj zvečer napadli v gozdu, jeli?“

Cigan pokima z glavo in nekako zaničljivo namerdne obraz.

„Ali veš, kaj te sedaj čaka?“

Cigan zmaje z ramama ter molči.

„Govori sam, kaj si zaslužil s svojim hudodelstvom! Vidiš, tukaj je nož še ves kervav, s katerim si me ranil“, pravi grajščak in pokaže Ciganu na mizi ležeči nož.

„Gospod, ne vem koliko sem zaslužil,“ odverne Cigan poredno reže se, „ker me oni še ni plačal, ki me je najel.“

„Kdo te je najel? Govori ti černi grešnik, sicer te ukažem pri tej priči obesiti na grajskem obzidju, da boš bengljal v strašilo svojim tovarišem, in orli bodo obirali tvoje kosti.“

„Tako neusmiljeni gospod vendar ne bodo“, reži se Cigan, „sedaj je mraz zunaj na vetru, posebno če je človek tako slabo oblečen, kot jaz. Kaj pa bi potem tudi moji otroci počeli, imam jih toliko, da vsem še imena ne vem.“

„Sedaj se boš še šalil, ti černuh?“ zadere se grajščak nad njim. „Govori pravim, kdo te je podkupil!“

„Vaš valpet“, pravi Cigan, ki se je menda nekoliko zbal grajščakove jeze, ali pa je upal s to zvijačo zdrav pete odnesti.

„Lažeš!“ zagermi zopet gospodar nad njim. „Moj valpet ni takov hudobnež, dobro ga poznam. To zvijačo si si izmislil.“

„ Verjemite ali nehajte. Sam mi je dal oni nož, da bi vas ali pa Štubenberškega grofa s poti spravil.“

Grajščak pogleda bolj natanjko nož in zdelo se mu je nekoliko, da ga je res že videl pri Ožbetu; tudi hlapci so poterdili, da je njegov.

„Zaprite Cigana v ječo v stolpu!“ zapove“ potem hlapcem, „nekaj dni naj se pokori ondi ob suhem kruhu in merzli vodi, potlej pa prejme zasluženo kazen na vislicah. Sedaj mi koj pripeljite Ožbeta!“

Cigan slišati svojo obsodbo hoče še nekaj povedati o nekakem beraču, pa hlapci mu ne puste časa ter ga potisnejo naglo skozi duri in odženo v ječo.

Koj potem priženo Ožbeta v sobo.

S pobešeno glavo bled, kot zid, stal je grajski valpet pred svojim gospodom. Ni si mu upal pogledati v oči.

„Ali veš Ožbe,“ prične grajščak po kratkem molku z nekoliko mehkejo a vendar resno besedo, „zakaj sem te poklical?“

„Vem!“ odverne Ožbe s slabim glasom.

„Zakaj?“

„Zarad moje neprevidnosti.“

„Je to vse?“

„Vse, gospod!“ povzame Ožbe z nekakim resnim glasom in oči mu zažarijo.

„Čigav je ta nož?“ pravi na to grajščak ter mu pokaže še okervavljeni nož.

Ožbe ga bolj natanjko pogleda in koj ga spozna. V glavi se mu jame verteti in toliko, da ni omahnil in se zgrudil na tla. Kad bi bil govoril, ali ni je mogel pripraviti besede na jezik.

„Hlapci! povejte vi, poznate ta nož?“ oberne se gospodar do stražnikov. Kakor okamneli stali so ti. Imeli so radi Ožbeta, nihče si ni upal pričati zoper njega.

„Govori!“ zapove potem grajščak ostreje Ožbetu. „Je li to tvoj nož? Komu si ga dal?“

„Da, moj je,“ priterdi Ožbe. „Ali jaz ga nisem nikomur dal, delj časa pa ga že pogrešam.“ —

„Glej Ožbe,“ prične potem gospodar, „jaz sem te najbolj čislal med vsemi služabniki, in bolj sem se zanašal na te, kot na vse druge. Ali pravica se mora zgoditi, jaz nisem kriv tvoje nesreče. Lej, vse priča zoper tebe! Ti si podkupil Cigana, da bi umoril mene, ali pa Štubenberškega grofa, sam si mu izročil ta nož. Pa Bog naju je obadva še čudovito obvaroval. Ti edini si vedel za ključ od vertnih vrat. Kakor veš, nismo jih nikdar odpirali in nikdar ni nihče hodil to pot iz grada. Sinoči se je to pervikrat zgodilo. Ti si tudi edini vedel, kje hrani gospa svoje dragocenosti, ki so jej ukradene. In ko so bili tatje v gradu, ni te bilo doma. Hlapci so te iskali in klicali po vseh kotih. Kje si bil?“

„Bog v nebesih ve, gospod, da sem jaz nedolžen,“ pravi Ožbe ves pobit. „Kako je prišel nož v Ciganove roke in kdo je pokradel v gradu, jaz toliko vem, kot za svojo zadnjo uro. Niti se nisem dotaknil gospejinih dragocenosti, niti stregel po vašem življenji, kakor gotovo živim. Tudi je bilo pervič to nesrečno noč, da sem zapustil grad natihoma ter se poslužil stranske poti skozi vert v mesto, kjer sem prebil ves čas v kerčmi pri Dobičku.“

„Dobiček ima malo zaupanja pri ljudeh“, reče grajščak, „ako nimaš boljših prič“.

„Boga v nebesih in svojo nedolžnost!“ pravi Ožbe videti, da vse opravičevanje nič ne pomaga.

„Ta reč se mora še bolj očitno pokazati,“ pravi grajščak. „Nočem, da bi se komu krivica godila. Ta čas pa mora Ožbe v ječo, pa ne k Ciganu, ampak posebej.“

Videlo se je hlapcem, kako težko jih stane to gospodovo povelje izveršiti. Molče so spremili Ožbeta skozi vrata ter ga gnali v ječo in marsikteri si je nevolje grizel ustnje. Drugi posli na dvorišču pa so žalostno zerli za svojim valpetom; kajti ljubili so ga, ker jih ni nikdar zatožil gospodarju ter jim je marsikaj pregledal. Nihče ni hotel verjeti, da bi bil Ožbe s hudodelci v kakej zvezi in ta ali uni si je mislil: „Škoda fanta! Ko bi le mogel ubežati iz ječe in se skriti v gore!“

Ožbetova ječa je bila temna, majhena beznica, vsa vlažna in zaduhla. Samo eno oknice je imela, ki je deržalo proti Muri, pa še to je bilo tako ozko, da bi bil Človek komaj pest skozi pomolil. Na beg ni bilo nikakor misliti.

Ves potert zgrudi se Ožbe na kup smerdljive slame, ki je bila nastlana v kotu mesto postelje. Sam ni vedel, se mu li sanja, ali je resnica, kar se ž njim godi. Temna ječa ga ni tolikanj mučila, nego sramota, da so ga obdolžili razbojništva, tatvine. V tej samoti se je vest živeje oglasila. Očitala mu je pregreho, da ni slušal stare žene, ki ga je svarila in mu dobro hotela. Spoznal je, da je prav za prav vse njegove nesreče kriva Dobičkova hiša. O kako se je kesal, kako bi bil rad v trenutku vse popravil, odpovedal se za vselaj Dobičku ter prosil staro Špelo odpuščenja, pa kes je bil prepozen. V tej nadlogi padel je na kolena ter jel goreče moliti k Bogu, ki je edini vedel njegovo nedolžnost. In molitev mu je zlajšala britkosti, vlila mu tolažbo v serce. Molitev ga je pokrepčala.

8. Stara Špela.

Dogodek v Radgonskem gradu razglasil se je kmalo po vsej okolici. Vsakdo, ki je poznal Ožbeta, miloval ga je, da je padel v takovo nesrečo. Da bi bil on v kakej dotiki z roparji, tega ni hotel nihče verjeti. Toliko časa je živel med sosedi in nikedar se ni čulo nič napačnega o njem. „Gospoda je vendar le vedno neusmiljena,“ terdili so kmetje, „naj že bo ta ali una. Mi se trudimo in ubijamo v njen prid, ona pa nas zapira po ječah, kot roparje.“ —

Grajščak je dobil novega valpeta, ki se je nekega dne priklatil v grad, nihče ne vede od kod, ter se ponudil v službo. Grajščak ni dosti izbiral, marveč si je mislil: „Nemara mi ptujec zvesteje služi, nego kateri domačih,“ in obderžal ga je. Bil je to okruten človek, velik, čokat in neznano močen. Deržal se je vedno jezno, kot hudo vreme, nikedar ni z lepo spregovoril s hlapci in tudi se ne pečal ž njimi, kar ni bilo ravno neogibno potrebno. Samo z enim hlapcem, edinim izmed grajskih poslov, ki se ni z Ožbetom kaj dobro porazumel, bila sta si dobra. S tem je pogosto občeval in mu tudi več prizanašal, nego drugim. Družina ga je zato čertila, nobeden hlapcev ga ni rad ubogal in vsakdo je le z nevoljo opravljal odkazana dela. —

Bilo je na Martinovo nedeljo, ko se po vsem slovenskem svetu navadno kerščuje novo vino. Vreme je bilo oblačno, izza hribov so se vzdigale goste megle in ostra sapa vela je od severja po dolini. Kmetje prihajaje iz okolice v mesto v cerkev. Bili so zaviti v gorke kožuhe in dolge mezelanaste suknje, in kolikor je kedo mogel, skril je ušesa in nos pred ostro burjo. — „Zima bo, zima“, ogovoril je ta ali uni svojega soseda v naglici mimo-grede. „Sv. Martin bo prijezdil nemara na belem konji.“ — Po cesti so skakljali vrabci in vrane iskaje živeža, ali pa so čepeli v dve gube skerčeni na germovji in drevesnih vejah žalostno čivkaje, vede, da se približuje za nje čas pomanjkanja. Vendar pa neugodno vreme ni zaderževalo prebivalcev, da ne bi bili veselo praznovali tega dne. Kdor ni hotel iti v kerčmo, preskerbel si je doma kaki sodček vina za ta dan, povabil nekaj sosedov, da bi bila veča druščina in veselejša zabava, in pili so ga v strahu božjem celo popoldne.

Tudi v gradu so ta dan praznovali. Grajščak je preskerbel svojej družini obilo pijače, jim ukazal napraviti več in boljših jedi, nego po navadi, da bi se tudi oni razveseljevali na Martinovo nedeljo in kaj boljšega vžili, nego druge dni.

Le v leseni kočici ob Muri ni bilo najti danes radosti. Stara Špela in Sabinka bili ste, kot bi ju bila slana poparila, odkar ste zvedeli Ožbetovo nesrečo. Ves dan ste pretakali solze, nobena ni dosti govorila, kot bi se bali, da bi druga drugi z vsako besedo zvekševala notranjo bol.

Ravno ste povživali starka in njena rejenka opoldne borno kosilce, ko se duri odpro in v sobo prileze stara beračica opiraje se na leskovo palico.

„Bog vama požegnaj in sv. Duh! pravi ženica ter se vsede na klop k gorkej peči, potem pa vzeme v roke velik paternošter ter jame polglasno moliti.

„Bog plati!“ odvernete oni pri mizi. — „Urša, če hočeš, pa se k nama vsedi, boš nekoliko zajela!“

„O Bog vama po verni stotisočkrat! če je vajina volja, bom pa prisedla nekoliko. Ves božji dan še nisem imela nič gorkega v ustih, zunaj pa je mraz, da se vse tare; zgodnjo zimo bomo imeli.“ In pri teh besedah zleze beračica k mizi ter jame počasi zajemati z leseno žlico iz oškerbane sklede. —

„Slaba je, slaba, jeli Špela?“ prične potem beračica, „žalostne čase sve doživeli. O kako je bilo vse drugače, ko sve bili še mladi, sedaj pa sve že opešali, in kmalo bo prišla bela žena po naju. Bog nam daj vsem srečno zadnjo uro, saj zadruzega nismo na svetu.“

„O, je žalostno je!“ vzdihne Špela.

„Glej tebe pa je še na stare dni taka žalost došla, da se Bogu usmili. Ožbe je še zmeraj zapert jeli?“

„Bog pomagaj! kaj pa da je,“ pravi starka žalostno in solze se je vdero po licu.

„Oh saj pravim, kako berž človeka kaj doleti. Sam Bog vedi, kako je ta reč, se je li Ožbe res kaj pregrešil, ali je prišel po nedolžnem v ječo. Jaz pravim, da so ga po krivem obdolžili, saj je bil vedno tako priden in ubogljiv fant, odkar ga poznam. Nakrat se vendar ni tako spridil.“

„Jaz ne vem: mora že biti božja volja tako.“

„Jaz pa le pravim, ko bi ti šla k grajski gospej ter bi jo prosila na kolenih v Kriščevem imenu, morda bi te vendar le uslišala ter pregovorila moža, da bi fanta izpustil. Usmiljena žena je, meni vselej kaj podari, kedar pridem v grad.“

„Ko bi človek vedel, da bi res kaj pomagalo, saj bi šla: pa menim, da je vse zastonj.“

„Je, — poskusi! Saj še Bog grešnikom odpušča, ako ga prosijo, morda se grajščak tudi omeči.“ —

Po kosilu je beračica zopet pobrala svoje malhe, zavila se terdno v zakerpano ruto, ter zapustivši kočo počasi lezla dalje proti mestu. —

Ko beračica odide, tava koj Špela v staro, okajeno škrinjo, vzeme iž nje prazno obleko, ki jo je nosila samo v cerkev, ter se obleče. Potem seže v kot po palico, oberne se k deklici, ki je pospravljala po mizi, ter pravi: „Sabinka, le varuj ta čas doma, jaz koj pridem!“

„Za božji čas, mati, kam hočete iti o takem mrazu?“ pravi deklica skerbljivo. „Kašelj vas nadleguje, noge vas vedno bolijo, pa hočete ven! Premrazili se boste in še huje zboleli.“

„Ne bom se ne, nič se ne boj, saj sem dobro oblečena,“ odverne žena. „V grad pojdem k gospej ter jo poprosim za Ožbeta, morda me res usliši. Ti pa moli doma in prosi Boga, da bi omečil grajščaka!“

„Oh saj ne boste prišli v grad, predaleč je za vas. Boste videli, da opešate, in noč vas bo prehitela. Kam se boste potlej dejali, ker ne vidite dobro, pot pa je gerda. Pustite me, naj grem jaz. Tudi jaz hočem prositi gospo prav lepo, boste videli, da bo mene tudi uslišala, če je usmiljena. Vi ostanite doma!“

„Ne, ne, jaz sama moram iti. Jaz stara žena bom se jej prej smilila. Razkrila jej bom vso žalost, vse serčne bolečine, prosila jo s povzdignjenimi rokami, da izprosi Ožbetu svobodo.“ Pri teh besedah se odpravi starka iz sobe ter leze počasi na palico se opiraje po stezi za Muro gori proti gradu. Videlo se je ženi, kako je že slaba, večkrat je postala ter se odkašljevala, večkrat počila na ob cesti ležečem kamenu ali štoru, kajti noge so jej večkrat oterpnile, da jih je komaj premikala, in ostra burja, ki jej je pihala nasproti, ovirala jej je hojo ter zaderževala sapo.

Prileze do grajskih vrat.

Pri podboju naslonjen stal je grajski valpet s prekrižanima nogama, deržal v enej roci nož, v drugi pa veliko kost svinskega plečeta, na katerej se je deržalo še mnogo mesa. Pridno jo je porezaval in obiral ter nosil v usta mastne kose. Videti mu je bilo, da je prav zadovoljen s tem opravilom, ker si je pogostokrat gladil dolge berke ter z dopadanjem ogledoval kost, prevdarjaje, če mu bo še kaj dosti užitka dala.

„Kam greš, baba?“ vstavi staro Špelo s sirovimi besedami, ki je hotela iti memo njega v grad.

„V grad bi rada šla k gospej. Nekaj bi jih prosila“, odverne ženica plaho.

„Spravi se, tu nemaš nič opraviti! Brez tebe se že pritepe dosti beračev le-sem,“ zadere se valpet in meri z gerdim pogledom ženo od zgor do tal. — „Gospa nimajo časa se s teboj ukvarjati, le glej, da kmalo izgineš spred grada, če ne, ti bom drugače pot pokazal; baba!“

„Oh lepo vas prosim, imejte usmiljenje z menoj, ubogo siroto!“ prosi starka mraza in strahu se trese, kot šiba na vodi. „Ne bom beračila v gradu, ne bojte se, le nekaj malega bi rala govorila z gospo, — nekaj bi jih prosila.“

„Prosila bi! To toliko pomeni, kot: beračila bom, samo da je povedano z nekoliko lepšimi besedami. — No, povej, kaj boš prosila, drugače te ne pustim noter!“

„Za svojega rejenca, ki je v ječi,“ odverne Špela jokaje.

„Oho, za tistega potepuha, ki je hotel našega grajščaka spraviti v kertovo deželo, ter je pomagal grad ropati! Za tistega bi rada prosila, — za prejšinega valpeta? — Lepa reč, ako imaš tacega rejenca; če si mu ti s svojimi izgledi nadelovala tako pot, zaslužiš, da bi koj tudi tebe zaperli v ječo.“

„Človek, kaj veš o meni, da mi očitaš hudodelstvo?“ pravi žena razžaljena po hlapčevih besedah, in veli, bledi obraz zažari jej pravične nevolje. „Videl boš, Bog te bo še hudo kaznoval, ker s starimi ljudmi tako ravnaš in krivično sodiš. Bog ve, da sem vedno pravično živela, in tudi svojega rejenca odrejala na podlagi sv. vere ter ga napeljevala na poti čednosti.“

„No, no, mamica, nikar preveč huda,“ reži se jej hlapec, „sicer bi ti znala jeza škodovati. Pomisli, da nisi doma v svoji bajti, temuč v gradu, kjer gospoda prebiva, tam pa se ne sme tako ošabno govoriti, kot v lastni baraki. — Ker pa si svojega rejenca tako lepih čednosti privadila, kakor praviš, moram ti oznaniti, da je ta skerbna izreja tudi prelep sad obrodila, ki ga boš gotovo vesela. — Nič ne hodi prosit za jetnika, saj bi bilo tudi zastonj. V dveh ali treh dneh bo bengljal na vislicah in takrat se ga lehko do sitega nagledaš, če hočeš priti k njegovemu slovesnemu pogrebu. Tako, starka, je ta reč, da boš vedela; sedaj pa pojdi z božjo pomočjo domu v svoj kotiček in moli za svojega rejenca, da mu bo zadnja ura lajša.“

Hudobni smeh se je zibal na valpetovem obrazu pri teh besedah. Stara Špela se zgrudi onemogla na tla. Počasi se zopet spravi na noge ter tava proti durim rekoč: „Moram v grad, naj velja, kar hoče. Moj Ožbe ne sme umreti tako sramotne smerti.“

Pa oholi hlapec hudo zakolne, pahne starko na cesto, da se opoteče, potem pa zapre mala durica, ki so bila posebej narejena zraven glavnih vrat, skozi katera so navadno prihajali in odhajali grajski. —

Noč se je bila že storila, ko prileze stara Špela domu. Današnji dogodek jo je tako prevzel, da je bila bolj podobna mertvemu truplu, nego živečej stvari. Takovih serčnih bolečin še ni nikedar občutila, takovega zasramovanja še nikedar prenašala. Serce jej je vtripalo, kot bi hotelo predreri iz svojega ležišča, — čuda, da jej ni počilo!

Skerbna Sabinka pride jej strahoma naproti; na obličji jej je že brala, da se v gradu ni dobro izšlo, toraj je tudi noče nadlegovati z vprašanji, ampak molče jo spremi v sobo.

„Oh molive, dekle, molive!“ veli starka jokaje ter se zgrudi na kolena. „Priporočive Ožbeta Bogu, da bi mu bil milostiv, pri ljudeh ni več rešitve zanj! — Oh jaz sirota, kaj sem doživela v sivi starosti!“ Povzdignila je sklenjeni roki kvišku in jela na glas moliti; pa preobile solze zatopile so jej besedo, da ni mogla dalje govoriti; le globoki, britki vzdihljeji dvigali so se iz njenih persi. —

Temna noč je pokrivala že zdavnej okolico.

Sabinka se je bila odpravila k počitku v stransko sobico. Je li spala ali ne, kedo ve?

Stara Špela je čepela pri oknu še oblečena, kakor je prišla iz grada, ter stermela v černo noč. Čeravno utrujena, ni jej bilo mar počitka, kajti Ožbetova strašna osoda mučila jej je dušo. — Grajski valpet jej je naznanil, da bode storil njeni rejenec v nekaterih dneh sramotno smert na vislicah. Naj je že valpet govoril resnico, ali si je to novico sam izmislil, da bi starko bolj oplašil, — stara Špela mu je verjela. —

„Naj velja, kar hoče“, prične sama pri sebi, „Še enkrat moram govoriti ž njim, preden stopi pred sodni stol božji. Hočem ga še opomniti, da se spravi z Bogom, da se obtoži svojih grehov in resnično skesa. Oh pa saj mu morda še te zadnje tolažbe ne bodo preskerbeli, moral bo umreti brez spovednika! O, Ožbe, Ožbe, zakaj nisi ostal doma v borni koči, nikedar ne bi te bila doletela ta nesreča!“

Potem tava k Sabinkini sobi in natenko posluša. Zdelo se jej je, da dekle že spi.

Prav na lehko odpre vezne duri, da ne bi zaškripale, zunaj še posluša in opazuje, kolikor so pripuščale oslabele oči, če ni kje blizo kacega človeka, potlej pa se prekriža in odpravi počasi po stezi — zopet proti gradu.

Zunaj je brila ostra sapa in pervi sneg jel je naletovati, pa starka ni čutila zime, v njenih persih je žgalo kot žerjavica. Necoj bo zadnjikrat govorila z Ožbetom, ako jej bo moč najti okno njegove ječe; necoj se bo zadnjikrat poslovila ž njim, videla pa ga več ne bo na tem svetu; kako jej je to serce tergalo? — — —

Čudno! Akoravno je bila ta noč merzla in je burja brila skozi najmanjše špranje, da se je celo kuže rad stisnil v svoj hlevec in se zaril v slamo, sedela sta vendar dva človeka na grajskem obzidji, ravno nad Ožbetovo ječo terdno zavita v plašče ter se pomenkovala. Večkat sta otresala vedno gosteje padajoči sneg raz sebe, ki se je obilno nabral po klobukovih krajcih in plaščevih gubah, včasih je tudi ta ali uni jel mendrati z nogami, ker je imel že morde obutev slabo ter ga je zeblo v palce, vendar pa niso vse te neprijetnosti pretergale njunega pogovora, da bi se bila odpravila spat.

„Luka, midva se že delj časa poznava,“ pravi pervi svojemu tovarišu, „zanašam se, da si moj prijatelj in da ne boš nikedar kje bleknil, kedo sem in česa prav za prav iščem v gradu.“

„Prismoda meniš, da sem tako aboten!“ odverne uni. „Kedaj sem še katero napečno zinil zoper tebe? Delam se kot bi te ne poznal ne. Konrad, družnik berača černega Jurija, bil mi je vedno ljub, pa bi ga izdajal? Kaj ti v glavo ne pade! — Takrat, ko si prišel kot romar opravljen v grad, moral sem na usta tiščati, da se nisem na glas smejal, čerhnil pa vendar nisem li besedice ne proti nikomur, kedo si. Saj veš, da se z druzimi posli ne morem kaj, prejšnega valpeta Ožbeta pa sem že posebno sovražil, ker je vedno pazil na me, da nisem mogel nič ismakniti in si pridobiti za kak kozarec vina, moj zaslužek pa ne iznaša toliko, da bi utolažil svoje potrebe. Takrat sem prebito žejo terpel. Sedaj pa, odkar si ti v gradu, pa že gre.“

„In pojde ti še bolje, ako hočeš biti pameten ter me ubogati.“

„Konrad, kar koli hočeš, bom te ubogal, le povej! Če hočeš, koj grem s teboj v gore, pa bom ropar, kot ti. Včasih sem že prevdarjal to reč, pa nisem vedel dobiti pripravne druščine, sam človek pa nič ne opravi. Grajske službe sem že sit; in ker grajščak brez vsega dela živi in se dobro pase, zakaj bi se jaz ubijal? Mar bi ne živel tudi lehko tako brezskerbno, kot on? Menim da bi se zarad tega svet ne poderl, ko bi kedaj tudi grajski hlapec Luka postal gospod.“

„Da, v gore pojdeš z menoj, ti si vreden naše družbe. Sedaj pa ti moram še poprej nekaj naznaniti, kar ti še nisem omenil. Najprej jo treba skerbeti, da Ožbe nikedar več ne pride iz ječe, ali vsaj tako berž ne. Njegova stara je že danes lazila krog grada, da bi prosila zanj, pa sem jo spodil. Slednjič bi se grajščak le morda dal pregovoriti ter bi ga izpustil, potlej je pa vsa moja reč zastonj, kajti znal bi me spoznati. Ko bi mogla do njega ter ga spravila s poti!“

„Meniš, ko bi mu dala kake dve preglavice, da bi gagnil? To je pesja reč, ker ima oni puhli, starikavi hlapec vse ključe od ječ, ne bo jih dal iz rok.“

„S kako zvijačo, zna biti?“

„Ne vem!“

„Potem pa mi je černi Jurij naročil, da bi pozvedel, če ima grajščak kaj dosti gotovine; to je ravno glavni vzrok, zakaj sem prišel v grad služit. Nam gre sedaj na zimo precej slaba ker malo dobimo, živeti pa je le treba. Ti bcš morda vedel, če je naš gospodar kaj zelo težak, ker si že delj časa v gradu. To sem te mislil že večkrat prašati.“

„O, denarja ima, denarja kot toče. Ko bi mi toliko imeli, preskerbljeni smo vse žive dni. Pravijo, da mu ga nosi škrat.“

„Naj mu ga nosi, kdor hoče, nam je vse eno, da ga le dobomo. Izvohati morava toraj, kje ga hrani, potlej ni skerbeti, da ne bi ga dobili. Če se nam posreči, pobegnemo koj od tod v ptuje kraje in tam bomo potem brezskerbno živeli, kot ptiči v zraku. Samo pomagati mi moraš pri tej reči.“

„Bom, bom, kar se bo dalo“, obljubi hlapec vesel, videti, da se mu ponuja tako pripravna prilika ustanoviti si prijetno življenje. „Pa jaz pravim, da bi bilo bolje, ko bi midva denar sama ukradla in ga sama užila. Čemu nama je treba unih? Černi Jurij zdi se mi nekako sebičen, nemara bi nama še nič ne dal, ali pa prav malo. Samo kovačevega Vida bi vzela seboj, tega imam rad in od mladih nog sva še prijatla, ko sva še skupaj krave pasla in tičja gnjezda razdirala po germovji.“

„Sama pa ...“

„Tiho!“ pravi hlapec in mahne z roko proti valpetu, ki je hotel nadaljevati pogovor. „Kaj je to?“

„Kaj si slišal?“ praša ta skerbno ter vleče na uho. — „E pojdi, nič ni, veter buči po drevji.“ —

„Ožbe! — Ožbe!“ — začuje se zopet pod gradom zamolkli klic, kot bi se kdo bal na glas govoriti. —

„Baba je spodej,“ pravi valpet ter se skloni čez zid, da bi pogledal v globočino, pa noč je bila pretemna, da bi bil kaj razločil. „Danes jo je menda pisanka pičila, da vedno nori krog grada in išče svojega rojenca. Kdo ve, če starka ne umeje kaj več, nego hruške peči; znala bi narediti, da bi se ječa sama odperla in Ožbe bi ušel. Take stare babice so vseh muh polne. Če ima le košček obleke ali šopek las od njega, pa ga ne bo nobena zapornica več deržala.“

„Ti, Konrad, — jaz bom kamen zadigal doli!“ pravi hlapec ter odruši težko ploščo od zidu.

„Le verzi, saj ne boš nič zadel, če je čarovnica.“

„Boš videl, da bom; imam ravno roko, kot pes nogo.“ Rekoč zavihti skalo z obema rokama ter jo zažene v globino. —

„Jezus, Marija!“ začuje se spodej bolesten krik, potem pa je zopet vse omolknilo, in le veter je bučal ter majal drevesa, da je veja ob vejo tolkla.

„Berž ko ne ima dovelj“, reče hlapec Luka ter se gerdo zakrohoče. Koj potem zapustita obadva samotni kraj ter se umakneta v svoje ležišče.

9. Kaj se cerkovniku Kozmeku pripeti!

Drugo jutro na vse zgodaj sedelo je šest kmetov v ribičevi bajti, ki je stala na levem Murinem obrežji. Bili so tlačanje — drevarji, katerim je grajščak ukazal iti v gozd posekovat les, boje se, da bi mu ne zmanjkalo derv čez zimo, ki se je letos tako zgodaj pričela.

Sneg je padel čez noč pol pedi visoko, ter pobelil bližnje hribe. Ob počasi tekoči Muri delale so se že sem ter tje ledene skorije, in velika ribičeva plav, na katerej je prevažal živino in ljudi na drugo stran, bila je s snegom tako zakidana, da jo je gospodar drugo jutro komaj našel. „O ti pošast ti,“ pravi eden drevarjev sede pri gorkej peči, v katerej je tlel velik brezov štor, ki ga je ribičeva žena že večer poprej porinila vanjo, „take zgodne zime pa še ne pomnim, kar živim. Led in ivje se dela zunaj, da vse poka; kaj bo še le o božiču in sv. treh kraljih!“

„Huda zima bo, huda,“ oglasi se ribič, ki je kerpal raztergane mreže, „jaz sem že v jeseni vedel, da bo dosti snega, ker je bilo toliko gob.“

„Bo ga bo,“ priterjuje tretji, „še danes pojde, le glejte, kako se vlačijo megle po soteskah. Mene je zima najmanj štirnajst dni prehitela; derv nimam še čisto nič in nastila prav malo. Sam Bog ve, kaj bom počel, če se kaj ne spre vedri in sneg ne skopni!“

„Meni se enaka godi,“ prične še mlad vaščan, ki je posedel najboljši prostor pri peči — na čelešniku. „Celo jesen sem delal tlako v gradu, sedaj ga pa nimam polena, da bi v peči zakuril. Kedo pa bi se bil nadejal zime že o sv. Martinu, ker je bilo prej vedno lepo. Vlani smo še o božiču zunaj pasli.“

„Je je, tlaka nas je mnogo zamudila, tlaka,“ toži drugi sosed, „gospoda ne praša, smo li preskerbljeni ali ne za zimo. Kar ukaže: pojdi! — in če se braniš, pride berič po te, pa te žene v grad, kakor tatu, in te zapre v ječo. Saj nam še zdaj ne da pokoja. Mar je treba, da moramo danes iti derva sekat? V gradu imajo derv, da jih celo zimo ne požgo. To je sama grajščakova sitnost, da nas kmete bolj terpinči! kar mu v glavo pade, pa mora biti.“

„Kaj se če“, oglasi se oni na čelešniku, „ne moremo si pomagati. Jaz imam vse črevlje raztergane, da mi že palec iz njih gleda, pa moram le v gozd. Grajščak ne praša, me li zebe ali ne, da le on na gorkem sedi. E Bog nam pomagaj! človek dela in dela pa še toliko nima, da bi si dobro obutev kupil in si brez skerbi kruha vrezal, gospoda pa pohajkva, pa ima vendar vsega dosti. Ta reč se mi ne zdi prav na svetu! Zakaj bi se moral eden truditi in stradati, drugi pa bi lenivali in dobro živeli, saj nas je Bog vse enake vstvaril.“

Med temi pogovori odpro se duri in v sobo stopi cerkovnik Kozmek z veliko kosmato kučmo na glavi, ki si jo je bil potegnil globoko čez ušesa, da bi ga burja ne brila, ki je žvižgala po dolini.

„Bog vam daj dobro jutro, možje!“ nagovori prišlec druščino v sobi. „Se grejete, kaj ne da? Prav imate; sedaj je najbolje na gorkem, kdor nima zunaj opraviti. Zunaj tako brije in piska, da je joj. Sinoči mi je veter vso streho raztergal in celo noč sem moral čop mašiti s pezdirjem in slamo, da mi ni sneg zanašalo na podstrešje. Boste videli, če bo to kaj dolgo terpelo, pritepli se bodo volkovi iz gozdov, kot predlanskim; lakota jih bo prignala.“

„Kaj pa je v mestu novega, Kozmek?“ vpraša ribič cerkovnika, ki se je stisnil k peči ter mencal ozeble roke.

„O pač, novega pa je nekaj, novega, — ravno sem sam mislil omeniti. Kovač bo umeri, Vidov oče. Danes mu je nakrat tako slabo prišlo, da smo ga morali prevideti; komaj še diha. Mož je že star, težko bo več kedaj travo tlačil.“

„Ovbe, kaj nam poveš!“ čudijo se nazoči, kdo bi bil mislil, da ga bo tako naglo potlačilo, saj je bil še terden.“

„Čisto preč je, mene še poznal ni, ko sem ga klical po imenu.“

„Sedaj bo pa Vid na terdnem“, pravi eden kmetov, „ta se gotovo ne bo dosti jokal po očetu, ker že komaj čaka, da bi bil lastni gospodar. Stari mora imeti lepe denarce, kakor sem slišal.“

„E ta rujavi potepin mu je najbolj glavo belil ter mu kopal grob,“ pristavi ribič. „Že od mladih nog ga ni bilo nič prida, vedno se je vlačil krog in popijal, oče pa je moral za njim plačevati dolge, ako ni hotel imeti sitnosti in sramote. Bog vedi, koliko mu je pa skrivaj izmaknil, stari ni mogel na vse paziti.“

„To je gola resnica, da mu je,“ priterjuje eden kmetov. „Le-tam le mi je bil prinesel dve verigi ponujat, da bi je kupil, in rad bi je bil dal prav ceno, pa je nisem hotel. Kje je je drugej dobil, nego ukradel? Nič prida ga ni, saj že gleda tako platnjavo, kot bi se za morjem bliskalo.“

„Ali Dobiček bo sedaj na konju“, prične zopet ribič, „ta bo mogočen ta! Zadnjič sem ga miloval, da je Ožbeta zadela takova nesreča. „E kaj!“ pravi, „prav mu je. Kar je iskal, to je našel. Jaz mu nisem nikedar dosti upal in žal mi je, da sem se toliko pečal ž njim. Ko bi bil to vedel, bil bi ga po pesje spodil od hiše. Še meni je sramoto napravil, da sedaj ljudje za mojo hčerjo kažejo in mene pikajo. Dobro, da ta reč ni dalje prišla.“ — Sedaj pa slišim, da je Vid kuhan in pečen ondi, in Dobiček mu neki misli Jerico za ženo dati, torej Vid prevzame gospodarstvo. Dobičku je denar všeč; pa videli boste, možje, da iz te moke ne bo dobrega kruha. Vid je bil in bo kajon; torej bo sam svoj, pognal bo vse, in babnica bo nazadnje še beračila. Le pomnite me, da bo res.“

„Kaj Dobiček bo kaj govoril o Ožbetu?“ huduje se eden kmetov, „Dobiček, ki ni sam vreden dobrega imena? Saj ga ni menda večega oderuha pod božjim solncem, kot je on; koliko ljudi je že spravil v revščino! Saj on je največ vzrok, da sedaj Ožbe sedi, morda po nedolžnem, v ječi, zakaj ga je vedno vabil k sebi? — Prav ima, naj se le z Vidom peča, ta mu bo že iztrebil žepe do čistega.“ —

„Da mu jih bo, to je gotovo“, priterjuje cerkovnik. „ Veste kaj je stari kovač naredil? — Jaz prej nisem vedel, gospod so mi povedali. Pol premoženja je sporočil Ožbetu, ker mu je bil kerstni boter, drugo polovico pa sinu in s to pogodbo, ako se poboljša, če ne, pa se denar razdeli med revne meščane. Tako so mi pravili gospod, ki hranijo denar. Vid ne bo dobil druzega, nego prazno bajto, tako je ta reč.“

„Prav je storil stari mož,“ poterjevali so vaščaai, „to je pa res prav naredil. Škoda bi bilo težko prislnženih denarjev, da bi jih ta potepuh pognal po kerčmah. To bo pa zopet Dobičku delalo preglavico, ko izve; koj bo ženitba pri kraji.“

„In Ožbe mora ravno sedaj sedeti v ječi, ko bi bil lehko srečen in na lastno roko pričel kako gospodarstvo; saj pravim!“ tožuje ribčeva žena.

Možje bi se bili morda še delj razgovarjali in vgibali enake reči, ko ne bi se bili bali grajskega gozdnarja, da jih bo kregal, ali pa celo kaznoval, ako pridejo prepozno v gozd. Pobrali so vsak svojo culjo, kjer so imeli shranjeno kosilo, zadeli sekire na ramo ter se odpravili na brod, kjer je ribič odpel veliko plav ter jih prepeljal na drugo stran.

Unokraj vode se je cerkovnik ločil od drevarjev, ki so ubrali krajšo pot prek polja v gozd: bil je namreč namenjen v grad k ondotnemu duhovniku, kamor so ga bili poslali fajmošter z grozno velikim zapečatenim pismom. —

Koj pod gradom na planem, kjer so se poti križale, stala je takrat majhina kapelica s podobo matere božje, v katerej je noč in dan gorela svetilnica. Kdo jo je sezidal, ni bilo znano, le toliko je vedelo ljudstvo, da je ondi v davnih časih neka imenitna gospa storila žalostno smert padši s konja, in da je njen mož potem dal sezidati ono kapelico. Marsikatera kmečka ženica pomolila je rada memogrede pred to kapelico par očenašev, in pobožna grajska gospa oskerbljevala je svečal in notranjo lepšavo, da je bila kapelica vedno čedna in jako prijazna. — Proti tej kapelici je gazil po vlažnem snegu cerkovnik Kozmek dobro zavit v svojo mezeljanko, ter celo pot govoril sam seboj, ker ni imel nobenega tovariša, da bi se bil ž njim razgovarjal, molčati pa se mu je zdelo predolgčas.

Prišedši memo kapele zagleda na tleh ležati žensko truplo in po snegu sem in tam so se poznale kervave sledi. — Cerkovnika obide groza in strahu se umakne pervi hip nekaj stopinj nazaj.

„Bog in sv. križ božji!“ pravi ves zavzet, stopi bliže ter dvigne truplo kviško. Pa kako ostermi, ko spozna v osebi staro Špelo. Žena je imela na glavi veliko rano, iz katere se jej je cedila kri, oči je imela zatisnjene in prav nič se ni zavedela. Le po slabem, nerednem dihanji je spoznal Kozmek da še živi.

„O sv. mati božja!“ tarna cerkovnik ogledovaje pobito ženo, „kako se je neki to pripetilo? Kateri hudobnež je to storil? Nič drugače ni, ubiti jo je nekdo hotel, ubiti, roparji so jo napadli“ Potem vzame raztergan robec, obveže ženi rane ter jo jame klicati po imenu: „Špela! — Špela! — čuješ? — ali ti je zelo hudo, reva? — me ne poznaš?“ — Pa bolnica je le nekoliko zastokala ter ostala nepremakljivo leže na tleh. —

„Domu jo moram spraviti, ali vsaj kam na gorko in potem mora koj priti dohtar, da rane ogleda, sicer žena umerje, ker je tako slaba.“ Rekši skuša vzdigniti bolnico, pa breme je bilo za starega, suhega možička pretežko.

Zdajci primahadra prek polja sem berač černi Jurij v svojih razterganih capah in z malhami na rami. Videlo se mu je, da ga zebe, kajti neznano urno je stopal po neugaženi poti ter skrival roki v rokave pri suknji.

Kozmek ga ugleda.

„Hej Jura! — berač!“ kliče ga, „pojdi no sem, pa berž!“ —

„Kaj pa je Kozmek, ti cerkvena miš, da tako vpiješ in kličeš černega Jurija na pomoč?“ reži se berač prihajaje. „Ali si je morda fajmošter nogo zvil?“

„Poglej, kaka strašna reč se je zgodila! V grad grede najdem tu-le v kapeli ležati staro Špelo pol mertvo. Sam Bog ve, kje se je pobila, na glavi ima veliko rano. Lepo te prosim, pomagaj mi, da jo spraviva do ribičeve koče; sam sem poskušal, pa je še ne vzdignem ne. Če delj tukaj ostane, reva zmerzne, saj že komaj diha.“

„Pusti babo ležati, saj taka stara pokveka ni za druzega, da se spravi iz sveta in drugim naredi prostor. Najberž je bila pijana, pa se je potolkla in potem obležala tukaj,“ pravi berač z nekakim hudobnim posmehom ogledovaje nezavedno ženo. „Nazadnje poreko ljudje, da si jo ti potolkel, in zaperli te bodo.“

„Ne bodi neumen, kdo bo neki tako hudobno mislil, saj nisem ropar. Le kar primi, pa jo poneseva; tukaj je ne smeva pustiti, bilo bi nekerščansko.“

„Jaz nimam časa, moram iti po vaseh, da kaj nabernam ter se pogrejem. Zebe me, da me kar po udih terga,“ odverne berač ter hoče dalje. „Le sam jo skusi spraviti v kraj, kakor veš in znaš, saj si cerkovnik in vajen tega posla, če pa; sam ne moreš, pa pojdi po fajmoštra, ki je tudi kos dohtarja, da ti pomaga.“

„Jurij, če ne greš, zatožil te bodem pri ljudeh, da te bodo izgnali od hiše, kadar priberačiš, veš. Ti nisi vreden božjega daru,“ huduje se cerkovnik.

„Ja no, Kozmek, če boš dal kaj za vino, pa ponesem, naj se že klek obesi, čeravno me ne veseli dokaj starih bab prenašati.“

„Gerdoba, kaj se ne sramuješ, kaj tacega ziniti! Jaz bom farane vbogajme prosil, da se revi dovelj postreže in se jej preskerbi zdravnik, ti pa hočeš imeti plačano za teh par korakov, ko jo poneseš. Pomisli, duša človeška, ko bi se tebi tako zgodilo, morali bi tudi drugi ljudje za te skerbeti in te zastonj živiti, ker nimaš druzega, nego dvoje razterganih malh, ki še boba ne deržite.“

„Kozmek, ti mi ne boš nikedar stregel v bolezni niti me zdravil vaš zdravnik. Jaz bom za kakim plotom počasi opredel, ali pa kje v listji, da še nihče vedel ne bo, kedaj sem se stegnil.“

„Lepa tolažba za kerščanskega človeka! Boš videl Jura, Bog te bo kaznoval, ker tako prederzno govoriš. Glej da se morda res ne zgodi, kar sedaj tako nepremišljeno praviš.“ —

Ne vemo po kakem nagibu spremeni berač svoj sklep, stopi k bližnemu plotu, izruje dva kola, preveže ju z brezovimi tertami, potem pa položita ženo na nosilnico ter jo neseta proti ribičevi koči.

Na bregu položita nosilnico na tla in Kozmek zakliče ribiča, da bi prišel s plavjo.

„Sedaj sem ti že dosti pomagal,“ pravi berač, ki ni hotel čakati, da bi priveslal ribič. Zasuče se na zakerpani peti, verze malhe križema čez ramo ter korači nazaj po istej poti.

„Hvala, Jurij!“ vpije Kozmek za njim, „drugo pot pa ne bodi tako terdovraten, sicer ti ne bo prav hodilo!“

Berač ga ni poslušal.

Ribič privesla s plavjo in prestrašen ostermi, ko zagleda na bregu staro Špelo v nezavesti in vso obvezano. Cerkovnik mu ob kratkem naznani ves dogodek, potem pa odrineta na drugo stran.

V ribičevi koči je bilo nekaj starih ženic in kmečkih očancev, ki so prihajali iz mesta ter se tukaj greli.

Njih glasni pogovor nakrat utihne, ko prineseta ribič in cerkovnik v sobo Špelo. Tako nepričakovani dogodek je vsakterega osupnil. —

„Oh le poglejte, kako naglo človeka nesreča zadene!“ tarnala je ena ženic pri peči in debele solze so se jej vdirale po licu.

„Bog ve, kako se je to zgodilo, žena sama se vsaj ni mogla pobiti v kapelici,“ pravi druga. „Kaki rokovnjač jo je moral mahniti najberž mimo grede. Teh potepuhov je sedaj toliko pri nas, da si človek kmalo iz hiše ne bo upal. Pa saj bodo še v vasi priderli in je požgali, boste videli. Sam Bog se nas usmili!“

„Kakovo vest mora imeti takov človek, da na svetem kraji kaj tacega doprinese?“ pristavlja ribičeva žena.

„Kakova vest? nič je nima, sicer bi kaj tacega ne storil. Mar je hudobnežu Bog!“ oglasi se eden kmetov. — „Reva je vedno zahajala k oni kapelici molit; mnogokrat sem jo videl že pozno v noči ondi klečati. Najberž je šla sinoči za Ožbeta molit, da bi ga Bog rešil iz ječe, jo je pa tako naglo doletela nesreča.“

Žene so bolnici izmile rano, obvezale jo na novo, potem pa položile na pripravljeno postelj. —

Cerkovnik Kozmek je oddal svoje pismo ribičevemu sinu, naj ga nese v grad, sam pa se berž napoti po duhovna v mesto, da bi prišli s sv. zakramenti in bolnico prevideli, ko bi utegnila umreti. „Po opata Avguština pojdem v klošter,“ dejal je, „oni so tudi izverstni zdravnik, meni so bili nogo ozdravili, ko sem si jo zlomil. Učen mož so, tudi tukaj bodo pomagali.“

Ne dolgo potem pride k ribičevim Sabinka. V veži sreča ribiča in Djegovega sina, ki se je ravno odpravljal s pismom v grad.

„Oče, ali ni bilo danes naše matere tukaj?“ praša deklica skerbno. „Celo jutro jih že ni doma. Mislila sem, da so šli v cerkev, pa predolgo izostajajo; bojim se, da ne bi se jim bilo kaj pripetilo.“

„Križ božji!“ pravi ribič potihoma, „dekle še nič ne ve. — Da, pri nas so,“ nadaljuje potem, „pa se nikar preveč ne prestraši, nekje so se potolkli reva in slabo jim je ; upam, da bo kmalo zopet bolje.“

Deklica zažene glasen jok in plane v sobo. — Oklene se na postelji ležeče žene, jame jo objemati, poljubovati in klicati po imenu, pa starka se še vedno ni nič zavedela.

„Umerli bodo, oh moj Bog!“ tarna Sabinka ter se zgrudi poleg postelje na tla, „kaj bom sedaj počela sirota!“

Vaščanje v sobi so skušali Sabinko utolažiti. Prigovarjali so jej, naj se upokoji, da žena ne bo umerla, ampak jej je le sedaj prišlo slabo, ker jo je prevzel mraz, pa dekle se ni dala utešiti. —

Gorkota v sobi je storila, da je čez nekaj časa Špela odperla oči in se jela gibati. Pogledila je po sobi in dejala s slabim glasom: „Kje pa sem? Ni tukaj Sabinke?“

„Tukaj sem tukaj, mama!“ vsklikne deklica radostno ter se oklene bolnice, „pri vas sem. Vam je zelo hudo, je-lite?“

„Bo že bolje,“ odverne žena, „ne vem kako je to, Ožbeta sem iskala sinoči, potlej sem pa kar nakrat nekje obležala, tako mi je bilo slabo.“

„Potolkla si se na glavi, gotovo si padla,“ pravi ena kmetica.

„Je, — glava me boli; z zidu je padel kamen name, ko sem iskala Ožbeta, potlej sem pa hotela domu, pa nisem mogla. — Ali so že gnali Ožbeta na vislice? — molite za-nj!“

Po teh besedah je zopet utihnila in zaperla oči.

Sabinka je bila v groznih skerbeh. Neprenehoma je stala pri postelji ter pazila na vsaki dihljej. Sosedje in sosedinje so ugibali na vse kraje, kakovi pomen bi imele Špeline besede, ko je govorila o Ožbetu, da ga poženo na vislice. Je ji žena bledla, ali je res kaj izvedela, to jim je bila vganjka.

Slednjič pride Kozmek z omenjenim opatom Avguštinom.

V strahu je pričakovala Sabinka, kaj bo razsodil učeni mož o Špelinem zdravji. Med nado in obupom je plavala njena duša.

Opat ogleda rano, da nekaj zdravil ter pravi: „Rana ni nevarna, treba je le skerbne strežbe.“

Kedo more popisati radost Sabinkino v tem trenotji. Veselja jokaje poljubovala je opatu roko; rada bi bila dala polovico življenja za otetbo stare rednice. — Odslej je ni bilo več spraviti od postelje, vse je hotela sama storiti, nikomur ni zaupala svoje bolnice, in komaj jo je včasih prisilila ribičevka, da se je po noči nekoliko vlegla k počitku.

Špelin stan se je polagoma zboljšal in kmalo je toliko okrevala, da so jo mogli prenesti v lastno kočo.

10. V gorah.

V prednamskih časih ni bilo tako težavno skrivati se tolovajem in drugim rokovnjačem, ter se odtegovati pravici, nego dandanešnji. Dežele še niso bile tako obdelane in ljudnate, vasi so bile redkejše in manjše, temni gozdje širili so se še ondot, kjer zori današnje dni rumena pšenica in vinska terta rodi grozdje. Dobro ohranjene ceste bile so tedaj še jako redke, le slaba pota in steze so se vile po samotah in gozdih, kjer ni bil popotnik nikedar varen pred napadi. Vsa deželna hramba je bila takrat v rokah plemenitašev, ki so stanovali po terdnih gradovih ter imeli v mirnih časih le toliko hlapcev, kolikor jim jih je bilo treba za lastno hrambo, in samo kedar je kaki vnanji sovražnik žugal prihruti v deželo, zbral je vsak vitez svoje podložne v orožje ter šel ž njimi, ako je imel kaj obilno kerdelce, sam sovragu nasproti, ali pa se je združil s sosednimi plemenitaši ter so se potem bojevali z zedinjenimi močmi. Redne vojske takrat še ni bilo, ki bi bila na vsak migljej pripravljena, planiti nad nasprotnika, ravno tako je manjkalo tudi deželnih čuvajev, da bi bili trebili okolico prederznih tolovajev in ohranjevali varnost po deželi. Le kedar se je zbralo kako veče tolovajsko kardelo, in je jela grajščakom samim huda presti, razposlali so svoje oborožene hlapce na okrog, da bi polovili hudodelce ali pa jih vsaj pregnali iz obližja.

Da so se pri takovem početji tolovajska kardela vedno bolj množila, razvidi se lehko samo po sebi. V gorah med skalovjem bili so vedno varni; kedo jih je ondot iskal? Kader pa jim je le jelo že za nohte iti, umaknili so se v druge kraje, kjer so bili zopet nekaj časa brez skerbi. —

Bilo je v začetku meseca grudna.

Precej debel sneg je ležal po okolici, po drevesnih vejah je viselo ivje v gručah in po plazih, kjer ni bil sneg pokril zemlje, naredil se je debel sren, ki je ril perst na kviško.

V gorah, ki se potezajo ob meji izhodnega Štajerja ter se potem zasučejo dalje na Ogersko, najdemo ta čas černega Jurija in njegovo druhal. Bodi si, da so ljudje že kaj sumili o njegovem početji, ali pa je hotel ostro zimo v miru preživeti, popustil je svoje raztergane malhe ter se umaknil v te nedohodne kraje, kjer je vedel, da ga ne bo obiskala živa duša, razun kacega volka ali lesice.

Noč je bila razprosterla svoja krila po okolici. Polni mesec je lepo svetil na nebu, da se je videlo skoraj, kakor po dnevu, zunaj pa je bil hud mraz, da je vse škripalo.

V precej obširni votlini pod skalovjem, ki je molelo iz goščave navpik, gorel je velik ogenj, krog katerega je sedelo in ležalo precejšnje število možakov. Divje, zarujavele obraze obseval je plameteči ogenj, da so bili še gerje videti, po tleh so ležali meči, sekire, z žreblji obite palice in razno drugo orožje, zadej v kotu pa je bilo razstlano listje in mah, — tolovajsko ležišče.

Dva kosmata dedca devala sta ravno zaklanega janca iz kože, ki so ga bili nekje ukradli, eden pa je kuril ogenj ter pripravljal ražen, da bi na njem pekel janca.

„Preslaba večerja ne bo nocoj,“ pravi eden roparjev, „janec je tolst, le poglejte, koliko ima loja!“

„Menim, da je,“ odverne eden onih, ki sta žival mesarila, „saj je bil pa tudi težak, da sva ga komaj obadva nesla.“

„Če nas bo pa žejalo, smo pa tudi preskerbljeni,“ pravi glavar černi Jurij, kazaje na dva precej obsežna sodčeka v kotu „Kapljica domačega pridelka je, nepokvarjena iz Dobičkovega hrama. Vid mi ga je pomagal ukrasti, da stari še nič vedel ni.“

„Lepega zeta bo imel Dobiček,“ smejajo se roparji, „le nekaj mesecev naj bo pri hiši gospodar, pa ga bo spravil na golo, če mu tudi sam klek denarje kuje. Fant ima na pravem koncu glavo.“

„Sedaj je odpravil svojega nasprotnika v kraj, lehko se bo ženil brez skerbi,“ pristavi eden. „Vid je dobro vedel, kje ga črevelj žuli.“

„Veste, da bo Špela, Ožbetova stara, umerla, ali pa je že,“ pravi na to černi Jurij. „Ne vem kaki nemerkej jo je prinesel pod grad, kjer je klicala svojega rejenca, — menda ga je hotela izcoprati iz ječe, — grajski hlapec Luka pa, ne bodi poreden, nažene z obzidja doli težek kamen in zadel jo je ravno na glavo. Konrad mi je pravil. Drugo jutro jo je našel cerkovnik Kozmek pri tisti kapelici pod gradom napol zmerzneno. Jaz sem mu jo še pomagal nesti doli do ribičevega broda, ker mi ni dal miru sitnež. „Naj si bo,“ mislil sem si, „babnica mi je dala včasih kruha, ko sem priberačil v njeno bajto, jej bom pa storil to dobroto, da ne bo rekla, da sem nehvaležen.“

„Saj stara bi ga bila morda res izpeljala iz ječe,“ pravi drugi ropar, „take pokveke so vse muhaste, in potlej bi bilo napečno za Vida, — nemara tudi za nas. Prav je storil Luka, da jo je česnil po glavi.“

„Tisti hlapec pride berž ko ne tudi v našo družbo, — rekel mi je Konrad,“ pravi Jurij, „to ti je ptič brez perja, — zvit.“

Med temi pomenki je bila večerja gotova. Tolovaji razmesarijo z dolzimi noži pečenega janca ter ga razdele med seboj. Eden prinese velik hleb kruha ter ga lomivši razdeli tovarišem, Jurij pa napolni iz soda lončeni verč ter ga postavi v sredo na tla med družbo. Serdito je tergal vsakteri svoj del pečenega janca ter prigrizoval zraven kruh, in kedar je priromal verč do njega, potegnil je parkrat, kolikor je mogel, iž njega, da ne bi zaostal za druzimi.

„Kje pa so jetra in serce?“ pravi oni, ki je janca pekel, „to bo moje za nameček.“

„Le obriši se,“ odverneta ona dva, ki sta ga derla, „midva sva več terpela nego ti, morala sva ga nesti pol drugo uro daleč. Midva bova jetra ocverla ter jih imela jutri za zajutrek.“

„Pa jih ne bosta, moje so,“ huduje se uni.

„Kreželce vzemi, če hočeš, če ne pa ne dobiš nič,“ dražita ga tovariša.

„Tiho!“ zapove Jurij videti, da so si oni trije zarad jančevega drobu že precej navskrižu in jim je vino nekoliko preveč razgrelo glavo. „Sedaj poslušajte! — imam vam nekaj posebnega naznaniti.“

Na mah bilo je vse mirno po berlogu in vsakdo je radovedno pazil, kaj bode povedal načelnik.

„Danes zjutraj sem govoril s Konradom v gozdu pod gradom, kjer me je čakal,“ prične Jurij. „Vse je v lepem redu, in če bomo pametno ravnali, bomo o nekaterih dneh bogati. Ob novem letu grajščak vselej hlapcem napravi dobro gostijo in vina jim da, kolikor ga le hote, to je že od nekedaj navada. Tisto noč moramo mi biti vsi pripravljeni blizo grada, dobro oboroženi. Konrad in Luka bosta opijanila hlapce, in kakor hitro zapazimo v stolpu luč, — to bo dogovorjeno znamenje, — planemo v grad, potolčemo grajščaka in odnesemo, kolikor se bo dalo. Konrad je že vse izvohal, kje ima grajščak svoj zaklad, ne bo nas dolgo mudilo. Potem pa se neutegoma odpravimo iz dežele, najbolje bo na Ogersko, kajti tukaj nam ne bo varno, ker bodo gotovo vse kote pretaknili, da bi nas dobili v pest, in na vislicah bengljati, menim, nobenega med nami ne veseli. Toraj glejte, da vsak to svoje stori, potlej nam ne more nikdar spodleteti.“

Ta novica je imela magnetično moč pri ropaželjnih tolovajih. Vse se je rilo in tiščalo krog načelnika Jurija, vsakteri je hvalil svojo moč in urnost, ter zaterjeval, da si upa sam polovico grajskih služabnikov potolči, ako bi bilo treba. Vnovič so napolnili lončeni verč in svoje sirove šale uganjanje pili so na vse duške, dokler nista bila obadva sodca čisto prazna.

Precej pozno je že bilo in mesec se je skril za gore, da je nastala popolna černa noč. Nekateri roparji, ki so se bili preveč nalezli vinske pijače, pospali so ne iskaje ležišča v kotu, kar na tleh krog ognja, drugi pa so se polegli v listje in o nekaterih minutah so tudi oni vsi terdno smerčali.

Edini načelnik Jurij sedel je pri ognji glavo podpirajo, kot bi nekaj važnega tuhtal. Večkrat je zmajeval z glavo in nerazumljivo mermral, in le kedar je jel ogenj že pojemati, predramil se je zopet ter bersnil nekaj suhljadi nanj, da je zopet vsplapolel in bolje razsvetlil temni berlog.

Zunaj so tulili volkovi, glad jih je terl, in v daljavi je lajal lesjak dolgočasno iskaje si ropa. Jurija to ni brigalo, kdo ve, kaj je premišljeval? —

Pri tej priliki moramo pojasniti nekatere reči, ki smo jih v prejšnih odstavkih prezerli, in ki se nam potrebne zde pri daljši izpeljavi povesti. —

Prejšini Radgonski grajščak, oče sedanjega posestnika, vzel je bil v izrejo sinu svojega brata, ko je bil ta v nekem boji padel. — Mali Koloman, — tako se je imenoval deček, — bil je enake starosti z grajščakovim sinom Otonom. Že v mladosti se je kazala velika razlika med dečkoma; nista se mogla nič kaj dobro terpeti. Koloman je bil sila jeznarit, in ako mu ni bilo kaj po godu, hotel se je koj maščevati, zanašajo se na svojo moč; Oton pa, čeravno slabejši od svojega tovariša, ni mu hotel nič odjenjati, marveč ga je še nalašč dražil ter mu nagajal, zavedaje se predobro svojih večih pravic pri hiši, kot grajščakov sin. Tako je nastala večkrat med dečkoma razpertija, da sta si včasih celo v lase skočila, kjer pa je bil Koloman se ve da vselej zmagovalec, in čem veča sta prihajala, tem bolje je tudi rastlo sovraštvo med njima. Stari vitez je menil, da se morda pozneje, ko se dečka bolj spametovala, ta razpertija poleže, zatoraj jima je marsikaj preziral, kar ne bi bil smel, in otrokoma pripuščal lastno voljo. Kolomana bi bil včasih zarad njegove jeznaritosti rad kaznoval, pa mislil si je: „bratov sin je, sirota brez očeta, ako preostro ravnam ž njim, izgubil bode ves pogum in nič ne bode iž njega.“ Tako je ostalo vse pri starem, da sta dečka postala že obadva krepka mladenča.

Nekega dne sta podila na lovu Koloman in Oton velicega merjasca, ki jima je mnogo opraviti dal. Oton ga je bil pervi ranil s svojo sulico, pa vendar je zver še utekla. Sedaj plane Koloman, ki je bil jako izversten in uren lovec, nad ranjeno žival, porine jej meč do ročaja v bok in merjasec se zverno v kervi na tla. — Ponosnemu Otonu to ni bilo po volji, da je njegov nasprotnik zmogel zver, in jame se pričkati ž njim, da je zmaga prav za prav njegova, ker je pervi ranil divjega prešiča. Koloman je zopet svojo terdil, in jameta se toliko časa prepirati, da Kolomana jeza zmore ter svojemu nasprotniku priloži zaušnico; pri tej priliki pa se mu ponesreči, da se svojim nožem, ki ga je deržal v roci, Otona nehote po roki ravsne, da je kervavil. Oton jeze prebledi zarad tolike sramote in bil bi gotovo v tem hipu planil nad svojega sovražnika, ali vedel je predobro, da mu ni kos, zatoraj je raji odjenjal in prevdarjal, da bi se nad Kolomanom kako drugače znosil.

Domu prišed napoti so Oton naravnost k očetu ter um jame tožiti, da ga je Koloman v gozdu nenadoma napadel ter ga hotel umoriti, in da se mu je le z veliko težavo ubranil ter mu izbil orožje iz rok. Da bi očeta še bolj prepričal, pokaže mu v poterjilo rano na roki, ki je še kervavela.

Kaj je hotel početi stari grajščak, ki je svojega edinega sina bolj ljubil, nego punčico v očesu? Hudo ga je bolelo, da je Koloman tako izpriden, o katerem je vedno mnogo upal in katerega ni skoraj nič manj ljubil, nego svojega sina, ali to dejanje ni smel pustiti nekaznovano.

Pokliče Kolomana; jame mu očitati njegovo nehvaležnost in pregreho, ter mu ukaže koj pobrati se spred njegovih oči, ako noče priti v najtemnejšo ječo. Koloman je vedel o čem se ravna in da si je vse to Oton le izmislil, pa bil je preponoseu, da bi se bil opravičeval. Še tisto noč je zapustil grad in nihče ni vedel o njem, kam je prešel. — Stari grajščak se je pozneje sicer kesal, da je mladenča izgnal iz hiše, rad bi bil popravil ta pregrešek, pa bilo je prepozno; Koloman se ni več prikazal.

Preteklo je mnogo let. Oton je postal posestnik v gradu po očetovej smerti in nikomur več ni prišlo na mar, če še živi Koloman, in kje je.

Nekega dne pa se naenkrat prikaže v Radgonski okolici berač, ki ni bil nikomur poprej znan. Ljudje so ga sploh imenovali černi Jurij, ker je bil čisto zagorelega obraza ter je nosil veliko černo brado; nikomur pa nij prišlo na mar, da je ta človek ravno oni Koloman, ki je pred neki leti tako nagloma izginil iz dežele. Kdo pa bi ga bil tudi spoznal? Njegovo obličje se je čisto spremenilo, divje so se svetile njegove oči, obraz je bil zaraščen in celo glas se je spremenil.

Že nekaj mesecev se je klatil krog Radgonskega grada, pa nikedar se mu ni posrečilo dobiti grajščaka v pest. Da bi svoj sklep lože izveršil, nabere še nekaj malopridnih postopačev, ter prične ž njimi ropati po okolici, nikomur pa ni zinil besedice, kdo je in kaj prav za prav namerja tukaj.

Tako v misli vtopljenega najdemo ga nocoj v skalnem berlogu v gorah.

Ogenj je jel že pojemati, ko se Jurij prebudi iz svoje zamišljenosti, in zaškripajo z zobmi jezno zamermra: „Ta ciganski pes, da ga ni dovelj sunil z nožem, prihranil bi bil sedaj meni delo!“ Potem stopi k sodu, iztoči še poslednje vino v verč ter jame vleči na vse duške, bodi si, da bi vtopil svojo vest, ki mu je morda vendar še nekoliko očitala njegove pregrehe, ali pa je hotel s pijanostjo še bolj razburiti kri in vneti serd do grajščaka.

Po zmerznjenem snegu iz goščave prikorači v tem hipu človek ter jo maha naravnost proti berlogu. Jurij ga zapazi še-le, ko se prikaže pri vhodu. Misle, da je morda kaki zalezovalec, zgrabi urno meč ter stopi prišlemu nasproti, pa v tem trenutku ga spozna, verze orožje preč in začuden vpraša: „Ti tukaj, Cigan Samu! si li od mertvih vstal? Saj so te danes zjutraj obesili, kakor sem slišal!“

„Tebi bi bilo morda všeč, ko bi me bili,“ reži se Cigan, „pa Samu ni tako neumen, da bi se pustil po zimi obesiti, ko je mraz, lehko bi se prehladil.“

„Ali povej mi vendar, kako si se jim odtegnil, saj si bil zapert v najhujši ječi.“

„Kako sem jo odtegnil? Prav lehko! V ječi sem našel kos železa, kdo ve po kaki naključbi je prišlo noter. Cel mesec sem kopal in vertal noč in dan zid, in ravno sinoči, ko se me mislili drugo jutro obesiti, prišel sem na prosto, kakor kert iz zemlje. Ondi pri gozdu šel sem memo vislic, ki so bile narejene za-me, in nalašč sem pomajal nekoliko steber, da bi se prepričal, če ne bi se bil pod menoj polomil, pa postavili so ga bili prebito dobro; pet Ciganov bi bilo brez skerbi na njem viselo.“ —

„Kedo pa ti je povedal, da smo mi tukaj gori?“ praša Jurij potem.

„Nihče; ne veš, da znamo Cigani slediti? Tukaj gori bo Jurij, mislil sem si, in kakor vidiš, se nisem motil. Meni je bil ta berlog prej znan, nego tebi.“ —

„Po kaj si pa prišel? povej!“

„Ha, ha!“ zakrohoče se Cigan in pokaže versto belih zob. „Černi Jurij še praša, po kaj sem prišel. Tirjat te! Si že mar pozabil, da si mi še dolžen plačilo od onega barta, ko sem napadel grajščaka?“

„Si mar izveršil moje povelje, kakor sem ti rekel? Nisi ga; grajščak še živi. In ti kukavica zahtevaš še plačilo. Poberi se, da ti ne zadergnem goltanca za vselej, kakor zaslužiš!“

„To bi bil že zdavnej rad storil, pa ti je spodletelo. Meniš, da ne vem, da si me ti lopnil po glavi tisto noč, da sem se nezaveden zvernil v graben in so me potem grajski hlapci vjeli? Pa Cigan Samu je bil potem še toliko pošten, da te ni izdal, čeravno mu je bilo že na jeziku kaj tacega. Ti si me ogoljufal, ali zapomni si dobro, da ti jo Cigan Samu še nekedaj zagode, da boš imel dovelj. — Glej! ta-le bo tvoj boter!“ pri tej priči pokaže Cigan dolg nož, ki ga je potegnil izza pasa.

„Jaz ti pokažem prej, kedo bo tvoj boter, ti černi rokomavhar,“ zakriči Jurij, zgrabi meč ter plane za Ciganom. Pa ta jo je bil še o pravem času unesel ter se izgubil v goščavi; Jurij ga ni mogel več dohiteti.

11. Mladi služabnik.

Stara Špela je po skerbnej Sabinkinej strežbi kmalo toliko okrevala, da je mogla zopet zapustiti postelj ter iti na prosto.

Kakovo veselje to za Sabinko, ki je že s strahom in trepetom pričakovala, kaj bo z njeno rednico, katerej se prej dolgo ni hotelo nič na bolje oberniti. Vse bi bilo sedaj dobro, ko bi bil le Ožbe prost, a ta je še vedno tičal v ječi in nikakoršnega upa ni bilo, da bi skoraj prišel na prosto.

Špela in Sabinka ste voljno prenašali to britkost, čeravno se prejšnje blago življenje ni več povernilo v njuno središče, katero je vladalo prej, dokler je bil Ožbe doma. Špela je pogostoma na tihem jokala in večkrat obiskovala kapelico na polji, kamor je hodila molit in prosit Boga, da bi jej zopet podelil Ožbeta, Sabinka pa je tudi mnogokrat poiskala kaki skriven kotiček, da ne bi s svojimi solzami delala ženi še večih britkosti. Sploh se je deklica zelo spremenila, odkar je bil Ožbe v ječi, postala je bleda, prejšnje polno obličje jej je vpadlo in postalo velo, in vsa prejšnja šegavost in priprostost se je spremenila v nekako otožnost in potertost. —

Nekega dne zaprosi Sabinka Špelo, naj bi jej dovolila obiskati svojo staro botro v sosedni fari, ter ostati pri njej nekaj dni, ker jo je ta že večkrat vabila k sebi. Špela, ki se je čutila že dosti terdno, jej ni branila tega veselja, toraj jej dovoli, naj le gre, ker sedaj doma ni posebnih opravil. Deklica poskerbi vse pri hiši, da bi stara Špela ne imela preveč opravkov ta čas, kar bo ona z doma, potem pa se odpravi drugo jutro zgodaj na pot; po Špelinih mislih k botri, a Sabinka je imela vse kaj druzega v glavi, kar pa se je bala razodeti, da bi jej stara rednica ne branila. Hotela je rešiti njega, ki ga je resnično, nedolžno ljubila, kot lastno življenje.

Bilo je sv. Tomaža dan.

Radgonski grajščak in njegova žena sta sedela v stanici pri gorkej peči, kajti zunaj je hudo brilo in medlo sneg po planjavi, da se je vsakteri raji stisnil v svoj kotiček doma, nego bi bil lazil v tako pesjem vremenu zunaj. — Grajščakova žena je pestovala kake dve leti staro punčiko, gospodar pa je učil svojega sina, kakih šest let starega, jako zalega dečka, poznavati čerke iz nekih zelo starih bukev, katerim so bili molji že precej objedli in izvertali usnjate platnice. — Videti je bilo, da stari še sam ni nič kaj dosti uterjen v branji, kar takrat ni bilo nič nenavadnega, — ker je večkrat pri kaki kljukasti čerki, katero je pisalec bodi si nalašč tako spačil, ali pa jo je hotel o tem le ozaljšati, — postal s perstom in natihoma prevdarjal, kateri samoglasnik ali soglasnik bi ta spak pomenil, med tem ko je mali sinek radovedno opazoval očeta, zakaj je v branji prenehal. Slednjič se gospodar podučevanja že naveliča, zapre debelo knjigo, porine jo po mizi na drugi konec, in pogladivši dečka po rumenkastih lascih, pravi: „Vilko, midva nič ne opraviva, jaz sem se že preveč odvadil branja, ker imam polno druzih opravil, se bosta pa raji z gospod kaplanom učila, oni so v tej reči bolj izkušen mož, nego jaz, ker se vedno s knjigami pečajo.“

Malemu Vilkotu ni bilo dosti mar, se bosta li učila ali ne; veselo je skakljal od ata k mami, potem pa po sobi gori in doli, ter kričal, da so vsi vrabci plahi odleteli, ki so prišli na okno iskat živeža. — Obadva zakonska sta se radostno ozirala po zalem, čverstem dečku, vesele se, da imata tako krepkega potomca, ki bo gospodaril za njima v tem gradu.

Sedaj pride v sobo strežaj. Ponižno sname kapo z glave in obstanši pri vratih za kljuko derže, pravi: „Gospod, nek fante je zunaj, ki bi rad z vami govoril.“

„Kakošen pa je?“ praša grajščak, ki se je hotel že prej prepričati o ptujčevi osebi, preden jo vidi.

„Čisto mlad je še, komaj dober pastirček, pa je čedno oblečen, toraj menim, da ne bo beračil.“

„Če je takisto, naj le pride!“ veli grajščak, in strežaj odide po zunaj čakajočega. —

Mladeneč, nenavadne krasne postave in nežnega obličja stopi v sobo. Rumenkasti, pristriženi lasje mahali so mu izpod kape po tilniku, njegova rast je bila vitka, in obleka, sicer prosta, bila je vendar čedna in lepo omerjena životu. Grajščak in žena se ne moreta dovelj načuditi ljubeznjivemu fantalinu, ki je stal pred njima; nobeden malar ne bi mogel lepše podobe naslikati.

„Kaj pa bi rad dečko, kaj?“ vpraša ga prijazno grajščak. „Službe iščem, gospod,“ odverne mladeneč pogumno, „ko bi potrebovali kacega služabnika, rad bi ostal tukaj. Sirota sem; stariši so mi pomerli, zima je, pa ne vem se nikamor dejati, ker nimam nič premoženja.“

„To je res žaltova. — Kako pa ti je ime, in od kod prideš?“ vpraša dalje grajščak.

„Ime mi je Bogomil, doma pa sem blizo Kranjske meje, unokraj Celja.“

„Ljubi moj, ti si mi prav všeč, in jako rad bi te vzel v službo,“ nadaljuje grajščak, „ali kaj pa čem s teboj? Jaz potrebujem močnih hlapcev, ki so uterjeni, ti pa si še čisto nežen, ne mogel bi prestajati in opravljati z druzimi vred težka dela. Za tvoje mlade roke je k večem pastirska palica, ne pa tako težko orožje, ki ga rabijo vojščaki; saj še meča ne prizdigneš.“

„O bom bom, gospod, vse bom opravljal, kar mi boste rekli, čeravno sem mlad in videti slaboten, močan sem pa vendar dovelj, boste videli. Vsako orožje bodem strahoval.“ —

„Ino pa ga obderži, ker že tako prosi,“ prigovarja grajščakinja možu, ker jej je bil mladeneč zelo všeč.“ En posel manj ali več pri hiši, te že ne bo pripravilo na beračijo, če za druzega ne bo, bo vsaj najin Vilko imel kacega tovariša, da se bo izgral ž njim, s časoma pa bo fant odrastel, postal terden in krepek hlapec bo.“

„Ker ti želiš, da ostane, naj pa bo. Vilkotu je res treba druščine, da se ne bo dolgočasil in nama nagajal. — Toraj le priden bodi,“ oberne se potem gospodar k Bogomilu, „pri meni se ti ne bo hudo godilo. Na Vilkota boš pazil, da ne bo letal po vseh kotih in gazil po snegu, — ta mali serboritež je tako živ, da ga ni ugnati, — upam pa, da bosta kmalo dobra prijatelja. Spal boš pa spodej pri družini, veš.“

Bogomil se lepo zahvali svojemu novemu gospodarju za podeljeno dobroto, potem pa ga grajščak sam spremi v spodnjo sobo ter naroči staremu hlapcu, ki je že od mladih nog služil v tem gradu, naj nekoliko poskerbi za mladenča, da se prej privadi, naj mu razkaže to in uno ter ga poduči, kako se ima ravnati.

Stari hlapec, ki je bil ob enem tudi jetnišničar, bil je sila dobra duša. Še tisti dan je razkazal Bogomilu vse kote po gradu, pravil mu, kaj se je že vse pripetilo v tem gradu, kakovi gospodarji so bili tu i. t. d. Razložil mu je tudi vse svoje življenje, koliko let že služi v gradu, da je sedajnega gospodarja še pestoval in prejšnega mnogokrat spremljeval v boje. Bogomilu se je ta starec zelo priljubil, in videl je, da mu bodo tekli lepi dnevi v gradu. Tudi druga družina je imela mladega Bogomila rada, le grajski valpet, ta ga je čmerno gledal in nikedar ni pregovoril lepe besede ž njim. Bogomil se je tega divjega čmernega moža nekako bal, in najraji se ga je ogibal, če je bilo mogoče.

Akoravno pa je bil mladeneč v družbi med svojimi tovarši vedno vesel, se mu je vendar videlo, da to veselje ni pravo in da mu nekaj posebnega teži serce. Rad je iskal samote in večkrat je slonel po več ur samši na mostovžu ter zerl zamišljen skozi velika okna po planjavi. Hlapci so menili, da se fantu nemara toži po domu, in da ga pozneje, ko se bolj privadi, ta otožnost mine, zatorej ni nihče dosti porajtal na to. —

Neko popoldne, ko je stari hlapec ravno snel s kljuke velik, zarjavel ključ ter se odpravljal v ječo, da bi nesel jetnikom večerjo: kos čerhega kruha in verč vode, poprosi ga Bogomil, naj bi ga vzel seboj, da bi videl, kakove so grajske ječe.

„Kaj pa ti že to na mar hodi!“ odverne hlapec, ki se mu je čudno zdelo, da fant kaj tacega zahteva. „Le tu ostani, v ječah je temno in neprijetno, bilo bi te še strah. Saj še jaz nerad grem zvečer v one čeme, zaduhle luknje, akoravno sem vajen tega posla, ker me je že pogosto strašilo. Tako prebito poka včasih po vseh kotih, kot bi cepce lomil.“

„Jaz pa vendar pojdem; mene ni nič strah,“ pravi mladeneč pogumno.

„Tebe ni strah, ti mali ferkolinec!“ smeje se hlapec. „Ti še ne veš, kaj je strah, ko bi ga kedaj videl, potlej bi te več skomine ne mikale hoditi po noči v takove kraje. Le tukaj v sobi ostani in raji moli, da bi te Bog varoval zleh duhov. Noč ima svojo moč; zapomni si fante! — Razun tega pa tudi ne sme razun mene nihče v ječo, ker so gospod ostro prepovedali, zlasti odkar je unokrat neki Cigan, ki je hotel našega grajščaka umoriti, ušel iz ječe. Ali ti nisem še pravil o njem? Ta nemarast je zid prederl, dva sežnja debel zid, in pobegnil, in mene so gospod kregali, da nisem bolj pazil. Vidiš, ko bi kedo vedel, da greš z menoj, ne bi bilo prav.“

Pri vseh hlapčevih izgovorih vendar Bogomil ni jenjal prositi, naj ga vzeme seboj, dokler mu stari služabnik, čeravno nerad, izpolni prošnjo ter ga vzeme seboj.

Hlapec jo zavije po obotanem temnem mostovžu, in njegovi že starosti težki koraki odmevali so votlo po samotnem hodu, Bogomil pa je lezel tako varno za njim, da skoraj sam svojih stopinj ni čul, boje se, da bi kedo ne zapazil, da hodite to pot dve osebi. — Prišed do kamenitih stopnic prižge hlapec smolnato tersko, potem pa stopata obadva vedno globeje v pozemeljske hrame. Neprijeten, vlažen duh puhtel jima je nasproti in stopnice so prihajale vedno bolj polzke zarad pozemeljske mokrote, da sta se morala večkrat ob zid vpirati, da ne bi zderdrala v globino. Celo pot ni nihče spregovoril besede, le Bogomil je včasih globoko vzdihnil, postal nekoliko ter se oziral, kot bi si hotel ta kraj dobro zapomniti. — Slednjič prideta do majhinih vrat.

„Sedaj sva pri kraji!“ zamermra hlapec, vtekne ključ v luknjo ter odpre ječo. Goreča baklja je razsvetila majhino, zaduhlo beznico. — V kotu na plošnatem kamenu je sedel jetnik bledega obraza, bolj podoben merliču, nego živečej stvari. Glavo je podpiral ob dlan in še ganil se ni, ko je prišel hlapec v ječo, — kot bi bil kamenit kip.

„Dober večer, Ožbe!“ pozdravi ga jetničar prijazno ter postavi vodo in kruh predenj. „Tukaj sem ti prinesel borno večerjo. Rad bi ti bil kaj boljšega preskerbel, pa ni bilo nič dobiti v gradu.“

„Hvala! ti preveč skerbiš za-me, da sam sebi priterguješ,“ pravi jetnik in poda starcu roko. — Ta se vsede zraven njega na kamen in dolgo sta se pogovarjala potihoma, bodi si, da bi ju kedo zunaj pod gradom ne čul, ali pa, ker je bila še tretja oseba v ječi.

Bogomil je slonel pri vratih. Ni je mogel storiti stopinje dalje, kot bi ga bila neka nevidna moč tiščala k tlem. V glavi se mu je jelo verteti, noge so se mu šibile, in mnogokrat se je moral poprijeti ob zapah, da ni omahnil ter se zgrudil na tla. — Ni čul hlapca, ki je voščil jetniku lehko noč ter se zopet približal durim; kakor okamnel slonel je še vedno ondi s pobešeno glavo.

„Kaj ti je slabo, fante? Za božji čas, kako si bled!“ pravi starec skerbljivo ter ogleduje mladenčev obraz, kterega je obsevala plameteča baklja. „Saj sem ti pravil, da ne hodi z menoj, pa si tako siten. Kedor ni vajen tega podzemeljskega smradu, mu koj slabo pride. Še zbolel boš, saj pravim!“

Kakor iz težkih sanj, prebudi se Bogomil. Prime se starca za podpazdiho, da ne bi se slabosti zgrudil, in berž zapustita obadva zaduhli kraj.

12. Nepričakovani gostje.

Približalo se je novo leto.

Ta praznik je bil vsem grajskim služabnikom jako važen; kajti gospodar jih je ta dan navadno obdaroval bodi si z novo obleko ali pa z denarji, ter jim napravil dobro gostijo, kakoršne niso imeli vse leto. — Po vsem gradu bilo je mnogo gibanja. Ženske so se vertile krog ognjišča ter kuhale v velicih loncih razna jedila, ali pa pekle na ražnu zajce in drugo divjačino, ki so jo bili lovci prejšnji dan nalašč v ta namen nalovili; hlapci pa so pripravljali v veliki sobani mize in klopi, da ne bi manjkalo nikomur prostora pri obedu. Velik sod vina so privalili v vežo, ki jim ga je podaril gospodar za danešnjo veselico, da bi ga imeli vedno pri rokah in bi jim ne bilo treba hoditi vsaki verč posebej točit v klet.

Ker je bil dan prijeten ter je solnce nenavadno toplo sijalo, kolikor se more zahtevati o zimskih dneh, pokliče grajščak po maši svoja dva velika psa, vzeme malega Vilkota seboj ter se gre sprehajat zunaj grada, da bi se razgledal po okolici ter bi mu minul prej dan. Fantič je radostno skakal po snegu, kajti odkar je nastala zima, ni še prišel nikamor ven, razun na dvorišče. Delal je kepe ter je metal po pseh, ki sta urno begala za njimi ter jih prinašala v gobcu nazaj malemu gospodiču, potem pa je jel nadlegovati očeta z raznimi vprašanji, da mu ta ni mogel skoraj sproti odgovarjati.

Prišla sta pod grad na travnike, kjer je rastla gosta jelševina.

„Lejte, lejte, ata, tam-le pa nekdo izza germa gleda!“ pravi sinek očetu ter se ga boječe oklene.

V tem trenutku tudi psa obstaneta ter jameta renčati. Grajščak se ozre proti omenjenemu kraju in res prileze iz germovja čudno oblečen človek, ki ni bil podoben niti ženski niti moškem. Noge so bile na pol gole, život mu je kril razcapan plašč, ki je bil že tako zamazan, da se ni dalo razločiti, kakovo pervotno barvo je imel, krog glave pa je imel ovito veliko ruto, da so se mu samo oči svetile izpod nje ter ni bilo moč spoznati njegovega obraza. Vendar se je na pervi mah videlo, da je Cigan.

„Gospod!“ ogovori grajščaka ter se mu počasi približa, „podarite mi kaj, pa vam povem srečo, ki jo nosim seboj in sem jo nalašč za vas prihranil.“

Bodi si, da je previdni grajščak malo veroval enakim vražam, ali pa je imel nekako posebno zopernost in nezaupnost do Ciganov, od kar so ga bili tisto noč v gozdu napadli; ostro ga pogleda ter pravi: „Poberi se mi spred oči, capin, jaz ne potrebujem tvoje sreče. Ako kaj veš, pomagaj raji sam sebi, da se ti ne bo treba klatiti po svetu in ljudi goljufati.“ Pri teh besedah krene jo v stran po poti, ki je peljala prek polja, ne mene se dalje za Cigana. —

„Gospod, vi ste ošabni, nočete me poslušati,“ vpije Cigan za njim, „pa se boste kesali. Varujte se vašega valpeta v gradu, ta vam bo še preglavice delal, boste videli; nič ga ni prida. To vam govori Cigan Samu, ki je bil zapert v vašej ječi.“

Nekak merzel pot obide pri teh besedah grajščaka. Nehote zgrabi meč ter se ozre po Ciganu, ta pa se mu odurno zakrohoče ter zgine v germovji.

Čeravno je bilo po dnevi ter je vedno prišel kak kmet po poti sem grede v mesto, si vendar grajščak ni upal se dalje sprehajati, temuč jo zavije naravnost proti gradu. Nekako tesno mu je bilo pri sercu. Ciganove besede so ga oplašile, čeravno ni prav vedel zakaj.

Ko prideta s sinom v grad, bila je že vsa družina pri obedu. Svinske krače in plečeta so molela iz velicih skled, na lesenem okrožniku je ležala pečena divjačina, pisane majolke pa so romale napolnjene z vinom po dolgej mizi na okrog.

„Bog živi našega gospoda grajščaka!“ zakliče pervi hlapec gospodarju nasproti ter mu poda majolko.

„Le pijte in veselite se, pa glejte, da pameti ne izgubite!“ odverne grajščak, in ne sprejemši hlapčeve prijazne pouudbe odpravi se nemudoma po stopnicah gori v svojo sobo.

To nenavadno ravnanje se je družini jako čudno zdelo. Vsako leto ta dan je bil grajščak ves čas pri njih ter se veselil ž njimi, danes pa se še zmenil ni za-nje.

„Kaki pes mu je neki danes,“ godernjal je eden hlapcev, „da se tako čmerno derži, ko bi bil metle upal. Še ne pije ne, ko mu človek ponudi. Gospoda ima res svoje muhe.“

„Nekaj ga je vjezilo,“ pravi drugi, „danes ga že ne bo več k nam.“

In res je bilo tako, grajščak se ni več prikazal. —

Noč se je že približevala. — Hlapci so postajali vedno veselejši, kolikor bolj so se praznile majolke, in kmalo se je razvnel živ pogovor med njimi, ki je tu pa tam včasih tudi nekoliko prepira napravil, ako kakemu termoglavemu hlapcu ni bilo kaj všeč. Nihče ni več porajtal, je-li gospodar med njimi ali ne, saj so se sami tudi lehko dobro zabavali. — Grajski valpet je bil danes nekako nenavadno prijazen. Vedno je lazil krog mize, posedel pri tem in unem nekoliko ter se pogovarjal ž njim, potem zopet vzel majolko ter sam prinašal vino na mizo. „Le pijte, fantje!“ priganjal jih je, „grajščak nam ga je zastonj dal; ta sod moramo izprazniti in če ne bo dovelj, preskerbim vam še jaz kaj. Tacih dnevov je malo v letu, toraj jih je treba dobro porabiti.“

Hlapcem se je čudno zdelo, da se je ravno danes valpet naenkrat tako spreobernil, ker je bil poprej vedno jeznarit in hudomušen. „Ko bi bil vedno tak, kot je necoj,“ dejali so nekteri, „bi bil zlatega denarja vreden, ali jutri bo pa gotovo zopet godernjal in se kretil, kot bi imel polno vtisek.“

Zdajci pride v sobo hlapec Luka, ki se je bil prej nenadoma nekam izgubil. Približa se valpetu ter mu migne skrivaj z očmi. Ta ga je razumel in koj potem se odpravi iz sobe.

Zunaj na dvorišču pri stari lipi, ki je raztezala svoje z mahom poraščene veje daleč okrog, slonel je berač černi Jurij.

„Hej Konrad!“ ogovori potihoma valpeta, ko se mu približa, „ali kaj dobro gostiš hlapce?“

„Prav dobro. Vsi so že pijani, in preden bo polnoči, bodo že vsi spali, kot bi jih pobil.“

„Mi smo že pripravljeni pod gradom, le dogovorjenega znamenja še pričakujemo, da planemo v grad.“

„Le brez skerbi bodite, z Lukom bova že vse tako vravnala, da bo prav. Vse gre po sreči.“

Černi Jurij se zadovoljno nasmehne ter odide iz grada, valpet pa še nekaj časa stoji na dvorišču skerbno se ogledovaje, kot bi se bal, da ne bi ga kedo opazoval, potem pa se zopet odpravi v sobo k družini. —

Tudi Bogomil je bil pri gostiji, pa on se ni vdeležaval veselih pogovorov in ni pil vina. Sedel je v najzadnem kotu tiho in zamišljeno, ko bi nekaj važnega prevdarjal. „Pij, fant, pij!“ silili so ga nekteri tovariši, „da boš prej zrastel in močan postal, kot smo mi, — glej, kaki ferkovec si še! Ne derži se, kot bi ti bile pute kruh snedle.“ Pa Bogomil se ni dal k ničemur prisiliti, zatoraj so ga pustili hlapci iz nimar ter ga niso več nadlegovali.

Videti, da se nihče več zanj ne briga, popusti skrivaj druščino, splazi se v sobo, kjer sta stanovala s starim hlapcem in ondi snemši s kljuke velik ključ, odpravi se tiho stopaje po inostovžu proti ječi, kjer je bil Ožbe zapert. — Tema in zviti mostovž ovirala sta mu hojo, da je moral večkrat šlatati ob zidu in z nogo tipati po tleh, da ne bi padel v kako jamo. Srečno dospe do kamenitih stopnic, po katerih se varno plazi doli. Tu odpre kolikor moč potihoma duri, zapre jih zopet varno za seboj, potem pa tiho zašepeče: „Ožbe!“

„Kedo je?“ praša jetnik osupnjen, vedeti, da jetnišničar ne hodi tako pozno tu sem, in se mu je tudi glas čisto drugačen zdel.

Bogomil se mu približa, poda mu tresočo roko ter pravi: „Ožbe, ali ne poznaš več Sabinke?“

„Za Boga svetega!“ vsklikne mladeneč prestrašen, „dekle, kako prideš ti tu sem?“

,Pridem te rešit, Ožbe. Ti si že slab, kakor sem se prepričala, zbolel boš, če boš še delj časa bival v tem zaduhlem, nezdravem kraju, in potlej ne bom imela žive duše na svetu, ki bi jej bilo mar za-me, ko bi prej ali pozneje poklical Bog staro rednico k sebi, — nikogar, ki bi me ljubil. — Hlapci so necoj vsi pijani, nikogar ni zunaj, tedaj boš lehko ubežal, jaz pa ostanem v ječi mesto tebe; lože bom prestajala, ker sem še zdrava in terdna. Upam tudi, ako grajščak izve moje djanje, da se me usmili, in obadva bode pomilostil.“

Potem mu Sabinka ob kratkem razloži, kako je prišla v grad ter jej je bilo mogoče priti v ječo.

Ožbe je dolgo molčal. Sabinkin junaški sklep ga je tako ganil, da ni mogel spregovoriti besede. Slednjič reče: „Ne, ljuba moja, tega ne smem storiti, samovoljno se ne smem oprostiti ječe. Bog, ki ve mojo nedolžnost, bode mi dal moči, da preterpim to nesrečo, in on edini me bode rešil iz ječe. Pojdi, Sabinka, pojdi, da te kedo ne zasači! potlej bi bila tudi ti nesrečna.“

„Oh Ožbe, ubogaj me!“ prosi deklica jokaje, „ti boš zbolel in umeri, če boš še delj časa tukaj.“ —

Zdajci se zasliši v gradu hrup.

„Za božji čas, dekle, — beži;“ vsklikne Ožbe prestrašen.

„Kaj pomeni to?“ pravi Sabinka plaha in teče k durim. „Ožbe, premisli si, jutri večer zopet pridem,“ pravi še na pragu, potem pa zaklene duri ter hiti v grad.

Prišed v sobo, kjer je bila prej gostija, ne najde nikogar več razun dveh hlapcev, ki sta smerčala pijana pod mizo leže.

„Roparji so v gradu!“ pravi deklica sama pri sebi, zgrabi ondukaj ležeč meč ter teče po skrivnih stopnicah, ki so jih grajski le malokedaj rabili, v zgorno nastropje. — —

Nemara, da je grajščak to noč res kaj hudega slutil, da ni mogel spati, ali pa mu ni dal hrup med družino v spodnji sobi pokoja. Dolgo po noči je slonel še oblečen pri oknu ter zerl skozi napol namerznjene šipe v temno noč.

Nakrat nastane na dvorišču hrup. — Grajščak teče nemudoma na mostovž gledat skozi lino, kaj je, pa kakor stena prebledi, ko vidi spodej mnogo čudno oblečenih mož, katerim so obsevale plameteče baklje divje, obraze.

„Sv. Mati božja! roparji so!“ pravi bolestno, teče v sobo, zaklene duri in z mečem v roki pričakuje, kaj pride.

Kmalo se pridervi vsa druhal po stopnicah gori.

„Tukaj-le notri bode!“ sliši se oholi glas, in nekdo loputne ob duri, da koj zapah odjenja.

Roparji prigerme v sobo; perva med njima sta bila valpet in čemi Jurij.

Kakor okamnel je stal grajščak pri tem prizoru in roka mu je omahnila, da mu je skoraj meč izpadel.

„Ali me še poznaš?!“ zagermi čemi Jurij, ki ni bil več beraško oblečen. „Vem, da si že pozabil nekdanjega Kolomana, pa nič ne de, on te pride vendar še obiskat. Menim, da boš necoj bolj ponižen, nego si bil nekdaj.

„Zločinec, poberi se iz moje sobe, da ne oskrunim svojega meča s tvojo kervjo!“ pravi grajščak serdito in kri mu zalije obraz.

Drugi roparji so se ta čas pozgubili po gradu, da bi pobrali, kar je vrednosti, le Jurij z valpetom ostal je v sobi, kajti njemu ni bilo mar ropati, le želja maščevati se ga je navdajala.

Grajščak je dobro spoznal svoj brezupni stan, vendar se ni tresel, hotel je svoje življenje, kolikor moč, drago prodati, kakor se spodobi hrabremu vitezu. — „Pogini, nesrečnež, kakor zaslužiš!“ zakriči jeze bled in zavihti svoj meč, pa orožja ne manj vajeni Jurij mu ga izbije in v tem trenotku ležal je vitez na tleh pod težkimi nasprotnikovimi koleni. „Tudi ti ne smeš poginiti, kakor se spodobi vitezu plemenitega rodu,“ kriči Jurij, „temuč zunaj na drevesu boš visel, kot razbojnik.“

Že sta jela tolovaja grajščaka vezati, da bi ga vlekla ven, kjer se je imelo veršiti strašno dejanje, ko plane v sobo Sabinka, in videti, kaj se z gospodom godi, prekolje z mečem valpetu glavo, da se ta koj mertev zverne na tla. — Strašno zakolne Jurij ter plane kviško, da bi kaznoval prederzneža, ki si je upal njegovega najboljšega tovariša umoriti, pa v tem hipu vidi, da nema več orožja, kajti namišljeni mladeneč izderi mu je bil meč, preden se je nadejal.

Jurij spoznavši nevarnost pahne Sabinko stran, ki mu je hotela zastopiti pot, ter zbeži ven, da bi prikričal druge roparje na pomoč.

Ta trenotek porabi Sabinka. Berž poreže grajščaku vezi, s katerimi je bil že zvezan na rokah, ter veli: „Sedaj pa hitiva, dokler je čas, sicer sva izgubljena!“

„Kam?“ praša grajščak, ki je bil še ves zmešan. „Kje je moja žena, kje sta otroka?“

„V varstvu!“ odverne Sabinka ter vleče gospoda seboj, ki se je še obotavljal.

Po skrivnem hodu prideta na vert, kjer je v strahu in trepetu čakala gospa z otrokoma in služabnico. Vertna vrata so bila odperta, roparji so jih menda odklenili, da bi jim bilo lože uteči, ko bi jim v gradu spodletelo. To priliko porabijo naši begunci in brez omude mahnejo jo po temnem gozdu v dolino. Lahno, kakor serna tekla je Sabinka naprej iskaje boljše poti, da so jo drugi komaj dohajali. Slednjič pridejo do koče ob Muri, kjer je stanovala stara Špela.

V sobi je bila luč in deklica poterka na duri. Stara Spela pride odpirat in začudeno ogleduje to nenavadno druščino zunaj.

„Le noter stopite!“ veli Sabinka s spremenjenim glasom ter potisne klobuk bolj globoko na čelo, da bi je Špela ne spoznala pri gorečej terski, „tu bomo varni.“ —

„Kaj pa se je zgodilo, za Boga!“ praša preplašena Špela, ko spozna grajščaka.

Sabinka jej ob kratkem pove ves dogodek ter veli, naj ugasne luč in bode tiho, da jih roparji ne zasačijo.

„Kje pa je strežnica z dečkom?“ vpraša grajščak prestrašen, ki je še le sedaj pogrešal stare služabnice, ki je bežala z malim Vilkotom in zarad starih, okornih udov vedno zaostajala za druzimi. Zarad strahu in splošne zmešnjave je ni nihče pogrešal po poti. „Za božji čas, zgubila sta se, ali pa so ju vjeli roparji!“

„Sin, moj sin! kje je moj Vilko?“ zaječi bolestno gospa slišati, kaj se je zgodilo.

„Jaz ga grem iskat,“ pravi plemenitaš, „dobiti ga hočem — moram, morda še ne bo prepozno.“ Pri teh besedah hoče iz hiše, pa Sabinka ga zaderžuje.

„Za Boga, ne hodite ven necoj, gospod, vse mergoli tolovajev, in če vas dobodo v pest, veste kaj vas čaka. — Služabnica je že slabotna, ni nas mogla dohajati, nemara je zgrešila pot ter jo krenila po hosti v drugo stran, kjer so ogljarske koče. Lehko sta sedaj z dečkom že v varnosti. Le Bogu ju priporočimo in Mamki božji, in videli boste, da bo vse prav.“

Grajščak se da pregovoriti upaje, da sta ona dva morda res srečno ubežala, ter ostane. Celo noč so čuli ter zerli proti gradu, mene, da se bo zdaj zdaj pokazal rudeči petelin na strehi, pa bodi si, da so bili roparji zadovoljni samo s plenom, ali pa so se bali, da ne bi prišli kmetje na pomoč ter jih zasačili; — pustili so grad čisto nepoškodovan. —

Drugo jutro, ko se jame svitati, prileze stara služabnica vsa spehana proti koči, — dečka ni imela seboj.

„Kje imaš mojega otroka?“ jekne grajščak ter jej hiti naproti ves brezumen videti, da pride služabnica sama.

„Milost, gospod, milost ubogej siroti!“ stoče starka ter se zgrudi pred vitezom na tla. „Koj pod gradom se mi je včeraj deček zgubil. Pretaknila sem vse kote, lazila celo noč okrog iskaje ga, in klicala njegovo ime, pa ni ga nikjer. O Bog, kaj mi je vendar sedaj početi!“

„Nesrečnica!“ zakliče grajščak, „moje dete je gotovo v roparskih rokah. — Bogomil, teci koj po vaseh po kmete, jaz pa grem v mesto po ljudi. Vse se mora oborožiti in hiteti za tolovaji; dobiti jih moramo, ko bi bili križem sveta. Podvizati se moramo, nemara še ni prepozno.“

Obadva zapustita nemudoma kočo ter se odpravita vsak svojo pot.

13. Stara pestunja.

Kake dve uri od Radgone poteza se prijetna dolina, katero obgrajajo nizki holmci, dan današnji obsajeni z vinsko terto, takrat pa so bili pokriti še z gostim smrečjem, varno skrivališče divjim živalim in tudi malopridnim ljudem.

Živa duša ni zašla tu sem, razun kacega lovca, ki je prišel zjutraj rano čakat divjega petelina, ko je ta sede na suhej veji že starosti operele smreke pevaje vabil svoje pute k sebi in v svoji strasti ni zapazil sovražnika, ki je nameril vanj smertonosno puščico.

Na severni strani te doline, kjer so se hribje strinjali in delali majhen ovinek, širila se je prijetna tratina, krog in krog obdana z vitkimi jelami, da je človek ni prej zapazil, dokler ni stopil vanjo. Bister potok jo je pretakal vije se v malih ridah po peščenem produ med visoko travo, ki ga je tu pa tam čisto prerastla, da je bilo videti, kot bi bil nakrat v zemljo zlezel in se na drugem kraji zopet prikazal. Ob potoku sredi tratine rastla je dolgoveja verba, edino drevó te baze med jelovjem in smrečjem, kot bi se bila kje sperla s svojimi sestrami ter zašla v to samoto. Silo stara je morala biti, kajti deblo je bilo od verha do tal razpočeno, iz razpokline pa, kjer je les strohnel in se perst nabrala, rastle so hajhine smrekice, kot bi zavidale starki ta prostorček pri potoku in se hotele same ondukaj vgnjezditi.

Tikoma pri verbi je stala koča, — ali prav za prav borna lopa; kajti bila je sestavljena iz okleščenih verhačev, pokrita s smrekovimi kožami, ki so bile samo s tertami privezane in kameni obložene, da jih ni mogel veter tako berž odtergati ali pa solnčna toplota skrivenčiti in izbokniti. Videti je bilo na pervi mah, da se stavitelj tega pohištva ni dosti pečal za ličnost in priročnost, marveč je skerbel, da je bila baraka le berž gotova in sposobna varovati pred močo in mrazom. Samo tri kole je zabil v tla, četertega pa je nadomestovala verba, na katero je bila koča naslonjena, in to je bil gotovo najmočnejši steber, kajti uni trije so že vsi švedrasto stali in ko ne bi bile obilne podpore strehe deržale, bila bi se že zdavnej zježila in polomila.

Pri vsem tem pa je moralo bivanje v tej samotnej dolini sredi naravine krasote poletni čas jako prijetno biti, ko je bila vsa tratina zelena in z neštevilnimi raznobojnimi cvetlicami potrošena, ki so širile svojo vonjavo po okolici. Log je dajal prijetno senco, kamor so vabili ptički s svojim žvergoljenjem, in bister potoček gasil je žejo s svojo hladno vodico gozdnim prebivalcem. Ali ta hip, ko se verši naša povest, ni bilo ondi najti niti zelene trate, niti pisanih cvetek. Debel sneg je pokrival čez in čez dolino, po drevesnih vejah se je deržalo ivje v gručah, potok pa je bil premerznjen in s snegom žameten, da se prav nič ni poznalo kod teče.

Drugo jutro po onej strašnej dogodbi v Radgonskem gradu, ko je še gosti mrak pokrival okolico, stopal je naglo v dolg plašč zavit človek proti omenjeni koči. Pod plaščem je nesel nekaj v naročji, in čeravno je imel sneg terdno skorijo, se je gredočemu vendar večkrat vderla stopinja, kar mu je hojo zelo oviralo. — Prišed do koče, ogleda se varno po vseh krajih, potem pa stopi k majhnemu oknicu ter poterka.

„Kedo terka?“ čuje se znotraj ženski glas.

„Jaz!“ oglasi se zunaj čakajoči.

„Kedo pa je to — jaz? — Sedaj toliko vem, kot prej. Nikomur ne odprem, če se mi po imenu ne razodene.“

„Le odpri, Marjana, le boš videla, da bo prav. Stari znanec je, ki si ga morda že pozabila, on pa te še ni.“

Ženska v sobi se je dala preprositi, bodi si, ker jo je ptujec po lastnem imenu nagovoril, toraj jo je moral poznati, ali pa se jej je tudi glas zdel nekoliko znan; odperla mu je vezne duri in možek zgine v hišo.

„Marjana, zakaj nisi zakurila v peči?“ nadaljuje potem ptujec, „mraz je v tej bajti, kot v pesjem hlevu. Menil sem se pogreti, pa me tu še bolj zebe, nego zunaj.“

„Saj sem sinoči pol štora pomaknila v peč, pa nič ne izda,“ zaterjuje gospodinja prižigaje smolnato tersko. — „Ali povej mi vendar, kedo pa si, da veš moje ime? Jaz te ne poznam.“

Goreča terska je razsvetlila sobo, ki je bila jako siromašno opravljena. Dve dolgi klopi pri peči, na kterih je ležalo nekaj umazanih cap, červiva, polomljena miza in kup slame v kotu mesto postelje, bilo je vse orodje. — Starikava ženska je stala ptujcu nasproti, ki se je vsedel k peči in še vedno deržal nekaj skritega pod plaščem. Bila je borno oblečena, sivi lasje so jej mahali po ramah nepočesani, a gerbasto, vpadlo lice in koščene, vele roke kazale so, da starka ni imela ravno najslajših ur na svetu. Začudeno je gledala poraščenega moža, ki se jej je poredao režal nasproti.

„Marjana, kaj me res ne poznaš?“ pravi jej.

„Za Boga! nikdar te še nisem videla.“

„Ali se še spominjaš Kolomana, katerega si kot malega dečka pestovala? — Vidiš, jaz sem Koloman.“

„Za božji čas! ti Koloman?“ čudi se žena in sklene roki. „To ni mogoče; Koloman ni bil tako divjega obraza.“

„A vendar je Koloman z dušo in telesom, ki ga vidiš pred seboj. Nesrečni Koloman, zapuščen od vsega sveta, izgnanec, ki nema nikjer lastnije. Verjamem ti, da se je moje obličje mnogo spremenilo, postalo divje, kajti serd in želja po maščevanji zamorili ste mi vse človeško čutje v sercu, a postal sem — ne človek — divja zver, ki hrepeni le po kervi. — Ti si bila edina, ki si me ljubila, ko že nisem imel več starišev; ti si poznala moje lastnosti, ti si s prijaznimi besedami krotila razposajenega, divjega dečka, zatorej pa si mi tudi ostala vedno v spominu, in le, kedar se zatopim v otročjo dobo, pozabim nekoliko svoje osode in sem zopet za trenotek srečen. — Pretekla so mnoga leta, ko me ni bilo več v deželi, in ko sem se zopet vernil, jel sem najprej pozvedovati po tebi. Zvedel sem vso tvojo nesrečno osodo, iskal te povsod, dokler nisem slednjič našel svoje nekdanje dobroserčne pestunje. — Marjana, ti si se zelo postarala, zelo, a vendar bi te bil spoznal na pervi mah, ko bi te bil kje srečal.“ — Pri teh besedah je pobesil Koloman glavo in dolgo sedel molče. Mladostna doba bila mu je zopet živo pred očmi. Vest, ki tudi pri največem hudobnežu nikdar popolnoma ne zamre, temuč se zdaj pa zdaj za trenotek zopet oglasi, zbudila se je tudi v Kolomanovih persih ter mu očitala njegove pregrehe. Želel si je zopet biti otrok in z nova pričeti svoje življenje, ali sedaj je bil že zastareli grešnik, vsa njegova pretečena leta bila so napolnjena z zločinstvom; zdelo se mu je nemogoče, verniti se na pravo pot. In misel, da njegov nasprotnik še živi, da se ni mogel zmaščevati nad njim, ta mu je razvnela zopet kri ter zamorila zadnjo betvico blazih čutov v sercu, ki jih je še imel.

Tudi stara Marjana je stala molče Kolomanu nasproti: bila je ganjena do solz. Danes je pervikrat zopet videla človeka, ki ga je nekdaj nosila v naročji, ga varovala in mu pripovedala pravljice ter ga učila moliti. Pozneje pa sta delila obadva enako osodo. Ko je Kolomana grajščak spodil od hiše, odpravili so tudi staro pestunjo, kot nepotrebno stvar, iz grada brez vsakoršine podpore. Oddalila se je od ljudi ter se preselila v to samoto, kjer jej je pripustil usmiljeni ogljar svojo lopo, da je imela žena na stare dni vsaj lastni kotiček, da je niso ljudje pehali od hiše do hiše. —

„Koloman povej mi vendar, kako naključje te je zopet prineslo v domači kraj!“ preterga žena molk čez nekaj časa. „Jaz sem vedno dejala: — Nikdar več ga ne bom videla.“

„Ti prašaš, kaj me je sem prineslo?“ zakrohoče se Koloman tako divje, da je starko groza obšla. „ Vašega grajščaka sem prišel obiskat. Vedel sem, da bi me nemara že rad videl po dolgi ločitvi.“

„Sveta božja pomagavka!“ pravi žena prestrašena videti Kolomana tako razburjenega, „človek, ti nekaj strašnega namerjaš!“

„Ne namerjam več, temuč sem že poskusil maščevanje. Le škoda, da se mi je tako slabo sponeslo. Mladiča sem dobil v pest, stari lisjak pa jo je odtegnil. Ali tudi njemu ni še odbila maščevalna ura, našel ga bom, če bi šel tudi križem sveta.“ Rekoč odgerne svoj plašč ter položi na klop malega dečka, ki je bledega obraza in z zapertimi očmi nepremakljivo ležal, kot bi bil mertev. — „Vidiš, to je grajščakov sin!“ nasmeje se tolovaj odurno.

„Jezus, Marija!“ jekne starka, ter odskoči plaha videti ta strašni prizor. „Nesrečnež, kaj si storil, nedolžno dete si umoril!“

„Ni mertev ne, samo mraz in strah sta ga prevzela. Le deni ga na gorko, pa bo zopet oživel, kopriva ne pozebe za kar si bodi. Sin je Radgonskega grajščaka, in takovega zaroda ne popari slana tako berž.“ —

Ali žena se ne gane z mesta, kot bi bila okamnela. Še čula ni Kolomanovega povelja, temuč je zerla sterme na klopi ležeče dete, na katerem se še ni pokazal nikakoršni znak življenja. Koloman vzeme sam otroka, položi ga na slamo ter ga jame dergniti in mu sopsti v obraz. Po dolgem prizadevanji fantič spregleda, začuden se ozira in videti se v rokah tujega moža v umazani koči, jame na glas jokati. „Nič se ne repenči, mala živalica, saj ti ni nobena sila!“ godernja Koloman. „Mar hočeš tudi tako ošaben biti, kot je tvoj oče, da se ti gabi v tej koči na slamnatej postelji?“

„Hvala Bogu, dete živi!“ vzdahne žena, kterej se je odvalil pri tej priči težek kamen s persi. Berž pripravi, kolikor moč, dobro in gorko postelj malemu Vilkotu, streže mu, ter ga jame tešiti, rekoč, da bo kmalo zopet prišel k mami. — „Daj starišem otroka nazaj!“ oberne se potem h Kolomanu, ki je z nekakim divjim dopadanjem opazoval svoj plen. „Celo divjo zver je bolje umoriti, nego jej vzeti mladiče, kaj še le čuti ljubeča mati, ako jej iztergajo iz naročja dete, ki jej je drajše, nego lastno življenje! Lepo te prosim, imej usmiljenje z ljudmi, da bode Bog imel usmiljenje s teboj!“

„So mar imeli ljudje z menoj usmiljenje?“ pravi z zaničljivim posmehom Koloman. „Mar mi niso vzeli, kar je vsakemu človeku najdrajše na svetu — domovino in svobodo? Me li niso pahnili neusmiljeno med svet brez vse pomoči in tolažbe, da sem postal zločinec, katerega ne čaka nič druzega, nego rabeljnov meč? Da, starka, tudi za me bi bilo bolje, da bi me bili umorili, nego so me pripustili tako strašili osodi! — In jaz bi s takovimi ljudmi imel usmiljenje? — Ta otrok mora biti zanjka, v katero se bo vjel stari, kajti prisegel sem, strašno prisegel, da prej ne neham, dokler ne izpolnim maščevanja.“

„Človek ne sme nikdar šiloma segati v božjo pravico. Maščevanje je Bog sam sebi prihranil, in gorje onemu, ki se vdeleži umorstva. Mar si že pozabil čisto kerščanski nauk, ki sem te ga nekdaj učila? Oh Kolo, Kolo poboljšaj se, sicer te bo hudo zadela božja roka. Ubogaj vsaj še enkrat staro ženo, ki ti dobro hoče, boš videl, da bo prav. Ali boš storil?“

„Ne morem, — ne smem, prepozno je že. Saj se je on tudi pregrešil zoper božjo pravico, ko ni je z lažnjivimi tožbami nakopal nesrečo.“

„Ne boj se, tudi njega se ne ogne božja šiba. Prej ali poznej ga doleti kazen. In če bi na tem svetu odšel božjemu serdu, kaj pa ga čaka nekdaj, ko bo stal pred ostrim sodnikom, ki bo sodil krivične in pravične, vsakterega po zasluženji? — Oh Koloman, bolje bi bilo, da ne bi te bila videla, nego da prideš k meni, kot tolovaj, razbojnik.“

Britke solze so se vderle starej ženi po velem licu, videti, da se ta človek ne da omečiti, da je hudobija pri njem pognala že preterdne korenine, nego da bi je bilo moč izruvati: in jokala je na glas, kot malo dete.

„Ne joči, Marjana, ne joči!“ pravi jej tolovaj. „Koloman ti ne bo več težil serca, ognil se ti bo spoti za vselej. Hotel sem te samo enkrat še obiskati, in to sem izpolnil.“

Zdajci se začuje zunaj šunder in po snegu prigazi nekaj možakov.

„Moji tovarši prihajajo,“ pravi Koloman. „Ne kliči me več po pravem imenu, nihče ne sme vedeti, kedo sem, temuč zovi me, kakor mi drugod pravijo „černi Jurij,“ veš! Za trenotek posedemo še tvojo kočo, da se okrepčamo, potlej pa gremo v gore, kjer imamo svoje prosto bivališče.“

Veža se je kmalo napolnila divjih tolovajskih obrazov, katerim je v gručah viselo ivje po bradah in mustačah, da so bili vsi beli. Koloman jim gre naproti ter jih prijazno pozdravi, potem pa zakurijo na ognjišči velik ogenj in obesijo nadenj okajen kotel.

Marjana se ni ganila iz sobe, sedela je na postelji pri Vilkotu, ki je še vedno jokal klicaje ata in mamo, ter ga tolažila z ljubkajočimi besedami. —

Tolovaji so urno razsekali seboj prineseno mesenino ter jo pometali v kotel, potem pa so posedli po tleh, vzeli vsak svojo čutaro v roke ter jeli krepko vleči iž njih.

„Le pijmo ga, sej smo ga zaslužili,“ spominja pervi, „presneto nam je terda pela.“

„Ali ste razpostavili straže na okrog, da nas kedo ne zasači?“ vpraša Jurij, „grajščak bo gotovo na nogah z vsemi svojimi hlapci.“

„Smo, smo, pet jih stoji krog po gričih, brez skerbi smo,“ odverne drugi.

Jurij je z glavo prikimaje naznanil svojo zadovoljnost ter se vlegel med nje.

„Precej dobro nam je šlo sinoči,“ prične potem eden tolovajev, „samo to je škoda, da je Konrad padel; bolje bi bilo, ko bi bili tri druge izgubili.“

„Kedo pa je bil drugi vzrok, nogo Vid,“ odverne drugi. „Jaz sem mu rekel, naj pri vas ostane, pa me še slišati ni hotel. Najpervi je bil v vsaki omari, in odnesel je, kar se je le odtergati dalo. Za krajo je dober, druzega pa ni nič ž njim; če kedo z mokro vejo pride, pa že beži. Jaz nisem bil nikdar prav zadovoljen, da se je vteknil v našo družbo, pa ker Jurij ni nič rekel, sem pa tudi jaz molčal. Največ je odnesel, storil pa nič. Sedaj sta naenkrat izginila s tistim grajskim hlapcem Lukom, nič ne vemo, kam sta šla. Denar imata, ne bo ju pes vzel.“

„Mi smo bili koj v začetku abotni, da smo se mešali v ono neumnost z grajskim valpetom,“ pravi tretji. „Valpet bi nam ne bil nič na poti, lehko bi bili vse eno prilomastili v grad. Sedaj pa imamo, ko nas je ta rujavi Vid opeharil. On je meso pojedel, nam pa kosti pustil. Če ga kedaj dobim, bom mu takovo pritisnil, da bo koj gagnil, in bo; zakaj pa goljufa?“

Jurij ni rekel pri tem besedovanji ni bev ni mev, in ko so plen delili, ni hotel najmanjše stvarice, rekoč, naj le zase ohranijo, čemur so se roparji jako čudili, ker je sicer Jurij vselej najboljši kosec izbral in za-se prihranil.

„Jurij je bolan,“ dejali so nekateri, „vino naj bolj pije, pa bo koj zdrav, in svinjsko meso je.“ —

Kosilo je bilo kuhano, in roparji so planili po njem, kot gladni volkovi.

„Zakaj pa niste sinoči gradu zažgali, kakor sem vam ukazal,“ pravi Jurij med jedjo, „vi ste pravi bebci. Če nisem povsod sam zraven, pa ni nič.“

„Jaz sem dvakrat vtikal bakljo pod streho, pa ni hotelo goreti,“ oglasi se eden roparjev. „Potlej pa videti, da so že vsi drugi zapustili grad, sem jo pa tudi jaz pobral, kajti mislil sem si: Grajščak je ubežal, kedo ve, če ne prižene seboj kardelo kmetov in ti bi me premlatili ter mi preterli ude, da bi nikoli več ne lazil po gradu ni kje drugod.“

Tolovaji so bili ravno najbolje volje ter jeli krožiti z neprijetnim glasom ne ravno preveč poštene pesmi, ko prisopiha eden tovarišev, ki je stal na straži, in z vso silo plane v vežo. — „Bežite, — vse černo jih je!“ pojema zasopljen.

„Koga je vse černo?“ prašajo roparji.

„Grajskih; kmetje gredo z vilami, motikami in Bog vedi s čem so še oboroženi. Zdaj zdaj bodo na ovinku. Podvizajte se, sicer boste drevi že vsi v kertovi deželi.“

Tolovaji popuste v trenutku bajto in se razgube po hosti. Jurij plane v sobo, kjer je ležal deček, bil je čisto pozabil nanj, pa niti stare Marjane, niti dečka ni bilo več ondi.

„Amen je, vse je preč!“ kričal je Jurij z zobmi škripaje. „Vse mi je nasprotno, vse me preganja, celo oni so mi nezvesti, ki so me nekdaj ljubili.“ Potem pa tudi on zbeži najposlednjiši za svojimi tovariši v gore.

14. Rešitev.

Radgonski grajščak je še tisto jutro zbral celo vojsko skupaj ter jo razposlal na vse kraje, da bi zasačili roparje. — Kmetje s cepci, vilami, in kar je kedo v naglici zgrabil, priderli so v hipu na grajščakovo povelje pred grad, kjer se je zbirala truma. Glavno četo, ki je obstajala iz domačih hlapcev in meščanov, ki so bili večidel vsi na konjih in dobro oboroženi, vodil je grajščak sam, kmete pa je razdelil Bogomil, kateremu je izročil grajščak poveljstvo, v več oddelkov, ter jih razposlal po raznih potih proti goram, kamor bi jo bili najberž roparji mahnili.

Da je imel Bogomil najteži posel, razume se samo po sebi, kajti kmetje so se zbrali na grajščakov poklic samo zato, ker so vedeli, da bi jih sicer kaznoval, ko ne bi ubogali, mar pa jim ni bilo dosti iskati tolovajev po gozdih. „Naj grajščak sam lovi tatove,“ dejali so, „saj ima dosti oboroženih hlapcev. Kaj nam mar, če so oropali njegov grad, ako nas kaka nesreča obišče, nam bodo grajski figo pomagali.“

„Preklicana reč, jaz imam otroke doma pa ženo, kedo jih bode redil, ako mi kaki ropar pomakne nož v goltanec, ali pa mi prepara trebuh, da bom imel koj dovelj?“ obotavljal se je pervi.

„Kaj še to,“ ugovarja drugi. „Tolovaji so vsi pesji, ako zvedo, da smo kmetje pomagali grajščaku, prišli bodo in nam vas zažgali, po zimi, potlej se bomo pa pri solncu greli, ne? Kaj porajta takov človek, ki je že vseh hudobij poln, če tudi siromaka v še večo revščino pripravi.“

Tako so godernjali celo pot med seboj, in kedar je kedo mogel, zmuzal se je na stran, bodi si proti domu, ali pa gret se v kako bajto. Bogomil je imel slednjič samo majhino število mož, ki so mu ostali zvesti, in to kardelce je pripeljal v ono dolino, kjer je stala samotna koča.

Po snegu so se poznale stopinje in iz koče se je dvigal dim, Bogomilu se nekoliko razvedri lice, zapove vsem največo pozornost, potem pa naglo obsujejo kočo od vseh strani. Pa zastonj je bil njegov up. Duri so bile odperte, pohištvo prazno, le na ognjišči je še gorel ogenj in v kotlu vrela voda. Razne, po tleh razmetane reči, ki so jih roparji v naglici popustili, poterdile so popolnoma Bogomilovo mnenje.

„Sled že imamo,“ pravi mladeneč. „Tukaj so roparji obedovali, le urno za njimi, nemara jih še dohitimo. Daleč še ne morejo biti.“

Urno so jo mahnili v hribe, Bogomil je bil vedno najpervi med njimi. Prevelike navdušenosti pozabil je bil čisto svojih spremljevalcev, katerim se menda ni tolikanj mudilo, kot njemu, in ko se že daleč v gozdu ozre po njih, vidi nakrat, da je čisto sam. Nekoliko ga spreleti mraz pomislivši, v kakej nevarnosti je, ko bi ga nakrat zasačili roparji. Klical je večkrat svoje tovarše po imenu, pa nihče se mu ni oglasil, razun jeka unostran doline. — „Oh, da bi ljubi Bog dal in mamka božja, da bi našli otroka ter ga oteli iz tolovajskih rok!“ jame potem na glas moliti. „Kajbo, če ga več ne dobomo! Ostal bole v družbi sirovih ljudi, vzrastel brez vsakoršnega poduka, brez poznanja Boga in njegove sv. vere, in slednjič postal morda sam ropar, ako ga hudobneži ne umore. — Ljubi Bog, dodeli mi, da jaz otmem tega otroka, da omečim potem grajščakovo serce ter ga preprosim, da izpusti iz ječe Ožbeta! Oh, ljubi Oče, le to mi še dodeli na svetu!“ — Nekako blago čutilo navdalo je po molitvi mladenčevo serce, čuti se zopet terdnega, neustrašenega, in s terdnim zaupanjem, da ga Bog usliši in mu pomaga, napoti se samši dalje po gošči. —

Globoko v onem gozdu, v grozno puščobni in dolgočasni kotelji, živel je takrat star samotarec ali puščavnik. Mož se je odpovedal že v zgodnej mladosti vsem svetnim veselicam in prijetnemu življenji ter se preselil tu sem, da bi v miru služil Bogii in se pripravljal na pot v večnost. — Skalnat berlog bilo je njegovo bivališče, gozdni mah njegova postelj. Pred berlogom je bila velika kamenita plošča — klečalo, — zgorej pa je bilo zataknjeno v skalnato steno sveto razpelo, ki si ga je sam izrezal. — Ta je bil edini kinč njegove sobe, njegovo edino premoženje. Tukaj je opravljal svojo pobožnost po dnevi in po noči, tukaj je preklečal že mnogo ur vtopljen v svete misli. Ni ga strašila ostra zima, niti letna vročina, vse je radovoljno preterpel v strahu božjem. Njegova obleka je bila terda kuta, obuvalo lesene coklje, in velik paternošter njegovo orožje. Dolga, že čisto bela brada segala mu je po persih, obraz mu je ovenel, a vendar so kazale prežive oči, da je njegov duh še vedno krepak. — Studenec, ki je curljal po gozdu, dajal mu je pijačo, malino germovje in druge gozdne jagode potrebni živež, po zimi pa je vžival suho sadje, ki si ga je po leti naprosil pri usmiljenih ljudeh. Pri tako pičli hrani bil je mož vendar še krepak, čeravno v letih, kajti njemu ni razjedala nikakoršna strast telesnih moči. —

Onega jutra vzeme sveti mož svojo bučo ter gre v gozd k studencu po vodo. Ko pride domu, najde v berlogu na ležišču majhnega dečka, zavitega v žensko krilo, ki se je mraza ves tresel. Začuden gleda to nenadno prikazen, še bolj stermo pa opazuje deček velicega, čudno oblečenega moža z dolgo brado in veliko palico v roki, na katerej je imel navezano bučo.

„Ljubo dete, kako prideš ti tu sem?“ ogovori ga prijazno puščavnik.

„Neka stara žena me je sem pripeljala ter me pustila rekoč, naj le tiho bodem, da me kedo ne sliši, — prišel bom kmalo zopet domu k mami,“ odverne deček neustrašeno.

„Kedo pa je bila tista žena, da te je samega pustila?“

„Ne vem; rekla je, da mora iti domu. Neki gerdi možje — Cigani — so naji bili zaperli v kočo, potlej sva pa ušla skozi okno in bežala sem v gozd. Mene je tako zeblo!“

„Ali je bila ona žena mar tvoja teta?“

„O ne!“

„Kje pa so mama?“

„Doma pri atu!“

„Kedo pa so tvoj ata?“ poprašuje puščavnik dalje smeje se dečkovim priprostim odgovorom.

„Naš ata so gospod. Meč imajo, pa konja, ki ima belo lisko na čelu. Meni so tudi obljubili, da mi bodo kupili konja, ko bom veči, ako se bom pridno učil. Sedaj že znam brati, vse čerke že poznam, gospod kaplan so me naučili.“

„To je prav lepo, ljubi dečko, da si tako priden,“ pohvali ga puščavnik. — „Kako pa ti je ime?“

„Vilko! — Ko je bil moj god, so mi kupili ata lep meč, pa ga imam doma v skrinji, mama so mi ga shranili, da ga ne zgubim. — Moja sestra pa se zove Anica; majhina je še, še govoriti ne zna, jaz že znam moliti. Ona pa druzega ne zna, nego vedno jokati; tako sitna je.“

„Zakaj pa nisi doma pri atu in mami?“ poprašuje dalje puščavnik, ki bi bil rad kaj več zvedel o dečkovi osodi.

„Ne vem. Sinoči smo bežali iz grada, ko so prišli tatje, sem pa ušel stari pestunji, ki je počasi kobacala po snegu in večkrat padla, ter tekel za atem, ki so bili že daleč spredaj. Doli v germovji me pa nakrat zgrabi kosmat mož, zamaši mi usta ter me nese seboj — daleč tje v neko bajto. Jaz sem tako jokal! Kavno tako kosmat je bil, kot vi, pa vi niste tako gerdi, kot je bil oni.“

Puščavniku se je reč nekoliko pojasnila in koj je sprevidel, kaj je moralo prav za prav biti. — „Le miren bodi!“ tolaži fantiča, „jaz bom že skerbel, da prideš kmalo k atu in mami domu.“ Potem nekoliko porahlja mah ter mu napravi kolikor mogoče gorko postelj, da ni dečka zeblo. —

Ne dolgo potem prikaže se pri vhodu mladeneč s svitlim mečem v roci.

„O jemine, naš Bogomil!“ vsklikne deček, uide puščavniku iz postelje ter plane prišlemu nasproti. „Tukaj-le sem, Bogomil, tukaj-le! Že vendar prideš po mene; le berž pojdiva domu, jaz sem že zelo lačen.“

„Vilko, kaj si tukaj!“ zakliče radostno Bogomil ter pritiska dečka k sebi. Dolgo ni mogel govoriti prevelicega veselja, le poljuboval je dete ter pritiskal na persi, kot bi bilo njegovo lastno. — Potem naznani puščavniku vse ob kratkem, kaj se je pripetilo, in obadva se nista mogla dovelj načuditi čudoviti dečkovi rešitvi. —

Neutegoma se odpravi Bogomil z Vilkotom proti domu. Ko prideta iz gošče, zapazita v dolini četo jezdecev, — bili so grajski hlapci, ki so v nekaki zadregi sem ter tje šverkali, kot ne bi vedeli, kam bi se obernili.

Bogomil vzame dečka v naročje ter hiti ž njim proti omenjenemu kraju. Zdajci mu pridirja po bliskovo nasproti jezdec, plane s konja ter se oklene otroka. — Bil je grajščak sam, ki je bil Bogomila že od daleč zapazil.

„O moj Vilko, priserčni Vilko!“ pravi s solzami v očeh objemajo in poljubovaje otroka. — „Zopet te imam, rešen si, — sedaj je vse dobro.“ —

Nihče ni več mislil na roparje, temuč grajščak zaukaže naravnost domu jezditi, da bi berž prinesel nesrečni ženi radostno sporočilo. Nekateri izmed hlapcev pa je po strani pogledoval malega Bogomila misle si: „Ta jo je dobro okrenil, ko bi bil jaz tako srečen! Padlo mu bo nekaj v pest, več, nego mi vsi drugi na leto zaslužimo.“

Domu prišed pokliče grajščak Bogomila. Moral mu je vse natanko razodeti, kako je našel dečka. —

„Zahtevaj plačilo!“ pravi potem plemenitaš. „Preveliko ne bo, zahtevaj, kar hočeš, da si mi le otroka otel.“

„Gospod!“ pravi mladeneč s slovesnim glasom, „moja služba v vašem gradu je pri kraji. Le eno prošnjo imam, lehko mi jo izpolnite, in druzega plačila ne bom tirjal. — Oprostite Ožbeta iz ječe! Vedite, jaz nisem mladeneč, temuč deklica, ne zovem se Bogomil, temuč Sabinka. Ožbe je moj brat, kajti zrasla sva skupaj pod eno streho v varstvu blage žene, ki sedaj tuguje doma po svojem gojencu. Izpustite jetnika, dovelj je že prestal, — morda po nedolžnem.“

Grajščak in njegova žena sta stermela osupnjena pri teh besedah, kot okamnela. Nihče ni vedel, je-li resnica, kar slišita, ali se jima le sanja. Še-le, ko ju Sabinka bolj natanjko prepriča, verjela sta, in nista se mogla dovelj načuditi velikodušnemu dekličinemu ravnanju.

„Če je takisto,“ pravi potem grajščak, „mora Ožbe še to uro iz ječe. Kar sem obljubil, moram tudi izpolniti. Vse mu je odpuščeno! Tvoj trud pa bodem dovelj poplačal, Sabinka, ko zopet dobim novo premoženje, sedaj so mi vse pobrali tatje, da ti ne morem kaj vrednega dati.“

Sabinka se mu veselja jokaje zahvali za Ožbetovo pomiloščenje, potem pa hiti z jetnišničarjem v ječo, da bi Ožbetu sama naznanila to veselo novico.

Ožbe je bil tedaj po dolgem terpljenji zopet rešen ter je užival zlato svobodo.

15. Nova žalost in skerb.

Nekaka posebna čut navdaja človeka, ako je prebil dolgo časa na ptujem, kjer mu ni bilo dopuščeno uživati naravine krasote domačega kraja, kedar pride zopet pod milo, domače nebo in se ondi razgleda. Ves svet se mu zdi nekako širji, gore visočeje, gozdje bolj mikavni in cvetke po pisanih livadah prijetnejše duhteče. Vsaka najmanjša stvarica ga zanimiva, vsak količek ima kaj posebnega zanj, kar mu prej nikdar ni prišlo na mar. Tu rasto drevesa, ki jih prej še ni bilo, ondi iščejo njegove oči stari, košati hrast, pod katerim se je tolikrat hladil, — ni ga več. Nemila sekira ga je posekala in le iz tal moleči štor kaže mu še, kje je stalo orjaško drevo. Na poti srečava ljudi, s katerimi že dolgo ni občeval. Vsi drugačni se mu zde, odkar jih ni videl. Ta se mu zdi zelo postaran, ondi zagleda deklico v najlepšem cvetu, ki je bila ob času njegovega odhoda na ptuje še čisto otročja. Marsikacega kmečkega očanca ali mamko misli pozdraviti kje na polji, pa ni jih več. Bela žena jih je že zdavnej pokosila in zdaj spijo mirno spanje v hladnem grobu na pokopališču. Koliko obrazov sreča na poti, ki so mu čisto neznani; molče zijajo vanj — neznanega ptujca, potem pa gredo dalje ne prašaje, kedo je in kam gre. Tako blizo se godi vsakteremu, ki pride čez več let zopet v svoj rojstni kraj, — med svojimi domačimi je ptujec. — Še veliko drugače pa se mora zdeti človeku, ki je preživel delj časa v zaporu, v temni ječi, kjer ni videl nikdar jasnega neba niti krasne narave, ako pride zopet na prosto. Kako vse novo se mu zdi po okolici, koliko krepkejši je zrak, ki ga diha, koliko prijetnejšo vonjavo puhte cvetice, odkar jih ni duhal, kolikanj krasnejše so ozaljšana drevesa z zelenjem in kako prijeten hlad je v njihni senci.

To vse je občutil tudi Ožbe, ko je bila tačas narava še pod belo zimsko odejo skrita ter ni bilo po okolici najti niti pisanih cvetlic, niti zelenih dreves, zdelo se mu je vendar zunaj vse tako veličastno, kot bi bil prišel nakrat v kako začarano deželo, kjer se vse ležkeče dijamantov in zlata, kakor mu je v otročjih letih pripovedovala sivolasa starka Špela. Hvaležnosti so se obračale njegove oči proti nebu — proti Najvišemu, ki je podelil tudi najmanjšemu červičku prostost, da se raduje življenja na božjem svetu, in goreča molitev puhtela je iz njegovih persi v zahvalo Onemu, ki tako modro vlada vse na svetu ter tudi njega ni pozabil v temnej ječi.

Večer je. — Solnce se je že zdavnaj skrilo za gore in samo kervavo-rudeča čerta na obzoru kaže še njegovo sled. Debel sneg leži po planjavi, katerega borno zimsko solnce še ne more raztopiti s svojimi žarki, drevesa po gozdih in vertih mole svoje goste veje kviško, po katerih se zibljejo vrane, kavke in drugi ptiči, katerih ni prepodila ostra zima v gorkeje kraje, ter naznanjajo s svojim neprijetnim krikom, da se spravljajo k pokoju; sicer pa je vse tiho okrog, kajti vsakteri je vesel, da more sedeti pri gorki peči ter se greti, ko je že po dnevi dovelj prezebal v gozdu opravljaje naloženo mu tlako po grajščakovem ukazu.

Iznad koče ob Muri, v katerej je vladala celo zimo žalost in tuga, dviga se višnelkasti dim preti oblakom, znamenje, da vlada v njej zopet življenje, kot nekdaj. — Sabinka stoji pri ognjišču, kjer plapoli velik ogenj, ter pristavlja in odstavlja lonce, preceja vodo iz posode v posodo, kakor se jej najbolj prav zdi. Ona že ve, saj je, čeravno še mlada, vendar že izverstna gospodinja. Njen obraz je bled, kot zid, oči zajokane in večkrat si otere z zastorom globoko vzdihnivši debele kaplje, ki jej pritekč po licu. Kaj je deklici, da žaluje, da se joče?

Tudi stara Špela ni vesela, čeravno ima zopet Ožbeta doma. V dve gubi stisnjena čepi poleg ognjišča in zre v eno smer v plapoleči ogenj, zdaj globoko vzdihne, zdaj jame zopet potihoma moliti, in kedar pogleda Sabinki v obraz, vdero se tudi njej solze curkoma po licu.

„Mati, pojdite v postelj, se boste prehladili,“ pravi čez nekaj časa Sabinka, „jaz bom že sedaj sama pripravila vse, ko ste mi pokazali, kako naj storim.“

„Ali dekle, ti se boš prevzela,“ odverne starka skerbljivo, „preveč se trudiš. Cele noči nič ne spiš, zraven pa še žaluješ. Čuvaj se nekoliko in privošči si počitka, jaz bom že sama tudi lehko včasih, stregla Ožbetu.“

„Ne ne, mati, vi še niste prav terdni, le spat pojdite, jaz bom že sama opravila, saj sem mlada.“

Neskončna radost, zraven pa tudi skerb, navdajali ste Špelo, videti, kako blago rejenko ima, ki si ne da ni miru ni pokoja, ki hoče vse sama storiti, samo, da bi vstregla njej in Ožbetu. Ne upaje si več ustavljati se dekličinim zahtevam, zleze Špela počasi v svojo kamrico, počene na postelj in sklenivši roki, jame polglasno opravljati svojo večerno molitev; saj spati jej ni bilo mogoče.

V sobi na postelji leži Ožbe upadlega obraza in z zatisnjenimi očmi. Neredno, naglo dihanje naznanja, da je bolan. — Grajščuk ga je sicer hotel po oprostenji v gradu obderžati ter mu podeliti zopet prejšno mesto, pa Ožbe ni hotel ondukaj ostati, temuč se je raji vernil v nekdanjo prosto kočo, kjer je preživel najslajša leta. Zadovoljno in veselo bi bil živel tukaj s Sabinko in Špelo, saj priprosti človek potrebuje tako malo, da živi srečno, — ali osoda je naklonila, da njihovo terpljenje še ni bilo pri kraji. — Nezdravi, vlažni zrak v ječi in slaba hrana, še bolj pa žalost in sramota, ki jo je moral prestati Ožbe, prevzeli ste ga tako, da se ga polasti huda vročinska bolezen, ter je njegovo stanje prihajalo od dne do dne vedno nevarnejše. — Sabinka je bila tačas res njegov pravi angelj varuh. Niti po dnevi niti po noči ga ni zapustila, večkrat si celo še urice spanja ni privoščila, čeravno jo je Špela opominjala, naj se varuje vsaj nekoliko, da še ona ne zboli. Kolikor je vedela in znala, mu je neprenehoma stregla, mu pripravljala zdravila ter skerbela po zmožnosti tudi za dobro in primerno hrano. —

Ko Sabinka izcedi zavreti čaj v majhino škudelico, odpre varno sobine duri ter zleze po perstih stopaje noter.

„Ožbe, ali spiš?“ popraša pol glasno.

„Naka; kaj pa je?“ pravi bolnik ter odpre oči.

„Na, tukaj sem ti pripravila čaj iz raznih zelišč, le pij ga, boš videl, da ti pomaga. Mati so nabrali te rože med šmarnimi mašami ter jih posušili, rekli so, da imajo veliko zdravilno moč v sebi in so že mnogim pomagale, morda bodo tudi tebi.

Bolnik se skloni na postelji ter vzeme škudelico, popije počasi zdravilo, potem pa se zopet vleže rekoč: „Sabinka, ti se preveč trudiš za-me, sama sebi nič ne privoščiš. To ni prav.“

„Oh ne govori tako,“ odverne deklica, „jaz sem zdrava, hvala Bogu! In ako ima človek zdravje, ima vse. Ko bi mogla kaj več za-te storiti! pa kaj ker ni!“ —

Ožbe je nekaj časa ležal mirno, kot bi spal, potem nakrat globoko vzdahne in sklene roki na persih.

„Ožbe, ali ti je huje?“ popraša deklica boječe, ki je sedela pri njegovem zglavji in pazila na vsak dihlej.

„Ne! Tvoje zdravilo me je precaj pokrepčalo, mnogo lagleje mi je. — Ali zakaj pa ne greš spat? pozno je že.“

„Ne skerbi za-me, jaz nisem zaspana,“ pravi Sabinka. „Čula bom še nekoliko pri tebi.“

Ožbetu je bilo znati, da ima nekaj posebnega na jeziku, kar bi rad Sabinki razodel, pa nikakor ni mogel izustiti. — Po dolgem molku pravi slednjič: „Sabinka, ti nisi huda name, in vendar sem te hudo razžalil.“

„Za božji čas, Ožbe, kaj si neki domišljaš! Ti mene nisi nikdar razžalil, saj si bil vedno tako prijazen z menoj. Pusti vsaj sedaj takove reči iz nimar, ki ti še bolj škodujejo!“

„Da, Sabinka, jaz sem te razžalil, zelo razžalil, to dobro čutim. Zakaj sem se pečal z Dobičkom? zakaj nisem slušal stare žene, ki mi je dobro hotela? Ko bi bil njo ubogal, ne bi bil padel v takovo nesrečo. Bog me je pravično kaznoval, zaslužil sem, da me sedaj tepe, ker nisem slušal dobrih svetov, ker nisem ubogal modre žene ter sem nepravično ravnal s teboj, ki si mi bila vedno tako dobra. Oh Sabinka, ako mi Bog zopet zdravje podeli, vse bom zopet poravnal, storil bom, kar želi stara Špela, — tebe ne bom nikdar pozabil.“

„Ne muči se s tem, Ožbe, kar ni nič!“ prigovarja mu Sabinka na tihem jokaje. „Saj vem, da si imel vedno dobro serce, da Sabinke nisi nikdar sovražil, le brezvestni ljudje so te bili za hip preslepili ter te skušali vjeti v mrežo, pa Bog je drugače preobernil njih naklepe. Sedaj je vse dobro, vse pozabljeno, — jaz nisem nikdar nič verjela, kar so govorili ljudje.“

Solze hvaležnosti prikapale so iz Ožbetovih oči, molče je podal Sabinki roko ter dejal: „Sabinka, ti mi toraj vse odpustiš?“

„Jaz ti nemam kaj odpustiti, ker mi nisi nikdar nič zalega storil. Saj si me vselaj tako prijazno imenoval svojo sestrico.“ —

Kakor se zlato spoznava v ognji, tako se tudi pravi prijatelji in prijateljice spoznavajo v nesreči. To je Ožbe dobro razvidel. Ni li bila Sabinka perva, ki ga je obiskala v ječi? ga ni li ona rešila? Ni li sedaj v bolezni ona njegova edina strežnica in tolažnica? Kaj je bilo bogatemu Dobičku in njegovi ošabni hčeri več mar zanj, odkar je postal siromak! Nič ni hotel več vedeti o njem, in kjer ga je le mogel, ga je obrekoval, kot malopridneža. Sto- in stokrat se je Ožbe pokesal, da se je kedaj pečal ž njim in njegovo hišo, v nesreči je še le spoznal, kedo je njegov pravi prijatelj.

Po noči se je pri Ožbetu bolezen zopet nekoliko shujšala. Jel je blesti in mnogokrat je imenoval Sabinkino ime.

„Oh moj Bog, če umerje!“ tarnala je deklica. „Ljuba mamka Božja, ti izprosi pri Bogu, da se ozdravi, usliši me ubogo revo brez pomoči, ki se obračam k tebi v nadlogi!“

Nakrat šine Sabinki misel v glavo, ko bi Ožbe le res umerl, pa še ni bil previden s sv. zakramenti. Nekaj časa prevdarja, kaj je storiti, potem pa gre tiho v Špelino kamrico in pokliče starko. Žena še ni spala. Sabinka jej razodene svoje mnenje ter jo prosi, naj bi ona toliko časa čula pri bolniku, da pride iz mesta.

„Dekle, za-te je nevarno po noči samši krog hoditi,“ opominja jo žena, „lehko te kaka nesreča doleti. Počakajve raji do jutri.“

„Nič se ne bojte, mati, jaz vem pot, kar potečem pa bo, kedo mi bo neki kaj storil,“ to rekši ogerne veliko ruto, zapre vezne duri za sebo ter urno teče po stezi proti mestu.

Že je bila blizo ribčevega broda ter mislila zaklicati onostran, da bi prišel brodnik s čolnom, ko se domisli kapelice matere Božje pod gradom. Bilo je tjekaj le nekaj korakov, par očenašev pomoliti k božji porodnici za Ožbetovo rešitev iz bolezni, ne bo jo tolikanj mudilo. Urno steče tjekaj po zmerznjenem snegu, poklekne na klečalo pred znamenjem, v katerem je medlo berlela leščerba, ter jame goreče moliti k materi Božji, da bi izprosila zdravje Ožbetu pri Bogu.

Ravno je končala svojo molitev ter se zopet vernila proti brodu, ko začuje za seboj, težke korake.

„Dekle, počakaj, greva skupaj!“ začuje se oholi glas pijanega človeka, ki je švedral po snegu.

Sabinka se stresne, spoznala je dobro Kovačevega Vida po glasu. Kar more, teče, videti, da pijanec urneje postoplje za njo.

„Le teci!“ kriči uni, „došel te bom pa vendar, če le pes ni.“ —

Na brodu zakliče Sabinka bolj v pomoč, nego da bi jo kedo prepeljal drugo stran, pa bodi si, da se ribiču ni ravno mudilo iz gorke postelje, ali pa je preslišal klic zarad šumeče reke, preteklo je precej časa, preden se je prikazal na bregu. Sabinka je bila v grozni stiski, kajti pijani Vid je bil že čisto za njo. — Ob bregu je bil privezan majhen čolnič, ribič ga je bil menda pozabil prepeljati domu. Sabinka vidi, da ni druzega pomočka. Priporoči se Bogu, odveze čoln ter zagrabi veslo. Ravno v tem trenutku je bil že tudi Vid na bregu. Požene se ter hoče skočiti v čoln, ki je bil še malo od kraja, pa v pijanosti se spodtakne ter pade v vodo, ki je bila pri kraji čisto plitva. Z grozno kletvijo in žuganjem skobaca počasi ves moker iz vode, potem pa izgine v temni noči. — Sedaj priveslja tudi ribič s svojo plavjo Sabinki naproti, ki je s krepko roko sukala veslo, da je čolnič kaj urno plaval po reki.

„Za božji čas, dekle, si li mar neumna, da se staviš v takovo nevarnost!“ krega stari ribič deklico, videti njeno prederznost. „V tej mali škatlici si še jaz komaj upam po dnevi na vodo, kedar lovim ribe, ti pa se v takovi temi prederzneš čez reko. Preberne naj se ti čoln, ki ne znaš veslati, pa boš šla, Bog te obvaruj! Kaj se ti tako mudi? zakaj ne čakaš?“

„Ožbe je hudo bolan, moram po duhovnega,“ pravi Sabinka, potem pa mu tudi razodene, kaj jo je primoralo, da se je prederznila sama prepeljati se.

„Kaj za Boga, ta človek nicoj išče,“ zmajuje ribič z glavo,„dvakrat sem ga že prepeljal necoj, plača mi pa nič.“ —

„Jaz se tega človeka tako bojim, sama ne vem zakaj! Nekaj posebnega ima, nekaj zopernega.“

„Nič se ga ne boj, jaz te bom spremil v mesto in nazaj,“ tolaži jo starec. „Čeravno sem star, takovega rogovileža, kot je Vid, se pa še le ne ustrašim.“ —

„Oh, oče, če ste res tako dobri, da pojdete z menoj, iz serca vam bodem hvaležna,“ pravi Sabinka, „mene je sedaj res skoraj strah same.“

Ribič obleče poverh suknje še velik kožuh, vzeme v roko debelo gorjačo, potem pa se napotita obadva proti mestu.

Duhovnik, častitljiv starček, bil je še v molitev vtopljen, ko poterka Sabinka na njegova vrata. Brez odloga se odpravi k bolniku, ne maraje niti za težavno pot, niti za stara leta, ki so ga težila. Znal je, kaj tirja dolžnost, in v voljo božjo vdan, opravljal je redno svoj posel. —

Ožbetu je bilo že nekoliko odleglo, ko pridejo z obhajilom. Ravno je zapel zvonček v znamenje, da bo prejel bolnik telo Gospodovo, ko se zunaj pod oknom nekdo gerdo zakrohoče in koj potem prileti debel kamen v sobo.

Vsi pričujoči se osupnjeni spogledajo.

„To je bil on, nihče drugi,“ mermra ribič ter hiti ven s svojo gorčavko, pa malopridnež jo je bil unesel, ni ga bilo več pod oknom. —

„To nekaj pomeni,“ pravijo duhovnik po opravljenej službi, „dobro bi bilo, ko bi kedo tukaj ostal po noči, ženski sami si ne morete pomagati.“

„Jaz ostanem,“ odverne ribič, „prepeljal vaji bo že moj sin doma, naj le cerkovnik pokliče!“

Duhovnik so potem Sabinko in Špelo še potolažili, da Ožbetova bolezen sedaj ni več tolikanj nevarna, ker je že najhuje prestal, treba mu je samo pridne strežbe in kmalo bo okreval, — potem pa se odpravita s cerkovnikom Kozmekom, ki si je v strahu pred tatovi izposodil ribčevo gorjačo, zopet proti domu, ribič pa ostane pri bolniku celo noč, pazé, ko bi se oni potepuh zopet odkod pritepel in mislil morda kaj hudega učiniti.

16. Hudodelstvo pride na dan.

Kruta zima je že jemala slovo in pisana spomlad jela se je približevati bolj in bolj v svojem lepotičji. Narava se je zopet oblačila v svoje zeleno krilo ptički, naši priljubljeni pevci, vračali so se iz južnih dežel, kamor so se bili ognili strogi zimi, v domače gaje in ondi jeli pripravljati svoja gnjezdišča, po solnčnih krajih rasla je trava skoraj vidoma in male marjetice prerile so zemljo ter jele razgrinjati svoja bela krila; le po jarkih in ožinah ostal je še kaki plaz snega, katerega še niso zmogli solnčni žarki, pa tudi temu je že bila zadnja ura, kajti dan za dnevom postajala je bela skorja tenša, dokler niso tudi zadnji ostanki pretečene zime čisto izginili. — Kamor se je človek ozerl, bilo je vse živo. Po cvetkah so šumele perve bučelice iskaje medu, po steblih in bilkah plezali so razni hrošči in veselo prizdigali svoja krila radovaje se blage spomladanske gorkote, po zelenem bukovji pa se je čul poredoma glas kukavičen, ki je nagajivo opominjala vaščane iz gostega loga, da je že tukaj, pokazala pa se ni nikomur v obližji.

Vsak človek, ki je količkaj prijatelj naravin, pozdravi radostno to krasno dobo pervih spomladanskih dni. Kakor vsa priroda, oživi tudi človeško serce ter jame veselejše biti. Rad zapusti vsakdo zaduhlo zidovje, kjer je prebil večidel vso zimo, ter se šeta pod milim nebom na prostem dihaje krepčavni zrak napolnjen z najslajšo vonjavo pisanih cvetlic. Le poglej sivolasega starčeka kako se mu žari lice, ko zopet korači po polji ogledovaje ozimino, katere ni prav nič pokvaril mraz, ter ogleduje njive prevdarjaje, kje bi sejal to ali uno seme, da bi bolje obrodilo. Ondi po vertu tava stara ženica z palico ali motiko v roci in berska po gredicah, da bi poruvala plevel, ki se je vsilil vkljub njenej skerbi, ter bi posadila razno sočivje in zelenjad. Na ledini za vasjo zbrana je vsa vaška mladina. Vsakdo skače ter se valja, kolikor more, kot bi hotel nakrat vse nadomestiti, kar je zakasnil po zimi. Prijeten, res prijeten je pomladanski čas! —

Ožbe je srečno prestal nevarno bolezen in zopet okreval. Pervikrat je zopet zapustil po dolgem terpljenji svojo sobico ter se sprehajal zunaj pod prostim nebom, po travnikih, ki so bili že vsi pisani preobilih cvetic. O kako radostno je gledal zeleno Murino obrežje, kjer so rasli visoki topoli in ravno jeli razgrinjati svoja peresa. Spominjal se je detinskih dni, ko je dan za dnevom ondi skakljal po tratinah ter tergal cvetice in nabiral rudeče jagode po germovji, ali pa je sedel poleg stare Špele, ki mu je vedela tolikanj pripovedovati o povodnem možu, ki ima v dno reke Mure svoj stekleni grad, in o morskih deklicah, ki so pol ribe pol ženske ter večkrat izvabijo mornarje s svojim čarovnim petjem v nevarne kraje, kjer jih pogoltnejo vertinci v globočino i. t. d.

Sabinki se je povernila zopet prejšnja cveteča barva, odkar je ozdravil Ožbe. Bila je vesela, krasna deklica, da jej ni bilo kmalo para v obližji. —

Tudi Špela se je popravila, odkar je Ožbe ozdravil, bila je zopet vesela žena, in v borno kmečko kočo se je povernilo prejšnje zadovoljno življenje.

Černa noč je vladala po okolici. Migljajoče zvezdice in mladi mesec s svojima rožičkoma poskrili so se bili nakrat, in gosti oblaki so prepregli nebo oznanovaje deževno vreme.

Po Radgonskem mestu je bilo že vse mirno, razun čuvaja, ki je zdaj pa zdaj dramil speče meščane s svojim gromečim glasom ter naznanjal, koliko je ura.

Po cesti proti mestu je koračil posamezen človek, kojega težka hoja je naznanjala, da mora biti že precej prileten. Pri bližnji podružnici zvonilo je ravno k sv. Florijanu; mož sneme klobuk z glave, stisne ga pod pazdiho, potem pa naredivši velik križ, moli polglasno. —

Po stranski poti prek polja približa se še druga oseba precej urno stopaje.

„Dober večer, Kozmek! — Kje si bil?“ ogovori ravno prišli svojega tovariša, ko ga doide.

„Bog daj dober večer!“ odverne ta končavši svojo molitev ter zopet povezne svoj vehasti klobuk na glavo. — „Merliča sem šel ogledat. Tista stara beračica Urša je danes umerla, Bog jej daj dobro! saj si jo poznal; — se mi je pa nekoliko zakasnilo. Kje pa si ti bil ribčev boter?“

„V mlinu! pol starja ječmena sem nesel tje. Sedaj spomladi je bogpomagaj, kruha ni, žito pa je drago, drago.“

„Je žaltova, je,“ priterjuje cerkovnik Kozmek, „sv. Jakob pa je še sila daleč, ko bo pšenica zrela.“

„In še ta je v božjih rokah,“ vzdihne stari ribič, „letos prerokujejo mnogo hudih ur.“ —

„Veš, boter, kaj novega?“ pravi potem Kozmek, ki je ribča vedno imenoval botra, čeravno sta bila blizo enake starosti. „Pri Dobičku bodo imeli drugi teden ženitovanje.“

„Lej si no! tedaj bo vendar le nekaj iz te reči.“

„Bo, bo, imajo že pisma narejena. Vida bo Dobičkov zet.“

„Pa so nekaj govorili, da ga Dobiček noče, ker je že skoraj vse zapravil, kar je podedoval po očetu.“

„Jaz ne vem, kako je ta reč. Dobiček je sedaj popolnoma pri volji, in une dni se je ustil, da mu je vse eno, prinese li zet kaj k hiši, ali nič, ker ima sam dovelj ter mu ni treba oprezovati na ptuje premoženje.“

„Naj le ima; boš videl, da mu Vida požene ob kratkem, če bi imel tudi taki kup zlata, kot je on visok.“ —

„Sam Bog ve res, kje Dobiček denar jemlje,“ zmajuje potem cerkovnik z glavo. „Ta reč ne more biti po pravici. Jaz pravim da ima takovi denar, ki nazaj hodi, ako ga komu da. Moja ranjca mati, Bog jim daj nebesa! so mi večkrat pravili, da je imel neki kovač takov denar, in kedar ga je pri kupčiji komu dal, priromal je zopet nazaj v njegov žep. Kovač je bil že zelo obogatel, slednjič pa je bil vendar nekdo še bolj prebrisan nego on. Dobil je bil tisti denar v roke nek kmet na sejmu.“ Prišed v kerčmo, pokaže ga ondi drugim gostom rekoč: „Lejte, kako lep nov križak sem dobil danes!“ — Neki ptujec, ki je bil tudi med gosti, pa mu odverne: „Ljubi moj, ta denar je zmenjavec, ne boš ga imel dolgo.“ Kmet ni hotel koj verjeti, slednjič pa se je vendar le bal, da ne bi prišel ob-nj, toraj popraša ptujca, kaj mu je storiti, da ga obderži. — „Zvertaj mu luknjo in pribij ga na steno.“ pravi mu ta, „druge pomoči ni.“ — Kmet res pribije denar na steno in ko pride tista ura, ko se jo imel verniti v žep prejšnega gospodarja, jel se je tako verteti na žreblju, kot vertovka, doli pa le ni mogel. Kovačevo premoženje pa je odsihmal jelo hirati in kmalo je popolnoma obožal. — Tako so mi pravili ranjca mati, ne vem, če je res ali ne, zraven nisem bil. — Cigani, pravijo, imajo takov denar. —

„Pojdi, pojdi, čvenka,“ krega ga ribič, „kaj si res tako aboten, da verjameš takim prismodijam? Rad bi vedel, kako bi mi denar ušel iz žepa ali skrinje, ako mi ga kedo ne ukrade! — In kje bi tudi Dobiček dobil takov denar, kdor bi ga imel, gotovo ne bi ga dal iz rok.“

„Ali pa mu škrat denarje nosi!“ oporeka Kozmek terdovratno.

„Tudi ta je bosa.“

„E — jaz mu nič ne zaupam, ves prekanjen je.“

Med takovimi pogovori prideta do razpotja.

„Tedaj pa lehko noč, Kozmek,“ poslovi se ribič obernivši se na levo, „ počasi pokrevsam proti domu.“

„Lehko noč, ribčev boter, dobro spi!“ odverne cerkovnik. „Jaz pojdem pa še na pokopališče jamo kopat Urši. Reva ni nič zapustila, da bi plačala pogreb, pokopali jo bomo kar ubogajme.“

Po teh besedah odpravi se tudi Kozmek dalje po cesti, ki je peljala proti mestu. —

Radgonsko pokopališče je bilo nekaj korakov za mestom sredi polja. Mestnim očetom menda takrat še ni prišlo na mar, da bi bili pokopališče obzidali, temuč so napravili kar v naglici po enej strani ograjo iz desek, po drugej strani pa smrekov plot in dobro je bilo.

Kozmek prikrevsa počasi na mertvaško njivo, kjer so se verstili grobi v lepem redu. Maha jo naravnost v leseno kapelico, kjer je bilo razno mertvaško orodje. Po dolgem iskanji izvleče izpod nosilnic, ki so ležale v kotu, lopato in rovnico ter se odpravi na mesto, kjer je mislil izkopati grob beračici Urši. — Pa bodi si, da je starega moža pot utrudila, ali pa se mu ni dokaj mudilo, lopato in rovnico položi križema na tla, potem pa se vleže znak v travo.

Ni dolgo ležal, ko zasliši zunaj za plotom nekak šunder. Dvigne se na pol kviško, in kako se zavzame, ko vidi zunaj dve osebi, ki ste imeli tudi rovnico in lopato, kolikor se je dalo v temi razločiti, kot bi bile prišli kopat grob. — Čeravno Kozmek ni bil strahopetec ter je bil z mertvimi tako rekoč že čisto znan, veroval je vendar za terdno v strahove, kar ni čuda v tedajšni dobi, ko so celó omikani ljudje verovali vražam in praznim Veram. — Jelo mu je prihajati gorko in sivi lasje so mu prizdigovali klobuk, da mu je čisto na tilnik zlezel. Da pred strahovi človek ne sme bežati, to je dobro vedel, ali ogovoriti ju, kakove pomoči iščeta, pa tudi ni imel poguma dovelj.

Nakrat pa se jamete prikazni polglasno pogovarjati. To je Kozmeka nekoliko upokojilo, kajti mislil si je, duhovi se ne bodo hodili razgovarjat na pokopališče, ta dva morata imeti še kožo in kosti. Po vseh štirih se splazi k plotu in ondi tiho počene, da ne bi ga nihče videl, kajti bil je zelo radoveden, kakove važne pomenke imata ta dva človeka, da se hodita sem k pokopališču razgovarjat. —

„Tukaj-le pri tem kamenu je,“ pravi eden izmed nju, in glas se je zdel cerkovniku nekoliko znan.

„Ali gotovo veš?“ pravi drugi.

„Kaj bi ne, saj sem ga sam zagrebel.“

Na to jameta urno kopati in grebsti, in nihče ni več čerhnil besede.

„Aha,“ misli si Kozmek, ki je z odpertimi usti in nastavljenimi ušesi pazil na vsak udarec, „ta dva gotovo kopljeta zaklad; raca na vodi, ko bi me hotela v družbo, in bi mi le to privoščila, kar sama ne bosta mogla spraviti. Tukaj bi se dalo kaj priviti.“

„Vida, ti si me nemara nalegal,“ pravi zopet eden kopačev, „jaz ne bom zastonj kopal.“

„Pst! — Ne imenujte me po imenu, ko bi kedo slišal!“ huduje se oni. „Tukaj mora biti, pa tudi bo, le poterpite.“

Kozmek je stermel, kot bi bil z neba padel, slišati Vidovo ime; sedaj je spoznal tudi koj drugo osebo. Skril se je še bolj za germovje, da ne bi ga videla, in poslušal, kaj se bosta dalje menila, kajti slutil je, da ta reč ne more biti poštena.

„Ti, jaz ti ne dam Jerice, čeravno je že vse obravnano, ako ne prineseš k hiši najmanj pet sto kron.“ sliši se zopet za plotom znani glas kerčmarja Dobička, „berača ne maram k hiši“. „Pet sto kron!“ pravi njegov tovariš zaničljivo, ki je vedno pridno ril v zemljo. „To bi bilo slabo, ko bi Radgonski grajščak več ne imel premoženja, kot pet sto kron. Saj sem jaz med vsemi največi kup odnesel.“

„Ali kaj bi bilo pa potlej z nama, ko bi se kedaj izvedelo?“ pravi Dobiček boječe. „Obadva sva ob tla.“

„Izvedelo! kako se bo izvedelo? Jaz mu ne bom pravil, vi tudi ne. Kedo mu bode neki povedal? Brez skerbi bomo vživali denar.“

„Ukradeni!“ pristavi Dobiček.

„Ukradeni ali neukradeni, kaj vas to briga!“ huduje se Vid. — „Mar ste vi vaš kupiček po boljših potih zvečali. Prigoljufali ste, nekoliko pa tudi pri ... že veste, kaj hočem reči. Po tem takem si nijsva dokaj navskriž.“

Dobiček ni več čerhnil besede, kar je kazalo, da res ni imel popolnoma čiste vesti.

Cerkovnik Kozmek je sedaj vedel, pri čem je. Ni bilo več dvomiti, da je Kovačev Vid eden izmed onih tolovajev, ki so napadli pozimi grad ter ga oropali. Tiho se splazi s pokopališča, potem pa teče, kar more, proti mestu po ljudi. —

Na klopi pred hišo, ki je stala v ozkih, temnih ulicah, ležal je eden nočnih čuvajev in terdno spal. Bil je pokrit čez glavo s plaščem, svetilnica je ležala na tleh, stražarska palica pa je slonela ob steni. Možu se je menda noč predolga zdela in vedeti, da ima še več tovarišev, ki lazijo po mestu in varujejo mirno prebivalce vsakoršne nezgode, zdelo se mu je nepotrebno, da bi še on kričal po mestu in kratil meščanom spanje, toraj je raji priporočil mesto v varstvo Bogu in sv. Florijanu, sam pa se je vlegel na klop in zaspal.

Kozmek zapazivši ga, spravi se nadenj ter ga jame na vso moč tresti in vleči za peta. — „Duša božja, zbudi se že vendar!“ kriči nad njim, „ti si mestni čuvaj, pa spiš, kot bi te ubil. Hišo s teboj vred bi lehko kedo ukradel. Žuri se, žuri, roparji so zunaj! vstani!“

„Kje so roparji?“ plane čuvaj prestrašen kviško ter zgrabi svojo palico.

„Zunaj, zunaj, z menoj pojdi, pa moraš še koga dobiti, sama jih ne ustrahujeva.“

„Koliko pa jih je?“ praša čuvaj.

„Dva sta, pa krepka. Le berž, da nama ne uideta!“

Čuvaj je kmalo priklical še nekaj tovarišev, potem pa se odpravijo s Kozmekom proti pokopališču. — Komaj pa pridejo iz mesta, ko srečajo Dobička in Vida, ki sta se ravno vračala domu.

„Tukaj sta!“ opomni Kozmek, „primite ju in dobro deržite!“

Čuvaji zgrabijo prihajajoča, in čeravno sta se ta dva na vso moč branila in opravičevala, da sta domača meščana, da bosta čuvaje zatožila zarad takovega ravnanja, vendar vse nič ni pomagalo. Čuvaji so ju vlekli seboj na cerkovnikovo povelje, ki je imel že zarad svoje imenitne službe precej veljave pri teh ljudeh, da so ga skoraj bolj obrajtali, nego mestnega zdravnika, akoravno je bil ta tudi velika glava. —

Drugo jutro so gnali vojščaki po mestu Vida vklenjenega v ječo. Vsa ulica so bila napolnjena ljudi, ki so prihiteli gledat nesrečneža, ki je s svojim nevarnim življenjem tako daleč pripravil, da je postal tolovaj. Marsiktera mati je stavila v izgled tega človeka svojemu še mlademu sinu opominjaje ga, kako daleč človek zabrede, ako se ne boji Boga in ne sluša starišev. Radgonski grajščak je zopet dobil večidel svojega premoženja nazaj, Ožbetova nedolžnost pa je prišla sedaj popolnoma na beli dan.

17. Beg iz ječe.

Strele so švigale na černem nebesnem oboku, kot ognjene kače križema se vžigaje, grom je votlo bobnel, vihar pa je bučal in priklanjal najdebelejše smreke skoraj do tal, da so opletali verhovi ob verhove ter se lomile starolete veje.

V tej viharni noči plezal je ob zidu po debelem drogu človek na okno Vidove ječe. Prišed do line poprime se za omrežje, vsede se na kamenito obrobje, ki je šterlelo iz zidu ter zakliče v ječo: „Vida! ali bediš?“

„Kaj pa da bedim!“ pravi oni znotraj z nekakim zaničljivim smehom, „ravno premišljujem, kako me bode jutri rabelj davil. To bo peklenska ženitvina. — Ali povej mi, prijatelj, kaj pa iščeš ti na mojem oknu o tej uri?“

„Kaj si že pozabil černega Jurija, nehvaležnež?“ pravi zunaj sedeči.

„Jemine, ti Jurij si zunaj! Mar si prišel k mojemu pogrebu? Ali že veš, da so me obsodili k smerti?“

„Vem; ali sedaj ni čas, o tem se razgovarjati. Na tukaj imaš pilo, odpravi si oklepje, jaz bom pa skusil omrežje prepiliti.“ Pri teh besedah mu verze skozi okno jekleno orodje, ki votlo zažvenkeče na tleh v ječi.

Vihar, ki je neprenehoma tulil, bil je vzrok, da se ni prav nič slišalo škertanje pil, s katerima sta Vid in Jurij pridno odpravljala oklepje in omrežje. — Ne dolgo potem zabrenči prepiljeno železje po zidu ter pade na tla.

„Jaz sem že gotov,“ pravi Jurij, „boš ti skoraj?“

„Sem že, ali kako pridem na lino? previsoko je.“

„Na, tu se poprimi in splezaj gori!“ pravi Jurij ter spusti v ječo debelo verv. — Naglo je bil Vid na oknu, potem pa splezata obadva po drogu na tla.

Posamezne debele deževne kaplje jele so padati na tla ia ne dolgo potem vlije se izpod neba ploha, kot bi se bili vsi studenci na nebu odperli. Jurij potegne Vida v goščavo, kjer sta bila nekoliko zavarovana pred dežjem, in tu mu pravi: „Vida, sedaj si rešen iz nevarnosti!“ —

„Smerti, moraš reči, ne veš da bi bil že jutri smertni pot potil? Jurij, vse življenje ti bom hvaležen za to dobroto!“

„Molči, nehvaležnež, da ne obudiš vnovič moje jeze! Potlej bi se znal kesati, da sem te rešil, in napečno bi bilo za te. Mar ne veš, malopridnež, da si se nam izneveril? Zaslužil si popolnoma, da bi te pustil v tej luknji, kjer ne vidiš belega dne, naj bi potem krokarji obirali tvoje kosti, pa vedi, da sem storil to dobroto ne zarad tebe, temuč, da bi grajščak ne užival veselja maščevati se nad svojimi sovražniki. Hodi sedaj, kamor ti je drago, jaz sem storil to svoje, stori tudi ti svoje. Glej pa, da se ogneš za vselaj tega kraja, da ne prideš zopet grajščaku vpest, kajti potem bi morda ne bil Jurij več tako aboten, da bi se trudil zate in te rešil.“

Vid se je hotel še nekaj opravičevati, pa Jurij ga ni poslušal. Zavil se je v svoj plašč ter izginil v temini.

Vid je stal nekaj časa še zamišljen na svojem mestu, kot bi prevdarjal, kam se mu je oberniti. — „Kedo mi je kriv vse nezgode?“ jame sam seboj mermrati, „kedo me je izdal? Nihče drugi, nego Ožbe. Ta je sedaj prost, opazovol je skrivaj moje dejanje ter me izročil beričem v roke. Ali počakaj ti, ni še vse minulo, prišel bo dan, ko se bom hudo maščeval nad vsemi svojimi nasprotniki.“

Na to odide naglih korakov za vodo proti ribčevemu brodu.

Dolgo je kričal in žvižgal ondi, preden ga je čul starec. V tako viharni noči ribič ni prevažal ljudi in čudno se mu je zdelo, da si upa kedo v takovi nevihti na vodo. Po dolgem trudu pririne slednjič s plavjo h kraji in Vid stopi na-njo.

„Stari, na-te je treba dolgo čakati, preden prikretiš h kraji“, pravi Vid nevoljno s spremenjenim glasom.

„Viharno je,“ odverne ribič, „in v taki noči se ni varno voziti. Reka žene valove, vzela naji bode, če se ne bova krepkovperla. Vzemite tudi drog v roke, sam ne bom zmagoval!“

„Slab brodnik, ki se viharja in vode boji,“ odverne ta. „Le glej, da boš dobro vozil, če ne, te bom jaz učil!“

Starec se je molče vperl v drog in plav je odrinila od kraja; kajti čeravno je bil ribič pogumen, se je vendar skoraj bal tega čudnega človeka.

Močno so se valovi zaganjali v plav in brodnik se je moral z vso močjo vpirati, da mu je ni vzela voda.

Privesla h kraji. — Ptujec stopi molče na suho niti se zahvalivši brodniku, da ga je prepeljal, niti ga vprašavši, koliko je dolžan za vožnjo, še-le ko je storil že nekaj korakov, oberne se in pravi:

„Starec, ali veš koga si vozil?“

„Ne poznam te!“ odverne ribič nekoliko nevoljno. „Ali prijatelj božji, plačal še nisi, plačal. Zastonj te vsaj ne bom vozil, in pa v takovem vremenu!“

„Če te kedo vpraša, le reci, da si vozil Kovačevega Vida, veš!“ pravi ptujec, ki ni hotel nič slišati o kakej plači. „Beričem povej, da me ni treba iskati po hosti in se truditi zastonj, ne bodo me dobili, če se kedaj zopet vernem, se bomo že pomenili kako in kaj z Kadgončani, da me bodo za vselej pomnili. Sedaj pa le v miru spi, ne bom te več nadlegoval. — Lehko noč!“ To rekoč, korakal je urno dalje ter jo zavil proti mestu, ribič pa je zerl osupnjen za odhajajočim, prekrižal se in mermral sam seboj: „Bog nas varuj hudega, sam rogaček mu je moral pomagati iz ječe. Sedaj bo še le kradel, sedaj, še požigal bo in ljudi moril.“ Žal mu je bilo, da je tirjal od Vida plačilo. Kaj ko bi se kedaj res povernil in pripeljal seboj tolovajsko kardelo, potlej bi bilo morda gorje ribiču in njegovej bajti. Take in enake misli nadlegovale so starca, in bolj terdno, nego kedaj, porinil je hrastov zapah čez vezne duri ter se vlegel na slamnato ležišče. — —

V Dobičkovi kerčmi berlela je še v leščerbi luč z velikim otrinkom in borno razsvetljevala sobo, akoravno že ni bilo nobenega pivca več notri. Pri mizi je sedel gospodar s podperto glavo, globoko vtopljen v misli ter bobna s persti po prazni majolki, ki je stala pred njim. Njemu nasproti je sedela hči Jerica ter imela roki lenivo v naročji sklenjeni. Pogosto se jej je zdehalo, večkrat so jej zlezli obervi skupaj in glava je jela kimati ter vedno bolj siliti v naročje.

„Dekle, spat pojdi, spat, kaj čakaš in dremlješ pri mizi!“ oglasi se Dobiček. Prebudivši se iz svoje zamišljenosti, videti, da hči brez dela sedi pri mizi. „Opravka nemaš nobenega, čemu bo luč zastonj gorela, olje je drago. Če bo kerčmarija vedno tako pičli dobiček donašala, morali bomo s terskami svetiti, kot drugod, sicer se nam ne izplača še svečava ne.“

„Zakaj pa vi ne greste spat, oče?“ pravi dekle zdramivši se ter gre otirat luč, da bi se bolje svetilo po sobi.

„Pojdem koj!“ odverne stari čmerno, potem pa vstane, odpre okno ter gleda ven v černo noč, kjer je še vedno bučal vihar in pripogibal visoke jagnjede ob cesti.

Kaj je necoj Dobičku, sicer vedno jako veselemu možu, da je nakrat tako poparjen in osorn? Morda ga skažena možitev svoje hčere tako trapi, ali pa sramota, da njegov zet sedi v ječi zapert? Res je bila ženitev že čisto dognana, pisma narejena in Jerica je imela že svatovsko obleko izdelano; treba ni bilo druzega, nego fajmoštra, da bi bili povezali in poškropili, in zveza bi bila dokončana, — Kovačev Vid bi bil Dobičkov zet. Pa človek obrača — Bog oberne. Vsa Dobičkova nada, zvekšati z ženitvijo zopet nekoliko svoj kupiček, splavala je po vodi, ko je bil ravno na poti s svojim zetom po doto. Kaj mu je bilo začeti? — Ženina so zaperli in njemu je že tudi huda pela, le z lažmi in ker ni bilo dostojnih prič, da je bil on tudi nekoliko v dotiki s tatovi, izkopal se je bil iz zadrege, da ga niso zaperli. —

Videti, da je dekle odšla v stransko sobo spat, zapre okno ter se vsede zopet k mizi na prejšino mesto. — „Kaj mi je začeti!“ jame sam seboj govoriti. „S časoma bi se znalo vendar vse izvedeti, in potlej gorje ti, Dobiček! Derli bi te živega brez noža. — Nič! — Babo in dekleta bom pustil doma, pa pojdem po svetu daleč stran, da me ne bo nikdar več videla živa duša.“ —

Zdajci poterka nekdo na okno. — Kerčmar vzeme luč ter gre odpirat.

„Bog nas varuj!“ zakliče Dobiček bolj prestrašen, nego vesel, ko stopi ptujec v sobo in odgerne mokri plašč. „Vida, kakovi škrat te prinese sem!“

„Nič bognasvaruj!“ odverne prišlec reže se, „mar se vam tako čudno zdi, ako vas pride obiskat zet? Prišel sem se poslovit s svojo nevesto.“

„Lepo te prosim, beži iz moje hiše! Kaj bo, če te tukaj zasačijo, obadva sva izgubljena, saj veš, da sem se bil une dni komaj izmotal iz zadrege.“

„Vem, da ste prekanjeni.“ Na-me ste naložili tudi svoje breme, da ste sebe očistili, pa nič ne de! Kje je Jerica?“

„Dekle spi, bolna je. Žalost in sramote ste jo čisto poterli. — Vida, beži izpod moje strehe, pravim, jaz se nočem več v nevarnost staviti zarad tebe; le berž pojdi, jaz bom duri zaklenil.“

„Počasi, očka! če mi nevesto zapirate, pa mi dajte denar, saj sem skoraj vse premoženje pri vas pustil, treba mi ga je na pot; sicer vam pokažem, da imam tudi nekaj pravice v hiši, kot vaš zet.“

„Ti nemaš nobene pravice, potepuh!“ kriči kerčmar razjarjen slišati tako prederzno tirjatev. „Ni dosti, da si mojo hišo pripravil v sramoto, da bodo ljudje s perstom kazali za mojo hčerjo rekoč: dva sta jej že spodletela, tretjega bo težko več vjela. — Ti si kriv, da bo dekle ostala samica, da bo še čakala moža, ko jej bodo že zobje izpadli iz čeljusti, — pa ga le še ne bode dobila. Kedo jo bo sedaj hotel? Vsak pošten človek se bo ogibal moje hiše, ker sem se s potepuhom pečal. Sedaj pa tirjaš še denar od mene! — Kar si pri meni pustil, si po gerlu pognal, veš, zapil si. Pa ne bi bil hodil v mojo hišo, saj te nisem klical, ako ti je žal denarja. Za-me bi bilo bolje, ko ne bi te bil nikdar poznal.“

„Ti me zoveš potepuha, dedec!“ kriči Vida serdito in kri mu zalije obraz, „ki si sam največi goljuf, oderuh in kedo ve kaj še! Mar ni bila tvoja hiša vedno pribežališče ljudem, ki jih zoveš potepuhe? Kje pa si obogatel, nego pri siromakih, pri potepuhih? — Denar sem, ali pa — — —!“ Divje se zaleskečejo pri teh besedah Vidove oči, pesti se mu nehote terdno stisnejo, in kakor besen plane nad kerčmarja.

„Gašper, pomagaj!“ zakliče ta na pomoč v smertnih stiskah ter se skuša izmotati iz Vidovih rok, ki so ga deržale, kot v kleščah. —

Zdajci prilomasti po lestvi doli izpod strehe domači hlapec, komaj na pol oblečen z debelim cepcem v roki.

„Kaj pa vam je, oče, ali ste nogo za vrat deli, da tako kričite?“ pravi šaljivo.

„Primi tega človeka, zapri ga, potlej pojdi pa po beriče, da ga zvežejo. Umoriti me hoče!“ kriči še hujše kerčmar.

Vid se je čutil preslab neoborožen dvema možakoma se ustavljati. Hlapca, ki ga je hotel zaderževati, pahne od sebe ter zbeži na prosto.

„Zapomni si Dobiček,“ kriči Vida zuuaj z grozečim glasom, „Kovačev Vida bo prišel snubit tvojo hčer, ko se ga ne boš nadjal. Takrat se pobotava, in težko jo odneseš tako ceno, kot danes.“ Potem pa izgine nagloma med drevjem v temini, in le terdi koraki so še nekaj časa naznanjali njegovo pot, slednjič pa se tudi ti izgubijo v viharni noči.

18. Dve strašni novici.

Bilo je v jeseni 1418 leta.

Marsikaj se je spremenilo po Radgoni in okolici. Tega in unega gospodarja je zmanjkalo in njegovo stopinjo nadomestil je sin ter prevzel gospodarstvo.

O Kovačevem Vidu se ni vedelo ničesar več, odkar je pobegnil iz dežele, pa saj tudi nihče ni prašal po njem, še manj pa si ga želel domu. Berač černi Jurij se tudi odsihmal ni več prikazal po vaseh ali v mestu, le dervarji so ga včasih videli v gorah in njegovo drahal, ki pa si ni več upala blizo Radgone, odkar je grajščak jel resneje preganjati te kruteže po okolici. Dobiček si je bil premislil: ni zapustil žene in hčere, kakor je bil sklenil, ter se preselil v ptuje kraje, ostal je doma in še veduo kerčmaril, pa njegova zvezda je vendar otemnela, odkar se je bilo izvedelo, v kakej zvezi je bil z Vidom. Nihče ga ni več obiskal ter ga prosil na posodo, in redek je bil gost, ki je zašel v njegovo kerčmo, zato pa je jelo premoženje vedno bolj hirati, in prej tako preširnej Jerici jela je nemila osoda vedno bolj pretiti, da bo ostala samica brez dote. — Le našej družinici se je zboljšal stan. Grajščak prepričavši se o Ožbetovi nedolžnosti, vzel ga je zopet v službo, in ne le, da mu je podelil zopet prejšino mesto, temuč tudi plačo mu je zvišal ter ga odslej še veliko bolj čislal, nego prej; — Sabinka pa je dobila službo pri nekem bogatem meščanu, kjer se jej je prav dobro godilo. Stara Špela je ostala v svoji bajti, katere ni hotela po nobenej ceni zapustiti, čeravno sta jo Ožbe in Sabinka silila, naj bi se preselila v mesto. „Meni je tukaj najbolj všeč,“ dejala je, „kaj bi počela v mestu, kjer nisem vajena življenja.“ Njena rejenčeka sta jo pogosto obiskovala, in z radostjo je opazovala Špela, kako od dne do dne bolj raste nagnjenost eden k drugemu med njima.

Roženkransko nedeljo so bili zbrani vsi Radgonski meščani pri dopoldanji službi božji in tudi unanjega ljudstva je mnogo privrelo od vseh krajev, kajti prišel je bil iz svete dežele sloveči romar — menih, ki je bil znan po svetu, kot izversten in goreč pridigar, ter je sklenil to nedeljo tudi Radgončancm oznanjevati božjo besedo. Staro in mlado bilo je željno videti sv. moža, ki je že toliko sveta prehodil, vsakto je bil radoveden slišati njegovo pridigo, zato pa tudi ni nihče ostal doma ta dan razun kacega starega očanca ali priletne tetike, ki sta bila že zjutraj pri pervej maši in sta sedaj varovala dom. —

V cerkvi so zagodli godci, pevkinje zapele in kmalo potem prikaže se na leči ptuji pridigar. Vse je stermelo v starega moža s sivo, dolgo brado, ko je jel navdušeno in s slovesnim glasom oznanjevati božjo besedo, da je po vsej cerkvi odmevalo. Kteri so bili bolj zadej v cerkvi in majhine postave, dvigali so se na perste, ali pa lezli na stopnice stranskih oltarjev, da bi bili veči in bi jim nobena beseda, nobeno gibanje ptujega romarja ne odšlo.

Pa še nekaj druzega je bilo, kar je danes poslušalce tako zanimalo. Prišel je namreč čas, ko so se imele vresničiti želje stare rednice Špele, ki bi bila rada videla svoja rejenca nekdaj srečna. Ožbe je namreč sklenil zaročiti se s Sabinko, ki ga je vedno tako otročje ljubila ter mu tolikanj dobrot skazala. Previdel je dobro, da ne bi dobil nikjer zvestejše žene, nikjer boljše gospodinje, saj se je že mnogokrat dovelj prepričal o njenem blagem sercu, zatoraj tudi on ni zamudil poverniti jej njene ljubezni; in danes se je približal dan, ko so ju pervikrat oklicali. Ljudje so ju povsod čislali zarad poštenega vedenja in marljivosti, in vsakdo je voščil srečo njunemu združenju. —

Tako vtopljeni niso zapazali še druzega ptujca, ki je slonel pri velikih vratih ob škropilnem kamenu in se skerbno oziral ne po pridigarju, temuč po ljudstvu, kot bi nekoga iskal. Bil je nekako čudno opravljen, in širok okrajni klobuk tiščal je na obraz, da so se mu samo oči videle ter ni bilo moč razločiti natanjko njegovega obličja.

Eden meščanov, ki se je bil nekoliko zakasnil, ter je moral sedaj zadovoljen biti s tesnim prostorčekom že čisto za durmi, zapazi pervi ptujega človeka ter pomaja svojega tovariša za rokav nekaj mu šepnivši na uho. Ta se ozre, potem pa se obadva nekako začudeno spogledata in zmajujeta z glavama. Ptujec videti, da ga ta dva možaka opazujeta, pobere jo urno stran ter izgine za cerkvijo. —

Ni bila še maša končana, ko se začuje po mestu vpitje: „Ogenj! — gori!“

Na ta grozni klic derlo je vse iz cerkve ter se gnjetilo pri vratih, da je bilo joj, kajti vsakdo je hotel biti pervi zunaj, in slednjič je res ostal edini mašnik s strežajem in nekterimi starimi ženicami v cerkvi, ki zarad prevelike gnječe niso mogle ven.

Konec mesta valil se je kviško čemi dim in od daleč se je čulo pokanje tramov, ki jih je pokončeval ogenj. — „Pri Dobičku gori!“ sliši se tu pa tam glas in vse dere tjekaj na pomoč.

Po sreči se je bil ogenj najprej vnel v hramu, ki je stal posebej, in ravno ko so priderli ljudje na pomoč, pokazal se je plamen tudi na hišni strehi. Šiloma vlomijo štirje krepki možaki vezne duri, ki so bile zaklenjene, ter planejo v hišo, da bi rešili, kar je še rešiti mogoče. Pa kedo popiše strašni prizor, ko pridejo noter! Po sobi je bilo vse razmetano, pokrovi pri skrinjah razbiti, v kotu pa je ležal Dobiček v kervi s preklano glavo, — bil je mertev.

„Roparji so bili v mestu in celo po dnevu!“ dejali so nekteri prestrašeni. „Bog se nas usmili, kaj bo, če bodo jeli tako prederzno postopati.“

„Bog je kaznoval Dobička,“ oporekali so drugi, „ko bi bil šel v cerkev, pa bi ga ne bila doletela tako žalostna smert. Mož je imel malo vere, premalo je molil, zato ga je pa Bog zapustil.“

Sedaj priteče izza vogla sem Dobičkova žena vsa zbegana in razmeršena.

„O ljubi Bog v nebesih se me usmili, vse je preč, vse!“ kričala je in sklepala roki.

„Liza, kako pa je vendar bilo, povej no?“ spraševale so nektere ženice, ki so tudi prišle k ognju bolj iz radovednosti, nego da bi kaj pomagale.

„Oh Jeziš! ljube moje sosede ve prašato, kako je bilo!“ tarna žena. „Kovačev Vid je bil tukaj med deseto mašo s celim kardelom roparjev. Moža so mi ubili, hišo zažgali, Jerico pa odpeljali seboj. Mene sta dva roparja vlekla na vert za mejo, zamašila mi usta, da ne bi mogla klicati na pomoč, ter me toliko časa ondi deržala, da so oni v hiši opravili svoje delo. Oh jaz sirota, kaj bom počela, sedaj na svetu sama brez vse pomoči! Najbolje bi bilo, ko bi umerla!“

Ta strašna novica razglasila se je naglo po mestu, in marsikteri bogatinec bil je v skerbi zarad svojega premoženja, videti, da si roparji že pri belem dnevu upajo v mesto. Beriči so se sicer neutegoma razposlali na vse kraje, da bi zasačili prederzneže, pa Bog vedi, kje je že bil Vida s svojimi pajdaši! — Dobili niso nikogar.

Fa kakor je tudi dan oplašil meščane, se vendar niso nadjali, da jim prinese noč še strašneje sporočilo.

Turki, ti strašni kervoloki in sovražniki kerščanske vere, bili so že podjarmili, nahujskani po Benečanih, skoraj vse Ogersko ter se sedaj bližali tudi slovenskim deželam. Njih nebrojne divje čete, pod vodstvom krutega Ahmet-Bega, morile in požigale so povsod neusmiljeno, kamor so prišle, ter zapuščale za seboj žalostno sled svojega početja. — Nadvojvoda Ernest Železni videti, da se bliža sovražnik mejam njegovih dežel, bil je razposlal nagloma poročnike na Hervaško, Kranjsko in Koroško, da bi dobil pomoči od ondot ter se mogel sovragu postaviti v bran. —

Noč je bila že zdavnej razprosterla svoja temna krila po okolici, in trudni meščani pospali so sladio v svojih posteljah nenadjaje se nič hudega. Le tu pa tam svetil je še kdo v svoji sobi, kateremu bodi-si preobile skerbi niso dale pokoja, ali pa mu je bil dan prekratek dovelj te navžiti posvetnega veselja, in si je v ta namen še noč izposodil ter povabil svoje tovariše k godbi in majolki vina, da bi se ž njimi zabaval in čas krajšal, katerega ni znal drugače porabiti.

Iz temnih ulic prikrevsa nočni čuvaj s svetilnico ter se urno bliža enemu svojih tovarišev, ki je sedel na debelem kamenu sredi terga podpiraje glavo z rokama in menda dremal.

„Ti spiš in nič se ne brigaš za svoj posel,“ jame pervi kregati na kamenu sedečega čuvaja ter ga pomaje za glavo, „meniš, da bom jaz sam stražil, ko dobivava obadva enako plačo? — Lej, ondi-le na onem griču gori velik ogenj, delj časa ga že opazujem. Kaj praviš, kaj to pomeni?“

„Je, kaj bo,“ pravi ta čmerno, nevoljen, da ga tovariš po nepotrebnem budi, „gorelo bo kje, gorelo: paštva ali pa skedenj. Je že kaka premalo pazljiva babnica hodila z gorečo tersko pod streho, je pa zasmodila.“

Med tem se pokaže še drugi ogenj, — kmalo potem tretji, — četerti, in kmalo je migljalo vse polno ognjev po bližnjih in daljnih gričih.

„Za božji čas, to so gromade!“ vsklikneta oba na enkrat preplašena, Turki so v deželi!“ —

„Turki!“ jameta kričati potem na vse gerlo ter tečeta od hiše do hiše nabijajo po durih in oknih, da bi izbudila prebivalce.

Strašno je donelo ime „Turki“! po černej noči ter budilo meščane. — Vezne duri so se jele hipoma odpirati, vse je vrelo na terg, nekteri komaj za silo oblečeni, ter zerli po okolici, kjer so se vedno bolj množili ognji.

„Bežimo, Turki pridejo! Pojdimo v gore in hosto, da nas ne dobodo!“ svetovali so nekteri, ki v pervem strahu niso vedeli boljšega sveta pomagati si.

„Najbolje bo, najbolje, umakniti se tem kervolokom,“ priterjevali so drugi. „Kogar dobijo v pest, ne bo se mu dobro godilo, živega bodo derli, ali pa ga nabodli na kol, da se bo pekel na solncu, kot gad na križišču. Takova je turška navada.“

Strašna zmešnjava je bila po vsem mestu. Ljudje so begali sem ter tje, sami ne vede, kaj bi počeli. Ta ali uni je zgrabil kako reč, da bi jo odnesel v goščavo, pa kmalo jo je zopet popustil, ker se je zdela pretežka, ali pa si je domislil, da bi mu kaj druzega bolj koristilo. — Le z veliko težo zbrali so nekteri pogumni možaki nekaj manj boječih meščanov na tergu, da bi se posvetovali, kaj je v naglici storiti: ali mesto prepustiti sovražniku ter se umakniti v gore, ali pa ga braniti do zadnje kaplje kervi, ter raji umreti kot kerščanski junaki, nego pustiti, da bi neverniki sramotili njihna svetišča in gospodarili po njihnih hišah.

V tem hipu prikaže se nenadoma med zbrano množico Ožbe v bojni opravi, z mečem v roki, kot bi bil ravno kar namenjen v vojsko.

„Meščanje!“ nagovori nazoče s krepko besedo, „že se bližajo neverni Turki našej deželi, in preden bo morda jutri posijalo solnce, bodo že teptala kopita turških konj naša polja in vinske gorice. Grajščak me toraj pošlje k vam, da vas opomnim, ne zapuščati mesta ter se skrivati po gorah, ker to bi vam malo, ali pa celo nič ne pomagalo, ako Turki podjarmijo deželo, temuč združite vse moči, pripravite se na boj, kolikor vas je zmožnih mladenčev in možakov, ter ovirajte sovražnika vsaj toliko časa, da se zbere kaka veča četa brambovcev in pride pomoč tudi iz sosednih dežel. Bog, ki je edino pravi, pomagal nam bo, da zmoremo srečno Muhamedove sinove ter jih poženemo v beg; vanj zaupajmo terdno!“

Kakor živa iskra prešinile so mladenčeve besede serca vsem meščanom ter obudila v njih pogum. Brambovska četa naraščala je vedno bolj in bolj, mlado in staro, ženske in moški gnjetli so se na tergu ter kričali: „Bog nam pomore! Alahove častilce hočemo poteptati, kot červe v prahu!“ — Vsakdo je hotel biti med bojniki za blagor domovine in sv. vere. —

Celo noč so se delale po mestu priprave za boj. Stari, zarjoveli meči, sulice, loki, vse je prišlo zopet na dan, in kar je kedo zgrabil v naglici, prišlo mu je prav za brambo. Kjer je bilo zidovje kaj poškodovano, založili so nove kamene, tu pa tam zabili močne kole, zapletli jih s protjem ter zametali s perstjo. Najimenitnejše Radgonske gospe prevzele so težaven posel ter prinašale v košarah na obzidje težko kamenje, da bi ž njim pozdravili drugo jutro Turčina. Na temu so se zbrale gospodinje, prinašale kotle, napolnovaje jih z vodo ter pripravljale derva, da bi z vrelim kropom spirale sovražnikove rujave obraze. — Vsakdo je bil marljiv in noutrujen, in sivi starci ter ženice z otroci, ki že niso bili več za rabo pri delu, klečali so v cerkvi ter goreče molili k Bogu, da bi jih rešil krutega sovražnika ter jim dodelil zmago.

Le malo je bilo onih, ki so zapustili mesto ter pobegnili s kmeti vred v gozde, bodi si, ker niso bili dovolj preskerbljeni z živežem, ko bi obleganje mesta delj časa terpelo, ali pa so jih prisilile druge okoliščine.

Pri mestnih vratih stala je Sabinka objokana in vtopljena v misli. Ravno kar se je poslovila z Ožbetom, ki je hitel nazaj v grad, da bi tudi ondi pomagal pri raznih napravah za boj. O kako težka je bila ločitev! Saj nista vedela, kaj jima prinese osodepolni dan; se bosta li še kedaj videla živa in zdrava na svetu, ali morda že koga izmed nju jutri pokosi smertna kosa. Pa kaj še smert, ta ne bi bila tolikanj strašna, ali misel, ko bi jo Turki vjeli in odpeljali v sužnost, ta je bila še veliko groznejša. Ožbe jo je sicer tolažil, naj le mirna bode in se izroči v božjo pomoč, da morda ne bo tako hudo, ker se nadjajo ob kratkem obile pomoči od vseh krajev, pa kedo jej je mogel zagotoviti, bo pomoč li še o pravem času prišla? se ne bo li že morda polumesec svetil na stolpu Radgonske cerkve mesto križa, ko pride rešitev? — Dolgo časa je še v misli vtopljena zerla za odhajajočim, ko so se njegovi koraki že zdavnej izgubili v daljavi. Kako blizo so bili že krasni časi, ko sta se imela z Ožbetom združiti za vse življenje! Grajščak je izvolil Ožbeta za svojega oskerbnika ter mu dovolil oženiti se, kedar mu je ljubo. Že so se delale priprave v ta namen, že so pozdravljale dekleta Sabinko, kot prihodnjo nevesto, ko se na enkrat prikaže tako strašni oblak na jasnem nebu ter žuga vse na enkrat razdreti, kot zlate gradove, ki si jih stavi človeška domišljija v oblake, najmanjša sapica nakrat razpodi.

Slednjič se prikaže iz za oblakov bledi mesec ter čarobno obseva skupenje ljudi, ki so se gibali po mestnem obzidji in molče nanašali skupaj bojne priprave.

Sabinka se prebudi iz zamišljenosti, zadene košaro, ki je ležala na tleh, ter hiti k delalcem.

19. Boj na Upniškem polji.

Komaj so pozlatili drugo jutro pervi solnčni žarki verhunce vinskih goric, ko se prikažejo perve sovražnikove čete na Radgonski planjavi. — Krog in krog goreče vasi, poteptana polja in razmesarjena kerščauska trupla bile so sledi Ahmet-Begovih divjih trum.

Prišed pred Radgono obleže turški poglavar neutegoma mesto ter ukaže napraviti obilo lestev, da bi prelomastil obzidje z naskokom, misle si, da to delo njegovim hrabrim bojnikom ne bo dosti prizadjalo. Pa prevzetni Turčin se je zelo motil; hrabri Radgončani niso bili nepripravljeni. Vse obzidje je mergolelo dobro oboroženih borilcev, ki so že komaj čakali, sprejeti spodobno krutega sovraga.

Ahmet-Beg je dobro razvidel, da je najpervo potreba polastiti se tega mestica, ki je bilo za tedajšno dobo develj terdno in zavarovano, ako si hoče nadelati pot dalje v Štajersko deželo ter si preskerbeti terdno stališče za seboj.

Kakor votli grom, kedar se razlega po pečevji, zagermi na enkrat iz tisočerih ust strašni krik: „Alah! Alah!“ ter se razlega daleč okrog po planjavi. Enako bučelam iz panjev, vsujejo se Muhamedanje proti obzidju ter plezajo kvišku po lestvah s sabljami v ustih, pa še krepkejše sprejmó kristijanje nepovabljene goste.

Po mestu zadone zvonovi, ljudstvo na glas moli ter kliče Boga in svetnike na pomoč, po tem pa se prične strašni boj.

Že so priplezali nekteri neverniki skoraj verh obzidja, ali tukaj jih čaka cela rajda svitlih sulic, enako bodečej meji. Z dolgimi drogi podero posadniki lestve na tla, in Turčini se vale kupoma v globočino. Potem pa se vsujejo debele skale, kakor toča, z obzidja ter mečkajo spodej nevernike, in mesto hladilne vode izpira jim vreli krop glave. Blizo pet ur je trajal strašni napad, slednjič pa so se morali vendar Muhamedanje umakniti dovelj drago plačavši s tri tisoč mertvimi svojo prederznost.

Ahmet-Beg je škripal z zobmi, da se tako borno mestice ustavlja njegovej neštevilnej armadi. Koj zbere vojsko ter jo pelje prek Mure na drugo stran, da bi se maščeval s požiganjem in morijo nad ubogimi kmeti, ker se mesta ni mogel polastiti, pri Radgoni pa pusti samo enega svojih vezirjev, da bi mesto oblegal in posadko prisilil z lakoto podati se.

Približal se je 4. oktober 1418. leta.

Nadvojvoda Ernest zbira svojo mogočno vojsko na Upniškem polji, da bi pognal sovražnika iz dežele, ki je tako prederzno prilomastil vanjo. Daleč okrog po polji taborijo kristijanske čete in zahajajoče solnce obseva krasno skupinje krasnih bojnikov. Čili konji rezgečejo, meči zvenče in po vsem taborišču se razlegajo bojne pesmi, ki še bolj navdušujejo razvneta serca vojaška.

Deset tisoč krepkih Štajercev vodil je Ernest sam, iz Krajinskega je pripeljal grof Turjaški tisoč oklepnikov, ki so že v resnih bojih pokazali svojo jakost. Iz Koroškega je prišlo dva tisoč pešcev in sedem sto konjikov, katere so vodili vitezi Pankracij Unguad, Vuk Krajgh in Eberhard Kolnič, slednjič pa jo primaha še grof Nikolaj Frangepan iz Hervaškega s tisoč jezdici.

Ernest je pregledal čete svojih zvestih vazalov in prepričal se je, da bode s tako obilo armado hrabrih vojakov lehko ukrotil ošabnega Turčina.

Grofa Frangepana izvoli Ernest za svojega pervega poveljnika in še tisto popoldne vzdigne se kerščanska vojska ter odrine proti Mureku, odkoder so pričakovali sovražnika. Pa komaj prekoračijo most prek Mure, in že zapazijo žalostne sledi turške silovitosti. Tu pa tam srečajo kopico kmetov, ki so že v zadnem trenutku popustili svoja selišča ter bežali v gore z deco in ženami. Tudi posamne turške čete so se prikazovale tu pa tam na svojih urnih konjih, ali zagledavši bližati se obilo trumo kristijanov, razkropile so se naglo na vse strani ter se umaknile. Krog in krog po planjavi ni bilo videti druzega, nego poteptana polja in razdjana selišča. Tu pa tam se je ravno kar pokazal plamen iz streh urno pokončevaje lesena poslopja, drugod pa se je valil samo gosti dim še iz pogorišč, in osmojeni tramovi med kupom pepela so kazali, kje so stale poprej hiše ubogih kmetov, katere so Turki ali grozovito pomorili ali pa razpodili. Bolestne solze zaigrale so vitezom v očeh videti uničena polja in razdjana selišča svojih podložnih, in vsakteri je prisegel v svojem sercu maščevati se nad krutim sovražnikom. —

Med Ernestovo vojsko bil je tudi naš Ožbe. — Radgonski grajščak je poslal en oddelek svojih vojščakov, ki jih ni ravno neogibno potreboval v gradu, Ernestu na pomoč ter izvolil Ožbeta za poveljnika. — Kako radostni čuti so navdajali mladenča, ko je stopal na čelu svoje male četice! Pervikrat se mu je ponudila priložnost pokazati svojo jakost v boju, in komaj je že pričakoval trenutek, da bi skoraj srečali sovražnika ter bi se poskusili ž njim.

Slednjič dospejo na majhino višino in spodej zagledajo sovražnikove šotore, ki so se prostirali skoraj po vsem polji.

Ahmet-Beg zvedevši, da se bliža kristijanska vojska, vredi svoje bojne trume ter sklene brez odloga napasti nasprotnike.

Ernest zapové svojej vojski ustaviti se, razpostavi krog in krog straže, potem pa ukaže napraviti šotore vpričo sovražnika. —

Že se je jelo mračiti, ko zasede Ahmet-Beg svojega čilega arabca, zbere tisoč najhrabrejših Mamelukov ter gre ogledovat sovražni tabor, da bi se prepričal o moči kristijanske vojske. „To peščico pohrustamo jutri za kosilo,“ nasmeje se turški poglavar videvši malo trumo kristijanov proti njegovej neštevilnej vojski, pa ošabnež je kmalo izvedel, kaj zamore tudi majhino število navdušenih vojakov, ki se bore za vero in dom. — Grof Frangepan zapazi namreč prederzne Turčine, ki so se skrivaj prikradli blizo taborišča, in v diru se spusti za njimi s svojimi verlimi Hervati. Še preden se je Ahmet-Beg nadjal, obsuli so ga že od vseh strani kristijani ter neusmiljeno udrihali po njegovih Mamelukih. Štiri sto nevernikov razsekali so razserjeni Hervatje na mestu v kosce, drugi pa so se z veliko težavo rešili in razperšili na vse kraje s svojim poveljnikom vred.

Vriskaje in pevaje vernejo se kristijani bogato obloženi s turškim plenom v taborišče in ta srečni začetek še bolj pomnoži njihovo hrabrost. —

Sedaj se približa mirna noč ter razgerne svoje temno krilo po zemlji in tisočero zvezd zamiglja na nebesnem oboku. Krasno in veličastno priplava prijazna lunica izza daljnih gora, ali ta zvesta spremljevalka naše zemlje ozirala se je necoj nekako bolestno na razdjana polja, kot bi bila čutila, da bo to zemljo drugo jutro namakala kri tisoč in tisoč bojnikov, da jo bodo pokrivala mertva trupla, kot snopovje ob žetvi.

V obeh taboriščih nastal je mir in samo ognji so plapoleli sem ter tje in obsevali skupinje krog ležečih vojakov. Terda tla bila so jim postelj, in marsikteri, ki je necoj morda še prijetne sanje sanjal, ni mislil, da bode jutri že spal večno spanje.

Ožbe ni zatisnil celo noč očesa. Njegove misli so plavale daleč tam po Radgonskem mesticu, pri onej, ki si jo je izvolil za družico v življenji. Vedel je, da so Turki mesto oblegli, so pa li meščanje srečno odbili sovražne napade, tega mu ni mogel nihče sporočiti. Sabinka je bila med bojevalci. Kaj se je zgodilo ž njo? Živi še? Ali je morda že mertva, ali pa celo v turškej sužnosti? Take in enake misli so ga vznemirjale ter mu kratile spanje.

Tudi poveljnik kristijanske vojske, nadvojvoda Ernest, ni spal to noč. Dolgo je klečal v svojem šotoru ter goreče molil k Bogu, da bi mu dodelil zmago ter osvobodil deželo nevernikov. —

Ko je jela drugo jutro zlata zora rudečiti nebo ter preganjati polagoma nočno temino, jele so doneti v obeh taborih trobente oznanjevaja, da je čas na osodepolni boj.

V dolzih rajdah stali so vojaki zbrani čakaje povelja planiti nad sovražnika. Nadvojvoda Ernest razpostavi poveljnike na določna mesta, potem pa prične z navdušenim glasom: „Predragi prijatelji in bojniki! Zvesti sinovi kerščanske vere! Približala se je osodna ura — ura, ki nam prinese svobodo ali pa sužnost. Slavno zmagati, ali pa junaško umreti, kakor se spodobi pravim kristijanom, naj bode vaš sklep! — Zmago ali smert za žene in otroke, za vero in domovino!“ —

„Zmago ali smert!“ donelo je iz tisočero ust, in vsa vojska se jela pomikati proti sovražniku.

Ernest sam si je izbral središče, — najnevarnejše mesto, vedevši, da je ondi njegove lastne pričnjočnosti najbolj potreba. — Spremljevali so ga najimenitnejši plemenitaši slovanski, ki so že mnogokrat pokazali v nevarnosti svojo jakost, — namreč: Bogomir Ravbar, Diti ih Tanhauser, Ekard Herberstein in Vuk Štubenberški.

Tudi Ožbe je ostal s svojo peščico vojakov pri glavni četi, kajti grof Štubenherški, sin prejšnjega grofa, kateremu je nekdaj Ožbe otel življenje, obderžal ga je pri sebi, dobro znavši njegovo pogumnost in neustrašenost. —

S strašnim krikom zaženo se Muhamedanje na kristijansko vojsko ter dero dalje kakor besni tigri in levi, pa Slovenci so stali, kot stoletni hrasti, ni za ped se niso umaknili. Vedno huje in huje pritiskajo Turki, Ahmet-Beg jih goni z boso sabljo v boj, kateri se hočejo odtegniti, pa nikakor ni bilo moč predreti kristijanskih verst. Slednjič zagleda Ahmet-Beg kerščanskega poveljnika v središču svoje armade. Tega se polastiti živega ali mertvega, bil je njegov namen, kajti s tem je upal zmešati kristijansko vojsko ter jo pognati v beg. Naglo zbere šest tisoč najboljših jezdicev, versti jih v podobi zagozde ter plane naravnost v središče, kjer je stal nadvojvoda.

Krepko so mahali verli Slovenci po turških glavah, nobeden udarec ni bil zastonj, pa preobila je bila turška moč, kristijansko rajde so se vedno bolj ožile in preden so se nadjali, bili so od vseh strani oklenjeni. Nadvojvodov konj se zvali ves razmesarjen na tla in on sam je že kervavil iz več ran. Junaška viteza Ravbar in Tanhauser, ki sta prihitela nadvojvoda rešit, padla sta na bojišči ter storila slavno smert za vero in dom.

Že je bil Ernest skoraj v turških pesteh, ko se na enkrat zasliši zadej glas: „Rešite poglavarja!“ in s krepkimi mahljeji nadela si nekaj mož pot skozi sovražno gnječo in pririje do nadvojvoda. Bil je Ožbe s svojimi še ostalimi vojaki, ki so se ves čas borili v največej gnječi.

Med tem je tudi Kolnič s svojimi Korošci na desnem krilu prederl sovražnikove verste ter jih vedno podil. Ahmet-Beg videti, da se njegova vojska umika, popusti središče ter dere na desno krilo, da bi ondi begune zopet v red spravil. Ostro ste se sprejeli obe stranki. Korošci oslabljeni jeli so se umikati in Ahmet-Beg se je že veselil zmage, ko nenadoma pridere Frangepan s svojim konjištvom ter od vseh krajev napade Turke. Ahmet-Beg nenadjaje se tega napada, plane jeze bled in grozno preklinjajo nad Frangepana ter mu hoče preklati glavo s svojo krivo sabljo, pa ta mu v hipu izbije orožje iz rok, podere ga na tla ter mu zasadi svojo sulico globoko v persi, kriče: „Morilec! požigalec! tu imaš svoje plačilo!“ —

Zmaga kristijanov je bila gotova, dežela rešena.

Turki videti, da je njih vodja padel, spuste se urno v beg, da bi se rešili unostran Mure ter se polastili Radgone, kjer bi se jim bilo potem še moč braniti preganjalcem. —

Že se je temnilo, ko se vernejo kristijanske čete v svoja taborišča vriskajo in pevaje vesele se zmage, in obilno obloženi s plenom iz turškega tabora. Nadvojvoda Ernest namreč ni hotel po noči sovražnika dalje preganjati, da bi si njegova utrujena vojska odpočila ter se vnovič okrepčala, drugo jutro pa zopet udarila za Turčini ter jih čisto pognala is dežele.

Prišed v tabor, ukaže Ernest najpervo, naj mu pripeljejo hrabrega mladinca, ki mu je rešil življenje. Grof Štubenberški ga gre sam iskat, da bi mu sporočil to veselo vest, pa kako se zavzame, ko najde Ožbetovo malo kerdelce žalostno sedeti pri plapojočem ognji, ki so ga ravnokar zakurili, a vodnika ni bilo med njimi.

„Kje je Ožbe?“ praša jih prestrašen.

„Sam Bog vedi!“ odpovedo mu ti. „Z nami se je še vračal iz boja, potlej se je pa kar naenkrat izgubil, nič ne vemo kam. Bojimo se, da ne bi ga bili vjeli Turki, ali pa da ne bi se mu bila kaka druga nesreča pripetila. Iskali smo ga že povsod, pa ga ni nikjer.“

Nadvojvoda zvedevši, da je mladeneč izginil, razpošlje berž nekaj vojakov po okolici, pa vse iskanje ia prizadevanje bilo je zastonj. Niti v taboru niti zunaj ni bilo Ožbeta nikjer.

20. Slavna zmaga in vesela svatba.

Noč je bila temna, nebo oblačno in precej merzla sapa je vela od severja doli. Po turškem taboru krog Radgone goreli so ognji v dolzih verstah, krog njih pa so ležali in sedeli vojaki divje kriče, kakor ropna zver, kedar se pripravlja na svoj plen. — Mnogo naskokov so poskusili Turčini po dnevi zoper mesto, pa verla posadka jih je tako krepko pozdravila vselej s kamenjem in sulicami, da so morali vsakokrat odjenjati ter se verniti s kervavimi glavami iz boja. Kupoma so že ležali merliči pod obzidjem v prekopih, Turci jih niso mogli sproti pokopavati, in mnogo prederznežev, ki so skušali po Muri dospeti v mesto, vzela je voda ter jih pogoltnila v svojo globočino.

Po Radgoni je bilo vse tiho, kot bi bil že zdavnej sladek spanec zazibal prebivalce v krasne sanje, samo straže po obzidji koračile so sem ter tje opazovaje natanjko vsako sovražnikovo gibanje.

Na tergu je gorel velik ogenj in krog in krog bilo je zbranih mnogo oboroženih vojakov, ki so si kuhali večerjo. Kdor ni imel prostora pri ognji, šetal se je po mestu zavit v plašč, ali pa se je vsedel v kak kotiček, kjer ga ostra jesenska sapa ni tako berž našla. Nihče ni to noč mislil na počitek, nihče ni iskal gorke postelje v kakej stanici, kajti vsak čas se je bilo bati, da prilomastijo Turci skrivaj v mesto, zatoraj je bila vsa posadka na nogah, pripravljena vsaki čas na boj.

„Lovro, kaj nam prineseš novega iz turškega tabora?“ poprašujejo pri ognji sedeči možaki vsi na hip še čisto mladega vojaka, ki je ravno kar prišel ter si izbral prostor med druščino pri ognji.

„Mnogo, tovariši, mnogo!“ odverne ta ter se pomakne bliže ognjišča, da bi posušil obleko, ki je bila vsa premočena. „Preden bodo zapeli petelini, imeli bomo že zopet sovražnika na obzidji. Huda nas še čaka.“

„Povej, kaj si izvedel! kako je bilo?“ silijo vsi vanj radovedni, kakove novice jim oznani.

„Le počakajte, vse boste izvedeli! — Ko sem priplezal po vervi ob zidu doli v prekop, plazil sem se po vseh štirih proti sovražnikovemu taboru. Rad bi bil nekoliko ogledal, kaj počno Turci, se li pripravljajo za kaki naskok, ali kaj li, pa straže so bile tako gosto razpostavljene, da nisem mogel blizo. Slednjič se mi posreči priti skozi germičevje, ki raste ondot, čisto blizo turških šotorov, pa še preden sem mogel kaj opraviti, prideta naravnost proti meni dva vojaka — menda sta me zapazila. Urno zbežim proti obzidju, ona dva pa kriče za menoj in ko sem skočil v prekop, bilo jih je že celo kardelo za menoj. Jela mi je huda presta in sam nisem vedel, kako bi se rešil iz stiske, kajti uteči bilo je nemogoče, plezati nazaj po vervi gori pa ni bilo več časa. Zdajci mi šine v glavo dobra misel, — vležem se na tla ter namečem nase nekaj mertvih Turkov. V tem trenutku bili so že tudi moji sledilci v prekopu; vse so pretaknili in večkrat po meni hodili, a vendar me niso izvohali. Ko so zopet odnesli pete, izkobacam počasi izpod mertvih trupel ter jo mahnem naravnost proti Muri, kajti vodi sem se še najraji zaupat, ker se mi je zdela ta pot najbolj varna. — Komaj pa plavam nekaj trenutkov ob bregu gori tako tiho in varno, da še ploskajočih valčikov ni motilo moje gibanje, ko zagledam za germovjem dva človeka sedeti, in kolikor sem mogel v temini razločiti, bila sta Turka. — Poženem se bliže h kraju, da bi ju bolj natanjko videl in ju opazoval, kaj bosta počela, pa kako se zavzamem, ko slišim ta dva Turčina pogovarjati se slovenski! — „Naše delo bo zastonj,“ pravi pervi svojemu tovarišu, „ljudi smo že mnogo izgubili, opravili pa nič.“ — „Še danes zjutraj na vse zgodaj bomo poskusili“, pravi drugi, „naj velja, kar hoče. Od vseh krajev bomo napadli mesto, in če le hudiman ni, mora odjenjati posadka.“ — „Nič ne bo, nič,“ oporeka uni, „ti ljudje v mestu so kot železni, nič se jih ne prime. Jaz le pravim, da bi bilo najbolje, ko bi midva to drahal popustila, pa jo mahnila kam drugam; še po glavi bova dobila oba, če se bova še dolgo tod klatila, boš videl.“ — „Molči tepec!“ zadere se tovariš nad njim, „sicer te pahnem v vodo, da boš gagal, kot mlado mače. Ne veš, da sem sedaj turški vezir? toraj smem s teboj storiti, kar se mi poljubi.“

Še sta se nekaj pogovarjala, kar pa nisem prav razumel, ko pridirja po polji sem samoten jezdec, preplava reko ter se oberne proti taboru. Naglo mu planeta ona dva, ki sta sedela na obrežji za germovjem, nasproti ter ga pokličeta. Jezdec se koj ustavi, stopi s konja ter se jima ponižno približa, kakor se spodobi služabniku nasproti svojemu gospodu, nekaj na glas pripovedovaje, kar pa nisem razumel, ker so govorili turški. Vsi trije se napotijo v tabor, in trenutek pozneje nastal je že ondi takov hrum in šum med vojaki, kot bi hoteli vse prekucniti. Nekaj posebnega mora biti; boste videli, da nam bo necoj še huda pela, le verjemite. — Poglejte, kako švigajo Turčini po taboru sem ter tje, pripravljajo se na boj.“

Res je nastalo v turškem taboru nenavadno gibanje. Ognji so živeji plapoleli, vojaki so se gnjetli sem ter tje in večkrat je dramilo divje kričanje občno tišino.

„In ti praviš, da sta ona dva Turčina slovenski govorila?“ sprašujejo meščanje zavzeti.

„Da, po slovenski, prav po štajerski sta jo zavijala,“ odverne mladeneč.

„Čudno!“ zmajujejo vsi z glavami, „naši rojaki se poturčujejo, zapuščaje sv. vero, zato nas pa Bog kaznuje, in še nas bo, dokler se bodo rodili med nami izdajalci, izneverneži.“

Tako so modrovali možje“ med seboj ter hvalili verlega mladenča, ki je z lastno nevarnostjo prostovoljno se podal na prežo v turški tabor in dobro izveršil svoj posel.

Glas, da se Tarči pripravljajo na nov napad, zdramil je kmalo vse posadnike, ki so že morda tu pa tam pospali na terdih tleh, ali pa se greli pri ognji, in ko bi trenil, mergolelo je vse polno oboroženih na obzidji, pričakovaje turškega napada.

Tačas je hodila za Muro doli deklica zavita v veliko ruto, ki jej je čisto zakrivala obraz. Večkrat je postala ter poslušala, če ni kje nevarnosti, potem pa je zopet koračila dalje ter večkrat dolgo zerla na drugo stran vode po planjavi, kot bi nekoga pričakovala. Slednjič se vsede na debel kamen, ki je ležal ob poti ter podpre obraz z rokama.

Ni še dolgo sedela, ko se zasliši po vodi čofanje in ko se ozre proti onej strani, vidi ravno koračiti iz vode moško osebo. Groza jo obide na pervi mah, stresne se, plane kviško ter hoče bežati, pa preden se je mogla še ganiti z mesta, bil je ptujec že pri njej.

„Ožbe!“ vsklikne deklica veselo ter se ga oklene.

„Za Boga, Sabinka, kaj pa ti tukaj delaš, sama?“ pravi mladeneč nekako resno, kot bi hotel pokarati deklico zarad tolikanje prederznosti. „Mar se ne bojiš Turkov? po vseh kotih lazijo skrivaj, kako lehko bi te kateri zasačil.“

„Ne bo me, ne, saj v mestu ni Turkov, razun tega pa so tudi naši ljudje povsod blizo.“

„Kaj pak; ti si preveč brezskerbna. — Kaj pa vendar prav za prav iščeš tod? povej!“ praša mladeneč dalje.

„Tebe sem čakala. — Ves čas nisem imela ni miru ni pokoja, odkar si odšel v boj. Noč in dan me je skerbelo za-te, da ne bi se ti kaj zgodilo. Vsak večer že sedim tukaj ob vodi ter gledam po planjavi, kajti nekaj mi je vedno reklo, da boš prišel tu sem, in glej! res se nisem motila.“

„Sabinka, tudi jaz sem bil vedno v skerbeh zastran tebe,“ odverne Ožbe, „zatoraj sem necoj tihoma popustil vojsko ter prišel tu sem. Turke smo premagali, njih vodja je mertev, naši vojaki pa plenijo njih tabor veseli se zmage. — Pojdiva berž na terg, da oznanim meščanom to veselo novico, kajti berž ko ne bomo necoj in jutri zjutraj še terdo delo imeli, ker se bodo begoči Turci najberž tukaj zbrali ter skušali v mesto pridreti, da bi bili v varstvu pred preganjalci.“

„Kaj pa je z našo materjo?“ praša skerbno deklica, „so li v varstvu? jih ne bodo dobili Turci v pest? Jaz se tako bojim. Gotovo so v velikih skerbeh zarad naju.“

„Zarad matere se nič ne boj. Kočo so sicer Turci zapalili, pa mater smo spravili v grad, kjer so popolnoma varni. Tjekaj ne pridero ti turški kervoloki, če jih pride še toliko.“

„Bog daj, da bi se vse dobro izšlo!“ vzdihne Sabinka.

Ko pride Ožbe na terg, zbere se cela truma ljudi krog njega, kajti vsakdo je bil radoveden, kake novice jim prinese o turški bitvi na lipniškem polji, — dobre ali slabe. — Ožbe jim ob kratkem razodene sijajno zmago kristjanskih vojakov, da so se Turci po izgubi svojega glavarja neutegoma spustili v beg ter bodo berž ko ne še pred dnem priderli proti Radgoni, ker to mesto bilo bi edino, kjer bi se mogli še nekaj časa braniti, ako se jim pospeši priti va-nj. Opominja jih toraj, naj zbero“ še zadnje moči ter se branijo vsaj do dne, ker potem jim pride obila kristjanska vojska na pomoč.

Ta vesela vest, da so Turci premagani, navdušila je še bolj hrabro posadko, in nekteri so že komaj čakali, da bi se skoraj prikazale turške butice na obzidji, da bi jih še huje mlatili in pehali v globočino.

Še preden se jame svitati, pridero že pervi oddelki turških raztresenih čet proti Muri. Konjištvo, pehota, vse je bilo zmešano; nikjer ni bilo reda, nihče ni čul poveljnikovih besed, vsakdo je le skerbel, da jo je prej ko moč odnesel prek Mure, kjer je bil vsaj nekaj časa varen.

Vedno veča in veča je naraščala turška vojska, in kmalo je bilo vse polje pokrito z neverniki, kot bi se bil roj kobilic spustil izpod neba na planjavo. — Bobni zaropočejo, Turci zaženo strašni krik in od vseh strani zakade se proti mestu.

Kakor prejšnjekrati, se tudi sedaj ni ustrašila mala kristjanska posadka tega silnega napada. Vsakteri na obzidju se je boril najmanj zoper pet sovražnikov, vsakteri se je skazal junaka, bojazljivca le enega ni bilo med posadko.

Ožbe in Sabinka sta se bojevala skupaj na najnevarnejšem kraji, kjer so Turci vedno najhuje pritiskali. — Dekličina nežna desnica sukala je krepko težak meč, ki ni bil nikakor primeren slabotnej ženski osebi, temuč odraslemu mladenču, a vendar ga je deklica vihtila vajeno, in marsikaki Turčin se je zvalil pod terdim udarcem.

Že je jela posadka omagovati in Turki so prilomastili tu pa tam na obzidje, kar se nakrat začuje vesel krik med posadniki: „pomoč pride! rešeni smo!“

Res so bili znati na obzoru posamezni oddelki konjikov, ki so vedno bliže prihajali, — bili so Slovenci, ki so hiteli Radgončanom na pomoč.

Ožbe in Sabinka sta krepko mahala po turških glavah in že sta se v sercu veselila zmage in potem radosti, ki jo bosta uživala skupaj, ko se nakrat zavihti na obzidje velik Turek ter se vkljub vsem oviram prerije do Ožbeta. — Mladeneč ga bolj natanjko pogleda in toliko, da mu ne izpade orožje iz rok, — spoznal je turškega velikana.

„Tebe sem še hotel imeti!“ zareži se Turčin ter zavihti svojo sabljo nad Ožbetovo glavo. Mladeneč se je čutil izgubljenega, kar se zasuče poleg njega Sabinka, mahne krepko po Turčinu in ta se zgrudi v kervi na tla.

Ta čas so tudi že prišle kristjanske čete na pomoč. Turci videti, da so vse prizadeve zastonj, popuste obleganje mesta in kolikor najbolj morejo zbeže hitro čez mejo na Ogersko. Mnogo jih je potonilo v globoki Muri, mnogo pa so jih posekali še kristjani, ki so jim bili za petami ter jih podili pred seboj, kot lovci divjo zver.

Kedo popiše veselje, ki je vladalo ta dan po Badgoni in okolici? Rumeni Štajerec se je penil v majolkah, zmagoviti vojaki pa so vriskali, peli in plesali, ne mene se za trud in težave, ki so jih ravno kar prestali. Vsak gospodar je odperl do tečaja svojo klet ter privil pipo pri največem sodu, kjer je hranil še staro vino, da bi ž njim dostojno postregel hrabrim Slovencem, gospodinje pa so poskerbele za dober grižljej, vedeče, da Slovek ne živi samo ob vinu, temuč je treba tudi kaj založiti.

Ko so proti večeru pokopavali padle vojake, našli so na obzidju med kristijani tudi onega Turka, katerega je posekala Sabinka otevši Ožbetu življenje; — na pervi mah so poznali v njem nekdanjega Kovačevega Vida. Zadela ga je pravična kazen. Drugim jamo kopaje, pal je sam va-njo.

21. Konec.

Drugo jutro se je vila po mestu velika procesija. Godci so godli, fantje vriskali, vse je bilo zidane volje. Ožbe in Sabinka v svatovski opravi šla sta skupaj spremljana od obilo svatov v cerkev k poroki. Danes se je imelo izveršiti, kar sta že toliko časa serčno želela. O kaka radost jima je sijala na obrazu! kako je bilo serce polno sladkih čutov! Odslej bosta svoja za vselej. Mnogo britkosti sta preterpela, pa prenašala sta jih junaško zaupaje v Boga, da jima pomore in njuno upanje se je tudi izpolnilo. — In stara Špela, poglejte jo, kako se je danes nališpala, kot kako dvajsetletno dekle. Človeku se zdi, da se je žena pomladila najmanj za deset let. Radosti se zdaj smeje, zdaj pretaka solze, vse ob enem, ni jej moč prikrivati čutil, ki jo navdajajo, saj je izpolnjena njena najserčnejša želja. Radgonski grajščak sam z vsem svojim spremstvom je na svatovščini in tudi grof Štubenberški, po katerem je nadvojvoda Ernest sporočil svoje voščilo mladima zaročenima, ker se zarad opravkov ni mogel vdeležiti sam te slovesnosti. Ožbe mu je otel življenje v bitvi, in vladar se tudi ni skazal nehvaležnega. Po grofa Štubenberškem je ukazal napraviti veliko svatovščino, razun tega pa je čverstega mladenča še posebej obilo obdaroval z denarjem ter mu podelil blizo Radgone grajščino v last povzdignivši ga v plemeniti stan. Tako je dospel Ožbe po ternjevej poti do visoke cesti in obilnega premoženja.

Svatovščina je bila sijajna, kakoršne morda Radgončani še niso doživeli. Vse se je vdeleževalo, staro in mlado, reveži in velikaši, nihče ni bil izključen. Posebno pa je cerkovnik Kozmek danes bil zidane volje. Brez skerbi ga je pil stari možiček, kolikor se mu ga je poljubilo in večkrat je razderl kako smešno, da se je vse smijalo.

Kakih štirnajst dni pozneje lazil je po gozdu za Radgono cerkovnik Kozmek iskaje gob, da bi jih posušil in prihranil za zimo. — Prišed v majhino globel, kjer je stal star hrast, kateremu je deblo že strela razklala, vidi viseti na veji na pol golega človeka. Prestrašen beži mož nazaj k vaščanom, ki so ondi drevesa posekavali, da bi si postavili nova poslopja, ker so jim stara popalili Turci, — ter jim razodene, kaj je videl v onej globeli. Urno se napotijo tje, in tudi grajščak, ki je prišel k vaščanom pogledat, se jim pridruži. Strašan prizor se jim pokaže. Obešenec je moral že dolgo viseti, kajti obleka je že razpadla ž njega, oči so izkljuvali krokarji in trupla se je polotila že gnjiloba. Dva kmeta ga odrežeta, in ko pade na tla, zasveti se mu nekaj na vratu. Grajščak pristopi bliže, vzeme svetinico, ki je visela mertvemu na vratu, ter jo bolj nataujko pogleda. Ali zdajci prebledi, kot zid ter pravi prestrašen:

„Sveti Bog nebeški, to je Koloman! Ta svetinica je enaka moji. Ranjki oče so nama je kupili, ko sva bila pri birmi, in obadva sva je nosila na vratu.“

Ko ti merliča ogledujejo, na katerem že ni bilo več moč razločiti podobe, prikaže se iz boste raztergan dedec rujavega obraza in dolzih černih las. Gerdo se zakrohoče ter zakliče: „Hej, grajščak! veste, to je berač černi Jurij, ki je vaš grad oropal! sedaj sva se pobotala, kar sva imela med seboj. Cigan Sarmu edini mu je bil pogrebec, sove pa so mu pele mertvaško pesen.“

„Vjemite hudobneža!“ kriči grajščak, in nekaj kmetov plane v hosto za ciganom, pa ta se jim gerdo zarezi, zgine v goščavi in več ga niso videli.

Kaj pa se je zgodilo z druzimi osebami? bodo bralci vprašali.

Drugo jutro po bitvi izvlekli so iz Mure Turka, ki je ostal pri kraji zataknjen, da ga ni mogla voda vzeti. Bil je bogato opravljen, moral je biti kaki poglavar. Ko mu izpero blato izr obraza, spoznajo začudeni nekdanjega grajskega hlapca Luko.

Po noči pa, kedar je luna svetila, hodila je vsakokrat ob Muri belo opravljena ženska ter z neprijetnim glasom prepevala čudne pesmi, ki so dolgočasno odmevale po planjavi. Bila je to žena nekdanjega bogatega Dobička, ki je po onej nesrečnej dogodbi ob pamet prišla ter se večidel klatita po hosti, le kader je mesec svetil, prišla je v mesto popevat. O njeni hčeri Jerici pa ni bilo več ni duha ni sluha, odkar jo je odpeljal Vid.

Prijazne kočice ni bilo več ob Muri, Turci so jo bili zapalili, bila pa je nedaleč preč grajščina, kjer je sedaj stanoval Ožbe s svojo mlado soprogo Sabinko in staro Špelo.

Kakor že poprej, ljubila sta se tudi v zakonu iskreno in Bog je blagoslovil njuno zvezo.

Stara Špela je preživela še mnogo srečnih dni med svojima rejencema ter pestovala njune otroke. Sabinka je ostala še vedno ona prijateljica cveticam, kot prej, in nikjer ni imela raji opraviti, nego po gredicah na vertu.

In Ožbe? — No ta je bil najboljši plemenitaš v vsej okolici, povsod je rad pomagal v stiski, nikjer pa zatiral podložnih, zato so ga pa tudi kmetje čislali ter mu bili vedno serčno vdani.