Sam se je kaznoval
| Sam se je kaznoval D. |
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 16 (14. avgusta) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Cisto složno so živeli Stržinarjevi, brez posebnih skrbij in težav. Saj se tudi ni bilo čuditi! Si&ra dva sU gospodarila in varčevala, da je bilo kaj. Sin Luka, čeravno sele dvajset let star, je tudi delal za dva druga; Minka, pridna domača hči, je pa Šivala in marsikatero petico prihranila.
Pa kmalu bi Sla vsa rodbinska sreča po vodi. Tiali aitni cesarski možje so namreč Luko potrdili k vojakom. Kaj je bilo početi? Brez Luke niso mogli biti, avote, katero ao Um zahtevati za odkup, pa tudi niso mogli kar s kljuko sneti. Pa sila kola lomi. — Par slo- Ukov je bilo že prej pri hisi, drugo se je moralo pa kje drugje dobili. — Morala sta oba konjiča iz hleva. Ni bilo drugače.
Dober svetovalec v teh stvareh je bil sosed Bobek. Prav hvaležen ma je bil Stržinar za to. Denar je bil toraj pri hisi. - »Veste kaj?» pravi Bobek Stržinarju. »Osem stoUkov, to je nekaj! Prav Skoda bi jih bik), da bi |ih Uko stran vrgli 1 Če ate pametni, pojd.to v mesto in prosite tam gospode, da ga oprosti. Le meni verjemite, d« se ksj lacega nI samo parkrst zgodilo. Vi recite: Jedinec je; sam sem te slab, in tudi mati ni več pri moči. In roko vam dam, da bode oproMen, ne da bi kaj plačali.«
In res se dft pregovoriti Stržinar. Drugo jutro na vse igodaj odide * teno in sinom v mesto, ssmo Minko doma puati. — Bobek si roke mane, ker s tako dobrim svetom jc napeljal vodo na avoj mlin. —
Komaj so dobro odšli, namate ai Bobek obraz s sajami io se Se drugače naSemi. Potem pa steče v Strtinarjevo hiSo. Najprvo skoči v kuhinjo, kjer je Minka ravno pomivala. »Za boljo voljo!« zavpije dekle, druzega pa od strahu ne more izpregovoriti
•Molči!« zavpije našemljeni Bobek zamolklo s spremenjenim glasom, ter skoči k Minki in ji zveže s pripravljeno vrvico roke in noge.
•Povej precej, kje je tistih 800 goldinarjev! Ce ne. — le poglej ga!.. • Tu izvleče svetlo bodalo in zamahne z njim proti prestrašeni deklici, katera v ailnem strahu vse pove. Hazbojoik hiti v izbo ter zmaSi ves denar v tep.
Deklica ga med tem po vedenju in nekoliko tudi po govoru vendar spozna in zakliče: •Ob, oče sosed, to pa je vendar grdo. kar počenjate! vedno smo bili prijatelji, zdaj nas pa hočete oropati!*
»•Ti ai me toraj spoznala !•« zavpije Bobek, in jo divje pogleda.
•Da Bobkov oče ate!«
• •Nearečnica, sama sebe si obsodila! 1'mreti moraš!««
Minka joka in prosi, pade predenj na kolena, — pa nič ne pomaga, — hudobni sosed sc ne da omečiti. •Samo nekaj le Se uslilim. Izvoliti si smeš smrt sama, kakorSno ai hočeS. — HočeS, da te zabodem, zadavim ali obesim! Izvoli ai!« Deklica ga zopet roti, naj se je usmili, pa zastonj. Ko vidi, da le nič ne pomaga, ga prosi, naj jo obesi, ker mislila si je, pa pride od kod kaka pomoč med tem, ko bode oni pripravljal.
Bobek veli potem Minki, naj odmoli, kar se miali, ker potem ne bode več časa. Sam pa postavi sredi sobe mizo, stopi nanjo, in pritrdi na strop močno vrvico. Potem naredi le zanjko, da bi ae vsa stvar tem hitreje zvrsila. Ko misli, da je vže dovolj Irdno napravljeno, vtakne sam glavo v zanjko, da bi se prepričal če je dobro nared.l. Pa glej, v tem bipu pa poči na jedni atrani miza ter se prevrne zlobni Bobek pa je lepo na vrvici obvisel. Zastonj je poskušal vrv odtrgati od stropa, zastonj je skuSal tudi motvoz pregrizli! — grizel se je le v pesti, iz katerih mu je vrela kri po obrazu.
V tem hipu se pa prikate zaročenec Minkin pr-d bilo. Kako se pa začudi, ko najde vrata zaklenjena. Večkrat potrka, a nihče mu jih ne odpre. Ko tudi aosedje to vidijo, pridejo zraven, med njimi je tudi Bobkova žena, ter akupno težka vrata snamejo.
V kuhinji dobo mlado Minko nezaveatno in svesano na tleh; v sobi pa Bobka obesentga. Naglo odreiejo vrv, in Bobek pade z vao težo na polomljeno mizo, - iz žepa ae mu ps vsuje vkradeni denar. Skutajo ga .oživiti«, ker je bil kakor mrtev, — in rea ae je posrečilo. Se-le, ko se uboga Mlnka zave, zvedo vse, kako in kaj. —
Zvečer pridejo Stržinsrjevi domov iz mesta. Sreča jim jo bila ugodna, — oprostili so Luko, ne da bi kaj plačali. — Neizrečeno se prestrašijo, ko pridejo domov' Kdo bi si kaj lacega mislil, pa zlasti Se o Bobku! p« nič ni pomagalo, — kar je, — je. Hvala Bogu, da je le Minka zdrava ostala.
Nekaj tednov pozneje ao ae pri Stržinarjevih gostili — Minka se je omožila. — —
Malo dn'j po poroki je umrl Bobek v bolnišnici. Zena njegova pa je v žaloati, strahu in sramote zblaznela.