Sama smola!
| Sama smola! Anonimno |
| |||||||||||||
Vesel se je povrnil iz čebelarske razstave v R.
mlad čebelar Anton Bumke, ker je ondi kupil zaželjeno
matico. Zdela se mu je posebno lepa; da bi
jo varno prinesel na dom, vzame prazno škatljico za
švedske vžigalice ter pokrovček prevrta z luknjicami.
V to hišico spravi matico in ji priloži pet čebel-delavk,
da bi ji kakor si je dečko mislil, kratek čas
delale na potu. Velike upe si je stavil od nove
matice, mislil si je: s križanjem se bo zboljšalo
pleme čebel in donašale mu bodo krepkejše tudi več
medu. Nekako zadovoljen vtakne škatljico z matico
in čebelami v svoj žep, ki si ga je v ta namen napravil
pri srajci, in hiti na kolodvor, od koder ima
vlak kmalu oditi. V naglici stopi še k enemu svojih
znancev v mestu, da mu sporoči svoje veselje ter
pri njem napiše veselo novico iz semnja svoji nevesti.
»Kedaj pa misliš domov iti?« ga vpraša znanec.
»Zdaj z vlakom,« odgovori Anton.
»Za božjo voljo, hiti, sicer bo odšel vlak brez tebe, saj vidiš, da bo zdaj zdaj ura poldne in vlak odide točno ob dvanajstih.« Anton zbeži na kolodvor.
Vratar je odzvonil že tretjič, ko prihiti Anton do vlaka ter urno skoči v odprti voz; mislil je prav hitro napraviti, a ker je bilo v vozu že polno ljudij, stopi enemu na nogo in pade zopet na noge drugih popotnikov. Opravičeval se je, kakor je vedel in znal, toda potni tovariši so se jezili nad njim in slišati je moral očitanje: »Gotovo se je štrkovec vpijanil.«
Bolelo je Antona tako krivično očitanje, saj skoro popolno tešč gre domov, ne pa da bi bil preveč pil, zato se stisne v kot ter prav miren hoče pokazati, da je popolno trezen. Toda sam ne vé kaj, na desni strani pod telovnikom, kjer je imel čebelice, jelo ga je zeló ščipati, peči, z roko si hoče hitro pomagati, a zadene ž njo ob staro ženo, ki je sedela tik njega.
»No še tega se manjka; poprej bi nam bil kmalu polomil noge, sedaj so ti že tudi naše roke na potu,« ga srpo žena zavrne.
Anton zarudi, a naenkrat skoči po koncu kakor da je obdivjal.
»Za božjo voljo — kaj pa zopet to pomeni?« nadaljuje ženica.
»Sram te bodi, da si upaš pijan med trezne in pametne ljudi, kdo te bo prenašal,« vpije nanj star gospod, ki mu sedi nasproti.
»To je vendar od sile,« pristavlja tretji, »skozi okno ga vrzite, tam v jarku je prostor za pijance.«
V tem pa Anton čuti, kakor da bi ga nekaj oklalo, prestrašen seže v žep, sluteč nesrečo. In res. Škatljica s čebelami se mu je strla, ko je padel v voz in nobene čebele ni v njej.
Sedaj ga pa zopet zbode; čebele so ga jele pikati. Anton zaupije ter skoči zopet s sedeža.
»Ali si nor, ali kaj ti je? — Koliko časa bomo pa še morali to trpeti?« — Tako se čujejo tožbe vse vprek.
»Konduktêr! Denite nas v drugi voz, tukaj imamo norega človeka in si nismo življenja varni!« — vpijejo vse vprek.
»Mir! Mir!« kliče stari mož. »Dečko, kaj pa je prav za prav tebi.«
»Jaz ne morem več prenašati,« vpije Anton ušle so, vse so ušle in sedaj me koljejo — ves sem že oklan — bežite iz voza, ako ne, bote tudi vi oklani.«
»To je cel norec — popolno je ob pamet — konduktêr, konduktêr!« ... kričali so zopet popotniki v vozu.
Pri odprtem vozu se prikaže sprevodnik.
»Precej, precej, smo že na postaji.« — Vsi tiščé vanj in ponavljajo Antonove besede: Ušle ... ušle ... koljejo ... ter s prstom kažejo na Antona.
»Kaj, ušel je in sedaj vas hoče zaklati?« pravi sprevodnik, ker se ne razumejo.
»Takoj bomo preiskali in prijeli hudodelnika.«
Ko obstane vlak, skočijo vsi popotniki prestrašeni iz voza; načelnik postaje podučen po konduktêrju približa se vozu, ukaže vrata zapreti pri vozu, kjer je bil Anton sedaj sam in mu reče:
»Kaj imaš tukaj? Kdo je ušel?«
»Pet jih je bilo, vzdihuje Anton, štiri delavke — toda za te mi ni toliko, pa tudi kraljica je ušla.«
»Kaj, kraljica? Kakšna pa je bila kraljica?« vpraša načelnik Antona v šali, ker méni, da ima norca pred seboj.
»Ah, tako lepe, zlate oči je imela in črnkaste, rumeno obrobljene nožice,« odgovarja Anton.
»Lepa kraljica to,« pravi načelnik. »Kakšni so bili pa drugi?«
»Ej, kakor sploh navadne delavke, čebela je čebeli podobna,« reče Bumke.
»Kaj čebele,« pravi vodja, »muhe, muhe ti rojijo po glavi.«
»Ne, po glavi pa ne, rojijo mi le po ...«
»No le povej, kje ti rojijo?«
»Po — životu ...« reče Anton bolj tiho. »Imel sem malo luknjico v žepu, gotovo so ondi skozi zlezle.«
»Kdo je zlezel?« vpraša načelnik.
»No, kraljica matica in štiri delavke.«
»Ha, ha, kraljica in štiri delavke na tako majhnem prostoru ha, ha ...«
»No, kaj pa zopet vpijete?« ga vpraša načelnik, ko Anton nanagloma zakriči.
»Joj, joj,« kriči Anton, »jaz ne morem več strpeti.«
Zvonec zazvoni in načelnik odide od voza, stopi k telegrafnemu uradniku, da sporoči na bližnjo postajo kaj naj storé, da primejo in v varnost spravijo popotnega norca.
Vlak zdrdrá in Anton je sam v vozu. Hitro odpre okno pri vozu, sleče svojo suknjo, tri čebele se med tem oprosté in zleté vesele prostosti skozi okno.
Dve morate še notri biti, zato zavihti suknjo skozi okno, v tem pa zdrdra vlak in predno je vedel Anton, kaj se je zgodilo — suknje več ni bilo nikjer ...
Anton gleda prestrašen.
»Za božjo voljo, kaj bo, ko pridem tak domov?« ...
V tem pa vlak zabrlizga, približal se je na večjo postajo, kjer čaka vse polno ljudij. »Oh, kam se hočem djati,« vzdihuje Anton, »oh koliko ljudij, tu moram iz voza in vse me bo gledalo.«
Precej pride pred vrata njegovega voza konduktèr in ž njim dva žandarja.
Glasen smeh vse posili, ko zagledajo Antona golorokega.
»No, kaj si še le vstal, da se še nisi napravil?« vpraša ga sprevodnik.
»Tukaj pač ni treba nobene preiskave, že vémo, s kom imamo opraviti,« tako sliši Anton da se pogovarjajo zunaj voza.
»S plaščem ga ogrnimo,« pravi eden orožnikov, »pa bo najbolje.«
Anton se je sicer branil žandarjev, a vse ni nič pomagalo, moral je ž njimi na stražnico, kjer je sevéda popolno pametno pojasnil, da so ga čebele oklale, da so najbrže popotni ljudje mislili, da jih hoče on zaklati, pove tudi, kako je prišel ob svojo suknjo, na kar ga žandarji tudi spoznajo kot Antona Bumketa. Sevéda je Anton moral na stražnici počakati, da so mu donesli potrebne obleke, predno si je upal domov.
Nevesta pa, ko je zvedela vse to, mu je odpisala, da ga noče, ker bi morebiti ž njim imela tudi tako smolo, kakor jo je on imel s svojo kraljico — matico.
»Smola, sama smola!« tožil je nekaj časa Anton, ni čuda, matice ni, neveste ni, vse je izgubil.
Ko pa je leto pozneje dobil drugo posebno izvrstno in bogato nevesto, potolažil se je, rekoč: »Ej, tudi smola je včasih dobra!«