Same zapreke
Dramatično društvo v Ljubljani
Izdano: Slovenska Talija, Zbirka dramatičnih del in iger, 1883
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Prizori 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. dno

OSOBE:

  • Lujiza pl. Fontanilova.
  • Franja, njena netjaka.
  • Hektor pl. Champagnac.
  • Charles pl. Bligny.
  • Fleury, vrtnik.


Salon. Na desni v prvi kulisi okno. Srednja vrata. Stranska vrata na vsaki strani v drugi kulisi. Na levi miza, na nji pisno orodje. Stoli.


Prvi prizor. uredi

Noč. Čuje se burna nevihta. Ura bije šešt. Lujiza se plazi v domači obleki iz desnih vrat, z gorečo lučjo v roci, ki jo zakriva z drugo roko, ter posluša urine udarce.

Lujiza. Pet — šest — sedaj mora priti! — Ali v takem strašnem vremenu? — Skoraj mi ga ni pričakovati. No, pogledala bodem vender. (Odpre okno.) In dogovorjeno znamenje! (Zaploska trikrat z rokama, kar se tudi zunaj vrača.) Res! Evo ga! Pristavlja lestvo. — Omahuje! (Z zatrtim vzklicem.) Oh! Pozorno — zlomili si bodete še vrat!

Drugi prizor. uredi

Lujiza. Champagnac (ves premočen, pokrit s sivim klobukom skoči v sobo).

Champagnac. Vrat zlomil? — Res, na to sem bil pripravljen, Lujiza draga.

Lujiza. Oj, Vas predrzneža! Toda za Boga! Kakšni ste —

Champagnac. Malo poplavljen, kaj ne?

Lujiza. Kako pa ste tudi mogli brez dežnika —

Champagnac. Jaz! Pomorski častnik naj bi se bal vode? In ko bi deževalo kroglje, kakor takrat pri Vera-Cruzi, tedaj stoprav bi šel naprej! Tedaj se stoprav uživa zmaga.

Lujiza. Pogledite klobuk!

Champagnac. Prekipel je — tudi od sreče, kakor jaz! (Otresne ga in položi na mizo.) Takov sem, kakor elektrizovan; ploha, drobeči se zid, polzeča lestva — tu človek stavi roke in noge v nevarnost — a tako vsaj dokaže, da res ljubi.

Lujiza. Predrznež! Ko bi vsaj po ovinku skozi prodore —

Champagnac. Jaz? Ovinke naj delam, da bi Vas videl? Nisem li uže pred tremi leti si zvil noge, ko sem plezal čez samostanski zid, tja gori do Vašega okna, da sem prinašal cvetic lepi gojenki? Oj, zlati čas! Tri mesece sem ležal bolan v postelji.

Lujiza. A jaz sem brezupno čakala cvetic v dar od drznega svojega Hektorja, dokler nisem zapustila penzijonata.

Champagnac. Izginili ste brez sledu. Iskal sem Vas po vsem svetu, po gorah in prepadih, po samostanih in plesiščih, toda zastonj, nikjer Vas nisem našel. Oj, to je mojo ljubezen le še bolj podnetilo! Le Vi — tako sem se zarotil v svoji blodnji boste soproga moja, in sedaj, ko sem Vas naposled našel v ti samoti na kmetih, sedaj ste —

Lujiza. Soproga nekoga družega.

Champagnac. Izgubljeni zame. Oj človek bi res skoraj zblaznel. —

Lujiza. Sem li jaz menj obžalovanja vredna od Vas, Hektor? Toda volja moje rodbine, ozir na imetje —

Champagnac. Kaj je bogastvo, kaj rodbina, če ima človek srce v prsih? Toda ne! — ne dolžim Vas, uboge žrtve. Tudi Vi ste hudo kaznovani po svojem soprogu, po onem pretepalci in vinskem bratci, ki je šel čez morje, da nihče ne ve kam? — in ki se vrne, Bog ve kedaj?

Lujiza. Morebiti nikoli!

Champagnac (burno). To bi mu tudi svetoval, sicer —

Lujiza. Tiho! tiho! Ko bi Vas čula netjaka moja in sosedje! — Saj veste, da sem se izdala za neomoženo, da mi ne bi trebalo nositi slaboglasnega imena svojega soproga. — Ko bi torej zvedeli, da zahajate k meni — bila bi kompromitovana, če tudi so Vaši pohodi po polnem nedolžni.

Champagnac. Grom in strela! Drzni se kdo ne spoštovati Vas! — Želim skoraj tega, kajti vdihnil bi mu spoštovanje, da bi —

Lujiza. Govorite vender bolj tiho, kajti ko bi Vas našli tukaj, potem ne bi Vas smela videti nikdar več.

Champagnac. Nikdar? Oj, ta beseda me sili zbrati vso svojo srčnost! — »Na veke« pravim jaz proti temu Vašemu »nikdar«. Lujiza, odpeljem Vas!

Lujiza. Tiho! Za Boga!

Champagnac. V bran se bodeva stavila vsem zaprekam — beživa. — Čez zid — skozi Evropo — onkraj morja. Vzel bodem dva prostora na ladiji — ali čoln, kakovo orehovo lupino, vse jedno. Nič naju ne bode plašilo!

Lujiza. Za Boga! Nekdo prihaja! - Strani! Strani!

Champagnac. Ko sem Vas še le videl?

Lujiza. Rotim Vas! (Rine ga k oknu.)

Champagnac. Bodi si torej! — Na svidenje jutri, Lujiza — in ko bi se mi ves svet stavil nasproti — odvedem Vas. (Leze skozi okno.)

Lujiza. Jutri mora vse zvedeti, sicer se resno poprime stvari. (Hiti v sobo na desni.)

Champagnac (pomoli glavo skozi okno). Navzlic postavi, policiji in elementom! — Res, baš zato! — (Izgine.)

Tretji prizor. uredi

Franja (z gorečo lučjo v roci, ki jo zakriva z drugo roko prihaja z leve).

Franja. Skoraj bode sedem. Teta moja Lujiza še spi. Nevihta je menda minila. Sedaj le naglo na vrt, k slamnati koči. — Morebiti res ni prav, da grem na vrt brez vedenja dobre Lujize, katera mi, ako tudi samo nekaj let starejša od mene, namestuje mater? — No, to bi še bilo — ali da pričakujem tam nekega mladega častnika? I, moj Bog; če hoče kdo vzeti katero nas v zakon, moremo vender prej govoriti ž njim? — (Ozrša se, z zatrtim vzklicem.) A!

Četrti prizor. uredi

Franja. Bligny.

Bligny (z dežnikom, ki ga zapira, stopi skozi srednja vrata). Ne ustrašite se: Jaz sem.

Franja. Kako gospod! Vi ste tako nepremišljeni, da se upate stopiti v to hišo?

Bligny. Res, v takem vremenu — torej pač nisem mogel zunaj stati pod milim nebom in čakati?

Franja (žaljena). Kdo li Vas je silil? — (kaže vrata) in kaj Vas zadržuje? —

Bligny. Bližina Vaša, Franja — in ploha. — Oj, dovolite mi porabiti priliko, da Vam povem, da Vas ljubim — (sede), in da se malo počijem.

Franja. Počijete? Se ve da, pot iz sosedne hise do le-sem —

Bligny (brise se z robcem). In nisem li moral lesti skozi mokro vrtno seč — nisem li prekoračil kostanjevega drevoreda, kjer je bil vsak list kap raz streho? Oj, tedaj pa se nisem mogel ubraniti čutu ljubezni — stopil sem v hišo, da —

Franja. Da se posušite.

Bligny. Najprej — in potem — (ko si je otrl roki, poda ji desnico), Franja, prosim Vaše roke!

Franja. Čemu?

Bligny. Za vse življenje. —

Franja (smije se). V ti opravi?

Bligny. Baš zatorej — videla bi se lehko tako lagodno —

Franja. Sedaj še ni prišel pravi hip, da bi govorila z mlado in torej muhasto teto svojo. — Morava še čakati.

Bligny. A ljubim Vas uže štirinajst dnij in kar pretežko je videti Vas na skrivnem. — In sedaj je nastopilo jednakonočje — torej bodemo imeli deževje, kdo zna, dokle? Ne, Franja, biti hočem soprog Vaš in se odpovem vojaški službi.

Franja. Čemu li? Saj je tako lepa uniforma.

Bligny. In tako neprilična, ko bi le vedeli. Strijcu svojemu na ljubo sem šel v vojake in sluzil mnogo let v poslednjnm oddelku armadinem. — Sedaj je umrl in sedaj sem se naveličal, zjutraj za rana vstajati, ko bi še rad po več ur spal; na konja laziti, ko bi lehko sedel miran na stolu, ter se boriti z elementi, ko lehko doma sedim, ljubo ženico držeč za roko in noge obrneva proti kaminu. — Ne, Franja, Vam posvečujem življenje svoje in še danes odkrijem Vaši teti, da se ljubiva.

Franja. Ponavljam Vam, da še ni čas. Poznam teto svojo in vem, da neče, da bi se uže sedaj omožila.

Bligny (žalosten). No, če ona zavira, potem gotovo ne bode nikoli nič iz tega, uže vidim.

Franja. Nestrpljivi ste z malodušnostjo svojo.

Bligny. Res, a kaj mi je storiti?

Franja. Bodite srčni ali pa me pozabite.

Bligny. Oj, nikdar! Zabiti Vas? Pomnite li še, ko sva se v prvič sešla slučajno pri nekem slaščičarji? Jedel sem baš bonbone, (potegne bonbnijero iz žepa in ji jo ponudi) — bilo je neki četrtek, ob štirih —

Franja. In šest minut pozneje. — A sedaj je sedem ura, dani se uže, torej idite.

Bligny. Uže? — Človek res ne more niti hipa pokojno — in nevihta tudi še ni minila —

Franja. Strani! Strani! In da Vas nihče ne vidi!

Bligny. No — najprej moram vender svoj dežnik — (vzame ga). Sedaj pa zopet skozi seč — kako neprilično in polzko je tudi po travi — oh! (Poljubi ji roko). Zdravstvujte, ljubica! (Odide.)

Peti prizor. uredi

Franja. Pozneje Fleury. Potem Lujiza.

Franja (zasmešno.) Ne premrazite se, ljubček! — To ti je mož brez srca! — Najmanjša zapreka ga zmakne z uma. (Vgleda klobuk, ki ga je Champagnac pustil na mizi.) Za Boga! Zabil je klobuk — (glasno kliče). Gospod Bligny! Gospod Bligny! (Vzame klobuk.)

Fleury (v sredi). Kaj kličete tako strašno gospodična?

Franja (na stran). Oh! Izdala sem se!

Lujiza (z desne). Kaj je?

Franja (na stran). Sedaj pa še ta!

Fleury. Gospodična, kaj hočete z moškim klobukom?

Lujiza (na stran). Vsemogočni! Njegov klobuk!

Franja (na stran). Sedaj je vse izgubljeno! (Glasno, v zadregi.) Jaz — jaz sem ga našla —

Fleury. Tu — v hiši? Kjer ni nobene moške glave razven mene? To klobučino? Kajti jaz nosim samo kapice — in po noči volneno, pleteno, ali tudi robec okoli glave. — To je kakov tat! Samo tat se pokriva s takim strašilom. — No, torej bodem pa precej svojo puško — napita je uže tako za vrabce. — I, tega kar takoj boderem, če tiči še kje na vrti. — Pok, gospici! (Odteče.)

Šesti prizor. uredi

Lujiza. Franja.

Franja (kliče za njim). Fleury — za božjo voljo.

Lujiza (zadržuje jo). Pusti ga vender — saj je uže davno zlezel čez zid.

Franja (zavzeta). Kdo li, tetka?

Lujiza (na stran). Izdala sem se. (Glasno.) No — tatu menim — saj mora —

Franja (na stran). Zarudela se je — in res, sedaj se spominam, saj je imel Bligny črn, častnišk klobuk. — (Pogleda v klobuk.) A!

Lujiza (bojaznivo). Kaj je?

Franja. Sedaj uže vem — tu-le se bere v zlatih črkah. Tat se zove Hektor pl. Champagnac.

Lujiza. Molči, za božjo voljo!

Franja. Kaj, tetka?

Lujiza. Molči!

Franja. Predraga tetka moja se bavi v temi s sivimi klobuci. (Na stran.) Sedaj pa prav gotovo dobodem svojega črnega.

Lujiza. Dobro torej, Franja, izpovem se Ti kar iz vsega srca. Saj veš, da me je imela neka stara, godrnjava sorodnica na kratkih vajetih —

Franja. Res! Namenila Te je celo za nuno. Čudna misel!

Lujiza. V onem samostanu sem se seznanila z gospodom pl. Champagnacom.

Franja. Čuden kraj.

Lujiza. Plezal je v smrtni nevarnosti tja gori do okna mojega in mi prinašal cvetic. Vidiš, kako nedolžna je bila najina ljubezen!

Franja. Vedno čudneje.

Lujiza. Kar so me nekega dne meni nič, tebi nič ne da bi bila videla njega, odpeljali iz samostana. Sorodnica moja je bila umrla in me je imenovala dednico velikemu imetju svojemu.

Franja. No? A ti ga nisi precej vzela? To je najčudneje.

Lujiza. Žal, da je naju njena oporoka še bolj ločila, nego li prej, kajti le s tern pogojem, da se nikdar ne omožim, izročiti se je imela meni dedščina.

Franja. Torej ni bilo niti vredno, da je umrla.

Lujiza. Moški spol se ji je gotovo kaj hudo zameril — s kratka, ko bi se zaročila, dobode meni voljeni delež neka stara prijateljica njena, gospodična Bretonova.

Franja. To res nasprotuje vsem božjim in človeškim postavam!

Lujiza. Nosila sem udana usodo svojo, dokler ni bilo sledu ob izginivšem Hektorji. Ali nedavno me je našel slučajno tukaj, potem, ko se z nenavadno vztrajnostjo in zvestobo tri leta ni plašil nobene zapreke, da me najde.

Franja (na stran). To naj bi bilo za vzgled črnoklobukarju mojemu.

Lujiza. Po brezvspešni brambi, po neplodni borbi od svoje strani dovolila sem mu naposled vsako jutro skriven pogovor tukaj.

Franja. A dedščina?

Lujiza. Izumila sem si črtež, da bi ostala trdna proti njemu in sami sebi, in da bi si ne imel nihče kaj očitati. — Izdala sem se mu omoženo in mu dejala, da sem soproga podlemu, razuzdanemu možu, ki je šel čez morje in bi se utegnil vrniti vsak hip.

Franja. In to ga ne plaši?

Lujiza. Bog varuj! Nasprotno, njegova ljubezen se vedno bolj razvnemlje.

Franja. Prav lepo. — (Na stran.) Ljubljenca mojega bega vsaka kapljica dežja.

Lujiza. Danes je hotel celo s silo uiti z menoj.

Franja. Tako se mora ljubljena biti. (Na stran.) Mojemu bi bilo to zelo neprilično.

Lujiza. Sedaj si pa misli položaj moj — zadrego mojo — res, sama več ne vem, kaj —

Fleury (zunaj). Le dalje, pravim!

Bligny (zunaj). Izpustite me, bedak!

Franja in Lujiza. Kaj li se godi tukaj?

Sedmi prizor. uredi

Prejšnji. Fleury. Bligny.

Fleury (suje Blignyja dalje). Dalje hodi, čuješ!

Franja (na stran). Za Boga! On!

Fleury. Evo Vam tatu, gospodična. Skozi seč je hotel lesti — vender sem ga se o pravem času ujel za levo nogo.

Lujiza. Kaj častnik?

Fteury. Uniformo je tudi ukradel — zmikalec tatinski.

Bligny (zase). Oj, Franja! To mi je plačilo!

Franja (zase). Bode li to tako mirno pretrpel?

Lujiza. Kdo li ste, gospod? — Kako ste prišli sem? Odgovorite!

Bligny. Milostiva moja — jaz — (na stran). Res! kako se rešim iz te zadrege? Rajši ne povem ničesar, to bode najlaže.

Franja (na stran). Nekaj si bode pač izmislil?

Lujiza. No, odgovorite vender?

Franja (na stran). To ti je okoren!

Fleury. Ali naj ga naklestim?

Franja (naglo). Za božjo voljo!

Lujiza. Da, če ne poveste, potem mi je —

Fleury. Strani ž njim, v pokorilnico!

Bligny. Toda!

Fleury. Brzo v spone!

Franja. Stoj! Jeden hip! — Idi venkaj, Fleury!

Fleury. Kaj? Rokovnika naj pustim samega z damama?

Franja. No, le idi — (vzame klobuk in ga skriva za hrbtom).

Lujiza. Idi!

Fleury. Čujem! — A ko bi vama hotel kaj ukrasti, vpijte na vse grlo — tačas precej pridem. (Odide.)

Lujiza. No, torej? Govorite!

Franja. Bodi si, ker se gospod ne upa govoriti, bodem njegov namestnik jaz.

Lujiza. Ti?

Bligny (zase). Kako predrzna!

Franja. Gospod se zove Charles pl. Bligny, plemenitega rodu, in je prišel semkaj, da bi Te poprosil roke moje.

Lujiza. Kaj?

Bligny (na stran). Drznila se je res!

Lujiza. In Ti si se drznila —

Franja (vrti klobuk z rokama). No, da, ljuba teta!

Lujiza. Vzprejeti tukaj mladega moža?

Franja (kakor gori). Časih človeka zavedo okolnosti —

Lujiza (tiho njej). Deni vender klobuk strani. (Glasno.) Poslušala si njegovo besedičenje?

Franja (suče klobuk). Saj je samo zato prišel.

Lujiza (na stran). Oj, grdega klobuka! (Glasno.) Nepremišljena!

Franja. I no, časih imamo vzglede pred očmi — (zakriva s klobukom obraz).

Bligny (na stran). Sramuje se.

Lujiza (nepotrpežljivo). Miruj vender, pokvarila bodeš klobuk!

Franja. Odpuščaš mi torej?

Lujiza (vzame ji klobuk in ga položi na stran). No — da! da!

Franja (poljubi jo). Oh, sočutna duša Ti!

Bligny (na stran). Saj je to naju prav z lahka stalo.

Lujiza (grede proti Blignyju). Gospod je torej?

Bligny. Lajtnant. A jutri vzamem odpust, da se posvetim po polnem domačemu življenju.

Lujiza. In da dospete k Franji, vojskovali ste se z vsemi zaprekami?

Lujiza. Prišli ste semkaj v smrtni nevarnosti —

Bligny. Nasprotno, ko ne bi bil neumni vrtnik —

Lujiza. Oj, predrzni možje! — Vsi so si vender jednaki!

Franja. Torej tetka, privoljenje Tvoje?

Lujiza. O tem drugi pot.

Franja. Prav skoraj?

Lujiza. Bodemo videli!

Franja (kaže klobuk). Bog varuj! Precej — prosim — prosim (dela, kakor bi si hotela deti klobuk na glavo.) Jaz bi vender tudi rada nosila klobuk —

Bligny (na stran). Kaj li ima s klobukom —

Lujiza. No, da privoljujem.

Bligny. Oj, tako lehko mi je uže —

Franja. Tetka zlata!

Fleury (skozi srednja vrata, s krepelcem v roci). Ali naj ga?

Lujiza. Pripravi zajtrek —

Franja. Za tri, kaj ne tetka?

Lujiza (živo). Za tri! (Blignyju.) Če Vas ne razžalimo, gospod —

Bligny (tiho Franji). Skoraj se ne upam —

Franja (glasno). Jako mu bode šlo v slast — (Fleuryju.) Za tri!

Fleury. Kako? Dami hočete z malopridnežem?

Lujiza. Obedovati. —

Fleury. Oh, skoraj bi bil zabil dogodbe z malopridnežem! Dva lista za milostivo.

Lujiza. Pokaži! (Gleda naslov). Hektorjeva roka! (Živahno.) Franja, idi z gospodom naprej. Jaz pridem precej za vama.

Franja (odhajaje). Ste li sedaj videli?

Bligny (tiho). Ko bi nama le ne prišlo še kaj na pot! (Oba odideta po sredi.)

Fleury. Ko bi rokovnik le srebernih vilic ne — no, čakaj! Gledal ti bodem pazljivo na prste. (Odide.)

Osmi prizor. uredi

Lujiza. Pozneje Franja. Potem Fleury.

Lujiza (razpečati jeden list). Kaj li hoče? (Čita). »Draga Lujiza! Kakor človek vse, kakor sem zabil samega sebe v Vaši bližini, tako sem zabil tam tudi svoj klobuk. Utegnil bi Vas kompromitirati. Vrzite ga torej čez zid — čakam ga pod velikem kostanjem.« — (Govori.) Res, prav pravi — vražji klobuk je bil uže uzrok, da se bode Franja sedaj vender omožila — ali jaz ubožica! — — Kakovo li je to pismo? (Odpre je.) A! Pismo odvetnika mojega. (Čita radovedna.)

Franja (v sredi). Tetka pridi! Gospod Bligny neče brez Tebe sesti k mizi.

Lujiza (pregledavša list). Za Boga!

Franja. Ali Ti je slabo?

Lujiza. Oh, Franja! Franja! (Oklene se je okoli vratu.)

Franja. Kaj pa je?

Lujiza (poda ji list). Na, čitaj! Čitaj sama — jaz ne morem — Oh! Takšno veselje! (Zgruzi se na stol.)

Franja (čitaje). »Čestita gospodična! Z največjim veseljem Vam naznanjam, da se je pobožna devica Bretonova preobjela in na naglem umrla; da je torej zaradi tega tudi dotična točka v oporoki po polnem rešena. Vi ste sedaj samovlastna gospodinja imetja svojega in smete povoljno razpolagati s svojo roko«. (Razveseljena.) Oh, tetka, sedaj se pa obe omoživi!

Lujiza. Res, a Ti mesec dnij pozneje!

Franja. Štirinajst dnij je tudi dovolj zaradi rešpekta.

Lujiza. Sedaj pa sme dobri Hektor brez vsakeršnih zaprek prihajati k meni — po dnevi — še danes — res, precej! (Zvoni.)

Franja. Oh! Ta bode vesel.

Fleury. Milostiva, velite —

Lujiza. Teci, kar moreš. Za vrtnim zidom, pod velikim kostanjem dobodeš moža — brez klobuka!

Fleury. Oj, pravega tatu? No, on tudi ni mogel biti, gledal sem skozi ključaničnoj luknjico — srebernine ni nič izmeknil, a sladkosneden je — snedel je dve pečeni slivi, in —

Lujiza. Idi vender in privedi ga semkaj!

Fleury. Dobro! In jedno makarono.

Lujiza. Dvajset — trideset, petdeset frankov, če ga dovedeš.

Fleury. Petdeset frankov?

Lujtza. Če pa prideš brez njega, zapodim Te!

Fleury. Petdeset frankov! Za toliko Vam ujamem petdeset malopridnežev. — Imeli ga bodete — živega ali mrtvega! (Odide na desno.)

Lujiza. Oj, kako sem srečna! Res, naj Ti kar odkritosrčno povem, Franja — čestokrat sem bila jako v skrbeh in sem dejala sama v sebi: Da bi le vse te zapreke in težave ne utrudile potrpežljivosti dobrega mojega Hektorja! Ko bi se mu zato ohladila ljubezen?

Franja. Ne brez uzroka. Jaz poznam take ljudi, ki o najmanjši nepriličnosti —

Fleury (zunaj). Brez okoliščin — vse to ne pomaga nič!

Champagnac (zunaj). Nesramnik — molči vender!

Lujiza. On je! Oj, pusti me!

Franja. A jaz v tem razrežem piščanca svojemu častniku — njemu bi bilo morebiti pretežavno. (Odide.)

Deveti prizor. uredi

Lujiza. Champagnac. Fleury (z desne).

Fleury (Champagnacu). No, le bliže — in ne pomišljajte se. Milostiva hoče tako! (Tiho Lujizi.) Evo za petdeset frankov blaga.

Lujiza (mu vrže svojo mošnico, in mu da znamenje, naj odide).

Fleury. Umejem! (Na stran.) Sedaj ima vsaka zase svojega rokovnika. (Odide skozi srednja vrata.)

Champagnac. Oprostite, Lujiza, da sem se drznil, ob ti uri priti semkaj — toda oni bedak je tako vriščal, da sem se bal, kompromitovati Vas še bolj, ako —

Lujiza. Saj je bilo to po moji želji, Hektor.

Champagnac. Kako? — O belem dnevi? — Brez skrivnostij? — Brez nevarnosti? Ali sanjam?

Lujiza. Ne. Najlepša je resnica. — Od sedaj ste mi dobro došli ob vsaki uri, pred vsem svetom.

Champagnac. Kaj li čujem!

Lujiza. Oj, jaz sem tako neskončno srečna — le mislite si, po oni nenadejani smrti —

Champagnac. Vaš mož je mrtev? Utopil se je?

Lujiza. Mož moj? (Na stran.) Tega bi bila uže skoraj zabila. (Nasmihaje se.) Res, sedaj ga ni več. Svobodna sem! — Sedaj ni nama nikakeršnih zaprek, ne bode več pohodov po noči in v megli, ni treba več vratolomnega plezanja —

Champagnac. Nič več vsega tega? — Res, kaj bodeva sedaj počela z lestvo?

Lujiza. Ali niste tudi Vi presrečni?

Champagnac. Sem, res, o vsem tem! — Ne najdem niti primernega izraza — čustva moja so tako — tako zmetena. Torej mrtev je soprog Vaš? — inače bi bil naju ločil — moral bi se bil boriti ž njim — in bi ga bil premagal — res premagal.

Lujiza. In sedaj ste brez boja dospeli semkaj zmagalec.

Champagnac. Res, brez boja po velikih stopnicah, kolikorkrat hočem — kakor ves drugi svet.

Lujiza. Oj, kake sreče!

Champagnac. Res, neizrečno! Prav lepo!

Lujiza (sede). Prav po domače smeva sedeti drug pri drugem. — Sedite vender!

Champagnac. Sedem naj? — No, bodi si! (Sede.)

Lujiza. A ne tako daleč od mene —

Champagnac. Tako! Ko bi naju kdo slišal —

Lujiza. Kaj bi nama škodilo sedaj?

Champagnac. Da, res — sedaj nič več! — Sedaj sva prosta — govoriti smeva, kar se nama ljubi — (prav glasno) kričati smeva po volj svoji!

Lujiza. In ne bodeva se več ločila. — Kaj ne, Hektor, da bodete vzoren soprog?

Champagnac (razmišljen). Bodem, mislim —

Lujiza. A jaz gospodinja, kakor se spodobi. Vaše želje Vam bodem brala na očeh — (Champagnac zatisne oči in skrivaje se mu zazeha.) Zadovoljnost naj bode bivala pri nama.

Champagnac. In zdravje. (Vzdihuje.) S tem se človek prav priljubi.

Lujiza. Dnevi nama bodo prekratki.

Champagnac. Da, gotovo, dnevi nama bodo gotovo prekratki. (Vstane in gre k oknu.)

Lujiza. Kaj li vidite tam?

Champagnac. Oj, ničesa! — Nebo —solnce — Želim si malo venkaj na plano! — Z Bogom! Ljubica

Lujiza. Jaz grem z Vami.

Champagnac. Nepremisljena dusica. Hocete li se kompromitovati? Nikakor ne; svetujem Vam rajsi z dalec, prav skrivaje.—

Lujiza. Saj sem prosta.

Champagnac. A tako! (Gleda venkaj.) Vreme se izpreminja. — bolje, da to opustiva.

Lujiza. Saj ni nobene oblačice na nebu.

Champagnac. Pač! Pač! Tu na levi — samo da Vam ni moči videti. Ali jaz to čutim na ranah svojih — te so nezmotljive.

Lujiza. K župniku morava tudi — toje važno.

Champagnac (živo). Menite li, da se bode protivil?

Lujiza. Bog varuj! Samo najini imeni bode v nedeljo oklical.

Champagnac. Da zve vse mesto?

Lujiza (nežno). Ves svet naj zve najino srečo.

Chaynpagnac. Čul sem nekdaj, da na Angleškem — (naglo). Ali greva v Gretnagreen? Kaj menite?

Lujiza. Preširnež! — Sedaj grem po svoj klobuk, in kakor bi trenil bom zopet pri Vas! (Koketno.) Hektor! Prosili ste me mnogikrat zaman prvega poljuba. —

Champagnac (živo). Da, pač zastonj! To ni bilo mogoče.

Lujzia. Toda bodočemu svojemu soprogu ne smem ga odrekati.

Champagnac (bliža se ji, a zopet pomišlja). Ne branite mi ga? — No, torej — ne, Lujiza — hočem se vrednega skazati te milosti — nalagam si žrtev odpovedi, dokler —

Lujiza. Oj, ta nežnočuteči mornar! — Hektor, takove ljubim može. Takovega Vas ljubim — to je viteški! — Z Bogom, Hektor moj — (meče mu poljubce). Na svidenje — v petih minutah — a brez lestve — po ravni, cvetni poti brez trnja — za življenje — v rajsko-krasnih, zmerom jasnih dnevih. — Z Bogom! (Odide na desno.)

Deseti prizor. uredi

Champagnac. Rajsko-krasno — zmerom jasno — to se pravi večna jednoličnost? — Torej mož je mrtev — torej vse se je predrugačilo — tako meščanski — tako lagodno. — Vdova je! — Jaz bi bil pa vender rajši dekle vzel — tu je časih treba boriti se z mladostino ljubeznijo, in prekaniti očeta — ali vdova, to je pa vender prelagodno — da skoraj bi dejal prespoštljivo. Za vdovo sem prav za prav celo premlad — kajti v svojem hrepenenji po zaprekah si še nisem, kakor pravijo, po polnem odbil rog. — Čudno, da se mi po dnevi Lujiza tudi tako lepa ne zdi — gledal sem jo zmerom le v temoti, skrivaje, o mesečini — tačas je bila mikavna. Po dnevi je pa taka, kakor vse ženske — prav nič posebnega — zdi se mi celo pusta. — A zakaj se ji tako mudi na leco? -— Temu je še čas; no, resnično je še čas; — mora li biti precej? Oženim se pozneje. — Res, to je dobra misel. Pozneje! (S povzdignenim glasom.) Pozneje, prijateljica ljuba — drugič! — — A kako bi ji to poročil? — Ali naj jej kar naravnost povem? To ne gre. Ne, pišem jej — tako s kakim zvitim izgovorom — prav spretno. (Sede k mizi in piše.) »Ljubica! Baš sedaj sem dobil list, kateri me sili, da nastopim kratko potovanje — tako za kakih šest ali osem let. Ta hip mi torej ni mogoče oženiti se, kajti mi je kar precej pripraviti se na odhod. — Ali naj sem kakor daleč koli, zmerom bodem, za vse življenje ostanem — Vaš Hektor.« — Nekdo prihaja? — Ona je! Obrni se na desno, Hektor. — (Metaje poljubce) Z Bogom, Andromaha. Draga žena, ustavi solze svoje, v boj me žene hrepenenje moje! (Odide naglo v sredi.)

Jednajsti prizor. uredi

Lujiza (z desne, v elegantni toaleti).

Evo me, prijatelj moj! — Kako? Nikogar ni tukaj ? — A kje li je ostal? — Saj njegov klobuk še leži tam! — Kaj vidim! Tudi pismo! Naslov je napisan name pisava je njegova; — čudno ! (Razpečati list.) Za Boga! Odpotoval bode — zapustiti me hoče. — Torej me nič več ne ljubi ? On, ki me je hotel to jutro se odvesti po sili ? Oj, možje! Možje! Vsi so grdobe! (Omahne na stol.)

Dvanajsti prizor. uredi

Lujiza. Franja. Bligny.

Franja (vodeč Blignyja za roko). Prej se zahvaljujte moji teti, potem smete dalje zajutrkovati.

Bligny (brise si usta s prtičem). Dovoljujte, premilostiva moja —

Lujiza (skoči po konci). Tudi Vi ste grdoba!

Bligny. Kako? (Franji) Vidite li? — (Lujizi) Ali —

Lujiza. Ne hodite mi preblizu —

Bligny. Bodem se pač varoval! A Vaša beseda? —

Lujiza. To oporekam.

Franja. Kako ? Bligny. Vidite li?

Lujiza. Ti, ubogo dete, moža bodeš jemala?

Franja. Bodem, kaj pak hočem sicer vzeti druzega?

Lujiza. Ne, nikdar ne dovolim, da bi silila v nesrečo svojo — ostala bodeš samica!

Franja. To bi bila lepa sreča!

Bligny. Vidite li!

Franja. Ej, »Vaš vidite li!« —  Prisilite vender teto mojo, da ostane mož-beseda— saj je samo ženska —

Bligny. Siliti ? Dovolite —

Lujiza. Siliti? Ne zabi, da sem Ti predstojnica —

Franja. Ej, kaj! Saj ste samo štiri leta starejši od mene.

Lujiza. Prosim lepo, samo dve leti. — In sedaj idi v svojo sobo.

Franja. Aj, nikakor ne!

Lujiza. Precej idi!

Bligny. Ubogajte vender, gospodična.

Franja. Vi ste prav zaspanec, gospod —

Lujiza. (vodeč jo za roko). Brez ugovora!Jaz sem teta Tvoja. Jaz sem gospodinja v hiši. In kar pravim, to se mora zgoditi. Tako je!

Franja. Vse jedno In da je desetkrat teta moja, vzamem ga vender. Tako je in tako ostane!

(Lujiza vede Franjo v sobo na levi in zaklene vrata, a ključ dene v žep.)

Lujiza (vrnivša se). In Vi, gospod, kaj imate sploh tu opraviti, se li drznete?

Bligny. Moj Bog, saj celo ničesa ne pravim in se tudi ne drznem —

Lujiza (grede proti njemu). Vasa navzočnost mi je nadležna — torej —

Bligny (umikajoč se). Nadležna ? — Za Boga, saj niti nečem — saj vem, kako je človeku pri srci — Lujiza. Torej imejte se dobro — jaz Vas ne zadrzujem. (Na stran.) Pojdem na vrt — izkušala bom, zabiti ga, nehvaležnika! — Morebiti ga bodem našla tudi se tam. (Hiti na desno.)

Trinajsti prizor. uredi

Bligny. Potem Champagnac. Pozneje Lujiza in Franja.

Bligny. Evo ti! To sem Franji uže prerokoval. — Zapreka na zapreko — moral bi se bil sam prostovoljno odpovedati temu. — Sedaj sem zaljubljen — zaljubljen, da bi kar zblaznel — sedaj je to mnogo težavneje. — Oh, kaj! Saj sem mož in častnik vrhu tega — srčnost! Ohrabril se bodem in se ognil vsi ti stvari. (Odteče, toda s srednjimi vrati buti ob Champagnaca.)

Champagnac. Klobuk moj! Zabil sem klobuk svoj.

Bligny. Oj, Vašega klobuka! (Drgne si pleča.) Bodite vender pozorni!

Champagnac (drgne si pleča). Pozoren naj bodem jaz? Vi ste pametni! (Na stran.) Častnik? Kaj li hoče ta? (Glasno.) Ali bi radi govorili z gospo Lujizo pl. Lancyjevo?

Bligny. Bog varuj — jaz nečem druzega nego iti! Pokazala mi je vrata. — Priporočam se!

Champagnac (zadržuje ga). Morebiti se drznete ljubiti jo?

Bligny. Oj, ne! Bil sem le tako drzen, njeno netjako — priporočam se!

Champagnac (prime ga). Počakajte vender!

Lujiza (prikaze se v vratih na levi). Hektor? Oh! Hvalo Bogu — (umakne se nazaj in pusti vrata odprta). Champagnac. Ali Vam Lujiza stavi zapreke?

Bligny. Stavi, ker najprej je bil a voljna, toda sedaj neče več.

Champagnac. Tako izpremenljiva je? Ne umejem, kako more biti človek tako izpremenljiv.

Lujiza (na stran). Čudno se glasi to očitanje njegovih ust

Champagnac. A Vas je moči tako mirno odpraviti?

Bligny. Da! Priporočam se.

Champagnac. Zapode Vas skozi vrata, a ne pridete skozi okno, skozi kamin nazaj! — In takovemu človeku se to pripeti! — Oj, da sem jaz na Vašem mestu — da me unemajo take zapreke, potem bi še le prav ljubil —

preke, potem bi se le prav ljubil —

Lujiza (na stran). To je torej ? Zaprek hoče? Oj, bodemo videli. (Izgine.)

Bligny. Jaz ne ljubim zaprek — torej z Bogom!

Champagnac. Ne genite se mi z mesta!

Bligny. Dovolite.

Champagnac. Kje je netjaka ? Bligny (kaze na levo). Tamkaj.

Champagnac. Tja k nji!

Bligny. Teta jo je zaklenila.

Champagnac. Razbijeva vrata.

Bligny. Za božjo voljo! Vrtnik —

Champagnac. Venkaj skozi okno! — Želim, da bi prišel — baš sem voljan — (trese vrata). Trdno, kakor železo —

Bligny. Morebiti kakov drug kljuc — (hoče iti po ključ od srednjih vrat).

Champagnac. Ta bi se k svetemu Petru lezel po ključ. — (Trese vrata.) A! Daste se prosit! ? Ustavljate se mi — no, čakajte! Resk! tresk! (Ulomi vrata z nogo.)

Bligny. Priporočam se ! (Hoče naglo odteči.)

Champagnac (pritira ga nazaj). Tu bodete ostali! Sicer vzamem netjako jaz!

Franja (prišedša skozi vrata). Kaj se godi tu? Bligny? — Kako, tujec?

Bligny. Oprostite, Franja —

Champagnac. Ej; kaj oprostiti! Takoj mi

odvedite gospodično!

Bligny. Dovolite!

Franja. Dobrotnico svojo zapustiti ? Nikdar ne.

Champagnac. Nikdar! Sedaj pa baš zato! Odvedli jo bodete, pravim!

Bligny. Ali za ves svet —

Champagnac. Še jedno besedo mi recit*', in odvedel bodem jaz oba.

Franja. Ste li zblazneli?

Champagnac. Zblaznel od veselja. Potrpita malo — odpravil Vama bodem vse zapreke — odpravil s poti vse overe — le idita za mano ! — Skrivaje! Tiho! Na pošto — najeli si bodemo najčilejsih konj — Bligny. In se bodemo prekopicnili — ter polomili roke in noge —

Champagnac. Da bode le Vama v srečo. — Čakajta! Skrijta se tam v sobi — pridem po Vaju, ko bode čas. — Precej se zopet vrnem in potem po bliskovo dalje, da bodo iskre letele ! — To bode veselje! (Odide naglo po sredi.)

Štirinajsti prizor. uredi

Franja. Bligny. Potem Lujiza.

Franja. Ne, Charles, ko bi bila kdaj mislila, da Vi —

Bligny. Res, jaz tudi ne bi bil verjel —

Franja. Toda, ker je stvar uže tako daleč, torej pa niti več ne moreva nazaj.

Bligny. Ne moreva? (Vzdihuje.) Bodi si torej, če ne more biti drugače, bodem Vas pa odvedel v imeni božjem. (Okleneta se pod pazuho.)

Lujiza (ki se je plazila za njima). Stojta!

Franja. Oj, Bog! Teta!

Bligny. Hotel bi, da sem pri svoji rodbini.

Franja. Predraga prijateljica —

Lujiza. Tiho! Ne zini mi besedice! (Poljubi jo.) Ljubim te bolj, nego kedaj — a strani !

Franja. Kako?

Lujiza. Ti si angelj! Vender idi! (Vede jo na levo.)

Franja. Ne umejem niti besedice.

Lujiza (Blignyju). In Vi ste tudi angelj.

Bligny. To se pravi, tudi jaz naj odidem? (Hoče iti.) Čast mi je —

Lujiza. Ne, tjakaj — v sobo mojo — naglo!

Bligny. Kako bi mogel tako drzan —

Lujiza. Storite, kar velevam — pa bodeta oba srečna. (Vede ga za roko.)

Bligny (zase). Ne, vse te okolnosti na desno -  (odide na desno).

Petnajsti prizor. uredi

Lujiza. Champagnac.

Champagnac (privihra skozi srednja vrata). Vse je pripravljeno — sedaj brz naprej. A kje li tičita? Lujiza (grede proti njemu). Nesrečnik!

Champagnac. Lujiza!

Lujiza. Vi ste še tukaj? Ali se ne bojite?

Champagnac. Česa?

Lujiza. Če Vas on najde tukaj, gotova Vam je smrt!

Champagnac. On? Kdo?

Lujiza. Mož moj!

Champagnac. Mrtvi?

Lujiza. Še živi — rešil se je s plavanjem!

Champagnac. In je tukaj?

Lujiza. Tam v sobi moji! Tresem se pred njim!

Champagnac (mane si roki). On živi! Stavi se na pot najini sreči?

Lujiza. Bežite — ne smeva se nikdar več videti.

Champagnac. Vam je li moči to zahtevati od mene?

Lujiza. Ali naj sleparim soproga svojega?

Champagnac. Prav pravite! Pi! — Ne, ugrabim Vas, to je častneje!

Lujiza. Soprogo druzega moža?

Champagnac. Če tudi. Da pa niste soproga potem ne bi mi trebalo.

Lujiza. Nikdar ne! Zdravstujte —

Champagnac. Lujiza! Lujiza. Na veke! (Odide.)

Šestnajsti prizor. uredi

Champagnac. Pozneje Bligny.

Champagnac. Lujiza! Šla je! Na veke ? — NebeŠko bitje — To bi mi zadalo smrt! — In jaz, hotel sem jo to jutro iz svoje volje zapustiti! — ali kje je bil tačas razum moj? Niti jedno uro ne bi mogel živeti brez nje! — In ta nesramnik, ki je bil tako drzan, da se je otel s plavanjem. — 0j!

Bligny (v sobi na desni, z izpremenjenim glasom). Kako, gospa Vi vzprejemate nekega moža? Tukaj v svoji hiši — v moji hiši?

Champagnac. Ha! To je glas možev! (Posluša.)

Bligny (znotraj). Ne tajite, videl sem nekov siv klobuk.

Champagnac. VraŽja stvar, nesrečonosna klobučina!

Bligny. Trepeta naj, če ga bodem dobil.

Champagnac. Ne, trepetal pa ne bode.

Bligny (v sobi). S tem-le orožjem ga treščim ob tla!

Champagnac. Oborožen je? No, torej bodem pa vender malo počakal. (Skrije se za vrata na desni, katera odpira Bligny.)

Bligny (znotraj). Tri sto milijonov bomb in granat! (Stopi venkaj in pozorno ogleduje okrog.) Nikogar ni tukaj ? — Debeli moj glas je bil vspešen. Odšel je!

Champagnac (stopi naprej). Na to niti ne misli.

Bligny (na stran). Oh, za Boga!

Champagnac. Kako! Vi ste? V Lujizini sobi? Vi se drznete?

Bligny. Jaz se ne drznem prav ničesa —

Champagnac. Izgovarjate se, da ljubite netjako, a skrivate se pri teti?

Bligny. Dovolite —

Champagnac. In posnemate glas soprogov — ter se drznete slepiti me?

Bligny. Ne jaz — nego teta — ona slepi — saj niti moža nima — hotela se je samo iznebiti Vas. Champagnac. Ha!

Bligny. Samo s tem pogojem mi je obljubila dati Franjo v zakon! —Ob, bodite vender tako dobri in idite — saj Vas ne bode stale nikakega truda.

Champagnac. Iznebiti se mene! — Moža nima! — Ha, to kliče na maščevanje!

Bligny. Menda vender ne boste tete —

Champagnac. Ne, Tvojo kri, slepar! Življenje Tvoje moram imeti, ali pa Ti moje!

Bligny. Obdrživa rajši vsak kar imava.

Champagnac. Takov strahopetec si torej?

Bligny. Strahopetec?

Champagnac. Torej vzprejemas predlog?

Bligny. Vzprejemam ! (Na stran.) Uže vem, kaj bodem storil. (Glasno.) Strani!

Champagnac. Da, naprej! (Na stran.) Škoda, da je predlog vzprejel, kajti sicer bi ga bil prisilil, — (Glasno.) Strani! Idite za menoj ! (Odide naglo.)

Bligny. Ubogam Vas — (na stran) in tete! (Gre za njim.)

Sedemnajsti prizor. uredi

Lujiza. Franja. Pozneje Bligny.

Lujiza (z desne). Preljubeznivo! Posrečilo se je!

Franja (z leve). Oh, Lujiza, za božjo voljo — hočeta se boriti.

Lujiza. Vem! Izborno! Prekrasno!

Franja. In o tem se moreš smijati?

Lujiza. Le umiri se. Bligny zapodi onega samo skozi vrata! Na moje povelje.

Franja. A, ga več ne Ijubiš?

Lujiza. Bolj nego kedaj! Vender ne smem mu tega pokazati — dobri Hektor ljubi zapreke.

Bligny (vstopi živahno). Vse je preskrbljeno.

Lujiza. To Vam je pač delalo mnogo truda?

Bligny. Nikakor ne. — Drl je v slepi zlobi venkaj skozi vrtna vrata — jaz sem jih pa zaprl za njim, in sedaj je zunaj obsedel.

Franja. Ubožec!

Lujiza. Pa vender ni odšel?

Bligny. Gotovo! — Najprej je hotel ulomiti vrata — ali ta vrata so trdna. — Potem sem mu zaklical čez zid, da ostanete neomoženi, da ga ne morete trpeti — in odšel je.

Lujiza. Oh, moj Bog! Naposled se pa res ne bo nikdar več vrnil?

Franja. Ubožica!

Bligny. Ali saj ste to hoteli!

Lujiza. Umejte vender! — On ljubi zapreke — dala sem ga zapoditi samo zato, da se tem gotoveje vrne!

Bligny. Zapreke ljubi? Tega ne umejem. No, potlej se pa le umirite. — Iz opreznosti sem naročil vrtniku, naj zaklene vsa vrata, ter izpusti velika psa z verige. (Za odrom se sliši pasje lajanje.)

Lujiza in Franja.  Usmiljeni Bog!

Bligny. In Fleury je vzel puško svojo!

Lujiza. Ali ste blazni? — Ubil ga bode! Oh, Hektor moj! — Franja, idi! Strani! Njega rešiti ali pa z njim umreti. (Čuje strel.) Oh! (Zgruzi se Blignyju v naročaj.)

Bligny. Umirite se vender, saj je puško nabil samo s soljo — samo s soljo.

Franja (hitela je v tem k oknu). Uže gre Lujiza! Pleza semkaj gori k oknu.

Champagnac. Morate! Morate!

Fleury (zunaj pri oknu s puško). Umeknite se, gospodična, sedaj ga bodem pač zadel!

Franja. Ta je njen ženin!

Bligny. Stoj!

Fleury. Njen ženin? A tako! (Ustreli v zrak.) Živela ženin in nevesta!

Bligny (zatisnil si je o strelu ušesa).

(Zastor pade.)