Samo eno cvetko
| Samo eno cvetko Bajka Rudolf Vrabel |
| |||||||||||||
Ciril, slaven lovec, je odšel s svojimi tovariši na lov. Ko pridejo na planine, se poizgube in Ciril ostane sam. Že zjutraj so se domenili, da se snidejo zvečer pred planinsko kočo in odtod odidejo skupno domov.
Ko je imel Ciril v torbi že nekaj divjačine, zasledi divje koze.
Vsakdo pač ve, da je lov na te živali najtežavnejši, smelo imenujemo lovca, ki je ustrelil že več divjih koza, najboljšega.
Dolgo je sledil Ciril skočne živali, a še mu ni prišla nobena pod strel. Šele proti večeru, ko so se zbrali lovci že pred kočo, je podrla Cirilova svinčenka plaho žival. Med Cirilom in tovariši pa je bila tolika daljava, da se ni čul strel do koče.
Ker Cirila ni bilo tako dolgo in je mrak že legal na zemljo, odidejo lovci domov, meneč, da je sledil Ciril kako zverjad in je prišel blizu domače vasi, ter zato ni prišel več nazaj.
Ciril je pa naglo stopal proti koči. Lovci so bili že davno doma, ko je še hitel on po kameniti poti proti hišici.
Dolga pot ga utrudi, zato sede nekaj streljajev od koče v temnem smrečju na star parobek, ki je štrlel ob potu.
Ciril odloži svoj plen, dene puško na kolena ter si nasloni roko ob njo. Pes mu pa leže pred noge in ga pogleduje tako prijazno, kakor bi mu hotel čestitati k veliki sreči, da je ustrelil divjo kozo.
Kar nekaj zablesti v gostem smrečju, Ciril opazuje ta svit nekaj časa in nepremično zre tja. Vedno bolj in bolj se žari.
Hipno se pa zasveti tako, kot bi ležala ondi solnčna plošča, in svetloba se ne izpreminja več.
Cirila mika, da bi pogledal, kaj je.
Zato zaukaže psu, naj ostane miren. Ko pride bliže, tedaj stopa počasi z nekakim strahom in natančno opazuje žareči prostor. Hipoma zapazi šop modrikasto žarečega cvetja, ki se je blestelo med vlažnim mahom.
Zdaj se spomni Ciril, kako mu je pripovedovala babica, kje in kako cvete zaklad. Prav taka je bila ta svetloba.
Že je ondi.
»Z Bogom, uboštvo,« misli si Ciril, »sedaj se pa prične drugo življenje. Samo en cvet, in denar mi ne poide nikdar!«
Ciril je slišal praviti stare, modre može, da zadostuje le en cvet; tega mora nositi človek vedno v žepu med denarjem in vsako jutro najde v njem tri cekine.
»Ej, toliko vas je, da vas še prešteti ne morem, zlate cvetke! Pač se ne bo poznalo, če jih odtrgam več, da zabogatim še bolj!«
In Ciril odtrga tri cvete in urno zbeži.
Pes je ležal še ob parobku. Ciril odhiti proti koči. Bil je truden in lačen, zato si zakuri, odere zajca in ga speče na ražnju.
Zvesti pes pa je legel poleg njega in zaspal. Ciril je pa spretno obračal zajca ter je vesel mislil na bodoče čase. Gledal je, kako brezskrbno in prijetno bodeta živela s staro, obnemoglo materjo.
Bilo je že precej pozno, a ure udarci se iz vaškega zvonika niso čuli tako daleč.
»Sedaj mora biti kmalu polnoči,« reče na tihem in se ozre nehote po koči. Potem pa zopet obrača zajca in misli na svoje bogastvo.
Kar mu ugasne ogenj, Hoče podpihati, a drva se nočejo vžgati.
Cirilu prihaja čudno pri srcu in strah ga je bilo.
Pes se prebudi in se stiska k Cirilu in prislušava, kakor bi čutil kaj posebnega.
Pred kočo se začuje ropot. Ciril naščuje psa, da bi videl, kaj je. »Morda je kak lovec,« si misli.
Pes sicer nerad sluša gospodarja in steče na plano.
Ciril pa hoče znova zakuriti, a ogenj mu pogasne zopet.
Zdaj potegne iz žepa žareče cvetke in le-te jasno razsvetle kočo.
V žepu pa mu zazvene cekini, ko se mu zamaje suknja. Vesel seže Ciril po zlatnikih.
Hipno pa se zablesti po koči in prikaže se krasna deklica, ki reče prestrašenemu lovcu: »Lakomnost vpije za tabo. Ne bi li imel dovolj ene cvetke? Znano ti je bilo, da sme vzeti presrečnik, ki pride do mesta, le eno cvetko. Vedel si, da dobiš vsaki dan tri cekine. Odtrgal si tri cvete, vendar pa ti je dala zlatnike samo tista cvetica, katero si odtrgal prvo. Ta ti je bila namenjena in ta bi te bila tudi osrečevala v življenju.
Ker si pa segel po blagu, ki nisi imel pravice do njega, zato zgubi tudi tvoj cvet zate čudovito moč. In ker si bil tako pohlepen, pojdi s tem cvetjem za kazen v tretjo deželo in blodi toliko časa po svetu, dokler ne izpolniš zapovedi.
In kjerkoli boš prenočeval, položi zvečer cvetke na mizo ter povej ljudem, ki to bodo vzeli pod krov, kako čudovito moč ima to bleščeče cvetje. Povej tudi, da sme vzeti vsakdo le eno cvetico, katero naj vzame o polnoči.
Če pa bode dotičnik lakomen, kakor si bil ti, ter si bode hotel prisvojiti vse tri cvetke, pojdi po svetu, dokler ne najdeš človeka, ki bo zadovoljen s svojo srečo.
Ko se ti to posreči, pridi z drugima cvetoma tja, kjer si jih utrgal ter me pokliči ravno tedaj, ko zažari čudovito cvetje:
"Vila Žalostinka, pridi iz oblakov in vsadi te zlate cvetice! Meni pa prinesi lepše bogastvo, nego ga dajejo te cvetke!"
Hodi srečno!« Vila izgine v nočno tmino. Zlatniki se mu pa izpremene v oglje.
»O, zakaj sem utrgal nesrečnik še dve cvetki,« vzdihuje Ciril pri sebi. »Kako bi bil srečen! Toda kaj tožim, saj sem si sam kriv vsega. Domov ne smem več. Uboga mati, kaj bodo počeli brez mene? Ne, Bog jih ne bo zapustil. Oditi hočem takoj v tujo deželo, da zadostim svoji krivdi.«
Pustil je puško in vse v planinski koči. Zunaj je klical in klical psa, toda pes je bil zasledil divjačino in gonil po gori ter je prišel šele drugo jutro domov. Ciril pa je odšel.
Teden dni je že minulo. Ciril je bil že prišel iz domače dežele in je blodil po tujih, neznanih krajih.
Jasnega dne, ko so ravno poslednji solnčni žarki obsevali lahne oblačke, pride do bogate hiše in poprosi prenočišča.
Hišni gospodar, bogat ošaben mož, ga nezaupno pogleduje, ko mu pa lovec pove, da je prinesel k hiši bogastvo, ga vzame pod streho.
Postelje mu v najboljši sobi in ga odvede k počitku.
Zdaj pa mu veli Ciril:
»Na mizo ti položim tri cvetke! Vsak cvet pa ima čudovito moč, da vzrodi dan na dan po tri zlatnike.
Pridi o polnoči. Cvetke bodo svetile jasno. Vzemi eden cvet in ga spravi v žep. Bogastvo se ti bode množilo tako, da boš kmalu najbogatejši v okolici. Vzeti pa smeš le eno cvetko, dobro si to zapomni!«
Vse potihne. Spanje je objelo trudno družino. Le gospodar je bedel in čakal polnočne ure. Zatisnil ni niti za trenutek očesa. Ves čas je premišljal o svojem prihodnjem bogastvu.
V vaškem zvoniku bije polnoči. Gospodar odhiti v Cirilovo sobo. Skoro bi izgubil pogled, tako se je blestelo zlato cvetje.
Očaran pristopi k mizi in ves vznemirjen od same sreče, ogleduje čudovite cvetke. Premišlja, potem pa stegne roko po vseh treh cvetkah.
»Imeti vas hočem vse tri, da bom imel še več!«
In urno hoče oditi. Tedaj se pa oglasi Ciril, ki je vse opazoval na skrivnem.
»Stoj, lakomni gospodar! Cvetke so izgubile zate moč, ker nisi storil, kakor sem ti ukazal. Položi jih nazaj, to cvetje ni zate!«
Gospodar se prestraši, lovec pa spravi cvetke in zapusti še po noči nesrečno hišo. Medpotoma se mu je večkrat pojavila misel na lakomnega gospodarja in premišljal je, kako grda strast je lakomnost.
»In jaz sem bil tak! Nikdar več ne grem k bogatinu. Čim več ima, več si hoče nagrabiti.«
Ciril je prenočeval poslej pri različnih ljudeh, a ni pokazal cvetk. Hotel se je prej do dobra prepričati predno poskusi znova svojo srečo.
V priprosti hiši prenočeval je že. dva večera. Natanko je opazoval, kake razmere so v hiši. Bogastva niso imeli ravno, a živeli so vendar dobro. Imeli so vsega, česar so potrebovali. Lepa sloga in edinost je bila v družini.
»Tukaj poskusim zopet,« si misli Ciril in pokliče gospodinjo. Gospodarja ni bilo več, umrl je bil že zdavnaj.
Pokaže ji toraj cvetke ter ji pove, kaj naj stori. Žena je bila vsa srečna te novice in obljubi mu, da stori, kakor ji je velel.
»Toda le eno cvetko, eno samo cvetko?" Žena si je preračunila že vse naprej, kako bo gospodarila z denarjem.
Polnoči odbije. Gospodinja prihiti v lovčevo sobo in se ne more načuditi blestečemu sijaju, ob katerem se ji razdivi njena duša, ki je hrepenela bo bogastvu.
Stopi torej bliže, da si še bolj ogleda to presrečno cvetje, ki ga je želela dobiti že nekdaj, in zagleda se v cvetke ter ne premakne niti očesa. Zre mirno, kakor bi bila okamenela. Kar prime za dve cvetki in ju zre zadovoljno.
»O, cvetki, pač ne bo preveč, če vaju vzamem. Zadovoljna bi bila s tremi zlatniki, a ker se mi nudi prilika, posežem po več. Saj ostane itak še ena cvetka.«
»Tudi ti nisi vredna te sreče, lakomnica,« zakliče lovec, ki je na tajnem opazoval, kaj naredi žena. »Deni jih nazaj, zate nimajo več moči. Sreča se ti je nudila, a ti si jo zavrgla.«
In otožen spravi Ciril čudotvorno cvetje in odide v noč.
Že je bil ves obupan, da ne najde človeka, ki bi bil vreden teh cvetk.
Neprijetnega, deževnega dne je hodil Ciril ves dan in bil je že truden. Kar zagleda na samoti borno kočico. Da bi se nekoliko odpočil, stopi v ubožno hišo, dokler bi se vreme ne zvedrilo. Na siromošni postelji je ležala bolna, bleda žena in ob njej je jokalo mlado dekletce. Vse je kazalo, da je tu doma uboštvo in beda. Ciril že dolgo ni videl tako siromašnega stanovanja.
»Kaj, ko bi skusil tukaj svojo srečo,« si misli lovec, ko mu žena reče naj sede k peči.
»Ker vidim,da mati težko govore, povej mi ti, deklica, kaj vas je tako onesrečilo!«
Deklica, ki je imela k večjemu kakih jednajst let ga žalostno pogleda ter odgovori:
»Rajni oče so bili v postelji več let in tudi mati so bolehali vedno. Za zdravnika in za zdravila so morali prodati edino njivo, ki smo jo imeli. Naposled je prišlo tako daleč, da so nam poprodali živino in pohištvo.
Kmalu nato so oče umrli in za njimi so legli mati.«
Milo se ozre deklica na mater ter potem nadaljuje.
Šla sem koj po zdravnika k materi, da bi jim pomagal. Zdravnik reče, da bi mati lahko ozdraveli, a on ne bo hodil brez plačila sem.
A kaj naj storim sedaj, ko mi drugi nočejo pomagati? O, mati moja, kako naj vas ozdravim? Vse, vse bi storila, mati preljuba, samo da bi ozdraveli vi. Potem bova že imeli toliko, da se preživiva! Dovolj bi nama bilo vaše zdravje, zlata moja mati!«
Materi so se zablestele solze v očeh in zdrknile so po velem licu, ko jo je objela jokajoča hčerka.
»Ne žalujta, vse se izteče dobro če me slušata. Še nocoj vaju rešim bede.«
In Ciril vzame cvetke ter jima pove, kar je povedal bogatinu in ženi. Deklica mu obljubi, da naredi tako, kakor ji je velel.
Mati je zadremala. Ciril je slonel ob peči, ker niso imeli nikake postelje zanj. Deklica pa je slonela ob materi in si je delala skromne načrte, če se zgodi, kar ji je obljubil tujec. Potem odpre okno, da bi slišala, kdaj bo polnoči. Zamišljena zre v temno, megleno noč, in se neizrečno veseli že naprej materinega ozdravljenja. Ker je pa prejšnjo noč prečula ob materini postelji, zaspi tudi ona.
Čas naglo beži. Približa se polnočna ura. Deklica se vzbudi, kakor bi jo poklical kdo.
Cvetice so zablestele prekrasno na stari, polomljeni mizi, in deklica jih zamaknjena ogleduje. Ciril pa jo opazuje skrivno.
Končno vzame deklica eno rožico in reče:
»Tri zlatnike mi hočeš dati vsaki dan, cvetka? O cvetica, ne zahtevam toliko od tebe! Daj mi le toliko, kar bom potrebovala najnujneje, da ozdravim mater, in potem te dam nazaj onemu možu. Vem, da v bogastvu ni tiste sreče, ki jo pričakujejo drugi!«
»O,« vzklikne Ciril, »posrečilo se mi je vendar dobiti na svetu človeka, ki zahteva manj, kakor mu ponuja svet. Toliko nisem pričakoval od tebe, ljuba deklica. Bog ti daj mnogo blagoslova k sreči in če je vama ostaja preveč, delita jo z onimi, ki jo pogrešajo.
Cvetka pa ostane tvoja vedno! Z Bogom, deklica!«
In odšel je z ostalima cvetkama ves vesel proti kraju, kjer ju je odtrgal.
Deklica je drugi dan že na vse zgodaj pokazala materi tri zlatnike in potem je zbežala po zdravnika.
Mati je po kratkem ozdravela in potem sta živeli skromno, a srečno ter sta pomagala ubožcem. Vsakikrat sta razdali skoro ves denar drugim v pomoč. —
Ciril pa je čakal ob določenem času na istem mestu, kjer je bil utrgal čarobno cvetje.
Čudotvorne cvetice zableste.
Ciril pogleda proti oblakom in zakliče:
»Vila Žalostinka, pridi iz oblakov in vsadi ti cvetici tja, kjer sta bili poprej! Meni pa prinesi lepše bogastvo, kakor ga dajajo te cvetke!«
In v tem hipu pripluje vila na belem oblaku pred lovca.
»Izvršil si nalogo, Ciril!
Tu imaš cvetico, ki je vredna več, kakor vsi zakladi sveta. Ponižna je pač njena bela podoba, a visok nje pomen.
Imenuje se zadovoljnost.
Kakor je rastla ona preprosta med tisočerimi in tisočerimi cveti bogatih barv in kazala vedno vedro lice svojim včasih mračnim tovaršicam, tako preprosto bodi tvoje življenje med ljudmi, katerim često kali bogastvo njih srečo.
Kadar bodeš hlepel po bogastvu, tedaj vzemi rožico, in njen zadovoljni pogled te bo izpremenil v zadovoljnega človeka. Videl boš, ena sama cvetka, prava ponižna cvetka, more osrečiti človeka vse drugače nego cvetje, ki ni vzrastlo zanj.«
»Na torej žlahtni cvet in pojdi zopet k materi, ki že težko čaka tvoje vrnitve!«
»Hvala ti stotera, vila Žalostinka! Ti si mi odprla oči, da sem zrl v temoto človeške sreče. Zato hočem biti, kakor si mi velela, in vem, da bom živel zadovoljno, srečno.«
Vila vzplava na oblaku v brezkončne višave, in čarna svetloba izgine raz cvetje.
Ciril se pa odpravi s cvetko domov. —
Zjutraj poišče svojo mater, ki je bila ves ta čas pri tujih ljudeh, ker si sama ni mogla pomagati. Udje so ji bili preslabi, odpovedali so ji že zdavnaj svojo službo.
Ubogi pes, ki je vedno cvilil in
iskal izgubljenega gospodarja, je bil
ves vesel, ko se je Ciril zopet vrnil.
Odslej sta gostovala sreča in zadovoljnost v Cirilovem srcu, in podarjeni cvet mu je bil najdražje blago na svetu. Saj je v njem našel vse.