Samo kratek račun
| Samo kratek račun Vladimir Bartol |
| |||||||||||||
... Ko pa je bila človeška narava prerezana na
dvoje, je prva polovica s hrepenenjem iskala
drugo polovico.
Platon: Gostija.
V knjižnici Saint Genevieve, nasproti pariškega Pantheona, sem spoznal
svoje dni doktorja Janeza Boštjančiča. Oba sva brskala po starih
knjigah in stikala za napol pozabljenimi rokopisi. Spočetka prav za
prav nisem vedel, da mi je rojak, čeprav se mi je zdel njegov obraz
nekam sumljivo domač, tako da bi ga bil najrajši kar pozdravil. Šele
ko je spregovoril par stavkov, sem sklepal iz izgovarjave njegove
francoščine, da ne more biti drugega, kakor Slovenec. Predstavil sem
se mu in že po kratkem razgovoru sva se prav dobro sporazumela.
Ukvarjal se je z zgodovino in ni mi bilo treba mnogo časa, da sem
spoznal v njem človeka izredno visoke in temeljite izobrazbe. Bil je
srednjevelik, tršat tridesetletnik, z energično, po sredi preklano brado
in nenavadno živih, sivih oči. Povedal mi je, da že več let študira po
svetu; bil je v Rimu, Florenci, na Dunaju in v Berlinu. Prihodnje leto
da namerava v London. Nekaj let je prejemal državno štipendijo,
sedaj da živi od neke dediščine. Čudil sem se, da mi je bilo njegovo ime
doslej popolnoma neznano. To dejstvo mi je pojasnil, češ, da ga že
osem let ni bilo v domovini.
Ko sva zapustila knjižnico, se mi je zdel nekam raztresen. Med pripovedovanjem se je neprestano ogledoval po mimoidočih in če sva prehitela žensko, se je bliskoma ozrl in ji pogledal v obraz. Ako ji je oči zasenčeval klobuk, se je sklonil, ko da bi hotel za vsako ceno videti, kdo se skriva pod njim. Toda vse to je delal nekam mehanično, kakor da sledi le stari navadi.
Ko sva se bila še parkrat sešla, sem ga vpeljal v svojo družbo. Dekletom se je zdel zanimiv, Walter pa, ta nemško-italijanski Slovenec, ga je obsodil za »nadutega Kranjca«. Boštjančič se mu je oddolžil na ta način, da me je vprašal, kaj me neki vleče k takemu »pobranemu gentlemanu«. Iz tega njunega istočasnega in obojestranskega odboja sem sodil, da morata imeti nekje v globinah težnje, ki so si, morda uprav radi svoje sorodnosti, v dejanskem življenju med seboj v napoto.
Kmalu se je pokazalo, kje sta se križala njuna značaja. V naši družbi je bila Čehinja, lepa študentka Lidija, katero osvojiti se je trudil Walter že nekaj časa. Že se mi je zdelo, da bo odjenjala, ko je padel iznenada vmes doktor Boštjančič in se začel silovito potegovati za njeno naklonjenost. Z Walterjem sta se začela obsipati z zbadljivkami in dekle se je očividno prav dobro počutilo med dvema ognjema.
Kmalu pa sem opazil na njej čudno izpremembo. Postala je tišja in lica so ji nekam zbledela. Toda vročični ogenj v njenih očeh je izdajal, da je vzljubila. Walter se je umaknil iz družbe. V svojem optimizmu se je tolažil, češ, meni bi bila itak le bežna avantura, medtem ko se je Boštjančič nedvomno resno zaljubil vanjo. Čemu bi ju motil v njunih čuvstvih? Lepo bi bilo vse to, da se ni pripeljala baš takrat v Pariz znanka iz Ljubljane, gospodična Marica. Privedel sem jo v družbo in – Boštjančič se je čez noč zaljubil vanjo. Pustil je Lidijo na cedilu in izginil z Marico, ki si jo je bil bliskoma osvojil, iz našega kroga. Razburjenje, solze, očitki. Lidija se je priključila svojim rojakom, Walter je sklenil, da pokliče Boštjančiča na odgovor. Komaj sem ga pregovoril, da je prepustil meni to vse prej ko prijetno pot. Hotel sem namreč preprečiti morebiten škandal, ki bi imel za nas tam v Parizu lahko prav slabe posledice.
Takoj drugo jutro sem obiskal Boštjančiča v njegovem hotelu. Da bi izključil kako neprijetno snidenje, sem vprašal vratarja, če je sam v svoji sobi. Pritrdil je. S težkim srcem sem stopil v dvigalo. Potrkal sem in odprl vrata. Sedel je za mizo, zatopljen v čitanje debele knjige, ki jo je odložil, ko me je zagledal. Ponudil mi je roko, ki sem jo sprejel z resnim obrazom. Malce ironično se je nasmehnil, ko mi je ponudil, naj sedem.
»Da, govoriva brez ovinkov,« je dejal takoj. »Vem, čemu ste prišli.«
»Tem bolje,« sem pripomnil.
»Hočete, kajpada, nekako opravičilo za moje ponašanje v družbi, v katero ste me bili vpeljali. Prav. Pravico imate do tega. Samo kako vam pojasniti stvar, ki nikakor ni tako enostavna, kakor bi človek sodil na prvi pogled?«
»To je vaša stvar, gospod.«
»Seveda je moja stvar,« se je zasmejal. »Razmišljam samo, kako bi se izrazil, da bi vam bilo vse to razumljivejše.«
»Ali naj vam pomagam?«
»Če hočete, prosim.«
»Čemu ste kar na lepem zapustili Lidijo?«
»Ker sem se v drugo zaljubil.«
»To je kaj preprosto povedano. Kaže v jasni luči ves vaš brezvestni cinizem, o katerem nisem niti sanjal, ko sem vas bil spoznal. Nikoli si ne bi bil mislil, da premore tudi slovenska inteligenca vam podobne tipe.«
»Vaša sodba je ostra, gospod. Vendar pomagati ne morem. Tako je bilo, kot sem povedal.«
»In kaj nameravate z gospodično Marico?«
»Razšla sva se.«
Bilo mi je, ko da me je lopnil po glavi.
»Kako?« sem vprašal.
»Kaj hočete? Razšla sva se.«
»Zakaj, če smem vprašati?«
»Ker sva uvidela, da nisva drug za drugega.«
»Povedati vam hočem v obraz: nesramen zapeljivec ste!«
Vstal sem.
Tudi Boštjančič je vstal.
»Motite se. Iščem žene, da bi se poročil.«
Pogledal sem ga, če govori resno. Ne, ni se šalil.
»Vi niste pri pravi pameti. Nekaj v vaši glavi ni v redu,« sem mu rekel.
»Mogoče, čeprav smatram sebe za dobrega računarja.«
»Čuvstva nimajo z računi nobene skupnosti.«
»Mislite?« me je vprašal in mi zopet ponudil stol. »Sedite, prosim, le še za trenotek. Če me hočete poslušati, vam dokažem, da imajo tudi v čuvstvenem življenju računi lahko prav velik pomen. Sicer pa, kaj, če bi šla na kozarček? Slovenci se pri vinu vendarle še najlaže pogovorimo.«
»Kaj bi imel proti temu?«
»Pojdiva torej.«
Sedla sva v malo pivnico nekje med Seino in ulico Saint Germain.
»Kaj ste hoteli pevedati?« sem vprašal Boštjančiča, ko so nama bili prinesli rdečega francoskega vina. Natočila sva si in izpila kozarec.
»Da začnem,« je dejal, ko si je prižgal cigareto. »Gotovo ste bili že kdaj zaljubljeni. Morda enkrat bolj, drugič manj srečno. Tudi se vam je bilo nemara že pripetilo, da se je zagledala v vas ženska, za katero pa vam ni bilo veliko. Čemu pripisujete to ujemanje ali neujemanje čuvstev?«
»Pač večjemu ali manjšemu medsebojnemu odgovarjanju, boljšemu ali slabšemu vživetju drugega v drugega. Tako sodim.«
»Torej; čim popolnejša naj bo ljubezen, tem večja mora biti tedaj harmonija med obema značajema? Saj ste mislili tako?«
»Tako nekako, čeprav se mi zde besede kakor "medsebojna harmonija" že modno obrabljene.«
»To je vseeno. Nesrečna ljubezen bi imela torej svoj izvor v nekakem neodgovarjanju med značajema, temeljila bi na nekakšni zmoti zaljubljenega?«
»Lahko tudi onega, ki ni zaljubljen.«
»Se vam zdi? Mogoče. Na vsak način je občutljivost za odtenke duševnosti našega sočloveka lahko zelo različna. Oni, ki je bolj grob, ne bo občutil neznatnih disharmonij, ki jih dojemljivejši nedvomno opazi. Iz tega izvira medsebojno nesoglasje. Taka značaja se pač ne ujemata in med njima popolne harmonije ne more biti. Zato nista drug za drugega.«
Lahko si mislim še drug vzrok za nesrečno ljubezen,« sem mu oporekal. »Platon na primer je menil, da ljubimo predvsem popolnost, lepoto, in če vidimo torej ti lastnosti v neki osebi v posebno visoki meri in se zato vanjo zaljubimo, se kaj lahko zgodi, da jih ona ne vidi v nas, temveč v nekem drugem, in evo vam nesreče v ljubezni.«
»Mislim, da se motite, kar se tega tiče. Ločiti morate namreč dvojno ljubezen, kakor nam potrjuje izkušnja. Prvič ljubezen do vsega lepega, do umetnosti takorekoč, ki jo prenesemo seveda tudi lahko na človeka. Ta ljubezen v svojem jedru ne išče odziva. Ljubezen, katero imam jaz v mislih, pa je oni elementarni instinkt, ono elementarno čuvstvo enega spola do drugega, ki najde svoje najvišje zadoščenje šele v medsebojni združitvi, v čim bolj harmoničnem liku, ki se iz te združitve stvori. Ono čuvstvo, ki temelji v zavesti, da sta tako moški, kot ženska, vsak zase nepopolni bitji, ki zahtevata dopolnitve. Saj poznate bajko iz Platonove »Gostije«, ki veli, da ni bil prvotni človek še ločen v dve polovici, temveč da se je to šele pozneje zgodilo? Od tedaj, meni Grk, iščeta ti polovici s hrepenenjem druga drugo. V tem smislu najdeta lahko samo oni bitji popolno medsebojno zadovoljstvo, ki si v vsakem oziru popolnoma odgovarjata.«
»Potemtakem bi moral imeti vsak človek, bodisi moški ali ženska, nekoga, ki bi mu v vseh potankostih odgovarjal in s katerim bi mogel biti srečen?«
»Nedvomno.«
»Toda čemu potem toliko nesrečnih zakonov, toliko ljubezenskih tragedij po svetu?«
»To, vidite, vam pojasni kratek račun in sedaj sva prišla na točko, o kateri sem vam hotel govoriti.«
Izpil je kozarec na dušek in si natočil novega. Na njegovih licih se je prikazala rahla rdečica. Zdelo se mi je, da mu je alkohol polagoma začel lesti v glavo.
»Poslušajte torej,« je povzel. »Na tej zemlji nas biva malone dve milijardi ljudi. Narodi in rase so pomešani med seboj, da je veselje. Recimo, da odpadejo vkljub temu tri četrtine na rodove, ki so nam v svojem jedru tuji. Ostane nas pa vendarle še kakih petsto milijonov. Lepo število, mar ne? Polovica moških in polovica žensk. Od teh dvestoinpetdeset milijonov žensk vzemimo, da pride v poštev za vsakega od nas moških za ljubezen samo četrtina, čeprav doraščajo v resnici v času, ko smo mi sposobni, da ljubimo, vedno nove generacije, – torej več kot šestdeset milijonov. Verjetnost, da naletite na ono, ki bi vam najbolj odgovarjala, je v tem slučaju samo – ena šestdesetmilijontinka, torej tako majhna možnost, da z njo v praktičnem življenju sploh računati ne morete. Poleg tega, da je morda še celo ta edina ženska sto klafter oddaljena od bitja, ki bi z vami tvorila zares popolno harmonijo.«
Z rutico si je obrisal potno čelo. Premislil sem njegova izvajanja in vprašal:
»Kje pa je zapisano, da je na svetu samo ena ženska, ki bi vam najbolj odgovarjala?«
»To vam kaj lahko pojasnim s kratkim logičnim razmišljanjem,« mi je odvrnil. »Ali si morete misliti na primer človeka, ki bi vam bil v vsakem oziru popolnoma enak? – Seveda ne. Pač pa so vam ljudje bolj ali manj podobni. Pazite sedaj. Od vas pa do onega, ki vam najmanj sliči, pelje nedvomno cela lestvica prehodov. Vzemite sedaj žensko iz vaše okolice, ki vam kolikor toliko odgovarja. Mar si ne morete misliti nekje drugo, ki bi se še bolje skladala z vašim značajem? Nedvomno. Tako, vidite, vas povede logična pot do onega bitja, ki se z vami najbolje ujema, s čemer seveda nočem trditi, da bi bilo to bitje že oni poslednji ideal, ki je koncem koncev vendarle uresničen samo v naši k popolnosti stremeči fantaziji.«
Začuden sem napenjal možgane, da bi mu sledil.
»Potemtakem je skoro vselej, ko se zaljubite, največja verjetnost, da si niste prave izbrali?« sem ga vprašal.
»Približno ena šestdesetmilijontinka verjetnosti samo, kakor sva bila preje ugotovila, se je glasil njegov odgovor.
»Če bi hotel biti po vašem človek dosleden, bi se sploh nikoli ne mogel zaljubiti?«
»K sreči ogromni množini ljudi ta račun sploh ne pride do zavesti, čeprav je tako preprost, da je pred mano kakor na dlani. Seveda so v njem še neke zapletenosti zaradi številnih križajočih se lastnosti, ki tiče v posamezniku, tako da dobite prav za prav celo množico lestvic, ki se vam pa vendarle od vseh strani bolj in bolj približujejo. Neko bitje vam na primer odgovarja bolj v teh, drugo v drugih lastnostih. Vendar vas tudi v tem slučaju privede točnejša analiza do istih zaključkov, ki sem vam jih bil preje razložil.«
»Torej bi moral iz vaših izvajanj sklepati, da je vsaka nesrečna ljubezen nesmisel? Zakaj samo malo v svet nam je treba pogledati, pa že naletimo na bitje, ki nam je po svojih lastnostih bližje od onega, ki ga nesrečno ljubimo?«
»Popolnoma samoobsebi umevno. Ljudje se samo iz gole neumnosti streljajo, zastrupljajo in obešajo zavoljo nesrečne ljubezni. Kako silno zaničujem take bedake! Kako smešni so! Če jih le malo spreleti po hrbtu, če jim srce malce živahnejše zapoje ali če jim šine kri v lica, pa že vpijejo in obešajo na veliki zvon besede: »Ljubezen! Velika ljubezen!! Edinstvena, enkratna ljubezen!!!« In še v misel jim ne pride, da živi komaj par kilometrov daleč dekle, ki bi lahko v njih zanetilo še desetkrat silnejši ogenj!«
Strmeč sem pokimal z glavo. »Iz vaših besed zveni goli cinizem,« sem pripomnil. »Velike zgodovinske ljubezni dokazujejo povsem nekaj drugega.«
»Nemara mislite na Danteja in Beatrico? Haha! Fantom. Izrodek pesniških možganov. Ali pa na Petrarko in Lauro? Domišljija. Morda pa na Prešerna in Julijo? Klasičen primer autosugestije. Prepričan sem, da bi bili Grki, če bi bili poznali Satana, dopolnili ono pravljico o človeku, ki so ga bogovi presekali na dve polovici, takole: Ko so bile polovice vseh praljudi vsaksebi, jih je Hudič pograbil in zmašil v ogromno rešeto. Tam jih je tako temeljito zrešetal in pretresel, da letata sedaj, ko jih je bil znova vsul na zemljo, obe pripadajoči si polovici okoli in iščeta v brezmejnem, blaznem koprnenju druga drugo in se nikoli ne najdeta. Zakaj prav mogoče je, da je en delček nekje v Sibiriji, drugi pa stika zaman po Južni Ameriki in ga z brezumnim hrepenenjem išče.«
Nekaj časa sva oba molčala. Boštjančiču so močno gorela lica. Večkrat si je bil med govorom z rutico obrisal potno čelo. Oči so se mu iskrile kakor v rahli pijanosti.
»Za vraga vendar!« sem naposled vzkliknil. »Saj ste si s tem, da ste si bili zgradili onile sistem, vendarle za vselej zagradili pot do vsake iskrene in resnične ljubezni! Kaj zares niste nikoli v svojem življenju ljubili?«
»Mar mislite, da nisem tudi jaz iz mesa in krvi, kakor so drugi?« me je zavrnil. »Da, tudi jaz sem se bil nekoč tako bedasto zaljubil. In ko sem nato razmišljal o tej nori, nespametni in nesrečni ljubezni, se mi je nenadoma posvetilo, da je vsa ona tako imenovana »visoka ljubezen« nesmisel. Računček, ki sem ga bil preje razvil pred vami, me je morda rešil brezumnega koraka, ki bi ga noben hudič več ne mogel popraviti.«
»Dobra tolažba, ta vas račun,« sem mu rekel.
»Kakšna tolažba!!« je nenadoma vzrojil in ves vzkipel od jeze. Resnica, gola resnica je. Kako naj kot razsoden človek verujem, da je bila moja mladostna ljubezen oni, le šestdesetmilijontinko verjetni slučaj, ki se vendar nikoli ne more uresničiti!?«
»Ostajam še vedno pri svojem prepričanju, da se čuvstvom z računi ne da priti v okom,« sem mu odvrnil.
»Vi ste bedak!« se je znova raztogotil. »Mislite, da govorim tako, ker mi je bilo vino stopilo v glavo? Povem vam, da so moji računi do pičice pravilni in vsaka nova ljubezen, ki jo poskušam, mi jih le še bolj potrjuje. Spoznal sem namreč, da se od onega časa, ko sem prišel do njih, ne morem zaljubiti več.«
»Toda po vaših prejšnjih besedah sklepam, da zeva nekje na dnu vašega srca še vedno stara, nezaceljena rana,« sem vrtal dalje vanj.
»In še vedno vztrajam pri misli, da ste si bili svoj matematični sistem zgradili samo zato, da se nekako utolažite in spravite s svetom.«
Na ves glas se je zakrohotal.
»Menda mi vendar ne nameravate pretipavati teh mojih ubogih obisti,« je dejal, ko je umiril svoj smeh, ki se mi je zdel nekam čudno spačen, skoro bolesten. »Rajši izpijva še steklenico in pozabiva na vse račune in na vsa čuvstva. Saj človek koncem koncev nima boljšega prijatelja, kakor je požirek močnega, zdravega vina. Dixi.«
Tako sva zaključila najin pogovor in taksi je pripeljal vsakega dokaj pozno in v najboljšem razpoloženju na njegov dom. Kmalu nato je Boštjančič izginil iz Pariza in do danes nisem izvedel, kod se potika.
Nemara je za deveto goro vendarle iztaknil ono šestdesetmilijonto ženo, o kateri je dejal, da jo išče vsakdo izmed nas z brezmejnim hrepenenjem, je pa v resnici nikoli najti ne more. Tudi jaz pravim: Dixi.