Čuli nas boste, ko pojdemo v svet —
decn. ki mami neha nas sin! i na —
v strunah kot vosek, v akordih kot med.
Če so vam srca kot kamen in led,
solzo izvabi vam pesmi milina...
Himno ljubezni ponesemo v svet,
čuli jo boste sto blaženih let.
Zrli nas boste oblečene v halje
dimov kadilnih in v zlati ornat,
s harfo proroško vabeče vas v dalje
juter razkošnih elizijskih trat.
Z oljko miru v vihrajoči desnici
najdemo cesto do slehernih vrat —*
pričal vam bo v trpeči resnici
naše bolesti krvavi Škrlai.
Duš onemelih izdamo vam vzdihe,
z glorijo groze presunjene stihe.
Tam, kjer samote so gluhe in t'he,
v mraku pogreznjene tajnih globin,
na'de*c naših molitev oddihe —
bitij nemirnfn zbledeli spomin...
Tam nas raznese šumenje cipres
v tihi bridkost! pozabljenih arij,
v plahem vzdrhtevanju jutranjih zari j.
v milostnem dihanju svetlih nebes...
Čuli nas boste v najtišji samoti
v pesmi vstajenja v mladostni lepoti.
