Samotar

1

Za mano, vse za mano, kar je bilo!

Veselje, boločine, strah in nade —

izginilo je vse mi — zatonilo,

enako soncu, ki za gore pade ;

preteklost krije zastor mi teman,

življenje novo zdaj se mi začenja.

Nebo se novo nad menoj razpenja

in nova mi je zemlja pod nogami ;

s seboj prinesel nisem hrepenenja,

želja srce nemirnih ne pozna mi :

srce je prosto, prazno mi, lahko

kakor otroku, ki leži v zibeli.

Pustivši stari, v novi svet hiteli

po morja smo nestanovitnem potu ;

tovariši po sreči so hlepeli,

po miru jaz v samotnem, tihem kotu

vihar je vstal, razbil nam ladjo,

potopil moža, ženo in otroka! —

Z menoj na kraj samotnega otoka

valovi krotki so se priigrali! —

Vi, ki zadela vas je usode roka,

blagrujem vas, pot svojo ste končali;

četudi sreče svoje niste — mir

našli ste, ki ga je iskati meni. —

Otok prijazni, biser ti zeleni!

Ti domovina zdiš se mi pokoja;

bo v tvojem tihem krilu zaželeni,

hladni pokoj našla duša moja?

Ti pribežišče, dom ti zdaj si moj,

ti zadnji daj počitek trudnim udom!

2

Zemljica srečna ti! — Človeška noga

pred mano nikdar nate ni stopila ;

neznan je tebi človek, stvar uboga,

solza in kri še tebe ni močila ;

človeškega ne vidim tu sledu,

ti last torej mi bodi in zavetje!

Valovi in drevja šum in ptičev petje

edini glas je, ki se tukaj čuje ;

tu na drevesu sad, tam vidim cvetje,

jesen s pomladjo družno tod kraljuje.

Ti raj si moj, otok, jaz tvoj Adam

naj bodem, kar mi je še dni ostalo.

Drevo nedolžne hrane bo dajalo,

studenec tam gasil mi bode žejo ;

sladko se v mehki bo mi travi spalo,

noč s temno krila bode me odejo.

Skrbem v deželo tiho brani pot

morja okoli nje ravan široka.

Kako sem sam! — Iz grma črnooka

zvedavo srna v me poglede upira :

živalica, ne boj se, moja roka

krvi ne toči, sreče ne razdira ;

z mladičem se mi bližaš brez strahu ——

človeškega še nisi zrla lica!

In tukaj, glej, po travi prepelica

svoji mladi drobni rod na pašo vodi :

domača mi v deželi tuji, ptica,

z družinico pozdravljena mi bodi!

Kako se nič me ne boje, nogo,

neznano stvar, mi kuje najsrečneji.

Pa v gnezdi tam čepi na nizki veji,

glej, penica, in on jo kratkočasi,

veselo poje pesmice sladké ji ;

prijazen mi pogled oj sladki glasi!

Spomin se zbuja mi iz mladih let,

ki dolgo spal je v srca globočini!

3

Spomin, spomin! — Za mano, vse za mano!

Spomina iznebiti ni se moči ;

s teboj kot senca hodi neprestano,

do groba se od tebe on de loči :

na ladjo skrivaj je šel z menoj,

otel se iz nevihre je grozeče.

Pogled ga zbudil ptice je valeče ;

podobe žive pred oči mi vodi.

Oj leta ve otroška, leta sreče,

edine, ki človeku se prisodi!

A preden se zave, izgine mu

zavest nesreči pot odpre široko!

Nič ni nam previsoko, pregloboko,

človeku vse mogoče je doseči ;

samo gorje mu, če s predrzno roko

steguje hrepeneč po zorni sreči :

a dvakrat mu gorje, če meni slep,

da je objel jo z željnimi rokami!

Strašan z višine pad ga v breznu zdrami,

iz sanj zbudi se s krvavečo glavo ;

prepozno z grenkimi spozna solzami

človeštva neprestopno mu postavo :

da je po sreči hrepeneti greh,

ki zanj se človek pokoriti mora.

Jaz tudi sem pregrešil se ; — pokora

za grehom brez zamude je sledila ;

da ni na zemlji srečnemu prostora

izkušnja bridka me je izučila.

Preostra meni se pokora zdi,

predrago bilo pravo je spoznanje!

Da srečo že držim, dejal sem — sanje!

Iz njih me z viška je zbudila strela ;

v spominu še me stresa trepetanje,

iz sanj mi rana je zakrvavela.

Nazaj, nazaj obrača se oko

in solze mi rosijo lica vela! —

4

Izkusil mlad življenja sem bridkosti,

ničesa nisem več dolžan usodi ;

prepozno sem izučil se modrosti,

ki sama prav nas po življenju vodi :

na svetu žívi, kakor da si sam,

vse pusti, kakor je, in misli nase!

Poglej : žival živi, rastlina rase,

za sebe vsaka, drugo ji je tuje ;

pretekle glej in glej sedanje čase,

vse zlati nauk ta ti oznanjuje :

gorje ti, če zastonj stal v kotu boš

berač, za mizi društvo bo sedelo!

Srce mi za človeštvo je gorelo,

človeštvo mi je bila rodovina ;

gorje vesoljno mene je bolelo,

vseh bolečin najhujša bolečina!

Dom svoj sem ljubil, zvest sem bil mu sin,

posvetil njemu vse moči sem svoje.

Z močmi, ki ga moré, začel sem boje,

svobode prerok, luči in pravice ;

pošteno bilo je orožje moje —

strupene v me letele so pušice :

zapustil boj sem, rane celil si,

težko se rane celijo strupene!

O blagor mu, ki sreča ga zadane,

da pridobi prijatelja si, brata ;

z jeklenimi vezmi naj z njim se sklene,

ne zlatimi, pogubna moč je zláta :

mogočno je , pokorno mu je vse —

zvestobe zanj ne moreš si kupiti!

Prijatelja če hočeš izgubiti,

žrtvuj se, gladi mu življenja pota ;

vse odpusti, dobrot ne odpusti ti,

neznosno težko breme je dobrota :

kedor ne ve, kaj pravim, blagor mu,

do groba spremlja sreča ga slepota!

5

Ko pomlad pride, gozd ozeleneva,

kos zimski mraz in glad in trud pozabi ;

življenja novega vesel prepeva,

da pevajoč družico si privabi ;

v zatišju skritem gnezdo znaša z njo,

zarodu mlademu mehko zavetje.

Prišlo je tudi meni mladoletje,

ko glava že mi skoraj ji sivela ;

družico sem našèl — zelenje, cvetje,

ljubezen se je v srcu mi razcvetela.

Družico, zlato dušo sem našèl,

nje se je zveselila duša moja!

V zatišje sva iz hrupnega se roja

v svoj skromni umaknila dom vesela ;

prelepih, brez skrbi in nepokoja,

dni vrsta nama se je zdaj začela.

Imel sem eno samo željó,

da mi teko trenutja bolj počasi.

In pride dan, in kaj se mi oglasi?

Najslajši glas očetu, glas otročji!

In hčerki modrooki, zlatolasi

nasmejem se, ležeči mi v naročji.

Tedaj sem se pregrešil, govoreč :

»Če to ni sreča, kaj bi bila sreča?«

Presrčno dete, sladka moja Mila!

Oj rasti, cveti in imej me rada ;

ti stare boš korake mi vodila,

ti materi tolažba boš in nada :

podobna bodi, hčerka, njej samo,

in žena boš najbolja ti na sveti!

In jaz? Kaj morem jaz si še želeti?

Srca je hrepenenje mi zaspalo ;

za vse, kar moral sem kdaj trpeti,

plačilo se obilno mi je dalo!« — —

— Spomin, spomin! Je li vse bilo to

resnica, ali se mi je sanjalo? — —

6

Pri posteljki molče je stala mati,

ko sem zvečer domov se vrnil z dela ;

pogleda me — ni treba vpraševati.

predobro sva molče se razumel!

Oh, v bolečinah hčerka se krivi :

s pestjo nemilo smrt ji — grlo davi!

Pogleda me in ta pogled mi pravi:

Trpim, zakaj mi ne pomagaš, oče!

Oh, dete, eden te lahko ozdravi,

on vidi te, pomagati noče!

Jaz srčno kri prelil bi zate rad,

saj zate vsaka žila v meni bije.

In trpka mi bridkost srce zalije,

obup in srd se mene polastita ;

užaljena mi duša v nebo vpije,

pregrešni človek stvarniku očita :

»Ti oče? — jaz sem oče, gledati

ne morem jaz trpečega otroka!

Ne čuješ li, kako zdihuje, stoka?

Nedolžni glas v nebo ne najde pota?

Ti mirno gledaš, meni srce poka ;

kako je razžalila ta sirota ? —

Ne, ne poslušaj mene, žene glej,

kleče te moli, grenke solze toči.« —

Zdravnik mi je dejal : V človeški moči

rešenja ni. Jaz nič ne rečem ženi. —

Enajsta ura bila je ponoči,

otrpel slonel sem, tu plane k meni :

otrok umira ! — Skočim, zgrabim ga,

pogleda, dahne še enkrat in mine.

Bolest mi kakor blisk srce prešine,

ko nagne glavico cvetica vela ;

potem več nisem čutil bolečine,

s seboj mi je bolest in radost vzela! —

In vse je bilo zopet kakor prej,

a midva nisva bila več vesela! —

7

Z mladičem svojim gledaš me zdravo,

prijazna ti srnica, jasnooka ;

ohrani Bog ti ljubo dete zdravo,

ne vdari težka te njegova roka.

Življenja kratkega raduj se z njim,

neznana bodi ti bolest največa!

A ko bi res zadela te nesreča —

v oblast si tudi ti usodi dana —

tako globoka in tako skaleča

nikdar ne more biti tvoja rana :

izgine, mine vsa bolest srca

čez noč vam, kakor sled stopinje v travi.

Stvarem, kar stvarnik jih na svet postavi,

odmerjen vsaki svoj je del trpljenja ;

življenje je bolezen, nje ozdravi

smrt sama nas, ni drugega rešenja!

Nesreča je življenje vsem stvarem,

nad vse je človek vreden milovanja.

Žival bolest boli samo sedenja,

a nas prihodnja straši bolečina ;

trenutje kratko mirnega vživanja

bridkost greni nesrečnega spomina :

gorje nam, da je srcu dan spomin,

da v tesni zvezi z njim je, neprestani!

Spomin izgubo vedno žive hrani,

skrbo, da ni je pozabiti moči ;

da ne zaspi nam bolečina, brani

skrbán čuvaj podnevi in ponoči-

Spomin, nesrečni dar človeku ti,

jaz sem izkusil, kaka moč je tvoja! —

— Medlela je družica zvesta moja,

na videz mirna, v božjo voljo vdana ;

pogled otroka ni ji dal pokoja

in znova ji je krvavela rana —

lepo, cvetica blaga, si cvetela,

dokler te ni zadela z neba slana!

8

Težko sva gorke čakala pomladi,

bolnik si vsak želi jo doživeti ;

oko mu hrepeni po zelenjadi,

rad penico bi čul v goščavi peti.

Prišla je pozno, vendar je prišla,

sirota ni zastonj mi hrepenela.

Že bukev, breza že je zelenela,

vijolice so dvigale glavice ;

iz ulja je čebela izletela,

veselo so po vrtu pele ptice.

Iz postelje pod milo nebo ven,

na vrt želela bolna je sirota.

Oklenem se ji šibkega života,

v naročju nesem jo — prelahko breme !

Kako je dobro déla ji toplota,

pomladnje jasno, mirno-mehko vreme!

Rudeti bleda lica ji začno

in znova se ji vnema žar očesa.

»Glej, jablana razvija že peresa,

iz popkov cvetje pisano prodira ;

mušice v soncu veselé se plesa,

po cvetju prvi med čebela zbira :

kako je lepa zemlja, dragi moj,

kako še lepše mora gori biti!«

Nič nisem mogel jaz odgovoriti,

molče ji stisnem — mrzlopotno roko ;

od nje sem v stran se moral obrniti,

solze so grenke silile mi v oko ;

tolažbe nisem vedel sebi, njej —

obup mi je divjal po vroči glavi!

Vijolico zagledal, prvo, v travi ;

pripogne se — iz dna srca zastoka —

pogleda me— srce se mi ustavi

otrpnila je v moji njena roka.

Na zemlji človek je uničen stal,

veselo je škrjanec pel v višavi! —