Samoti
← Bilo je ... | Samoti Pesmi 1 Anton Medved |
Še enkrat! → |
|
Samota, ti verna družica
iz mojih nekdanjih let,
iz svetnega hrupa se vračam
pod tvoje okrilje spet.
Kako zdaj strmiš v neznanca,
ki bil ti je dogo nezvest,
in nema in nema prebiraš
na mojem obrazu bolest . . . !
In tiho in tiho očitaš:
Zakaj si se vrnil, zakaj?
od družbe, od petja, od godbe
obrnil se k meni nazaj?
In kaj li prinesel si s sabo
za pusti, za dolgi svoj čas?
Oh, kaj sem prinesel? . . . Prazneje
srce in temneji obraz.
In eno in eno spoznanje
zdaj jasno je mojim očem:
da čutim tembolj se človeka,
čimbolj sem oddaljen ljudem.