Samotni cvet
Samotni cvet (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
Truden romar je vstopil v dvorec beli. —
Dekle ga je z besedo živo napojilo,
pogledi njeni so ga zmrzlega ogreli.
Pri oknih ga je cvetje priklenilo
na belo sobo, ki mu vsa je vpila:
»Ostani tu!« Usmiljenje je vzklilo
v dekletovih očeh, njen solnčni nasmeh
in vdanost sta mu misli vzvalovila
in kriknil je v srcu: »o romati v dveh!«
— — — — — — — — — —
Že ugaslo srce je ob njej prižgal,
da si sveti v zimski mrak
in odromal prebogat naprej.
Dekle se je mirno ozrlo za njim:
»Bog z njim!« — — —
In v hiši je spet vse po starem
kot da nič se ni zgodilo.