Samson in čevljarček
| Tolminske narodne pravljice Samson in čevljarček Andrej Šavli |
| ||||||||||||||
SAMSON IN ČEVLJARČEK
Živel je svoje dni čevljarček, ki je rajši lagal, kakor zabijal žeblje v podplate. Nekoč ga je zanesla pot mimo Samsonove bajte. Samson je sedel pred svojo bajto in se grel. Bil je tolik orjak, da bi lahko nesel pol hriba v košu. Čevljarček se je postavil predenj in mu predlagal, naj se poizkusita, kateri izmed njiju je močnejši. Velikan je debelo pogledal pritlikavca in rekel: «Ali te je še kje kaj? Ti se hočeš poizkusiti z menoj v moči? Kar pridi jutri zjutraj, kamenje bova s pestmi drobila.» Drugo jutro je zavezal zviti čevljarček v ruto kepo skute in šel k Samsonu kamenje drobit. Velikan je pograbil debelo skajo, jo del na koleno in udaril po njej s pestjo s takšno močjo, da se je zdrobila v prah. Čevljarček pa je vzel iz rute kepo skute, jo del na koleno in udaril s pestjo, da je brizgnila na vse strani. Samson je rekel: «Poglejva, kdo je bolje zdrobil svoj kamen. Moj je prah.» «To ni še nič! Iz mojega se je kar voda pocedila,» mu je odgovoril čevljarček. Samson se je čudil: «Moža ni nikjer, a močan je le. Jutri se bova izkušala, kdo vrže kamen bolj daleč.« Čevljarček si je prinesel drugo jutro vrabca v žepu. Samson je pograbil skalo in jo zabrusil s takšno silo, da je čevljarčka, ki mu je stal preblizu, skoro odneslo. Ta pa je vzel iz žepa vrabca in ga izpustil, da je zletel še delj od Samsonove skale ter sploh izginil nekam za goro. Samsona je jezilo, da ga mali čevljarček prekaša, toda ni odnehal. Rekel je: «Jutri greva pa češnje zobat.» Drugo jutro sta šla češnje zobat. Samson upogne debelo vejo in obira češnje. Čevljarček pa kar zleze na upognjeno vejo in brez skrbi zoblje. Zdajci zagleda Samson na drugem vrhu lepše češnje, zato spusti
— 79 —
upognjeno vejo. Toda joj! «Frrr!» je smuknila veja v zrak in z njo je oclletel tudi čevljarček, ki je sedel na njej. Padel je na tla onstran plota baš pred staro ženico, ki je šla po poti. tfJejžeša!... Kako sem se ustrašila!« je dejala ženica, ki se je od strahu vklala v jezik z edinim zobom, ki se ji je še majal v dlesnih. Nato je začudeno vprašala: «Prijatelj, odkod ste prišli?« «Naravnost iz nebes!« je rekel čevljarček. «Jejhata, iz nebes?» se je čudila ženica in pokrižala. «Potem ste pa videli gori mojega ranjkega Matevža. Kako se mu kaj godi?» «Dandanes je povsod slabo,» je rekel čevljarček. «V nebesih še celo, ker je gori že preveč ljudi in nimajo kaj jesti. Vaš Matevž je že bolj star, zato ga drugi še laže odrivajo. Tako mi je rekel, naj poprosim pri vas zanj nekaj klobas in liric za priboljšek.» «Jej, jej, kaj mi poveste!« se je čudila ženica, da ji je sapo jemalo. «Še v nebesih trpi moj rajni Matevž pomanjkanje! Koj mu pripravim kaj za priboljšek, če mu hočete res vzeti s seboj.« «Pa le hitro, » je rekel čevljar, «ker se mi mudi. Obiskati moram še svojce mnogih drugih nebeščanov, za katere imam sporočila.« Ženica je peljala čevljarčka domov in silila vso pot z vprašanji vanj, da revež že ni več vedel, kaj bi ji povedal. Doma se je zavrtela okrog ognjišča in kmalu je bil pečen lep kos krače in pripravljene klobase. Čevljarček je vse pospravil. Ko je odhajal, mu je naročila, naj Matevža prav lepo pozdravi. Stisnila mu je š'e par stotakov za ljubega Matevža, svojega rajnkega moža. Čevljarček je vse lepo obljubil in odšel. Proti poldnevu se je vrnil ženičin sin iz mesta. Ona mu je povedala, kakšen nepričakovan obisk je imela in kako je poslala svojemu rajnemu Matevžu nekaj klobas, krač in denarja. Sin je spoznal, da jo
— 80 —
je nebeški odposlanec prav pošteno potegnil. Zajahal je konja in hitel za njim po cesti. Ko je bil čevljarček že daleč, je začul, da jezdi nekdo za njim. Skočil je kraj ceste, snel klobuk z glave in ga tiščal k tlom, kakor bi nekaj skrival. Ženičin sin je prijezdil mimo in ga vpraš^al: «Ali čepite že dolgo časa tu ob cesti?» «Danes od solnčnega vzhoda dalje,» je odgovoril čevljarček. «Kaj pa tukaj delate, iče smem vprašati?» je rekel sin. Čevljarček se je namuznil in rekel: »Glejte srečo sem ujel, zlatega ptiča imam pod klobukom. Čakati moram, da solnce zaide. Prej ga ne smem pogledati.« «Jej, jej kaj pravite!« se je začudil sin. «Ali ste videli kakšnega tatu, da bi bežal tod mimo?« x<Videl sem ga,» je rekel čevljarček. «Pol ure je morda od tega.» «Kakšen pa je bil?» je poizvedoval sin. «Ej kakšen? Kot drugi ljudje. Težko ga ulovite, vam pravim. Najbolje je, da skočim jaz za njim, ki sem ga videl. Podržite mi samo moj klobuk z zlatim ptičem za nekaj časa in posodite mi vašega konja. Koj vam pripeljem tatu. Toda gorje, če mi pred solnčnim zahodom odkrijete zlatega ptiča pod klobukom. « Tako je rekel čevljarček. Sin je bil zadovoljen s tem, posodil mu je konja in tiščal klobuk k tlom. Tako je čakal eno uro, dve, toda čevljarčka le ni hotelo biti nazaj. Tatu seveda tudi ne. Tako je čakal zastonj do večera. Ko je solnce zašlo, si je mislil: «Vsaj zlatega ptiča mu vzamem, če me je že za konja osleparil.« Privzdignil je od strani klobuk in začel z roko prav previdno in počasi segati po zlatem ptiču. Ko je zagrabil, je držal v pesti — prazen nič. Sedaj je spoznal, da ga je tat osleparil še za konja. Šel je žalosten domov. Ženica ga je vprašala: «Ali si dohitel onega, ki je nesel priboljšek mojemu rajnemu Matevžu?«
VI. — 81 —
«DohiteL» je rekel sin, «in še konja sem mu dal, da bo prej opravil svoje posle tu na zemlji in laže prišel v nebesa.»