Noč leží na zemlji, burja tuli,
strešja ziblje, močne zide stresa,
po dobravah stare hraste puli
in oblake stepa na nebesa. –
Knez leží na pernati blazini,
sanj prikazen mu počitek ropa,
pot mertvaški po obrazu stopa,
glas trobente poje na višini:
„Čas je stekel, ura je odbila,
zvagal se po pravdi tvoje dela;
lej! škudela z zlegom se nagnila,
k zadušbino kviško je zletela;
knezoval si kruto čez narode,
gnezdil ti je v sercu gad napuha,
lačni revi nisi lomil kruha,
žejni nisi dal kozarca vode.“
„Ti v škerlatu, nago ljudstvo tvoje
je v kervavem jarmu pot potilo,
svoje noge, trudne roke svoje
je do bele kosti ožulilo.
Komu ude si oblačil nage?
Komu celil žule si skeleče?
Koga rešil si iz temne ječe?
Komu brisal iz očesa srage?“
„Tvoja hiša – dvor pohujševanja –
potnika ni nikdar prenočila,
tvoja zemlja – jama žalovanja –
je v nebesa za osveto vpila.
Brez tolažbe bolni so zdihvali,
gluhe tvoje so ušesa bile;
žalostne so spone tolažile,
in pravične biči plačevali.“
„Čez merliče z grešniki si stopal,
z golim mečem terdil si pravico;
koga si iz milosti pokopal?
Komu stegnil si v pomoč desnico?
Razžaljenje maščeval kervavo,
dvomb jezero polnil si viharno,
luč resnice si gasil nemarno,
med zločini dvigal grešno glavo.“
„Spričaj, kaj si storil ti za žíve,
kaj za duše mertvih bratov svojih?
Lej! na vagi tvoje sodbe krive,
kako pada vaga v rokah mojih!
Rod zločinov slul ne bo na veke,
s korenino vred ga bom iztrebil,
v večno noč med jok in stok telébil –
preč od mene, v tok žveplene reke!“
