Sanje (Janko Dolžan)
| Sanje. Janko Dolžan |
| |||||||||||||
Solnce je vstalo izza gora; vsenaokrog je razlilo mlado jutro svojo čisto luč; travniki so se lesketali, kot potrošeni s solzami... Zlati solnčni žarki, ki so razpredli svoje blesteče nitke po rožnih vrtovih, po slemenih gora in vsepovsod ... so se vsuli tropoma tudi v kamrico neveste Franice, ki je stala pri oknu in se čudila lepoti tistega dneva ...
Stala je pri oknu in naslanjala belo čelo na hladen podboj; bel venček ji je drhtel v kroni črnih las in vsa je bila svetla in jasna ... Samo njeni pogledi so romali po rosnih travnikih in ustnice so se nasmihale, ker to je bilo tisto jutro, ko se je imela peljati Franica pred oltar.
Na steni poleg postelje je visel majhen črnikast križ z razpetim Kristom in pod njim kropilček z blagoslovljeno vodo — tja je pokleknila Franica in sklenila roki k tihi molitvi ...
Ena izmed najlepših deklet je bila v vasi Franica, kakor zornica med zvezdami ... in z nestrpnostjo so pričakovali fantje, za koga se odloči. Ni bilo malo snubcev in Franičin oče, kakor mati, sta bila na svojo Franico ponosna. Dvaindvajset let je imela in v tistem predpustu se je zgodilo, kar so vedeli že skoro vsi: Franico so oklicali z Matijem, krepkim in brhkim, dasi ne baš bogatim fantom iz sosedne vasi. Že dalj časa se je govorilo takointako ..., pa ni še bilo nič gotovega in od Franice same ni izvedel nikdo besede.
Matija in Franica pa sta se na tihem smejala vsem govoricam in domnevanjem, ker med njima je bilo dogovorjeno, še predno je kdo kaj slutil ...
In tako je prišla nedelja, tisto veliko, jasno jutro, ko je klečala Franica v svatovski obleki pred križcem ob postelji in goreče molila za srečno bodočnost ... Iz sosedne sobe se je slišalo glasno govorjenje, včasih tudi smeh: svatje so prihajali in na mizi se je iskrilo v kozarcih cekinasto vino. Bel kruh so prigrizavali in vsi so bili čudovito židane volje. Franičin oče se je sukal med njimi, govoril zdaj z enim, zdaj z drugim, trkal s kozarcem in navočal starejšini toinono ...
Naposled je prišla družica, najboljša Franičina prijateljica in stopila v kamrico.
Zunaj so zahrskali konji — med vrati se je pojavil Matija, popolnoma v črno oblečen, z belim šopkom na prsih in oči so se mu svetile velike in jasne... Franičina mati je stala na vratih in si venomer brisala rosne oči ...
Potem so posedli na vozove — dolga vrsta jih je bila. Pred cerkvijo so bili zbrani skoro vsi vaščani, dekleta in fantje, in vsem so radovednosti žarele oči.
Franica je gledala po njih in se nasmihala, ker izpolnila se ji je želja, ki jo je nosila že davno v srcu ...
Nikdar, nikoli ni bilo v cerkvi tako praznično, ne na Sveti večer, ne v Veliki noči — saj Franici se je tako zdelo, ko je stopala po sredi cerkve ob strani Matije proti velikemu oltarju, kjer so gorele sveče tako slovesno ... Čudovito lepo se je nosila pesem po božjem hramu, orgle so bučale mogočno in silno, še župnikov obraz se je zdel Franici bolj mil in bolj svečan, kakor drugače ...
In potem, ko se je dovršilo, so zdrdrali vozovi skozi vas še hitreje kakor poprej; godci tam spredaj so igrali, da je brnelo skozi ušesa in fantje, ki so stali ob strani, so mahali s klobuki v vesel pozdrav ...
Doma je bilo že vse pripravljeno. Dolga miza je stala sredi sobe, pogrnjena z rožnatim prtom in okinčana z zelenjem in cvetkami.
Tako so posedli in pričela se je gostija. Franičina mati si je venomer brisala znoj raz čelo in oni, ki so stregli, so imeli opravka čez glavo.
Vse je bilo veselo, samo sosedov France, ki je že dalj časa pogledaval za Franico, je sedel med svati tam na koncu mize in izgovoril le redko kako besedo. Pil je molče in gledal pred se, kakor da nekaj premišljuje ... Parkrat se je ozrla Franica vanj, a vedno je naglo umaknila pogled, ker njegovih temnih oči, ki so zrle na njenega ženina Matija tako izpod nagubančenih obrvi — ni mogla prenesti ...
»Varuj se ga, Matija,« je pošepetala Franica na uho svojemu mlademu možu, ki pa se je nasmehnil in ji odvrnil poltiho: »Zaradi njega bodi brez skrbi! Takih se vendar ne bojim ...«
In veselje je šlo med svate vedno burneje ... kozarci so žvenketali in naposled se je oglasila hreščeča harmonika.
Pari so se zasukali, tudi sosedov France je zaplesal z družico, a še predno se je dobro zasukal, mu je nekdo podstavil nogo, da je telebnil na tla z vso silo.
Morda je France vedel, kdo je bil, morda tudi, a v pesti se mu je zalesketalo nekaj svetlega in hipu se je zgrudil ženin Matija ves v krvi ...
Franica je zakričala in se je — prebudila.
Sanjala je predjutranje sanje, ker minulo je že pet let, ko je obhajala s svojim možem Matijem veselo ženitovanje ...
Nasmehnila se je, pogledala skozi okno, odkoder se je nekaj svetlikalo ... jutro ni bilo več daleč ... in rekla je Matiji, ki se je tudi ravnokar vzbudil:
»Matija dani se, treba bo vstati.«
Mož se zlekne na postelji, se prekriža in reče:
»Da, danes moramo v les po hoje za pogorelce ...«