Sanje gospoda Poklukarja

Sanje gospoda Poklukarja
Janko Telban
Izdano: Prosveta 22/10–12, 14–18, 20–21; 1929
Viri: dLib 10, 11, 12, 14, 15, 16, 17, 18, 20, 21
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nesmiselne so bile sanje gospoda Poklukarja, kakor je bil tudi on sam čudak po osebi in po dejanjih. Mala suha postava z nekoliko kruljavo nogo, pod nosom na vsaki strani tri ščetine, na plešasti glavi pa lepa rdeča bunka, kakor bi rastel oreh iz lobanje. Vso to naravno krasoto je dičil staromodni slamnik, ki ga je baje podedoval od pradeda in na katerega je bil zelo ponosen, trdil je celo, da je na njem zapisana cela linija njegovega pokolenja. Pozno ponoči je kolovratil domov s polno zalogo rujnega Ijutomerčana v želodcu. Stopnice so mu bile malo preozke in ko se je v tretjem nadstropju zadel v tuja vrata, je želel, da bi bil visoko gori v vsemirju nad oblaki, kjer ni nobenih stopnic in ceste nimajo nobenih jarkov: S težavo je izvlekel ključ iz žepa, ter celo uro poskušal, da bi našel luknjo v ključavnici, kar se mu je naposled le posrečilo. S truščem je odprl vrata, ter se opotekajoče ustavil pred staro omaro, na kateri je visela iz časopisa izrezana slika Lindbergha. Od cestne obločnice je padel svit sliki ravno na obraz. »Ti se imaš dobro,« je mrmral, »kadar se stopnic naveličaš, pa se vzdigneš nad oblake, ter suneš cel svet z nogo v … Ko bi jaz imel tak eroplan, poletim okrog sveta in še naprej do lune, da bi jo oklofutal, ker se mi tako salamensko grdo reži, kadar se mi noge zapletajo«.

Pobožal je še enkrat sliko, potem pa se je vlekel oblečen na posteljo. Imel je namreč to dobro navado, da je vedno mislil na prihodnjost v slučaju ognja ali potresa.

Z visokih oblakov je priplaval Jupiter, ter mu pritisnil poljub na čelo, na usta se ga mu ni upal, ker je iz njih prihajal sumljiv duh po ljutomerčanu in čulo se je smrčanje, kakor bi se vrtil propeler.

*

Gospod Poklukar se je zbudil nekega lepega jutra v prihodnjosti. Pogladil si je lase s krtačo, ki jo je rabil za čevlje, obleko, zobe in še tisoč drugih malenkosti. Obleke si je 20 let stari dežni plašč in na krasno glavo nataknil staromodni slamnik.

»Danes bo, danes se odloči, najlepši dan mojega življenja.« je govoril sam seboj, ko je korakal po stopnicah na plano.

Pred vežnimi vrati se ustavi, ter se zagleda v kandelaber, ki je stal tik ob prehodu.

»Kako si lep, siv v mladem jutru, na tebi se popeljem v Ameriko. Dolgo si me čakal junaka. In prišel je čas, v katerem sem vedno sanjal in kakor je zapisano v naši rodovini. Rodil se bo mož, katero ime bo slavljeno v zgodovini narodov.«

Pogladil je z roko siv steber, splezal do vrha in ko je prijel za ročaj – glej čudo. Kandelaber se je nagnil in drob se je širil, zrasla so krila, višinska dušilka, višinsko krmilo in celo ostroge ni manjkalo.

Gospod Poklukar je potegnil za vzvod in motor je zabrenčal brez bencina, še za višinsko dušilko in veliki ptič se je začel pomikati po ulici, drsal je kakor lastovica, preskočil tramvaj, že se dvignil do prvega nadstropja, ko bi bile kmalu vse lepe sanje uničene.

Skozi okno je pogledala gospa Pukelsteinova in propelar jo je zadel ravno po nosu. Jezno je pogledala, ter zažugala, da bi gospod Poklukar kmalu izgubil ravnotežje in vsa slava bi bila fuč. Galantno se je poklonil ter prosil odpuščanja, potem pa je šlo naprej v zrak brez nesreče, le v petem nadstropju na strehi je desno krilo odtrgalo neki služkinji del krila, ki je bil k sreči večbarven ter se zamotalo v vrvi pri drogu.

»Hura!« je zakričal gospod Poklukar, »sedaj imam zastavo vseh zastav, centralni prapor ženske republike.«

Višje, vedno višje se je pomikal čudni ptič in vedno manjše so bile stvari na zemlji, ki so popolnoma izginile. Višinometer je kazal 16.000 m višine, ko je postalo gospodu Poklukarju nekaj tesno v želodcu. Spomnil se je, da še ni nič zajutrkoval in do Amerike je še daleč. Potisnil je višinsko krmilo navzdol in letalo se je zopet nagnilo proti zemlji. V dveh minutah se je približalo najprometnejši ulici, ter pristalo pred elegantno trgovino 'Ika' čevljev, kjer si je naročil dvojno porcijo Szegedin guljaža.

Ko se je okrepčal, se je napotil dalje, da si nakupi najpotrebnejše za na pot. Ker so bila vrata velike modne trgovine ravno na široko odprta, je zapeljal kar v prodajalno, ter kupil pet parov pristnih suhih kranjskih klobas, ter dva kilograma surovega masla. V slaščičarni si je omislil nov lep prižigalnik za cigarete in da mu ne bi bilo dolgčas, še tri 'šuštar kube'. Potem pa je krenil v apoteko, ter si pustil ogledati razne karte različnih svetov, izbral si je orentacijo 'specialkarto' Kurje vasi, skoro pa bi kmalu pozabil plačati italijanski dnevnik 'Figaro'. Nanj se je najbolj zanesel, ker ima največ novic, ker v Italiji ni cenzure.

Mislil je še, da bi si dal v mlekarni prebarvati slamnik, pa ga je prijatelj pregovoril, da potem izgubi vso historično vrednost. Nakupil je še razne stvari in ko je vse lepo pospravil v letalo, se je zadovoljno oddahnil. Seveda ni manjkalo cel veder najboljšega ljutomerčana iz dolenjskih vinogradov. Njega je najbolj varno zavil, ker v Ameriki je suša.

Že je mislil pognati motor, ko nekdo zavpije: »Stoj!«

Policijski agent se približa.

»Kje imate vizum, kam se peljete?«

Gospod Poklukar si je mislil:

»Če rečem v Ameriko, me ne bodo pustili,« – zato možato odgovori:

»Na luno.«

»Ali ste se zglasili v konzulatu države Mecepenomopololis?«

Gospodu Poklukarju je zaprlo sapo. Medeneronogis.

Teh imen še nikdar ni slišal.

»Oprostite, ne vem kje je.«

»In vi hočete na luno?«

»Mecenomopololis je največja država na luni, ki ima osemnajst kronanih kraljev in šestindvajset kandidatov za ministrske predsednike, osemstodvanajst ministrov na razpoloženju, redi bike in vole in pridela veliko rakije. Opozorim vas, da ste tam mirni in oprezni, ker imajo ravno tako glavnjačo in diktaturo kakor pri nas in notranji minister je tudi tam bil nekoč veliki duhovnik vseh pravovernih vernikov.« Gospod Poklukar se je spoštljivo odkril. »Vidim,« je nadaljeval policijski agent, »da ste patriot, zato mi je hudo, da niste storili dolžnosti glede vizuma.«

Gospod Poklukar je globoko segel v žep in resno uradno obličje agenta se je zjasnilo.

Bakšiš je odklenil železna vrata v nebeško kraljestvo Mecepenomopololis.

Mož reda in varnosti je izvlekel cigareto, katero mu je gospod Poklukar z veseljem prižgal z novim prižigalnikom, kar mu nekdo dene težko roko na ramo. Ozre se. Pred njim stoji financar.

»Čujte gospod, kje ste kupili vžigalnik, da nima pečata finance, ali niste brali 'Uradni list'?« »Oprostite,« jeclja gospod Poklukar, »res ne vem.« »To ste pošten državljan. Naša slavna vlada, miru reda in varčnosti je uvidela, da so si večinoma vsi državljani nabavili vžigalnike in tako promet z vžigalicami pada, seveda tudi davki. Ker pa imamo veliko profesorjev, da jih pošljemo na ogled v druge kulturne države, kar stane veliko denarja, tudi ako ne gredo, je vlada, v kateri so tudi ljudski zastopniki našega milega slovenskega naroda, v slavni seji sklenila, da obdavči vse užigalnike s petdeset dinarji.«

»Večna slava in modrost,« je ponižno pripomnil gospod Poklukar.

»Zato sem primoran vaš vžigalnik zapleniti, ali pa plačajte petdeset dinarjev, ter za vžigalni kamenček 50 para.«

»Plačam.«

Gospod financar je izvlekel v kovino vdelan pečatnik in pojavila se je zapreka, kje segreti medenino.

Gospodu Poklukarju je šinila srečna misel v glavo.

»Prižgem cigaro in vi segrejete pečatnik.«

»Za božjo voljo, saj se užge bencin v letalu.«

»Vozim brez bencina.«

»Škoda, koliko bi se obdavčilo.«

Izvlekel je cigaro.

»Prosim, prižgite.«

»Gromska strela, ne spravite me ob službo,« je obupno zaječal finančnik.

»Dokler ni prižigalnik obdavčen, se ne sme niti enkrat zavrteti kolesce. Posodim vam eno žveplenko.« Izvlekel je škatljico nemške tvrdke 'Solo'. Kmalu je bila procedura opravljena in novi vžigalnik je dobil državno znamko.

»Sedaj pa poglejmo še malo po vašem letalu. Meni se zdi, da tu ni vse v redu.«

»Oprostite …«

»Za Boga milega, tu imate pet kranjskih klobas. Ali ne veste, da se sme v tujo državo nesti samo ena. Več ni dovoljeno.«

»Kaj naj storim ž njimi?« 

»Kar hočete.«

Gospod Poklukar premišljuje: »Proč jih ne vržem. Najbolje, da jih pojem. Škodovalo ne bo za dolgo pot.« Izvleče nov žepni nož, na katerem je bilo napisano na rogu 'Sarajevo'.

»Seveda, not je tudi pristen pridelek avstrijskih tovaren.«

»Kupil sem ga od Dalmatinca.«

»Ja, vi ljudje nimate nobenega smisla za domačo industrijo, samo čez vlado zabavljate.«

»Sveta devic, devica, prej ste dejali, da nimate bencina, a tu je celi sod.«

»Ljutomerčan je iz dolenjskih goric.«

»Mislite mene. Odprite!«

Odprli so veho in ven je zadišalo po žlahtni kapljici.

»Gospod kolega,« se je obrnil financar k policijskemu agentu, kaj pa vi mislite, ni li to morda 'Cemilacus squva destilata in vino bencolus'?«

»Meni se zdi, da je to, 'In vino veritas transportis'.« Učeni možje, je mislil sam pri sebi gospod Poklukar.

»Tudi jaz sem hodil v latinske šole.«

»Amicus kristale vinorus Korintia.«

»Pokusimo.«

Kmalu je bila pri roki gumijasta cevka in uradno so konstatirali, da ja to bencin za človeški pogon, na katerega ni še carine, samo državna, oblastna, občinska, točilna taksa. Ker pa se je gospod Poklukar izkazal s črno na belem ter svečano prisegel, da je to za lastno uporabo, je bila zadeva urejena.

Že se je hotel naš znanec dvignil v nepregledne nebesne višave, ko je čuječe državno oko padlo na časopis Figaro.

»Tu se pa že vse neha, gospod. Vi pripadate fašistični stranki, morda ste še celo vohun.«

Junaški matador se je tresel, kakor bilka na vodi.

»Jaz, jaz, sem član organizacije ju, ju, ju … nacionalistov, evo tu imam znak.«

»Pa čitate Figaro?«

»Samo, da zvem načrte naših sovražnikov.«

Ne vemo, kako bi se zadeva razvila, v dobro gotovo ne gospodu Poklukarju, da ni ravno v tistem trenotku potegnil veter, ter preobrnil časopis.

Tedaj se je zgodila naenkrat velikanska izprememba, kakor bi električna iskra šinila skozi telesa strogih čuvarjev države. Pete so vdarile skupaj in desna roka se je dotaknila šilda pri kapi, natanko mazinec odrezan pri očesu, kakor v avstrijski vojski. Telesa so se strumno zravnala, zavladala je tišina.

»Komu je vendar velja, ta visoki pozdrav?«

Dejali smo, da je veter preobrnil časopis 'Figaro', a na zadnji strani je bila naslikana Mussolinijeva glava, katera v službenem 'regimentu', pada tudi v zbriko vladajočih potentatov.

Minulo je slavnostno razpoloženje in črni oblaki so odpluli proti severnemu tečaju, da se malo poigrajo z Nobillovem zrakoplovom, slika duceja je trepetala v zraku, dvestoletni slamnik gospoda Poklukarja, ki se je v strahu nagnil na desno uho je zopet zadobil ravnotežje na simestrčni glavi. Ginjena sta gospoda miru in reda stisnila roko neustrašnemu heroju in mu želela srečno pot na luno.

»Pasieren …«

Propeler je začel delovati s polnim plinom in letalo je startalo na polet, ki prinese lavorjeve veje malemu zatiranemu narodu in večno slavo rodovini Poklukarja. Mala točka se je vidni izgubljala v zračne višave, le večbarvna zastava vseh zastav, centralni prapor ženske republike je še trepetal v zraku, ter pošiljal zadnje pozdrave na rodni grudi ostalim.

5000 metrov.

Globoko se je oddahnil gospod Poklukar, ter usrkal v pljuča sveži planinski zrak. Spodaj v daljavi so se belile male hišice in tenki beli pasovi rek so bleščali kakor bele nitke v pajkovi mreži, žareči se v jutranjem solncu.

»Z Bogom domovina, mili kraj, srečna si v prostosti in bogastvo ti cvete, odkar imaš res prave ljudske zastopnike na vodilnih mestih. Slava objema tvoje snežne vrhove in ni je koče, kjer bi manjkalo belega kruha. Odpravljeni so davki in javne hiše (za zadnje je bilo gospodu Poklukarju zelo žal), cerkveno premoženje in oblast narašča, na tleh ležijo rdeči Belcebubovi sinovi (pripomniti moramo, da je bil naš junak zelo napreden mož, po političnem prepričanju krščanski aristokrat), odkar je vsemogočni razsvetil srca trpečega ljudstva s svojo neskončno dobrotljivostjo.«

»In ti moje rodno mesto, tudi tebi naj velja moj zadnji pozdrav, spominjal se te bom tudi ako me za večno zakrijejo valovi oceana. Odkar so se v tvojem občinskem odboru objeli možje dela in socialna čustva, ne boš imelo nobene blatne ceste več. Svetile bodo tvojim sinovom električne ure, ko se bodo vračali ob eni uri zjutraj domov, ob eni uri zjutraj pravim, ker niso tako neumni, da bi plačevali oblastno takso.«

Bogve, kako dolgo bi še modroval drzni letalec sam seboj, da se ni oglasil radio, ki je naznanjal veselo vest notranjega ministra:

»Na južnem kontinentu imperija vlada največji mir in red.«

Ves navdušen je gospod Poklukar potegnil za smerno krmilo, letalo se je zasukalo proti jugu in pero na specijalni karti svetovnega dela 'Kurje vasi', je kazalo 265. meridijan.

Šlo je proti jugu z brzino 1500 km na uro in ni se še delal večer, ko se je očem odprla čisto druga zemlja in oblike. Mogočni gozdovi so šepetali blagostanje izvoljenim, bogati tobačni nasadi so pokrili neizmerno ravnino in tam doli so se pripogibale visoke medle postave seljakov, po katerih plečih je padal bič priganjačev. Borne koče so samevale v rastresenih vaseh in tam od daleč je skozi ropot propelerja prihajala večno otožna pesem:

»Daleko, daleko onkraj mora, tamo je selo moje, tamo je ljubav moja …«

V vznožju so se začele vzigovati planine, letalo se je približalo, ter pristalo na planoti Strumici. Gospod Poklukar je izstopil, slekel 20 letni dežni plašč, ter rodovnik (slamnik) odložil v mehki mah. Potem se je spomnil, da bi bilo dobro malo prigrizka. Odrezal si je z novim nožem, na katerem se je blestelo ponosno ime 'Sarajevo', veliki kos črnega kruha iz delavske pekarne znamke 'Depa' ter ga namazal s surovim maslom. Zadovoljno se je vlegel v mehki mah, ter s slastjo zaužival božje darove. Ni še použil zadnjega grižljaja, ko se je široko listje divje trte razmaknilo in skozi njega se je prikazala železna cev.

»Roke u vis, brate;«

Gospodu Poklukarju je obstal grižljaj v grlu, mehanično je vzignil roke v zrak. Samokres je pustil v letalu, ker se je zanesel, da vlada v deželi mir in red.

Iz grmovja je prilezel kačak z napeto puško v rokah.

»A sada brate, deset hiljada.«

K sreči je imel naš junak precej debelo listnico napolnjeno s papirji državne znamke. S tresočo roko je odštel zahtevano svoto.

»Boga mi brate, ti si moj pobratin, daj da te poljubim. Daj mi još malo hleba i masla. Odkad sem ukral zadnjo ovco, nišam još ništa jedel.«

Tudi to se je kmalu dobilo.

»Jer si ti dobar čovjek, daj da prisednem k tebi, znaž tudi ja sam poštenjak.«

»Hočeš piti ljutomersko vino z dolenjskih goric?«

»Pa ne, kod nas se pije rakija.«

Izvlekel je plošnato steklenico rakije.

»Na tvoje zdravje pobratim.«

Potem sta govorila in pila rakijo, kaj, to nas ne zanima. Morda je tekel pogovor o gospodarskih ali socijalnih vprašanjih — končno bilo bi veselo na planini, da ni tam na ravnini siv dim obrnil pozornost naših znancev na to točko.

»Kaj se kadi tam doli?«

»Znaš, to so komitaši, koji so zapalili selo.«

»Ovako je kod nas svaki dan. Danes popucajo generala, jutri lekara, opet drugi dan glavara, nije, da bi čovjek govoril.«

»Domovina mili kraj.«

»A sada hvala ti, pobratim, dojdi več puta.«

In kačak je izginil v gozd. Gospod Poklukar pa je zlezel v letalo, da nadaljuje polet. Zavore so zaškripale in veliki ptič se je vzdignil v zrak. Tudi tebi zbogom, dežela miru in reda!

Visoko je plulo letalo nad oblaki in spodaj so se vrstile dežele ena za drugo. Zdaj hribovite poljane, zdaj bogata polja, vmes ažurno modra jezera, liki odsev očesa rudečelične deklice. Tam v dalji spodaj se je prikazala siva obla.

Gospod Poklukar je poltiho zapel:

»Buči, buči, morje adrijansko ...«

Tudi njegov praded je nekdaj bival ob obali sinje Adrije, počival po trudapolnem delu v zelenih oljkovih gozdovih. Bil je sloviti guslar, (morski razbojnik). Sicer zgodovina ne govori o njem, vendar je v rodovini Poklukarjevi ostala pravljica o imovitem in junaškem dedu.

Lahne megle so se vzdigale iz morja in, valovi so peli večno lepo pesem o morski deklici.

»Dva svetova« je vzdihnil naš pilot. »Tam spodaj eden in tu zgoraj drugi. Med njimi pa jaz, kakor kralj med atomi.«

»Buči, buči, morje adrijansko ...«

In propeler se je zagnal zrak, kakor tisoč divjih vragov.

Vedno večja je postajala obla, tam spodaj je vozil parnik in sivi stebri dima so puhteli v zrak, prav do letala, drznemu letalcu v nos, da je kihnil.

»Bog pomagaj!« je voščil sam sebi. »To je dobro znamenje, saj tudi konji rezgetajo pred bitko.«

Z neznansko silo se je krajšala razdalja in tam doli so iz megle vstajale historične Benetke.

»Bella Venezzia.«

Letalo je obletelo mesto in ker ni bilo zgrajeno za pristanek na morju je bilo zelo težko najti prostor, kjer bi se odpočilo. Toda to ni motilo našega drznega letalca. Zapeljal je naravnost proti stolpu Sv. Marka, kjer je obstal, ter privezal letalo k strelovodu. Potem si je pregnal dežni plašč, ter si popravil zgodovinski slamnik. Ravno je stopil na prvo stopnico, ko je na nasprotnem stolpu udarila zgodovinska ura, po kateri tolče z železnim kladivom veliki bronasti velikan že od leta 1496, deset v jutro. Ker pa je bil naš junak prvič v Benetkah, dovolite, da si ž njim ogledamo s stolpa Sv. Marka, to veličastno zgodovinsko mesto, nekdanjo kraljico Jadranskega morja.

Ime so dobile Benetke od rodu Benečanov, ki so se, v strahu pred Huni naselili v petem stoletju na otokih, bili so močni ljudje in pridni ribiči. Posvetili so se trgovini in posebno so napredovali pod pokroviteljstvom mogočnega grško-vzhodnega cesarstva. V sedmem stoletju so se različni župani po otokih zedinili in izvolili vrhovnega poglavarja, ki so ga imenovali duca (reci 'duka'). Pod desetim dožem, ki se je za stalno naselil v Benetkah so zvezali posamezne otoke z železnimi mostovi. Okoli začetka devetega stoletja je pripeljalo beneško brodovje ostanke (relikvije) Sv. Evangelista Marka v Benetke in jih položilo v dožev grob, tako je postal lev Sv. Marka beneški grb in Benetke – 'republika Sv. Marka'. Ob doževi palači so sezidali krasno Markovo cerkev in stolp, kateri pa se je l. 1902 podrl. Sezidali so novega in na tem stoji naš znanec ter občuduje lepo panoramo.

Toda slava je le začasna in minljiva. Blesk, zlato, srebro in slava je v teku časa minula, ostala pa je še posebnost, s katero se ne more meriti nobeno mesto na svetu – t. j. mesto sezidano na pravih slovanskih kraških hrastih.

Lahno pluskajo valovi, ter udarjajo ob zidane masivne stavbe. Tiho breze gondole po 'canallo grande', (velikem kanalu), tam proti ozadju, kjer se ponosno vzdiguje cerkev 'Santa Marija della Salute'. Na trgu pobirajo Markovi golobje drobtinice in ob strani stoji mrka palača dožev s 'piazzetto'. Tam daleč otok 'Lido' s kopališči, gostilnami in hoteli. Na oni strani suha zemlja z zadnjo postajo Mestre in velike blatne lagune.

Morje hiš, palač in kanalov vmes zeleni vrtovi mirte in oljke nad vsemi pa božajoča pesem nekdanje slabe in bogastva.

»Vse mine,« je zavzdihnil gospod Poklukar, »kakor moji slavni pradedje, tako ste tudi vi preminuli: Dante, Petrarka, Tizian, Paolo, Veronese, Michele Sanmichele in ti Fra Giacondo.«

Spoštljivo se je odkril, ter lahko pogladil slamnik, edino preostali spomin slave pradedov, potem pa je odkorakal po stopnjicah na trg. Komaj je izstopil, že se zadere nad njim črnosrajčni možič:

»Passa porto!«

Kolena so klecnila našemu junaku skupaj in padel bi v morje, da ni bil pravočasno prijel za palačo dožev. Iskal je listnico in k sreči potegnil iz žepa časopis 'Figaro'. Ko je črnosrajčnik zagledal Mussolinijevo glavo, je skočil pokonci in z vso spoštljivostjo salutiral. Prijazno se je nasmehnil ter podal roko našemu neustrašljivemu junaku.

»Bene, bene, tutto in ordine.«

»Prosim, vse v redu.«

Gospod Poklukar se je napotil že naprej, kar mu šine dobra misel v glavo.

»Signore! Prosim lepo, pazite malo na moj aeroplan, da mi ga kdo ne ukrade, dobite bakšiš.«

»Si, si, niks bakfiš, sardele, sardine in una butega.«

Naš mož, seveda ni znal dobro italijanski, vendar se mu je dobro zdelo, da se je čuvar reda zastopil na bakšiš.

»Ti znajo kakor pri nas,« si je mislil, a vedel ni, da mu je Benitov stražnik povedal, da nimajo morskega soma, temveč sardele in sardine. Komaj je storil par korakov, ga je obsula cela tropa 'ciceronov', eden je bolj kričal, da več ne ve, ko drugi.

Jaz sem slavni potomec patricijev, se oglasi mal možiček, »signore, mene vzemite, imam cele Benetke v žepu.«

»Kaj boš ti Giovani, jaz Anttioneto, potomec slavnih guslarkev, katerim se morajo Benetke zahvaliti za vso to lepoto, vem vse bolje nego ti. Mene vzame 'signor'.«

Gospod Poklukar je široko odprl usta.

»Vi ste potomec guslarjev?«

»Si, si.«

»Nebeška sreča, morda sta moj in tvoj ded skupaj ropala. Daj, da te objamem. Košček kranjske klobase dobiš in kupico Ljutomerčana. Razkaži mi znamenitosti.«

Krenila sta mimo kipa Sv. Božidara in leva Sv. Marka v doževo palačo.

»Si videl leva Sv. Marka? Nekdaj je imel za oči dva velikanska briljanta, pa jih je leta 1797 Napoleon I. pobasal, no mož se je zastopil na posel naših dedov. Vidiš da palača dožev je bila sezidana leta 1301 in je večkrat pogorela, pa še sedaj stoji. Ti dve rumeni sohi, sta edini po barvi v celi palači in med njima so razglašali smrtne obsodbe. Tudi sredi se še bere ime enega mojega pradeda, ki je bil obsojen na smrt, ker je dožu izmaknil zlato tobakiro. Toda pojdiva dalje, tu so kipi, sohe, slike ki jih ne najdeš nikjer drugje na svetu, vse je predvojno blago. Zelo te bo zanimala najmodernejša naprava, na katero so že v starih časih mislili Benečani. Pojdi.«

Šla sta po temnem hodniku in po stopnicah, ter vstopila na 'most vzdihujočih – ponte dei sospiri.'

»Zakaj se pravi tem mostu 'most vzdihujočih'?«

»Zato, ker je vsak jetnik, ki je šel čez ta most globoko vzdihnil, ker ni vedel, ako bo še kateri gledal preljubi solnce. Vidiš tu sredi mosta stoji železna podoba ženske. Pripomnim, da je bila ženska vseh časov in še danes nam možkim v nesrečo, tako tudi moja stara, če jo poljubim, 'mio caro', me ugrizne čeprav ima samo en zob in še ta se maje. Teli tu so dejali podoba pravica in katerega bi se radi iznebili so mu rekli: 'Če si nedolžen, poljubi pravičnost.' Ko jo je poljubil so ga roke zgrabile in telo se je odprlo v katerem je bilo na stotine nožev, kateri so jetnika razrezali na drobne kosce, ki so padli v kanal.«

»Pojdiva, jaz se bojim.«

»Nič se ne boj, 'fratelo mio', smo ji zobe polomili, sedaj jo imamo samo še za salame rezati. Škoda, da nimava pri roki takega objekta.«

»Jaz imam še pol kranjske klobase.«

»Bravissimo! Daj sem.«

»Vidiš, konec ji porineš v usta …«

»Stoj!« bo padlo v kanal.

»Kaj še, saj je spodaj skleda. Takole malo zaropota in tu odprem vratca, evo tu imaš narezane koščke. To so pa sedaj moderne Benetke.«

Povžila sta božji dar.

»Dosti imam, pojdiva.«

Zavila sta zopet na trg in gospod Poklukar je izrazil željo, da bi se malo peljala po vodi. Hitro je bila gondola pri roki in šlo je po zeleni cesti iz kanala v kanal, mimo palač in umazanih hiš. Eno uro so se že vozili z beneškim tramvajem in bili so ravno sredi največje gneče 'canale grand', kar se je nekaj prigodilo, kar se tudi na suhem večkrat zgodi, privozil je motorni čoln, katerega niso videli.

»Tresk —« in gospod Poklukar se je lovil po zraku, potem pa je pljusknila voda visoko in staromodni slamnik, ponos časti in slave, je plaval sam brez gospodarja po vodi. Prihitela je beneška požarna bramba, reči moramo, da je bila trenutno na mestu, ter z dolgimi kljunači izvlekla nenavadnega kopalca, ki je že na dnu kanala lovil rake.

Nezavestnega gospoda Poklukarja so položili na hodnik in ker je bila sila nujna in umetno dihanje potrebno, so priklopili tok in električni motor, kateri je vzdignil in spustil njegove roke 6000 krat v minuti. Čez četrt ure se je naš pacijent zavedel in prvo vprašanje je bilo:

»Kje je moj slamnik?«

Ko je ta zopet tičal na simetrični glavi, nehvaležna stvar, ki ni hotela z zadnjim potomcem na dno, se je naš junak vzdignil, prijazno stisnil gasilcem roke in z Antonijem sta se podala na Markov trg in to po suhem. Na kamnitem hodniku koder je hodil naš nesrečni mokri prijatelj se je poznala dolga črta, ker je še vedno curljalo od njega. Na Markovem trgu je prijel Antonijo 'bakšiš' in prisrčno sta se poslovila sorodnika davnih pradedov.

Letalo je bilo še vedno privezano za strelovod zvonika in mož postave je svečano zatrdil, da ni nikogar pustil na stolp. Ko je tudi on dobil svoj 'bakšiš' se je gospod Poklukar podal k letalu, kjer je pognal motor in si posušil obleko. Še enkrat je njegov pogled splaval po zgodovinskem mestu in po slani vodi. ki pač ni imela preveč dobrega okusa našega junaka, potem pa je potegnil za vzvod in veliki ptič je nadaljeval svojo pot.

»Adijo serenissima. Z bogom Venezzia.«

Dolga ravnina se je razprostirala spodaj in veliki ptič jo je hitro meril, kakor bi požiral kilometre. Pod njim se je prikazalo mesto Padova, ki leži popolnoma na ravnini komaj 10 m nad morjem. Mesto ima okrog 60,000 prebivalcev in je že staro še za časa Rimljanov. Mesto samo je bolj mrtvo, znamenita je cerkev Sv. Antona Padovanskega, čez katero ravno sedaj leti letalo. Toda naprej.

Spodaj teče železna cesta in na obeh straneh se razprostirajo nepregledni vinogradi. Kmalu se začno vzdigovati griči, z vedno zelenimi oljkovimi gozdovi in tam v ozadju se blišče nebotični tirolski snežniki. Kakor srebrn pas se vije tam doli Adiža in iz ozračja stopajo obrisi starodavne trdnjave Verone. Letalo zaokroži in se spušča navzdol počasi nad mesto ter pristane v fortu 'Brocolo', kjer je tudi velika brezžična postaja.

Dvorišče se napolni z vojaki in mal častnik z veliko kapo, ki mu visi na všesih, prileti na tenkih nožicah, k letalu in začudeno gleda mednarodni znak, zastavo vseh zastav, centralni prapor ženske republike.

»Odkod in kam, Mio caro?«

»Iz dežele svobode in davkov, v Ameriko.«

»Bravissimo!«

Kmalu so bile diplomatične zadeve urejene in častnik, ki se je ves blestel od samih odlikovanj, ki jih je dobil v svetovni vojni, ker je prvi pribežal od Soče do Verone, ter sedanji poveljnik forta 'Brocolo', je povabil našega junaka na zakusko.

V mali dvorani, ki ni bila pobeljena že 300 let in ki je bila rujava kakor Poklukarjev klobuk, se je zbrala družba častnikov in bivših 'infanteristov'. Bilo je veselo, mnogo se je govorilo in napitnice mili domovini ter 'duceju' so se vrstile, da je naš heroj strahotna gledal ako ne stoji v kakem kotu detektiv, da ne bo nazadnje obtožen veleizdaje. Tudi to je minulo in solnce se je zmislilo, da bo šlo za tirolske hribe spat.

Družba se je podala na najvišje obzidje, ker škoda bi bilo zamuditi razgled na Verono ob solnčnem zatonu.

Verona leži sredi cvetočih goric, ki se razprostirajo krog in krog ter rode znamenito kapljico 'vino veronese'. Mesto ima krasno lego na obeh bregovih Adiže, ki ga v velikem oboku deli na dva dela. Proti oboku šepetajo na zelenih gričih oljkovi gozdovi večno lepo pesem o davno minulih dneh, vrste se vitke ciprese, granate in cvetoča figova drevesa. Tam od daleč pihlja sveži planinski zrak od nebotičnih snežnikov ter se igra z velikimi belimi cvetovi, ki se zde, da so pripeti, kakor lastovičja gnezda na belih zidovih razkošnih vil. Na nasprotni strani pa čepijo starodavne palače in male hišice, prav tja do nepregledne ravnine posejane z vinogradi. Bele ceste, ravne, z jagnetovimi drevoredi se križajo na vse vetrove. Čez vso to južno krasoto pa 'plavajo poslavljajoči se solnčni žarki igrajoči se z valčki Adiže.

»Krasno«, je vzkliknil gospod Poklukar, koliko let more biti staro to mesto.

»To vam pa jaz pojasnim 'fratelo mio',« se je oglasil star 'capitano' z rudečim nosom znamke 'vino veronose'. »V mladih letih sem študiral zgodovino in ker me niso veselili prašni arhivi, sem pero zamenjal s sabljo in črnilo z vinom, vendar mi je ostalo te nekaj v glavi od tistega časa.«

»Mesto je staro že nad 2000 let, torej je že obstojalo pred Kristusovim rojstvom. Bilo je rojstno mesto več znamenitih Rimljanov, kakor Plinija II., Kornelija Nepota in te več drugim. Skozi Verono se je od pradavna iztekal ves promet in rečem, da je bila glavna žila vse gorenje Italije, za to se ji reki Rimljani 'augusta,' zvišena.

Tam kjer je sedaj grad sv. Petra ('Castel san Pietro') je stal nekdaj kapitol in še sedaj se vidijo ostanki starorimskega gledališča. Priča takratnega razkošja pa je te danes razvalina 'amfiteatra', katero vam pokažem pozneje.«

»Tu okrog so se vršili veliki boji. L. 489. je kralj vzhodnih Gotov, Teodorik premagal rimskega vladarja Odoakerja. Za časa rimsko-nemških cesarjev se je meščanstvo udeleževalo bojev med Hohenstaufi in Welfi, po porazu prvih se je mesto razvilo v meščansko republiko. Prvi predsednik je bil l. 1620. Martin della Scala, ki je dobro vladal ter Verono povzdignil do višave, ki jo ni preje ne poznejše imela, zato ga je mestni svet l. 1262 imenoval za stalnega vladarja. Dvanajst vladarjev iz te hite je vladalo celih 125 let. Za časa vlade Cangrande della Scala je pribežal v mesto pesnik 'Nebeške komedije', Dante, kjer je bil prijazno sprejet in užival gostoljubje od I. 1816—1320. Koncem 14. stoletja je zavladal vojvoda Visconti in l. 1406 so podjarmile Benetke, Verono in skupaj so potem prišle l. 1797 pod Avstrijsko žezlo. Po nesrečni vojni za Avstrijo l. 1866, je bilo celo lombardsko-beneško kraljestvo priklopljeno združeni Italiji.«

»Tam doli je glavni trg: 'Piazza d'Erbe' (trg zelišč), s starim vodnjakom, na katerem je kip od I. 380, ki drži v rokah napis: 'Pravici služi to mesto in ljubi hvalo'. Da je bilo mesto vedno zelo bogaboječe pričajo številne cerkve. Evo vam tam najlepšo cerkev Sv. Anastazije in tam Sv. Zena. Tam najstarejša 'San Fermo Maggiore', in druge kapele, katerih imen vam ne bom razlagal.«

»Toda moja gospoda, moje grlo je suho, kakor zemlja meseca avgusta, zato predlagam, da se podamo v mesto, kjer je zadosti dobre kapljice.«

Predlog je bil z odobravanjem sprejet in cela družba se je podala po griču navzdol čez most Adiže v mesto.

»Ker gremo ravno tukaj mimo, je povzel besedo stari 'capitano' vam pokažem tu v gosposki ulici grobove nekdanjih mogočnih vladarjev Scaligerov. Tu notri v teh kapelicah počivajo ostanki nekdanje slave in bogastva, možje, Patriciji. Toda vse mine, kakor su naprej ta ponosni ostanek rimskega gledališča, 'amfiteater'. Sezidali so ga Rimljani l. 90–100 po Kr. iz samega marmorja. Stavba je 152½ m dolga in 123 in pol m široka. Ima podobo elipse, to je podolgasto okroglo in je bilo v svojem času štirinadstropno, 72 uhodov je vodilo v notranje prostore. V sredi je oder 'arena', kjer so se vršile krvave predstave in meri okrog 76 m v dolžino in 46 m v širino. Ned njimi se razprostirajo na mnogih stebrih mogočni oboki. Okrog arene je bilo 45 vrst sedežev eno nad drugo in na katerih je imelo prostora 22,000 ljudi. Višje so bila stojišča, ki so sprejela tudi okrog 20,000 ljudi v svoje okrilje. Iz gorenjih številk se vidi, kako velikanska in obširna je bila stavba, v kateri so se vršili ob burnem ploskanju moškega in ženskega spola krvavi boji gladiatorjev in divjih zveri. Nezadovoljno rimsko ljudstvo, ki je živelo na račun podjarmljenih narodov je trumoma hitelo v te prostore ter dan za dnevom zahtevalo, 'panem et circenses' – kruha in iger. Ko se je koncem starega veka začela moč Rima krušiti vsled neprestanih napadov selečih se narodov, so jela hirati velika mesta. Vsled boja za obstanek je pojenjalo zanimanje za gledališča in ponosna stavba je začela razpadati. Pozneje v 13. in 16. stoletju jo je začelo mesto popravljati na lastne stroške in tako stoji še ta stari spomenik nekdanje preteklosti, dobro ohranjen, dasi je star več kot 1800 let.

»Škoda starih spomenikov,« je vzdihnil gospod Poklukar, ter pogladil slamnik davnih pradedov, ki je nekoliko izgubil na barvi, odkar je plaval po beneškem kanalu.

»Vidite to hišo,« je povzel zopet 'capitano', »v tej je bivala Julija, h kateri je ponoči zahajal Romeo.« Solza je stopila v oči našemu znancu in nekdanja mladostna ljubezen je prikipela na dan pri spominu na Julio. Tudi on je nekdaj ljubil neko Julčko, mlado rudečelično dekle, ki pa je imela raje drugega, zato je prisegel, da ostane na vseh vekov samec. In pozneje, ko mu je na glavi zrasla bunka, je popolnoma izgubil vsako upanje na ženitev.

»Pojdimo gospodje drugače se še zjokam.«

Mrak se je že spuščal na zemljo in okna so se razsvetlila. Tam na koncu ulice je 'Bog molil roko ven' in naša družba se je podala tja. Dve velike sobani sta bili domala napolnjeni, ko so tudi naši nositelji voljne in modernega letalstva zasedli prostore. Po zraku so plavali zvoki kitare in mandolin in črnolase, temnopolte florentine so se vrtele o taktu poskočne italijanske melodije.

»Gospodje, danes ste moji gostje,« je povzel besedo gospod Poklukar, ki mu je že vino stopilo v glavo.

»Pij, mio caro 'capitano', ti vedno žejna žolna, da ti vino udari ven pri ušesih in da bodeš, kakor vrelec modrosti in zgodovine. In tudi ti 'comandante' forta 'Brocole' ponos in dika iz svetovne vojne, pij, da poplavi tvoj želodec trebušne bregove, kakor bi se razlila Plava čez ravnine.«

»Na zdravje lepe Verone in amfiteratra. Bog ohrani Julčko, Romea pustimo na stran, ker je že umrl, naj živijo potomci slavnih Rimljanov in naj razlikujejo dvatisočletno kulturo v prazen želodec samotnega popotnika.«

»Živijo!«

»Eviva!«

»Ne morem si kaj,« se oglasi 'comandante', ter se potrka po junaških prsih, da ne bi odgovoril prezvišenim besedam mojega predgovornika, ki so ga dobrotljivi bogovi prinesli iz nebotičnih oblakov in brezračnega vsemirja. Njegov pogum je enak pogumu naših vojakov in njegovo srce in pljuča so polne resnice, kakor to vino v steklenici. Naj mu klije sreča v njegovem podjetju in konec slave bo dičil tudi nas, ki smo se solnčili v njegovi bližini, 'Caro mio', naša srca ne poznajo zahrbtnosti in naša slavna dela nimajo primere v zgodovini. Vzemi in napolni si čutaro iz živega studenca in ko ti bodo položili na krasno glavo lavorjev venec, se spomni tudi nas navadnih zemljanov, da si pil iz istega kozarca, iz iste steklenice in da si bil del naših teles. 'Eviva!'«

»Eviva! Eviva! Eviva!«

»Živijo!«

Godba je zasvirala državno himno republike devic, v kupicah se je zaiskrilo 'vino veronese', stari 'capitano' pa je padel od samega navdušenja pod mizo.

Gospod Poklukar si je brisal solze in se sklanjal na vse strani, tako da je prevrnil z nosom polno steklenico vina, ki se je razlilo po belih hlačah nasproti sedečega častnika.

Navdušenje je trajalo pozno v noč in njegovi sosedje so pocepali eden za drugim pod mizo. Prostorne sobane so se izpraznile, izpod mize pa se je čulo ropotanje propelerja.

»Zdi se mi, da sem kakor samoten popotnik v puščavi 'Sahari',« je modroval naš junak.

»Mislil sem, da so večji junaki. Teh dobrih 60 litrov vina, ki smo ga spili, od teh vendar ne more biti pošten človek pijan. Mi, ki smo se metali z ljutomerčanom iz dolenjskih goric smo prenesli še vse kaj drugega.«

Sam s seboj govoreč je lomastil po sobi, stopil na tleh ležečemu 'captainu' na trebuh, prevrnil par stolov, kar mu prileti 'picollo' na pomoč.

»Ti žaba majhna, pokaži mi luknjo, ki jo je pozabil zidar zazidati.«

Z druženimi močmi sta oblekla modni dežni plašč in po trudapolnem iskanju našla historični slamnik, končno se jima je posrečilo priti na sveži zrak. Z neba so se svetile zvezde in iz oljkinih gozdov je pihljal opojni vetrič, dišeč po cvetju. Spodaj v strugi so šepetali valovi Adiže poročno pesem obžarjeni z zlatom mesečne noči.

S trudom je naš mučenik našel most in držeč se za ograjo se gugal sem in tja; ker pa nesreča nikdar ne počiva je zavratno prišla morska bolezen, krmil je ribe, da so bile še potem štirinajst dni pijane. Precej olajšan se je napotil najprej po beli cesti ob kateri je rastla živa meja, ki pa je bila na sredi pretrgana. Naš junak misleč, da se cesti križata, je zavil na levo in – zemlja se je zamajala, padal je nizdol v jarek, ki pa k sreči ni bil preveč gobok. Ker so bile njegove moči že precej izčrpane, je položil glavo na vodne rastline in lepo v Abrahamovem naročju zaspal. Mesečna moč je začela bledeti in zvezde so jele ugašati. Tam na vzhodu se je pričelo svitati mlado jutro. Od reke Adiže so se oglasila škripajoča vodna kolesa, ki merijo šest metrov v primeru s korci in imajo nalogo dvigovati vodo v velika korita, da se od tam namakajo vrtovi in polja. Počasi je začela polzeti voda po jarkih in prišla tudi do našega prijatelja, ki je še vedno udobno smrčal na mehki naravni postelji. Mrzlo mu je objelo glavo, skočil je pokonci, kihnil štirikrat za povrstjo, ter prav po furlansko zaklel.

Z velikimi odprtimi očmi je gledal neznano pokrajino in le počasi se mu je vračal spomin prejšnjega večera. Ko se je po solncu orientiral, da je ura pet in določil geografsko smer forta 'Brocolo' je vzel pot pod noge in srečno prijadral pod obzidje.

Težki udarci kladiva na vratih so zbudili vratarja.

»Bon giorno signore!«

»Dober dan gospod.«

»Tako rano že pokonci.«

»Sem šel malo na sprehod. Ali so gospodje že pokonci?«

»Jih ni doma 'signore,' so odšli po uradnih opravkih.«

»Recite jim, da jih lepo zahvalim in da mi trenotki, ki sem jih preživel v njih sredi za vedno ostanejo v spominu.«

»Grazzie.«

»Hvala.«

Gospod Poklukar stisne roko vratarju potem pa se napoti k letalu. Ostro je začel rezati propeler zrak mladega jutra, letalo se je dvignilo in zastava centralne ženske republike je veselo plapolala v zraku.

Po ulicah Verone se je začel prebujati promet in tisoč belih robcev je mahalo drznemu letalcu v slovo. Letalo je obkrožilo mesto ter se podalo proti in zapadu v smeri Milana. Lahka megla ob Adiži tam spodaj se kmalu razprši in pod nami se odpre cvetoča lombardska ravnina. Bele ceste in vinogradi se vrste, tam piha črni hlapon ter s črnim dimom kvari čisti zrak mladega jutra. Proti solnčnemu zahodu se pokopljejo tam v ozadju mogočni švicarski snežniki in tam azurno oko 'Gardsko jezero', najlepše v Italiji. Zeleni oljkovi gozdovi, polotoka 'Sermione' šumljajo mogočni grad Scaligerov pripoveduje povesti iz sanj davno minulih dni in male hišice ribičev pripete po robovih se ožive v mlademu jutru, ob bregu pa pluska jezero večno lepo pesem. Mogočno brazdo reže parobrod saj, saj ima dolgo pot pred sabo. Jezero je 52 km dolgo in 17 km široko.

Težko se gospodar Poklukar loči od krasnega pogleda. Mora naprej, žeja ga po minuli noči in tam doli je toliko vode, da ne priseže, da bi jo spil celo življenje. Na obzorju obstaja mesto Milan, ki leži sredi lombardske ravnine. Iz velikih tovarniških dimnikov se kadi in po ulicah drsi promet. Veliko cvetoče mesto zakriva nebroj zgodovinskih spomenikov, krije v svojih zidovih nebroj razkošja in bogastva, pa tudi veliko siromaštva in bede. Letalo obleti mesto ter se polagoma spusti na streho milanskega doma, na najlepšo marmornato cerkev sveta. Naš junak ne ljubi nižav a vendar mu je bridko pri srcu, ko se spomnim pregovora 'Kdor se ponižuje bo povišan', toda v Italiji je vedno bolje na strehi, kakor na tleh.

Ko je letalo srečno pristalo, se spomni gospod Poklukar, da že štirinajst dni ni nič jedel, iz povoskanega papirja izvleče surovo maslo in namesto kave si pogreje telo z ljutomerčanom. Ker pa nikjer na svetu tako, kakor v Italiji domačini ne nadlegujejo tujca se tudi pri našemu Odiseju oglasi kmalu 'ciceron', ki ga vzame v službo.

Danes, gospod tujec zajtrkujte med nami svetniki.

»Med svetnicami bi raje.«

»Tudi one so vmes. Le poglejte, tam je Sv. Barbara in Sv. Neža. Na vseh teh 136 stolpičih jih je več svetnikov kakor v kalendru.«

»Vi slišite, mogoče je tudi moj vmes, rad bi se mu priporočil.«

»Kako vam je ime?«

»Miljutin.«

»Ali so ga pozabili?«

»Ne, ampak mož je bil pravoslavne vere, pa ga naši pobožni možje niso hoteli postaviti na katoliški božjih hram.«

»Kje neki so bili dobili toliko marmorja.«

»Vidite, to krasno stavbo so začeli zidati l. 1386 pod vojvodo Ivanom Gaelazzo Vinscontijem, kateri je daroval svoj bogati kamenolom belega marmorja v ta namen.«

»Večnaja mu pamjat.«

»Kaj pravite, da ni bil pameten 'caro mio' mož je imel glavo na pravem koncu in zato je tudi njegovo imel vsekano doli v kapeli.«

»Pa kje sem že nehal. A tako, on je podaril kamnolom na gori Candoglia, iz katerega še zdaj dobivajo marmor, namreč cerkev še sedaj ni popolnoma gotova, dasi so jo zidali skozi pet stoletij. Celo poslopje in tudi streha je iz najfinejšega belega marmorja. Ne ena opeke ali košček lesa ne najdete nikjer.

Cerkev je zidana v obliki latinskega križa, ter ima pet ladij, v katere vodi pet vhodov. Cela dolžina znaša 158 metrov in je najdaljša božja dvorana na svetu, v kateri ima prostora 40.000 ljudi.«

»Velikanski strop nosi 52 mogočnih stebrov v vsaki 2 in pol metra v premeru. Visoko gori je glavna kupola, v kateri je 60 svetnikov.«

»Vseh kipom ima cerkev sedaj 3052, manjka jih pa še nad 1000.«

»Saj vendar ni toliko svetnikov?«

»Ne govorite neumnosti. Saj nisem rekel, da so sami svetniki. Vmes so tudi svetnice, teh je največ, kakor veste je bilo vedno več žensk na svetu, kot moških in tudi umetniki so bolj ljubili nežno polt, kakor pa moško grbavo kožo. Zato tudi tukaj preovladuje nežni spol.«

»Potem imate tudi angelje. Tega mi ne pravite, da jih je malo, saj smo se v sv. pismu učili, da jih je na legione. Odkar pa sta se sv. oče in 'duce' sporazumela, sv. Peter lahko mobilizira vse starejše letnike in teh je na milijone. Ne vem gospod iz katere dežele ste, oprostite, na visoko politiko se pa prav malo zastopite.«

»Slišite, moj ded je bil župan v Kravji dolini in velik diplomat.«

»Cicerone,«  se je globoko priklonil in vedno z večjim spoštovanjem zrl na našega deželana.

»Ne zamerite, 'signor conte,' toda, kje sva ostala?«

»Ja, niso samo živa bitja vtelesena v marmor. Tu imate tudi cvetlice, ptičke, leve. Samo skozi 366 zmajevih glav se odteka voda iz strehe.«

»Končano.«

»Ne še 'signor conte' imam še veliko povedati.«

»Oprostite gospod 'cicerone' jaz mislim, da je moj zajutrk končan.«

»A tako.«

»Pojdiva sedaj na stolp, od tam imate krasen razgled.«

»Tukaj po teh stopnicah, ki jih je od strehe do podnožja 150 in potem na stolp zopet 150 in skupaj do najvišjega …«

»Za božjo voljo nehajte že vendar, se raje peljem z aeroplanom.«

»… do najvišjega razgleda na glavnem stolpu jih je ravno 494.«

»In vi mislite, da bom jaz moje nežne nožice, ki sem jih umil v Benetkah v sami vodi sv. Marka, prestavljal tako visoko.«

»Greva počasi, saj se stopnice vzigujejo tako polagoma, da niti opazili ne boste in že bodeva na vrhu. Pojdiva.«

»Naj bo, praded, za pokoro, za tvoje davne grehe. Saj je zapisano: Za grehe starišev, bom kaznoval potomce v devetem rodu.«

»No vidite, prekoračila sva že 30 stopnic in niti ne veva, da sva kaj hodila. Toda gospod 'conte' pokrite se vendar, prepih vam lahko škoduje.«

»Kadar grem na božjo pot, grem vedno odkrit, kakor je pri nas na Kranjskem navada. In če ni 494 stopnic že božja pot, naj me vrag vzame. Človek ali nimate nobene verske kulture?«

»Nisem hotel žaliti vašega verskega čustva 'signor conte'.«

»To je prva pametna beseda, ki jo slišim iz vaših ust.«

»Tako na vrhu smo.«

»Krasno.«

»Vidite tam spodaj največji trg, to je stolni trg in centrala električne železnice. Na desni je galerija kralja Viktorja Emanuela, v kateri je na stotine bogatih trgovin in šetališče milanske inteligence.«

»Potem se grem tudi jaz tja izprehajati.«

»Tam je kolodvor, kjer je tudi sprejemnica za kralja.«

»Ker sva že pri kralju pokažite mi prosim, trg 'Giulio Cesare', kjer je bil na njega izvršen najnovejši atentat.«

»Vidite tam pri vhodu v prostore letnega sejma pri tisti hiši, ki ima vsa pobita okna. Ta deset minut se je šlo.«

»Škoda.«

»Kaj?«

»Da se je razletel steber, pa bi imela Italija zopet spomenik neznanske historične vrednosti.«

»Nesreča nikoli ne počiva.«

»Mesto je zelo lepo.«

»Saj je že staro od leta 396 pred Kristusom. Prej se je imenovalo 'Mediolanum', katerega so zgradili divji Insubri. L. 222 pr. Kr. je prišlo v last Rimljanov in v 3. in 4. stoletju so imeli rimski cesarji večkrat tukaj svoj sedež. L. 569 so ga zasedli Longobardi in l. 774 je prišlo pod žezlo Karola Velikega. Pozneje je prišlo od kronanja Otona I. v rimsko nemško cesarsko oblast. Med bojem cesarja in papeža pa se je zjedinilo plemstvo in meščanstvo, ter ustanovilo prvo ljudovlado (republiko), ki je podvrgla vas bližnja sovražna mesta. Tem to ni bilo prav, pa so poklicala nemškega cesarja Friderika Barbaroso na pomoč, ki je Milance l. 1162 premagal, ter razen cerkve vse mesto razdejal. L. 1167 so mesto znova sezidali in mirna doba razvoja je trajala 100 let. Od l. 1311, ko je prišla na vlado mogočna rodbina Viscontijev, je mesto pridobilo na krasu in bogastvu in Ivan Galeazzo Visconti, vojvoda milanski je začel zidati krasno stavbo, na katerem stolpu sedaj stojiva.«

»Po smrti Viscontijev je prišel na vlado mož hčere Filipa Viacontija, Francesco Sforza, čigar potomci so vladali nad mestom 85 let. Pozneje je prišlo pod špansko vlado in l. 1718 pod avstrijsko oblast. Potem si ga je osvojil l. 1796 Napoleon I. in l. 1824 zopet Avstrija. Po bitki pri Magenti (l. 1869) pa je pripadlo materi 'Italiji'.«

»Čudovita so božja pota.«

»Vsa ta lepa ravnina in ti vinogradi, ki mejijo na modro obnebje, so last naših sinov, naroda najpogumnejšega v Evropi in vsa ta svetoča mesta v daljavi: 'Lodi, Crema, Pavia, Cremona, Monza, Brescia', nam nikdo več ne iztrga iz naših rok.«

»Vero, caro mio.«

»V vas tiči zgodovina človeštva.«

»Tam kjer so ciprese, je pa gotovo pokopališče?«

»Ja, to je 'Cimitero'.«

»Prej so pokopavali vse ljudi na tem pokopališču. A sedaj so zgradili za 'navadne ljudi mirodvor' zunaj mesta, ker to je tudi pravično. Ako naša sv. vera loči v življenju male ljudi od velikih, bogate od revnih, naj bodo ločeni tudi po smrti. Se vam ne zdi tako prav 'signore'.«

»O kako velikanska misel 'frattalo mio', kako naj se izrazim, ideja krščanske ljubezni.«

»Toda, moj čas je kratko odmerjen.«

»Ne bi še vaše veličanstvo hotelo pogledati zaklada milanskega doma. Srebrno sobo sv. Ambrozija s mnogobrojnimi dragimi kamni in z zlato knjigo, srebrno soho sv. Karola Boromeja, zlate vrče, svetilnike, kelihe in sklede. Vse to se blišči samih diamantov in smaragdov.«

»Škoda, da ne živi več moj praded slavni guslar, (morski razbojnik), ne, ne, prijatelj dragi, tega moja kri ne prenese.«

»Potem pa pojdiva.«

Sto stopnic.

Gospod Poklukar izvleče trebušato steklenico iz žepa.

»Na pij, dolgo si čenčal.«

»Pa ste rekli božja pot«

»Ali ti ne razumeš naših navad, bacek.«

»Kadar gremo na božjo pot molimo, se spovemo grehov in ko je vse to opravljeno se začne drugi del. Potlej pa ga pokrijemo, gremo v gostilno, se napijemo in če je kaj 'punc' se stepemo. Če ima kdo prevročo kri, mu jo spustimo in ga 'operiramo.' To je latinska beseda, to bi mogel ti vedeti, ti vinski sin. Če je malha grehov prazna, moramo gledati, da jo sopet napolnimo, ker drugače ne moremo več na božjo pot. Kaj ti misliš, da gremo zastonj k 'ofru'.

To si zapomni, ako prideš kdaj v naše kraje.«

»Hvala Bogu, spet smo na tleh, hotel sem reči na strehi. Tu imaš, potegni še en požirek, potem pa pojdi pozdraviti tvojo staro ...«

»Zakaj si se pa prekrižal?«

»Signor con te, 'družinska zadeva.'«

»'Reviderci' ... Na svidenje, srečno pot.«

In ni ga bilo več.

Gospod Poklukar pa je pognal motor in letalo, se je dvignilo proti jugu.

Pod nami se razprostira velikanska ravnina, visoki Apenini se zgube v dalji, tu pa tam se dviga iz ravnine mal griček. Zablesti se reka Po, in ob njej velika močvirja, v dalji vstajajo riževa polja, gozdovi figovih, oranžnih dreves, vmes cvetovi citron, kakor zelen pas pa prepleta vse vedno zelena oljka. Toplo pripeka solnce, letalo leti z veliko naglico in že tam na obzorju vstajajo iz zemlje sedmeri griči večnega Rima.

Morje hiš se pojavi, visoki stolpi mnogobrojnih cerkev in obzidani velikanski vrtovi Vatikana. Ravne ulice z drevoredi, zeleni vrtovi, katere namaka Tibera, drveč promet, južni tipi, življenje velemesta.

Ker pa je naš gospod Poklukar še bil s slovenskimi katoliškimi romarji v Rimu, ga mesto ne zanima posebno (mi drugi smo pa še tudi brali knjige o tem mestu, kdor pa se hoče še posebno seznaniti s katoliško prestolnico naj bere knjigo 'Rim'.)

Spremimo raje našega junaka v palačo italijanskega diktatorja Mussolinija, na čigar velikem vrtu je ravno obstalo letalo.

Telesne straže 'duceja' obkolijo našega znanca in ko se jim ta izkaže z vizumom afganistanskega kralja, se mu globoko priklonijo.

»Prosim, gospodje, bi lahko govoril z gospodom ministrskim predsednikom? Imam mu izročiti pozdrave mednarodnih fašistov.«

»Ali imate mogoče orožje pri sebi?«

»Drugega ne kakor nož, kranjski pipec, katerega sem kupil na Brezjah, s pristno jekleno klino znamke Sarajevo.«

»To je zelo nevarno orožje 'caro mio', prosim odložite. Naš vrhovni gospod težko prebavi, take trde stvari.«

»To se lahko zgodi, tu je.«

»Sedaj mi sledite v sprejemnico, takoj vas javim njegovi visokosti.«

Vrt se razteza do palače. Po z belim peskom po teh stezicah se poda naša družba proti vhodu. Mogočni portal nekdanje palače rimskega patricija blesti renoviran in v sredi grb z butaro in sekiro. Marmornate stopnice vodijo v lepo okrašen hodnik. Bogastvo in sijaj sije raz sten in težki perzijski tepihi udušijo korake. Po kotih duhte južne rastline in v sprejemni dvorani šumlja vodomet. Slike rimskih cesarjev Avgusta, Cesarja, Nerona in drugih gledajo začudeno iz sten na našega znanca.

»Sedite prosim, vas takoj javim.«

Minulo je četrt ure, ko se vrata narahlo odpro in v okvirju se pojavi mož, srednje, skoraj bolj male postave z ostrimi zarezami v licu, tip južnega prebivalca.

»S kom imam čast?«

»Miljutin Poklukar, vnuk slavnih pradedov adrijanskih guslarjev.«

»Krasno. Od kod prihajate?«

»Iz dežele tam daleč, pod sinjimi snežniki, kjer se v gorah koplje črni dijamant …«

»Mogoče Trbovlje?«

»Tako nekako se kliče ime.«

»Mi je znano, imam slike, mi jih je poslal general Nobile, ker je celo pokrajino fotografiral, ko je letel z 'Italijo' na severni tečaj.

»Potem se vaša visokost zelo zanima naše dežele.«

»Ljubim hrabri narod in želel bi, da ga obsenči naša dvatisočletna kultura. Toda cenjeni gospod, izvolite prižgati smotko in tudi kozarček vina vam bi ne škodoval.«

»Hvala, z veseljem.«

»Torej vi jadrate preko oceana v Ameriko. Dolga, nevarna pot. Vredna junaštva naših slavnih mož. Škoda, da niste Italijan.«

»Ni me strah, imam zelo dobro letalo in moja parola je 'Bog in sreča junaška'. Ker me je pot pripeljala skozi vašo slavno prestolico, nisem mogel kaj, da se ne bi oglasil pri vas, ter vam čestital, da ste pri zadnjem atentatu v Milanu srečno ušli smrti.«

»Ni bilo tako nevarno, sem se že pol ure preje odpeljal, saj veste važni državni opravki –. Pa tudi napad ni bil namenjen moji osebi, temveč njegovemu veličanstvu. Vedno se dobijo ljudje, ki jim današnji družabni red ni povolji, v gotovih ozirih imajo prav in zato je ravno fašizmus tukaj, da prinese narodom boljše življenje.«

»Morda je res. Toda socialist nisem bi nikoli. Moral sem plavati v rudečih vodah, ker je pred vojno bila v Italiji socialistična stranka najbolj vzorna in v njej je bilo največ upanja priti do poštene eksistence. Ko pa je v vojni zmagala naša slavna vojska centralne države, se je odprl nov svet in nove naloge. Socializem ni hotel žeti sadov nad zmaganimi narodi, to pa se ni skladalo z politiko naše države in slavne naše preteklosti. Zato je bilo treba najti nov modus, nov svetovni nazor in to je bil fašizmus. S kakim navdušenjem so se ga oprijele množice vam ne bom pravil, saj to ste že vse slišali, ako ste zasledovali naš razvoj. Odpravili smo parlament, ker ga ne potrebujemo. Umorili Mateottija, ker nas je kritiziral, dali svobodo govora, šole in tiska narodnim manjšinam in naše ljudstvo je danes najbolj zadovoljno na kontinentu. Amerika nas denarno podpira in z hrabrim madžarskim narodom smo sklenili zvezo. Turčija je na naši strani, komitaši so naši prijatelji in sedaj kultiviramo Albanijo.«

»Kako pa kaj stojite s sv. očetom?«

»Dobro. Včasih se malo skregamo, pa se kmalu zopet pobotamo. Mož je precej star in ima malo smisla za moderno znanost. Tako ob zadnji telovadbi naših telovadkinj. Zakaj bi ženska ne nosila kratkih kril in odrezanih las? Saj nismo več v starem veku. Puška ji dobro pristoja, ker naše geslo je: 'Nož v zobeh in granate v rokah,' saj smo najmiroljubnejša država v Evropi.«

»Kakšno pa je vaše mnenje o Jugoslaviji?«

»Z njo živimo v dobrih in prijateljskih razmerah. Ako bi nam odstopila le Dalmacijo in del Slovenije do Zidanega mosta, bi nič ne kalilo dobrega razmerja. Samoobsebi se razume, da bi potem zahtevali tudi Črnogoro. Pa ti ljudje to trmoglavi, nočejo, pa nočejo naše kulture, katero je Albanija sprejela z odprtimi rokami.«

»So vas volitve v nemški državni zbor presenetile?«

»Nisem upal na porast levice, ljubše bi mi bilo, da bi zmagala desnica, ker ti preklicani socialisti vedno trdijo, da imajo z mano poravnati stare račune.«

»Kako pa kaj stoji v Tripolisu?«

»Tam so pa zelo nesramni ljudje ti Afrikanci. Ne pustijo nam v deželo, pa ne. A mi moramo. V desetih letih bodo rodile naše žene in dekleta — štirideset milijonov fašistov in mi moramo temu naraščaju pripraviti dovolj zemlje.«

»Kako je pa res s temi rojstvi?«

»Za vsakega novorojenčka se dobi dve liri. Vsaka žena in dekle se more podvreči tej tekmi, drugače jo zapremo. Ako vas je volja, vas priporočim, ker bi bilo škoda, da bi Italija ne imela potomca tako slavnega letalca. Ko se bodete vračali iz Amerike, pridite po nagrado.«

»Ne gre več, v zraku sem si prehladil želodec.«

»Kakšna škoda.«

»Toda, dragi prijatelj. Moji posli me kličejo. Povabil bi vas na kosilo, pa nam je ravno danes zmanjkalo makaronov, polente pa tako vem, da ne jeste. Želim vam srečno pot in obilo uspeha, pozdravite mi Kellogga, ki je moj dobri prijatelj.«

»Srčna hvala za razgovor, visokost, želim vam zdravja, samo ne hodite sedaj spomladi na prosto, lahko dobite 'špansko.'«

»Hvala in na svidenje.«

Kako prijazen in odkritosrčen gospod, si je mislil gospod Poklukar, ko je odhajal iz palače. In vendar vedo ljudje o njem toliko slabega povedati. Kako hudoben je svet.

»Pa papeža ima rad. Ja dobri kristjan pa ne bi ljubil sv. očeta. Saj je vendar gospodar čez peklo, vice in nebesa, dušo in telo — samo čez dušo sem hotel reči, je nadaljeval naš Junak samogovor.

»Samo ti mehikanski revolucionarji preganjajo nedolžne katoliške ovčke. To povem prav par gorkih predsedniku Coolidgeju, zakaj ne intervenira z ameriško vojsko.«

Tako govoreč sam s seboj se je vsedel v letalo in se napotil pred vatikanska vrata, kjer je zahteval dostop do sv. očeta. Bradati častnik Švicarske garde ga zavrne, češ, da mora vložiti 14 dni preje kolkovano prošnjo. Toda to ni zmotilo drznega letalca, zavrti se, vzdigne v zrak nad cerkev sv. Petra, ter se spusti čez obzidje naravnost na vatikanski vrt.

Letalo pristane na širnem parku oranžnih drevoredov, ravno pred ribnikom. Tu zagleda naš junak sivo postavo, zavito v škrlat, ki meče drobtine kruha ribam. Sapa mu zastane – sv. oče.

Slamnik zleti na tla in grešnik z božje poti milanskega doma se plazi po kolenih, ter poljubi žareči biser na svilenih čevljih.

»Odpustite, svetlost, grešnemu vlomilcu, ki je drznil vas motiti v svetem opravilu. Vaša neskončna dobrotljivost naj mi izpolni samo eno željo in blagoslovi nevrednega sina, da se drzno podjetje posreči.«

»Odkod prihajaš, moj sin, in kam te vodi pot?«

»Tam daleč iz dežele Kranjske letim čez ocean v Ameriko.«

»Poslanec milega slovenskega naroda. Povej, ali so še vaši sinovi in hčere zvesti sv. katoliški cerkvi?« 

»Vsi do zadnjega.«

»To je lepo. Veliko prepadov zija ob strmi poti in vabljiva je naslada pregrehe. Toda narod vzgojen v katoliški morali, pod vodstvom mož in božjih pastirjev bo premagal vse ovire, ter ostal zvest Rimu in nebesom. Cvet vaših nedolžnih devic in izobrazba kmečkega ljudstva vaše prekrasne domovine bodo zmetale nad peklenskim sovražnikom, ki ruje proti nezlomljivi skali sv. Petra. Vstani in pojdi po poti, ki si jo začrtal, naj bodo blagoslovljena vsa tvoja dela. Rad ustrežem tvoji želji. Nesi oljko miru čez morje in sporoči mojim otrokom tam v novi domovini – naj se pomirijo in spoštujejo božje namestnike, ker po njih bo prišla sreča in odrešenje za celi svet.«

S še enkratno lahkoto je blagoslovljeno letalo zabrenčalo, obkrožilo sv. mesto in se poslovilo od večnega Rima.

Zopet se je v dalji pokazalo morje, otok in nove dežele. Gospodu Poklukarju je postalo vroče.

»Ali sem že v Afriki,« je vzkliknil sam pri sebi, »da je tako toplo?«

Ko je pogledal na 'special karto,' Kurje vasi, je spoznal, da leti nad deželo večne revolucije, nad vročo Španijo.

»La Paloma! Bela golobica!«

Južni vetrovi, južne kulture. Palme, granate, oranže, Alva, Valencija, Andaluzija, Estramadura, Murcija in druge pokrajine. Bikove borbe, arene in vroči poljubi Španjolk. Težko vino in težka glava. Stari spomeniki nekdanjega bogastva in raztrgani berači – kavalirji.

Mi se ne bomo predolgo mudili v Španiji, samo to pripomnimo da se je gospod Poklukar ustavil v Barceloni, kjer je diktatorju Primo de Riveru častital k mladi nevesti in v srcu želel, da ga Španci kmalu pošljejo na otok sv. Helene. Povabljen je bil tudi k slavnosti, ko je Primo de Riviera pripel na junaška prsa kraljice visoko odlikovanje – za kakšne čednosti – kronika ne beleži.

Potem pa se je vpel v zračne višave in dal slovo Evropi. Toda človek obrača, Bog obrne. Od zahoda so začeli pihati močni vetrovi in letalo je zaneslo pot proti Gibraltarju. Ker pa so v trdnjavi ravno poskušali pred razoroževalno komisijo društvo narodov najnovejši top 'kanon' je bil prehod čez gibraltarski zaliv nemogoč.

Letalo je pristalo in ko so čez dve uri dali z rdečimi zastavami znamenje, da je prehod prost, se je za našega letalca začela nova epizoda.

Pred njim se je odprlo sinje široko morje. Suha zemlja se je izgubila tam na vzhodu in letalo je plulo visoko med nebom in vodo. Ure so hitele in tam od juga so začeli pihati mogočni vetrovi, ki so vodili s seboj velikanske oblake, kateri so se spreminjali v velike črne pošasti, zdaj gore, zdaj nepregledne meglene puščave.

Deset, dvajset ur je že brnel propeler čez morje, ki je izginilo v megli. Poklukarja je začelo zebsti in močneje se je zavil v plašč. Krčevito je držal za krmilo, ki mu je hotelo uiti iz rok. Močni vetrovi so metali letalo sem in tja.

Zablisnilo je in treščilo. Letalo je padlo deset metrov globlje. Gospod Poklukar se je prekrižal.

»Jezus, Marija, in sv. Jožef!«

Vedno težje je bilo letalo, na krilih se je napravil led in zastava vseh devic je zamrznila.

Še petdeset metrov nad morjem, vedno nižje, da so že valovi zadevali ob rob letala, ki se je zdelo, da vsaki čas pristane na razburkanih valovih, katerega objamejo za večno v svoji mrzli objem.

Gospodu Poklukarju so začeli vstajati lasje, srce je bilo 500 krat v minuti, pod njim se je odpiralo peklo, vrtelo se mu je v glavi in je plesalo okrog njega.

Močan veter je zagrabil letalo, desno krilo se je vzdignilo v zrak, začul je sredi hrušča in bobnenja obupajoč klic:

»Jezus, Marija …«

Tedaj je nekaj težkega padlo z letala v morje, letalo pa je z bliskovito brzino šinilo kvišku.

»Pa, kaj je bilo to?«

Morda gospod Poklukar, najdrznejši vseh letalcev.

Ni mu bila še namenjena smrt. Ko se je letalo nagnilo, je sod z ljutomerčanom izgubil ravnotežje ter se ločil od našega prijatelja, padel je, padel je na naravnost v razburkane valove morja, iz katerih je pogledalo velikansko žrelo morskega soma in žlahtna kapljica je zaletela v velikanski trebuh morske pošasti, kjer je za vedno skrita pred ostrimi pogledi amerikanskih prohibicijski agentov. Letalo olajšano mokre teže, pa se je dvignilo nad oblake in sonce je raztopilo led na krilih.

V visočini 6000 metrov je kazal toplomer 8 stopinj nad ničlo in jasno nebo je dihalo pomlad. Tam doli so pa švigali bliski sem in tja, se penilo morje, da so sive pene bežale na vse strani kakor začarani svetovi.

Počasi je začelo sonce lesti za oblake. In po vsemirju je začel padati mrak. Prve zvezde so žarele na jasnem nebu.

»Dobro bi bilo iti spat,« je govoril gospod Poklukar, sam s seboj.

Letalo je letalo z neznansko silo, tam v dalji pa se je prikazala temna visoka stena

Gospod Poklukar je pogledal na 'special karto' Kurje vasi. 366 meridijan. To je gotovo Mt. Everest. 7000 m nad morjem. Letalo je šinilo navzgor, ter prestalo v višini 6500 m na planoti, katero je obkrožal stoletni temni gozd.

Udobno si je pripravil naš junak ležišče na mehki travi, ter razložil po naravni mizi skromno večerjo.

»Grom in strela! Kje je pa ljutomerčan?«

Šele sedaj je opazil bridko izgubo, ki ga je ganila do solz kakor bi izgubil dragega prijatelja.

Topli jug je zapihal in lahno je šumljal hladni studenec, da so v sanjavi noči našem utrujenemu popotniku zlezle skupaj oči.

Izza nižave je priplavala luna in s svojim sijajom posrebrila studenec in rosne bilke, ter šegavo gledala svojega znanca na mehki travi. Kar je tam v gozdu zarjulo počasi, a vedno bolj grozeče. Oglasil se je kralj živali, mogočni lev, kateri se še v velikih množinah nahaja na Mt. Everestu.

Gospod Poklukar je planil pokonci, ter s plašnimi očmi gledal v temno steno gozda. Kar sta se za najbližjem grmovju pokazala dva žareča zublja. Dve očesi polni ognja. Počasi se je plazila velika mačka vedno bližje in bližje. Našemu junaku je zastala sapa in nehote je roka segla v žep, začutila papir, časopis 'Figaro'. Misli so bliskovito bežale po možganich, celo tja nazaj v biblijske čase in spomnil se je Davida v ječi med levi. Hitro je zgnedel iz časopisa veliko kepo, da je bila na vrhu Musolinijeva glava. Lev se je ravno pripravljal na skok, ter široko odprl žrelo, ker prereže zrak papirna kroglja in zleti levu naravnost v strašno žrelo.

Tedaj se je zgodilo čudo. Divja mačka ni mogla prebaviti Mussolinijeve glave. Čul se je pok, da je drob razneslo na vse štiri vetrove In velika zverina se je zleknila mrtva v travo.

Globoko se je oddahnil gospod Poklukar.

»Kakor David sem, kakor David,« je mrmral.

S spanjem je bilo pri kraju in da se obrani nadležnih živali je zakuril velik ogenj na Mt. Everestu, ki je potem izzval dobroznano prerekanje med francoskimi in ameriškimi učenjaki, ker oboji so trdil, da so odkrili novo zvezdo.

Noč se je umikala mlademu jutru, ki je tudi hotelo priti na svet in ob prvem svitu se je tudi naš junak napotil na pot proti cilju.

Gosta megla je ležala na morju, o včerajšnji nevihti ni bilo več sledu. Letalo je letalo 200 m nad morjem in po treh urah, ko je solnce predrlo meglo, se je očem odprl prekrasni razgled.

Kakor velika, sinja ploskev je ležalo morje. Lahni valovi so se igrali v ženitovanjskem plesu. Vrstili so otoki koralni in palme so šepetale pesmi v jutrovi zemlji. Svež suh mladega jutra je ščegetal v nosu in pljuča so dihala globoko. Veselo je vriskal propeler in rezal zrak, da je letalo plavalo, kakor bi bilo brez telesa.

»Krasna si narava,« je vzkliknil gospod Poklukar.

V dalji se je pojavil steber črnega dima, prav tam na obzorju, kjer se zlivata voda in nebo v eno telo. Vedno večja je postajala mala pika in nasproti je privozil veliki parnik. Letalo se je spustilo, niže ter obkrožilo morskega velikana. Naenkrat je bil krov, poln potnikov. Klobuki in beli robci so vihali v zraku, čuli so se klici, ki jih pa naš pilot ni razumel. Zdaj se je oglasila celo sirena v pozdrav. Še enkrat je letalo obkrožilo ladjo, potem pa se je podalo na pot naprej.

Daijnometer je kazal 3000 km in poldne je že davno minulo. Pero na 'special karti' se je pomaknilo naprej in razdalja do New Yorka je še obsegala 300 milj.

Letalo je brzelo dalje, tam na vzhodu se je začela vzdigovati iz morja nasipina.

»Zamlja, zemlja,« je zaklical gospod Poklukar, kakor pred 400 leti Kolumb. Od samega veselja, bi najraje vrgel slamnik v vodo, a je bil preveč drag njegovemu srcu.

Počasi se je tam spodaj odprla ravan, posuta s hišami, palačami in tovarnami. Ravne ceste, na njih na stotine avtomobilov. Reke, jezera in gozdovi. Letalo je plulo naprej. Iz tal so se vzdigovali nebotičniki, bližalo se je New Yorku. Sredi morja hiš so polzele reke 'East River' (iztočne reke) 'Hudson River', reka Harlem. Predmestja: — Bronx, Brooklyn, Queens in Richmond. Tem daljavi Astorija, Coney Island Fort Lee, Gleen Island, Peterson in Staten Island. Tam spodaj pa veliki trg West Washington, Broad Street, Broadway, tisoče palač, ravne ulice, na njih pa mravljišče avtomobilov, tramvajev in drugih prometnih sredstev.

Letalo je krožilo nad mestom. Zastava centralne republike je ponosno plavala v zraku, vešče oko gospoda Poklukarja pa je iskalo primerno mesto za pristanek. Tam na periferiji se je vzdignilo letalo, eno in zopet drugo, ter zaokrožilo po zraku, tam mora biti letalna postaja.

Naš pilot je zasukal letalo proti onemu mestu, ter se začel spuščati nizdol. Ko pride bliže k zemlji, opazi, da so ulice polne avtomobilov, na letališču pa glava pri glavi. Zaokroži nad množico, tedaj se pa zasliši vrišč, klobuki letijo v zrak in beli robci plapolajo v zraku.

Nikjer nobenega prostora za pristanek. Prijezdi policija na konjih ter potisne množico nazaj, tako da letalo pristane. Pa kaj bo proti trmoglavi množici, nekaj policistu. Kordon je pretrgan, pod pritiskom množice zahrešči letalo, zastava ženske republike leži raztrgana na tleh in gospod Poklukar jezdi na ramenih in glavah navdušene množice.

»Gospodje, samo na moj slamnik pazite,« kriči, a se v splošnem hrušču ne sliši.

Množica valovi sem in tja, vpitje in ječanje pohojenih, gospod Poklukar pa plava nad vsemi temi živimi telesi, kakor mali čolnič na razburkanem morju. V diru se pripelje požarna bramba z motornimi brizgalnami, mrzli curke vode narede svojo dolžnost. Množice smeje letijo narazen, le gospod Poklukar sedi sredi travnika ves, moker zraven njega pomečkan staromodni slamnik, ki je v ljuti borbi dobil enajst vogalov.

Jadno prostopi newyorški gospod župan, ter galantno dvigne junaškega letalca iz kupa blata v pripravljeni avtomobil, ki se brzo odpelje med navdušenjem kričanje množice v Waldorf-Astoria hotel.

Tu je bilo že vse pripravljeno za sprejem. Gospoda Poklukarja odpeljejo v kopalnico, kjer ga s sirkovimi krtačami komaj očedijo blata, nato prihiti 14 krojačev, da mu umerijo obleko in ker se ne more ločiti od starodavnega slamnika, dajo istega popraviti na račun Združenih držav.

Ko je bilo vse to opravljeno, se je naš letalec podal k počitku, ker je bil močno utrujen, ne od poleta čez ocean, pač pa od trdih ramen navdušene množice. Klici in ovacije pred hotelom pa so trajale pozno v noč.

Drugo jutro. Solnce je že visoko stalo na nebu, ko se naš junak prebudi. Zvedavo glada po sobi in ker je imel precej trdo butico se mu počasi vrača spomin. Soba je bila polna rož in vencev, cigar cigaret in peciva, zadosti za celo deželo Libanonsko. Pozvoni in cel ducat sobaric prihiti, ga masira in oblači, njemu pa plane rudečica v obraz, ko ga po celem telesu objamejo bele roke.

Tudi ta križev pot je imel svoj konec. S ponosno gesto zapove sobaricam zapustiti sobo in stopi prod ogledalo. Za devet lat mlajši se sam sebi zdi in ko natakne na glavo (rimskih cezarjev) na novo polikan slamnik, mu od veselja žari obraz.

Nato se poda v predsobo, ki je polna paketov, da ostrmi. Razvije enega, in iz njega pade parfumiran listič na katerem so bile zapisane sledeče besede:

»Cenjeni junak vseh junakov!

Obžalujemo, da je včeraj pri Vašem pristanku na letovišču nevedna množica raztrgala vaš internacionalni prapor ženske republike, zato smo amerikanske žena in dekleta v slavnostni seji sklenile nabaviti Vam drugega, katerega naj nosi Vaše letalo od uspeha do uspeha.

Nadejamo se, da sprejmete ta naš mali dar v večni spomin!«

Zveza žen in deklet.

Gospod Poklukar seže v paket in iz njega izvleče popolnoma nove ženske hlače. Na eni hlačnici, ki je bila bela-rudeča je bil plav rob z belimi zvezdami, druga pa se ja blestela polna internacionalnih barv. Vzhičen je poljubil novo zastavo vseh zastav in solze so mu polzele po licu — v dalji pa je plavala slika Julčke.

Dalje so bile slike, pisma in vizitke, povabila.

Henry Ford piše, da mu je podaril 3 avtomobile, Rockefeller mu ponuja brezplačno olje za letalo, Morgan ga prosi naj v njegovi banki zmenja dinarje v dolarje, brez odbitka in provizije. Rosenwald mu ponuja hčer za ženo in vsi drugi so mu na uslugo. Kralji železnic mu dajo brezplačno vožnjo četrtega razreda po vseh ameriških železnicah itd.

Gospod Poklukar se od radosti razjoka, kar vstopi v sobo gospod Kellogg, ki ga v imenu predsednika Coolidgeja povabi na banket v belo hišo.

Podasta se na ulico, kjer čakajo pripravljeni avtomobili in med pozdravljanjem milijonske množice se odpelje naš slavljenec v belo hišo. Vsa palača in mesto je bilo v zastavah. Pred vrati stojijo senatorji in najstarejši ponudi g. Poklukarju kruh in sol. Navdušena množica vpija, ploska, klobuki in robci letijo po zraku.

Povabljeni se podajo v palačo, kjer pričakuje letalca predsednik Združ. držav. Godba zaigra državno himno republike devic in takoj za njo ameriško. Kellogg predstavi predsedniku g. Poklukarja, kateri drznega moža navdušeno objame, ter mu pripne na junaška prsa red sv. Ljubljance. Topovi cele ameriške armade zagrmijo, da se sliši prav tja do Mehike in klerikalni vstaši napadajo vladne čete, misleč, da jim gredo Združene države na pomoč.

»Za resnico in pravico sv. vere.«

Banket je trajal pozno v noč, bile so najbolj zbrane jedi in pijače, a vendar g. Poklukarju ni ugajalo.

»Vse premalo alkohola,« je mrmral, »kedaj bodo ti ljudje pametni postali, da bodo pili vino tako, kakor ga je 'Oče nebeški' ustvaril.«

Mesto je zažarelo v fantastičnih barvah. V morskem zalivu so začele švigati v zrak rakete in bojne ladje so z reflektorji obsevale belo hišo, da je bilo svetlo kakor dan.

Družba na balkonu je občudovala 'beneško noč', in g. Poklukar je ginjeno pripomnil:

»Slava tebi, dežela dolarjev.«

Drugo jutro se poda cela družba na Bedlowi otoček, pokloniti se boginji 'Svobode'.

Gospod Poklukar navdušeno občuduje 305 čevljev visoki spomenik, samo boginja se mu zdi previsoka, meri namreč 161 čevljev (46 m).

»Malo predolga postelja bi bila zanjo treba, če bi se slučajno poročila,« godrnja po stari ljubljanski navadi.

Vlita je iz brona in v roku drži bakljo ki ima za 25,000 sveč močno razsvetljavo.

»Ti Kelogg, povej mi po pravici, s koliko dolarji je ta njen velikanski prižigalnik obdavčen?«

»Pri nas ne poznamo davkov.«

»Srečni ljudje. Poglej če bi imel jaz tak prižigalnik v Ljubljani, kar na 25,000 sveč, bi moral plačati najmanj pol miljarde dinarjev davka. Veš kaj, če ne bi ljubil prav iz srca mile slovenske domovine, takoj bi postal amerikanski državljan.«

Cela družba se poda v spomenik, po stopnicah na vrh. V glavi boginje se ustavijo, ki meri 5,2 m v visočino in 3 m v obsegu, ter ima prostora za 40 odraslih ljudi.

»Gospoda,« pripomni g. Poklukar, »to vam povem, da ženska še nikoli ni imela toliko možganov v glavi, kakor jih ima zdajle ta boginja, ko se mi nahajamo v njeni črepinji.« Splošni smeh.

»Dovolite, da zlezem še v bakljo, rad bi si ogledal ta veliki prižigalnik.«

»Navzoči počakajo iz spoštovanja pred junakom spodaj, gospod Poklukar pa raca na najvišji vrh, kjer se mu odpre krasen razgled na miljonsko mesto. Že se misli podati navzdol, kar se rujavo lice bronaste dame zmrači. Jasno zamahne z roko v kateri drži bakljo in g. Poklukar zleti najprvo visoko v zrak, potem pa pada, pada navzdol v globočino …

* * *

Tresk.

Visoko stoji solnce na nebu, ko se gospod Poklukar iznajde pod posteljo. Z nosa mu teče kri in glava mu je težka kakor svinec.

Počasi se dvigne, pljune prav debelo na tla ter z gnusom zamrmra: »Prokleti alkohol ...«

* * *

P. S. Če so v New Yorku visele črne zavese, tega vam dragi čitatelji, prav res ne vem povedati.