Sanje in resnica
| Sanje in resnica Hasanova |
| |||||||||||||
Bela odeja je krila vso prirodo. — Težki oblaki so se razdelili in bleščeča solnčna luč se je razlila vsenaokoli. Milijoni in milijoni biserov so se zasvetili na snežni preprogi v najpestrejših bojah. Vitke jelke in ponosne smreke, odete v belo plesno toaleto, so se nakitile z najpristnejšimi briljanti in se vse razposajene ogledovale v ledenih zrcalih.
Sredi snežne poljane je stala deklica in se divila toliki lepoti. Zazrla se je v solnce. Tedaj je stopila iz žareče oble krasna gospa in jo prijela za roke.
„Jaz sem Sreča," ji je zašepetala. „Pojdi z menoj!"
Deklica ji je sledila v njen bogati dom. Kako lepo je bilo tu! Sreča jo je peljala v prekrasno sobano, vso prepreženo z zlatom in srebrom. Tu jo je oblekla v najlepšo svileno obleko, obula ji dragocene čeveljčke in ji vpletla v lase biserno krono.
Nato jo je povedla pred veliko, lepo palačo. Tu jo je že čakal kralj, lep kakor majsko jutro. Razprostrl je roke in vzkliknil vzradoščen: „Kako težko te pričakujem, oj, kraljica srca! Pridi, da še popeljeva v lepi, širni svet!"
Poljubil jo je in jo vzdignil v zlate sani, podobne školjki. Svetile so se tako, da je deklici kar jemalo vid. V sani je bilo vpreženih osem kakor noč črnih vrancev, ki so zvončkali s srebrnimi zvončki in nemirno bili s kopiti.
Sreča je dihnila v slovo rahel poljub na dekličino čelo. Bleščeča svetloba se je razlila okoli presrečne deklice in zavonjalo je po vijolicah in ciklamnih.
Kralj je mignil z roko. Vranci so potegnili. Tisočglava množica je burno pozdravljala in obsipavala sani z dišečim cvetjem.
Kakor misel so drčale sani po biserni odeji ... Začudena deklica ni vedela, ali naj opazuje bliskovo hitrost vrancev, ali naj se divi lepim pokrajinam, ali naj posluša mamljive besede lepega kralja.
Pripeljala sta se v veliko mesto. Kakor bi trenil, so zazvonili zvonovi, so se začuli zvoki ubrane godbe.
Sani so se ustavile. Zaorili so tisočeri živio-klici, zagrmeli topovi. Pristopilo je devet v rdeč, z zlatom pretkan baržun oblečenih mladeničev z dolgimi kodrastimi lasmi. Lahno so vzdignili deklico in jo postavili na oder, ves posut s cvetjem.
Še je strmela deklica, ko se je prikazala vrsta belooblečenih mladenk, na čelu jim v zlato in srebro odeta gospa. Deklica ni mogla verjeti svojim očem. Toda vendar. V lepi gospej je spoznala Srečo.
Deklice so pristopile druga za drugo in poklonile oboževanki najdragocenejših darov.
Še so doneli urnebesni živio-klici, še je igrala godba, še so zvonili zvonovi in grmeli topovi, ko sta se kralj in kraljica odpeljala. Kot blisk so drčale sani.
Kralj je izpregovoril: „Popeljem te v še večja in lepša mesta; pokažem ti še vse drugačne krasote."
Dalje in dalje so drčale sani. Mimo strmečih dekličinih oči so švigala lepa mesta, romantični gozdovi, srebrni pasovi živahnih rek, zijajoči prepadi, širne ravnine, nebotični vrhovi, žareči v svojih belih bleščečih plaščih.
Bilo je toliko lepote, da je deklica vzkliknila: „Kako lepo je po širnem svetu!" — „Še vse lepšo lepoto boš videla!" ji je zašepetal skrivnostni spremljevalec.
Počasneje so vlekli vranci in pozvanjali v taktu. Vozila sta se skozi veliko mesto, po lepih ravnih ulicah, mimo velikanskih palač, bogatih izložb, v katerih je bilo izloženo vse, kar si le poželi srce.
Deklica je občudovala toliko bogastvo. Komaj se ji je porodila želja v srcu, že jo je zaslutil kralj. In hotel je, da ji izpolni vse in jo obdaruje res po kraljevsko.
Nakupila sta toliko, da sta morala najeti poseben vlak, ki jima je odpeljal vse lepe reči tja daleč v deveto deželo.
Med tem je prišla pomlad z vsem svojim razsipajočim bogastvom. Ptički so žvrgoleli vse veseiejše in lepše, kakor jih je čula deklica doslej. Cvetice so zacvetele v najpestrejših oblekah tako lepo, zavonjale tako opojno, kakor le v sanjah. Priroda je odložila svoj beli biserni plašč in ga zamenjala z novo obleko iz težke zelene svile, vso posuto s pisanimi cvetkami ...
Razposajeno veselje je zavladalo vsepovsod. Vse je pelo, vriskalo in rajalo po zelenih livadah ... Vse se je radovalo, vse živelo ...
Kralj je mahnil z roko. Prihiteli so od vseh strani lepi, veliki žareči nageljni. Kupičili so se in se spletali v vence. Hipoma je stal pred čudečo se deklico avtomobil iz samih krvavordečih nageljnov.
Sedla sta v mehke baržunaste blazine iz zelenega mahu. Šofiral pa je sam nagajivi amorček. Menda je bil muhasti šoferček kriv, da so krenili v stran in drvili črez hribe in doline ter dospeli naravnost k prostranem morju.
Izstopila sta. Hudomušni amor pa je hitel s svojim žarečim avtomobilom dalje v širni svet ...
Na bregu ju je čakala ladja, pripravljena nalašč za nju. Na rokah je prenesel kralj svojo kraljico črez gugajoči se mostiček. Kako lepo je bilo na ladji! Kakor v pravljici.
Širna morska gladina se je odprla dekličinim očem. Kakor ptica je brzela ladja in rezala morske valove, ki so zvedavo skakali prav na rob ladje, se razposajeno prekopicavali in se veselja penili.
Deklica je zaspala v kraljevem naročju. Zasanjala je ... Te sanje so bile sladke, tako sladke, da je deklica pozabila, kaj se ji je pravzaprav sanjalo. Le nepopisna radost je ostala v njenem srcu.
Ko se je zbudila, je obstala ladija ob bregu. Roko v roki sta stopila s kraljem na kopno. Deklici se je zdelo, kakor bi bila stopila v vilinski raj. „
„Tu je najin dom, kraljica!" je izpregovoril kralj. „V bogatih sobanah boš našla vse, kar si poželela na poti, in še veliko več."
Prijel jo je za roko in stopila sta v razkošni grad. Na pragu ju je sprejela gospa Sreča in iz njenih rok se je sipalo cvetje na presrečno deklico ...
***
V veznih vratih je zarožljal ključ. Boštjanka je prišla zakurit šolsko peč.
Učiteljica Mila se je preobrnila na postelji in odprla oči ... Začudene so gledale naokoli. Je-li to njen grad, o katerem je sanjala ravnokar?!
Pomencala je oči in skočila iz postelje. Pogledala je skozi okno. Kje je biserna snežna odeja, kje bogata pomladanska obleka? Po tleh se je razlivalo umazano blato. Dež je curljal iz grdih razcapanih oblakov. Sive meglene cunje so se vlačile nad vasjo.
Odprla je predalček nočne omarice. Kje je razkošno bogastvo? Se ima onih beraških šestinšestdeset kron in šestinšestdeset vinarjev, ki jih je prejela včeraj. Saj je danes komaj drugega! A jutri? Da, jutri ji bo ostalo še šest svetlih kronic. Ha, ha! Ni-li to bogastvo? Vse drugo bo šlo za stanovanje, hrano, pohištvo, ki si ga je naročila na obroke, sicer bi morala stanovati v goli sobici in spati — na slami.
In kje je še sto in sto drugih potrebščin ? Kaj bo počela ves mesec? Zima je tu. Trebalo bo obleke, obuvala. In, ali ne sme imeti učiteljica niti najmanjše zabave? Spomnila se je svojih lepih sanj. Ha, ha! ...