Satan ljuliko seje
| Satan Ijuliko seje Mihael Ambrož |
Podpisano z Ambrož.
| |||||||||||||
„Novíce“ so že povedale, da naj kmetje pridno grejo h distriktnim komisijam zavolj urbarskih in desetinskih rajting; da se ta reč enkrat popolnama poravná. Ker pa dober svet nikoli od več ni, ga moram še enkrat ponoviti – morebiti da se omaje še kakoršna terdovratna glava in obvarje pred skrivnimi zapeljivci, kteri po ovinkih uboziga kmeta sleparijo in tako njemu pravo spoznanje ravno v tistim času zaverajo, ko se mu ima zora popolniga odrešenja prikazati.
Meni je na znanje prišlo, da kmetje po Gorenskim dobivajo pisma brez imen ali podpisa, v kterih se jim svetuje: „de naj nikar ne grejo k tem rajtingam, ker jim ne bo treba nič plačevati, če k rajtingam ne pridejo.“ Dolžnost moja kakor vašiga namestnika pri deželni komisíi in kakor cesarskim postavam vedno vdaniga deržavljana me veže, vas varvati pred vsakim tihotapcam – on je satan, ki na skrivnim ljuliko seje, da bi rodíla kmetu plevél namest žíta. Če vam taki skrivni svetovavci dobro želé, zakaj se ne imenujejo, de bi jih poznali, bi lahko po njih okoljstavah prevdarili, ali jim je za kmeta res kaj mar ali ne! Gotovo nimajo takih imén, da bi se jim verjelo, zató morebiti take skrivne pisma drugim podkladajo, da bi se jim bolj verjelo. Kdor vam tedaj kaj tacíga svetuje, je volk v jagnjetovi koži – in že sv. pismo nas varje pred njim. Da bote prav popolnama spoznali napčnost takih svetov, hočem na dalje govoriti:
Grajšine morajo od vsakiga kmeta posebej vse davšine zapisati in v dnarje prerajtati, te spiske pa dobijo distriktne komisíje v roke. Grajšinam se ne more ravno za zlo vzeti, če se kaj zmotijo pri tem delu, ker je zlo težavno, in v svojo škodo se noben človek rad ne zmoti. Tudi je dosti davšin, kterih iména se dajo prekerstiti v bolj dopadajoče, kakor so bile nekdanje iména pred sto leti, ko še nemški jezik takó omikan ni bil, kakor zdaj. Lahko se zapiše namest „pasji oves“ Hundshafer), „borštni oves“ (Forsthafer) i. t. d. Lahko bi bilo, de bi novo imé kaj bolj nedolžniga naznanilo, kakor staro imé, ktero na ravnost z besedo pravico pové. Če bi se – postavimo – kaj taciga pripetilo, kaj mislite: za kteriga bi bilo bolj prav, če kmet k rajtingi ne pride? Na to odgovorim, kar ukaz 12. septembra 1849 v §. 104. pravi, to je: „če kdo ne pride k rajtingi, bo plačal, kar se mu bo določilo in pravice ne bo imel, se naprej pritožiti.“ – Prevdarite samí, ali je tak človek vaš prijatel, kteri vam kaj taciga svetuje? Na dalje. – Tak človek je tudi podpihovavec, zató, ker svetuje nekaj, kar je postavam na ravnost nasproti.
Še enkrat vam tedaj priporočim: pojte radovoljno k rajtingam, poišite stare urbarske bukvice in nesite jih k distriktnim komisíjam, kader bote povabljeni; oni imajo dolžnost lepo in prijazno z vami se pomeniti, tode tudi vi ne bodite robasti, ampak prijazni in dobrovoljni – z lepo se ložej kaj poravná, kakor z napuham, ošabnostjo, z vpitjem ali razsajanjem. Pokažite z omikanim vedenjem, de ste godni, biti samostalni možje, de ste vredni biti odvezani zemljišniga podložtva. Takó bojo mogli omolkniti tisti rakovci, kteri vedno pravijo, de je ljudstvo še preneumno za vstavno svobodnost. Če imate zaupanje na me, verjemite mojim resničnim besedam; če pa mojim besedam ne verjamete, je to znamnje, de nimate več na mene zaupanja in jest bi mogel po tem takim zapustiti tisti sedež, na kteriga me je le vaše zaupanje postavilo – potlej naj vas namestuje tudi skrivni svetovavec, ki vam lažnjive brezimne pisma pošilja.
Ambrož.