Satirične tercine

← Črnko nažgan!

Satirične tercine. Poezije Fran Zakrajšek

Prislovice, epigrami, pripodobe. →

Izdano:	Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Revolver.

Če komu sreča želje ne pohvali,
Revolver brž v rokó za rabo vzame
In trudno ž njim lobanjo si zapali.

Oj zvitorepca! ... Tak dospé do jame,
Kjer spi brez prenočnine, prost povoda,
Bez žimnika, pa tud' bez trde slame.

Da rešiš se, izvrstna je metoda,
Ker izplačavši tak dolgé ne maraš,
Čeprav rekó, da bil si v tem prismoda ...

Glej, jeznih upnikov ti več ne varaš,
Ki s praznih muh pestjó so tam ostali,
In kolnejo, ko ti se več ne staraš.

Ti resno več ne hvališ, niti v šali,
Doline, v kterej viher zmirom brije,
Ni slepe sreče, ki jo svet še hvali,

In v norce in bedake zvesto sije.
Ne žali dalje te nezvesta ženska,
Ki stavljene rogé takó zabije,

Da 'z glave jih ne zbije moč peklenska.
Ne maraš več, alj si Madžar oholi.
Alj nemška duša si, alj si slovenska.

Nihče ne vodi te za nos okoli
(Ko vlači za sebó cigan medveda),
Slovó si dal kadilnici in smoli,

Slovó zvijačam sitnega soseda,
Slovó krčmarju, ki te več ne tirja
(A pametil te bo ko njega kreda);

Nobena te Ksantipa več ne zmirja
Ko druge Sokrate (le v tem ti slične)
Domačega znebil si se hudirja.

Pohišni škrat za nos naj druge vlači
Iz sobe v sobo, iz kota tja do kota
Ti s ceste všel si nohtom in krtači,

Ko njo, ki z bridko vse kosó pobota
Prehitel si, pustivši v dvomu brige,
Alj pravšen je tvoj čin, alj je pomota.^[1]

Odloku ravno vkljub helenske knjige.
Ki jeznega beguna graja hudo.^[2]
Pač grenke so človeku sreče fige!

II.

Domača bitka.

Alj kdaj, osode žrtva ti dotične
Prenesel vročo bitko si domačo,
Ko gre za nos in za oči? Kaj mične

Evolucije so, ko lej, krtačo
Alj kar si bodi ona vanj zabrusi:
Kuhalnico alj drugo ropotačo.

Ko nosa polastiti se poskusi,
(Kar glavni smoter je in zdaj edini)
In že nohtni nastavi roki susi,

On v groznem hlačetresu nič ne čini,
Ampàk kot nov Kunktator zdaj le gleda,
Da zoprnik ne bliža se tvrdini.

Tedaj bez godcev ples se čuj, odseda
Po sobi. Hud ropot in vriše nastane,
Da spečega bi zdramil clo medveda.

A ko Megêra bolj odločno plane,
Zastonj se nos nesrečni vmika.
Že vsečene tam nosi strašne rane!

Krvav se trese zdaj le tam Nazika
Pod nohtom nje, ki vzrok je vse nezgode,
Tak grozno se maščuje ženske pika!

Alj kdo v tem boji se vršeče škode
Popiše velikost in nohtov jezo?
Krvave njih učinke, njih povode?

Pred vsem pa zmaganca sramotno tezo?
Čuj, zdaj se vlije psovk bobneča plima
In sosed vdere v hišo s to pretvezo.

Kar zdevkov zdaj leti, slovar jih nima,
In ženska v zmagi bolj ošabno piha
Neg Hanibal, ko bil je vpričo Rima.

Zdaj kakor miš, ki v zanjki tam mrliha
Ter vse moči napinja, da se reši,
Ujeti nos se vpira, komaj diha ...

III.

Duhoviti pohodi.

Ah, manjše je čestitarjev število
In radovednežev, pri mojej veri,
Ko skozi slavolok in s slavno silo

Povrača se iz boja Cezar kteri,
Ko vsled privlačnosti, za me proklete,
So bili, čuj, pohodi tisočeri.

Takó je na-me držal vrag pripete
Iz krogov vseh, da počil bi od jeze,
Vse svake, znance, strijne in očete,

A slona spraviš prej skoz drobno sito,
Ko ktera se zvijača jih odkriža.
Tak imajo ti suknjo v stol prišito. –

Med kvakanjem le tem se solnce niža,
Želodec, ko že zevaš, jezno kruli,
In še rešilno se slovó ne bliža.

Ko on igrá z očali, ona v štuli,
Potem pa vsak, da moti že se v glavi,
Izdere ti na dan, kar nosi v culi,

A demant prej doboš, verjemi, v travi,
Dobitko prej največo, primarnha!
Ko pametna te misel zdaj pozdravi:

Ožbetova da Mica dobro kuha,
Da poskočile zdaj so svinjske krače,
Da lev ni konj, izveš, ni osel muha.

Čevljarje ta obira, ta krojače;
Le temu, da je ura, zveš, zastala,
In onemu, da so preozke hlače.

Ko vse preneseš to, nebesom hvala!
S politiko uganjajo ti burke,
Ko ti prisegel bi, da vse je šala.

(Pa ni!) – Ta kara kroj nevarne surke,
Ta s Prusi urno zvezo kar veliča,
In ta krvi bolgarske toči curke.

Ko kakor srake kaj 'zderó s kotiča,
(Kar počastiti moraš še s smehljaji!)
Ogromnih oslarij si tužna priča:

Pri kavi poučé te alj pri čaji,
Kak zmogel Mitridat je Termopile,
Kak cvete Vera Kruc tam dol' v Ahaji.

Ahil užugal je Sarmate čile,
Opel Keril je pesnik Cicerona,
In Amazonke Cimbre so pobile! ...

Ak zmlela ti hrbtišča ni še zona,
Izveš, kaj cvet je obrekovanja,
Imen kaj je peklenska, ta šablona.

Lej, kakor v plen se brž zažene kanja,
Tak Radomantje ti hité z navali
V soseda, ko se njemu najmanj sanja.

Dokler z raketami: – kaj še in ali,
S čeravno, ko bi vendar, toda noče,
Nesrečno mu ime se v zrak zapali,

Ko znanec, da srce se ti razjoče,
Še predno se shladi na mizi kava,
Zgoli ti kakor drev o času toče.

Sedaj zagugaš se ko ptič na veji,
In stol nemirno škriplje, čuj, pod tabo,
Ko brišeš s čela znoj v nesrečni seji.

Zdaj spraviš brž zvijačo kako v rabo,
In že se ti zazdi, da si na produ,
(Ko zbor se spogleduje zdaj med sabo);

A da si še takó s peklencem v rodu,
Opravil nisi nič, ker zmagovita
Zavé se družba spet ko Favst na sodu.

Napelje nova stvar se zdaj zavita
In ruta marsiktera k ustom šine,
Ko, da še konca ni, se jasno svita.

IV.

Dolžniku.

Kak sopeš v kozjem rogu! – Pa č ne sanje
Resnične vse so slutnje tvoje bile!
Dolgóv je v društvu rahlo še vprašanje.

A kaj bi to, priprave če so mile,
Ko kakor jastrebov srdite kljune
(Sijó saj že bodoče tebí sile!)

Prežati blizu na-se zreš račune!
Tak dinamit na skrbi' je vozarju,
Ko zlobno, to tvarino mim štacune

Privede, lej, in klanja se redarju,
Ki temno streže nanj, ter v strahu pazi,
Da vzrok ni veletresku in viharju. –

Nekoliko temné še zdaj izrazi.
(Tak zviti mucek skledo, v tla pihaje
Ker vroča se kadi, še prej oblazi):

Kar, koliko obresti še ostaje,
(Ki plačal si je lahko) povedóti
Dvorljivo scer, a vendar ne bez graje.

Steguje v pas se ti čeljust. V grenko ti
Ko vroče ti tembolj prihaja lice,
V tem večjej maniheje zreč drznosti –

In zdaj streljavkati začnó menjice
In z njih obresti v té čedalj hitreje,
Ko pokale bi urne igelnice.

Ah, kratko upnikov se solnce smeje,
In prej ko misliš, ti v spremembi ljuti
Dotaknejo se naglo skrajne meje!

Spodobnosti že vidiš zid razsuti,
Kar dolžnih pisem in pobotnic kmalo
Še štetev, ne kaj kratko, moraš čuti.

Ker oni so sekira, ti pa tnalo,
Zato pogum jim vedno napreduje,
Čem niže v strahu je srce ti vpalo,

1. Samomor se žal dandanes v nekih knjigah in z odrov zagovarja.
2. Platon trdi, da človek ne sme, kakor suženj begun telesa zapustiti svojevoljno.