Sedajno stóletje
| Sedajno stóletje Urban Jarnik |
| |||||||
Žé kuka bliskeče cel sončni obraz,
Pregleda, presodi moč kralevih vkaz,
Pastér poskakuje, kér nima skrbí,
Se smeja poječ, no cel den se muzí.
Planíne prijazne živino redo,
Duh žlahten, premočen od sebe spusto,
Planínčica maslo noj sir naredí,
Smejoča, poječa per fačah sedí.
V potokih 'no jezerah se obrazí
Nebéška svétloba, da oko vslepí,
Bleši noj svétlinčka iz z'gor ino dol,
Pervabi, perveže en spol spet na spol.
Ženjice pa brusijo srpe poječ,
Noj pravijo v pésmih: le to je naš meč,
Z katérim mi sékamo glave za kruh,
Katér' ne zaluži noben potepuh.
Na pisani nébam se giblejo tíce v okrog,
So v gozdéh bol ravnah, al kér je en log,
Prepévlajo pésmi no se veselo,
Vso žalost človeško čéz góre spodó.
Od deleč le tuli sovražni gromač,
Kí lev rijové, kér ni per nas domač,
Deželni se vstrašijo, v gore bežó,
Modríca žaluje, kér méči blešo.
Vse ólje leží poceptano od kónj,
Vse seme na gnivah je sjano zastojn,
Prístave so puše, no méste goró,
Nevéste no vdóve se vkupej dero.
Nedolžnost se plaka, kér v ječi sedí,
Deklícam domačam gnusoba protí,
Je prístrah, noj ječanje, vèk ino jók,
Rodníca ne vidi več svojih otrók.
Od krvi rudeči potoki tečo,
Njih ték pomorjeni sinovi jezo,
Podnebje žaluje, se milo solzi,
Kér želje človèško le mrtve rodí.
Krotkóst ino milost od svéta beží,
Le srd ino vbijanje gospodarí:
Pravica nebeška sprebrne se v meč,
Lubezen prežlahtna pa v srd pregoreč.
Nebeškiga duha! o Večni nam daj!
Zvratanim človeštvi k modrósti pomaj!
Ne pošli več Attila k šibi za nas,
Daj mílost poslušati Jezusov glas!