Sedmo poglavje: Obsodba in smrt
| Obsodba in smrt Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Okoli dveh popoldne prišel je mestni župan Sambon s prokuratorjem in mnogimi Častniki h kralju.
«Pridem,» tako je rekel,«V imeni narodnega zbora, da Vas, Ludovik Kapet, pozovem pred sodni stol.
Kapet ni moje ime, »rekel jekralj,« nego mojih prednikov. Pojdem z vami, pa ne, da bi vas ubogal, nego ker imajo moji nasprotniki oblast v rokah.
Molčé so sprejeli kralja v zboru. Tam je sedel Márat, ki je svojo navadno vmaano obleko zameni" z lepšo, ker rekel je: Dan králjeve obsodbe je za-me praznik; navzoč je bil vojvoda orleanski, kraljev sorodnik. On, občan Egalité, kakor se je imenoval, pripeljal je svojega najmlajšega sina v zbor, da bi mu pokazal nesrečnega vladarja. Na vzvišenem prostoru je sedel mladi, pa strastni Sent Just, ki je neki rekel: Mora se obsoditi ne zavoljo zločinstev, ktere je storil, nego zavoljo tega, ker je bil kralj!
Barrére, predsednik zboru, je kralju naposled velel :Ludovik, dovoljeno Vam je, vsesti se.»
Zdaj so ga začeli izpraševati in izpraševali so ga dolgo. Vsa ta vprašanja pa so obsegala samo eno, ki se je glasilo tako:
Zakaj si ti, bivši kralj, prizadeval si na vso moč, da ostaneš kralj?»
Vladar je na vsako vprašanje odgovoril dostojno, niti eno vprašanje ni bilo tako stavljeno, da bi ga vjeli . Naposled so ga iz - pustili in mu dovolili, da si je smel sam izbrati zagovornike.
Stari Malzerb, nekdanji minister nesrečnega kralja, je prosil za to službo. Ne boječ se smrti, ki je morda bila združena s to službo, je pisal zboru:
«Ne vem, ali bodete dali kralju kacega zagovornika in ali mu bodete dovolili, si kterega izvoliti. Ce mu je to na voljo dano, tedaj prosim, naznaniti Ludoviku Sestnajstemu, da sem jaz pripravljen zagovarjati ga. Bil sem dvakrat poklican v njegovo svetovalstvo v onem času, ko so se zavidali za to čast; zdaj pa, ko je ta služba zelo nevarna, si štejem v sveto dolžnost, za-njo prositi.
Kralj si je izvolil Malzerba in mladega odvetnika Deseceja.
Zagovorjanje zadnjega je bilo mojstersko delo, pa vender je bil ves trud zastonj. Glasovali so vsi za smrt. Zanikerni vojvoda Orleanski glasoval je tako-le : «Glasujem za smrt, prepričan, da vsi zapadejo smrti, kteri hočejo kratiti pravice ljudstva!»
387 poslancev je glasovalo za smrt, 334 pa nasprotno.
«Zivel narod, svoboda, enakost!» rjula je besna druhal, ko je predsednik trepetajočiim glasom čital izid glasovanja.
Malzerb je plakajoč padel pred kralja, t a pa je bil zelo miren
«Ne zavidajte mi tega edinega pribežališča, ktero mi še preostaje,» rekel je mirno. «Ze več dni se izprašujem, ali sem med svojim vladanjem česa zakrivil proti ljudstvu, pa slobodno porečem, da nisem ni ene krivice našel, in mislim, da bom lahko položil račun Gospodu, pred čigar obličje bom skoraj stopil. Vedno sem le hotel srečo ljudstva druzih želj nisem gojil nikdar.
Opoldne 20. januarja I. 1793. prečital je minister pravosodja kralju njegovo obsodbo.
Mirno in trdno je na to rekel Ludovik: «Zahtevam tri dni odloga, da se dostojno pripravim na smrt.»
Začelo se je novo glasovanje in zavrgli so kraljevo prošnjo. Smrt mu je bila odločena v štirindvajsetih urah.
Santer je ta odlok naznanil kralju.
Ludovik je potem v obširneji prošnji prosil, da se poplačajo njegovi dolgovi, prosil je, da bi si smel sam izvoliti spovednika, da bi se oskrbela njegova zapuščena rodbina in pa da bi slobodno občil ž njo.
«V imeni narodnega zbora, »blebetal je pijani Santer, se Ludoviku Kapetu dovoljuje vse, toda on mora prihodnje jutro v krtovo deželo. Naš narod je velik in pravičen, on se bo tudi posvetoval, kaj mu je storiti s Kapetovo rodbino.»
Na to je prišel irski duhoven Edgeworth kterega si je kralj izvolil v spovednika, in zaprla sta se v celico, da mu je Ludovik prečital svojo oporoko in da se je izpovedal.
Kraljeva rodbina je med tem vse izvedela. Kraljevič je zdaj pa zdaj prosil: «Pustite me pred zbor, pustite me pred zbor Prosil bom za življenje svojega vbogega očeta!
Trdosrčni stražniki ga niso hoteli vslišati.
Med tem je napočila ura ločitve. Klerij je v kraljičini sobi stole razpostavil tako da zunaj stoječi stražniki niso mogli videti tarnajoče rodbine. Na Ludovikovo zapoved je imel pripravljen led z vodo. Edgeworth pa je ostal v stranski sobi, da ne bi vznemiril s svojo navzočnostjo kraljice.
Kak prizor!
Vsi so objemali nesrečnega vladarja in prevelike žalosti niso mogli govoriti. Pol ure se ni nič slišalo, kakor žalostno stopanje, ki se je celo na dvorišče čuk.
Kraljič je slonel na očetovih kolenih, poleg njega je stala princesinja Marija Terezija, na levi strani je sedela kraljica, na desni pa Elizabeta.
Trepetaje so poljubljali obsojenca. Kedar je spregovoril, so počeli vsi glasno plakati.
Posle desetih je hotel kralj oditi v svojo celico. Vsi so se ga oklenili in ga hoteli na ta način zadržati. Zalost, neskončna žalost jim je napolnjevala srca.
«Moramo te saj še enkrat videti!» ihtela je princesinja Elizabeta.
Jutri zgodaj!» rekel je kralj.
Obljubi nam!» prosili so vsi.
«Obljubujem vam, in zdaj z Bogom, dragi moji!»
Pri teh besedah je omedlela Marija Terezija, kraljevič pa je tekel k stražnikom in jih prosil: «Pustite me pred ljudstvo pustite! Moj oče ne sme umreti, prosil bom, da mu prizanesó!» Naposled se je kralj vender poslovil, dolgo se je še tja v tiho noč čulo stokanje žensk in otrok, Parižani pa spali so prav mirno.
Ob eni se je vlegel kralj k pokoju, poleg njegove postelje je klečal Klerij, kteri vso noč oči zatisnil ni. Ko se vladar proti peti uri zbudi, vstal je mirno, zaukazal je poklicati Edgewortha in je sprejel zadnjo popotnico.
«Ne bojim se smrti,» rekel je potem, «ker vem, da dobim mestu minljive krone večno. » Zatem je objel in poljubil Klerija.
«Prosil sem, da smete ostati na strani mojega sina, » dejal je, oj tolažite ga v tej zanj gotovo žalostni uri! Morebiti mu bo vender mogoče pozneje naplatiti vašo ljubezen.»
Na to je prevzel Klerij več reči, ktere so bile kraljici namenjene in je jokajoč odšel polagano, tudi Edgeworth je šel h kraljevim, da bi jim naznanil, da kralja ne bodejo več videli. Ko je prišel nazaj, je našel kralja pri peči greti se, ker v sobi je bilo mrzlo.
«Moj Bog, »tako je dejal,« kaj bi bil zdaj brez vere v Večnega, po njem se mi zdi smrt prijetna.
O pol deveti uri je prišel Santer, poveljnik narodne straže, in naznanil kralju, da ima povelje, peljati ga na morišče. «Pojmo pripravljen sem!» reče Ludovik krepko ter gre s Santerjem in njegovimi častniki. Prišedši na dvorišče, ozre se kralj na okna svojih ljubih. Pa oh! Čez noč so besni Jakobinci deske čez okna pribili, niti jednega pogleda od njegovih dragih mu niso privoščili. Kralj je sedel v kočijo in odpeljali so ga. Od zadej je jahalo konjištvo, ki je seboj peljalo svoje težke topove.
Dospevši na morišče, stopal je kralj trdnih korakov po stopnicah na oder, ozrl se proti Tuilerijam, stopil potem na kraj odra in rekel s čvrstim, donečim glasom: Francozi! umrjem nedolžen; odpuščam vsem sovražnikom iz srca ter želim, da bi Francoska...
V tem trenotku zavpije rudečenosi, pijani Santer; na njegovo zapoved zaropočejo vsi bobni in vdušé zadnje besede nesrečnega kralja, ki je potem sprejel smrtni udarec.