Selitev. Sličica iz dijaškega življenja
| Selitev. Sličica iz dijaškega življenja. Anton Novačan |
| |||||||||||
Prijetno je samsko življenje in Bog me obvaruj pred kako nesrečo, ki bi me pripravila ob tihe, skrivnostne večere, ko brli v skromni dijaški sobici ponižna petrolejka, ki sem jo že neštetokrat primerjal s staro zapuščeno devico ... In kadar sem mislil take hudomušne misli, je vselej plamenček zatrepetal in zapokalo je nekaj v tisti stari ponižni svetilki od jeze in nevolje. Pa znal sem jo potolažiti ter sem privil goreči trak, da je plamenček veselo zaživel in se je tihi žar razlil po mizici. Govorila sva s tisto svetilko mnogo lepih, tihih razgovorov, ko je že vse spalo po mestu; ko so utihnili pijanci in ko mi je zmanjkalo tobaka ...
Lepi so taki večeri. Vsa prihodnjost se razgrne pred menoj, rožnata in bogata, kakor pisana livada pomladanskega jutra, ko se ji približa kosec s koso na rami. Nešteti načrti se porajajo, spreminjajo in ponavljajo, duševno ravnovesje postaja sigurnije in v srcu se zbudi mlada, čila vera, ne v kako fantastično sliko, ampak vera v samega sebe. Čudna naslada v skromnosti se razliva po telesu in človek leže samozavestno, kakor kralj k počitku.
Ampak nekega večera je nastala v tistem malem, tihem domu strašna revolucija. Duševno ravnovesje se je razvrglo, lepa razpoloženja so se razburkala; ves večer, ves užitek je bil uničen. Kajti, ko sem v pesniški impiracijji povzdignil oči in pogledal na steno, sem opazil strašnega sovražnika. Ne vem, kako bi se bolje izrazil; kajti nerodno bitje, ki se je zibalo počasi po steni navzdol, je bilo podobno, če se ne pregrešim kot veleizdajalec, grozeči nemški oklopnici, ki brodi v gluhi noči brez bojnega praporja po tihem oceanu tje proti angleškemu kopnu. Sovražnik je pa postal za hip in boječe pogledal okrog. Nato je nadaljeval svojo pot proti vzhodu in se je usidral v mali luknjici. Ni še prišel moj čas, si je mislil.
Sem precej hladnokrven človek, ampak tisti večer sem nervozno prižigal svojo pipo; noč pa mi je bila dolga kakor bolniku.
Strašno, uničevalno! K sreči je bil trideseti blizu in tihotapsko sem zlagal knjige po mizi. Vse je bilo v najboljšem redu, kakor še nikdar poprej ...
Popoldne sem se napotil po dolgih in ozkih, širokih, zamazanih in čistih ulicah. Postajal sem pred hišnimi vrati in čital vesele bele lističe.
»Četrto nadstropje,« bogme, to je previsoko. Zasopiham se vsak dan štirikrat, petkrat, semtertje, gorindol, pa se še nazadnje prehladim in umrjem.
Taval sem od ulice do ulice in na svojo srečo opazil prijatelja Zaplotnika.
Čokat in moder je to fant; bil je že pri soldatih. Zato se modro drži in počasi govori: pravi tip zadovoljnega Kranjca.
— Ej, prijatelj, stanovanja iščem!
— Pa si ga najdi! Ampak zakaj se pravzapra v seliš? Kakor vem, je tvoja soba čedna in prav prijetna!
— Je, ampak ono ... tisto, veš...!
—Aha, tisto ... ono; vem ... Pojdi v Cvetno ulico številka dve; parterre desno. Tam je lepa in ne predraga izba. Upam, da je brez napak »kri prelivajočih«.
Zadovoljen sem bil, da sem tako hitro našel svoj »pokoj«; tisto letanje po hišah ni namreč baš prijetno.
Hiša številka dve v Cvetni ulici, je veliko temnosivo poslopje. V njej je gostilna. Prekrasno! Trafika ... pekarna ... divno, božansko. Vstopim in pozvonim.
Bledolična ali simpatična starka se prikaže na vratih.
Prosim, madame, ali je tukaj ...?
— Da, da, izvolite. —
Iz temnega predsobja me je peljala gospa mimo kuhinje do nizkih in ozkih vrat. Ko jih je odprla, se je vsula biserna svetloba na naju. Divno, prekrasno!
— Cena? — jo vprašam.
— Toliko in toliko. —
— Predrago; nekaj popustite, kaj ne, gospa? —
— Naj bo; torej toliko! —
— Velja; zvečer pridem. —
Ko se je stemnilo, sem vlekel s pomočjo najetega fantka svojo robo v novo stanovanje.
In zopet sem se ošabno namestil v svojih »odajah«, kakor pravijo Hrvatje. Zopet sedevam ob dolgih večerih in mislim bogaboječe misli, ko trepeče plamenček v svetilki. Pa kaka je ta svetilka! Moj Bog! Čisto gosposka in nacifrana. Nič več si ne upam ponoviti prispodobe iz prejšnjega stanovanja.
Tako tečejo mirno in nemoteno kratki zimski dnevi in velike zimske noči. Popolnoma se zadovoljen, samo ... A kaj?
Ko sem nekega jutra izlezel iz svojega brloga, sem začni drobne korake gori po stopnicah. Kdo bi neki bil? Nalašč sem zapiral vrata počasi, počasi, dokler ni prišla na vidik krasna prikazen.
Vitko dekle, menda kakih dvajset let staro, je stopicalo proti meni. Sam bog ve, kako smešen sem bil, ker v takih slučajih sem najbolj smešen.
Mehke žametne obrvi, mil obrazek in oči ... Vtopil bi se v njih, če ne bi bilo greh. In potem tisti lasje, tiste ročice, neopisivo, prekrasno ... Nehote sem vzdignil svojo kapo in izrekel, ne, izdahnil sem svoj pozdrav. Saj smo vendar v eni hiši! Nasmejala se je prikupna gospodična, kakor se nasmeje zmirom, kadar jo srečam. Tako zvonko, sladko, čarobno ... In kako sumnjivo me gleda; celo po čevljih se ozira ...
Teden dni pozneje sem srečal prijatelja Zaplotnika.
— No, si zadovoljen s stanovanjem? —
— Da, hvala ti. Ampak tisto ... —
— Kaj zopet tisto, ono ha? Aja! Gospodična tam gori! Pojdi, pojdi. Fille entretenne! ... —
— Ni mogoče! — Pogledal sem Zaplotnika. Nekaj zvitega je ležalo v njegovih črtah. In tako čudno se je smehljal, ko je izgovoril poslednje besede. — Ali se bom res moral zopet seliti? —