Selitev (Ada Negri)

Za druga istoimenska dela glej Selitev.

Selitev Ada Negri

Spisano:	Pretipkala iz Naše moči 1906, Manja Belina.
Viri:	http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-AMOWQPQC
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

— Stanarine niso še plačali! —
V voz ob cesti, ki ga dež oblija,
so pohištvo zdrto nametali.
Ni selitev! To je agonija!

Mračni dež blati in naskakuje
cunje, voz, lesnino, — vso črvivo;
à v goloti blatni sramožljivo.
Duh je v nji zaprt, ki jadikuje.

Postelj priča je ljubezni tožne,
nanjo misli, na telesca mlada
dveh fantkov, ki zdaj drhtita glada, —
oj, ljubezen kleta koče vbožne!

V mrzli sapi škriplje. Žena sužna,
kje dobila, lačna, si pravice,
vžigati v poljubu žitja klice?
Ta ljubezen je zločinska, kužna!

Voz pod dežjem poka. Zad pa stopa
delavec, — postava strta, bleda —
nemo — mrak v očeh — nazaj ne gleda —
gre za razvalino bede ropa.

Zraven žena — vzdiha tiho, plaka,
strgana dva sinčka k sebi vije. —
Dež jih dalje goni, strašno lije — ;
nihče njih ne ve pa, kam koraka.

Britka v njih bolest žugaje stoka
sredi cunj zmečkanih glasno rjove,
in divja, solze na pričo zove,
v vozu cvili, škriplje, strašno poka.

Te selitve gole zdrti zmetek,
ki sred blata tja v bodočnost roma,
beda, ki se seli tod brez doma,
barikadi — zdi se — je začetek!