Selska slika
| Selska slika. Črtica od slavonske meje Janko Barle |
Avtor se piše kot Janko Barlè
| |||||||||||
Bilo je jedno tistih dosadnih zimskih popoldan, v katerih najbolj občutiš ledeno roko puste zime, onih popoldan, katerih se najbolj spominjaš krasnih dnij cvetoče pomladi, bujnega poletja ali plodne jeseni.
Nebo bilo je zastrto s težkimi oblaki, kateri so ti se zdeli, kakor da bodejo zaradi svoje težine na tebe pali, a po zraku so frfotali sicer redki, vendar veliki sneženi kosmiči. Korakal sem, če me spomin ne moti, iz pošte, jedinega kraja v naši dolgi vasi, h kateremu sem vsakega dne z veseljem romal, pričakujo vesti iz svoje mile domovine. Obrnil sem se že tja, kjer se cesta vspenja proti mojemu tihemu stanovanju, kar sem začul dolge, zamolkle glasove jednolične narodne pesmi. Glasovi prihajali so vse bližje in bližje, a čul se je tudi že zvonček. Bile so sani. Evo ti sicer nenavadnega, vendar zanimivega prizora.
Mršavo kljuse, na katerem bi brez velike težave preštel lahko vse kosti od vratu do repa, vleklo je prav navadne sani, a na njih sedela sta, ali bolje ležala, pevca — od sani prihajala je pesem — katerima se je, žalibog preveč poznalo, da jima je nekaj zlezlo v lase, ali, da se prav izrazim, v glavo. Zakaj baš glava je bila, katera jih je z nadnaravno težino privlačila na sani, tako da sta bolj ležala, kakor pa sedela.
Morda mislite, da je to provzročila sladka vinska kapljica — vendar ne bode tako. Odkar je prišla vinska kuga v naše vinograde, je vince predrago, da bi ga pila naša junaka; nego sta, kakor je sploh navadno v našem kraju, navžila se pogubnega špirita, pomešanega z vodo. To je mnogo ceneje, ker koliko bi moral človek izpiti sedanjega slabega vina, da bi mu zlezlo v lase. Žid ti proda za sedem desetin kar celi liter špirita, priliješ tri ali pa še več litrov vode, pobarvaš in evo pijače, pravijo, da ugodne, katera tolikim ogreje srce in izvije iz hripaveg-a grla navdušene pesmi. Ustavil sem se in položaj bil mi je precej jasen. V jednem pevcu upozual sem Andreja Pokupca, a drugi bil je njegov svak Benčak.
Stvar je taka. Andrej se je ženil in bil je baš nekoliko dnij preje pri meni na ženitvanjskem vpraševanju. Trda mu je šla, zato sem si ga še bolj zapomnil. Spoznal sem precej, da sta ona dva prišla v našo vas, da nakupita potrebnih stvarij za svatbo, pred vsem pa neobhodno potrebne rakije. Nakupila sta sicer, kar sta potrebovala, in priskrbela si celó ono, kar nista potrebovala, a to je, da sta ga imela oba preveč pod klobukom.
Benčak je udrihal po kljusetu in nategoval vajeti, Andrej se je pa majal od jedne strani do druge, udrihal s klobukom po kolenih in neusmiljeno popeval, tako da pesem ni naličila pesmi, pač pa povse nečemu drugemu.
Lepa stvar, sem si mislil in gledal še nekoliko časa za njima, kako jih je siromašni konjiček, kateri izvestno onega dneva ni preveč zavžil, vlekel od jedne strani ceste do druge, ker ga je tako Andrejev svak vlekel za vajeti, sicer nehoté, pač pa zato, ker se je tudi on majal zdaj na jedno, zdaj na drugo stran.
Ubogo konjiče in uboga pevca, da se ju je pijača tako prijela. Korakal sem počasi dalje in obžaloval nespametnost človeško. Pesem postajala je vedno bolj zategnjena in se zgubljevala v daljini, le še zvonček se je čul, a tudi on vedno slabeje. Sneženi kosmiči postajali so vedno redkeji, mraz je bolj pritiskal in vesel sem bil, ko sem si otepel na hišnem pragu debel sneg od podplatov in prišel v svojo sobico, katero je tako blago ogrevala ogromna starodavna peč — — —
Nekoliko dnij potem bilo je prav lepo zimsko predpoludne. Mraz je po noči pritisnil, da je kar škripalo pod nogama in bilo je lepo jasno in čisto zimsko jutro, da ne bi mogel misliti lepšega. Zlato solnčice je sicer malo otožno, vendar svetlo ogrevalo celo selo in povsod po strehah, po drevesih in po tleh lesketalo je na milijone in milijone sneženih biserjev. Še tičice, katere so se stikale sicer v svoje pernate kožuščke, frfotale so malo veseleje po cesti in okrog hiš in si iskale hrane.
To je bilo najedenkrat veselo okrog našega župnišča. Zvončki na konjskih vratovih so žvenketali, čulo se je vriskanje in čula se je vesela narodna pesem, nekako tako-le:
Majka Ivu iz dučana[1] zvala:
Ajde Ivo, da te ženi majka,
Sprosila t’je Zagorku djevojku.
Ne će Ivo Zagorke djevojka,
Već on hoće mudru Magdalenu itd.
Ej, bila je svatba in to ni kar si bodi! Ženil se je naš Andrej Pokupac, saj drugače ne bi dudaš tako silno napihoval dude[2] in stiskal veliki meh pod pazduho, drugače ne bi svatovi tako veselo poskakovali po onem napevu, katerega je izvil spretni dudaš iz svojega nerodnega glasbila. Na dveh vozovih so se pripeljali in visoko dvigali v zrak lepšajoča bandera (palice, okrašene s svilenimi ruticami in trakovi). Ženin sedel je z nevesto na zadnjem vozu. On je imel na klobuku visok šopek, a nevestica, zadnji oblečena kot deklica, imela je na goli glavi lep venček. Svilena suknjiča brez rokavov objemala jej je tanki životek, a zadaj pričvrščena jej je bila na širok svilen trak dolga kita. Svatovi so plesali okrog dudaša, vriskali in brili razne burke, le ženin in nevestica ostala sta na vozu, dokler se ni šlo v cerkev.
Pri nas je takov običaj, da zaročenca ostaneta na vozu, dokler se duhovnik ne pokaže, naj je še taka zima ali vročina. Baš mene je doletela služba, da sem Andreja in njegovo Doko (Dorotejo) zvezal v zakon. Andrej je krepko odgovarjal na vprašanja, nevestica pa bolj tiho in sramežljivo. In ko smo prišli iz cerkve, so dude še glasneje in veseleje zvenele, svatovi so še bolj vriskali in ko so vsi posedali na voz, šlo je kakor za stavo proti domu, od nas v precej oddaljeno vas. In dasi se mi je Andrej oni dan precej zameril, ko sem ga videl z njegovim svakom malo preveč prigretega, vendar sem mu želel vse dobro v novem stanu. Bil je siromak in imel že blizu trideset let, a njegovo Doko sem poznal kot dobro in delavno deklico, kakovih je bilo malo, in tudi o Andreju sem znal, da ni pokvarjen, a oni dan ga je premagala človeška slabost. Gledal sem že v duhu, kako boden????u[nečitljivo] krstil malega Andrejčka, če ne Andrejčka, pa Dorico, vendar prišlo je drugače, kakor sem si mislil.
Predpust, veseli, okrogli predpust, je mnogim prekratek, a resni postni čas je predolg, meni pa ni bilo tako. Kadar je veliko dela, tedaj človek ne utegne, da bi dneve štel. Sicer nisem bil niti pred pustom brez dela, vendar v postu ga je bilo še veliko več, in tako je prišla prej, nego sem si mislil, vesela Velika noč.
Bila je jedna od povelikonočnih nedelj. Cerkovnik je že dvakrat odvabil k veliki maši, in ljudje so se zbirali v lepi, beli narodui nošnji pred cerkvijo. Pred veliko mašo potrkal je navadno večkrat kdo na moja vrata. Ta, da kaj naroči, drugi, da me vpraša za junaško zdravje, kakova stara kumica, da si kupi za dejáčo (desetico) blagoslovljeni molek, drugi, da mi dá groš, da molim za tega ali onega pokojnika, ali pa za zdravje kakega bolnika. Baš te nedelje prišla je tudi stara sključena mamica. Poznal je nisem, ker kako bi spoznal v pol letu vse svoje župljane.
„Kaj bo dobrega, kumica?“ vprašal sem jo.
„Nič dobrega, nič, mladi gospod (to je pri nas navadni naslov kapelanu, naj je on še le prvo leto v duhovni pastvi, ali pa dvajseto, tako, da bi marsikateremu bolj pristojal naslov : „stari gospod“). Groš sem prinesla, če bodo hoteli moliti za zdravje.“
„Zakaj ne, kumica? Vendar za čegavo zdravje, saj ne vém, da bi bil kdo tako nevarno bolan?“
„Bolan je, bolan, Pokupčev Andrej. Jaz sem njegova mati. Od svatbe ni mu ve zdravja, ni pomoči. Šel je v mlin, in kaj vém, ali je pretežko vzdigoval vreče, ali kaj? — zdravja ni. Nobena jed ne ostane v njem.“ —
„Hm, hm! Pa ste-li ga že kaj zdravili? Če bi pozvali zdravnika?“
„A kaj zdravnika! Če niso zdravila, ki smo mu jih dajali, pomagala, tudi zdravnik ne bode pomagal. Kaj mu nisem že kuhala! Nasvetovali so mi že to in ono, pa vse zastonj. Peljali smo ga tudi k neki ženi še tja doli izpod Kutine. Bil je ondi nekoliko dnij, a prišel je domov še slabejši, nego je odšel. Če Bog ne bode pomagal, ne bode nikdo drugi!“
„Ali ste čudni ljudje! — Kolikokrat sem vam že govoril, da ne hodite k takim ženam, pa je vse zastonj. Kaj bode taka babura več znala, kot zdravnik, kateri se je učil? — Siromašni Andrej, kdo bi si mislil, da je tako na slabem? Bom že molil za njega, kumica, vendar naj se zgodi božja volja. Pošljite na vsak način po mene te dni, da bode z vsem preskrbljen.“
Razgovarjala sva se še nekoliko s kumico, dokler ni bilo treba iti v cerkev. In med onimi „Oče naši“, kateri se molijo po pridigi, bil je tudi jeden: za zdravje bolnega Andreja Pokupca. —
Vsako jutro, ko sem prišel po sv. maši iz cerkve, bil mi je prvi pogled tja proti župnišču. Zakaj? Zato, ker sem vedel, če se bodem vozil kam na obhajilo, ali ne. Pri nas je navada, da pridejo po gospoda vselej z vozom, naj si bo na obhajilo ali pogreb, tudi če je opravilo v vasi, ker niso pri nas vasi tako majhne in na kupu, kakor v moji domovini. Hiše zidane so v dolgi vrsti ob obeh stranéh ceste, tako, da porabiš skozi navadno vas dobro uro, če jo hočeš premeriti od jedne strani do druge.
Bilo bi v resnici težko opravljati taka opravila peš v dolgi halji, bodisi že v lepem ali pa v grdem vremenu. Neprilično je obakrat. Pomanjkuje nam zelo kamenja, da bi si napravili čvrste, zidane ceste, zato pa ob lepem vremenu goltaš gosti prah, kateri se vzdiguje pod tvojimi nogami, a ob grdem vremenu moraš pa biti že pravi junak, če se hočeš premikati po onem ogromnem, mastnem blatu, in paziti dobro, da ne padeš.
Sicer pa ljudém ni nikaka težava, da pridejo z vozom po gospoda. Imajo malone pri vsaki hiši konje, ne bodemo razpravljali, kakove, nego dosti bodi povedano: konje imajo. A če jih nimajo, naš narod je že toliko plemenit, da ob taki priliki ne bode nikoli odrekel sosedu, da mu ne bi dal voza. To je navadni voz, kripic nimajo. Naložé nekoliko slame ali sena, denejo gori lepo izvezeni podzglavnik, in čez vse pogrnejo še rudeče izšarano plahto. Nu, in vozi se človek dosti zložno, ker je cesta mehka, a konji umejo bežati.
Vendar skoro sem se malo preveč zagovoril. Tako sem tudi onega tedna po nedelji, ko je bila Andrejeva mati pri meni, vsak dan pogledaval tja proti župnišču, dokler nisem naposled zapazil znan voz kuma Mihatoviča. On je bil največkrat, kateri me je vozil v Andrejevo vas, o kateri vam moram tudi jaz par besedij izpregovonti.
Vas Dišnik bila je tam v šestdesetih letih povsem pravoslavna vas. Župnije niso ondi imeli, nego le malo cerkvico, dasi je bilo selo veliko in bogato. Prebivalci so bili koreniti Krajišnici (Graničarji), katerim je zapovedoval kapetan v bližnjem žnpnem selu. Jedenkrat trebalo je nekaj popravljati, ne vém-li, če župno ali podružno cerkev, — ali ni šlo. Narod se je uprl, bili so že troški preogromni, in nekoliko rodovin je sklenilo, da se pomiri s katoliško cerkvijo in da prestopi k unijatom, češ, da ne bode tako treba onih troškov. Odšli so res nekateri veljaki v Križevac k unijatskemu škofu in mu naznanili svoj prestop. Ali zdaj se je oglasil pravoslavni kapetan (hauptmann): „Dobro, prestopili ste, a zdaj vam bodemo dali še župnika, a vi uporniki bodete mu zidali cerkev, župnišče in druga poslopja!“ In tako je bilo. Zopet ni šlo z lepa, ali so šibe pomagale, po tristo dobil jih je jeden. Reveži so morali dovažati kamen iz daljnega Gariča planine, za slab voziček potrošil je celi dan, in zidati, pa kako zidati. Sezidali so lepo cerkvico, precèj veliko župnišče, hleve, svinjake, in ogromni dvor ogradili z debelim, visokim zidom, — pomislite, v našem kraju, kjer je kamen tolika redkost.
Dobili so župnika, ali unija se ni dolgo vzdržala. Stari so se še nekaj časa držali, a kasneje se zopet povrnili, a mlajši so počakali osemnajstega leta, potem pa zopet hajdi nazaj v pravoslavne.
Zgodilo se je, da duhovni pastir naposled ni imel nobene duhovne ovce, pa je tako hoté ali nehoté moral oditi, saj mu tako ni bilo ugodno, ker so mu razburjeni duhovi razne burke prirejali in večino poljskih pridelkov uničili ali pa pokradli.
Cerkveno opravo odpeljali so v Križevac, a lepa cerkvica propadala je od dné do dné, služila večkrat živini za streho, a kdor je potreboval kamenja ali pa kake druge stvari, pa si jo je odnesel.
Danes je cerkvica v jako žalostnem stanju, dasi bi se še dala popraviti, a nekdanje župnišče služi pa sedaj v sili za šolsko poslopje.
Vendar tudi pravoslavni ginejo v Dišniku, kakor v drugih vaséh po vsem onem kraju od dné do dné, a na njihova mesta selijo se Mažari, ogerski Nemci, Čehi, a tudi Hrvati, kateri so prodali svoja posestva tujcem in si ceneje kupili polje bolj na strani.
Poznam vasi, katere pred štirimi, petimi leti niso imele nobenega tujca, zdaj jih imajo pa že od 80—100 številk. Davek, katerega plačujejo pravoslavni svojim župnikom, je velik, in čim manj jih je, tem več mora pojedinec plačati, tako, da jim je zdaj jako težko živeti.
Tako je tudi v Dišniku sedaj že nadpolovična večina katolikov, in želeti bi bilo od srca, da jim se propala unijatska cerkvica popravi, da imajo tudi oni svoje svetišče.
Vendar vrnimo se h kumu Mihatoviču. Doseljenci so večinoma siromašni ljudje, jedva z najpotrebnejšim preskrbljeni, pa tako mora večkrat Mihatovič posoditi svojo priliko, kar tudi od srca rad stori.
Bilo je krasno, pomladansko jutro, ko sem se vsedel na voz. Solnce se je tako ljubko smehljalo tam izza daruvarskih gorâ, vzduh je bil svež in čist, naša vas polna življenja in vesel sem bil, da se vozim, pa še po tako svetem in vzvišenem opravilu. Bilo se mi je voziti skozi celo domačo vas, še le na koncu okrenila se je cesta na levo proti Dišniku.
Slaba cesta. V lepem še, še, ali v grdem joj in pomagaj. Dasi ni pri nas hribov in cela okolica naliči lepi ravnini, vendar ni ona tako ravna, kakor se ti čini. Tu so mali jarki in klanci, a v deževnem vremenu voda v onih močvirnih dolinicah tako naraste, da so se že večkrat pripetile razne nesreče. Ne traje dolgo, da se prikažejo prve hiše dišničke, zakaj naseljenci napravljajo si jih najraje zunaj sela. V grmovju so žvrgolele ptičice, v zrak se je dvigal gostoleči škrjanec, veterc je lahko majal še zeleno ozimnino, a tam doli na drugi strani belile so se v hribu dve bele cerkvice, prva unijatska, a druga bolj gori pravoslavna. A v vijugasti črti, kakor kača porazvrstile so se prijazne hišice. Bilo mi je neizmerno ugodno. Ko smo se pripeljali do krčme Nikole Bogdanoviča, zavila se je še bolj slaba cesta navkreber, kjer so se porazvrstile še skoraj nedodelane hiše najnovejših naseljenikov. Konjiča sta jedva korakala.
Sicer ne sprejemajo tako slovesno sv. obhajila po teh krajih, kakor po moji domovini in marsikrat sem bil zaradi tega zelo žalosten, vendar moram priznati, da sem bil zelo vesel, ko so celo pravoslavni postali in se po svojem običaju globoko naklonili presvetemu Telesu Jezusovemu.
Naposled se je cesta vila med vinogradi, kateri so nekdaj rodili dobro kapljico, vendar sedaj že skoraj povsem opešali, dokler nismo naposled prispeli do zadnje hišice, kjer je voz obstal. Spoznal sem precej, da smo na mestu. Stopil sem z voza in korakal v hišo. Začudil sem se onemu siromaštvu in oni priprostosti. Hiša bila je sicer pod streho, vendar ni imela še niti oken, niti vrat, niti pregraje med vežo in sobo. Stene, katere bi imele biti lesene, bile so po nekod še povsem nedodelane, stropa ni bilo in precej hladen veter (prejšnjega dne je deževalo, a tudi je bila hiša na precejšnji visočini) bril je od jedne strani na drugo. A tam na postelji ležal je moj Andrej. — — —
Kako se je spremenil. Lice bilo mu je upadlo, smrtno bledo, oči steklene, le kosti so mu značilno venkaj štrlele. Brki so se mu vili okrog bledih usten, na dolgem vratu se mu je poznala vsaka kost, posebno pa ono Adamovo jabolko. Srajca mu je bila razpeta, prsi upadle, a preštet bi vsa rebra od vrha do doli. Andrej je bil vedno zagorele barve, a zdaj zdel se mi je še bolj črn. Siromak. Govoril je težko in počasi, udan v božjo voljo. Tolažil sem ga in pripravljal na bližnjo smrt, zakaj videl sem, da mu ni rešitve. V kotu je pa plakala njegova Doka z materjo. Smilila se mi je. Ihtela je tiho in si z rutico brisala solze, katere so jej tekle iz zaplakanih, črnih očesec.
Oče sedel je zunaj in modroval, a takisto je sedel tudi kum Mihatovič na obrezan hrastov plod in povžival skromni zajutrek, katerega so mu bili pripravili.
Po končanem opravilu prisedel sem tudi jaz k njima. Bilo je tako ugoduo na onem obronku hribca. Tja v daljini se je videla naša župna cerkev, od nje razprostirala se je ravnina tja do lepih daruvarskih gorâ, katere so se po dežju povse točno razločevale, a iz vaških hišic vzdigoval se je dim, kateri se je vedno bolj razgubljeval v čistem zraku. Od nekod čula se je pastirska pesem, dolu v selu lajal je pes, po zraku je letal rumeni metuljček, vse je dišalo od svežosti, le notri v sobi vzdihal je zamolko bolnik in ihtela njegova mlada žena. Tolažil sem ju, kolikor se je dalo, šel zopet k bolniku, kateri mi je stiskal roko in me gledal tako milo, vendar tako stekleno, kakor da se hoče na veke od mene posloviti. In poslovil se je, saj sem videl, da ga gledam zadnjič. Šel sem zopet na voz in oddrdrali smo proti domu. Solnce je pa toplo sijalo in našlo zadnjo še tako skrito roseno kapljico in jo povleklo k sebi v višavo, da si z njo, z leskečim biserom, okrasi rumeno glavico. — — —
Umrl je, saj sem znal. Še kakih pet, šest dnij se je mučil in po njem je bilo. Vozil sem se zopet v Dišnik, da spremljam Andreja zadnji do hladnega groba. Žalostna pot!
Bilo mi je res milo. Kum Mikatovič pripovedoval mi je po potu, kako je umiral nbogi Andrej. Prosil je vse za odpuščenje, priporočil se v pobožno molitev, in potem pozval k sebi svojo Doko in jo poljubil, a ona njega. Čudil sem se temu, zakaj med prostimi ljudmi se kaj takega redko najde, in morebiti vi sami ne bodete tega verjeli, češ, da sem jaz to zaradi lepšega napisal, pa vendar je tako. Sirotica saj ni ničesar ugodnega pri njem vžila. Prišla je v siromaštvo, še morda v večje, kakor ga je imela domá, a moralo jo je tudi srčice boleti, ko je videla, kako se muči njen mož precej prve dni po svatbi, kako gine od dné do dné, in kako jej naposled v njenih rokah umré. Onesvestila se ni, kakor bi se kaka mestna gospa ali gospodičina, in kdo vé, če ni bila njena žalost globokejša in resničnejša, kot je žalost onih.
Bil je zopet lep dan. Pred hišo se je zbralo dosti pogrebcev, bili so naši in pravoslavni. Popeval sem pogrebne molitve in glas se mi je tresel. A ko sem zopet šel na voz in zapél „Miserere“, žalil sem v resnici za ubogim Andrejem. Zvon ni zvonil, ker nimajo našega zvona v Dišniku, izmenjevalo se je le moje jednolično petje z jokom pogrebcev. „Jokanje“ redko kedaj manjka v naših krajih. Tudi sedaj sta jokali žena in sestra za Andrejem nekako tako-le v dolgem, zategnjenem plaču:
„Andrijo mili brate,
Što ću ja sirota bez tebe?
Andrijo što ću sade,
Kako smo liepo živjeli,
Pa se na brzo razstali.
In zopet:
„Mili brate što si uradio,
Što si nas tužne ostavio?
A tko će meni sad dat za kruh,
A tko će meni sad drva vozit,
Kad tebe ne bude brate,
Joj, a joj što ću sade.„“ itd.
Težko je vse zapisati, kako ječejo in kaj vse ob takih prilikah ne pojó. Večkrat ni v tem prave žalosti, ali ob tem pogrebu sem vedel, da jima gre od srca, ko sta sedeli na krsti in roke vili in plakali. Sprevod se je počasi pomikal skozi vas, ljudje so brez razlike vere stali po dvoriščih, križali se in molili za dušo milega pokojnika. Bog mu daj duši lahko!
Prišli smo naposled, ko je bilo solnce že visoko na nebeškem obzorju, na župno pokopališče. Ne vém, zakaj, ali naše pokopališče mi je zeló povšeči. Za cerkvijo je mala dolinica, a onkraj nje vzdiguje se prostrano pokopališče. Sicer nima, Bog zná, kako slavnih spomenikov, ali oni mali hrastov gojzdiček, kateri se precej za njim prostira, še bolj godi človeškemu očesu, kot oni spomeniki. In krilati gojzdičevi prebivalci vedno prepevajo lepe pesmi onim, kateri ondi mirno v Gospodu počivajo.
Izročili smo ga hladnemu grobu, pomolili se vnovič za njegovo dušo. Zbralo se jih je mnogo na grobu, posebno pa ženskega sveta tam od cerkve. In po pogrèbu stikale so glave skupaj in govorile: „Glej, kdo bi si mislil, hitro je šel. Bodi mu žemljica lahka!“
Tako je. Ne dneva, ne ure…