Senca (Marija Kmet)

Senca
Marija Kmet
Izdano: Slovenska žena 1912
Viri: dlib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.Uredi

Mrtvaško steklene niti so polzele v človeško dušo in so jo stiskale tako zelo, da se je črna senca velike plašne misli zgromadena vrgla čez vsega človeka. Koščene melodije so bile to, melodije steklenih mren, ki so se predle iz glasov in se razpredale dalje in dalje — širše in širše ... Furije grobov so vršale v polnočnem blesku, mrtvaške oči mrtve noči so zrle mogočno in široko v dušo. Violine so dražile svilo in jo zvijale v kamenaste gruče, ki so padale čas za časom krog srca.

II.Uredi

Grenko in mrzlo je bilo v njej, in stopinja je bila kakor železna, vsa topa in brezizrazna. Žerjavica se je bila nasula krog čustev in tlela je v njih in krog njih. Ni plapolal ogenj, ni žarelo vriskov razgaljenih ran. Bol je bila hujša, zamrta, zastrta v topo žrjavico, ki tako razjeda, tako grize in se krči in obenem zateguje kose srca v ostre, žrebljaste žice. In ti kosi visijo v človeku in zbadajo ob vsakem pregibu tiste dolge — brezkončne misli, ki se vije dalje v kačjih vijugah in sika na vse strani in zarezuje žolčnogrenke, tenke zareze krog usten in jih pripogiba dalje do brade, v tisti kotiček pod ustnico. Tam se zareže in mrzi obraze. Kamenasta brazda z živem življenju.

Tako svetlo, tako očarujoče je bilo vse v dvorani! Rdeči žamet je žarel v motnem blesku, zlato in svila sta si podajala roke in se nasmihala množici. Barvasta množica pa je brnela v prešernem veselju, oči so si namigavale, roke se sklepale v divjem ploskanju.

Marija je gledala vse to in ni ji bilo do divjosti in prešernosti. Čutila je bol, ki je kipela iz melodij. Časih so se ji prsti nakrčili in se oprijeli žametaste ograje; oči so potemnele ob pogledu na prešernost. Trpek nasmeh je potegnil ustnice navzdol, in noge so se predjale navskriž.

V duši pa je tolklo in se bledlo, in žerjavica je grizla in zbadala ...

*

Temne silhuete množice, ki je drevila iz dvorane, so padale po širokem tlaku. Pari so zastajali, šume se porazgubljali z živimi, drhtečimi koraki. Smeh in šepet je zasikal izza ogla. Časih pa je zdrdrala kočija mimo, z bliščečimi očmi je razsipala žarke na cesto in vsa temna v ozadju zavila v drugo ulico. Gruče oblakov so namigavale zvezdam, zrak je vztrepetal, zastal, se pripognil do tal in spet zašelestel med skrivne hiše ... Ura je udarila z dvozvočnimi klici, in pozni čas je dahnil na zemljo. Nagnil se je in polzel dalje v pričakovanju na drugi klic.

Marija je šla dalje; sama je bila. Tesno se je zavila v plašč, mraz ji je brizgnil mrzel dih v lice, in udje so se stresli v tenkih niansah tajnega hladu. Došel jo je moški, svetlo pogledal izza klobuka in potisnil roke globokeje v žepe. Za trenotek mu je zastal korak, potem pa je odšel za drugim. Dalje in dalje so držale ulice, kavarne so se bleščale, vrata odprla in gorak žar življenja in luči je posvetil na ulico. Potem pa so se spet zaprla — in šum je izginil v notranjost.

Marija je obstala ob hiši, zvonec je zazvonil, jn vrata so zaječala. Izginila je v slabo razsvetljenem hodniku. Za hip je posvetila luč izza špranje na cesto, spet ugasnila, in zunaj je mrmralo in vršalo dalje ...

III.Uredi

Baržunasto-svilnata luč je sijala iz svetilke. Dolgi zastori so vzvalovili ob dihu sape, ko so se odprla vrata.

Marija je bila doma.

Odložila je plašč, pretegnila roke in si mehanično segla v lase. Potem pa je s trudno kretnjo sedla v naslonjač in zrla v strop. Oči so zrle široko odprte in ves svet dolgih misli obsegajoče. Roke so trudno ležale v naročju in konci prstov so se pregibali nalahno in popolnoma enakomerno: trenotek gor — trenotek dol.

Vsa tista dvorana, vsa tista množica, vse svetlo in zlato in rdeče je migalo pred njo, padalo — vstajalo, se nagibalo, bližalo — se vilo v modrih kolobarjih, zažarelo — zakipelo in spet zastalo in se porazgubljalo v tenkih rmenih kolobarčkih z rdečimi pikami v sredi, — zadrhtelo — in se prelilo v rmeno, tenko nit.

Vmes pa so se zvijale melodije, sikale, brizgale, vrezavale, božale — kakor gruče so se zgubančile in pahnile topel dih v dušo, se spet stresle in mrzele krog srca. Tiste mrtvaško-steklene niti koščenih melodij ...

Zaploskalo je, zagrmelo v ušesih, in nit se je pretrgala — in spet se je pričelo od kraja do konca: živeje, umiraje; žarnejše — temnejše.

Zabobnelo je v možganih, počilo v duši, in prsti so se skrčili, in vse telo se je nagnilo na mizo, oči se zaprle, in noge so stopile trdo na tla.

*

V belih, rožah je bila pričela. Vesela mladost je ustvarjala velika solnca v dušo, vesele misli so se smijale iz oči. Svetlozelena in belordeča pomlad je klila v telesu, in tenko hrepenenje je vodilo misli po dolgih, srebrnih potih. Cvetje se je usipalo ...

„Marija!" — Stresla se je. Oči so se plašno odprle, noga se je skrčila, druga pa je skočila kvišku. Pogledala je v svetilko. Ničesar ni bilo — svetila je dalje kakor prej.

„Marija!" je zaklical glas vnovič.

Tedaj je vstala, zaprla in spet široko odprla oči, zavzdihnila in je stopila v drugo sobo.

„Kaj je?" Tiho je vprašala in obstala pri vratih.

„Mislil sem si. Torej si doma. Koliko je ura?" je vprašal moški glas.

„Polnoči."

„Polnoči. Torej polnoči. Spat pojdi!"

„Pridem."

Okrenila se je in zaprla vrata tiho za seboj.

Ob mizi je obstala, se z eno roko krčevito naslonila nanjo, druga pa je omahnila ob telesu. V svetilki je nalahno brnelo in šumelo kakor hitri, tenki dihi umirajočih duš. Pogled je plaval v oddaljenosti.

Časih ji je bilo kakor bi bila sredi med rožami, med tistimi bujnimi, temnimi, temnordečimi rožami. Nagibale so se k njej in jo poljubljale na čelo, lice, ustnice, jo božale in obkroževale s pritajenim vonjem temnomodre vsebine.

„Pozdravljene!" jih je bila nagovorila Marija in jih zavila v. svojo dušo.

Tiste dni ...

Zgenila se je, roka se je odmeknila z mize, in počasi je sedla spet na naslonjač.

„ — je videla mogočno ljubezen priplavati na obzorje. Vzela jo je v naročje in jo trdno zaklepala v vsa čustva, jo hranila, božala, veselila se je v njej."

Bilo je: Zunaj je padal lunin sijaj. Hodila sta po vrtu, vsem očarujočim po luninem svitu. Zelenkaste sence so legale na pot.

Zvezde so bleščale; vsepolno svetov je ležalo v njih in se je vrtelo tam zgoraj, tam spodaj, vse naokrog po širnem vsemirju.

„Ti me ljubiš, Marija?"

„Ljubim, Albin!"

Prsti so oklenili drug drugega in zelena senca je zapredla zelene tenčice na belo pot.

Suh kašelj je raztrgal tenčice in jih izpremenil v krvavordeče niti, ki so se oklenile Marijinega srca in ga zbadale s tenkimi konci, prav narahlo, narahlo — pa tako ostro — šivankasto.

Pogledala ga je. Globoke oči so tičale v udrtih ramah, lica so bila bedna in bleda.

„Ne ljubi me!" Glas je bil raskav, zahripel.

„Albin ..." Obstala je za njim. Rdeče niti so se ovijale tesneje in tesneje.

»Življenje ljubim," je pričel votlo, „pa me je ukanilo za mojo pot. Majhen del sem jo prehodil —, še manjšega bom. Ni daleč do ovinka. Zadaj ni več dneva, zadaj ni več rož. Svinčena noč."

Rdeče niti so se pomnožile, konci poostrili.

„Ne ljubi me!"

Ost je švignila v sence.

„Marija — slišiš — za ovinek pojdem — in — ne — ne ljubi me! — Ti si dan, v rožah si. Ljubi — ljubi življenje! Jaz nisem več življenje, niti njegova senca. Življenje je dan, življenje je rožnata, solnčna plan. Jaz — jaz sem — svinčena noč ..."

Besede so dihale iz besed.

„Odidem — na jug. Zdravnik. Besede so. Vem pa, da ne bo več — dneva." Krčevito je stisnil ustnice, da mu ni ušel kašelj preko njih, — a v njem je hropelo — hropelo in hreščalo.

Marija ga je držala za roko. Kri je butala v sencih, oster pesek je brizgal v lica. Rekla bi mu bila, zavpila, da to ni res, zavpila, da bi prevpila mesečino in vse tiste sence v njej.

A videla je, tako z grozno jasnostjo je videla in čutila svinčeno noč.

„Ljubim te. V meni je ljubezen, v duši. Ne iztrgam si jo — pretrgal bi se moj jaz."

Albin jo je objel in poljubil na ustnice. Zelene tenčice, pomešane s krvavordečimi lisami, so ju obdale. V njih je bila vsa ljubezen, ljubezen dneva in svinčene, noči.

In govoril je tiho in pojemajoče: „Jutri odidem. Gledal te bom — vedno — do konca poti. In ko bom obstal ob ovinku, bo tvoj obraz pokril mojo dušo. Ne proklinjaj življenja radi smrti! Živi v dnevu, dan je velik!"

In ko je govoril, se je roka počasi iztegnila, počasi, počasi in pogladila Marijo po laseh. Vsa velika čutna duša je bila v tej kretnji.

„Pozdravljena!" je dahnil.

Ona pa je okamenela.

Rdeče niti so se izpremenile v sikajoče kače, in žrjavica je bila v kačjih pikih.

*

„Marija!" se je začulo spet iz sobe. Marija je vzdrgetala in se mehanično prijela za glavo.

„Oče — pridem!" je dela in se stresla.

*

Bolan je bil oče in Marija je živela ob njem vse dneve. In časih je vstala čudna, siva, grozeča pošast, z rdečimi, izbuljenimi očmi, vsa zgubančena — in je zasopla: „Mladost izginja; starost pa ..." In se je zagrohotalo krog nje. Skeleti so zašklepetali.

Z grozo se je ozrla takrat Marija v kote in stisnila oči in ustnice.

Ni mrla in se udajala žalosti. Živela je dnevu.

Pa one mrtvaško - steklene niti koščenih melodij so jo bile zagrabile in jo vrgle na ona mokra, močvirnata tla, kjer je vstala senca ...

Vstala je, ugasnila luč in odprla vrata.

IV.Uredi

Solnce je sijalo in dan je žarel.

Marija je odprla okna jutru v pozdrav, in njene oči so bile v svetlem smehljaju.

„Ne proklinjam življenja, Albin," je dela in božala s pogledom jutranje srebrne sence.

*

V njeni duši pa so zadrhteli oni dihi rdečih rož s temnomodrim vonjem ...