Dozorjena trava zadosti je že,
iz odrov na svitlo, snoseki, kosé!
Preglejte kosišča,
čeljusti grabljišča,
da jutri poprave nas kaj ne mudé.
Koso oklepat zná vsaki kavsán,
ojstríno ji dati, je redko vseján;
jez bom jih nakačil,
jim tumpe potlačil,
da bodo ko britve žvižgale čez plan.
Le kviško, tovarši, že svita se dan;
molimo na srečo, pa pojmo na stan;
Bogu bodi slava!
Prelepa je trava;
vodirje krog ledja, – vse drugo na stran!
Obrímo najpervo ledine ravné,
potem pa, tovarši, v snožeti stermé!
Če trava je gosta,
visoka ko hosta,
kosci mi tega ne strašimo se!,
zapojmo, vriskajmo, tovarši, na glas,
da grabljovkam zjasnil se bode obraz
da bode kaj smeha;
brez jeze in greha
gré delo od rok nam, pa kratek je čas.
Cvetlice dišeče, travé in osat –
kar kosa doseže, se zverne nakrat.
Enaka nas čaka,
ko smert prikoraka.
Da! nji se ne vstavi, je star ali mlad!
