Serežan

Serežán: Hrvatska opereta v enem dejanji Ivan N. Köck

Prevajalec:	Fran Levstik
Izdano:	Dramatično društvo v Ljubljani 1869
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Osebe

• Demeter Stankovič, hrvatsk plemenitaš i vlastelin.
• Klementina, njegova zaročníca.
• Blažek, opravník.
• Anka, kmetska deklica.
• Marko, Serežan.
• Mato, kmet.
• Dva pandurja.
• Kmetski narod, gódeži.

Godi se na Uni v Hrvatskej, i to 1849. leta povlaškej vojni.

Na levo i na desno od igralca krasno polje. Na desnem kmetski dvor, na levem zadaj reka Una. Črez oder drži nizek plot z malo li'so, na levem spredaj stoji velika jablan; na desnem miza s klopjo i stoli.

Prvi prizor

Anka (sama. stojí na lestvi i trga jabolka).

Štev. 1. Uvod.

Anka (poje).
Upanje, zore luč
Z néba sije v nas;
Zora nam zrak zlati.
Up vedrí obràz.
Zor unét
Sréčo spet
Nosi vam
Kakor nam,
Kader zlije se v oblák,
Da, zor unét zlatí nam zrak.
I kader je v srci mrak.
Zvezde vse gasí oblak.
Da pogúm ves je strt,
Pride up kot zor unét,
Grenko skrb odžene spét,
Raj ti je odprt.

Upanje! — Dragi bog! tudi jaz vedno upam, ka se moj ljubi Marko vrne iz vojne, ka ga objamem ter on mi poreče: Anka! ohranila si mi ljubezen i zvestobo, kakor si obetala; evo, zdaj mi za to bodi žena! Nego (žalostna) kaj pomaga upanje! Čas beži, človek se stara i lice véne. (Milo.) čutim, ka sem zeló, zeló nesrečna! (Nagloma se ozre za oder.) A ne! Nikakor se nehčem pregrešiti. Evo gospodičine Klementine, našega vlastelína zaročníce. Šel je bil z Markom na vojsko v vlaško zemljo ino usmrtili so ga v poslednjej bitvi. Klementina je nesrečna, ker ne more upati, kakor jaz morem.

Drugi prizor

Prejšnja. Klementina (pride od leve strani spredaj, vsa bleda i črno oblečena, ker žaluje).

Klementina. Dober dan, Anka!

Anka. Milostiva gospodičina! (Hoče jej roko poljubiti.)

Klementina (nežno brani). Tega ne, draga moja! Prišla sem te vprašat, nejsi li nič o Marku zvedela?

Anka. Nič, milostiva gospodičina.

Klementina. Ali se ne bojiš, ka bi ga bila v sovražnej deželi zadela nesreča?

Anka (odkritosrčno). Do zdaj še no, kajti Marko mi jo pri slovesu rekel: Anka! ne boj se; branil se bodem, kakor sam peklenščak. Nikdo mi z láhka do živega ne pride. Če me po naključji zadene krogla — nu — takój ti poročim. A do zdaj nič nej še pisal, torej vem, ka še živi.

Klementina. A ko bi prišel dan, da bi ti bila tako nesrečna, (s premagano bridkostjo) kakor jaz, — ako bi zvedela, ka je tvoj ženin ubit, kaj bi potlej?

Anka. Žalovala bi ga, i s tem se tolažila —

Klementina (naglo). Tolažila? S čim?

Anka. Ka mi je Marko v častnem boji po junaški umrl.

Klementina. Resnica! To je edina tolažba. (Z ruto si oči pokrije.)

Anka. Sirota! Plaka. Hočem jej pomagati. (Jamo se glasno vshlipivati [ihtiti].)

Klementina (čudi se jej). Kaj ti je?

Anka. Oh, milostiva gospodičina! vaša nesreča me v srce peče.

Klementina. Hvala, draga moja! Nego zdaj mi nekaj povedi. Denes je bil pri mojej materi Blažek, opravnik te graščine, i rekel je v pogovoru, ka dvoru, kateri je tvoj pokojni oča imel v najmu, išče druzega primščaka. Čudila sem se, ker vem, ka je tvojemu Marku pred odhodom obetal moj dragi Demeter, po pri­hodu iz vlaške zemlje vaju poročiti i pokloniti vama dvor. A opravnik je odgovoril z nasmehom: stvar se je presukala; gospod je mrtev, i za tega delj se dvor nikomur ne pokloni, a niti Marko se ne oženi, kajti Anka utegne v malo dneh biti opravnikova nevesta.

Anica. Grdogledi Blažek! Prizadeva si, kolikor more, mene i Marka v nesrečo potlačiti. Kar je milostivi gospod umrl, vedno me snubi i preti, z dvora me odgnati, ako ga ne vzamem. (Proséč.) Oh, milostiva gospodičina, pomagajte mi vi!

Klementina. Draga moja! malo ti jaz morem pomagati. Demetrovi dédniki so Blažku dali vso oblast, i celó z menoj se predrzuje govoriti, da jasno vidim, kako malo ga je volja dostojno spoštovati zaročnico svojega poprejšnjega gospodarja.

Anka. O nesramnik!

Klementina. A nekoliko te vendar utegnem potolažiti. Ako bi te Blažek do zadnje zaréze gnal, pridi k nam. Moja mama te gotovo prijazno sprejme, i pri nas ti bode pribežališče, dokler so Marko povrne i —

Anka (srdita). I opravniku vrat zavije. Jaz vém, gotovo ga zavije. Serežan Marko si ne dá brade skubsti.

Klementina (kaže na desno). Od tod gre Blažek. Jaz idem a svetujem ti, ne draži ga. Drži se poštenja, a bodi mu spodobna, da ujameš nekoliko časa. Anka, z Bogom! Kakor sem ti rekla, tako bode! (Odide na levo.)

Anka (postopi za njo). Prisrčna hvala, milostiva gospodičina! (Ozre se na desno.) Res ide! O da bi se mu skriti mogla! Tako bode. Na jablan zlézem jabolka trgat; morebiti me ne ugleda, ter odide potem, (stopi na lestvo.)

Tretji prizor

Anka. Blažek.

Blažek (naglo pride od desno strani). Drugače ne bode. Denes je treba da mi jasno pové, kaj misli. Ako me ne vzame, pojde jutri z dvora, kajti Mato me naganja, i Mato mi je zvest, kakor sam sebi, pa bi rad imel ta dvor, kterega mu ne smem kratiti. Kde ti bode ta deklina? (Govori proti dvoru.) Nič nej videti. Vse molči. Kde je? (Obrne se nazaj.)

Anka (na láhko zavpije, ker jej spade jabolko).

Blažek (drži se za nos, ker mu je jabolko na obraz padlo). Da bi te vendar! Kaj je to? (Ozre so v drevó.) I, kaj vidim? Tu gori na jablani je ta kača! To je kakor Adam v raji. (Kliče.) Eva! — oh, Anka sem hotel reči; Anka! skoči mi v naročaj. (Približa se jablani i razprostre obe roki.)

Anka (jezna). V obraz vam skočim, gospod opravnik! Skočim vam z obema pestéma, ako ne odidete strani od tod.

Blažek (naglo odstopi). E — ne geni se! Ne bi hotel —

Anka (stopi z drevesa). Da mi je baš v tem hipu jabolko spadlo! (Stopi naprej ter ob kratkem reče.) Nu, menda vendar vsaj ne iščete mene, gospod opravnik?

Blažek (Zopet se jej bližáje). K tebi sem prišel, k tebi, i stvar je zeló važna.

Anka. Ktera?

Blažek. Vprašat sem te prišel, hočeš li biti moja žena ali ne?

Anka. Odgovor je ta: ne veste li, gospod opravnik, ka sem zaročena Serežanu Marku?

Blažek. Ba! To nej nič. Marko je šel na vojsko, i z obema rokama se mu je otepati, da sovražnik z njim ob tla ne udari.

Anka. Vedno se vendar ne bojuje. Kader je v ostrogu i njegovi tovariši pojó naše narodne pesni, tedaj se gotovo spominja moje zveste ljubezni.

Blažek (rogáje se). Kaj se tebi vendar zdi! Marko i njegovi tovariši se šale z lepimi, črnookimi Vlahinjami a niti v sanjah jim domovina v misel ne hodi.

Anka (nejevoljna). Kaj? Tako govorite o svojih rojacih? O, slabo vam je znan ubogi graničar! Mislite si o njem, kar vam je drago, i naj ga vélika mesta psujo surovega nevédnika, gotovo je, ka graničar nad vse ljubi domovino, ktero brani? svojo krvjó.

Blažek. Ne tajim, i zatorej to vprašam: kaj ti je Marko? Ali noj graničár, kteremu je vsak hip glava v nevarnosti, ako kdé razbojni Turek prepláne mejo? Rajša mene pogledi, mene! Jaz nejsem vojak; jaz sem opravník, i ko bi po vesoljnem svetu bila vojna, vendar ne pojdem na vojsko. Nikoli se ne bojujem ter vedno ostajem, kar sem zdaj, rekše Blažek, dobri, miroljubívi, prisrčni Blažek opravník.

Anka (srdita). O da bi že živel milostivi naš vlastelín, kdo zna , ali bi vi ostali opravník ali ne?

Blažek (hud). Kaj si rekla? (Pretéč.) Anka! z menoj se brez kazni tako ne govorí.

Anka (v stran). Bila sem nekoliko preglasna. — Gospodičina mi jo dejala, ne žaliti ga. (Nekaj časa v zadregi, kaj bi govorila, a napósled reče:) Ne hudíte se mi, gospod opravník, če sem se malo pošalíla; saj ste sam kriv, ker se vedno z menoj šalite.

Blažek (čudi se). Jaz? Šalim se s teboj? Kako je to?

Anka. Nu, ali mi nejste rekel, gospod opravník, ka me hočete vzeti za ženo, i nej li to šala?

Blažek. Boga mi, nikakoršna šala nej to! — Ozbiljno govôri! Hočeš li biti gospoja opravníca? (Priganjáje.) Anka, ljubica mojega srca, zdaj povédi, kako misliš!

Štev. 2. Duetino.

Anka.
Dragi moj! jaz vas svarim,
Ne jémljite nikdár žené!

Blažek (hoče jo objeti).
Oh, Anka bodi moja ti!

Anka (izvije se mu i udari ga po roci)
Mirújte mi! Če ne, zbežím!
Da, Mara vam budí željé.

Blažek.
Nikdar mi bila v čislu nij!
Níkdar ne! — Prisezam tö,
Ka mi srcé jo še prostó.

Anka.
Kaj lážete, slepíte svét?
Oh, mólčite! Saj nij verjét',
Rotite se mi še takó!

Blažek (poklekne).
Pred sáboj glej me na kolenih, Vsliši me.
Da mi bridkóst srcá ne stre!

Anka.
Saj veste ví, jaz tudi vém,
Ka vas ljubiti pač ne smém.
(Sama sebój.)
Prepozno mož je ves ognjén,
Obuja smeh njegóv plamén.
A kaj? Saj hitro pogori!
Zatôrej malo me skrbi.

Blažek (sam sebój).
To ne gre, ne, ne!
Vidim, ka ne gre;
Zanke treba je,
Vanjo da deklè
Vsa zaplete se,
Potlej morda še
Moja biti hče.
(Glasno Anki.)
Podam ti v dar srcé!

Anka.
Če v šali rečem jaz:
(Glasno Blažku.)
Morda utegne priti čas —

Blažek (veselo).
Najdražji hip vseli mojih lét!

Anka.
Samó ne rečem zdaj, da ne.

Blažek.
Kakó se lep mi zdí ves svet!
Oh, rekla je: utegne priti čas!

Anka.
Zvestega hčem jaz možá,
S katerim pojdem pred oltár.

Blažek.
Jaz bodem zvest, prisego ná!

Anka.
Res bati nej se mi nikdár?
Ne? Pridite za grad nocój,
Jaz pridem v noči k vam takój,
Jaz pridem tja takój!

Blažek.
Zares?
Oh sreča blaga je z menój!

Anka.
Besedo dajte i rokó,
Ka tja grestè, pa me ne bo!
(Steče v dvor.)

Četrti prizor

Blažek (sam, pozneje) Mato (i na konci) Anka.

Blažek (osupel gleda za njó i reče). Kaj je to? Roga mi se celó? (Zaničljivo.) Nič ti ne pomaga, ljuba moja! Ne odideš mojim mrežam; jaz te zasačim, kajti —

Mato (priteče od leve straní skozi léso). Gospod Opravnik! — Gospod opravnik!

Blažek. Ali si tí, Mato? Nu, kaj je?

Mato. Vrag me je dal! Gospod opravnik! Bodem li prímščak?

Blažek. To se vé, nego —

Mato. Vraga se vé! Niti Anka ne bode vaša.

Blažek. Kdo je rekel?

Mato. Jaz. Baš ko sem bil v krčmi, pridó vojaci v selo, i kdo, mislite si, kdo je bil mej njimi?

Blažek. Kdo?

Mato. Serežan Marko.

Blažek (prestrašen). Mar —? Kakor bi iz jasnega v me tréščilo! Ali se nejsi premotil?

Mato. Nejsem se niti jaz, niti drugi, ka so mu v krčmi vpili: „živio“!

Blažek. Grom ga ubíj! Nejsem hudobnik, gotovo nejsem. Ka ljudí ljubim, to more svedočiti Anka, nego ako bi Marko v vlaškej deželi spal nekoliko sežnjev pod zemljó, — jaz — jaz bi vesel plačal njegovej duši črno mašo, dvé, tri črne maše.

Mato. Gospod opravnik, bodem li prímščak?

Blažek (jezen). Molči, glupec, ako mi ne povéš, kako v kraj denem Serežana, vsaj za dva, tri dní, dokler se z Anko pogodím!

Mato. Je — tega —

Blažek. Nu, kaj — tega?

Mato. Tega ne vém.

Blažek (nejevoljen). Toliko vém tudi sam brez tebe! Čakaj, čakaj! — Jaz vém še več. (Razmišljaje.) Ta naklep je krasen!

Mato. Kak naklep?

Blažek. Poslušaj, Mato!

Anka (stopi iz dvora, obstane ter posluša).

Blažek (skrivnostno), Če res pride Marko — a jaz tega še zdaj ne morem verjeti — delal se bodem, kakor bi se veselil njegovega prihoda, i povabim ga drévi, da z Anko pride k meni ter na srečno zvídenje popije čašo vina, i to najmočnejšega, kar ga hranim v sodih. Jaz vrlo pazno izpraznim kozarec ali dva, nego Marka i Anko bodem nalival, kolikor bodem koli mogel. Upijanim ja, da bodeta mislila, ka z neba na mestu lune svéti velik hlebec sira. Kader ja do trdega opojím, porabim njeno nesvestje sebi na korist, a Serežana pahnem na Turško.

Mato. Na Turško?

Blažek. Na Turško, na Turško! V obližji mi skrij dva pandurja, katera prideta, kader ustrelim samokresom, da Serežana preko Une odrineta v čolnu, ka je tamkaje na bregu, i tí mu bodeš voditelj. Na ónej strani je uže turška zemlja, i précej ga ujemó ter nekaj dníj zapró, kakor da je ogledúh. (Obrne se i hoče oditi.)

Mato. Kako to?

Blažek. Ne povprašúj. — Turškemu uradníku na meji, svojemu prijatelju, hočem pisati, on mi storí vse na tanko, kakor mu naročim. Kader Ančki pokažem svojo imovíno, potlej naj Serežan pride i gleda z dolgim — (v tem odideta na levej strani skozi léso.)

Anka (sama). Kaj sem slišala? Tako misli načiniti mojemu ubozemu Marku, vrnovšemu se iz boja? Čakaj malo, stari lisják! Ujameš se tí sam v svojo past. Da bi vsaj bil Marko uže prišel! (Odide za dvor.)

Peti prizor

Marko (mlad, krepek korenjak, po serežanski oblečen s plaščem, kapo, handžarjem i samokresi).

Štev. 3. Vstopna arija.

Prekrasno res je bit’ vojak!
Ko z bistrim gre orožjem v red,
Hití do mest, vasíj junak,
Igrajo srca vseh deklét!
Pozneje se nektera ksá,
Prerada ker nas prej imá.
Ba! saj zvestost samó
V prapòr prisézamo!

(Bojna pésem.)

(Recitativno.)
Je vojna li, tedaj smo brzih nog,
Ukaz veli: zgrabite, bratje, v skok!

(Govoreč zapovedujočim krepkim glasom.)
Dragón, napréj, prodrì vrstó,
Da vrážniki se raztekó! — Živio!
Naglo zdaj na vraga, naglo vse! — Živio!
Naprej, vi strelci, najdi tópniki v boj,
Z njimi péšci, kónjiški roj! — Živio!
Hitro, hitro vse vrstè,
Da zmagi cesta se odprè!

(Stori, kakor bi ga krogla zadela in odtod naprej zopet poje.)
Oh, v prsi sem zadét!
Rad hočem zdaj umrét’!
Zmagali smo!

Živela vojaščina! Tako sem vskliknol tedaj, ko se mi je ločiti bilo od svoje domovine i presladke Anice, ter iti, kamor mi je velel cesar, i živela vojaščina! kličem zopet zdaj, povrnov se iz bojnega ropota v mirno domače selo. (Vesel se ozira.) O zdrava mi bodi, mila domovina! ka si mo od otročjih dnij objemala, kakor ljubezniva mati. Kako čarobno se tvoje nebo náme smeje; kako prijazno mi tvoje šume migajo i valovita Una odzíva moje pozdrave! Bodi mi zdrava, ljuba domovina, za katero edino sem se tam daleč bojeval! Nejsem zabil, kar so mi pripovedovali naši starci, kako si bila tudi ti v zadregi, ko so nekdaj tolpe silnega francoskega cesarja gospodarile po sosednjej Iliriji. Ako bi mi bil dragi bog odmeril smrt na bojišči, umrl bi bil kličé: Z bogom, krasna domovina! Serežan Marko, tvoj zvesti sin, pošilja ti svoje poslednje pozdrave!

Šesti prizor

Prejšnji. Demeter Stankovič (vstopi v raztrganem plašči opiráje so na kljuko; obraz mu je ogôrel, brada céla, desno oko zavezano.)

Demeter. Nu, prijatelj Marko, vrli bojni tovariš! kakšen sem?

Serežán.

Marko (smejé). Milostivi gospod, da mi ne brani vojna pokorščina, rekel bi, kakor star, ves raztrgan prapor, kteri je vendar i baš za tega delj vreden, da ga shrane v oróžnici na častnem prostoru. Demeter. Govorilo se je, kakor čujem, ka sem na vojski ubit; a še zdaj precej trdno stojím na nogah. Marko. Če tudi imate zavezano oko, vendar bi mogli razneti ženskih src, kolikor vam drago, kajti ženski svet je vesel, ako vaše vrste mož vanj obrne samo eno oko.

Demeter. Ba, ženski svet! Srce sem dal Klementini, svojej dragej zaročníci, i samo zaradi nje sem prišel tako preoblečen, da jo pripravim, ka, slava bogu, nejsem res ubít na vojski. Poleg tega mi bode krasna prilika, videti, kako Blažek, moj opravnik, gospodari, i v kaka posílstva počenja v mojem imenu. Čujem, ka je —

Marko. Stare mere slepár, kteri se je vrlo okoristil, kar vas, milostivi gospod, nej bilo na dômu. Če je vse res, kar smo slišali o njem, prosim vas, milostivi gospod, storite mi ljubav, ka zvitorépega opravnika za kako urico jaz dobodem v pest. Kožo mu ustrojim, da bode trepetal, kakor tist črni Vlah, kteri je bil tako drzovít, da je hotel usmrtiti vas, milostivi gospod. Ho, kako se je zvijal, ko sem ga za tílek zgrabil i dèl mu handžar na grlo! Da mu vi nejste izprosili milosti, poslati sem ga hotel ravnim pótem na ón svét!

Demeter. Vérni Marko! kako se ti Klementina zahvali, kader zvé, ka si mi ti otél život. Nego verúj mi, ka niti jaz —

Marko ("prekine mu besedo"). Milostivi gospod, prosilll, dovolite, da naglo k Anici stečem. Srce mi utríplje, kakor v prvej bitvi. Tedaj sem vraž- niku šel za hrbet, a denes grem Anki v objem, i poprosim je: Anica! ujemi me, ter naredi, da ostanem tvoj uplénjenec do smrti. (Steče v dvor.)

---

Sedmi prizor

Demeter (sam).

Demeter. Vrli, zvesti prijatelj! Utegnol bi se rad mojej zahvali, a dalje tega ne morem odobravati. Zdaj idem h Klementini! Tudi meni srce utríplje, ko razmišljam: zopet jo bodem videl, objemáje stiskal na srce, i tiho vprašal: V spominu li sem bil ti jaz?

Štev. 4. Pesen.

V spominu li sem bil ti jaz,
Ko molil sem goreč bogá za té
Ponočni tihi čas?
V spomina li som bil ti jaz?

V spominu li sem bil ti jaz,
Ko točil sem za pravdo kri,
Sovražnik so zaganjal v nas?
V spominu li sem bil ti jaz?

V spominu li sem bil ti jaz,
Ko grm i cvet pozdrav ti moj
Pohlevno dihal je v obràz?
V spominu li sem bil ti jaz?

(Odide zadaj na desno.)

Osmi prizor

Marko (pride iz dvora. Précej potem nastopi) Anka.

Marko. Nikder je ne morem najti! A ne, ka bi je denes niti ne bilo domá? (Gleda v stran za dvor, i tresoč se od radosti zavpije:) Tam! tam! — Anka je! Iz vrta gre. Ne morem dalje molčati. Anica! Anica!

Anka (vstopi od desne). Kdo me kliče? (Ugledavši Marka, sredi odra z razprostrtima rokama stoječega, veselo prestrašena vsklikne:) Mar —! Oh, Marko — Marko! Moj Marko! (Silno i naglo ga na srce stisne.) (Nekoliko odmora.)

Marko. Preljubezniva, zlata Anka!

Anka. Ali si res ti?

Marko. Kaj ne veruješ? Tisoč pregorečih poljubov naj ti pokaže, ka sem res tvoj Marko!

Anka (krotko mu se izvivši). Še ne, Marko! Najprej mi je vedeti, če si mi ostal zvest?

Marko. Vendar ne misliš, ka so nas bili na Vlaško poslali ženska srca premagávat? Mólči mi, Anica; saj smo imeli dovolj posla z možmi!

Anka. Nu, če je res, vprašam te zdaj: ali si bil hraber?

Marko. Hraber? — Ne boj se! Hrabrosti je bilo dovolj. Prvič sem storil, kar mi je ukazovala dolžnost, i drugič tiščali so Vlahi v mé, kader so me ugledali, kakor divji sršeni. Da se jim nejsem otepal, ne bilo bi mi težavnega poti v domovino. A ne samo jaz, nego vsi smo storili, kolikor je bilo treba. Kde najdeš v prekrasnej hrvatskej zemlji vojaka, kteri se ne bi junaški bojeval za sveto pravdo? Kdo je Hrvat, kteri ne dá vesel poslednje kaplje krvi, kader je braniti deželo, katera nas je porodila?

Anka. Oh, Marko! oprosti mi. Ne morem ti povedati, kako sem srečna, ka sem tvoja zaročníca. (Poljubita se.)

Deveti prizor

Prejšnja. Blažek (vstopi skozi léso).

Blažek (jezen zavpije). Prokleto bodi! Uže se poljubljata, a jaz presiloviti opravnik stojim i gledam, kakor páglavec desetih let! (Zahrkne.)

Marko (ozrši se). Ho, gospod Blažek!

Anka. Naglo me še poljubi, a krepko i od srca!

Marko. Kolikorkrat koli hočeš. (Poljubi jo.)

Blažek. Da bi vrag! — (V jezi jame glasno kihati.)

Marko. Bog pomagaj, gospod Blažek!

Anka. Bog pomagaj, gospod opravnik!

Blažek (jezen). Hvala! hvala! (V stran.) Vrag odnesi obá!

Marko. Kaj mrmráte?

Blažek. Nič! Samo takoisto sam seboj sem rekel, ka je vrli moj Marko videti zdrav i vesel. Dajte m i roko, prijatelj! Od srca milo m i je, ka vas zopet vidim. (Sežeta si v roko.)

Marko. Lepa hvala, gospod opravnik!

Anka. Marko, ne daj se motiti. Gospod Blažek nikakor ne misli tako pošteno, kakor bi se tebi zdelo.

Marko. Ali je to res?

Blažk (v zadregi). Ba! To je smeha vredno. Nejmate prijatelja boljšega od mene!

Anka. Torej sto s prijaznosti do Marka hotel mene prisiliti, da se z vami poročim?

Marko. Bog te ubij! Tako li je stvar? Opravnik, udarila ti je zadnja ura! (Iztegne handžar.)

Blažek. Na pomáganje!

Anka (naglo stopi med-nja). Ne, Marko! Ne! Prosim, ne teptaj najine sreče!

Marko. Kitico sme siliti mojo zaročníco, da ga vzame?

Blažek (v silnej bojazni). Šalil — šalil sem se. Anka, za boga i za sveti krst, potolaži tega hrusta! (Reče, kar najprijazneje more.) Marko, plemeniti serežán! saj nej treba precej iz kože peáščiti, i dajte, da ostane tudi moja cela. Če sem se o vas kdaj pregrešil, rad vse popravim. Vi vzamete Anko, dobodete dvor, kakor vam je obetal pokojni gospod vlastelín, i jaz bodem po sedaj vaš največji neprijatelj — ne, prijatelj sem hotel reči!

Marko (mirnejši). Nejsem trd, kakor skala, i mir mi je drag, če sem tudi vojak.

Blažek (vesel). A li ste zopet miren? Nejste li več srdit? Pritisni se mi na srce, blaga, nepokvarjena duša! (Marka objame, i potlej naglo reče:) Oh. kako lepo je trenotje, v kterem se človek sprijazni! Tako trenotje trebé spodobno godovati. Izpijemo kozarec vina v to ime. Hoj, Mato! čakajta, hočem takoj sam — (odhaja a zopet se povme i vsklikne:) Marko, prijatelj, brate, poljubi me! (Poljubi ga ter naglo odhajaje reže:) Počakajta malo, skoraj zopet pridem. (Odide na desno skozi léso.)

Deseti prizor

Prejšnja. (Hitro potom vstopi) Klementina.

Marko (z glavo maje). Hm, ta nagla opravníkova prijazen so mi dozdeva sumna.

Anka. Saj je sumna, i svetujem ti, bodi pazen, kader ti bode napijal, kajti nakanil je tebe upijaniti.

Marko. Mene? Anka, ne boj se! Nikdar noj toliko vina, da bi serežana vrglo.

Anka. I, poslušaj me. Opravník misli tebe —

Klementina (zunaj kliče). Marko! Marko!

Marko. Kdo me kliče!

Anka (ozrši so na desno za oder). Gospodičina. Klementina je, uboga vlastelinova zaročnica.

Marko. Uboga? Rajša bi rekla: srečna zaročníca, kajti —

Klementina (prihiti skozi leso). Ali ste res prišel, Marko? — Oh, nič li ne veste o mojem drazem Demetru?

Marko (ne vedóč, kako bi odgovoril). Jaz? milostiva gospodičina? — Da — rekše ne, jaz — jaz ne vem nič.

Klementina (brezupna). Nič! — A zdelo so mi je, kakor bi mi no bilo odganjati blazega upanja. Oh, Anka, denašnji dan mojo žalost mnóži. Povrnoli so se vsi vrli vojaki. Skozi vsako okno molé roke dražim potnikom naproti. Žena objemlje moža, otroci stezajo ročíce proti otcu, kterega so dolgo pogrešali. Prišel je! prišel jo! Tako so ukáje razlega po svetu. Vsi so prišli, samo enega nej, i ta edini je —

Ednajsti prizor

Prejšnji. Demeter.

Demeter. (vstópeljši reče s premenjénim glasom:) Demeter Stankovič!

Klementina (ozrši se). Kaj? — Veste li? — Kdo ste?

Demeter. Star serežán. V bitvi sem se boríl poleg Demetra. Ko je padel, rekel mi je: Brate, ako se povrneš v domovíno, ktere jaz nikoli ne bodem videl, pozdravi mi zaročníco ter nesi jej ta prstan, da jej bode na svet spomín od moža, kteri jo je ljubil do zadnjega díhljaja. (Da jej prstan.)

Klementina. O dragi bog! Ta prstan mu je mati dala na smrti, i kakor se je ona spominjala sina do zadnjega díhljaja, tako se je tudi on umiráje spominjal Klementine! (Plakáje poljubi prstan.)

Demeter. Gospodičina! — Utešíte se ter ne bodite brezupna! Še utegnete dočakati srečo, še je nádeja!

Klementina (srépo ga gledáje). Kaj? — Kaj govorite?

Demeter. Resnico, ako vas tolaži resnica, da vam zaročník še žíve. Ko sva se ločíla, obetal je zdravnik, otéti ga smrti.

Klementina (od veselja ne vé, kaj bi počéla). Kako? Gotovo li govorite resnico? O mili bog, ozri se v solze uboge deklice, usliši moje silne prošnje! V cerkev grem i goreče molitve bodo puhtele k prestolu vsemogočega boga, da življenje ohrani možu, kteri je moja največja sreča na zemlji. Bog moje prošnje usliši, i kakor so denes radostno rekle žene i detca, ko so zopet videle svoje drage, tako hočem tudi jaz: Prišel je! — prišel je! Bogu nebeškemu slava! (Odide skozi leso.)

Demeter (ide za njó). Gospodičina! Poslušajte! — Povedati mi je — (Odide.)

Dvanajsti prizor

Anka. Marko.

Anka. Marko, povédi, ali je res? Žíve li še vlastelín?

Marko. Res je, i gospodičina bode še denes tako srečna, kakor si ti, kar zopet mene imaš.

Trinajsti prizor

Prejšnja. Blažek (vstopi skozi léso).

Blažek. Zopet sem prišel, ter zdaj hočemo prijazen potrditi, i bratovščino piti. Anka, bodi tako uljudna, prinesi kozarce!

Anka (odide v dvor).

Blažek (ka je prinesel dve stekleníci). Prijatelj Marko! ozri se v moji stekleníci. Polni sta najboljšega vina, kar ga imam v hramu. Posebno to ti bode godílo. (Pokaže mu napis na steklenici.)

Marko (čita). Tokajec! (Vpraša.) Ali je resničen Tokajec?

Blažek. Tako resničen, kakor moja prijazen do tebe.

Marko (smejé) Če je tako, gotovo je izvrstna kaplja!

Anka (prinese kozarce).

Blažek (na mizo postavi ter odmaší steklenicí). Zdaj sédita i bodimo vesele volje! (Nalije.) Prímita za kozarca. Na zdravje vseh nas trijeh!

Štev. 5. Tercet.

Blažek.
Sedíta sem,
Pijmo vince,
Vlijta do vrhá!

Marko.
Na zdravje vam pijèm
Kapljo blazega lesa!
(Trči z Blažkom.)
Na zdravje vam ta čaša gré.

Blažek.
Pomôzi bog!

Anka.
Še meni vlij!

Marko (davši jej poln kozarec).
Ná čašo to
Nalíto vžé!

Blažek (Anki).
Al’ dobro nij?

Anka (sama seboj).
Ti prazne si stvarí se lótil,
Da bi z vinom naju zmótil,
Jaz sem tako zvita, kakor tí!

Marko (sam seboj).
Prázne si stvarí se lótil,
Da bi z vinom tem me zmótil,
Jaz popijem več, še več neg ti!

Blažek (sam seboj).
Krásne sem stvarí se lótil!
Ko ga bodem z vinom zmotil,
vsaj v miru potlej me pustí!
(Marku.')
Dájte rokó!

Marko.
Od srca rad!

Anka.
Pridi vžé, kar koli hče!
Ta dan naš bode še.

Blažek.
Skrbém slovó!

Marko.
Na stran skrbí!

Blažek (Anki).
Še pomni duša mi veséla,
Kakó si, Anka, sládko pela
Nekdàj prélep hrvatski spev.

Anka (sama sebój).
Čakaj, stari ptiček, zvit si ves,
Vendar ne opraviš nič denès!
Nas opiti hočeš ti?
Nikdar to se ne zgodí!
Ti lisják, nocoj se vjameš sam,
Vjetéga to jaz užé imám!

Blažek i Marko.
Trčimo i píjmo zdaj,
Rádost vse ogreva naj!

Blažek.
Veselje, Anka! ti pomnóži,
Petje k pitju nam prilóži,
Pesen národno zapój!

Anka.
Takój!

(Nevéstna pesen.)

Ptiček z bezga ščebetal,
Cvi, cvi,
V zorni mrak;
Sen nevesti je odgnal,
Cvi, cvi,
Sen sladak:
„Ko poročni dan zbeži,
Svobode i venca nij,
Cvi, cvi, cvi, cvi, cvi, cvi,
Zdaj svobodna si kot jaz.“

* * *

Ona vleče na uho,
Cvi, cvi,
Glase te;
Ptiček poje prelepo,
Cvi, cvi,
V žalost nje:
ptičar mrežo je razpel,
jutri bode mene vjel,
cvi, cvi, cvi, cvi, cvi, cvi,
i jaz bodem, kakor ti!“

Blažek (Marku).
Kakó? Nej prazna stekleníca še?

Marko.
Kaj jaz? Pa jaz? Da ene sáme bal bi se?

Blažek (sam sebój).
Saj bolje res ga on suší,
z menoj vže vse okrog letí!
(Opotéka se.)

Anka.
Vam dobro nij?
Sedíte sem!

Blažek.
Raznét, kot peč,
grôzno ves gorím.

Anka.
To dela krí,
verújte mi, res je to, gospód.

Marko.
Res je to, gospod, pošteno res!

Blažek.
E kaj! Kakó sem vroč!
Strašno se potím
Zaspán.

Ančka (Blažku ponuja kozarec).
Izpíjte to!

Marko.
Srebáli ste

Anka (zasmehljivo).
Popréj samó!

Blažek (malo pije).
Dovòlj! Slábo mi je! Oh, jaz sem bolán!

Anka i Marko (smejé se).
Ha ha ha! ha ha ha!
Srebáli ste
popréj samó!

Blažek.
Kot mérnik je glavà težkà,
Popréj vsa prazna i lehkà.

Marko (sam sebój).
Ubožec, kako si šíbák!
Kozarček te obrne vznak!
(Blažku.)
Saj mine vas, veselja ne motíte!
To rano sèn ponočni ozdraví;
zapojem vam i spet se razvedríte,
na vašo čast naj pesen zadoní!

(Zdravlijca.)

Marko.
Čvrst junák je vsak Hrvàt!

Anka i Blažek.
Vsak Hrvàt.

Marko.
Daj v blazinah mu postlàt’,

Anka i Blažek.
Mu postlàt’.

Marko.
Ali v slami, spava rad!

'Anka i Blažek.
Spava rad!

Serežán.

Marko.
Ko dvigne rátni se vihár,
ostavi ženo graničár,
pak od otrók se posloví,
ka bili so mu predragi;
on svojej koči je udán,
vendàr za dom še bolj užgán!
Zastavlja v boji svoj živót,
borí se, kakor mož povsod;
kdor more pet jih v beg pognàt’,
rekó: gotovo jo Hrvàt!

Anka i Blažek.
Zastavlja v boji svoj živót,
borí se, kakor mož povsod;
kdor more pet jih v beg pognàt’,
rekó: gotovo jo Hrvàt!

Marko.
Kot bili dedje so nekdàj,
takó smo tudi mi še zdaj;
kdor nej junaški piti znal,
pri njih za móža nej veljàl.
Ta nauk naj vse nas modrí,
spoštujmo vince, kot oní!
Pogúm i moč iz vina gré,
ogreva žile i srcé;
kdor more pet jih v pitji vgnàt’,
rekó: gotovo jo Hrvàt!

Anka i Blažek.
Pogúm i moč iz vina gré,
ogreva žile i srcé;
kdor more pet jih v pitji vgnàt’,
rekó: gotovo jo Hrvàt!

(Po pesni Anka i Marko z Blažkom hitro plešeta „Kolo“, dokler Blažek obnemore, na stol pade ter zaspí.)

Marko (mej glasbo). Pogledi, Anka! vrlo sem ga opíl.

Anka. Slava bogu! Tako sem se bala, da sem bila malo ne vsa omamljena. A kar je bilo tebi odmenjeno, dragi Marko, to se zdaj zgôdi opravníku. (Marku vzame samokres izza pasa ter ustrelí za oder. Glasba tukaj molčí.)

Marko. Čemú to?

Anka. Ne izprašúj! Hitro daj sem plašč i kapo, vse drugo hočeš naglo sam videti. (Blažka ogrne v plašč, i kapo mu globoko na oči pomakne.)

Štirinajsti prizor

Prejšnja. Dva pandurja.

Prvi pandur. Evo naju!

Anka. Evo človeka, kterega spravita preko meje. Ali je vse gotovo?

Drugi pandur. Mato uže čaka s čolnom.

Anka. Torej primita i nesita ga v čoln. (Pandurja Blažka, še vedno spéčega, neseta v čoln i veslata ž njim preko Une).

Marko. O, zdaj uméjem!

Anka. Vendar? Slava bogu! A zdaj, Marko, hajdi v sélo, da vso seljane povabiva na ženitovanje, i godci nama bodo godli, da se bode vse treslo, kajti skrivnost, katero si mi povedal o grofu Stankoviči, utrdi tudi nama srečno bodočnost.

(Oba odideta na levo.)

Petnajsti prizor

Demeter i Klementina (prideta od desne strani).

Klementina. Kako čudno govorite! Poprej ste mi gojíli up, kakor bi moj dragi Demeter še živel, a zdaj pobijate sam svoje besede.

Demeter. Vselej je treba gotovíti se najhujšej nezgôdi. Če je res vaš zaročník mrtev, ne pláčite po njem, da vam očí izkápajo, nego izberite si druzega.

Klementina. Druzega?

Demeter. Dovolj je v tej deželi še lepih mož, i če tudi nejso plemenitaši, nič za to, — prava ljubezen gleda samo v srce, a ne v blagorodno ime.

Klementina. Mólčite! Vaša tolažba se me ne prime.

Demeter. Verujem, ker sem starína šestdesetih lét, a da sem dvajseti lét mlajši, jaz bi vam nagódil sam, da zaročníka naglo pozabite.

Štev. 6. Arija i recitativ.

Demeter (poje, premenjen v starca).

Zdaj, ko star sem vžé,
Zmišlja mi srcé,
Káko lepa je mladóst!
Slab i sivolàs
V davni gledam čas,
Oh, v minólih let sladkóst!
I spomín mi vodi pred očí
Podobe dráge prejšnjih dnij.
Zdaj, ko star sem vžé,
Zmišlja mi srcé,
Káko lepa je mladóst!

(Poje, kakor bi so hotel premladiti v moža štiridesetih let.)

Ko meni lét je bilo štirdeséti,
Od nog sem bil do glave sam vojak,
Težave nejsem bal ni boja se na svéti,
Imèl vso moč pogumen korenják!
Ohòlo sem glavo
Nosil krepek mož,
Sladka šala,
Smeh vesél
Odpirála
Svet mi cél;
Bil sem vedno veselják,
Vendar tudi mož.

Klementina (se čudi, ko to vidi i sliši).

Demeter (poje, kakor da jo mladenič dvajsetih let).

I ko sem mladénič bil dvajsetih lét,
Prekrasen i kodrast i bráde mehké,
Vtripálo živo mi je v prsih srcé,
Odprt bil vesoljni mi svét!

(Odvrže brado, lase i zavezo od očesa ter grof Stankovič stojí pred Klementino, ka se od veselja trese, ko ga gleda.)

Oh, Klementina!
Sem ti iz spomina?
V mene se ozri!
Kaj ne zdi se ti,
Ka sem blizu tebe jaz?
Objet’ se mi daj,
Vživaj z mano raj,
Naj se vrne prejšnji čas!

(Objameta se.)

Klementina (počivaje). Kaj vidim? — Demeter! Še si živ! O bog! (Zopet se mu na prsi nasloni)

Demeter. Še sem živ, i prišel sem, da se zgodi, kar sem obétal. Podajam ti roko v poročno zvezo.

(Blažka je čuti, ko vpije od leve strani.)

Blažek (za odrom). Kde je Marko — ta izdajálec?

Oba. Opravník je.

Šestnajsti prizor

Prejšnja. Blažek (pride od leve straní) (Za njím) Pandurja.

Blažek (pandurjema). Naglo hodíta za menoj! Primita dečáka i njegovo déčlo; zadene ja zaradi te hudobnosti strašna ka — (V tem hipu je prišel pred Demetra, kateri prédenj stopi, a on plašno gleda, omahuje ter slaboglasno reče:) Bog nam bodi na pomoč! — Rájnik vlastelín —

Demeter (ozbiljno). Zopet žive i prišel je nezvestih služabnikov kaznovat. Primita i vedíta ga v zápor.

(Pandurja zgrabita i odvêdeta Blažka vsega uníčenega. — Za odrom se čuje klicati: „živio”, i prizor se z mešíčkom veselo prične.)

Klementina. Kaj je to?

Demeter. Utegne biti Marko i Anka; podoba je, da me s seljani gresta pozdravljat.

Sedemnajsti prizor

Prejšnja. Anka. Marko. Kmetje. Kmetice. Mladeniči i deklice (vsi pražnje oblečeni).

Štev. 7. Finale.

Zbor.

Ženítev se nàj
Ob hitrem skončá,
I vina sem zdaj
V kozarce nam dá!
Vama srečo
Bog narvéčo
Vedno naj ohrani,
On v dobroti
Vaju poti
Naj vse tuge brani!
Ženítev se nàj
Ob hitrem skončá,
I vina sem zdaj
V kozarce nam dá!
Vina sem zdaj!

Demeter.

Pozdravljam od srcá
Prijatelje vas vse!
Povrnol spet sem v grad
Iz vôjne, bojev se;
Ostanem zdaj pri vas.

(Pokaže Klementino.)
Nevesto tu imám;

(Pokaže Anko i Marka.)
Vse štiri jutri nas
Zveže zakon sam.

Anka (prinese velik vrč i kozace).

Marko (si vtoči ter vsi za njim).

Marko (dvigne kozarec).

Hrvàt, kar božji svét stojí,
Navade lépe se drží,
Da prvo čašo nalijè
I domovini izpijè.
Veseli vsi bodimo zdaj,
I vsak zapoje krepko naj:
Kot zloga tu objema nas,
Živímo zložni večni čas.
Potèm ne zmore nas váhar,
Krepóst je trdne zloge dar!

Vsi.

Kot zloga tu objema nas,
Živímo zložni večni čas.
Potèm ne zmore nas váhar,
Krepóst je trdne zloge dar!

(Zagrinjalo pade.)