Sestanek (Milan Pugelj)
| Sestanek Milan Pugelj |
| |||||||||||||
Nikoli in nikomur ni govoril, kaj
je v njegovem srcu, in draga in sveta
mu je bila ta skrivnost. Poznal je ljudi
in njihove umazane roke in zategadelj
je nosil skrbno zaprta skrivna vrata v
svojo notranjost. Na ta način je umevno,
da se je odpravil popolnoma na skrivaj
in na tihem. Junijevega jutra na vse
zgodaj se je oblekel v črno, vzel dežnik in površnik in zaklenil svojo sobico.
Zunaj se je delal dan, a po mestu je bilo še vse mirno in tiho. Vsa okna so bila zaprta in nikogar ni bilo na ulicah. Le tuintam je hitela mimo stara ženica z drobnimi in skrbnimi koraki proti cerkvi.
Krepko je potegnil vase sveži jutranji vzduh in zadovoljnost se je polastila njegove duše. Njegova duša je bila pomirjena in resna, zakaj vedel je, da še hodi tisto lepo in primerno pot, ki si je je želel vse svoje življenje. Svoje dni je hodil okoli in iskal svoje zaželjene poti, a ni je našel in ni bilo miru v njegovi duši. Pozno po noči je hodil po svoji sobici gor in dol, tisoč misli je vrvelo po njegovi glavi in ni se mogel upokojiti. In hotel je otopiti svojo dušo, prihajal je domov pozno po noči in ob jutrih, ko se je delal dan, ves pijan in umazan. Ali duša ni hotela zaspati. Zbudilo se je, svarilo je na lahko in prosilo in prigodilo se je, da se je vrnil nazaj v svoje prvo stanje in tako je prišla spet vsa blodnja, vrnilo se je iskanje in hrepenenje po tisti lepi in zaželjeni poti. Včasih se mu je zdelo, da stoji na križpotju in razveselil se je: „Morda zadenem pravo pot!". Prisijalo je upanje in nanagloma je dahnilo veselje v njegovo dušo. Ali vse je minilo — in upanje in veselje, zakaj spoznal je bil, da hodi preozko pot. A ko se je zravnal, tedaj je zadel z glavo ob vejevje in če je zganil z roko, tedaj je zadel s komolcem ob plot. Spoznal je, da mora biti človek ustvarjen za to pot, sicer mora umreti na njej. Obrnil je svoje korake in tedaj je opazil svojega prijatelja, ki je bil svoj čas vesel, življenja poln človek. Videl ga je, kako stoji s kupo v roki in prašal ga je, kaj dela.
„Včasih se oglaša v prsih, budi se in leze po telesu... in z vinom ugasim.". Dotičnik je govoril s čisto mirnim in revnim glasom in ni mu prišlo več na misli, da bi se vračal: se že privadi in bodočnost je lepa! A njemu se je gnusilo ...
Pustil je človeka s kupo v roki in tiho je prišel nazaj na križpotje, dahnil je iz svojih prostih prsi in krenil je na drugo pot. Bila je prostorna in lepa in polna razkošnih dogodkov, a zanj ni bila. Da bi samo včasih govorila duša, samo včasih bilo kaj lepega in svetega, in ostal bi bil; a tako mu ni bilo mogoče, ker ni mogel svoje duše otopiti. Spet je bil prispel na križpotje nazaj in vrnilo se je iskanje in hrepenenje in miru ni bilo v njegovem srcu. Tako je hodil okoli popolnoma bled in nič veselja ni bilo v njegovem življenju. Včasih si ga je hotel ustvariti sam in prišlo je; ali vstalo je naenkrat in minilo je v trenotku: vrnili so se isti dnevi ...
A nekoč se mu je posrečilo. Našel je njo, ki je dala zadovoljnost njegovemu srcu in napolnila njegovo dušo z ljubim mirom. Ljubil jo je od prvega trenotka do današnjega dne z isto nesebično ljubeznijo in v svojem srca je nosil vsak čas njeno podobo. Vsako samotno minuto mu je stopila pred oči, dozdevalo se mu je, da se mu smeje njen obraz s tistim lepim in sladkim smehom: "Ali si prišel?".
Živela je že leto dni daleč stran od njega, služila je v prodajalnici majhnega mesta in pisala mu je pisma z isto gorkoto in ljubeznijo. Njeno življenje je bilo mnogokdaj zaničevano in mračno, zato je iskala pri njem tolažbe in utehe. Smilila se mu je ob takih prilikah in pisal ji je pismo polno upov in lepše bodočnosti: Saj te ljubim in še toliko in toliko časa — in popolnoma boš moja!
Ali videla se nista dolgo, meseci so tekli in nekoč mu je pisala, kako so postala njegova pisma hladna. In tistikrat se je prestrašil sam nad seboj: Tako je dobra, tako me ljubi in jaz jo pozabljam! Uvidel je resnico, da je mislil v zadnjih dneh malo nanjo, tudi njena podoba v njegovi duši je bila otemnela, ker obrnil je bil svoje korake in se vračal v popozabljene blodnje. To je bila komaj senca tistega lepega obrazka, te oči so gledale brez milega izraza in ustne so se smejale v brezpomembnem smehu. Hotel si je zopet nazaj postaviti v svojo dušo vso njo — s kodrasto glavico in rumeno rožo v laseh. A tedaj nam je bilo čudno: nič več se ni mogel natančno spominjati njenega obraza, stala je pred njim kakor zavita v meglo. In vznemiril se je, ker je videl in spoznaval vso njeno lepo in globoko ljubezen in se je bal, da bi umrla njegova ljubezen do nje. Toliko lepega ji je bil povedal in napisal, toliko ji je bil obljubil in sam se je trudil samo zavoljo nje, da doseže lepo in primerno stopnjo v življenju in naposled — ko so cilji že tako blizu, naj bi bilo vse zastonj in prazne besede! Umel je, da bi uničil njeno mlado življenje, da bi oslepele od solz njene lepe oči, in zato se je bal nepopisno, da bi jo nehal ljubiti.
Na ta način je prišlo, da sta se sešla tisti dan.
Vlak je prispel do namenjenega kraja in on je izstopil. Videl jo je, kako ga je čakala na peronu, kako so žarela lica in kako je hitela k njemu z vdanimi in tihimi koraki. Tedaj jo je videl v vsei dražesti in lepoti in nejasne megle so se razgubile. Stala je pred njim tako tiha in ljubezni vredna, da bi dal za njo svojo srečo in mladost in življenje.
S postaje sta šla po samotni poti v mesto. Sredi pota se je stisnila k njemu in videl je, da ima solze v očeh: „Kaj Ti je, Franca, da jočeš?"
Zdelo se mu je, da je opazila, kako ponehuje njegova ljubezen. A sam je spoznaval odkrito in jasno, da je bil pač to slučaj, ko je bil izgubil živo podobo o njej v svoji duši, a sedaj je ljubezen večja in mogočnejša kakor v prejšnjih dneh.
„Ti mi verjemi, Franca, da te ljubim bolj kot prej!"
In v tem trenotku se je umaknilo iz njenega srca, ker mu je verjela in mu zaupala vse svoje življenje. Pravila mu je o žalostnih dnevih, kako želi v njih k njemu, ker nima nikogar razen njega. Ali hotel je, da bi bila vesela in razigrana kakor o tistih davnih in polpozabljenih dneh! Čisto otročje vesel je hotel biti, da bi preživel par trenotkov neskaljene radosti. Polagoma je privabil v njeno srce veselje in zadovoljnost, govoril ji je o bodočnosti, ki je že tako blizu, vsa polna lepote in sreče in na ta način je postala vesela, da je pozabila vse grenke dogodke, da se je smejala ž njim in mu trgala rože.
Franica je imela že polno roko rož in hotela jih je nesti na grob svojih staršev. Šel je ž njo in je videl, kako postaja vedno tišja in tišja. Tudi sam je obmolknil in ni mu bilo dobro, ko je spoznal, da je že minilo njeno odkrito in otročje veselje: samo za trenotek je prišla radost, samo za trenotek iz tistih davnih polpozabljenih dni, ko je prihajal k nji vsak dan, se je povrnil čez toliko dni in toliko mesecev in vse je zopet minilo ...
Ko je videla Franica grob svoje matere ves zaraščen z visoko travo, se je jokala. Pokleknila je k ruši in je pulila travo ter je položila k železnemu križu šopek iz lepih poljskih rož. Hotel je napraviti korak naprej po poti mimo groba, ali ni mu pustila.
»Glej, tukaj pod potom spi pokopana moji mama in je prišlo tako, da so premaknili rušo in spomenik sem k strani. Milan, ti ne smeš hoditi po grobu moje mame.«
Oklenila se ga je in je jokala na njegovih prsih. Prišlo ji je pred oči, kako hodijo ljudje po krsti njene mame, kako stopajo hladni in mrzli in bilo ji je, ko da ne bi imela njena uboga mama niti v grobu miru ...
Milan jo je tolažil in sedla sta na bližnjo klop, ki je stala pod cipresami sosednjega groba.
Solnce se je bilo že dvignilo visoko nad gore in gorki žarki so bili razliti vsepovsod. Sence vrb žalujk in nagrobnih cipres ter spomenikov so stale popolnoma mirno in kakor v polnočnih sanjah; tako je bil razlit velik mir nad vsem pokopališčem.
Tedaj se je vzbudilo zopet v njegovem srcu, vstalo je tiho in ga spomnilo nalahko. Bila je misel, da se razideta zopet, da se ne bosta videla toliko dni in toliko mesecev in njena podoba v njegovem srcu bo pričela temnevati; samo nejasne sence bodo plavale, vse bo negotovo in zavito v meglo. In bal se je, da bi jo nehal ljubiti, da bi napravil prazne in nične vse lepe besede, da bi obrnil svoje korake sredi te ljube poti in se vrnil v tiste polpozabljene blodnje.
Hotel ji je to razložiti zavoljo tega, ker je uvidel, da se morata večkrat sniti — vsaj vsak drugi mesec. Tako ji bo vse lepo jasno in gotovo bo ugodila njegovim besedam. In vsa ta lepa ljubezen bo trda in neomajna, ker se bosta videla in bodo spomini sveži in jasni.
Tedaj se je sklonil k njej in ji pogledal naravnost v oči:
»Franica, ljubim te in bojim se strašno, da te ne bi več ljubil! ... Ko te tako dolgo ne vidim, se mi včasih zdi — samo zdi se mi in je strašno!
Lica so ji v tistem trenotku pobledela, ustnice so zatrepetale in oči so se začudile. Zakrila si je z rokami obraz in njemu je bilo jasno: ni ga razumela. Sedela je tako, roke na licih in žalostno je bilo v njenem srcu. Strašen ji je bil stavek, v katerem je povedal, da se boji, da je ne bi več ljubil. Zdelo se ji je, da že on čuti, kako prihaja konec, zdelo, da je že več ne ljubi. Na ta način se ji je dozdevala popolnoma jasna hladnost v nekaterih njegovih pismih.
Milan ji je razlagal, kako je pač mislil in kako čuti: samo dozdeva se mu, a že se boji, ker mu je ona vse na svetu ... Tako ji je govoril, a žalost in grenke slutnje niso hotele iz njenega srca. Odstranil ji je roke od obraza in njeni drobni prstki so bili vsi mokri od solz. Spoznal je, da ne doseže na ta način ničesar in naposled se mu je smilila. Muči jo z mislimi, ki jih ona ne zapopade s svojim boječim srcem, ko mu je lahko vse doseči na lep in nje ljub način. V svoji roki je držal njeno malo desnico z mokrimi prstki in božal jih je je in poljubljal — te njene ljubke mokre prstke. Tolažil jo je z lepimi besedami in polagoma je odpravil grenke sumnje iz njenega srca.
Vstala sta in se odpravila v mesto.
Nebo so bili obdali temno sivi oblaki in zakrili solnce. Prihajali so izza gor na jugu posamezno in počasi ter se stiskali drug k drugemu. Vstala je bila precej močna sapa in gozd v bližini je šumel z velikim in glasnim šumom. Žito po poljih je valovilo in mak je globoko sklanjal svoj rdeči cvet. Bilo je, kakor bi se bližala nevihta.
Vstopila sta na gostilniški vrt.
Po vrhovih kostanjev, ki so stali v lepem redu in zelo resni, je šumelo s prikritim šumom. Spodnje veje so bile popolnoma mirne in listje je bilo zaprašeno in umazano.
Pri okrogli mizi daleč na drugem koncu vrta je sedel bradat človek. Čital je iz nemškega dnevnika in včasih je nabral čelo v učene gube. Pri taki priliki se je pomaknil zlat nanosnik nekoliko nižje dol in polsmešne poteze so se začrtale po obrazu.
Nasproti jima je prišla natakarica v rožnati obleki. Obraz je imela bled, krog ust ostre poteze in oči zelo utrujene. Pozdravila je dostojno in vprašala po zahtevah s polboječim glasom.
Franca je dala klobuk z glave in sedla k Milanu. Ni je videl razoglave že tako dolgo in njena glavica se mu je silno omilila. Njen obrazek je bil popolnoma droben, njene oči svetle in vdane ter kodri po sencih in na čelu so bil, videti tako boječi in nedolžni.
Pobožala je njegovo roko in mu pogledala v oči.
»Ti, tako težke ure mi napravljaš!«
On je hotel vse izbrisati iz njenega srca, kar je napačno umela in in ji je pripravljalo žalost vse je hotel doseči na primeren in njej ljub način.
»Ti ne smeš biti žalostna zavoljo mene! Pridejo mi na pamet take stvari in jezik jih pripoveduje čisto sam od sebe. Veš, samo na pamet mi pridejo, a srce ne ve nič o tem, živi samo tebi in zate.«
»Kaj me potem plašiš! ... «
Pogledala ga je s sladkim nasmehom okrog ust in tudi njene oči so se nasmejale.
Gospod pri mizi na koncu vrta je vstal in odšel s trdimi koraki. Franco je pogledal jako srepo, nagubančil čelo in nanosnik je zlezel globoko dol. Natakarica je prišla včasih na vrt. Počasi je šla tam ob ograji in tam je obrnila svoje korake. V uti se je ozrla po onih dveh in po njenem obrazu se je razlilo nekaj mehkega in polpozabljenega. Spomnila se je na bogvekaj in je odšla s sklonjeno glavo.
Milan je govoril Franci lepo in veselo. Tuintam je dvignila kozarec in trčila ž njim na lepe dni, ki pridejo in prinesejo srečo.
»Franca, kdaj se zdaj zopet vidiva? — Ni drugače, morava se videti vsaj vsak drugi mesec. No, obljubi mi! ... «
Početkoma se ji je zdelo to težko mogoče, a naposled se je vdala. Razlagala si je vse lepo in na njej silno ljub način: tako me ljubi in zato si želi, da me vidi vsaj vsak drugi mesec! Tadi on je bil vesel njene obljube. Spoznal je, da je sedaj pot jasno začrtana, da se ne bo nikoli več vračal v tiste polpozabljene blodnje. Vsak drugi mesec se bosta sešla, spomini na njo bodo jasni in sveži ter njena podoba bo stala vedno pred njegovimi očmi.
Poldne je bilo, ko sta se odpravila. Natakarica je stala pri mizi, kjer sta prej sedela Franca in Milan in zrla je za njima zelo žalostnega obraza. Bogvekaj je bilo v njeni duši in bogvekaj je stiskalo njene prsi. Sedla je in se naslonila na mizo, po njenih bledih in izmučenih licih pa je pripolzela solza.
Proti večeru se je bilo zjasnilo nebo. Samo na vzhodu daljnih gor je plavalo še par oblakov, a tudi ti so se pomikali počasi za obzorje. Luna je imela priti tisto noč pozno na nebo, a zvezde so se prižigale.
Milan je spremljal Franco na vlak. Šla sta po samotni travnati poti sredi širokih polj in njiv. Ko sta se bližala postaji, se je bil storil že večer, nebo je postalo zelo temno in vse polno zvezd je zasijalo na njem.
Trikrat je vstalo v njegovi duši nekaj od tistih dob skrito in neznano.
Vse polno mehkobe je bilo objelo njegovo dušo in v milobi se je topilo srce. Ustavil se je in vzel z glave klobuk. Stisnil jo je k sebi, sklonil se je na njeno glavo.
»Izpolni mi obljubo, ker te ljubim! ...«
Franca je slonela na njegovih prsih in govorila na tihem in med jokom:
»Bom, Milan! ...«
Ko sta prišla na postajo, je bilo tam polno ljudi. Hodili so z resnimi obrazi, sami zase in zamišljeni. Milan je kupil Franci vozni listek, jo spremil v kupej in jo poljubil. Ona se ni spomnila nobene besede, ustnice so trepetale in oči so bile solzne. Ko se je vlak pričel pomikati dalje, je stala pri oknu in pritiskala robec na usta. Zrl je v njo tako živo in natančno, da ne bi nikoli mogel pozabiti enega samega kodra na njenem čelu ...
Čez pol ure se je odpeljal tudi on.
Vlak je hitel sredi bogatih polj, ki so stala mirno in tema je ležala po njih. Na nebu se je utrnila tuintam drobna zvezda in mračen utrinek je izginil za obzorjem. Noč je bil a popolnoma tiha, povsod je vse molčalo in sanjalo.
Milan je strmel pri oknu v to mirno noč. Tudi v njegovi duši je bil blag pokoj in zadovoljnost jo je navdajala. Njegova ljuba in sladka pot je ležala prednjim in kje so bil težke ure in kje blodnje?! — Spoznaval je vso sladkost in srečo bodočnosti, ki ga čaka na tej poti, vsa polna lepih dni. Pred njegovimi očmi je stala Franca, popolnoma jasna je bila vsaka poteza in niti njeni kodri nis bili v megli. V dveh mesecih se zopet snideta in tako ne bo pozabljena in na ta način ni poti nazaj.
V svoj kraj se je pripeljal že zelo pozno. Malo ljudi je stalo na postaji in njega ni nihče pričakoval. On ni opazil tega, ker mu je bilo umevno popolnoma samo od sebe.
Prišel je do svojega stanovanja in odprl vrata. Odložil je dežnik in površnik ter ni legel k pokoju. Odprl je okno na široko in je hodil gor in dol s veselimi koraki. Brezkončna množica srečnih misli je vstajala v njegovi glavi, življenje mu je bilo posuto z rožami, ki mu jih je sipala sreča. In tako je bilo vse pri njem — in sreča in bodočnost in mladost in ljubezen.